Oznaka obrazca: ARRS-CRP-ZP-2022/51 Status: Oddano -Digitalno podpisano Zaključno poročilo o rezultatih raziskovalnega projekta ki lahko prinese več za okolje in ima tudi dohodkovne elemente, saj tukaj ni treba sloneti na načelu »izgube dohodka«, na katerih temelji opredeljevanje kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov. Z ekoshemo bi kazalo široko stimulirati tehnologije trajnostne pridelave, ki bi bile za kmete sprejemljive in zato izvajane na večjih območjih, vendar je treba pri zasnovi ukrepov zagotoviti zasledovanje konkretnih okoljskih ciljev. Vsekakor pa bo pomembno nadgraditi tudi kmetijsko-okoljske in podnebne ukrepe, in sicer predvsem v smeri večje rezultatske naravnanosti in podpore kolektivnim rešitvam in aktivnostim. Zato priporočamo uvedbo kvantificiranih kazalnikov sprememb stanja v naravi in okolju. Proces snovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov naj bi sledil konceptu intervencijske logike javnih politik, ki predstavlja logično povezavo med potrebo po ukrepanju, cilji, ukrepi, vložki in kazalniki za spremljanje in vrednotenje ukrepanja. 4. Poročilo o realizaciji predloženega programa dela oz. ciljev raziskovalnega projekta Namen izvedenega projekta je nuditi analitično podporo pripravi strateškega načrta slovenske kmetijske politike v obdobju 2021–2027 na področju varstva okolja in narave v skladu z zakonodajnimi predlogi in drugimi dokumenti Evropske komisije. V projektu smo se vsebinsko osredotočili na področja varstva voda, tal, zraka in biotske pestrosti ter podnebnih sprememb, ki zadevajo kmetijstvo. Rezultati opravljenih analiz kažejo, da v državi obstaja relativno veliko fizičnih in digitalnih zbirk podatkov z obravnavanih področij narave in okolja, ki so javno dostopne ali pa je dostop do podatkov omejen (poglavje 3). Zbirke so razpršene po javnih in zasebnih institucijah, kjer delujejo strokovnjaki za posamezna obravnavana področja. Način zajema podatkov ni enoten, ker je prilagojen namenu raziskav oziroma strokovno-vsebinski usmerjenosti delovanja lastnika/upravljavca zbirke. Pregled ključnih dokumentov je pokazal tudi, da se kmetijska politika problema varstva narave in okolja loteva s širokim spektrom ukrepov. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Ocenjujemo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določene pozitivne učinke (poglavje 3). Kako močan je ta prispevek in predvsem, ali to omogoča dolgoročno in vzdržno varovanje okolja in narave, pa je vprašanje, ki zahteva dodatne raziskave. Podobno kot v tujih raziskavah tudi naravovarstvena in druga strokovna javnost v Sloveniji načelno podpira uvajanje rezultatskih in mešanih shem, vendar je po njihovem mnenju zaradi nekaterih omejitev (predvsem na področju opredelitve kazalnikov) smiselnost tovrstnih zasnov treba presojati od primera do primera (poglavje 6). Na podlagi ugotovitev ocenjujemo, da bi bilo na nekaterih območjih v Sloveniji verjetno smiselno pričeti s postopnim uvajanjem rezultatskih in mešanih shem za ohranjanja narave in ekstenzivne rabe travišč, na začetku verjetno v obliki pilotnih projektov. V celotnem kontekstu oblikovanja nove kmetijske politike na področju okolja in narave predstavlja opredelitev nove ekosheme inovacijo (poglavje 7), ki lahko prinese več za okolje in ima tudi dohodkovne elemente, saj tukaj ni treba sloneti na načelu »izgube dohodka«, na katerih temelji opredeljevanje kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov. Z ekoshemo bi kazalo široko stimulirati tehnologije trajnostne pridelave, ki bi bile za kmete sprejemljive in zato izvajane na večjih območjih, vendar je treba pri zasnovi ukrepov zagotoviti zasledovanje konkretnih okoljskih ciljev. Vsekakor pa bo pomembno nadgraditi tudi kmetijsko-okoljske in podnebne ukrepe, in sicer predvsem v smeri večje rezultatske naravnanosti in podpore kolektivnim rešitvam in aktivnostim. Zato priporočamo uvedbo kvantificiranih kazalnikov sprememb stanja v naravi in okolju. Proces snovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov naj bi sledil konceptu intervencijske logike javnih politik, ki predstavlja logično povezavo med potrebo po ukrepanju, cilji, ukrepi, vložki in kazalniki za spremljanje in vrednotenje ukrepanja. 5. Ocena stopnje realizacije programa dela na raziskovalnem projektu in zastavljenih raziskovalnih ciljev 6. Spremembe programa dela raziskovalnega projekta oziroma spremembe sestave projektne skupine 7. Najpomembnejši dosežki projektne skupine na raziskovalnem področju 8. Najpomembnejši dosežek projektne skupine na področju gospodarstva, družbenih in kulturnih dejavnost 9. Drugi pomembni rezultati projektne skupine 10. Pomen raziskovalnih rezultatov projektne skupine 10.2. Pomen za razvoj Slovenije 11. Vpetost raziskovalnih rezultatov projektne skupine 11.1. Vpetost raziskave v domače okolje Kje obstaja verjetnost, da bodo vaša znanstvena spoznanja deležna zaznavnega odziva? v domačih znanstvenih krogih pri domačih uporabnikih Kdo (poleg sofinancerjev) že izraža interes po vaših spoznanjih oziroma rezultatih? 11.2. Vpetost raziskave v tuje okolje Kje obstaja verjetnost, da bodo vaša znanstvena spoznanja deležna zaznavnega odziva? v mednarodnih znanstvenih krogih pri mednarodnih uporabnikih Navedite število in obliko formalnega raziskovalnega sodelovanja s tujimi raziskovalnimi inštitucijami: Kateri so rezultati tovrstnega sodelovanja: 12. Označite, katerega od navedenih ciljev ste si zastavili pri projektu, katere konkretne rezultate ste dosegli in v kakšni meri so doseženi rezultati uporabljeni Cilj F.01 Pridobitev novih praktičnih znanj, informacij in veščin DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.02 Pridobitev novih znanstvenih spoznanj Zastavljen cilj DA NE Rezultat Dosežen Uporaba rezultatov V celoti F.03 Večja usposobljenost raziskovalno-razvojnega osebja Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.04 Dvig tehnološke ravni Cilj DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.05 Sposobnost za začetek novega tehnološkega razvoja Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.06 Razvoj novega izdelka Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.07 Izboljšanje obstoječega izdelka Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.08 Razvoj in izdelava prototipa DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.09 Razvoj novega tehnološkega procesa oz. tehnologije DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.10 Izboljšanje obstoječega tehnološkega procesa oz. tehnologije Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.11 Razvoj nove storitve Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.12 Izboljšanje obstoječe storitve Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.13 Razvoj novih proizvodnih metod in instrumentov oz. proizvodnih procesov Cilj DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.14 Izboljšanje obstoječih proizvodnih metod in instrumentov oz. proizvodnih Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.15 Razvoj novega informacijskega sistema/podatkovnih baz Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.16 Izboljšanje obstoječega informacijskega sistema/podatkovnih baz Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.17 Prenos obstoječih tehnologij, znanj, metod in postopkov v prakso DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.18 Posredovanje novih znanj neposrednim uporabnikom (seminarji, forumi, DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.19 Znanje, ki vodi k ustanovitvi novega podjetja ("spin off") Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.20 Ustanovitev novega podjetja ("spin off") Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.21 Razvoj novih zdravstvenih/diagnostičnih metod/postopkov Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.22 Izboljšanje obstoječih zdravstvenih/diagnostičnih metod/postopkov Cilj DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.23 Razvoj novih sistemskih, normativnih, programskih in metodoloških rešitev Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.24 Izboljšanje obstoječih sistemskih, normativnih, programskih in metodoloških rešitev Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.25 Razvoj novih organizacijskih in upravljavskih rešitev Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.26 Izboljšanje obstoječih organizacijskih in upravljavskih rešitev DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.27 Prispevek k ohranjanju/varovanje naravne in kulturne dediščine DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.28 Priprava/organizacija razstave Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.29 Prispevek k razvoju nacionalne kulturne identitete Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.30 Strokovna ocena stanja Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.31 Razvoj standardov Cilj DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.32 Mednarodni patent Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.33 Patent v Sloveniji Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.34 Svetovalna dejavnost Zastavljen cilj DA NE Rezultat Ni dosežen Uporaba rezultatov Ni uporabljen F.35 Drugo DA NE Zastavljen cilj Rezultat Ni dosežen Komentar 13. Označite potencialne vplive oziroma učinke vaših rezultatov na navedena področja Vpliv G.01. Razvoj visokošolskega izobraževanja G.01.01. Razvoj dodiplomskega izobraževanja Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.01.02. Razvoj podiplomskega izobraževanja Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02. Gospodarski razvoj Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.01 Razširitev ponudbe novih izdelkov/storitev na trgu Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.02. Širitev obstoječih trgov G.02.03. Znižanje stroškov proizvodnje Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.04. Zmanjšanje porabe materialov in energije Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.05. Razširitev področja dejavnosti Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.06. Večja konkurenčna sposobnost Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.07. Večji delež izvoza Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.08. Povečanje dobička Ni vpliva Majhen vpliv Srednji vpliv Velik vpliv G.02.09. Nova delovna mesta Podpisa: Zastopnik oz. pooblaščena oseba in Vodja programa/projekta Nataša Poklar Ulrih Digitalno podpisano Andrej Udovč Digitalno podpisano ŽIG Datum: 12. 08. 2022 Oznaka obrazca: 5cuh-36b6-fbi4-1gie-7csc-vdsr-j Ciljni raziskovalni projekt (V4-1814) Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Analitične podpore za večjo učinkovitost in ciljnost kmetijske politike do okolja in narave v Sloveniji Končno poročilo Ljubljana, oktober 2021 Analitične podpore za večjo učinkovitost in ciljnost kmetijske politike do okolja in narave v Sloveniji Avtorji: Andrej Udovč Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta Janja Rudolf Anton Perpar Matjaž Glavan Zalika Črepinšek Klemen Jerina Marko Zupan Luka Juvančič Ilona Rac Klavdija Strmšek Ana Novak Emil Erjavec Tanja Šumrada Barbara Zagorc Kmetijski inštitut Slovenije Tanja Travnikar Matej Bedrač Tomaž Cunder Ben Moljk Renata Erker Inštitut za ekonomska raziskovanja Miroslav Verbič Tatjana Čelik Znanstvenoraziskovalno središče SAZU Branko Vreš Urban Šilc Katarina Denac Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije Primož Kmecl Urška Koce Naročnika: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Poročilo jenastalovokviru Ciljnega raziskovalnega projekta V4-1814 Analitične podpore za večjo učinkovitost in ciljnost kmetijske politike do okolja in narave v Sloveniji. Vodja projekta: prof. dr. AndrejUdovč, Univerza vLjubljani, Biotehniška fakulteta Priporočeno citiranje: Udovč A. in sod. (2020): Analitične podpore za večjo učinkovitost in ciljnost kmetijske politike do okolja in narave v Sloveniji. Končno poročilo v okviru CRP V4-1814. Naročnika: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Javna agencija za raziskovalno dejavnost. – Ljubljana, Univerza vLjubljani, Biotehniška fakulteta. KAZALO VSEBINE 1. UVOD ................................................................................................................................. 1 1.1 Izhodišče in opredelitev problema............................................................................... 1 1.2 Namen in cilji raziskovalnega projekta ....................................................................... 3 1.3 Struktura poročila........................................................................................................ 4 2. PRAVNI IN PROGRAMSKI OKVIR ZA INTERVENIRANJE KMETIJSKE POLITIKE NA OKOLJSKEM PODROČJU............................................................................. 5 2.1 Uvod ............................................................................................................................ 5 2.2 Temelji pravnega varstva okolja.................................................................................. 5 2.2.1 Ustavnopravni temelji varstva okolja .............................................................................5 2.2.2 Temeljna načela varstva okolja v Republiki Sloveniji ....................................................14 2.3 Ukrepi kmetijske politike in okolje ........................................................................... 16 2.3.1 Pravni temelji................................................................................................................16 2.3.2 Pregled okoljevarstvenih zavez po področjih ................................................................17 2.4 Biotska pestrost.......................................................................................................... 19 2.4.1 Mednarodna raven .......................................................................................................19 2.4.2 Evropska raven .............................................................................................................20 2.4.3 Slovenija .......................................................................................................................22 2.4.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike ...........................................................................23 2.5 Vode........................................................................................................................... 25 2.5.1 Mednarodna raven .......................................................................................................25 2.5.2 Evropska raven .............................................................................................................26 2.5.3 Slovenija .......................................................................................................................27 2.5.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike ...........................................................................28 2.6 Tla..............................................................................................................................29 2.6.1 Mednarodna raven .......................................................................................................29 2.6.2 Evropska raven .............................................................................................................30 2.6.3 Slovenija .......................................................................................................................30 2.6.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike ...........................................................................31 2.7 Podnebne spremembe ................................................................................................ 32 2.7.1 Mednarodna raven .......................................................................................................32 2.7.2 Evropska raven .............................................................................................................32 2.7.3 Slovenija .......................................................................................................................33 2.7.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike ...........................................................................34 2.8 Sklepi .........................................................................................................................34 3. ANALIZA STANJAIN RAZPOLOŽLJIVIH PODATKOVNIHZBIRK...................... 37 3.1 Metodološki pristop................................................................................................... 37 3.2 Habitatni tipi, rastline in metulji................................................................................38 3.2.1 Habitatni tipi.................................................................................................................39 3.2.2 Rastline .........................................................................................................................40 3.2.3 Metulji ..........................................................................................................................42 3.3 Ptice ........................................................................................................................... 44 3.4 Velike zveri................................................................................................................ 46 3.5 Varstvo voda..............................................................................................................48 3.6 Varstvo tal.................................................................................................................. 50 3.7 Podnebne spremembe ................................................................................................ 51 3.8 Prostorska analiza kmetijskih ukrepov, vezanih na okolje........................................54 3.9 Presoja učinkov ukrepov kmetijske politike – povzetek ........................................... 54 3.10 Sklepi in priporočila............................................................................................... 57 4. OPREDELITEV POTREB ZA UKREPANJE.................................................................59 4.1 Podnebne spremembe in zrak .................................................................................... 59 4.2 Varstvo tal in voda..................................................................................................... 60 4.3 Ohranjanje biotske pestrosti ...................................................................................... 62 4.3.1 Habitatni tipi, rastlin in metulji .....................................................................................62 4.3.2 Ptice kmetijske krajine ..................................................................................................71 4.3.3 Velike zveri....................................................................................................................72 5. OPREDELITEV CILJEV IN KAZALNIKOV ................................................................ 74 5.1 Podnebne spremembe in zrak .................................................................................... 75 5.2 Varstvo tal.................................................................................................................. 79 5.3 Varstvo voda..............................................................................................................82 5.4 Ohranjanje biotske pestrosti ...................................................................................... 86 6. MOŽNOSTIZA VEČJO REZULTATSKO IN CILJNO NARAVNANOST KMETIJSKO-OKOLJSKIH UKREPOV ................................................................................ 92 6.1 Uvod .......................................................................................................................... 92 6.2 Teoretični okvir......................................................................................................... 94 6.2.1 Opredelitev in izvajanje v Sloveniji ................................................................................94 6.2.2 Zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov............................................................................96 6.2.3 Dejavniki odločanja kmetov........................................................................................100 6.3 Metodološki pristop................................................................................................. 102 6.3.1 Raziskovalni območji...................................................................................................102 6.3.2 Razvoj alternativ pilotnega ukrepa za ohranjanje travišč ...........................................104 6.3.3 Intervjuji in fokusne skupine s strokovnjaki.................................................................105 6.3.4 Kvantitativna in kvalitativna analiza odziva kmetov...................................................106 6.4 Pilotni ukrep za ohranjanje ekstenzivne rabe suhih travišč..................................... 107 6.4.1 Opredelitev indikatorskih vrst rastlin in zahtevane številčnosti ..................................107 6.4.2 Alternativne zasnove ukrepa ......................................................................................108 6.4.3 Opredelitev posameznih značilnosti ukrepov..............................................................110 6.5 Ključni dejavniki odločanja kmetov........................................................................ 112 6.5.1 Odnos kmetov do okoljskih praks ...............................................................................113 6.5.2 Ovire pri prevzemanju ukrepov in odnos do travišč ....................................................115 6.6 Nove oblike zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepovv Sloveniji................................116 6.6.1 Rezultatske sheme ......................................................................................................116 6.6.2 Metoda usposabljanja ................................................................................................118 6.6.3 Koordinacija ukrepanja, sodelovanje med kmetijami in skupinski bonus....................119 6.7 Sklepi in priporočila................................................................................................ 120 6.7.1 Snovanje kmetijsko-okoljskih ukrepov ........................................................................120 6.7.2 Preference do različnih zasnov ukrepov in vrednotenje okolja....................................121 6.7.3 Ključna priporočila ......................................................................................................123 7. METODOLOGIJE VREDNOTENJA OKOLJSKIH INSTRUMENTOV KMETIJSKE POLITIKE .............................................................................................................................. 125 7.1 Uvod in metodološki pristop................................................................................... 125 7.2 Zakonodajni okvir za vrednotenje instrumentov SKP na področju okolja.............. 126 7.2.1 Navzkrižna skladnost ..................................................................................................126 7.2.2 Zelena komponenta ....................................................................................................127 7.2.3 Plačila iz drugega stebra.............................................................................................127 7.2.4 Kmetijska politika po letu 2021...................................................................................128 7.2.5 Metode določitve plačil za kmetijsko-okoljske ukrepe ................................................129 7.3 Metodologije vrednotenja ukrepov, povezanih z varstvom okolja.......................... 131 7.3.1 Ukrepi prvega stebra SKP............................................................................................131 7.3.2 Kmetijsko-okoljski ukrepi ............................................................................................132 7.4 Primeri kmetijsko-okoljskih ukrepov ...................................................................... 133 7.4.1 ÖPUL 2015 (Avstrija)...................................................................................................133 7.4.2 Rezultatske sheme na Irskem in v Španiji....................................................................135 7.4.3 KOPOP iz PRP 2014–2020 (Slovenija)..........................................................................137 7.5 Razprava in sklepi ................................................................................................... 138 8. SKLEPIIN PRIPOROČILA........................................................................................... 141 8.1 Sklepi.......................................................................................................................141 8.1.1 Oblikovanje ciljno usmerjenih in učinkovitih ekoshem ................................................142 8.1.2 Oblikovanje ciljno usmerjenih in učinkovitih kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov 143 8.1.3 Izboljšanje institucionalnih pogojev za kolektivne kmetijsko-okoljsko-podnebne ukrepe. 143 8.2 Priporočila ............................................................................................................... 144 8.2.1 Rezultatske sheme ......................................................................................................145 8.2.2 Metode usposabljanja ................................................................................................146 8.2.3 Koordinacija ukrepanja, sodelovanje med kmetijami in skupinski bonus....................146 8.2.4 Okrepitev delovanja podpornih institucij na lokalni ravni...........................................147 8.2.5 Krepitev vloge biodiverzitete in okolja v kmetijstvu ....................................................147 9. VIRI IN LITERATURA ................................................................................................. 149 POVZETEK Namen izvedenega projekta je nuditi analitično podporo pripravi strateškega načrta slovenske kmetijske politike v obdobju 2021–2027 na področju varstva okolja in narave v skladu z zakonodajnimi predlogi in drugimi dokumenti Evropske komisije. V projektu smo se vsebinsko osredotočili na področja varstva voda, tal, zraka in biotske pestrosti ter podnebnih sprememb, ki zadevajo kmetijstvo. Rezultatiopravljenih analizkažejo, davdržaviobstajarelativno veliko fizičnih in digitalnih zbirk podatkov z obravnavanih področij narave in okolja, ki so javno dostopne ali pa je dostop do podatkov omejen (poglavje 3). Zbirke so razpršene po javnih in zasebnih institucijah, kjer delujejo strokovnjaki za posamezna obravnavana področja. Način zajema podatkov ni enoten, ker je prilagojen namenu raziskav oziroma strokovno-vsebinski usmerjenosti delovanja lastnika/upravljavca zbirke. Pregled ključnih dokumentov je pokazal tudi, da se kmetijska politika problema varstva narave in okolja loteva s širokim spektrom ukrepov. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižneskladnosti. Ocenjujemo, dajekmetijskapolitika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določene pozitivne učinke (poglavje 3). Kako močan je ta prispevek in predvsem, ali to omogoča dolgoročno in vzdržno varovanje okolja in narave, pa je vprašanje, ki zahteva dodatne raziskave. Podobno kot v tujih raziskavah tudi naravovarstvena in druga strokovna javnost v Sloveniji načelno podpira uvajanje rezultatskih in mešanih shem, vendar je po njihovem mnenju zaradi nekaterih omejitev(predvsem napodročjuopredelitve kazalnikov) smiselnost tovrstnih zasnov treba presojati od primera do primera (poglavje 6). Na podlagi ugotovitev ocenjujemo, da bi bilo na nekaterih območjih v Sloveniji verjetno smiselno pričeti s postopnim uvajanjem rezultatskih in mešanih shem za ohranjanja narave in ekstenzivne rabe travišč, na začetku verjetno v obliki pilotnih projektov. V celotnem kontekstu oblikovanja nove kmetijske politike na področju okolja in narave predstavlja opredelitev nove ekosheme inovacijo (poglavje 7), kilahkoprineseveč zaokoljein imatudidohodkovneelemente, sajtukajnitrebaslonetinanačelu »izgubedohodka«, nakaterih temelji opredeljevanje kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov. Z ekoshemo bi kazalo široko stimulirati tehnologije trajnostne pridelave, ki bi bile za kmete sprejemljive in zato izvajane na večjih območjih, vendar je treba pri zasnovi ukrepov zagotoviti zasledovanje konkretnih okoljskih ciljev. Vsekakor pa bo pomembno nadgraditi tudi kmetijsko-okoljske in podnebne ukrepe, in sicer predvsem v smeri večje rezultatske naravnanosti in podpore kolektivnim rešitvam in aktivnostim. Zato priporočamo uvedbo kvantificiranih kazalnikov sprememb stanja v naravi in okolju. Proces snovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov naj bi sledil konceptu intervencijske logike javnih politik, ki predstavlja logično povezavo med potrebo po ukrepanju, cilji, ukrepi, vložki in kazalniki za spremljanje in vrednotenje ukrepanja. SUMMARY The purpose of the project was to provide analytical support to the preparation of a strategic plan of Slovenian agricultural policy in the period 2021-2027 in the field of environmental and nature protection in accordance with legislative proposals and other documents of the European Commission. The content of the project focused on the protection of water, soil, air and biodiversity, as well as climate change, which affects agriculture. The results of the performed analyses show that there are a relatively large number of physical and digital databases in the country from the considered areas of nature and environment, which are publicly accessible or access to data is limited (Chapter 3). The collections are scattered throughout public and private institutions, where experts work in individual areas. The method of data collection is not uniform, because it is adapted to the purpose of research or the professional-content orientation of the operation of the owner / manager of the collection. A review of key documents also showed that agricultural policy addresses the problem of nature and environmental protection with a wide range of measures. This is where agri-environmental measures and the cross-compliance system come to the fore. We estimate that the agricultural policy with a dispersed structure of measures in this area has had certain positive effects (Chapter 3). How strong this contribution is, and above all, whether it enables long-term and sustainable protection of the environment and nature, is a question that requires further research. As in foreign research, the nature protection and other professional public in Slovenia in principle supports the introduction of result and mixed schemes, but in their opinion due to certain limitations (especially in the field of defining indicators) the feasibility of such concepts should be assessed on a case-by-case basis (Chapter 6). Based on the findings, we estimate that in some areas in Slovenia it would probably make sense to start with the gradual introduction of result and mixed schemes for nature conservation and extensive use of grasslands, initially in the form of pilot projects. In the whole context of formulating a new agricultural policy in the field of environment and nature, the definition of a new ecosystem is an innovation (Chapter 7) that can bring more to the environment and also have income elements, as there is no need to rely on agri-environmental and climate measures. An eco-scheme would seem to broadly stimulate sustainable production technologies that are acceptable to farmers and therefore implemented in larger areas, but the design of measures must ensure that specific environmental objectives are pursued. In any case, it will also be important to upgrade agri-environmental and climate measures, especially in the direction of greater result orientation and support for collective solutions and activities. Therefore, we recommend the introduction of quantified indicators of changes in the state of nature and the environment. The process of designing agri-environmental measures should follow the concept of intervention policy of public policies, which represents a logical connection between the need for action, objectives, measures, inputs and indicators for monitoring and evaluation of action. 1. UVOD 1.1 Izhodišče in opredelitev problema Evropska komisija je novembra 2017 objavila Sporočilo Komisije z naslovom »Prihodnost preskrbe s hrano in kmetijstva« (Uradni list EU, 2017), v katerem je kot ključne prioritete Skupne kmetijske politike (SKP) po letu 2020 identificirala večjo ambicioznost na področju izvajanjaokoljskih in podnebnih ukrepov, boljciljno usmeritevpodpor ter večjo oprtostpolitike na verigo znanja raziskave-inovacije-svetovanje. Predlagala je tudi nov model izvajanja SKP, s katerim se fokus politike preusmerja iz politike izpolnjevanja zahtev v rezultatsko naravnano politiko ter krepijo pristojnosti držav članic s prenosom odgovornosti iz EU ravni. Države članice bodo za naslednje programsko obdobje morale zasnovati nacionalne strateške načrte kmetijske politike (Evropska komisija, 2018). Pri tem bo poseben poudarek namenjen okoljskemu področju, saj je krepitev skrbi za okolje in podnebne ukrepe (ter posledično prispevanje k doseganju okoljskih in podnebnih ciljev Unije) izpostavljena kot eden od treh splošnih ciljev bodoče SKP. Ta se bo zasledoval predvsem v obliki naslednjih specifičnih ciljev: • prispevanje k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter k trajnostni energiji, • spodbujanje trajnostnega razvoja in učinkovitega upravljanja naravnih virov, kot so voda, tla in zrak ter • prispevanje k varstvu biotske raznovrstnosti, krepitev ekosistemskih storitev ter ohranjanje habitatov in krajine. V skladu z zakonodajnimi predlogi Evropske komisije (2018) bo v prihodnjem programskem obdobju 2021–2027 tako ukrepe SKP na področju varstva okolja in narave treba naravnati bolj ciljno. Prav tako bo treba izboljšati uspešnost obstoječega nabora ukrepov ter v skladu z napovedanim realnim zmanjšanjem obsega sredstev tudi povečati njihovo učinkovitost. Slovenija je v preteklih programskih obdobjih v okviru SKP oblikovala vrsto različnih instrumentov, ki so namenjeni varovanju okolja in narave. Ti med drugim vključujejo sistem navzkrižne skladnosti, Zelena plačila, Kmetijsko-okoljsko-podnebna plačila in podpore Ekološkemu kmetijstvu. Kljub dolgoletnim izkušnjam z izvajanjem teh ukrepov pa je analiza strateškega načrtovanja na področju okoljskih ciljev slovenske kmetijske politike, ki je bila izvedena v okviru CRP-a Učinki in perspektive SKP na slovensko kmetijstvo in podeželje (Erjavec et al., 2018b), pokazala, dajenapodročju okolja vprihodnjetreba nasloviti predvsem: • opredelitev ključnih potreb, ki mora temeljiti na kakovostni analizi stanja in podatkovnih zbirk, • opredelitev ciljev interveniranja kmetijske politike in povezanosti s cilji drugih strateških in programskih dokumentov na področju varstva okolja in narave ter • večjo ciljnost in uspešnost ukrepov. Večjo rezultatsko naravnanost in učinkovitost politike je mogoče doseči s kakovostnim strateškim načrtovanjem in opredelitvijo intervencijske logike ukrepov, ki jasno določa povezavo med potrebami, cilji in ukrepi ter sistemom kazalnikov za spremljanje in vrednotenje (Šumrada et al., 2020). V okviru predvidenega načrtovanja SKP na nacionalni ravni bo treba pripraviti strateški načrt slovenske kmetijske politike, iz katerega bo razvidna intervencijska logika instrumentov, utemeljena na podlagi z najnovejšimi podatki podprte SWOT analize in ocene potreb. Gre za ključno novost predlagane reforme, saj bo v strateško načrtovanje prvič treba poleg ukrepov drugega stebra, za katere je ta pristop v veljavi že zdaj, vključiti tudi instrumente prvega stebra SKP, tj. neposredne podpore in tržne ukrepe. Strateški načrt bo predvidoma vseboval oceno potreb, intervencijsko strategijo, opis skupnih elementov, opis intervencij, ciljni in finančni načrt, opis sistema upravljanja in usklajevanja, opis elementov, ki zagotavljajo posodobitev SKP, ter opis elementov, povezanih s poenostavitvijo in zmanjševanjem upravnegabremenazakončneupravičence. Polegtegabo vprilogah trebapredložitipredhodno oceno in strateško presojo vplivovnaokolje, analizo SWOT, poročilo o posvetovanju spartnerji in podatke o dodatnem nacionalnem financiranju (Evropska komisija, 2018). Na področju okoljskih ciljev SKP Komisija v predlogu uredbe posebej izpostavlja, da je treba pri ocenjevanju potreb upoštevati nacionalne okoljske in podnebne načrte, ki izhajajo iz zakonodaje EU, ter v strateških načrtih obrazložiti, kako bo struktura instrumentov SKP prispevala k že določenim dolgoročnim strateškim nacionalnim ciljnim vrednostim. V intervencijski strategiji bo treba opisati tudi okoljsko in podnebno strukturo strateškega načrta SKP (t.i. »zelena struktura«), iz katere bo razvidno referenčno stanje in dopolnjevanje med Pogojenostjo in različnimi intervencijami, ki naslavljajo specifične okoljske in podnebne cilje. Doseganjeciljevkmetijskepolitike, nakarbo v znatnejšimerikotdo sedaj vezana možnost črpanjasredstev iz evropskih skladov, se bo presojalo na podlagi skupnega sistema kazalnikov, ki bodo vključevali (Evropska komisija, 2018): • kazalnike učinka, ki se nanašajo na dosežene izložke podprtih intervencij, • kazalnike rezultata, s katerimi se bo presojalo doseganje specifičnih ciljev ter merljivih mejnikov in ciljnih vrednosti, opredeljenih v strateškem načrtu države, in ki lahko vključujejo tudi kazalnike in intervencije, vključene v nacionalne strateške in programskedokumentenapodročju okoljain podnebja, ki izhajajo iz zakonodaje Unije, ter • kazalnikevpliva, kisenanašajo nasplošnein specifičneciljeSKPnaravniEU, ter cilje, ki bodo opredeljeni v nacionalnem strateškem načrtu kmetijske politike. Nabor ukrepovSKPpodrugistranivečinomaostajapodoben kotvaktualnemprogramskem obdobju, vendar so na okoljskem področju predvidene nekatere spremembe predvsem v instrumentih sedanjega prvega stebra. Obstoječa pravila navzkrižne skladnosti in pogoji za pridobitev Plačil za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje (t.i. Zelena komponenta), bodo tako po reformi tvorili skupen sistem Pogojenosti s predpisanimi zahtevami ravnanja. V okviru proizvodno nevezanih neposrednih plačil bodo države članice zagotovile tudi podporo za (za kmete) prostovoljno Shemo za podnebje in okolje (t.i. ekoshema), pričemer je pomembno, da se podpora v obliki letnega plačila na upravičeni hektar lahko odobri bodisi kotplačilo upravičencemzanadomestilo (celotnih ali dela) nastalih dodatnih stroškovaliizpada dohodka zaradi obveznosti bodisi kot plačila, ki dopolnjujejo osnovno dohodkovno podporo. Izmed intervencij na področju razvoja podeželja so predvidena prostovoljna Plačila za okoljske, podnebne in druge upravljavske obveznosti, s katerimi države članice upravičencem nadomestijo stroške in izpad dohodka zaradi sprejetih obveznosti, ki presegajo predpisane zahteve ravnanja in standarde za dobre kmetijske in okoljske pogoje. Da bi kmete v večjem obsegu in na merljiv način spodbudile k znatnemu izboljšanju kakovosti okolja, lahko pri tem države članice spodbujajo in podpirajo tudi kolektivne sheme in sheme plačil na podlagi rezultatov. Države članice lahko odobrijo tudi Plačila za naravne in druge omejitve, značilne za posamezno območje, ter Plačila za omejitve, ki izhajajo iz zahtev na podlagi izvajanja Vodne direktive in direktiv Natura 2000. Določene možnosti ukrepanja so predvidene tudi med podporami za Naložbe, npr. nakupi zemljišč za ohranjanje okolja, pomemben poudarek okoljskim ciljem pa je razviden tudi v ukrepih, ki so namenjeni spodbujanju sodelovanja, izmenjave znanja in informiranja ter kmetijskega svetovanja (Evropska komisija, 2018). 1.2 Namen in cilji raziskovalnega projekta Snovanje uspešne in učinkovitekmetijsko-okoljske politike jekompleksen političniproces, ki zahteva tako dobro informirano strokovno pripravo kot tudi testiranje sprejemljivosti ukrepov pri ključnih deležnikih. Namen projekta je nuditi analitično podporo pripravi strateškega načrta slovenske kmetijske politike v obdobju 2021–2027 na področju varstva okolja in narave v skladu z zakonodajnimi predlogi in drugimi dokumenti Evropske komisije. V projektu smo se vsebinsko osredotočili na področja varstva voda, tal, zraka in biotske pestrosti ter podnebnih sprememb, ki zadevajo kmetijstvo. Cilji projekta so bili: • pregledati in analizirati razpoložljive informacije in podatkovne zbirke o stanju okolja in narave za potrebe spremljanja in vrednotenja celovite kmetijsko-okoljske in podnebne politike, • opredeliti ključne potrebe za interveniranje kmetijske politike na področju varstva okolja, narave in podnebnih sprememb ter pripraviti podlage za SWOT analizo, • razviti nove alternativne predloge in intervencijsko logiko ukrepov na področju varstva okolja in narave (ukrepi 1. in 2. stebra skupne kmetijske politike), vključno s sistemom kazalnikov, • ovrednotiti strukturo in sistem podpor na področju ukrepov za varstvo okolja in narave (1. in 2. steber, vključujoč tudi navzkrižno skladnost), • ovrednotiti različne predloge ukrepov politike na podlagi predloženih scenarijev in • izdelati metodologijo za finančno ovrednotenje okoljskih koristi izvajanja kmetijsko­okoljskih instrumentov. Pri raziskovalnem delu smo poskušali odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja: 1. Katere so razpoložljive informacije in podatkovne zbirke o stanju okolja in narave (tla, vode in biotska raznovrstnost) za potrebe spremljanja in vrednotenja celovite kmetijsko­okoljske in podnebne politike? 2. Katere so ključne potrebe za interveniranje kmetijske politike na področju varstva okolja in narave? 3. Kako ciljni in učinkoviti so bili ukrepi kmetijske politike na področju okolja in narave v obdobju 2007-2020? Ob tem smo ovrednotili strukturo in sistem podpor na področju kmetijsko-okoljskih ukrepov (1. in 2. steber, vključujoč tudi navzkrižno skladnost). 4. Katere so možne nadgradnje ali spremembe konceptualnih zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji? 5. Kakšna je sprejemljivost izbranih predlogov ukrepov politike med kmeti na podlagi predloženih scenarijev? 6. Kakšna metodologija je najbolj primerna za finančno ovrednotenje okoljskih koristi izvajanja kmetijsko-okoljskih instrumentov? 1.3 Struktura poročila Poročilo pričenjamo s predstavitvijo pravnega in programskega okvirja za interveniranje kmetijskepolitike naokoljskem področju (poglavje 2). Pregled temelji naanalizi zakonodajnih aktov, strateških in programskih dokumentov, smernic in podpornih gradiv s področij varstva okolja, podnebnih sprememb in ohranjanja narave, ki smo jih opisali z vidika hierarhije pravnih aktov in njihove relevantnosti za slovensko kmetijsko politiko. V poglavju 3 povzemamo rezultate analize obstoječega stanja varstva okolja in narave, ki se dotikajo področij delovanja kmetijske politike vSloveniji. Za vsako okoljsko področje smo izvedli pregled obstoječih podatkovnih zbirk, izvedenih raziskav in projektov in kazalnikov stanja. Analiza stanja je bila nato podlaga za opredelitev potreb za ukrepanje (poglavje 4) in ciljev in kazalnikov (poglavje 5) po posameznih področjih. Rezultate analiz glede možnosti za izboljšanje rezultatske naravnanosti in ciljnosti kmetijsko-okoljskih ukrepov povzemamo v poglavju 6. V prvem delu poglavja v teoretičnem okviru opredeljujemo različne možne tipe zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepov in podajamo pregled dejavnikov, ki vplivajo na odločanje kmetov. V nadaljevanju opisujemo metodološki pristop, pilotni ukrep za ohranjanje ekstenzivne rabe suhih travišč in rezultate raziskave med potencialnimi upravičenci na dveh raziskovalnih območjih. V poglavju 7 podajamo nato pregled pravnega okvira in različnih metodoloških pristopov k vrednotenju okoljskih instrumentov kmetijske politike s posebnim poudarkom na kmetijsko­okoljskih ukrepih. Uporaba različnih metod izračuna višine kmetijsko-okoljskih ukrepov je dodatno ilustrirana z analizo primerov iz različnih držav članic EU. Poročilo zaključujemo s sklepi projekta in priporočili za snovanje prihodnje kmetijsko­okoljske politike v Sloveniji (poglavje 8). 2. PRAVNI IN PROGRAMSKI OKVIR ZA INTERVENIRANJE KMETIJSKE POLITIKE NA OKOLJSKEM PODROČJU 2.1 Uvod Namen tega dela raziskave je bil podrobno opredeliti zakonodajni in programski okvir za okoljske zaveze, ki zadevajo kmetijstvo, ter analizirati prenos zavez relevantne mednarodne in evropske okoljske zakonodaje v slovensko kmetijsko politiko – zakone, podzakonske akte in programske dokumente. Namen pričujoče študije je prispevati k ustrezni podatkovni opremljenosti odločevalcev za potrebe prihodnjega načrtovanja ukrepov kmetijske politike na področju okolja. Slovenija je kot članica Evropske unije in stranka številnih mednarodnih pogodb v svoj pravni red posredno ali neposredno vnesla obsežen sistem zavezujočih pravil in pravno nezavezujočih določb na področju varstva okolja. Slovenski sistem pravnega varstva okolja tako danes predstavlja obsežen, kompleksen in razvejan sistem pravnih aktov in programskih dokumentov na različnih ravneh, ki se spričo naraščajočega korpusa znanstvenih in družbenih spoznanj o interakcijah med človekom in ostalo naravo tudi hitro spreminja. Vse bolj pa se zaradi globalne narave okoljskih vprašanj prepleta tudi z drugimi področji pravnega urejanja, kot so mednarodna trgovina, človekove pravice in migracije. V prihodnosti bo zato med odločevalci potrebno močnejše medsektorsko sodelovanje. Pregled obsega ključne zakonodajne akte in programske dokumente na mednarodni ravni, ravni EU in nacionalni ravni ter relevantne smernice na področju varstva okolja in narave ter podnebnih sprememb in jih umešča z vidika hierarhije pravnih aktov in njihove relevantnosti za slovensko kmetijsko politiko. Predstavljeni so tudi pomembni primeri iz sodne prakse. V analizi se osredotočamo na štiri široka področja varstva okolja, ki so bistvenega pomena za kmetijstvo, in sicer na tla, vode, biotsko pestrost in podnebje, in analiziramo med ukrepi kmetijske politike, ki so namenjeni ohranjanju in zagotavljanju okoljskih javnih dobrin, in drugo zakonodajo na področju varstva okolja. 2.2 Temelji pravnega varstva okolja 2.2.1 Ustavnopravni temelji varstva okolja Ustava Republike Slovenije Ustava RS1 izhaja iz začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko so bile na mednarodni ravni že prisotnejavnerazpraveo varstvu okolja. Vključitevokoljevarstvenih členovvslovensko ustavo je zato v primerjavi s starimi ustavamizahodnih državdokajnapredna, vendar jezanjo ševedno značilno varstvo narave, izvedeno iz dobrobitičloveške skupnosti, napodlagi antropocentrične etike. Le ob izjemno ekstenzivni interpretaciji členov Ustave in razlagi pravice do zdravega življenjskega okolja ter drugih ustavnih določb v smislu načela ohranjanja naravnega 1 UL RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a ravnovesja, kot priporoča Pličanič (2003), je mogoče reči, da Ustava RS nudi podlago za varstvo narave zaradi njene lastne vrednosti. 5. člen (Splošne določbe): Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. (…) Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Ta določba, ki poudarja pozitivno obligacijo države, je izhodišče varstva narave, vendar govori le o ohranjanju naravnega bogastva. Slednje sicer ni definirano niti v Ustavi niti v obstoječih zakonih, vendar se pojem navezuje na pojem naravne dobrine in naravne vrednote, ki sta nadalje definirana v področnih zakonih: Zakonu o varstvu okolja2 (ZVO-1), Zakonu o ohranjanju narave3 (ZON), Zakonu o divjadi in lovstvu4 (ZDLov-1) ter Zakonu o gozdovih5 (ZG), delno pa je k opredelitvi pojmov prispevalo tudi Ustavno sodišče vsvojih sodbah67. 67. člen (lastnina): Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. 67. členjepovezan s33., kizagotavljalastninsko svobodo, patudi s69., kiurejarazlastitev v javno korist. Namen ustavnega jamstva lastnine je zagotovitev in uresničitev posameznikove svobode, vendar ta pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj ni neomejen, temveč mora upoštevati interese drugih članov skupnosti in skupnosti kot (gl. npr. sodbo Ustavnega sodišča8). Ekološko funkcijo lastnine podrobneje opredeljujeta ZVO-1 in ZON. 70. člen (javno dobro in naravna bogastva): Na javnem dobru se lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. (...) Zakon določa pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva. (…) Na podlagi prvega odstavka 70. člena Ustave je zakonodajalec dolžan urediti pogoje posebne rabe javnega dobra, kar je izjema od pravila, da je raba javnega dobra namenjena vsem pod enakimipogoji. Kotjedoločbo interpretiralo Ustavno sodišče9, splošnarabajavnegadobra nibrezpogojna, saj so javno dobro in naravna bogastva del ekosistemov, to je naravnih združb, katerih del je tudi človek. Namen varstva okolja pa je po ZVO-1 spodbujanje družbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega 2 Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), UL RS, št. 39/06 – UPB, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE. 3 Zakon o ohranjanju narave (ZON), UL RS, št. 96/04 – UPB, 61/06 – ZDru-1, 8/10 – ZSKZ-B, 46/14, 21/18 – ZNOrg, 31/18 in 82/20. 4 UL RS, št. 16/04, 120/06 – odl. US, 17/08, 46/14 – ZON-C in 31/18. 5 UL RS, št. 30/93, 56/99 – ZON, 67/02, 110/02 – ZGO-1, 115/06 – ORZG40, 110/07, 106/10, 63/13, 101/13 – ZDavNepr, 17/14, 22/14 – odl. US, 24/15, 9/16 – ZGGLRS in 77/16. 6 U-I-319/96. 7 U-I-227/00. 8 U-I-40/06-10 9 U-I-226/04-36. življenjater ohranjanjebiotskeraznovrstnosti. Ciljvarstvaokoljajemed drugimtrajnostnaraba naravnih virov in za doseganje tega cilja je predvideno tudi plačevanje rabe naravnih virov. Naravno bogastvo je naravna dobrina, ki je tako redka ali dragocena, da Ustava narekuje zakonsko ureditev pogojev, pod katerimi se smejo izkoriščati. Ustavno sodišče je razsodilo10, da ta določba ne predstavlja posega vzasebno lastnino po 33. členu Ustave. 70.a člen (pravica do pitne vode): Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno. Gre za najnovejši člen Ustave, ki zagotavlja človekovo pravico do pitne vode, torej da je voda kot javno dobro primarno namenjena oskrbi prebivalstva s pitno vodo. Kot ugotavlja Rems (2019), gre pri tem le za povzdig zakonske materije na ustavno raven, saj že Zakon o vodah11 določa določa prednost posebne rabe za oskrbo s pitno vodo pred drugimi vrstami rabe. 71. člen (varstvo zemljišč): Zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč. Zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Država skrbi za gospodarski, kulturni in socialni napredek prebivalstva na gorskih in hribovitih območjih. Namen 1. odst. 71. člena je zagotoviti rabo zemljišč, prikateribodo optimalno in usklajeno prišle do izraza njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcija; to lahko pomeni tudi omejitve lastninske pravice oziroma predpisovanje načinov njenega izvrševanja12. Glede kmetijskih zemljišč to ureja Zakon o kmetijskih zemljiščih13 (ZKZ) (Čebulj, 2002); načela urejanja prostora, kot tudi razmejitev pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, pa določa Zakon o urejanju prostora14 (ZUreP-2). Določba o skrbi države za napredek gorskih in hribovitih območij izvira iz značilnosti slovenskega ozemlja in strukture njenega prebivalstva. Na prvi pogled je programske narave, vendar državi preko te dolžnosti nalaga sprejetje ukrepov, ki bodo k napredku teh predelov dejansko prispevali (ibid.). 72. člen (zdravo življenjsko okolje): Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo. Varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavno varovana človekova pravica pozitivnega statusa, ki pripada vsakomur, država pa jo je dolžna zagotavljati; to stališče je 10 npr. v sodbi U-I-40/06-10. 11 UL RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15. 12 gl. tudi sodbo US U-I-6/17. 13 UL RS, št. 71/11 – UPB, 58/12, 27/16, 27/17 – ZKme-1D in 79/17. 14 UL RS, št. 61/17. zavzelo tudi Ustavno sodišče15. Del tega člena, kizavezujedržavo, dazzakonomdoločipogoje za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, se navezuje na 1. odst. 67. člena, ki ji nalaga ureditev načina pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Poleg tega se navezuje na 2. odst. 74. člena, ki prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo; sem sodi tudi zdravo življenjsko okolje. Določbe, na podlagikaterih jemogoče zahtevaticivilnopravno varstvo, lahko najdemo tudi v ZVO-1, Obligacijskem zakoniku16 in Stvarnopravnem zakoniku17; Kazenski zakonik18 pa nudi kazenskopravno varstvo za kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine (poglavje 32)19. Naša ustava je ena redkih, ki varujejo živali pred mučenjem, določba pa je umeščena v ta člen morda nekoliko nesistematično. Ključni zakon natem področju je Zakon o zaščiti živali20. 73. člen (varstvo naravne in kulturne dediščine): Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Ustavaizrecno določalezelo zoženo dolžnostposameznikovvarovatinaravneznamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike. Naravne znamenitosti in redkosti so del naravnih vrednot, definiranih po ZON. 74. člen (podjetništvo): Gospodarska pobuda je svobodna. Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Glede na to, da je tudi varstvo okolja del javne koristi, določba tretjega odstavka močno načenja svobodno gospodarsko pobudo. Gospodarski subjekti morajo zato pri izvajanju svoje dejavnosti upoštevati številne predpise s področja varstva okolja. Poleg navedenih členov so za področje varstva okolja pomembne tudi določbe 39. člena (pravica vsakogar pridobiti informacijo javnega značaja), 8. člena (dolžnost predpisodajalcev spoštovati ratificirane mednarodne pogodbe21) in 3.a člena (prenos izvajanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo naspoštovanju človekovih pravicin svoboščin, demokracije in pravne države). 15 U-I-263/95. 16 UL RS, št. 97/07 – UPB, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631. 17 UL RS, št. 87/02 in 91/13. 18 UL RS, št. 50/12 – UPB, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17, 23/20 in 91/20). 19 Za kmetijstvo je zanimiva odločba Višjega sodišča v Mariboru v zadevi IV Kp 17033/2015, s katero je bila potrjena kazen, izrečena obdolženemu, ki je z gnojenjem z gnojnico namerno (t.j. naklepno) povzročal nevarnost za onesnaženje pitne vode; pri tem dejstvo, da je gnojil na podlagi gnojilnega načrta, ni bilo relevantno. 20 UL RS, št. 38/13 – UPB, 21/18 – ZNOrg in 92/20 21 Okoljske zaveze mednarodnih konvencij se sicer praviloma uresničuje skozi evropsko oziroma nacionalno pravo, če pa njihove določbe niso ustrezno prenesene v pravni red, je mogoče ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe interpretirati neposredno. To pomeni, da se nanje v postopkih pred upravnimi organi in sodišči lahko sklicuje vsak, če so določbe, ki izhajajo iz teh pogodb, dovolj konkretne in jasne (Šantej et al, 2013). Primarno pravo Evropske unije V primarno pravo Evropske unije (EU) štejejo ustanovne pogodbe Evropskih skupnosti (Evropska gospodarska skupnost, Evropska skupnost za premog in jeklo ter EURATOM), njihove spremembe in dopolnitve, protokoli in priloge pogodb ter pristopne pogodbe. Zadnja sprememba (Lizbonska pogodba) je nekoliko poenostavila primarno pravo EU; sestavljata jo Pogodba o Evropski uniji (PEU) in Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU)22 ter 37 protokolov. Lizbonska pogodba je EU podelila pravno osebnost in določila pravno veljavnost Listine EU o temeljnih pravicah, ki je s tem postala del primarne zakonodaje EU. Pomemben primarni vir je tudi sodna praksa SodiščaEU, kipresojaskladnostsekundarnega prava sprimarnim, vpostopku predhodnega odločanjainsporih med državamičlanicamiglede vsebine Pogodb pa je edini avtoritativni razlagalec Pogodb. Kot gonilna sila evropske integracije je Sodiščerazvilo več načel ustavnega značaja (načeloavtonomnosti, primarnosti in neposredne učinkovitosti), ki pomembno določajo razmerje med unijskim pravom in pravom držav članic. Sodišče Evropskih skupnosti (ECJ) je imelo pri razvoju okoljske politike pomembno vlogo z razlago pogodb (Jacobs, 2006); tako je v sodbi23 iz leta 1985 izjavilo, da je varstvo okolja eden od ključnih ciljev Skupnosti, v sodbi24 iz leta 1988 pa uvedlo okoljske kriterije kot možne utemeljene razloge, ki lahko opravičijo omejitve prostega pretoka blaga v Skupnosti, sicer enega od temeljev evropske integracije. Primarno pravo so po mnenju nekaterih tudi ustavni običaji in splošna pravna načela, pa tudi mednarodni sporazumi EU z (drugimi) mednarodnimi organizacijami in tretjimi državami (Grad, 2010). Prvotneustanovnepogodbeniso vsebovaleokoljskih določb (Feindt, 2010; Orlando, 2016). Kljub temu je takratna Evropska gospodarska skupnost že 1987 sprejemala okoljsko zakonodajo25 z utemeljitvijo, da gre za harmonizacijo pogojev na notranjem trgu, katere namen je doseči ekonomske cilje Skupnosti. Ta utemeljitev je bila potrebna zaradi načela prenosa pristojnosti (člen 5 PEU), kidoloča, dalahko EUurejalepodročja, zakateraso državečlanice nanjo prenesle izvajanje pristojnosti. Leta 1973 je bil tako ustanovljen Direktorat za okolje in sprejet Prvi okoljski akcijski načrt. Enotni evropski akt (1986) je uvedel izrecno pravno podlago za sprejemanje okoljske zakonodaje na skupnostni ravni; Svetu in Parlamentu je bila podeljena pristojnost na področju okoljskih politik, v temeljne pogodbe pa so bila uvedena tudi osnovna načela, kot je načelo prevencije in načelo 'onesnaževalec plača' (Orlando, 2013). Okolje je postalo horizontalna politika, kar pomeninjegovo vključevanjevvsesektorskepolitike EU. Maastrichtska pogodba (1992) je v primarno pravo sprejela še previdnostno načelo26, Amsterdamska (1997) pa je načelo okoljske integracije povzdignila med splošna načela politik EU in za sprejemanje okoljske zakonodaje določilo postopek soodločanja. 22 Prečiščeni različici PEU in PDEU sta bili objavljeni v Uradnem listu EU: UL C 83, 30.3.2010. 23 240/83 Association de défense des bruleurs d’huiles usages (ADBHU) [1985] ECR 531. 24 302/86 Komisija proti Danski [1988] ECR 4607. 25 Za področje kmetijstva so relevantne npr. Direktiva o pticah (79/409/EGS), Direktiva o varstvu podzemne vode (80/68/EGS) in Direktiva o uporabi blata iz čistilnih naprav v kmetijstvu (86/278/EGS) 26 O previdnostnem načelu je Komisija sprejela smernice: Sporočilo Komisije o previdnostnem načelu COM(2000) 1 konč., 2. februar 2000. Okoljska politika Evropske unije (EU) danes temelji na členih 11 in 191-193 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Po členu 191 PDEU »Okoljska politika EU prispeva k uresničevanju naslednjih ciljev: • ohranjanju, varstvu in izboljšanju kakovosti okolja, • varovanju človekovega zdravja, • skrbni in preudarni rabi naravnih virov ter • spodbujanju ukrepov na mednarodni ravni za reševanje regionalnih ali globalnih okoljskih problemov, zlasti v boju proti podnebnim spremembam. Cilj okoljske politike EU je doseči visoko raven varstva, pri čemer se upošteva raznolikost razmer v posameznih regijah Unije. Politika temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno, da je treba okoljsko škodo prednostno odpravljati pri viru in da mora plačati povzročitelj obremenitve.« Člen v nadaljevanju določa, da Unija pri oblikovanju okoljske politike upošteva razpoložljive znanstvene podatke, kar je poleg previdnostnega načela pomembna podlaga za ukrepanje. Države članice lahko sprejemajo tudi strožje varstvene ukrepe, kot so določeni na ravni Unije (čl. 193); okoljska politika, tako kot Skupna kmetijska politika, namreč sodi med področja, za katera velja deljena pristojnost Unije in držav članic in so torej podvržena načelu subsidiarnosti. Omeniti velja tudi določbo Listine o temeljnih pravicah EU o varstvu okolja: »V politike Unije je treba vključiti visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, ki se zagotavljata v skladu z načelom trajnostnega razvoja.« Pravno varstvo v zvezi z Listino je sicer posredno: posamezniki trenutno nimajo pravice do vložitve individualne pritožbe zaradi domnevne kršitve Listine pred Sodiščem EU, temveč morajo njeno uresničevanje varovati nacionalna sodišča (Letnar Černič, 2014). Mednarodno pravo Urejanje okoljskih vprašanj na mednarodni ravni se je začelo v sredini 19. stoletja, ko so začele postajati očitne čezmejne posledice onesnaževanja in izkoriščanja naravnih virov. Prve konvencije so bile sprejete na področju ribištva in sprva so bile dvostranske. Ob prelomu stoletja so bile sprejete prve konvencije in ustanovljena prva mednarodna telesa na področju varstva ptic in drugih prostoživečih živali, sprejeta paje bila tudiprva konvencija na področju preprečevanja onesnaževanja – bilateralni sporazum med ZDAin Kanado. Iztega časa izvirata dve odločitvi arbitražnih razsodišč2728, ki sta pomembno vplivali na razvoj mednarodnega okoljskega prava. Bistvo odločitve v prvem primeru je bilo, da države ne morejo izvajati ukrepov za ohranjanje vrst zunaj meja svoje teritorialne pristojnosti, v drugem pa, da države znotraj svojih ozemelj ne smejo dovoliti rabe, katere posledice so emisije, ki bi lahko imele resne negativne posledice v drugi državi. 27 Reports of international arbitral awards Award between the United States and the United Kingdom relating to the rights of jurisdiction of United States in the Bering’s sea and the preservation of fur seals. 15 August 1893 VOLUME XXVIII pp. 263-276. 28 Reports of international arbitral awards Trail smelter case (United States, Canada) 16 April 1938 and 11 March 1941 VOLUME III pp. 1905-1982. Naslednjikorak vmednarodnopravnemurejanjuokoljskihvprašanjpredstavlja ustanovitev Organizacije združenih narodov (OZN) in njenih specaliziranih agencij leta 1945. Ustanovna listina OZN29 nivsebovalaokoljskih določb, med nameniOZNpajev njejnavedeno doseganje mednarodnega sodelovanja pri reševanju mednarodnih problemov gospodarske, socialne, kulturne ali humanitarne narave, kar je predstavljalo osnovo za dejavnosti OZN na področju okolja (Sands and Peel, 2012). V tistem času sicer ni bila ustanovljena nobena specializirana agencija za področje varstva okolja, vendar so ustanovni dokumenti organizacij FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo, angl. Food and agriculture organization), UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, angl. United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization) ter GATT (Splošni sporazum o carinah in trgovanju, angl. General Agreement on Tariffs and Trade) vsebovali nekatere okoljsko relevantnedoločbe. ZUstanovno listino jebilo ustanovljeno tudiMeddržavno sodišče v Haagu (angl. International Court of Justice, ICJ), kirazsojavsporih med državamiin podaja mnenja v zvezi s pravnimi vprašanji, ki mu jih predložijo organi in agencije OZN. Leta 1948 je bila ustanovljena prva mednarodna organizacija na področju okolja, in sicer Svetovna zveza za varstvo narave (danes International Union for Conservation of Nature, IUCN). V istem letu je bila ustanovljena tudi Komisija ZN za mednarodno pravo (angl. International Law Commission, ILC), ki je pomembna za razvoj in kodifikacijo mednarodnega prava, sprejeta pa je bila tudi Splošna deklaracija očlovekovihpravicah (SDČP)30. Ta skupaj z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in njunimi protokoli sestavlja Mednarodno listino o človekovih pravicah. Leta 1949 je Meddržavno sodišče potrdilo dolžnost vsake države, da ne dovoljuje rabe svojega ozemlja v nasprotju s pravicami drugih držav. Istega leta se je sestala Konferenca Združenih narodov o ohranitvi in rabi virov (angl. United Nations Conference on the Conservation and Utilisation of Resources, UNCCUR) na osnovi resolucije iz leta 194731, ki je pripoznala potrebo po mednarodni koordinaciji na področju upravljanja in ohranjanja naravnih virov; resolucija je torej vzpostavila pristojnost OZN na področju okoljskih zadev (ibid.). Medtemko so bilidosežkikonferenceskromni, sajniimelamandatazaoblikovanje priporočil, je imela široko udeležbo, naslovljene teme pa so ostale relevantne do konference UNCED (Konferenca o okolju in razvoju, angl. United Nations Conference on Environment and Development) v Riu de Janeiru pol stoletja kasneje (1992). Že v takratnih razpravah je bilo ravnovesje med ohranjanjem in razvojem osrednjega pomena. Sledilo je obdobje, v katerem so bile sprejete številne konvencije na področju ohranjanja flore in favne, preprečevanja škode zaradiizlitij nafte, o odlaganju nevarnih odpadkovin med drugim Ramsarska konvencija o mokriščih iz leta 1971. Leta 1962 je Generalna skupščina izdala resolucijo32 o odnosu med gospodarskim razvojem in varstvom okolja. Vendar ni 29 https://www.un.org/en/charter-united-nations/./ 30 Resolucija Generalne skupščine št. 217 A (III) z dne 10. septembra 1948. SDČP ni zavezujoča, vendar predstavlja mednarodni standard za uresničevanje človekovih pravic. Pravico do zdravega življenjskega okolja je mogoče izpeljati iz člena 25, ki določa pravico vsakogar do življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami. 31 Resolucija 32 (IV) z dne 28.3.1947. 32 A/RES/1831(XVII) z dne 18.12.1962. obstajala niti enotna mednarodna strategija niti enotna organizacija, ki bi koordinirala mednarodno okoljsko politiko in pravo, manjkala pa so tudi pravila, ki bi določala postopke implementacije in upoštevanje prevzetih zavez. Leta 1969 je bila sprejeta Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, kimed drugim določa splošno načelo 'pacta sunt servanda', ki zavezuje države k dobrovernemu upoštevanju določb podpisanih mednarodnih pogodb in izpolnjevanju prevzetih obveznosti, kar lahko zajema tudi sprejemanje potrebne nacionalne zakonodaje. Konferenca Združenih narodov o človekovem okolju (Stockholm, 1972) je sprejela tri nezavezujoče instrumente – Resolucijo o institutionalnih in finančnih določbah, Deklaracijo s 26 načeliin Akcijski načrt s109 priporočili. Na osnoviporočila ste konference pa jenaslednje leto Generalna skupščina sprejela enajst resolucij33 , med katerimi so najpomembnejše tiste, ki se nanašajo na finančne in institucionalne okvire mednarodnega sodelovanja na področju okolja, vključno z ustanovitvijo Okoljskega programa Združenih narodov (angl. United Nations Environment Programme, UNEP). V naslednjih desetletjih je bilo pod okriljem UNEP in širšim okriljem OZN sprejetih več pomembnih konvencij;med pomembnejšimijeKonvencija o pomorskem mednarodnem pravu (angl. United Nations Convention on the Law of the Sea, UNCLOS, 1982), ki je vzpostavila celovit okvir za varstvo morja, vključno z institucionalno ureditvijo in določbami o presoji vplivov na okolje, odgovornosti in reševanju sporov; številne druge konvencije so se pri oblikovanju tovrstnih določb zgledovalepo UNCLOS(Sands and Peel, 2012). Tako na svetovni kot na regionalni ravni je bilo to obdobje z vidika razvoja mednarodnega sodelovanja na področju okolja zelo živahno – med drugim so Svetovna banka, UNEP in UNDP (Program Združenih narodov za razvoj, angl. United nations development programme) so skupaj ustanovili Svetovni sklad za okolje. V tem času se je tudi Varnostni svet OZN opredelil do okoljskih težav kot možne grožnje za svetovni mir in varnost. Sprejetih je bilo tudi več nezavezujočih, vendar vplivnih dokumentov: osnutek načel UNEP (Načela rabe skupnih naravnih virov, 1978), Program iz Montevidea34 (1981), Svetovna listina za naravo35 (1982), Svetovna strategija za ohranitev narave36 (1980) in dokument Skrb za Zemljo: strategija za življenje po načelu trajnosti37 (1991). Leta 1988 sta UNEP in WMO (Svetovna meteorološka organizacija, angl. World meteorological organization) ustanovila IPCC (Medvladni odbor za podnebne spremembe, angl. Intergovernmental Panel on Climate Change), katerega naloga je bila odpraviti skepso glede znanstvenih osnov v zvezi s podnebniimi spremembami (Koivurova, 2014). Leta 1983 je Generalna skupščina OZN ustanovila Svetovno komisijo za okolje in razvoj (Brundtland komisija), ki je leta 1987 izdala poročilo Naša skupna prihodnost, v katerem je poudarila pomen trajnostnega razvoja ter izpostavila ključne pravne in institutionalne vrzeli, 33 A/RES/2994(XXVII) do A/RES/3004(XXVII).) 34 Sklep Upravnega odbora UNEP 10/21, 31. maj 1982. 35 Resolucija Generalne skupščine št. 37/7 o Svetovni listini za naravo z dne 28. oktobra 1982; Listina sama je zavezana varstvu narave zaradi nje same in je pomemben simbol za namen človeštva, da z ostalo biosfero sobiva na bolj harmoničen način. Številne določbe listine so danes kot standard etičnega ravnanja vključene v mednarodne pogodbe. 36 Plod skupnega dela IUCN, UNEP, WWF (Svetovni sklad za naravo, angl. World wide fund for nature), UNESCO in FAO. 37 IUCN, UNEP in WWF, Caring for the Earth: A Strategy for Sustainable Living. ki ga ovirajo. Delo komisije je imelo pomemben vpliv na dogajanje na Konferenci ZN o okolju in razvoju (UNCED) in na posledično sprejetje (Sands in Peel, 2012) treh nezavezujočih instrumentov(Deklaracija iz Ria, Načela ovarovanju gozdov in Agenda21) in dveh konvencij – Konvencije o biološki raznovrstnosti (angl. Convention on biological diversity, CBD) in Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (angl. United nations framework convention on climate change, UNFCCC). Do UNCED je bilo mednarodno okoljsko pravo kot veja mednarodnega prava postranskega pomena, konferenca pa je poudarila pomen integracije okoljskih vidikov v gospodarske in razvojne dejavnosti (ibid.). Deklaracija iz Ria38 je določila načela mednarodnega okoljskega prava. Četudi je nezavezujoča, gre za pomemben dokument, ki predstavlja kompromis med razvitimi državami in državami v razvoju. Človeka postavlja v središče prizadevanj za trajnostni razvoj (antropocentrično stališče) ter uravnoveša razvojne potrebe razvijajočih se držav in potrebo po omejitvi gospodarskega razvoja z zahtevami varstva okolja. Deklaracija priznava tudi različno stopnjo odgovornosti držav, upoštevajoč pritisk njihovih prebivalcev na okolje in različne stopnjegospodarskerazvitosti. Državepozivak sprejemanju okoljsko učinkovitezakonodaje, podpira načelo previdnosti in načelo 'onesnaževalec plača'. Podpira tudi rabo ustreznih postopkov za zagotovitev izvajanja mednarodnih standardov: rabo presoje vplivov na okolje, sodelovanje javnosti in dostop do informacij o okolju ter izmenjavo informacij in sodelovanje. Vključena so tudi načela, ki se nanašajo na marginalizirane skupine, naslovljene pa so tudi prosta trgovina, odškodninska odgovornost za okoljsko škodo, revščina in netrajnostna potrošnja. Agenda 21 je predstavljala okoljski akcijski načrt po področjih in predvidenimi stroški izvedbe predvidenih dejavnosti za obdobje 1993–2000. Šlo je za edini globalno dogovorjeni okvir, ki je predvideval razvoj in uporabo mednarodnih pravnih instrumentov (Sands in Peel, 2012). Po UNCED so bile podpisane številne nove konvencije in protokoli k njim, med drugim Kjotski protokol h Konvenciji o spremembi podnebja (1997) in dva protokola h Konvenciji o biotski pestrosti (2000 in 2010). Leta 1998 je bila sprejeta Aarhuška konvencija (Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah), kije prva na celovit način obravnavala načelo participacije. Leta 1996 je Meddržavno sodišče prvič podalo mnenje39, da v korpus mednarodnega okoljskega prava sodi splošna obveznost držav zagotoviti, da dejavnosti znotraj njihove pristojnosti ali nadzora spoštujejo okolje v drugih državah ali zunaj območja nadzora katerekoli države. Leta 2000 je bila na srečanju OZN 'Millennium summit' sprejeta resolucija Generalne skupščine40, s katero so bili sprejeti milenijski cilji za trajnostni razvoj, med katerimi je eden zaščita okolja. Spoštovanje narave je spoznano za eno o temeljnih vrednot, na katerih naj temeljijo mednarodni odnosi v 21. stoletju. https://www.un.org/en/development/desa/population/migration/generalassembly/docs/globalcompact/A_CONF.151_26_ Vol.I_Declaration.pdf. 39 (1996) ICJ Reports 226 at 242. 40 A/RES/55/2 z dne 18.9.2000. V Resoluciji41 o odnosu med človekovimi pravicami in okoljem je Svet za človekove pravice ZNokoljsko škodo prepoznalkotgrožnjo za učinkovito izvrševanje človekovih pravic. Marca 2012 je isti Svet imenoval42 posebnegaporočevalcazačlovekove pravice in okolje. Leta 2012 je bilo ustanovljeno tudi medvladno delovno telo IPBES – (angl. The Intergovernmental Science-Policy Platform on Biodiversity and Ecosystem Services), ki ima nalogo okrepiti povezave med znanostjo in odločanjem na področju biotske pestrosti in ekosistemskih storitev43. Resolucija Sveta za človekove pravice iz leta 201544 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic. Istega leta sta bila sprejeta Agenda za trajnostni razvoj45 s Cilji trajnostnega razvoja in prvipravno zavezujočiglobalnisporazumo podnebnih spremembah (Pariški sporazum), ki je postavil temelje odgovornosti držav podpisnic v primeru kršitve njegovih določb. 2.2.2 Temeljna načela varstva okolja v Republiki Sloveniji Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja. Okolje definira kot del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja in naravo kot celoto materialnega in nematerialnega sveta, katere sestavni del je tudi človek. Temeljna načela pravne ureditve varstva okolja so po ZVO-1 naslednja: • Načelo trajnostnega razvoja (1. odst. 4. člena) – država in občina morata pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov spodbujati tak gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanjegeneracijeupoštevaenakemožnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih, a pri tem zagotovi tudi pogoje za dolgoročno ohranjanje okolja. Oblastni organi morajo zahteve po ohranjanju okolja upoštevati in jih vključevati v pripravo in izvajanje politik ter dejavnosti navseh področjih gospodarskega in socialnega razvoja (Pichler et al., 2010). • Načelo celovitosti (5. čl.) –vplivi na okolje se morajo upoštevati že na samem začetku odločanja, to je pri določanju politike na različnih področjih, pri sprejemanju splošnih pravnih aktov in pri sprejemanju konkretnih upravnih odločb (ibid.). • Načelo sodelovanja (6. čl.) predpisuje vključitev ključnih akterjev v izvajanje politik, strategij, programov in splošnih pravnih pravil. • Načelo preventive (7. čl.) – vsak poseg v okolje mora biti načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja (Kovačič Vilar, 2010). • Načelo previdnosti (8. čl.) – v dvomu prevlada korist varstva okolja nad drugimi interesi (Klemenčič, 2010). Gre za načelo z nadnacionalno naravo, ki se poudarja 41 A/HRC/RES/16/11 z dne 12.4.2011. 42 A/HRC/RES19/10 z dne 19.4.2012. 43 Leta 2019 je IPBES izdal odmevno poročilo, v katerem je ocenil, da milijonu vrst grozi izumrtje. https://www.ipbes.net/global-assessment-report-biodiversity-ecosystem-services. 44 A/HCR/29/15 z dne 22.7.2015. 45 A/RES/70/1 z dne 21.10.2015. predvsem v povezavi z ohranjanjem naravnih virov in biotske raznovrstnosti, kjer so lahko učinki človekove dejavnosti nepovratni (Pichler et al., 2010). • Načelo odgovornosti povzročitelja (9. čl.) zahteva, da je povzročitelj čezmerne obremenitve za dejanja zoper okolje kazensko in odškodninsko odgovoren, pri čemer mora tudi odpraviti vir in posledico čezmernega obremenjevanja46. • Načelo plačila za obremenjevanje (10. čl.) oziroma 'onesnaževalec plača'47 (angl. polluter pays principle48) narekuje, da morajo fizične ali pravne osebe javnega ali zasebnegaprava, kionesnažujejo okolje,rabijo naravnedobrinealipovzročajo tveganje za okolje, plačati stroške ukrepov, ki so potrebni za odstranitev ali zmanjšanje onesnaževanja okolja in za uskladitev njihovega delovanja s predpisanimi okoljskimi standardnimi in ukrepi (Pichler et al., 2010). • Načelo subsidiarnega ukrepanja (1. odst. 11. čl.) določa državo oziroma lokalno skupnost kot nosilca ukrepanja, kadar povzročitelj ni znan (Kovačič Viler, 2010). Država in občina, ki sta plačali stroške odprave posledic čezmerne obremenitve, imata pravico (in dolžnost; Pichler et al., 2010) te stroške izterjati od povzročitelja, če se ta ugotovi kasneje. • Načelospodbujanja (12. čl.) slediobveznostim, dadržavain občinavskladu ssvojimi pristojnostmi spodbujata dejavnosti varstva okolja, ki preprečujejo ali zmanjšujejo obremenjevanjeokolja, in tiste posege v okolje, kizmanjšujejo porabo snoviin energije ter manj obremenjujejo okolje ali ga omejujejo pod stopnjo dopustnih meja, hkrati pa spodbujata ozaveščanje, informiranje in izobraževanje o varstvu okolja. • Načelojavnosti(13. čl.) določa, daso vsi okoljskipodatkijavniin dostopni vsakomur. Zakon v tem členu določa pravico javnosti, da skladno z zakonom sodeluje pri sprejemanju politik, programov in odločitev o konkretnih posegih v okolje. Ta člen v slovensko zakonodajo prenaša določbe Aarhuške konvencije. • Načelovarstva pravic (14. čl.) obsega pravice državljanovz vlaganjem pritožb in tožb varovati svojo ustavno (človekovo) pravico do zdravega življenjskega okolja (Kovačič Vilar, 2010). • Načelo dopustnosti posegov v okolje(15. čl.) – dopustni so samo tisti posegi v okolje, ki ne povzročajo čezmerne obremenitve okolja in določa primere, ko je treba za poseg v okolje pridobiti okoljevarstveno soglasje ali dovoljenje. • Načelo ekološke funkcije (16. čl.) – uživanje lastninske pravice ni absolutno, pač pa mora lastnik nepremičnine zagotoviti ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, ohranjanje naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti. 46 V pravu EU Direktiva 2008/99/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja. 47 Posebnost kmetijskega sektorja z vidika načel okoljskega prava je odstopanje od načela 'onesnaževalec plača'. Zaradi posebne vloge, ki jo ima v družbi, pri čemer se smatra, da zagotavlja pomembne javne dobrine, je to načelo obrnjeno, in 'ponudnik prejme' (angl. 'provider gets'). Primer tega so številni ukrepi razvoja podeželja in zelena komponenta v okviru neposrednih plačil. Obenem pa zahteve navzkrižne skladnosti vpeljujejo nov koncept v okoljsko pravo, saj je v skladu z njimi onesnaževalcu zgolj odtegnjen del plačil, ki jih sicer prejema. Dejstvo, da je bil zaradi uveljavitve okoljskih predpisov, ki so se jih pridelovalci že tako ali tako dolžni držati, potreben nov administrativni sistem, pa zgovorno priča o njihovi siceršnji učinkovitosti. 48 Na ravni EU je bila sprejeta Direktiva 2004/35/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode. 2.3 Ukrepi kmetijske politike in okolje 2.3.1 Pravni temelji Skupna kmetijska politika (SKP) je bila oblikovana v 60. letih prejšnjega stoletja kot ena izmed prvih skupnih politik s ciljem razvoja kmetijstva v nastajajoči evropski integraciji. Tudi SKP sodi med deljene pristojnosti Unije, kar pomeni, da lahko tako Unija kot države članice (DČ) na tem področju izdajajo pravne akte. DČ izvajajo svojo pristojnost, kolikor Unija svoje pristojnosti ne izvaja, in lahko ponovno izvajajo svojo pristojnost, kolikor se je Unija odločila, da bo svojo pristojnost prenehala izvajati. Pri tem mora Unija upoštevati omejitve, ki jih postavljata načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Velika večina ukrepov kmetijske politike v RS izhaja iz SKP (gl. npr. Erjavec et al., 2018b). SKP je bila opredeljena kot eno izmed delovnih področij Skupnosti že v Pogodbi o ustanovitvi EGS, podpisane 1957 v Rimu (Avsec and Erjavec, 2005). Njeni cilji, ki se od takrat niso spremenili, so določeni v39. členu PDEU –povečanje kmetijskeproduktivnosti, primerna življenjska raven kmetijske skupnosti, stabilizacija trgov, redna preskrba in dostopna preskrba za potrošnike po primernih cenah. Poleg teh posebnih ciljev SKP več določb pogodbe navaja še druge cilje. Tako so javno zdravje, varstvo potrošnikov, ekonomska, socialna in teritorialna kohezija ter varovanje okolja postali polnopravni cilji SKP. Varstvo okolja je bilo, kot že omenjeno, vključeno v vsa področja političnega odločanja že z Enotnim evropskim aktom (Evropska komisija, 1998). Amsterdamska pogodba je v posebnem protokolu kot pomemben cilj določila skrb za zdravje in dobro počutje živali. Trenutno kmetijsko politiko na evropski ravni določajo štiri osnovne uredbe: pravila za neposredna plačila kmetom49, skupna ureditev trgov kmetijskih proizvodov50, podpora za razvojpodeželja51 ter financiranje, upravljanje in spremljanje skupne kmetijske politike52. SKP se financira iz dveh skladov, ki sta del proračuna EU: Evropski kmetijski jamstveni sklad (EKJS) zagotavlja neposredno podporo in financira tržne ukrepe, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) pa financira razvoj podeželja (OECD, 2017). Junija 2018 je Komisija objavila reformne zakonodajne predloge53, katerih glavna novost je strateško načrtovanje za celotno kmetijsko politiko. To bo pomenilo več svobode, obenem pa tudi več odgovornosti DČ za pripravo celovite politike. Eden glavnih elementov reforme je predlog spremembe 'zelene arhitekture' – namesto trenutnih okoljskih elementov, ki temeljijo na zelenih neposrednih plačilih, navzkrižni skladnosti in prostovoljnih kmetijsko­okoljsko-podnebnih shemah vokviru 2. stebra, je predviden višji standard okoljskipogojenosti 49 Uredba (EU) 1307/2013, UL L 347, 20.12.2013. 50 Uredba (EU) 1308/2013, UL L 347, 20.12.2013. 51 Uredba (EU) 1305/2013, UL L 347, 20.12.2013; Osnova za črpanje sredstev iz EKSPR je Program razvoja podeželja (PRP), ki ga pripravi vsaka država članica ali regija, potrdi pa Evropska komisija; sam PRP pa temelji na Partnerskem sporazumu med državo članico in Komisijo, strateškem dokumentu, pripravljenem v sodelovanju s partnerji v skladu z Uredbo 1303/2013/ES, v katerem je vključenih pet skladov EU: Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad (ESS), Kohezijski sklad (KS), Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) ter Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR). Politika razvoja podeželja se financira delno iz državnega proračuna EU in delno iz proračuna (nacionalnega oziroma regionalnega) posameznih držav članic. 52 Uredba (EU) 1306/2013, UL L 347, 20.12.2013. 53 Več o predlogu reforme v Erjavec in sod. (Erjavec et al., 2018a). ter poleg KOPOP še uvedba ekoshem v okviru 1. stebra, katerih vsebina bi bila prepuščena državam članicam. 2.3.2 Pregled okoljevarstvenih zavez po področjih V nadaljevanju predstavljamo prenos zavez okoljske zakonodaje na mednarodni, evropski in nacionalni ravni v ukrepe kmetijske politike v obdobju 2014–2020. Pri opisu interakcij se osredotočamonaukrepe, kiso vcelotialivpretežnimerinamenjenidoseganju okoljskih ciljev, torejzelenekomponente, navzkrižneskladnostiin plačilizdrugegastebra(kmetijsko-okoljsko­podnebna plačila (KOPOP), plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo54 (OMD) in plačila za ekološko kmetovanje (EK). K okoljskim ciljem posredno prispevajo tudi drugi ukrepi, vendar jih v poročilu ne obravnavamo. Vsebinske zahteve po ukrepih so opisane v poročilu 1b. Zelena komponenta Zelena komponenta (Plačilo za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje) temelji na določbah Uredbe 1307/2013/ES; vslovenski pravni red jo prenaša Uredba o shemah neposrednih plačil55 (v nadaljevanju Uredba NP). Obveznosti iz naslova zelene komponente naj bi imele ugodne učinke tako za biotsko pestrost kot za varstvo voda, tal in podnebja, zato jih v izogib ponavljanju obravnavamo samo na tem mestu. Nosilec kmetijskega gospodarstva (KMG), ki je upravičen do plačila na podlagi sheme osnovnega plačila, mora na vseh svojih upravičenih kmetijskih površinah izvajati kmetijske prakseiznaslova zelenekomponentegledenaobsegin vrsto kmetijskih površin. Ukrepizelene komponente so Diverzifikacija kmetijskih rastlin, Površinezekološkimpomenom(PEP) in Ohranjanje okoljsko občutljivega trajnega travinja v območju Natura 2000. Izvajalcem 'enakovrednih kmetijskih praks'56 (npr. površine, vključene vkontrolo ekološkega kmetovanja v skladu z Uredbo 834/2007/EU57) in nosilcem KMG, ki ne dosegajo ustreznih pragov velikosti, ni trebaizvajati teh obveznosti, do plačila zelene komponente pa so vseeno upravičeni58. Navzkrižna skladnost Pravila navzkrižne skladnosti na ravni EU določa Uredba 1306/2013/ES (Naslov VI), v slovenski pravni red pa jo prenaša Uredba o navzkrižni skladnosti59. Pravila so sestavljena iz predpisanih zahtev ravnanja (PZR) na podlagi prava Unije in standardov za ohranjanje dobrega kmetijskega in okoljskega stanja zemljišč (DKOS), določenih na nacionalni ravni, kot je navedeno v Prilogi II k Uredbi 1306/2013/ES. Upravičencu, ki se ne drži predpisanih zahtev, se lahko naloži upravna kazen vobliki zmanjšanja plačil za določen odstotek glede na 54 V okviru neposrednih plačil podobnemu namenu služi shema plačil za območja z naravnimi omejitvami (PONO) na podlagi členov 41.a-c. Uredbe NP, vendar ji je namenjen relativno majhen odstotek ovojnice za neposredna plačila (1,6 %; gl. 1. odst. 4. čl. Uredbe NP). 55 UL RS, št. 2/15, 13/15, 30/15, 103/15, 36/16, 84/16, 23/17, 5/18 in 10/19. 56 3. odstavek 43. člena Uredbe 1307/2013; prakse so navedene v prilogi IX te uredbe; sem sodijo izvajalci nadstandardnih praks. Dvojno financiranje je izrecno prepovedano. 57 Uredba (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91, UL L 189, 20.7.2007. 58 11. tč. 3. odst. 43. člena Uredbe 1307/2013. 59 UL RS, št. 97/15, 18/16, 84/16, 5/18, 81/18 in 38/19. težo kršitve. Pravila se nanašajo na: okolje, podnebne spremembe in dobro kmetijsko stanje zemljišč;javno zdravje, zdravje živali in rastlin; dobrobit živali; ohranitev trajnih pašnikov. Zavezanci za izpolnjevanje pravil navzkrižne skladnosti so nosilci KMG: • ki vlagajo vloge in zahtevke za neposredna plačila iz predpisa, ki ureja sheme neposrednih plačil (neposredna plačila), • ki vlagajo vloge in zahtevke za plačila na podlagi točk (a) in (b) prvega odstavka 21. člena ter 28. do 31., 33. in 34. člena Uredbe 1305/2013/EU (plačila PRP), • ki prejmejo podporo na podlagi 46. in 47. člena Uredbe 1308/2013/EU (plačila za prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov ter zeleno trgatev). Politika razvoja podeželja Plačila drugega stebra kmetijske politike temeljijo na Uredbi 1305/2013/ES o podpori za razvoj podeželja60. V njej so trajnostno upravljanje z naravnimi viri in podnebni ukrepi navedeni med glavnimi prioritetami unijske politike razvoja podeželja. PlačilaKOPOP, EKin OMD, kiso najboljizrazito okoljsko usmerjeniukrepi, vslovenskem pravnem redu konkretizira Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–202061 (v nadaljevanju Uredba KOPOP, EK in OMD). • Plačila KOPOP (M10), ki krijejo izgubo prihodkov zaradi izvajanja nadstandardnih praks, so sestavljena iz 19 operacij62, katerih namen je 'vzpostaviti ravnotežje med potrebo po pridelavi hrane in varovanjem okolja ter spodbuditi KMG, da bi s kmetijskimi zemljišči gospodarila na način, ki zmanjšuje vplive kmetovanja na okolje, prispeva k blaženju in prilagajanju podnebnim spremembam ter zagotavlja izvajanje družbeno pomembnih storitev in neblagovnih javnih dobrin' (8. člen Uredbe KOPOP, EK in OMD). Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila so na ravni EU definirana v 28. členu Uredbe 1305/2013; njihova vključitev vprograme razvoja podeželja je obvezna. 3. odst. 28. člena Uredbe 1305/2013 izrecno določa, da se s plačili KOPOP krijejo le nadstandardne obveznosti, se pravi tiste, ki presegajo zahteve navzkrižne skladnosti in drugih predpisanih zahtev. • Namen ukrepa EK (M11) je 'spodbujati KMG za izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal, kulturne kmetijske krajine in k varovanju okolja nasploh'(118. člen UredbeKOPOP,EKin OMD);plačilasedodeljujejo vokviru dveh podukrepov –plačila za preusmeritev v prakse in metode ekološkega kmetovanja in plačila za ohranitev praks in metod ekološkega kmetovanja. • Ukrep OMD (M13) ima z izravnavo stroškov pridelave zaradi težjih pridelovalnih razmer namen prispevati k ohranitvi kmetovanja na območjih z naravnimi ali drugimi 60 Podrobnejša pravila v zvezi s programi razvoja podeželja, vključno s skupnim sistemom spremljanja in vrednotenaj, so določena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 808/2014 z dne 17. julija 2014 ter z Delegirano Uredbo Komisije (EU) št. 807/2014 z dne 11. marca 2014. 61 UL RS, št. 16/16, 51/16, 84/16, 15/17, 63/17, 68/17, 5/18, 65/18, 81/18 in 10/19. 62 Navedene so v 2. odst. 23. čl. Uredbe KOPOP, EK in OMD. omejitvami. S tem naj bi prispevalo k ohranjanju in spodbujanju sonaravnih sistemov kmetovanja, ohranjanju kulturne krajine podeželskih območij ter trajnostni rabi kmetijskih zemljišč (MKGP, 2019). 2.4 Biotska pestrost 2.4.1 Mednarodna raven Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD)63 postavlja pravni in programski okvir za učinkovito ukrepanje za ohranjanje biotske raznovrstnosti, trajnostno rabo njenih sestavin ter pošteno in pravično delitev koristi genetskih virov. Konvencija prvič v mednarodnem pravu narekuje tudi vključitev načel varstva narave v druge sektorske in medsektorske plane, programe in politike (Skoberne, 2004). Dopolnjujeta jo dva pomembna protokola: Kartagenski protokol o biološkivarnosti64 , ciljkateregajepreprečitiogrožanjebiotskeraznovrstnostizaradi gensko spremenjenih organizmov (GSO); in Nagojski protokol o dostopu do genskih virov ter pošteni in pravični delitvi koristi, ki izhajajo iz njihove uporabe. Pogodbeniceso sezavezale, dabodo do leta2010 dosegleznatno upočasnitevzmanjševanja biodiverzitete na svetovni, regionalni in državni ravni, vendar cilja niso dosegle (Secretariat of the Convention on Biological Diversity, 2010). S sprejetjem drugega strateškega načrta za obdobje 2011–2020, ki vsebuje vizijo do leta 2050, 5 strateških ciljev in 20 globalnih ciljev – t.i. Aichi ciljev za biotsko raznovrstnost, so pogodbenice obnovile svoje zaveze za zaustavitev upadanja biotske pestrosti in spoštovanje ciljev CBD. CBD je prvi globalni predpis, ki celovito obravnava ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo naravnih virov. V svoje izvajanje vsebinsko vključuje še naslednje konvencije (Skoberne, 2004): • Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami (angl. Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Fauna and Flora – CITES) (1973). Slovenija jo je ratificirala leta 199965. • Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali – Bonska konvencija (1979). Slovenija jo je ratificirala leta 199966 in na njeni podlagi podpisala dva pravno obvezujočameddržavnasporazuma, in sicer Sporazumo ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic67 ter Sporazum o ohranjanju netopirjev v Evropi68. • Konvencija o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic– Ramsarska konvencija (1971). Slovenija ima na seznamu mokrišč mednarodnega pomena Ramsarske konvencije zavarovana Cerkniško jezero, 63 Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti (MKBR), UL RS – MP, št. 7/96. 64 Zakon o ratifikaciji Kartagenskega protokola o biološki varnosti h Konvenciji o biološki raznovrstnost,i UL RS – MP, št. 7/96 65 Zakon o ratifikaciji Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, spremembe konvencije ter dodatkov I, II, III in IV h konvenciji (MKTOZR), UL RS – MP, št. 31/99. 66 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (MKVSVPZ), UL RS – MP, št. 18/98 in 27/99. 67 Zakon o ratifikaciji Sporazuma o ohranjanju afriško-evrazijskih selitvenih vodnih ptic (MOAEP), UL RS – MP, št. 16/03. 68 Zakon o ratifikaciji Sporazuma o varstvu netopirjev v Evropi (MVNE), UL RS – MP, št. 22/03. Sečoveljskesolinein Škocjanskejame. VSlovenijijezačelaveljatizizjavo o nasledstvu SFRJ, kasnejše spremembe pa so bile ratificirane leta 2004 z zakonom69. • Konvencija o varstvu svetovne naravne in kulturne dediščine (angl. World Heritage Convention) (1972). Slovenija jo je prevzela z notifikacijo leta 199270. • Konvencija o ohranjanju prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov – Bernska konvencija (1979). Slovenija jo je ratificirala leta 199971. • Konvencija o varstvu Alp (Alpska konvencija) (1991). Slovenija jo je ratificirala leta 199572 . Alpska konvencija je mednarodna pogodba med osmimi alpskimi državami in EU. Njen cilj je sodelovanje podpisnic glede enotne politike varstva alpskega sveta na različnih področjih, opredeljenih s sprejetimi tematskimi protokoli, ki jih je RS ratificirala leta 200373. Alpska konvencija v Sloveniji zajema območje od Rateč do Maribora(JulijskeAlpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Pohorje) ter do Nanosa na jugozahodu države (Skoberne, 2004). • Evropska konvencija o krajini (2000) je bila prenesena v slovenski pravni red leta 200374. • Konvencija o varstvu Sredozemskega morja in obalnega območja – Barcelonska konvencija (1976). Slovenija je sprejem obveznosti iz konvencije potrdila z notifikacijo leta 199375; Ženevski protokol, ki opredeljuje zavarovana območja in zavarovana območja, pomembna za Sredozemlje, pa je ratificirala leta 200276. 2.4.2 Evropska raven Politika varstva narave in ohranjanja biotske pestrosti v EU temelji na dveh glavnih zakonodajnih aktih: Direktivi o ohranjanju prostoživečih ptic77 (v nadaljevanju Direktiva o pticah) in Direktivi o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih 69 Zakon o ratifikaciji Pariškega protokola in sprememb Konvencije o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic (MPPKM), UL RS – MP, št. 6/04. 70 Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb (MKUNZ), UL RS – MP, št. 15/92, 1/97, 17/15. 71 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), UL RS – MP, št. 17/99. 72 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu Alp (Alpska konvencija) (MKVA), UL RS – MP, št. 5/95. 73 Zakon o ratifikaciji Protokolov o izvajanju Alpske konvencije (MPIAK), UL RS, št. 28/03. 74 Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o krajini (MEKK), UL RS – MP, št. 19/03. 75 Akt o nasledstvu mednarodnih večstranskih pogodb s področja varstva Sredozemskega morja, nekaterih mednarodnih pogodb s področja pomorskega prometa, dveh sporazumov s področja cestnega prometa in Sporazuma o ustanovitvi Interameriške banke za razvoj, UL RS – MP, št. 44/93. 76 Zakon o ratifikaciji Protokola o posebej zavarovanih območjih in biološki raznovrstnosti v Sredozemlju (MPZOS), UL RS – MP, št. 26/02. 77 Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic, UL L 20, 26. 1. 2010. vrst78 (v nadaljevanju Direktiva o habitatih), katerih cilj je ohranitev rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov, pomembnih za Evropsko unijo, v ugodnem ohranitvenem stanju, bodisi z zavarovanjem vrst bodisi z opredelitvijo posebnih varstvenih območij, ki tvorijo ekološko omrežje Natura 2000 (Vlada RS, 2015). EU je z Direktivo o pticah opredelila celovito zaščito okoli 500 vrst prostoživečih ptic, njihovih jajc, gnezd in habitatov, ki se naravno pojavljajo na območju Evrope. Države članice morajo v skladu s to direktivo ohraniti populacijo ptic na ravni, ki ustreza ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, upoštevajoč gospodarske in rekreacijske potrebe. Sprejeti morajo ukrepe za ohranitev, vzdrževanje ali ponovno vzpostavitev raznovrstnosti in površine habitatov za vse prostoživeče ptice, kar vključuje ustanovitev zavarovanih območij, vzdrževanjein upravljanjehabitatovvskladu zekološkimizahtevaminazavarovanih območjih in izven njih, ponovno vzpostavitev uničenih biotopov in ustvarjanje biotopov. Na podlagi priloge k Direktivi o pticah morajo opredeliti najpomembnejša zavarovana območja kot posebnaobmočjavarstva(POV) in obvestiti Evropsko komisijo o sprejetih varstvenih ukrepih, ki prepovedujejo namerno ubitje ali ujetje ptic, namerno uničenje ali poškodovanje gnezd in jajc ali odstranjevanje gnezd itd. Direktiva o habitatih varuje več kot 1000 redkih, ranljivih, ogroženih ali endemičnih živalskih in rastlinskihvrst ter okoli200 redkih in značilnihhabitatnih tipov. Določaukrepe, ki so potrebni, da se naravni habitati in populaciježivaliin rastlin prostoživečih vrstnaevropskem ozemlju držav članic ohranjajo v ugodnem stanju, in nalaga državam članicam, da določijo območja,kjer seuporabljajopotrebniohranitveniukrepizavzdrževanjealiobnovitevugodnega stanja ohranjenosti naravnih habitatov in/ali populacij vrst, za katere je bilo določeno posebno ohranitveno območje (POO). Na podlagi 3. člena te direktive se določi usklajeno evropsko ekološko omrežje varstvenih območij (Natura 2000), ki ga sestavljajo POV, opredeljena na podlagi Direktive o pticah, in POO. Države članice morajo storiti vse potrebno, da preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena Natura 2000, če bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilj te direktive. Vskladu zmednarodnimiobveznostmiin Strateškim načrtom CBD za obdobje 2011–2020 je Evropska komisija leta 2011 sprejela Strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 202079 , leta 2020 pa v okviru Evropskega zelenega dogovora Strategijo do leta 203080. Kmetijstvo naj bi prispevalo s tem, da v čim večjem obsegu poveča in/ali ohrani število kmetijskih površin, kar najbibilo povezano zvarovanjemrastlinskihin živalskih vrstvkulturni krajini (Uradni list EU, 2011). Evropska unija je kot podpisnica Konvencije CITES leta 2016 sprejela Akcijski načrt za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami v EU in na globalni ravni81. 78 Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, UL L 206, 22. 7. 1992. 79 Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Naše življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020, COM(2011) 244. 80 Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030: Vračanje narave v naša življenja COM(2020) 380 konč. 81 Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Akcijski načrt EU za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami, COM(2016) 87. Drugi zakonodajni akti EU na področju varstva biotske pestrosti, relevantni za kmetijstvo, so našteti v poročilu 1b. 2.4.3 Slovenija Zakon o varstvu okolja jekrovnisistemskipredpisvRS, kiuzakonjaciljein načelavarstva okolja ter vzpostavlja okvir za ohranjanje biotske pestrosti. Določa splošne usmeritve, ki jih je trebaupoštevatiin razčleniti vdrugih področnih zakonih, ki so vpeti v sistem varstva okolja na področju ohranjanja biotske pestrosti. Zakon o ohranjanju narave (ZON) je bil sprejet z namenom varstva naravnih vrednot in ohranjanja sestavin biotske pestrosti. ZON določa tako sistem varstva naravnih vrednost kot tudi splošni varstveni režim za vse prostoživeče rastlinske in živalske vrste ter postavlja minimalna pravila ravnanja, ki jih morajo upoštevativsiin veljajo zavsa področja človekovega delovanja (Pregled…, 2001).Ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti so v ZON razdeljeni po področjih: vrstna (rastlinska in živalska), genska in ekosistemska pestrost. Živalske in rastlinske vrste so zaščitene s splošnim varstvenim režimom (čl. 14). Zakon konkretizirata Uredbi Vlade RS je o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah82 in Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah83. Ukrepa za ohranjanje biotske raznovrstnosti na ravni genomov sta vzpostavitev genske banke, ki se upravlja za namene ohranjanja vrst oziroma njihovih genskih skladov (29. člen), ter pravila rabe genskega materiala za odvzem genskega materiala iz narave (30. člen). Ekosistemska pestrost se ohranja z ohranjanjem habitatnih tipov, ki so prostorsko zaključena enota ekosistema, vugodnem stanju (31. člen) z določitvijo ekološko pomembnih območij (EPO) in posebnih varstvenih območij (PVO). Skupine habitatnih tipov določa Uredba o habitatnih tipih84. Območje Natura 2000 je v 33. členu ZON opredeljeno kot EPO, ki je na ozemlju EU potrebno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja tistih rastlinskih in živalskih vrstter habitatov, kiso redkialipaso vEvropiže ogroženi (Hribar et al., 2011). Vlada RS je leta 2004 z Uredbo o posebnih varstvenih območij (območjih Natura 2000)85 določila posebna varstvena območja, varstvene cilje in varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov; območja so bila dopolnjena leta 2013. S pomočjo Programa upravljanja območij Natura 2000za obdobje 2015–2020 je podrobneje opredelila varstvene cilje in ukrepe na območjih Natura 2000, pristojne sektorje in odgovorne nosilce za izvajanje varstvenih ukrepov (Vlada RS, 2015). Na podlagi 94. člena ZON je Državni zbor leta 2005 sprejel Resolucijo o Nacionalnem programu varstva okolja 2005-201286 (ReNPVO), ki je pokrivala ohranjanje biotske pestrosti in varstvo naravnih vrednot za najmanj 10 let. Marca 2020 je Državni zbor sprejel Resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 (ReNPVO20-30)87 , ki določa 82 Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah, UL RS, št. 46/04, 110/04, 115/07, 36/09 in 15/14. 83 Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, UL RS, št. 46/04, 109/04, 84, 05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14 in 64/16. 84 Uredba o habitatnih tipih, UL RS, št. 112/03, 36/09 in 33/13. 85 Uredba o posebnih varstvenih območij (območjih Natura 2000), UL RS, št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13 – popr., 39/13 – odl. US in 3/14, 21/16 in 47/18. 86 Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012, UL RS, št. 2/06. 87 Uradni list RS, št. 31/20 nove cilje in usmeritve za ohranitev biotske raznovrstnosti, varstvo naravnih vrednot, način izpolnjevanja mednarodnih obveznosti, vzgoje in izobraževanja na področju narave, ozaveščanja javnosti o pomenu ohranjanja narave in zagotavljanja finančnih virov za izvajanje varstva narave, kot tudi usmeritve za druge sektorske politike. Na podlagi 6. člena CBD je Vlada RS l. 2001 sprejela Strategijo ohranjanja biotske raznovrstnosti – SOBR (MOP, 2014), ki je predpisala specifične cilje in usmeritve za dejavnosti, ki pomembno vplivajo na ohranjanje biotske pestrosti in trajnostni razvoj. Naslavlja tudi ohranjanje in trajnostno rabo genskih virov ter cilje in usmeritve v zvezi s tem, vključno z ravnanjem z gensko spremenjenimi organizmi (GSO). Zakon o kmetijstvu za uresničevanje ekološke vloge kmetijstva med cilji kmetijske politike navaja ohranjanje narave in genskih virov. Z namenom ohranjanja biotske raznovrstnostidoloča področja javnih služb, kinudijo strokovno-tehnično koordinacijo vzvezi stehnološkim, gospodarskim in okoljevarstvenim področjem opravljanja kmetijskedejavnosti. V sklopu ohranjanja genskih virov biotske raznovrstnosti v kmetijstvu se preko nalog genske banke med drugim določa tudi zbiranje in evidentiranje domorodnega genskega materiala, vključno s starimi domačimi ali udomačenimi sortami kmetijskih rastlin in pasmamiživali. 2.4.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike Navzkrižna skladnost Za biotsko pestrost sta v okviru pravil navzkrižne skladnosti z Uredbo NP določeni dve PZR in en DKOS (Priloga I). Za biotsko pestrost je relevantna tudi PZR 10, opisana v poglavju o varstvu voda. • PZR 2 – Ohranjanje prosto živečih ptic. Pravna podlaga EU: Direktiva o pticah (2009/147/ES). Pravna podlaga SI: Uredba o ekološko pomembnihobmočjih88, Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. • PZR 3 – Ohranjanje naravnih habitatov ter prosto živečihživalskih in rastlinskih vrst. Pravna podlaga EU: Direktiva o habitatih (92/43/EGS). Pravna podlaga SI: Uredba o ekološko pomembnih območjih, Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Pravilnik o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja89. • DKOS 7 – Ohranjanje krajinskih značilnosti. Pravna podlaga SI: standard 'dobrega gospodarja' na podlagi Nacionalne smernice za krajinske značilnosti90, seznam tujerodnih rastlin on Odredba o ukrepih za zatiranje škodljivih rastlin iz rodu Ambrosia91, 'ozaveščen gospodar'. 88 UL RS, št. 48/04, 33/13, 99/13 in 47/18. 89 UL RS, št. 130/04, 53/06, 38/10, 3/11. 90 V tej smernicah naj bi bil določen standard ravnanja dobrega gospodarja; objavljene naj bi bile na spletni strani MKGP, vendar nam jih ni uspelo najti. V zvezi s tem je Kmetijski inštitut sicer leta 2006 objavil Svetovalni kodeks dobre kmetijske prakse (osnutek) (Verbič et al, 2006). 91 UL RS, št. 63/10. Ukrepi Programa razvoja podeželja 2014-2020 Ohranjanju ugodnega stanja vrst in življenjskih okolij na območju Natura 2000 ter EPO so neposredno namenjene operacije Posebni traviščni habitati, Traviščni habitati metuljev, Habitati ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov in Steljniki. Dve operaciji sta namenjeni ohranjanju biodiverzitete trajnega travinja – Trajno travinje I in Trajno travinje II. Na travinje so vezane tudi operacije Ohranjanje habitatov strmih travnikov; Grbinasti travniki, Reja domačih živalinaobmočju pojavljanjavelikih zveri, Planinskapašain operacijaVisokodebelni travniškisadovnjaki92. Tudi ti ukrepi so neposredno namenjeni ohranjanju specifičnih habitatov oz. elementov kulturne krajine. OperacijaOhranjanje mejic je vezana na območja Natura 2000 in konkretneje na območja, navedena v Prilogi 11 k Uredbi; prepoveduje zmanjšanje dolžine mejice in določa pogoje, vezane na njeno obrezovanje in redčenje. Ohranjanju genskih virov v kmetijstvu sta namenjeni dve operaciji: Reja lokalnih pasem, ki jim groziprenehanje reje,jenamenjenaohranjanjuavtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali93;. Operacija Ohranjanje rastlinskih genskih virov, ki jim grozi genska erozija, pa je namenjenaohranjanju avtohtonih in tradicionalnih sortkmetijskih rastlin (naštetih vprilogi12). V okviru ukrepa KOPOP je ohranjanju genskih virov namenjen tudi podukrep 10.2 – Podpora za ohranjanje, trajnostno rabo in razvoj genskih virov v kmetijstvu, ki temelji na drugi pravni podlagi, in sicer na Uredbi o podukrepu podpore za ohranjanje, trajnostno rabo in razvoj genskih virov v kmetijstvu v okviru ukrepa kmetijsko-okoljska-podnebna plačila iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–202094. Upravičenci v okviru tega podukrepa so raziskovalne institucije95 , katerih dejavnost se nanaša na rastlinske genske vire, izbrane v skladu z zakonodajo o javnem naročanju. Financirajo se dejavnosti varstvenih ukrepov»in situ« in »ex situ«. Tudi v okviru operacij, ki niso v celoti in neposredno namenjene ohranjanju biotske pestrosti (Poljedelstvo in zelenjadarstvo, Hmeljarstvo, Sadjarstvo, Vinogradništvo in Vodni viri), so nekatere zahteve namenjene temu cilju oz. naj bi k njemu prispevale. Ukrep Ekološko kmetijstvo (M11) se naslanja za zakonodajo, ki ureja certificiranje ekološke pridelave oziroma predelave kmetijskih pridelkov. Pri tem velja implicitna predpostavka, da pridelava na gospodarstvih, vključenih v kontrolo ekološke pridelave, tudi dejansko prispeva k okoljevarstvenim ciljem. Trenutno je še v veljavi Uredba 834/2007/ES96, vendar je bila v letu 2018 sprejeta Uredba 848/2018/EU97, ki bo stopila v veljavo leta 2021. Slovenski predpis na tem področju je Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil98, ki se poleg omenjene Uredbe 834/2007 sklicuje še na Izvedbeno 92 Reja domačih živali na območju pojavljanja velikih zveri se izvaja na GERK z vrstama rabe 1300 – trajni travnik in 1320 – travinje z razpršenimi neupravičenimi značilnostmi, Planinska paša na planinah na 1320, Visokodebelni travniški sadovnjaki pa na 1222 – ekstenzivni sadovnjak. 93 Našteva jih 111. člen Uredbe. 94 Uradni list RS, št. 6/17. 95 9. odst. 28. člena izrecno dovoljuje, da so upravičenci za ohranjanje, trajnostno rabo in razvoj genskih virov v kmetijstvu lahko tudi takšni, ki niso kmetje oz. upravljavci zemljišč v skladu z 2. odst. 28. člena. 96 Uredba Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91, UL L 189, 20.7.2007. 97 Uredba (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007, UL L 150, 14.6.2018. 98 Uradni list RS, št. 72/18 in 17/19 – popr. uredbo Komisije 889/2008/ES99 , ki določa podrobnejše pogoje pridelave. Prispevanje k visoki ravni biotske raznovrstnosti jenavedeno koteden od ciljevekološkepridelavevčlenu 4 Uredbe 834/2007. Ukrep M13 – Plačila območjemz naravnimialidrugimi posebnimi omejitvami (OMD) – temeljijo na predpostavki, da se je na takih območjih zaradi ekstenzivne kmetijske in gozdarske rabe prostora razvila krajina s posebnim ekološkim pomenom in da tradicionalne oblikekmetovanja ključno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Ukrep najbi stem z ohranjanjem rabe teh kmetijskih zemljišč prispeval tudi k ohranjanju in povečevanju biotske raznovrstnosti na teh območjih. 2.5 Vode 2.5.1 Mednarodna raven Slovenija je ena izmed 15 držav članic podpisnic Konvencije o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave (Konvencija o varstvu reke Donave)100 (1994). Za namen izvajanja določb te konvencije je bila ustanovljena Mednarodna komisija za varstvo reke Donave (ICPDR), ki opravlja koordinacijsko vlogo gospodarjenja z vodami na povodju Donave. Države podpisniceznjeno pomočjo usklajujejo,razvijajo in izvajajo skupne programe za spremljanje vodnih razmer vporečju rekeDonave. VladaRSzuredbo vsakih šest let (rok je določen z Okvirno vodno direktivo)101 sprejme Načrt upravljanja vode na vodovarstvenem območju (VO) reke Donave. Konvencija o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem (Barcelonska konvencija) (1976) ni popolnoma prenesena v slovenski pravni red, ratificiranih je le pet od sedmih protokolov, ki naj bi zagotovili trajnostno gospodarjenje in varovanje morskega in obalnega okolja Sredozemlja (Centrih, 2015). Leta 1992 je bila v okviru UNECE sprejeta Konvencija o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer (MKVVJ), ki jo je Slovenija ratificirala leta 1999102. Konvencijao vodah krepičezmejno sodelovanje in ukrepezaekološko neoporečno upravljanje in varstvo čezmejnih površinskih voda in podzemnih voda. Spodbuja sodelovanje in celostno upravljanje vodnih virov; od pogodbenic zahteva, da preprečijo, nadzirajo in zmanjšajo čezmejni vpliv, uporabijo čezmejne vode na razumen in pravičen način ter zagotovijo njihovo trajnostno upravljanje. 99 Uredba Komisije (ES) št. 889/2008 z dne 5. septembra 2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora, UL L 250, 18. 9. 2008. 100 Konvencija o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave (Konvencija o varstvu reke Donave) (MVTURD), UL RS – MP, št. 12/98. 101 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike, UL L 327, 22.12. 2000. 102 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer, UL RS – MP, št. 5/99.) 2.5.2 Evropska raven EU se z vodami večinoma ukvarja v kontekstu okoljskega ali potrošniškega prava EU, članicam pa prepušča lastnino vodnih virov in način zagotavljanja oskrbe s pitno vodo skladno z načelom nevtralnosti v zvezi z lastninskopravnimi režimi (345. čl. PDEU) (Ahačič et al., 2015; Hartley, 2010). Leta 1991 je bila sprejeta Direktiva Sveta o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov103 (v nadaljevanju Nitratna direktiva). Kot temeljna cilja navaja zmanjšanje onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov in preprečitev njihovega nadaljnjega onesnaževanja. DČ morajodoločitiranljivaobmočjain vpeljati operativne programe ter ukrepe za zmanjševanje onesnaženosti voda z dušikovimi spojinami na ranljivih območjih, vključno s spremljanjem stanja voda. Okvirna vodna direktiva, sprejeta leta 2000, je vzpostavila okvir za upravljanje, varovanje in izboljševanjekoličineinkakovosti vodnih virovpo vsejEU. Njen namenje določitiokvir za varstvo celinskih površinskih voda, somornic, obalnega morja in podzemne vode. Direktiva o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem104 dopolnjuje določbe, namenjene preprečevanju ali omejevanju vnosa onesnaževal v podzemno vodo iz Okvirne vodne direktive. Direktiva definira standarde kakovosti podzemne vode z določitvijo ustreznih mejnih vrednosti nitratov ter ravni aktivnih snovi v pesticidih, njihovih metabolitov in reakcijskih produktov. Direktiva Sveta o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi105, katere cilj je varovanje zdravja ljudi pred škodljivimi vplivi onesnaževanja vode, namenjene za prehrano ljudi, je bila sprejeta leta 1980 in revidirana leta 1998. Trenutno je v postopku revizije zaradi uskladitve s strategijo in cilji Okvirne vodne direktive. Določa standarde kakovosti za pitno vodo v EU, ki jih morajo DČ redno spremljati. Direktiva o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike106 določa okoljske standarde kakovosti v zvezi s prisotnostjo nekaterih snovi in skupin snovi v površinski vodi, ki so opredeljene kot prednostna onesnaževala zaradi velikega tveganja za vodno okolje ali pa predstavljajo grožnjo za kopičenje v ekosistemih. Te snovi vključujejo kovine (kadmij, svinec, živo srebro itd.), benzene, poliaromatskeogljikovodike (PAH) in nekatere pesticide. Direktiva o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov107 določa okvir za doseganje trajnostne rabepesticidovzzmanjševanjemtveganjin vplivovuporabepesticidov na zdravje ljudi in okolja. 103 Direktiva Sveta z dne 12. decembra 1991, o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, UL L 375, 31.12.1991. 104 Direktiva 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. Decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem, UL L 372, 27.12.2006. 105 Direktiva Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi, UL L 330, 5.12.1998. 106 Direktiva 2008/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembraDecembra 2008 o okoljskih standardih kakovosti na področju vodne politike, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv Sveta 82/176/EGS, 83/513/EGS, 84/156/EGS, 84/491/EGS, 86/280/EGS ter spremembi Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta, UL L 348, 24. 12. 2008. 107 Direktiva 2009/128/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. Oktobra 2009 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti za doseganje trajnostne rabe pesticidov, UL L 309, 24. 11. 2009. Maja 2020 je bila sprejeta Uredba o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode108. Ponovna uporaba vode je sicer že opredeljena v določbah dveh obstoječih instrumentov EU (Okvirni direktivi o vodah in Direktivi o čiščenju komunalne odpadne vode), vendar pogoji zanjo niso predpisani. 2.5.3 Slovenija Zakon o vodah (v nadaljevanju ZV-1) pokrivapodročjeurejanjavodavRSin jevdoločbah, ki se prekrivajo z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1), lex specialis. ZV-1 in ZVO-1 v slovenski pravni red prenašata zahteve mednarodnihkonvencij, implementirata Okvirno vodno direktivo ter služita kot pravna podlaga za podzakonske predpise, ki podrobneje urejajo pripravo in izvajanje NUV (načrt upravljanja voda) in PU NUV (program ukrepov upravljanja voda). ZV­1 podaja okoljske cilje, določa možnosti izjem in odstopanj pri doseganju ciljev, daje podlago za določitevvodovarstvenih območijinobmočijkopalnih voda terključne vsebine NUVin PU NUV. ZVO-1 pa za celotno področje okolja, vključno z vodami, ureja področje točkovnih in razpršenih virov onesnaževanja, spremljanje stanja (monitoring), standarde kakovosti in poročanje Evropski komisiji. Oba zakona urejata povračilo stroškov za obremenjevanje voda (okoljske dajatve za rabo oziroma onesnaževanje vode), določata sodelovanje javnosti pri pripravi NUV in PU NUV ter navajata prekrške in sankcije za njih (Šantej et al., 2013). Republika Slovenija je razdeljena na povodje Donave in povodje Jadranskega morja, ki sta teritorialna podlaga za upravljanje oziroma gospodarjenje z vodami na treh področjih: varstvo pred onesnaževanjem, urejanje voda in raba oziroma izkoriščanje voda (52. člen ZV-1). Obe povodji sta mednarodni, kar pomeni, da je treba NUV po Okvirni vodni direktivi uskladiti z mednarodnim Načrtom upravljanja povodja Donave pogodbenic Konvencije o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave (Šantej et al., 2013). Podrobnejšo vsebino opisnega dela načrtov na vodnih območjih Donave in Jadranskega morja določa Uredba o načrtih upravljanja voda na vodnih območjih Donave in Jadranskega morja109. ZV-1 v skladu z Okvirno vodno direktivo za osnovno enoto ugotavljanja stanja vode in doseganja okoljskih ciljev določa vodna telesa. Da se zavaruje vodno telo, Vlada RS lahko določivodovarstveno območje, nakateremseprepovegradnjaobjektovin določenedejavnosti. Merila za varovanje vodnih teles, namenjenih za odvzem vode za javno oskrbo s pitno vodo in za določanje vodovarstvenih območij v RS je postavil Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja110. ZV-1 v 1. odstavku 15. člena kot naravno vodno javno dobro opredeljuje celinske vode in vodna zemljišča, lokalna skupnost pa lahko status podeli tudi delu priobalnega zemljišča, če je to potrebno za omogočanje splošne rabe vode. Splošno rabo vodnega javnega dobra ZV-1 opredeljuje kot rabo, ki ne spreminja njene substance in za katero ni potrebna posebna oprema ali infrastruktura. Za rabo, ki to opredelitev presega, tj. posebna raba, pa je treba pridobiti vodno pravico v obliki vodnega dovoljenja ali koncesije. Posebna raba vode ima prednost pred rabo 108 Uredba (EU) 2020/741 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 2020 o minimalnih zahtevah za ponovno uporabo vode, UL L 177, 5.6.2020. 109 UL RS, št. 67/16. 110 Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja, UL RS, št. 64/2004, 5/2006, 58/11 in 15/16. vode zadruge namene. Rabavodeza namakanje kmetijskih zemljiščsodi med dejavnosti, kiso povezane z obremenjevanjem voda; zanjo je treba pridobiti vodno dovoljenje. Za dejavnosti, povezane z obremenjevanjem vode, je predvideno plačilo za vodno pravico. Določbe Nitratne direktive v slovenski pravni red prenaša Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov111. Uredba se uporablja za izvajanje 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih112 (v nadaljevanju ZKZ), ki pravi, da so kmetijska zemljišča onesnažena takrat, kadar tla vsebujejo toliko škodljivih snovi, da se onesnažuje podtalnica oziroma rastline, in da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje. Uredba določa mejne vrednosti vnosa dušika iz kmetijskih virovvtlaalinatlain ukrepezazmanjševanjein preprečevanjeonesnaževanjevoda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov. V skladu z njo je celotno območje Slovenije opredejeno kot ranljivo območje. Pravilnik o pitni vodi113 določa zahteve, kijih mora izpolnjevati pitna voda, z namenom varovanja zdravja ljudi pred škodljivimi učinki zaradi kakršnegakoli onesnaženja pitne vode. Za kmete, ki utrpijo izgubo dohodka zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima, je predvideno nadomestilo, ki se izračuna v skladu z Uredbo o načinu izplačevanja in merilih za izračun nadomestila za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima114. 2.5.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike Navzkrižna skladnost Upravičenci, ki prejemajo finančna sredstva iz naslova kmetijske politike, navedeni v 4. členu Uredbe o navzkrižni skladnosti, morajo z namenom varstva voda upoštevati: • PZR 1 – Varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. Pravna podlaga EU: Direktiva 91/676/EGS o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. Pravna podlaga SI: Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. • DKOS 1 – Varovalni pasovi ob vodotokih. Pravna podlaga EU: Direktiva 91/676/EGS115. Pravna podlaga SI: standard 'dobra kmetijska praksa'. • DKOS 2 – Vodno dovoljenje za namakanje. Pravna podlaga SI: ZV-1. DKOS 3 – Zaščita podtalnice pred onesnaževanjem. Pravna podlaga EU: Direktiva 80/68/EGS116. 111 Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, UL RS, št. 113/09, 5/13, 22/15 in 12/17. 112 Zakon o kmetijskih zemljiščih, UL RS, št. 71/11 – UPB, 58/12, 27/16, 27/17 – ZKme-1D in 79/17. 113 UL RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 92/06, 25/09, 74/15 in 51/17. 114 UL RS, št. 105/11, 64/12, 44/13, 55/15, 97/15 in 77/16. 115 Varovalni pasovi v okviru DKOS zemljišč morajo na ranljivih območjih, določenih v skladu s členom 3(2) Direktive 91/676/EGS, in zunaj njih izpolnjevati vsaj zahteve v zvezi s pogoji za vnos gnojil v tla blizu vodoto kov, navedene v točki A.4 Priloge II k Direktivi 91/676/EGS. 116 Direktiva Sveta z dne 17. decembra 1979 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem z določenimi nevarnimi snovmi 80/68/EGS, UL L 020, 26.1.1980. To Direktivo je sicer razveljavila Okvirna direktiva o vodah, DKOS pa se sklicuje na Prilogo 'v različici, ki je veljala na zadnji dan njene veljavnosti, kar zadeva kmetijsko dejavnost'. • PZR 10 – Pravilna uporaba fitofarmacevtskih sredstev117 . Pravna podlaga EU: Uredba o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet118. Pravna podlaga SI:. Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih119, Pravilnik o pravilni uporabi fitofarmacevtskih sredstev120, Pravilnik o integriranem varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi121, ZV­1, standard 'dobra kmetijska praksa'. Ukrepi Programa razvoja podeželja 2014-2020 Na izboljšanje stanja voda se v okviru PRP neposredno nanaša KOPOP operacija Vodni viri, namenjena ohranjanju ali izboljšanju kakovosti vodnih virov in ohranjanju ter izboljšanju lastnosti in rodovitnosti tal (PRP, 2014). Izvaja se na območjih (GERK z vrstama rabe 1100 – njive in 1170 – jagode na njivi) vodnih teles površinskih voda in območjih vodnih teles podzemnih voda iz Načrta upravljanja voda (NUV. Na kakovost vode posredno vplivajo tudi drugi ukrepi KOPOP, zlasti tisti, ki so vezani na pogoje v zvezi z gnojenjem in fitofarmacevtskimi sredstvi (FFS). Vokviru prednostnegapodročjaizUredbe1305/2013 5A –Povečanjeučinkoviterabevode v kmetijstvu –vtrenutnemPRPniusmerjenih ukrepov, temvečsepripravljaleczanašanaukrep M04 (Naložbe v osnovna sredstva). V okviru tega ukrepa naj bi bile podprte naložbe v shranjevanje meteorne vode, posodobitev obstoječih namakalnih sistemov, ureditev vodnih zbiralnikov itd., s čimer naj bi bilo zadoščeno ciljem tega prednostnega področja. Ukrep Ekološko kmetijstvo predpostavlja, da je bilanca hranil na ekološki kmetiji uravnotežena, s čimer naj bi ekološko kmetovanje prispevalo k varstvu podtalnice in površinskih voda pred nitrati; v ekološkem kmetijstvu naj tudi ne bi bilo tveganja za pojav preostankovFFSvvodi. Zaekološko pridelavo veljanačelno omejevanjeuporabekakršnih koli surovin, ki ne izvirajo s KMG. Surovineso omejenenasurovineizekološkepridelave, naravne ali naravno pridobljene snovi in slabo topna mineralna gnojila; le izjemoma se dovoljuje rabo kemično sintetiziranih snovi. 2.6 Tla 2.6.1 Mednarodna raven Kljub prizadevanjem za oblikovanje pravne ureditve ohranjanja tal varstvo tal na mednarodni ravni ni celovito urejeno (Formherz, 2012). Zaveze o trajnostnem upravljanju s tlemi so na splošno omenjene v Konvenciji ZN o boju proti dezertifikaciji, Konvenciji ZN o biološki raznovrstnosti in Protokolu o varstvu tal Konvencije o varstvu Alp. 117 Četudi gre za zelo horizontalno zahtevo, ki se nanaša tudi na varstvo biotske pestrosti, jo obravnavamo samo na tem mestu. 118 Uredba (ES) št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL L št. 309 z dne 24. 11. 2009. 119 UL RS, št. 83/12. 120 UL RS, št 71/14 in 28/18; PZR se sklicuje tudi na Pravilnik o dolžnostih uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev (UL RS, št. 62/03, 5/07, 30/09, 83/12 – ZFfS-1 in 43/14), ki ga je navedeni pravilnik razveljavil. 121 UL RS, št. 43/14. Slovenija se je z ratificikacijo Konvencije ZN o boju proti dezertifikaciji (1994) leta 2001122 zavezala, da bo kot razvita država pogodbenica širila sodelovanje med prizadetimi državami pogodbenicami na področju varstva okolja in ohranjanja talnih in vodnih virov ter omogočala dostop do razvoja, ustrezne tehnologije, znanja in izkušenj v boju proti dezertifikaciji in ublažitvi posledic suše. Konvencija o biološki raznovrstnosti (CBD) varstvo tal obravnava preko ekosistemskega pristopa –vlogetalvekosistemih in biotskiraznovrstnosti. CiljCBDjepovečatiprepoznavnost osnovnih storitev, ki jih zagotavlja biodiverziteta tal, in njeno povezavo z upravljanjem zemljišč, izmenjavo informacijin povečanjem ozaveščenosti javnosti (Fromherz, 2012). Protokol o varstvu tal k Alpski konvenciji, sprejet s strani osmih držav (Avstrije, Francije, Italije,Nemčije,Slovenije,Švice, Lihtenštajna,Monakain Evropskeunije),jeedinizavezujoči sporazum na svetu, ki se ukvarja z varstvom tal (Fromherz, 2012). Pogodbenice so se s tem protokolom zavezale, da bodo sprejele potrebne ukrepe za zagotavljanje varstva tal v alpskem prostoru na različnih področjih (promet, kmetijstvo, industrija, turizem, gospodarjenje z odpadki itd.). 2.6.2 Evropska raven Tudi EU nima okvirne zakonodaje o urejanju tal, temveč je varstvo tal obravnavano posredno ali v okviru sektorskih politik: kmetijstva in gozdarstva, energije, voda, podnebnih sprememb, varstva narave, odpadkov in kemikalij (ibid.). Na ravni EU je bila leta 2006 sprejeta Tematska strategija Evropske komisije o varstvu tal123, istega leta pa je Komisija predlagala sprejem Okvirne direktive za varstvo tal, ki bi problematiko varstva tal naslovila na enem mestu. Komisija je leta 2014 predlog umaknila iz postopka in aktivnosti v zvezi z varstvom tal nadaljevala v smislu nadgradnje Tematske strategije za varstvo tal. Direktiva 86/278 o varstvu okolja, zlasti tal, kadar se blato iz čistilnih naprav uporablja v kmetijstvu124 , določa pravila za uporabo blata iz čistilnih naprav kot gnojila, da se preprečijo njegovi škodljivi učinki na okolje in zdravje ljudi zogrožanjem kakovosti tal ali površinske in podzemne vode. V slovenski pravni red jo prenaša Uredba o uporabi blata iz komunalnih čistilnih naprav v kmetijstvu125. 2.6.3 Slovenija Varstvo zemljiščdoločažeUstavaRS(71.člen) in zakonodajalcu nalagasprejemustreznih zakonov. Varstvo tal in kmetijskih zemljišč v Sloveniji urejajo Zakon o varstvu okolja (ZVO­1), Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev126 122 Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o boju protu dezertifikaciji v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki (MKZNBPD), UL RS – MP, št. 14/01. 123 COM(2006) 0231. 124 UL L 181, 4.7.1986. 125 UL RS, št. 62/08. 126 Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), UL RS, št. 70/95, 54/99 – odl. US in 30/13. (ZDKG), Zakon o evidentiranju nepremičnin127 (ZEN), Zakon o urejanju prostora128 (ZureP-2) in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski akti, torej v veliki meri preko prostorske zakonodaje. Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) med cilji za doseganje trajnostnega prostorskega razvoja navaja varovanje prostora kot omejene naravne dobrine in varovanje kmetijskih zemljišč. ZUreP-2 določa območja namenske rabe prostora, in sicer razlikuje med območji stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč. Državni zbor RS je l. 2004 na podlagi ZUreP-2 sprejel Strategijo prostorskega razvoja Slovenije129 (SPRS), ki je temeljni strateški prostorski akt. Instrumenti, ki zasledujejo cilje prostorske politike, so prostorski načrti na državni, občinski in medobčinski ravni. Državni prostorski načrti (DPN) in občinski prostorski načrti (OPN) so podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj. V času pisanja te študije je v pripravi nova prostorska razvojna strategija do leta 2050. Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje. Kmetijska zemljišča je treba uporabljati vskladu s tem namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali kakršnokoli drugačno degradiranje. Zakon opisuje pojev trajne rodovitnosti tal, lastniku kmetijskega zemljišča pa nalaga obdelovanje kmetijskih zemljišč na predpisan način in kot dober gospodar. Za ohranitev rodovitnosti tal je pomemben tudi Zakon o živinoreji130 (ZŽiv). Vlada RS je na podlagi ZKZ z Uredbo o območjih za kmetijstvo in pridelavo hrane, ki so strateškega pomena za Republiko Slovenijo131 leta 2016 določila štiri tipe strateško pomembnih območij za kmetijstvo in pridelavo hrane. MKGP vodi Evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč s pomočjo grafičnih enot dejanske rabe kmetijskih gospodarstev (GERK), ki se po Pravilniku o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč132 vodi za celotno območje RS. 2.6.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike Zahteve navzkrižne skladnosti, ki vključujejo varstvo tal, so: • DKOS 4 – Minimalna talna odeja133 . Pravna podlaga SI: standarda 'dobra kmetijska praksa' in 'običajni način kmetovanja'. • DKOS 5 – Minimalno upravljanje zemljišč (erozija). Pravna podlaga SI: standard 'dober gospodar'. 127 Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), UL RS, št. 47/06, 65/07 – odl. US, NPB1, 79/12 – odl. US, NPB2, 61/17 – ZAID, NPB3, 7/18, NPB4, 33/19 in NPB5. 128 Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2), UL RS, št. 61/17. 129 Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Uradni list RS, št. 76/04, 33/07 – ZPNačrt in 61/17 – ZUreP-2) 130 Zakon o živinoreji (ZŽIV), UL RS, št. 18/02, 110/02 – ZUreP-1, 45/04 – ZdZPKG, 90/12 – ZdZPVHVVR in 45/15. 131 UL RS, št. 71/16. 132 UL RS, št. 122/08, 4/10 in 110/10. 133 Ta DKOS je pomemben tudi za področje podnebnih sprememb. Med operacijami ukrepa KOPOP ni takšnih, ki bi k varstvu tal prispevale neposredno. Operacije Poljedelstvo in zelenjadarstvo, Hmeljarstvo, Sadjarstvo in Vinogradništvo posredno prispevajo k izboljšanju strukture in rodovitnosti tal z nadzorovano uporabo gnojil in FFS (dovoljenih na najožjih vodovarstvenih območjih). Ukrep Ekološko kmetovanjepodpirakmetovanje, kitemeljinasklenjenemkroženju hranil v sistemu, in prepoveduje rabo kemično sintetiziranih FFS in lahko topnih mineralnih gnojil, rastnih regulatorjev in GSO, kar naj bi prispevalo k preprečevanju obremenjevanja tal in preprečevanju erozije ter izboljševanju lastnosti tal. Ukrep M13 – Plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami (ukrep OMD) naj bi z vzdrževanjem krajine s spodbujanjem upravljanja zemljišč kljub težkim razmeram kmetovanja varovalo tla pred erozijo in plazovi. 2.7 Podnebne spremembe 2.7.1 Mednarodna raven Temeljni mednarodnopravni akt na področju varstva podnebja je Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (1992), katere splošni je ustalitev koncentracije toplogrednih plinov (TGP) v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem. Podpisalo jo je 189 držav, Slovenija pa jo je ratificirala leta 1995134. Leta 1997 je bil k njej sprejet Kjotski protokol, ki je postavil medsebojno dogovorjene in individualne cilje, ki omejujejo ali zmanjšujejo izpuste TGP pogodbenic. Slovenija ga je ratificirala 11. julija 2002135. K protokolu je bil leta 2012 sprejet amandma (Sprememba iz Dohe)136, ki ni bil ratificiran s strani zadostnega števila pogodbenic. Leta 2015 je bil sprejet Pariški sporazum (angl. Paris Agreement), ki gradi na UNFCCC in je prvi mednarodnopravno zavezujoč (Bodansky, 2018) dokument na tem področju. Slovenija ga je ratificirala decembra 2016137. 2.7.2 Evropska raven Podnebna politika EU temelji na treh temeljnih zakonodajnih aktih: Direktivi o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov138 (EU ETS), ki se uporablja za emisije iz različnih dejavnosti, za opravljanje katerih morajo imeti lastniki obratov posebno dovoljenje, Odločbi o prizadevanju držav članic za zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 134 Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (MOKSP), UL RS – MP, št. 13/95. 135 Zakon o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (MKPOKSP), UL RS – MP, št. 17/02. 136 Zakon o ratifikaciji Spremembe iz Dohe Kjotskega protokola (MSDKP), UL RS – MP, št.5/15. 137 Zakon o ratifikaciji Pariškega sporazuma (MPS), UL RS – MP, št.16/16 in 6/17 – popr. 138 Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov Skupnosti in spremembi Direktive Sveta 96/61/ES, UL L 275, 25. 10. 2003. 2020139 (v nadaljevanju Odločba o delitvi bremen) in Uredbi o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva140 (v nadaljevanju Uredba o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu oz. Uredba LULUCF). Omeniti je treba še Uredbo o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinovzadržavečlanice141 , kisenanašanaizpolnitevzavezizPariškega sporazuma, ter Uredbo o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov142. Slednja vzpostavlja mehanizem upravljanja preko dolgoročnih strategij in celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, ki jih morajo države članice priglasiti vsakih 10 let. Sistem trgovanja z emisijami (sistem EU ETS), vzpostavljen leta 2005, je eno glavnih orodij EUzazmanjšanjeemisijTGPpriindustrijskih obratih (Atelšek et al, 2018). Za sektorje, ki niso vključeni v ta sistem (tudi kmetijstvo), velja Odločba o delitvi bremen, ki za DČ določa zavezujoče nacionalneletneciljezmanjšanjaemisijTGP za obdobje2013–2020 glede na bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca. EvropskakomisijajevsporočiluOkvir podnebnein energetskepolitikezaobdobjeod 2020 do 2030 predlagalazmanjšanje domačih emisijTGP zanajmanj40 % vcelotnemgospodarstvu do leta 2030 v primerjavi z ravnjo iz leta 1990, in postavila višje cilje glede povečanja deleža energije iz obnovljivih virov (OVE) ter izboljšanja učinkovitejše rabe energije (URE). Marca 2020 je Evropska komisija v okviru Evropskega zelenega dogovora predlagala Uredbo o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi Uredbe (EU) 2018/1999. Relevantna na tem področju je tudi vizija iz sporočila komisije Čist planet za vse (2018), kot tudi Strategija od vil do vilic. Drugi zakonodajni akti EU na področju varstva podnebja, relevantni za kmetijstvo, so našteti v poročilu 1b. 2.7.3 Slovenija Z vidika podnebnih sprememb je v Sloveniji poleg ZVO-1 najbolj relevanten Energetski zakon143 (EZ-1), ki v slovensko zakonodajo prenaša več evropskih predpisov s področja učinkovite rabe energije (URE) inobnovljivih virovenergije (OVE) ter uravnava področjetrga z električno energijo in plinom in določa ključne cilje slovenske energetske politike 139 Odločba št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, UL L 140, 5. 6. 2009. 140 Uredba (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 ter spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 in Sklepa št. 529/2013/EU, UL L 156, 19. 6. 2018. 141 Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi uredbe (EU) št. 525/2013, UL L 156, 19. 6. 2019. 142 Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/199/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, UL L 328, 21. 12. 2018. 143 Energetski zakon (EZ-1), UL RS, št. 17/14, 81/15 in 43/19. V Sloveniji so cilji razvoja energetskega sektorja podani v Resoluciji o Nacionalnem energetskem programu144 (ReNEP) iz leta 2004. Vlada RS je februarja 2020 sprejela Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN), ki je bil tudi predložen Evropski komisiji v skladu z Uredbo EU 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov. V javni razpravi sta v času pisanja tudi osnutek dolgoročne podnebne strategije do leta 2050 (pripravljena skladno z Okvirjem dolgoročne podnebne politike Slovenije »Slovenija in zdrav planet« in Uredbo (EU) 2018/1999) ter Strategija za zmanjšanje zavržkov hrane, pripravlja pa se tudi Energetski koncept Slovenije. Operativniprogramukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP­TGP-2020) je bil sprejet leta 2014 kot izvedbeni načrt ukrepov za doseganje pravno obvezujočega cilja na podlagiOdločbe o delitvibremen. Vkmetijstvu naj se emisijeTGP nebi povečale za več kakor 5 % do leta 2020 in ne več kot 6 % do leta 2030 glede na leto 2005 ob hkratnem povečanju samooskrbe in zagotavljanju prehranske varnosti. Za doseganje tega cilja OP navaja tudi zmanjšanje emisij na enoto pridelane hrane, kar bo še posebej pomembno vplivalo na prirejo kravjega mleka ter mesa prežvekovalcev (OP-TGP-2020, 2014). Izvajanje OP TGP spremlja Podnebno ogledalo. 2.7.4 Interakcija z ukrepi kmetijske politike Za varstvo podnebja sta bistveni dve zahtevi: • DKOS 4 – Minimalna talna odeja. Gl. poglavje o varstvu tal. • DKOS 6 – Vzdrževanjeravni vsebnosti organske snovi v tleh145 . Pravna podlaga SI: Pravilnik o integriranem varstvu rastlin pred škodljivimi organizmi; standarda 'dober gospodar' in 'dobra kmetijska praksa'. Pri načrtovanju ukrepov razvoja podeželja pripravljalec PRP 2014-2020 ni predvidel usmerjenih ukrepovzazmanjševanjeizpustov, temvečjepresodil, daso tovrstnividikiustrezno vključeni v druge ukrepe. Pri tem se je zlasti zanašal na ukrep M04 – Naložbe v osnovna sredstva, pa tudi M10 (KOPOP) in M11 (EK) (MKGP, 2019). Med ukrepi KOPOP, zlasti pri operacijah Poljedelstvo in zelenjadarstvo, so zazmanjšanje izpustov TGP najbolj relevantne zahteve, ki se nanašajo na ohranjanje ogljika v tleh in preprečevanje uhajanja dušika v okolje. Ekološko kmetovanje podpira kmetovanje, ki temelji na sklenjenem kroženju hranil; predpostavlja se, da prakse, ki ohranjajo in izboljšujejo rodovitnost tal, prispevajo tudi k podnebnim ciljem. Uredba (EU) 2018/848 kot prvi cilj ekološke pridelave določa prispevanje k varstvu okolja in podnebja. 2.8 Sklepi 144 Resolucija o Nacionalnem energetskem programu, UL RS, št. 57/04. 145 Ta zahteva je pomembna tudi za dobro stanje tal, vendar jo zaradi osredotočenosti na vzdrževanje organske snovi v tleh opisujemo v okviru podnebnih zahtev. Zakonodaja s področja varstva okolja je obsežna, razvejana in kompleksna, ob tem pa se tudi nenehno spreminja zaradi novih tehnoloških izumov in novih znanstvenih dognanj o interakcijah človekovega početja z zdravljem ljudi in okolja. Vse močnejši so tudi glasovi civilne družbe, ki od odločevalcev zahtevajo ukrepanje na področju varstva okolja. Zato ni presenetljivo, da so okoljevarstvene določbe, ki segajo na (skoraj) vsa področja človekovega življenja, izredno razpršene, tako v smislu zakonodajnega urejanja kot v smislu pristojnosti državnih organov. Vendarle pa pregled okoljske zakonodaje na enem samem področju, to je področje kmetijstva, pokaže veliko zmedo – ravno iz zgoraj navedenih razlogov. Predpisi se velikokrat sprejemajo reaktivno in ne proaktivno, zaradi česar so parcialni in razpršeni, pojavlja se sklicevanje na neveljavne predpise, uporabniku pa so izredno neprijazni; hitro spreminjanje zakonodaje na splošno močno načenja načelo pravne varnosti (2. člen URS) in zaupanja v pravo, na okoljskem področju pa v veliki meri otežuje izvajanje pravic do zdravega življenjskega okolja in do sodelovanja javnosti v okoljskih zadevah. In medtem ko je bil eden izmed glavnih izzivov v zvezi z izvajanjem okoljske politike in prava EU v Sloveniji »racionalizacija pravnega okvira v zvezi z načrtovanjem in okoljskimi presojami z zagotovitvijo upoštevanja okoljske zakonodaje EU ob sočasnem zmanjšanju upravnega bremena in ovir za naložbe« (EK, 2017), niti za evropsko zakonodajo niti za mednarodne dokumente ni mogoče reči, da gre za pretirano jasne in pregledne sisteme. V kmetijstvu, ki je sektor, ki je močno povezan z naravo, do izraza prihajajo kompleksne interakcijeelementov(tla, voda, biotskapestrost, TGPitd.), kijih predpisiobravnavajo ločeno. V kmetijski politiki se to močno odraža v: • sklicevanju na številne predpise z drugih področij; • veliki 'horizontalnosti' ukrepov, ki obenem naslavljajo več ciljev; • različnih ukrepih, ki naslavljajo iste cilje. Takšna situacija predstavlja oviro za učinkovitost politike tako z vidika razporeditve sredstev kot z vidika učinkovitega doseganja ciljev (Tinbergenovo pravilo); težavno je tudi učinkovito nadziranje velikega števila različnih subjektov. Po drugi strani pa je za predpisodajalca zelo zahtevna, saj zahteva znanja sširokega nabora področijin torejprecejšnjo mero medsektorskega sodelovanja. V luči tega je razumljivo pogosto sklicevanje na dobre kmetijske prakse oz. ravnanje dobrega gospodarja, ki je sicer lahko učinkovit način preprečevanja pretirane regulacije, po drugi strani pa zmanjšuje pravno varnost, če ti standardi niso nikjer jasno in avtoritativno navedeni. Preglavice, ki izhajajo iz administrativnega določanja okoljskih in drugih standardov, so vkmetijstvu (pa tudi vdrugih sektorjih) pogoste. Odražajo se v neučinkovitosti ukrepov in nezanimivosti za kmete zaradi administrativne preobremenjenosti, vendar bi drugačno urejanje terjalo tudi drugačen pristop k nadzoru – torej bolje usposobljene kontrolorje oz. inšpektorje z večjo diskrecijsko pravico, ki bi nadomestila pogosto uporabljeno administrativno kontrolo. V tem kontekstu bi morda kazalo tudi ponovno raziskati vprašanje odgovornosti kmetov za kršitve ter z njim tesno povezano ozaveščanje in prenos znanja. Po drugi strani pa bi bilo smiselno na področju ukrepov kmetijske politike, kjer je splošno sprejeta logika 'provider gets' za kmete kot ponudnike javnih dobrin, to logiko izpeljati bolj dosledno in jasno razmejiti med situacijami, ko je ta logika dejansko primerna, in takimi, ko se je treba poslužiti primarnega načela okoljskega prava, torej onesnaževalec plača. Na podlagi navedenega lahko podamo nekaj priporočil v zvezi z bodočim urejanjem tega področja. Prvo bi bila vsekakor konsolidacija okoljske zakonodaje. Zdi se, da je korpus okoljskih predpisov zrel za kodifikacijo v enovitem pravnem aktu ali vsaj v manjšem številu aktov. To pravzaprav velja za vse ravni urejanja –mednarodno, evropsko in nacionalno. Drugo priporočilo jeizboljšanjepreglednosti, jasnostiin razumljivostisistemazauporabnika. Medtem ko spletna stran www.pisrs.si predstavlja izredno uporaben vir podatkov za nekoga, ki ve, kaj iščein kako iskati, jesistemokoljske zakonodajezalaikelabirint;smotrno bibilo vokviru tega spletišča predpisom dodati njihove kratke povzetke v nepravniškem jeziku po zgledu spletne strani www.eur-lex.com. Kazalo bi razmisliti tudi o (grafičnih) prikazih interakcij bistvenih predpisov po področjih, ki so uporabniku prijaznejši. 3. ANALIZA STANJA IN RAZPOLOŽLJIVIH PODATKOVNIH ZBIRK 3.1 Metodološki pristop Namen te delovne naloge je bil pregled obstoječega stanja varstva okolja in narave, ki se dotika področij delovanja kmetijske politike v Sloveniji. Analiza obsega področja podnebnih sprememb, varstva voda, varstva tal in ohranjanja narave v segmentih habitatnih tipov, rastlin, metuljevin ptickmetijskekrajinetervelikih zveri, kismo jih popotrebirazdelilinavečpodtem. V sodelovanju z razširjeno skupino strokovnjakov smo za vsako področje izvedli podroben pregled vseh obstoječih podatkovnih zbirk, izvedenih raziskav, poročil, kazalnikov stanja ter rezultatov in izkušenj pri dosedanjem izvajanju ukrepov. Na podlagi tega smo izvedli: • analizo in pripravili opise trenutnega stanja, • opredelili ključne dokumente, ki urejajo področje, • opredelili ključne vrzeli v podatkih, • pripravili SWOT analizo in • predlagali področja ukrepanja kmetijske politike. Analizo stanja in razpoložljivosti podatkovnih zbirk iz posameznega področja smo zasnovali tako, da smo analizirali baze podatkov različnih javnih institucij, kot so ministrstva, agencije, raziskovalne in druge organizacije, in zasebnih institucij, ki za potrebe svojega delovanja izvajajo redne monitoringe. Podatke smo pridobivali s pregledovanjem spletnih virov in v nekaterih primerih tudi s posebej oblikovanimi vprašalniki, ki smo jih posredovali na institucije, za katere smo ugotovili ali predvidevali, da vodijo relevantne zbirke podatkov. Kjer je bilo to mogoče, smo pregled podatkov zasnovali po naslednjih postavkah: • katera organizacija je odgovorna za zbiranje, urejanje in hrambo podatkov, • katere podatke in kakšen tip podatkov zbira, • kakšna je časovna vrsta podatkov • kako pogosto se podatki zbirajo in osvežujejo –ažurnost zbirke in • kako dostopna je baza podatkov (spletna, na zahtevo). Na podlagi pridobljenih informacij smo poskušali oceniti dostopnost, zanesljivost in ažurnost zbirk podatkov. Pripregledu literaturein dosedanjih raziskavsmo uporabilispletneiskalnike, kiomogočajo iskanje po bazah podatkov. Najprej smo iskanje izvedli z iskalnikom COBISS, saj smo zaradi njegovega namena pričakovali, da bo za področje Slovenije vseboval vsa pomembnejša znanstvena in strokovna dela. V nadaljevanju smo uporabili še druge spletne iskalnike, kot so Web of Science, Science Direct, in Google Scholar. Projektna naloga obsega zelo različna področja tako po vsebini kot obsegu obravnavanih tematik, zato je pripripraviporočila sodelovalo veliko število sodelavceviz različnih inštitucij. Ta raznolikostsejeizrazilatudivsamemprocesu raziskovanjain seodražav pristopu k pripravi tega poročila. Ker smo želeli samo poročilo ohraniti vpreglednih okvirjih, smo se že vokviru oblikovanja izhodišč in metodologije projekta odločili, da pripravimo poročilo o tej delovni nalogi kot dokument, ki za vsa analizirana področja ohranja enako strukturo poglavij in primerljivo vsebino. Ker pa so posamezne skupine za svoja področja pripravile bistveno detajlnejša in kompleksnejša poročila, kot je bilo predvideno v metodologiji, so bila njihova celotna poročila naročniku oddana kot priloge. V to poročilo so vključeni samo povzetki njihovih ključnih ugotovitev in bistveni poudarki. 3.2 Habitatni tipi, rastline in metulji Analiza stanja narave v Sloveniji obravnava tri pomembne elemente biotske pestrosti – habitatne tipe, rastline in metulje, ki so tesno povezani s področji delovanja kmetijske politike v Sloveniji. V ta namen smo pripravili pregled dosedanjih raziskav in obstoječih podatkovnih zbirk s področja biodiverzitete v Sloveniji ter analizo nacionalnih načrtov za ohranjanje in upravljanje zbiodiverziteto ter uspešnostinjihovega izvajanja. Izpostavili smo pomanjkljivosti v raziskanosti biotske pestrosti in razloge zanjo ter ključne vrzeli vnačinih ohranjanja biotske pestrosti v Sloveniji v povezavi z vsemi sektorskimi politikami s poudarkom na kmetijski politiki in politiki varstva narave. Stopnjo raziskanosti obravnavanih skupin (HT, R, M) v Sloveniji smo opisali s štirimi parametri: (i) taksonomski status, (ii) razširjenost, (iii) biologija/ekologija, (iv) populacijski trendi (za R, M) oz. trend površine in kakovosti (za HT). Vsak parameter smo ovrednotili s kvalitativno oceno po kriterijih opisanih v preglednici 1. Preglednica 1: Kriteriji za ocenjevanje stopnje raziskanosti obravnavanih skupin v Sloveniji Ocena Obrazložitev kriterija 0 – neznano neraziskano ali raziskano za manj kot 1% vrst oz. taksonov/habitatnih tipov 1 – nezadostno raziskano za 1–25% vrst oz. taksonov/ habitatnih tipov 2 –zadovoljivo raziskano za 26–50% vrst oz. taksonov/ habitatnih tipov 3 – dobro raziskano za 51–75% vrst oz. taksonov/ habitatnih tipov 4 – zelo dobro raziskano za več kot 75% vrst oz. taksonov/ habitatnih tipov Ocene raziskanosti habitatnih tipov, rastlin in dnevnih metuljev (Rhopalocera) (preglednica 2) temeljijo na našem ekspertnem mnenju (HT: U. Šilc; R: B. Vreš; M: T. Čelik). Ocene raziskanosti nočnih metuljev (Heterocera) je izdelal vodilni strokovnjak za to skupino v Sloveniji, Stanislav Gomboc (februar 2019). Poglavitni vzroki za slabo oziroma nezadostno raziskanost določenih parametrov za obravnavane skupine so pomanjkanje ozaveščenosti nekaterih odgovornih institucij v RS o zahtevah naravovarstvene zakonodaje EU, njihov mnogokrat mačehovski in nestrokoven odnos do narave oziroma ohranjanja biotske pestrosti, premajhno število strokovnjakov glede na vrstno in funkcionalno pestrost združb v Sloveniji ter izrazita odsotnost politične volje po reševanju navedenih problemov. V okviru raziskanosti obravnavanih skupin (HT, R, M) so največje vrzeli v poznavanju biologije/ekologije vrst in habitatnih tipov ter trendov spreminjanja velikosti populacij, razširjenosti vrst/HT in kakovosti habitatov in habitatnih tipov. Zelo dobra raziskanost teh parametrov pa je ključna za ciljno načrtovanje in uspešno izvajanje varstvenih ukrepov za ohranjanje ali izboljšanje stanja habitatnih tipov, vrst in njihovih habitatov. Preglednica 2: Ocene stopnje raziskanosti obravnavanih skupin v Sloveniji Parameter raziskanosti Habitatni tipi Rastline Dnevni metulji (Rhopalocera) Nočni metulji (Heterocera) Makrolepidoptera Mikrolepidoptera taksonomski status 4 4 4 4 3 razširjenost 3 3 4 3 2 biologija/ekologija 2 1 1 2 1 populacijski trendi /trend površine in kakovosti HT 1 0 1 1 1 Monitoring vrst in HT je temelj za določitev ohranitvenega stanja populacije/habitata/HT. Monitoring Natura 2000 vrst in HT je obvezen po 11. in 17. členu Direktive Sveta 92/43/EGS. V okviru obravnavanih skupin (HT, R, M) se v RS monitoring ne izvaja za večino Natura 2000 vrst (R: 92%) in HT (92%), za izbranih 8 % rastlinskih vrst pa se ne izvaja sistematično in časovno redno na vseh opredeljenih območjih, izven opredeljenih območij Natura 2000 pa se sploh ne izvaja. Upoštevaje evidenco izvajanja nacionalnih monitoringov Natura 2000 vrst, se redni monitoringizvajazanaslednjeskupine:raki, ribein piškurji, metulji, netopirji, hrošči, nekatere vrstepticin sesalcev(breznetopirjev). Zamehkužcein dvoživkejebilmonitoringvzpostavljen, vendar se ne izvaja redno po predlaganih protokolih s strani strokovnjakov. Monitoring ni vzpostavljen oz. se ne izvaja za habitatne tipe (z izjemo petih obalnih in priobalnih HT), rastline (z izjemo monitoringa 2 vrst v dveh območjih), kačje pastirje, plazilce, nekatere vrste ptic in velikih sesalcev. To pomeni, da se monitoring izvaja za 37 % Natura 2000 vrst, za 5 % vrst je vzpostavljen in se ne izvaja redno, za 59 % vrst in 92 % habitatnih tipov pa se sploh ne izvaja (op. neredna, prostorsko pomanjkljiva in s subjektivno metodo izvedena kartiranja HT niso monitoring!). 3.2.1 Habitatni tipi Sistematikain razširjenosthabitatnih tipovstadobro poznana, sajlahko uporabimo rezultate fitocenoloških in vegetacijsko ekoloških raziskav, zato lahko ta parameter ocenimo z oceno zelo dobro (preglednica 1). Slabšejeproučenaekologijarastlinskih združb oz. habitatnih tipov, saj je podrobno raziskana le ekologija določenih združb (npr. barja, mokrišča in slanišča). Najslabše so poznane spremembe v površini in kakovosti habitatnih tipov. Vzrokov je več: manj vegetacijskih raziskav na stalnih popisnih ploskvah, neustrezna uporaba kartiranja kot osnovne metode monitoringa in spremljanja (glej pomanjkljivosti zgoraj) ter malo število strokovnjakov in inštitucij. Osnovna referenca za habitatne tipe v Sloveniji je delo Habitatni tipi Slovenije: tipologija (Jogan et al., 2004a) in kasnejša dopolnjena in izboljšana verzija (ZRSVN, 2013). V Sloveniji smo uporabili palearktično klasifikacijo (Physis), ki smo jo delno prilagodili razmeram v Sloveniji. Habitatni tipi v veliki meri temeljijo na fitocenološkem sistemu in novejša verzija v veliki meri vključuje tudi poznavanje vegetacijskih tipov v Sloveniji (Šilc and Čarni, 2012). V tipologijo so vključeni vsi habitatni tipi, ki se pojavljajo na ozemlju Slovenije. Za potrebe kartiranja je tipologija Physis zelo natančna in v precejšnjem ujemanju s fitocenološko tipologijo. Vendar ne uporabljajo vse evropske države enake tipologije, običajno se uporablja EUNIS habitatna tipologija (Evropska komisija, 2013), za poročanje evropski komisiji pa Natura 2000 tipologija. To včasih lahko povzroča težave pri prevedbi habitatnih tipov in primerljivost na evropskem nivoju, saj lahko posameznemu FFH habitatnemu tipu ustreza več habitatnih tipov Physis tipologije (Jogan et al., 2004a). V Sloveniji se pojavlja 682 habitatnih tipov, upoštevaje vse hierarhične nivoje, med njimi je 538 negozdnih. Prva kartiranja habitatnih tipov v Sloveniji so bila izvedena leta 2000 in od takratjebilo skartiranih 129 območij, od tega 86 % vzadnjih 15 letih. Skartiranapovršinaznaša 4.509 km2 in če odštejemo površino gozdnih površin v Sloveniji to znaša 53 % vseh negozdnih površin Slovenije. V Natura 2000 območjih je bilo skartiranih 2.629 km2 oziroma 34 %. Poleg kartiranja so razširjenost habitatnih tipov prikazali s pomočjo razširjenosti in pojavljanja značilnih vrst posameznih habitatnih tipov, vendar je razširjenost prikazana s kvadranti srednjeevropskega kartiranja flore (Jogan et al., 2004b). To lahko ocenimo le kot posplošeno pregledno razširjenost, saj so tudi pojavljanje značilnih vrst povzeli s kvadranti kartiranja flore. Vrstno sestavo, razširjenost, ekologijo in tudi določene trende v spreminjanja habitatnih tipov lahko povzemamo iz vegetacijskih raziskav, ki so v Sloveniji zelo razvite in z bogato zgodovino (Zupančič, 2003, 1997). Tukaj navajamo samo nekaj primerov: vegetacijske raziskave se ukvarjajo s tipologijo in sistematiko vegetacijskih tipov in njihovo razširjenostjo (Šilc and Čarni, 2005), ekologijo (Martinčič, 1987), sukcesijskimi procesi (Dakskobler, 2010) in spremembamivčasu(Čarnietal., 2007), načinomgospodarjenja(Breg Valjavec et al., 2018; Šilc and Čarni, 2005) in napovedmi zaradi podnebnih sprememb (Ivajnšič et al., 2017). Habitatni tipi oziroma karte so bili uporabljeni pri analizi spreminjanja kraških travišč (Kaligarič et al., 2006; Kaligarič and Ivajnšič, 2014) in pojavljanju tujerodnih vrst v različnih habitatnih tipih (Küzmič and Šilc, 2017). Monitoring habitatnih tipov je redno spremljanje in merjenje izbranih kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikovohranitvenegastanjaHT(= površina, struktura + funkcija, perspektiva ohranjanja HT), ki omogočajo objektivno (numerično) ovrednotenje sprememb vstanju HT, s standardno metodologijo in v ustaljenih območjih po izdelanem protokolu. V Sloveniji so v okviru nekaterih projektov že bili zastavljeni monitoringi določenih habitatnih tipov, predvsem traviščnih (npr. Ljuba, LIFE to Grasslands), vendar je njihovo financiranje kratkoročno, projektno in nesistemsko, kar ne omogoča dolgoročnega spremljanja s standardizirano metodologijo (Vreš et al., 2016). 3.2.2 Rastline Glede na zbrane podatke o vsebinskem, časovnem in prostorskem obsegu podatkov v podatkovnih zbirkah in poznavanje dosedanjih raziskav s področja rastlin (predvsem mahovi, praprotnice in semenke) smo z oceno zelo dobro (4) ovrednotili le raziskanost taksonomskega statusa vrst/taksonov rastlin, saj ocenjujemo, da je vsaj 3/4 v Sloveniji rastočih taksonov zadovoljivo taksonomsko raziskanih. Kljub dolgoletnemu izvajanju občasnih florističnih kartiranj menimo, daje poznavanje razširjenosti vrst še vedno premalo poznano, saj: i. nekateraobmočjaSloveniješeniso bilavcelotikartiranain manjkasistematičen pregled celotnega areala vsaj naravovarstveno pomembnih vrst (npr. zavarovanih, ogroženih, invazivk), ii. zaradi preslabe taksonomske raziskanosti nekaterih skupin taksonov poznavanje razširjenosti njihovih vrst ni zadovoljivo ali je lahko celo napačno (primer taksona Taraxacum officinale s.lat., kjer je v tem taksonu obravnavanih celo po več vrst iz različnih sekcij rodu Taraxacum), iii. časovno obdobjeizvajanjobčasnih kartiranjjepreveliko (od 1965 dalje) in neomogoča realne predstavitve recentne razširjenosti posameznih taksonov, ki je pomembna za opravljanje naravovarstvenih aktivnosti. Iz navedenih razlogov, kljub objavljenem Gradivu za Atlas Slovenije (Jogan et al., 2004a), kije, zaradihitrih sprememb oz. izginjanja določenih ogroženih habitatnih tipov/habitatovvrst v zadnjem desetletju kot posledica vpliva kmetijske politike, že zastarelo, smo ovrednotili poznavanjerazširjenostirastlinskih taksonovzoceno dobro (3). Poznavanje biologije/ekologije (ocena 1) in stanja populacij/populacijskih trendov rastlinskih vrst (ocena 0) pa je pomanjkljivo in nezadovoljivo. Ključnega pomena za načrtovanje naravovarstvenih aktivnosti in izvajanje ustreznih kmetijskih praks, ki ne bodo več poslabševale stanja ogroženih habitatnih tipov/habitatov vrst, temveč obrnile populacijske trende v smer izboljšanja stanja, je odlično poznavanjerazširjenostihabitatnih tipov/vrst, ekologije/biologijevrstter velikostiin viabilnosti njihovih populacij ter njihovih medsebojnih odnosov. Prvi rdeči seznam ogroženih vrst praprotnic in semenk Slovenije (Wraber and Skoberne, 1989) je vključeval512 rastlinskih vrst, kiso bile predstavljene skarto razširjenosti, kategorijo ogroženosti (po IUCN) in z zadnjimi navedbami njihovih nahajališč. Podobni rdeči seznam je za listnate mahove (Musci) pripravil Martinčič (1992). S pravilnikom o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Uradni list RS, 2010) je bilo na rdeči seznam predlaganih 778 ogroženih taksonov praprotnic in semenk ter 268 vrst mahov (Bryophyta). Rdeči seznam je že vsaj desetletje zastarel; vrste na njem so uvrščene po starih kategorijah IUCN iz leta 1972, zato so le posredno uporabne, ker niso primerljive ssvetovnimin zvečino rdečih seznamovdrugih evropskih držav. Nekaterevrste ne sodijo na ta seznam (npr. tujerodne, kot je Lindernia dubia) ali po novih kriterijih IUCN ne bi bile (več) uvrščene vkategorije ogroženih vrst (IUCN, 2012). Takih vrst sicer niveliko, večpa je tistih, ki bi nedvomno morale biti na seznamu, a tam manjkajo, kot sta Hieracium alpinum (Frajman and Schönswetter, 2007) in Senecio fontanicola (Vreš et al., 2012), ker se seznam ne prenavlja v skladu z novimi spoznanji in objavljenimi rezultati raziskav. Pregled stanja27, v Slovenijirastočih kvalifikacijskih vrstNatura2000 so objaviliČušin in sodelavci (2004). Manjka pa celovito monografsko delo o ogroženih rastlinskih vrstah ali vsaj prenovljen oziroma recenten rdečiseznam stanjaogroženih rastlinskih vrst v Sloveniji. Pregled in opis zavarovanih vrst v Sloveniji (Uradni list RS, 2014)(UL RS št. 46/2004, UL RS št. 15/2014) je predstavil Skoberne (2007). Manjka monografsko delo o endemičnih vrstah vSloveniji, saj je med okrog 190 različnimi rastlinskimi taksoni veliko redkih (malo številčnih ali z malo nahajališči), ozko razširjenih (z majhnimi areali) in posledično vsaj potencialno ogroženih. Problematiko izumiranja in varstva rastlinskih vrst v Sloveniji je v doktorski nalogi obdelal Skoberne (2001), ki je obravnaval 27 izumrlih in 20 domnevno izumrlih vrst semenk. Razširjenost rastlinskih vrst v Sloveniji se spremlja po dveh metodah florističnega kartiranja: • po evropski UTM metodi z mrežo kvadratov 10x10 oz. 50x50 km že od leta 1965 dalje – t.j. projekt Atlas flore Evrope (Babij et al., 1999; Jalas and Suominnen, 1972; Kurtto et al., 2004) ter • po srednjeevropski metodi z mrežo osnovnih polj/kvadrantov po stopinjski mrežiMTB že od leta 1968 dalje; tj. projekt Kartierung der flora Mitteleuropas (Ehrendorfer and Hamann, 1965) oz. Atlas flore Slovenije (Jogan et al., 2001; Martinčič, 1992). Nobeno od kartiranj pri nas ne poteka sistematično oz. redno, ni sistemsko financirano od države in še nobeno ni zaključeno. V zadnjem obdobju raziskovalci sproti objavljajo novo poznavanje razširjenosti različnih taksonov (arealne karte) ter nova nahajališča za posamezne tujerodne oz. invazivne, redke in/ali ogrožene avtohtone rastlinske vrste ter pregledne popise flore izbranih območij v različnih strokovnih in znanstvenih časopisih (npr. Accetto, 2010; Dakskobler et al., 2011;Dolinar,2015;Glasnović and Jogan, 2009;Jogan, 2013;Kermavnar et al., 2018; Kocjan et al., 2014). O biologiji in ekologiji vrst je malo poznanega; večina najnovejših objav se nanaša predvsem na poznavanje sintaksonomskega statusa posamezne vrste oz. analize njihovega pojavljanja v določenih vegetacijskih združbah (npr. Dakskobler and Vreš, 2016; Vreš et al., 2012), redkejše so raziskave (npr. reprodukcijske) biologije vrst (Fišer Pečnikar et al., 2018; Tišler, 2017). Redke pa so tudi raziskave poznavanja velikosti in viabilnosti populacij ter spremljanja populacijskih trendov posameznih izbranih ogroženih vrst, npr. Eleocharis carniolica (Vreš, 2013), Liparis loeselii (npr. Čelik et al., 2009), Fritillaria meleagris (Čelik et al., 2009), Pulsatilla grandis (Kalan and Košar, 2010). 3.2.3 Metulji Na podlagi ekspertnega poznavanja vsebinskega, časovnega in prostorskega obsega podatkov v podatkovnih zbirkah in dosedanjih raziskav s področja metulji v Sloveniji, smo z oceno zelo dobro (4) ovrednotili le raziskanost taksonomskega statusa vrst/taksonov Rhopalocera in nočnih Makrolepidoptera ter poznavanje razširjenosti dnevnih metuljev, ki se pojavljajo v Sloveniji. Najbolj pomanjkljivo je znanje o ekoloških potrebah vrst in populacijskih trendih. Zelo dobra raziskanost obeh omenjenih parametrov pa je ključnega pomena za ciljno načrtovanje varstvenih ukrepov in njihovo uspešno izvajanje. Varstvene ukrepe je smiselno načrtovati kompleksno, saj je potrebno upoštevati tako strukturo (vrstno sestavo) in funkcijo (interakcije organizmov z abiotskim in biotskim okoljem) ekosistema v katerem se obravnavan takson pojavlja, kot stabilnost vekosistemu prisotnih združb, izraženo sstopnjo povratnostiin stopnjo odpornosti. Zato jelahko izvajanjeukrepovvprid izključno eni vrsti/taksonu vekosistemu, aliob pomanjkljivempoznavanju ekoloških potreb vrstindelovanja združb, neuspešno. V Sloveniji se pojavlja 175 vrst dnevnih metuljev (Rhopalocera), 6 je izumrlih (Wiemers et al., 2018), in 3390 vrst nočnih metuljev (Heterocera), med katerimi je 1192 vrst iz skupine Makrolepidoptera in 2198 vrst iz skupine Mikrolepidoptera (Gomboc, ustno). Za dnevne metulje je dosedanje vedenje o taksonomskemstatusu vrstin njihovirazširjenosti v Sloveniji zbrano v novejših preglednih delih (npr. Čelik, 2013a; Čelik et al., 2005; Wiemers et al., 2018) in v dopolnitvah (Bizjak et al., 2015; Štanta and Zadrgal, 2016; Švara and Verovnik, 2018; Torkar et al., 2013). Podrobnejšeraziskave biologijein ekoloških potrebvrstizskupineRhopaloceravSloveniji so bile doslej izvedene za manj kot četrtino vrst. Obsegajo: • vrste s Prilog II in IV Direktive Sveta 92/43/EGS, npr. Zerynthia polyxena (Čelik, 2012), Leptidea morsei (Čelik, 2013b), Phengaris teleius in P. nausithous (Zakšek, 2011, 2004), P. arion (Zakšek etal., 2012), Euphydryas aurinia (Zakšek and Kogovšek, 2018a), Coenonympha oedippus (Čelik, 2015, 2003, 1997;Čelik etal., 2009;Čelik and Verovnik, 2010; Jugovic et al., 2018a; Rakar, 2016), • druge nacionalno ogrožene vrste, npr. Phengaris alcon (Kljun et al., 2016), Agriades optilete (Jež and Verovnik, 2012), Coenonympha tullia (Čelik and Vreš, 2018), • neogrožene vrste, npr. Aporia crataegi (Jugovic et al., 2017b, 2017a), Leptidea sinapis/reali (Kogovšek, 2012), Neptis sappho (Jutzeler s sod. 2000), • nekatere vrste iz rodu Erebia (Ribarič and Gogala, 1996) in • invazivno tujerodno vrsto Cacyreus marshalli (Verovnik et al., 2011). Raziskave velikosti populacij in spremljanje populacijskih trendov vrst iz skupine Rhopalocera se za vrste s Prilog II in IV Direktive Sveta 92/43/EGS izvaja od leta 2008 v izbranih območjih v Sloveniji v okviru ti. nacionalnega monitoringa pod okriljem MOP in MKGP. Poročila teh monitoringov so javno dostopna naspletni strani Natura 2000 v Sloveniji. Izven sklopa nacionalnega monitoringa se za Natura 2000 vrsto C. oedippus izvaja populacijski monitoring v Natura 2000 območju Ljubljansko barje od leta 2001 (Čelik, 2015, 2003; Čelik et al., 2009; Poboljšaj et al., 2011), v letu 2018 pa se je izhodiščno stanje velikosti populacije ocenilo še v Natura 2000 območju Stržene luže (Zakšek and Kogovšek, 2018a). Izven sklopa nacionalnega monitoringa se je v letu 2018 ocenilo tudi izhodiščno stanje populacij dveh Natura 2000 vrst: P. teleius in P. nausithous, na izbranih površinah vobmočju Natura 2000 Goričko (Zakšek and Kogovšek, 2018b). Od leta 2012 se velikost populacije spremlja tudi za edino slovensko populacijo ogrožene vrste A. optilete na Pohorju (Jež and Verovnik, 2017), in za populacijo A. crataegi na Kraškem robu (Jugovic et al., 2018b). V okviru Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije od leta 2007 poteka transektni monitoring dnevnih metuljev na max. 35 lokacijah v Sloveniji (npr. Verovnik 2008), opravljajo ga prostovoljci, zbrani podatki pa se pošiljajo v krovno organizacijo Butterfly Conservation Europe, kjer se na podlagi podatkov vseh transektnih monitoringov v Evropi izračuna populacijske trende za 17 travniških vrst in izdela indeks "The European Butterfly Indicator for Grassland species" (npr. van Swaay et al., 2016). Za vrste iz skupine nočnih metuljev (Heterocera) v Sloveniji nimamo preglednih del o razširjenosti vrst, njihovi biologiji in ekoloških potrebah ter številčnosti populacij. Edina pregledna prispevka sta seznam v Sloveniji prisotnih vrst iz skupine Mikrolepidoptera (Lesar and Govedič, 2010) in pregled dosedanjega poznavanja pravih moljev iz družine Tineidae (Gaedike et al., 2010). Vpripravije pregledno delo o razširjenosti vrst iz družine Zyganeidae v Sloveniji (Gomboc, ustno). Zelo pomanjkljivaraziskanostnočnih metuljevseodražavdejstvu, da je v zadnjih 25 letih še vedno skoraj vsako leto objavljen prispevek o najdbi nove vrste za Slovenijo, ti (več kot 30) so zbrani predvsem v reviji Acta Entomologica Slovenica. Zelo redke so objave o biologiji vrst nočnih metuljev Slovenije (npr. Deutsch, 2009; Predovnik, 2014, 2004). Bolj podrobno in sistematično se je doslej raziskalo razširjenost in ekološke potrebe le ene od štirih slovenskih Natura 2000 vrst iz skupine Heterocera, tj. Eriogaster catax (Zakšek et al., 2016). Za tri Natura 2000 vrste (Callimorpha quadripunctaria, Erannis ankeraria, Eriogaster catax) se spremlja stanje populacij v izbranih območjih v okviru že omenjenega nacionalnega monitoringa. Pregled kaže, da v državi obstaja relativno veliko fizičnih in digitalnih zbirk. Te so razpršene po institucijah in zasebnikih, kjer delujejo strokovnjaki s področja narave. Način zajema podatkovje različen, prilagojen namenu raziskavoz. strokovno-vsebinski usmerjenosti delovanja lastnika/upravljavca zbirke. To je tudi razlog za razlike v številu ter časovnem in prostorskem obsegu podatkov/zapisov obravnavanih zbirk. Posledica je tudi omejitev dostopa do zbirk, saj le-te velikokrat služijo kot študijske zbirke in je zato dostop do podatkov možen šele, ko je bodisi raziskava zaključena, podatki analizirani oz. objavljeni. Nekateri podatki, predvsem o nahajališčih redkih ali ogroženih vrst, zaradi možnosti uničenja, poškodovanja ali drugačnih zlorab primerkov v naravi, niso javno dostopni. Podatkovne zbirke slovenskih institucijin zasebnikov, kiso posredovaliizpolnjen vprašalnik o podatkovnih zbirkahspodročij habitati (H), rastline (R) in metulji (M) in SWOT analiza so zbrane in navedene v preglednici 2 predhodnega poročila 1c. 3.3 Ptice V Sloveniji je število inštitucij, ki razpolagajo s podatkovnimi zbirkami o pticah, majhno. PolegDruštva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki razpolaga z največjim številom podatkov, imajo večje podatkovne zbirke še v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, na Nacionalnem inštitutu za biologijo ter v Krajinskem parku Sečoveljske soline. Zaenkrat sta vzpostavljena dva državna monitoringa ptic – monitoring na območjih Natura 2000 (SPA) ter monitoring splošno razširjenih vrst kmetijske krajine (SIPKK). Glede na podatke prvega, populacije večine vrst ptic, za katere je mogoče izračunati statistično značilen trend, na SPA zmerno ali strmo upadajo. Po podatkih SIPKK so populacije 29 indikatorskih vrst kmetijske krajine v Sloveniji v obdobju 2008-2018 doživele statistično značilen zmeren upad. Vporočilu je analizirano varstveno stanje posameznih vrst ali skupin vrst. Predstavljeni so verjetni ali dejanski vzroki za upade. Največje vrzeli v znanju so pri ekologiji posameznih vrst, zato so predstavljene osnovne raziskave, s katerimi bi te vrzeli premostili. Rezultati raziskav bi bili pomembni vhodni podatki za oblikovanje, testiranje in izvedbo varstvenih ukrepov. V prilogi osnovnega poročila tega projekta so s kratkimi povzetki predstavljene tudi objave in podatkovne zbirke, ki se tičejo ptic v slovenski kmetijski krajini. Populacije pogostih ptic kmetijske krajine v Evropi so v obdobju 1980–2016 upadle za 57 %, v Evropski uniji pa za 56 %. Njihov upad je bil v obdobju 1980–2016 manjši v novih članicah Evropske unije (-50), kamor sodi tudi Slovenija, kot pa v starih članicah EU (-54), vendar pa se trenda počasi izenačujeta (EBCC, 2020). Na nivoju Evrope hitreje upadajo populacije stalnic in selivk na kratke razdalje, kar kaže na slabšanje njihovih življenjskih pogojev v EU (Voříšek et al., 2010). Največjiupad številčnostiin biomase so doživele pogoste vrste, medtem ko so nekatere redke vrste zaradi usmerjenih varstvenih ukrepov doživele celo porast (Inger et al., 2015). Varstvo ptic, uvrščenih na Dodatek I Direktive o pticah, je glede na populacijske trende na nivoju EU lahko uspešno (Donald et al., 2007), vendar v Sloveniji populacije mnogih kvalifikacijskih vrst ptic na območjih Natura 2000 kljub formalnemu varstvu upadajo (Denac et al., 2019). Izkušnje iz starejših držav članic EU kažejo, da uveljavitev Skupne kmetijske politike v novih članicah EU povzroči upad diverzitete ptic in številčnosti njihovih populacij (Donald et al., 2002). CAP namreč kmete primora v povečanje proizvodnje hrane, pri tem pa homogenizira krajino, kar se odrazi na poslabšanih prehranjevalnih in gnezditvenih pogojih za ptice (Fuller, 2000; Newton, 2004). Ker so spremembe vkmetijstvu vEvropskiunijipodvržene skupnim pravilom, se dogajajo zelo hitro na velikem področju in zato močno vplivajo na ptice (Schifferli, 2001). Po podatkih državnega monitoringa SPA populacije večine vrst ptic, za katere je mogoče izračunati statistično značilen trend, na območjih Natura 2000 zmerno ali strmo upadajo. Pet vrst ima na nekaterih območjih stabilne populacije, le dve pa sta doživeli strm oziroma zmeren porast (Denac et al., 2019). Med vrstami, ki upadajo, so z izjemo srednjega detla Leiopicus medius vse vrste kmetijske krajine. Rezultati monitoringa pogostih vrst ptic kmetijske krajine za obdobje 2008–2018 so zajeti v poročilu “Monitoring splošno razširjenih vrst ptic za določitev slovenskega indeksa ptic kmetijske krajine -končno poročilo za leto 2018” (Kmecl in Šumrada, 2018). V okviru tega monitoringa analiziramo populacijski indeks z začetno vrednostjo 100, ki je geometrijsko povprečje 29 indikatorskih (značilnih) vrst ptic kmetijskekrajine vSloveniji. Vobdobju 2008­2018, kar predstavlja 11 zaporednih let, je ta indeks doživel statistično značilen zmeren upad (skupno -21,9 % +/-2,8) in znaša v letu 2018 78,3 %. V zadnjih štirih letih (2015–2018) je indeks malenkostno naraščal. Travniške vrste ptic kmetijske krajine (znotraj indeksa 29 vrst) upadajo še hitreje (skupno -40,8 % +/-3,6); generalisti (ne-specialisti kmetijske krajine, ki lahko prebivajo v več različnih habitatih), sicer prav tako upadajo, a zelo počasi. Trendi selivk in neselivk se ne razlikujejo bistveno. Analiza je pokazala, da je večino upada ptic kmetijske krajine treba pripisati upadu travniških vrst, trend specialistov kmetijske krajine, ki niso vezani na travnike, in generalistov jezelo podoben in se nerazlikujestatistično značilno (Kmecl in Šumrada, 2018). Izrazito nizke indekse (še nižje od skupnega indeksa travniških vrst) imajo vrste, ki so vezane na ekstenzivne travnike: repaljščica(33,6), poljskiškrjanec(40,3), repnik (48,0) in drevesnacipa(48,1). Poleg teh vrst imata nizek indeks tudi priba in divja grlica. Analiza vpliva denarnih vlaganj (ukrepov) v kmetijsko krajino na diverziteto tipičnih vrst ptic kmetijske krajine je pokazala izrazito negativen vpliv neposrednih plačil in prav tako skupnega zneska plačil KOPOP in EK. Pozitiven vpliv imajo nekateri krajinski elementi (do 25 % gozda), pestrost kmetijskih rastlin in nizka obtežba z živino (1,2-1,5 GVŽ/ha). Naravovarstvena plačila KOPOP nimajo večjega vpliva na diverziteto teh vrst (Kmecl in Šumrada, 2018). Trend pogostih vrst ptic kmetijske krajine je neugoden, iz kratkoročno ugodnejšega trenda (2015–2018) še ne moremo sklepati na izboljšanje stanja. Zaključki o porastu ali upadu populacije morajo vedno izvirati iz analize dolgoročnih trendov. Najobsežnejši del podatkovnih zbirk o pticah v Sloveniji je v skrbništvu DOPPS. Preglednici o podatkovnih zbirkah in SWOT analizi sta vključeni v predhodnem poročilu 1c. Na podlagi narejene SWOT analize poudarjamo naslednje potrebe po izboljšanju ukrepanja: • oblikovanje vrstno in območno specifičnih operacij KOPOP (npr. ukrepi za pribo in velikega škurha na Ljubljanskem barju, hribskega škrjanca na Goričkem, črnočelega srakoperja v Vipavski dolini, vrtnega strnada na Krasu itd.), • upoštevanje specifike lokalnega okolja (npr. VTR je na Ljubljanskem barju neustrezen ukrep, na Cerkniškem jezeru ustrezen), • oblikovati ukrepe za več kvalifikacijskih vrst ptic, • oblikovati naravovarstveneoperacijeKOPOP, kibodo finančno stimulativnezalastnike zemljišč in bodo tako lahko konkurirale podporam za intenzivno kmetijstvo, • zmanjšati administrativne ovire (obvezna izobraževanja, vodenje evidenc, kontrole), ki lastnikezemljiščodvračajo od vpisov, sploh, čeimajo lemajhnepovršine, kibijih želeli vpisati, • povezati ukrepe KOPOP (npr. MET, MEJ) ki jih je mogoče vpisati le na območjih, ki so vnaprejgeografsko določena(voblikiESRIshp datoteke) in stemvključitipovršine, ki so pomembne za tarčne vrste, saj so npr. ukrepi za metulje (MET, STE) in mejice (MEJ) pomembni tudi za ptice, • spremeniti Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (11. člen) tako, da se v upravičeno površino GERK lahko vštejejo tudi vetrozaščitni pasovi, drevesa v vrsti, žive meje, omejki, mejice, jarki, kamnite ograje, suhozidi, razna sušila (kozolci, ostrvi ipd.) in kolovozi, če so sestavni del tradicionalne kulturne krajine in dobre kmetijske prakse, tudi če njihova širina presega 2 m, • plačila za naravovarstveno upravljanje na kmetijskih zemljiščih iz drugih virov naj se ne upoštevajo kot državna pomoč in se s tem kmetijskim gospodarstvom omogoči, da zato ne bi bila prikrajšana za druga sredstva (npr. konkretno v kohezijskih projektih), • uvedba spremenjenih indikatorjev učinkovitosti PRP, s katerimi je moč preverjati na terenu ali so izvedene operacije dosegle svoj namen. 3.4 Velike zveri V Sloveniji med predstavniki iz skupine velikih zveri žive rjavi medved, sivi volk in evrazijski ris. V naravi jih redko srečamo, saj se zaradi večtisočletnega sistematičnega preganjanja človeku praviloma umaknejo. Risa običajni obiskovalci gozdov ne opazijo, ali ga opazijo le izjemoma. Tudi volk se človeku izogiba. Srečanj z medvedom je nekoliko več, a se tudi ta skoraj vselej končajo z begom medveda. Zelo redki so lažni napadi, še redkejši pa pravi napadi, ki se končajo s poškodbo. V Sloveniji beležimo 1 do 2 taka primera letno, potrjenega primera smrti še ni bilo. Napadi najpogosteje sledijo srečanju medvedke z mladiči, če sprehajalec medveda preseneti ali pa medveda »razdraži« sprehajalčev pes, ki ni napovodcu. Po ocenah strokovnjakovje pomladi leta 2018 pri nas živelo okoli 1000 medvedov (Jerina in sod., 2018). Zaradi značilnih sezonskih številčnosti nihanj, ki jih proži velika relativna rodnost in smrtnost pri medvedu pa so pozno-jesenske številčnosti znatno manjše (vpovprečju za 25 %). Populacijsko območje medveda pokriva dobro tretjino ozemlja R Slovenije. Strokovnjaki na podlagi neinvazivnega monitoringa številčnosti ocenjujejo, da je bilo volkov leta 2018 v Sloveniji okrog 88 (tu so všteti tudi volkovi v čezmejnih tropih), pretežno se jih zadržuje v Sloveniji okrog 75. Razširjeni so predvsem v jugozahodnem delu Slovenije (Kočevska, Notranjska, Trnovski gozd), pri čemer zadnja leta beležimo dokaj naglo porast prisotnosti tudi severno od dinaridov (Potočnik et al., 2018). Številčnost risov upada, ocenjujejo, daživileta 2018 le še 10 do 20odraslih živali, kar jih uvršča med najboljogroženo vrsto sesalca v Sloveniji (Černe et al., 2020). Vse tri zveri za preživetje v naravi potrebujejo izredno velike površine in je za preživetje viabilne populacije celotna Slovenija bistveno premajhna. Medved na dan lahko prehodi do nekaj deset kilometrov, njegovo območje aktivnosti pa dosega do več sto kvadratnih kilometrov. Volčji trop lahko v eni noči prepotuje do 70 km. Risov teritorij obsega od 100 km2 do 1800 km2. Vse tri vrste velikih zveri so zavarovane s predpisi Republike Slovenije (npr. ZON, Uredba o zavarovanih vrstah) in tudi s predpisi Evropske Unije (npr. Bernska konvencija in Habitatna direktiva). Velike zveri sodijo med karizmatične vrste, za mnoge so simbol neokrnjene narave. Medved in volk stabilavprvipolovici20. stoletjazaradiprekomernegalovatako ogrožena, da so ju nato zavarovali s predpisi o lovstvu, po osamosvojitvi Slovenije pa s predpisi o ohranjanju narave. Ris je vzačetku 20. stoletja vSloveniji izumrl, ponovno so ga naselili lovci leta 1973. S predpisi o varstvu narave so vse vrste velikih zveri na ozemlju celotne RS zavarovane od leta 1993. SWOT analiza in seznam razpoložljivih podatkovnih baz o stanju velikih zveri je opisan v predhodnemporočilu 1c. Ocenaključnih vrzelivpodatkih in potrebepo ukrepanju so pokazale: • Naravovarstvena zakonodaja (habitatna direktiva prenesena vnašpravni red) je deloma zastarela in izredno restriktivna glede pogojev, ob katerih se sme izvajati odvzem osebkov zavarovanih vrst velikih zveri, kar lahko v vitalnih populacijah v antropogeni krajini, kot je npr. pri nas rjavi medved, prinaša mnoge težave, saj je odvzem nujno orodje, ki pa ga je pravno izjemno težko utemeljiti; nivo varstva je glede na zatečeno stanje populacij in specifik okolja (antropogena krajina) nesorazmerno visok. Blokade odvzema lahko povzroče krize. Ureditev statusa vitalnih populacij (prevrstitev v habitatni direktivi). • Imamo pomanjkljivo pripravljene strokovne in pravne utemeljitve odločb za odvzem velikih zveri, zaradi katerih te sodišče ovrže. • Nepoznavanještevilnih omejitev(tako pravnih, ki predpisujejo pogoje izvedbe, kot tudi učinkovitosti) odvzema velikih zveri kot sredstva omiljevanja konfliktov med lastniki in svetovalci na eni strani (ter posledično zavračanje rabe zaščitnih sredstev), ter nepoznavanje oz. nepriznavanje odvzema kot sredstva omiljevanja konfliktov zaradi etičnih ali drugih razlogov med skrajno naravovarstvenim skupinami. • Pomanjkljiva komunikacija, nezaupanje in sovraštvo med različnimi interesnimi skupinami, vladnimi službami in zavodi, ki ga še podpiha senzacionalistično poročanje medijev in prav take reakcije politik. • Vobmočjih velikih zverijevarovanjenujen ukrep. Pomanjkljivain kdajzavajajoča(ker temelji na starih pogledih) komunikacija raznih služb in celo politike z lastniki oz .do lastnikov glede pomena zaščite. • Do subvencioniranih zaščitnih sredstev lastnik upravičen šele po večkratnih napadih. Administrativno dokaj zahtevni in kdaj neživljenjski postopki za pridobitev (subvencioniranih) zaščitnih sredstev. Programi plačil kdaj ne upoštevajo realnih težav in dodatnih del, kijih prinaša sobivanje z velikimi zvermi (npr. nadomeščanje črede) • Pomanjkljivo znanje/manj učinkovite metode za varovanje prednapadi zveri valpskem in predalpskem prostoru. Nemotiviranost in pomanjkanje programov, ki bi vzpodbujali motiviranost lastnikov za združevanje čred. 3.5 Varstvo voda Iz pregleda literature lahko povzamemo, da je na področju kakovosti in količine voda v Sloveniji narejenih kar veliko raziskav. Teh je več na lokalni ravni (ker dobršen del predstavljajo delaob zaključku študijev) kottistih naravnicelotnedržave, aje nacionalna raven razmeroma dobro pokrita z raziskavami tako količinskega stanja kot kakovosti (kemične nekoliko bolj kot ekološke). Pri tem velja izpostaviti, da so te obširnejše raziskave izvedene v bolj grobem merilu in zato ne dajo veliko specifičnih podatkov za posamezno območje. Na regionalni ravni so med najbolj raziskanimi območja Dravskega polja, Ljubljanskega polja in Ljubljanskega barja. V splošnem nekoliko slabše raziskano je področje podzemnih voda, kjer so raziskave in monitoring zahtevnejši, vendar lahko kot alternativo pri tem izpostavimo uporabo modeliranja procesov v naravi, ki se kaže kot zanesljivo orodje za oceno stanja in napoved pričakovanj. Področje kakovosti, količine in rabe vode je v Sloveniji zelo raziskano in podprto z dokaj obširnim državnim monitoringom, katerega osnova je podprta z Načrti upravljanja z vodami (NUV). Podatki državnega monitoringa o kemijskem in ekološkem stanju vodnih teles, za katerega je odgovorna Agencija za okolje, so prosto dostopni vsem uporabnikom. Podatki o kakovosti vodnih teles so dostopni tudi preko spletne strani za obdobje od implementacije standardov (2004), ki jih je predpisala Vodna direktiva. V kolikor podatki niso objavljeni na spletni strani, jih uporabnik lahko naroči. Podobno velja tudi za podatke monitoringa, ki ga izvajajo podjetja za zagotavljanje pitne vode, ter podatke dodatnega monitoringa, katerega skrbnik so občine. V večini raziskav pri analizi kakovosti ali količine vode so raziskovalci uporabili podatke iz državne mreže opazovalnic in monitoringa. Vendarle v številnih raziskavah, še posebno pri kakovosti vode (tudi pri količini), izvajalci raziskav izvajajo tudi dodatne obdobne sklenjene meritve, saj pogostost vzorčenj državnega monitoringa ne omogoča dovolj zanesljivih rezultatov, še posebno pri računalniškem modeliranju. Dodatno se v takih raziskavah okrepi tudi nabor merilnih mest. Podroben opis obstoječih podatkovnih baz in SWOT analize se nahajajo v vmesnem poročilu 1c. Vrzeli v podatkih obstajajo, saj državni monitoring kakovosti voda v povprečju vzorči vodna telesa le štirikrat na leto in še to na omejenem številu vodnih teles in vzorčnih mest. S pristopomk EU sta vSloveniji začeli veljatidve ključnidirektivi(Nitratnain Vodna), kidajeta večji poudarek dobremu kakovostnemu stanju vodnih teles. Zato so vrzeli v znanju na tem področju vzadnjemdesetletju vedno manjše. Lahko birekli, daso sedaj zaradianalizpodatkov monitoringa zelo dobro poznani viri onesnaženja in z modeliranjem preizkušeni tudi najboljši ukrepi. Problemje prizagotavljanju dobrih podatkovo razpršenih virih onesnaževanja (raztros organskih in mineralnih gnojil) ter osnovnih podatkov, kot je kakovostna karta tal z vsemi fizikalnimi in kemijskimi lastnostmi, ključnimi za izboljšanje upravljanja s hranili in vodo. Vrzeli v znanju se nanašajo predvsem naučinkovito upravljanje hranilin vode naravnikmetij. Poznavanje bilance hranil in vode na vratih kmetije je ključno za ekonomsko in še bolj za okoljsko učinkovito kmetovanje. Vrednotenja Slovenske kmetijske politike in Programa razvojapodeželjakažejo, da sejetrenutnaparadigmaupravljanjazvodo in hranili preko bilanc na državni ravni, vodnih območijh Donava in Jadransko morje ali po vodnih telesih dosegla svoj maksimum. Če želimo vprihodnosti doseči občutno izboljšanja, je potreben individualen pristop na ravni posameznega deležnika (kmetijsko gospodarstvo, gospodinjstvo). Tudi vrednotenje SKP in PRP je pokazalo, da neposrednega prispevka izvajanja ukrepov in podukrepov PRP, ki naj bi prispevali k izboljšanju kakovosti vode, ni bilo mogoče oceniti, saj na primer merilna mreža spremljanja stanja podzemnih voda nima dovolj velikega prekrivanja z izvajanjem podukrepov. Kmetijska politika se problema varstva voda loteva s širokim spektrom ukrepov. Ukrepi omejujejo obtežbo živali, zahtevajo primerno rabo fitofarmacevtskih sredstev. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Poudariti pa je treba, da je bil doslej agrarnopolitični nabor instrumentov usmerjen predvsem v doseganje skladnosti (compliance) z zahtevami za pridobitev sredstev, medtem ko je bilo bistvo intervencijske logike, to je uresničevanje ciljev, bolj v ozadju. Ocenjujemo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določene pozitivne učinke. Kako močan je ta prispevek in predvsem, ali to omogoča dolgoročno in vzdržno varovanje tega naravnega vira, pa je vprašanje, ki zahteva dodatne raziskave (Erjavec et al., 2018b). Temelj ukrepanja na tem področju je vzpostavitev dobre podatkovne osnove, ki bo omogočila opredelitev potreb in izbiro pravih ukrepov na ključnih območjih. Priporočila iz vrednotenja PRP 2007-2013 (OIKOS, 2017) so bila, da naj se za vsak podukrep vzpostavi kontrolna skupina oz. kontrolno območje, na katerem bo možno slediti učinkom izvajanja podukrepov, torej spremljati razliko v stanju ključnih parametrov (npr. kakovosti tal, kakovosti vode, populacij ciljnih rastlinskih ali živalskih vrst) med površinami, vključenimi v posamezen podukrep, in okoliškimi površinami s konvencionalnim kmetovanjem, kar bo dalo podlago za odločanje o morebitnih prilagoditvah izvajanja podukrepov. Pri oblikovanju spremljanja učinkov naj Organ upravljanja sodeluje z organi, pristojnimi za spremljanje stanja na določenih področjih, na primer ZRSVN (biotska raznovrstnost) in ARSO (kakovost voda). Priporočila iz vmesnega vrednotenja PRP 2014-2020 pa so naslednja (Deloitte, 2017): • Obstoječa metodologija v večji meri zajame za analizo relevantna vodna telesa, vseeno pa bi bilo treba na podlagi kritične presoje seznam razširiti na nekaj dodatnih vodnih teles, kjer so dodatno prepoznani pomembni vplivi kmetijstva oz. ciljno usmerjeni ukrepi PRP. • Obstoječi sistem monitoringa kakovosti voda ni namenjen vrednotenju PRP, zato je vrednotenje neposrednih vplivov PRP težavno. Vrednotenja Slovenske kmetijske politike (Erjavec et al., 2018b) in Programa razvoja podeželja (Deloitte, 2017) kažejo, da se je trenutna paradigma upravljanja z vodo in hranili preko bilanc nadržavniravni, vodnih območijh Donava in Jadransko morje ali po vodnih telesih dosegla svoj maksimum. Če želimo v prihodnosti doseči občutno izboljšanje, je potreben individualen pristop naravniposameznegadeležnika(kmetijsko gospodarstvo, gospodinjstvo). Zato predlagamo, da se prične intenzivno razmišljati, dase po letu 2020 vslovensko kmetijsko politiko (predvsem skozi ukrepe PRP, tudi investicije) uvede Sistem za upravljanje s hranili na kmetiji (STUH) in Sistem za podporo odločanju pri namakanju (voda) na kmetiji (SPON) (trenutno se ga pilotno namešča v okviru EIP PRO-PRIDELAVA). Uvedba teh dveh sistemov bi omogočila neposredno preverbo učinka kmetijsko-okoljsko­podnebnih ukrepov na ravni kmetije. Ob dovolj velikem številu uporabnikov in osrednji bazi podatkov bi pridobili najkakovostnejše informacije o praksah na kmetiji in razvili sistem finančnega nagrajevanja uspešnih in inovativnih kmetij, ki bi imele nadpovprečno učinkovite sistemeizkoristkahranilinvode. Obasistemabiprispevalatudik zmanjšanju vplivakmetijstva na kakovost in količino vodnih virov. 3.6 Varstvo tal Kakovostna tla je treba varovati in ohranjati tako, da se v čim večji meri prepreči njihovo onesnaževanje, prekrivanje znepropustnimi materiali oziroma njihovo zbijanje. Ključno vlogo pri tem ima poleg kmetijstva in gozdarstva, ki delujeta na največjem delu tal Slovenije, tudi celovitpristop vprocesu prostorskeganačrtovanja. Ohranjanjekakovostnih kmetijskih zemljišč predstavlja potencial za oskrbo s hrano, biotsko pestrost, ponor atmosferskega ogljika in ponor toplogrednih plinov, zadrževanje, filtracijo in nevtralizacijo onesnaževal, ter prečiščevanje padavinske vode, medtem ko učinkovito upravljanje sprostorom vurbanih območjihomogoča kakovosten življenjski in delovni prostor. Pedološkakarta predstavlja evidenco osnovnih lastnostiin sestave tal kot naravnega vira in je ena temeljnih prostorskih podatkovnih zbirk vsake države. Pedološko rekartiranje v merilu 1:25.000 in digitalizacijo je v obdobju 1992-1997 financiralo MKGP. Po mednarodni recenziji je digitalna pedološka karta v merilu 1:25.000 (DPK25) od leta 1999 na voljo na MKGP. Slovenija je bila ena prvih držav v Evropi, ki je imela digitalno pedološko karto v takšnem merilu na nivoju celotne države. Raziskave o stanju in kakovosti tal, ki jih financira država, so javno dostopne na strani ARSO. Nova Uredba prinaša tudi knjigo o tleh v Sloveniji, z novimi standardi in z vsem, kar je bilo narejeno po letu 2007. Spodbuda raziskavam so marsikje lokalne skupnosti kot iniciatorji ali sofinancerji. Ministrstvo za okolje je februarja 2017 izdalo poročilo ookoljuza leto 2017 (MOP, 2017), ki temeljito analizira stanje okolja v Sloveniji, kjer ugotavljajo: »Stanje okolja se izboljšuje. Zmanjšali so se izpusti nekaterih onesnaževal v zrak in vodo, boljše ravnamo z odpadki, okrepljena so prizadevanja za ohranjanje biotske raznovrstnosti, bolje razumemo povzročitelje okoljskih izzivov.«Anavseh področjih stanjelenitako rožnato. Med področji, kjer ješemožen znaten napredek, je tudi področje rabe tal. Vzpostavlja se sicer nov sistem varstva tal, v okviru katerega potekajo tudi dejavnosti za vzpostavitev sistematičnega monitoringa stanja tal. Podatki o stanju onesnaženosti tal, ki so bili pridobljeni vokviru Raziskave onesnaženosti tal v Sloveniji (ROTS), bodo podlaga zadoločitevlokacijmonitoringastanjatalter zadoločitev območij z visoko stopnjo obremenjenosti oziroma za določitev degradiranega okolja z vidika onesnaženosti tal v Sloveniji. Iz ROTS, ki jih od leta 2008 vodi Agencija RS za okolje, je razvidno, da so tla v Sloveniji večinoma neonesnažena, izstopajo le posamezna območja, ki so obremenjena z nekaterimi anorganskimi (npr. kadmij, svinec, arzen, baker) in organskimi onesnaževali (npr. fitofarmacevtska sredstva). Najbolj obremenjena tla z onesnaževali so v Mežiški dolini, Celjski kotlini, na Jesenicah in v Idriji, pri čemer sta za zdravje ljudi in okolja najbolj problematična predvsem kadmij in svinec. Onesnaženje tal z organskimi onesnaževali je v Sloveniji manj pereče. Žalso rezultatimonitoringatalzvečkratnimvzorčenjempokazali, damorebitnozmanjšanje vnosa škodljivih snovi v okolje ne povzroči nujno tudi zmanjšanja vsebnosti teh snovi v tleh. Obseg onesnaženosti tal je bistveno težje določiti kot obseg onesnaženosti zraka in vode. Rezultati vzorčenja in analiz tal so namreč referenčni le za tla na konkretnem vzorčnem mestu in ne izkazujejo stanja morebitne onesnaženosti tal širšega območja. Za celovit pregled stanja tal v prihodnosti bo poleg onesnaževanja treba upoštevati obremenitve, ki so jim tla izpostavljena; predvsem zmanjševanje organske snovi v tleh in biološke raznovrstnosti tal, izguba tal zaradi prekrivanja in tesnjenja tal z neprepustnimi materiali in izguba tal zaradi erozije. Splošna ocena raziskanosti stanja tal je, da v splošnem stanje ni slabo ali alarmantno, predvsem če ga primerjamo z državami z intenzivnim kmetijstvom. Ostaja pa dejstvo, da za številne dejavnike nimamo zadostnega znanja in podatkov o tem, kakšen je dejanski vpliv kmetijstva ter katera območja, tehnologije in tipi kmetijskih gospodarstev so najbolj problematični. Med ključne vrzeli v podatkih uvrščamo dejstvo, da se v Sloveniji izvajajo raziskave le tam, kjer je obremenjenost tal najhujša, oz. prihaja do ekscesnih primerov, zato rezultati niso objektivni. Monitoring mora podati objektivno sliko države, če je dovoljdober in natančen, bo sistematično zajel tudi krizna žarišča. Tako pa so rezultati vzorčenja in analiz tal referenčni le za tla na konkretnem vzorčnem mestu in ne izkazujejo stanja morebitne onesnaženosti tal širšega območja. Kmetijska politika se problema varstva tal loteva s širokim spektrom ukrepov. Ukrepi omejujejo obtežbo živali, zahtevajo primerno rabo fitosanitarnih sredstev, nekateripa vplivajo tudi na boljšo strukturo in sestavo tal. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Dejstvo pa je, da ukrepi niso sledili intervencijski logiki, to jeuresničevanje ciljev, bolj vozadju. Zato na takokompleksnem področju, kot so tla, ne moremo podati neke natančnejše ocene, saj bi bila preveč arbitrarna. Vsekakor pa lahko trdimo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določene pozitivne učinke. 3.7 Podnebne spremembe Projekcije podnebnih sprememb za Slovenijo kažejo, da se bo ob predvidenem povečanju vsebnosti toplogrednih plinov (TGP) in sulfatnih aerosolov temperatura zraka na celotnem njenemobmočju dvignila (MKGP, 2008). Velikost temperaturnih sprememb je zelo odvisna od izbranega scenarija izpustov. V obdobju od leta 2001 do 2030 se bodo v Sloveniji temperature zraka predvidoma povečale za 0,5° do 2,5°C, od leta 2031 do 2060 za 1° do 3,5°C in od leta 2061 do 2090 za 1,5° do 6,5°C. Več težav je pri ocenjevanju količine padavin, saj je kakovost modelovzadovoljiva privečinimeteoroloških postajle za mesece hladne polovice leta. Razpon napovedi spremembeletne količine padavin je od +10 do –30 %. Količina padavin poleti se bo lahko zmanjšala do 20 %. Rezultati projekcij prihodnjega podnebja za Slovenijo predvidevajo najizrazitejši dvig v poletnih mesecih, najbolj v avgustu. Najmanjši dvig temperature je pričakovati spomladi in jeseni. Količina padavin je bolj spremenljiva, čeprav jih je vvseh regijah pričakovati bistveno manj poleti, pozimi pa nekoliko več kakor danes. Vsi štirje letni časi bodo do konca stoletja toplejši, zima za 3,0-5,1°C, pomlad 2,9-5,7°C, poletje 4,1-8,6°C in jesen za 3,6-5,7°C. Relativna količina padavin naj bi se pozimi povečala od 0-26 %, spomladi je razpon od povečanja za 2 %do zmanjšanja za –29 %, poleti naj bi se zmanjšala za 26-44 %, jeseni pa za 2-13 % (ARSO, 2017). Z razvojem industrializacije so se močno povečali izpusti toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje Zemlje. Peto poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe – IPCC (IPCC, 2014) poudarja, da so trenutne podnebne spremembe izmerjeno dejstvo, zakatero jevvelikimeriodgovoren človek in njegovadejavnost. Spremembepodnebja so se dogajale že v preteklosti, v zadnjem stoletju pa je zaskrbljujoča predvsem hitrost teh sprememb in pa dejavniki, kina tovplivajo. Pred pričetkomindustrijskedobe so bilito naravni dejavniki (geološki, astronomski), zadnjih 150 let pa sta glavna dejavnika spremenjenega podnebja povečane emisije toplogrednih plinov in spremembe v rabi tal. Oba dejavnika sta tesno povezana s kmetijstvom. Kmetijstvo prispeva k skupnim emisijam toplogrednih plinov sorazmerno velik delež, največji delež pa predstavljajo: • metan (CH4): sprošča se pri reji prežvekovalcev, pri uporabi gnoja in gnojevke, pomembne globalne emisije nastajajo tudi pri gojenju riža, • didušikov oksid (N2O): uporaba mineralnih in živinskih gnojil, • ogljikov dioksid (CO2): fosilna goriva za pogon kmetijske mehanizacije, izgube organske mase pri neustrezni rabi in obdelavi tal. Kmetijstvo pa lahko prispeva tudi k ponorom TGP (CO2) z zajemanjem in skladiščenjem ogljika (CCS tehnike – carbon capture and storage) s shranjevanjem v rastlinah (npr. pogozdovanje) in tleh (uporaba bio oglja) v t.i. LULUCF sektorju (Land Use-Land Use Change-Forestry). Iz zadnjega poročila Slovenije o izpustih toplogrednih plinov po posameznih sektorjih je razvidno, da je kmetijstvo takoj za energetiko (80,4 %) drugi najpomembnejši sektor po količini izpustov toplogrednih plinov (10,0 % oz. 1777 Gg CO2 eq). Kmetijstvo predstavlja glavni vir izpustov CH4 in N2O, od skupnih izpustov metana v Sloveniji jih je 56,4 % zaradi kmetijstva, izpusti didušikovega oksida iz kmetijstva pa znašajo kar 70 % skupnih izpustov. Kskupnim emisijam kmetijskega sektorja največprispeva metan (68 %), sledi N2O s 30,8 %, emisije CO2 pa znašajo le 1,2 %. Spremembe emisij toplogrednih plinov v kmetijstvu med leti so majhne, splošni trend pa je upadanje emisij, ki so bile v letu 2016 glede na izhodiščno leto 1986 11,8 % nižje. Podrobna raziskava obstoječih podatkovnih baz in SWOT analiza sta opisani v predhodnem poročilu 1c. Napodlagipregledanih raziskavspodročjapodnebnih sprememb in kmetijstvater pregleda zbirk podatkov ocenjujemo, da je omenjena tematika na splošno dobro raziskana in podprta z ustreznimi meritvami. Glavne vrzeli v sedanjem sistemu spodbujanja prilagajanja na podnebne spremembe, ki bi jih lahko naslovili z ustreznimi ukrepi nove kmetijske politike, je povezanih z nekaj ključnimi odprtimi vprašanji: • podnebna zakonodaja: Slovenija vtem trenutku še nima sprejete podnebne zakonodaje, kipaje nujno potrebna za nadaljnje ukrepe napodročju blaženja podnebnih sprememb, prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe ter doseganje ciljev pariškega sporazuma, • meritve: zaradi pomanjkanja sredstev se v zadnjih letih zmanjšuje opazovalna mrežana ARSO oz. število opazovalnih postaj (sinoptičnih, klimatoloških, padavinskih, fenoloških). Pri spremljanju podnebnih trendov je izjemno pomembno, da imamo čim daljše neprekinjene nize meritev na istih lokacijah, še posebej na ranljivih območjih, zato je krčenje sredstev za opazovanja in meritve nedopustno in dolgoročno škodljivo • ozaveščenost javnosti o problematiki podnebnih sprememb je še vedno premajhna, na tem področju bodo potrebne dodatne aktivnosti, med drugim tudi izobraževanje kmetijskih svetovalcev in kmetov, predvsem mlajših generacij, • nedostopnost in neažurnost podatkov: določeni podatki niso javno dostopni (npr. emisije TGP, določen del meteoroloških in fenoloških podatkov še ni v elektronski obliki, kazalci okolja niso ažurno osveženi) • manjkajoči podatki: vsebnost organske snovi v tleh (ponor atmosferskega CO2), ki je osrednji kazalec trajnostnega kmetijstva in okolja; je podatek, ki ga bo Slovenija v skladu z Evropsko zakonodajo, po letu 2020, morala vsako leto poročati na Komisijo, podatek je nujen za izračun emisij TGP vkmetijstvu, • tehnične težave z dostopom do baz podatkov: pogosto je dostop v različne baze podatkov otežen (časovno zelo zamuden) ali storitev ni mogoča, • nadzor nad pravilnostjo informacij uradnih vladnih organov/pristojnih služb na temo prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam: še vedno številne pomanjkljive ali celo zavajajoče informacije. Primer: na spletni strani https://www.gov.si/teme/prilagajanje-podnebnim­spremembam/ so kot najpomembnejši ukrepi prilagajanja kmetijske proizvodnje na podnebne spremembe navedeni trije glavni ukrepi v naslednjem zaporedju: 1) sofinanciranjezavarovalnih premij;2) letalskaobrambapred točo; 3) izvajanje ukrepov Programa razvoja podeželja 2014–2020, pri čemer dokazov o uspešnosti letalske obrambe pred točo znanstvene raziskave niso potrdile. Rezultatiopravljenih analizkažejo, davdržaviobstajarelativno veliko fizičnih in digitalnih zbirk podatkov z obravnavanih področij narave in okolja, ki so javno dostopne ali pa je dostop do podatkov omejen. Zbirke so razpršene po institucijah in pri zasebnikih, kjer delujejo strokovnjaki za posamezna obravnavana področja. Način zajema podatkov ni enoten, ker je prilagojen namenu raziskav oziroma strokovno-vsebinski usmerjenosti delovanja lastnika/ upravljavca zbirke. Čeprav je v večini obravnavanih zbirk prevladujoč obseg podatkov iz območja Slovenije, ki datirajo iz obdobja zadnjih 15 let, o splošni kvaliteti oz. neposredni uporabnosti podatkov za namene priprave in upravljanja ukrepov kmetijske politike ne moremo sklepati, ker bi v tem primeru morali izvesti tudi analizo medsebojne povezljivosti različnih podatkovnih zbirk, kar pa presega tako namen tega delovnega sklopa kot tudi ekspertize raziskovalne skupine. Ocenjujemo pa, da bi zbiranje podatkov in izvajanje raziskav za namene uspešnega oblikovanja ukrepovkmetijskepolitike navseh področjih moralobitiboljciljno zasnovano, kar pa seveda pomeni tudi ustrezno sistemsko financiranje sstranidržave. Enako velja za obdelavo, hranjenje in posredovanje podatkov ter vzdrževanje podatkovnih zbirk, ki bi na ta način lahko bile javno dostopne. Ocenjujemo tudi, da v nekaterih državnih institucijah in sektorskih politikah primanjkuje ozaveščenosti o zahtevah zakonodaje EU o okolju, naravi in omrežju Natura 2000 ter volje nekaterih sektorjev za podporo in učinkovito vključevanje v druge sektorske politike. Pregled ključnih dokumentov je tudi pokazal, da se Kmetijska politika problema varstva narave in okolja loteva s širokim spektrom ukrepov. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Tudi naše ugotovitve potrjujejo navedbe raziskave Erjavca in sod. (2018b), daje bildoslejagrarnopolitičninabor instrumentov usmerjen predvsem v doseganje skladnosti (compliance) z zahtevami za pridobitev sredstev, medtem ko je bilo bistvo intervencijske logike, to je uresničevanje ciljev, bolj v ozadju. Ocenjujemo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določenepozitivneučinke. Kako močan jetaprispevek in predvsem, alito omogočadolgoročno in vzdržno varovanje, pa je vprašanje, ki zahteva dodatne raziskave. 3.8 Prostorska analiza kmetijskih ukrepov, vezanih na okolje Izvedena analiza je pokazala, da trenutno dostopni prostorski podatki niso strukturirani na način, da bi omogočali v projektu zastavljeno statistično analizo (neto) vplivov posameznih izvedenih ukrepov, saj monitoringi niso izvajani v povezavi z izvajanjem ukrepov. Npr. monitoringsplošno razširjenih vrstpticzadoločitevslovenskegaindeksaptickmetijskekrajine je namenjen analizi trendov na nacionalni ravni, zato podatki niso reprezentativni na mikro/lokalni ravni (tj. ravni popisnih ploskev), kjer bi bilo za potrebe vrednotenja treba izločiti številnevplive, kiniso posledicaizvedenih ukrepov, kotso onesnaženostiznekmetijskih virov, naravne nesreče in katastrofe, podnebne spremembe itd. Poleg tega pa so tudi vplivi ukrepov kmetijske politike kumulativni, saj na zabeleženo stanje vplivajo tako ukrepi prvega stebra evropske kmetijske politike, OMD, KOPOP in EK, kjer so ti prisotni na isti prostorski enoti. Že samo za ukrepe KOPOP obstaja kar 350 različnih kombinacij ukrepov, ki se izvajajo na posameznih GERKih. Enako je tudi pri opredelitvi habitatnih tipov, ki so za potrebe monitoringa na državni ravni opredeljeni v obliki mreže 10 x 10 km. Tu smo identificirali 88 različnih kombinacij habitatnih tipov znotraj posameznih prostorskih enot. Prav tako se je za manj primerno izkazalo vrednotenje vpliva izvajanja ukrepov OMD, saj takšno vrednotenje ne upošteva morebitnih pozitivnih vplivov tega ukrepa na nekaterih posebnih območjih, ki so nižje ležeča, a bi njihovo zaraščanje prav tako pomenilo izgubo travniških habitatov (npr. kraška območja, ki obsegajo dobrih 40% ozemlja Slovenije in so pretežno pokrita s travinjem, gorska območja med 500 in 700 mnv itd.). Poleg tega takšen pristop upošteva le potencialen, ne pa tudi dejanski vpliv ukrepov na stanje habitatov. Za ugotavljanje dejanskih vplivov posameznih prostorsko vezanih ukrepov, pri katerih je pričakovan pozitiven vplivnastanje habitatovin kvalifikacijskih vrst, je treba izvesti parcialno analizo na ozko opredeljenih območjih,kjer se ukrepi dejansko izvajajo (bodisi s prilagoditvijo obstoječih monitoringov bodisi z ločeno študijo). Zaradi vsega navedenega bi bilo treba analitično prostorsko analizo vezati na manjša območja, kjer je ujemanje med pokrovnostjo rezultatov bistveno boljše. Zaradi navedenega prvotno načrtovane prostorske analize nismo mogli izvesti in smo se v poročilu osredotočili na prikaz uporabe prostorske analize podatkov na primeru izvajanja kmetijsko okoljskih ukrepov na posameznih ključnih področjih varstva okolja in narave z namenom prikaza uporabnosti tovrstnega pristopa k oblikovanju odločevalskih podlag za oblikovanje ukrepov ter spremljanje učinkov izvedenih ukrepov. 3.9 Presoja učinkov ukrepov kmetijske politike – povzetek Ocenili smo, v kolikšni meri posamezni ukrepi glede na njihovo zasnovo v obdobju 2014– 2020 prispevajo k uresničevanju izvedenih ciljev ohranjanja narave in okolja. Na ta način smo želeli oceniti uspešnost ukrepov pri naslavljanju zastavljenih ciljev kmetijske politike (preglednica 3). Preglednica 3: Presoja učinkovukrepov po okoljskih ciljih kmetijskepolitike Šifra Instrument kmetijske politike v obdobju 2014–2020 Področja varovanja narave in okolja PS OB VT VV HAB 1A.1 Navzkrižna skladnost 1 2 2 2 3 1A.2 Shema osnovnega plačila 1 1 1 1 2 1A.3 Plačilo za kmetijske prakse, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje 2 2 2 2 2 1A.4 Plačilo za mlade kmete 0 0 0 0 0 1A.5 Sheme proizvodno vezanih podpor 0 0 0 0 0 1A.6 Plačilo za območja z naravnimi omejitvami 0 0 0 0 3 1A.7 Shema za male kmete 0 1 1 1 2 1A.8 Začasni izredni ukrepi na kmetijskih trgih 0 0 0 0 0 1A.9 Šolska shema 0 0 0 0 0 1B.1 Vračilo dela trošarine za gorivo 0 0 0 0 0 1B.2 Sofinanciranje zavarovalnih premij 0 0 0 0 0 1B.3 Podpora ob nepredvidljivih dogodkih, odprava posledic naravnih nesreč in odškodnine 0 0 0 0 0 2A.1 M01 Prenos znanja in dejavnosti informiranja 2 2 2 2 2 2A.2 M02.1 Storitve svetovanja 2 2 2 2 2 2A.3 M03.1 Sheme kakovosti 2 1 1 1 1 2A.4 M04.1 Naložbe v kmetijska gospodarstva 2 0 2 2 0 2A.5 M04.2 Naložbe v predelavo, trženje in razvoj 1 1 1 2 1 2A.6 M04.3 Naložbe v infrastr. kmet. in gozdarstva 2 0 1 2 2 2A.7 M06.1 Pomoč za zagon dej. za mlade kmete 1 0 1 1 0 2A.8 M06.3 Pomoč za zagon dej. majhnih kmetij 0 1 1 1 1 2A.9 M06.4 Naložbe vnekmetijske dejavnosti 0 0 0 0 0 2A.10 M07.3 Podpora za širokopas. infrastrukturo 0 0 0 0 0 2A.11 M08.4 Podpora za odpravo škode v gozdovih 3 1 2 2 1 2A.12 M08.6 Naložbe v gozd. tehno. in gozdne proiz. 1 0 0 0 2 2A.13 M09 Ustanovitev skupin in org. proizvajalcev 1 1 1 1 0 2A.14 M10 Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila 3 2 3 3 3 (preglednica se nadaljuje na naslednji strani) (nadaljevanje preglednice 3) Šifra Instrument kmetijske politike v obdobju 2014–2020 Področja varovanja narave in okolja PS OB VT VV HAB 2A.15 M11 Ekološko kmetovanje 2 2 3 3 3 2A.16 M13 Plačila OMD 0 2 2 0 2 2A.17 M14 Dobrobit živali 1 1 0 1 1 2A.18 M16 Sodelovanje 2 2 2 2 2 2A.19 M19 LEADER 2 2 1 1 1 2A.20 Mreža za podeželje 1 1 1 1 1 2B.1 Pomoč za dokončanje komasacij. postopkov 0 0 1 0 3 2B.2 Programpodpor čebelarjem 0 2 0 0 0 2B.3 Podporniprogramvvin.sektorju intržne dej. 0 0 0 0 0 2B.4 Promocija kmetijskih in živilskih proizvodov 0 0 0 0 0 3.1 Kmetijsko znanstveno raziskovalno delo 2 2 2 2 2 3.2 FADN 0 0 0 0 0 3.3 Naloge genske banke 0 3 0 0 0 3.4 Svetovalna služba 2 2 2 2 2 3.5 Kmetijsko šolstvo in infrastruktura 1 1 1 1 1 3.6 Strokovne naloge v kmetijstvu 1 1 1 2 2 3.7 Ukrepina področju veterinarstva 0 0 0 0 0 3.8 Fitosan. ukrepi ter varstvo in registracija sort 2 2 2 3 2 3.9 Ukrepi na področju kakovosti hrane in krme 1 0 0 0 0 3.10 Podpora nevladnim organizacijam 1 1 1 1 1 Legenda: PS = Podnebne spremembe; OB = Ohranitev biodiverzitete; VT = Varstvo tal; VV = Varstvo voda; HAB = Ohranjanje habitatov Kriteriji za presojo učinkov ukrepov: 4 = ukrep ima izrazito močne neposredne učinke, ki zagotavljajo celovito uresničevanje ciljev; 3 = ukrep ima neposredneučinke, kipomembno prispevajo k uresničevanju ciljev;2 =ukrep ima neposredne učinke, kidelno in šibko prispevajo k uresničevanju ciljev; 1 = ukrep ima posredne, vendar šibke učinke na doseganje zastavljenih ciljev;0 =ukrep nima učinkov na uresničevanju ciljev. Rezultati presoje učinkov ukrepov slovenske kmetijske politike kažejo na razpršeno delovanje in šibko rezultatsko naravnanost intervencij, kar pomeni, da bo glede na svojo zasnovo večina ukrepovle šibko alidelno uresničila zastavljene cilje. Pozornost kaže nameniti nizki ocenjeni potencialni uspešnosti ukrepov, saj je ukrepov s pomembnimi neposrednimi učinki med 2% (podnebne spremembe in ohranitev biodiverzitete) in 11% (varstvo voda). Rezultati tega dela presoje torej nakazujejo, da kmetijska politika ni najbolj uspešna pri uresničevanju temeljnih ciljev. Pri tem vendarle kaže poudariti, da lahko tudi ukrepi s prevladujočimi šibkimi posrednimi in neposrednimi učinki prinesejo določene rezultate pri uresničevanju zastavljenih ciljev, zlasti če dosežejo veliko število upravičencev in zanje namenimo veliko sredstev, vendar jev temprimeru vprašljivaučinkovitostpolitike(tj. kolikšne učinke dosežemo z danimi sredstvi). 3.10 Sklepi in priporočila Rezultatiopravljenih analizkažejo, davdržaviobstajarelativno veliko fizičnih in digitalnih zbirk podatkov z obravnavanih področij narave in okolja, ki so javno dostopne ali pa je dostop do podatkov omejen. Zbirke so razpršene po institucijah in pri zasebnikih, kjer delujejo strokovnjaki za posamezna obravnavana področja. Način zajema podatkov ni enoten, ker je prilagojen namenu raziskav oziroma strokovno-vsebinski usmerjenosti delovanja lastnika/ upravljavca zbirke. Čeprav je v večini obravnavanih zbirk prevladujoč obseg podatkov iz območja Slovenije, ki datirajo iz obdobja zadnjih 15 let, o splošni kvaliteti oz. neposredni uporabnosti podatkov za namene priprave in upravljanja ukrepov kmetijske politike ne moremo sklepati, ker bi v tem primeru morali izvesti tudi analizo medsebojne povezljivosti različnih podatkovnih zbirk, kar pa presega tako namen raziskave, kot tudi ekspertize raziskovalne skupine. Ocenjujemo pa, da bi zbiranje podatkov in izvajanje raziskav za namene uspešnega oblikovanja ukrepovkmetijskepolitike navseh področjih moralobitiboljciljno zasnovano, kar pa seveda pomeni tudi ustrezno sistemsko financiranje sstranidržave. Enako veljazaobdelavo, hranjenje in posredovanje podatkov ter vzdrževanje podatkovnih zbirk, ki bi na ta način lahko bile javno dostopne. Ocenjujemo tudi, da v nekaterih državnih institucijah in sektorskih politikah primanjkuje ozaveščenosti o zahtevah zakonodaje EU o okolju, naravi in omrežju Natura 2000 ter volje nekaterih sektorjev za podporo in učinkovito vključevanje v druge sektorske politike. Pregled ključnih dokumentov je tudi pokazal, da se Kmetijska politika problema varstva narave in okolja loteva s širokim spektrom ukrepov. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Tudi naše ugotovitve potrjujejo navedbe razisave Erjavca in sod. (2018b), da je bil doslej agrarnopolitični nabor instrumentov usmerjen predvsem v doseganje skladnosti (compliance) z zahtevami za pridobitev sredstev, medtem ko je bilo bistvo intervencijske logike, to je uresničevanje ciljev, bolj v ozadju. Ocenjujemo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določenepozitivneučinke. Kako močan jetaprispevek in predvsem, alito omogočadolgoročno in vzdržno varovanje, pa je vprašanje, ki zahteva dodatne raziskave. Iz predlogov zaukrepanjepo obravnavanih področjih lahko povzamemo, dajev naslednjem programskem obdobju treba pri vpisu KOPOP ukrepov zasnovo izključno prostovoljnega pristopa na podlagi interesa posameznika nadgraditi v smeri, da dosežemo izvajanje ukrepov na prostorskih enotah, za katere lahko pričakujemo, da bodo omogočile doseganje zastavljenih ciljev. Izključno individualna prostovoljnost pri vpisu ukrepa KOPOP je smiselna le, če je shema KOPOP ustrezno zasnovana in plačila ustrezno visoka. Obenem pa je treba vedeti, da je stimuliranje lastnikov za vpis ukrepa zgolj z visokim plačilom pri neustrezno zasnovani shemi negospodarno alicelo škodljivo. Vtemkontekstu izpostavljamo priporočilo izvrednotenjaPRP 2007-2013 (OIKOS, 2017): za vsak podukrep naj se vzpostavi kontrolna skupina oz. kontrolno območje, na katerem bo možno slediti učinkom izvajanja podukrepov, torej spremljati razliko v stanju ključnih parametrov (npr. kakovosti tal, kakovosti vode, populacij ciljnih rastlinskih ali živalskih vrst) med površinami, vključenimi v posamezen podukrep, in okoliškimi površinami, kjer se ukrep ne izvaja, kar bo dalo podlago za odločanje o morebitnih prilagoditvah izvajanja podukrepov. Novo oblikovana shemo KOPOP ukrepov mora vsebovati tako vsebinsko kot prostorsko prenovo: • več ukrepov; • vsebinsko jih ne vezati na posamezne vrste kot doslej (npr. ukrep za ptice vlažnih travnikov–VTR, za izbrane vrste metuljev–STE, MET), temveč na tipe vegetacije, npr. ukrep za oligotrofne suhe/mokrotne travnike, ukrep za mezotrofnesuhe/vlažnetravnike, ukrep za visoka steblikovja, ukrep za nizka barja, ukrep za visoko šašje, ali skupine problematičnih vplivov (npr. skupaj za vode in tla), • uvesti prepovedi (odvisno od tipa vegetacije): osuševanje, gnojenje, paša, preoravanje, požiganje, uporaba FFS, dosejavanje s tržnimi travnimi mešanicami in • vpis v ukrep mora biti možen na vseh ciljno primernih območjih (npr. traviščih v območjih Natura 2000) in kot v opisanem primeru tudi izven območij Natura 2000. Posebej pa bi želeli tudi izpostaviti, da morajo ukrepi poleg naslavljanja doseganja ciljnih vrednosti na področju narave in okolja, izdatneje naslavljati tudi pomanjkanje znanja, nezaupanjein včasih celo sovraštvo med različnimi skupinamijavnosti, stanovskimi združenji, vladnimi službami in zavodi. Samo s takim pristopom lahko realno pričakujemo, da bodo na novo zasnovani ciljno usmerjeni ukrepi tudi dejansko prinesli želene rezultate. 4. OPREDELITEV POTREB ZA UKREPANJE 4.1 Podnebne spremembe in zrak Slovenska kmetijska politika potrebe po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov doslej ni obravnavala kot posebno pereč izziv, zato na tem področju tudi ni bilo veliko ciljnih ukrepov in posledično rezultatov. Kazalniki na tem področju (Erjavec et al., 2018b) kažejo, da so se relativno gledano izpusti toplogrednih plinov v kmetijstvu znižali bistveno manj kot v drugih sektorjih. V nasprotju z blaženjem je prilagajanje v javnem diskurzu bistveno bolj problematizirano. Kljub povečanju podpor za naložbe na področju prilagajanja tehnologij potekapočasi, saniranje posledic ekstremnih pojavov pa zahteva vedno novo reševanje sstrani javnih sredstev. Slovensko kmetijstvo je ranljivo zaradi lokalnih naravnih razmer in socio-ekonomskih značilnosti, posredno pa nanj vplivajo tudi spremenjene globalne podnebne razmere in njihov vpliv na kmetijsko pridelavo ter posledično na nihanje cen na kmetijskih trgih. Na področju blaženja podnebnih sprememb je trenutno prisotnih relativno malo ciljnih ukrepov, kar se odraža tudi všibkih učinkih. Na področju prilagajanja pa so do določene mere uspešni predvsem ukrepi, ki spodbujajo individualne naložbe (npr. protitočne mreže in ukrepi v podporo diverzifikaciji), manj učinkoviti pa so ukrepi, ki zahtevajo kolektivne odločitve, večja finančna sredstva in spremembe tehnologij. Kot ugotavljajo Erjavec in sod. (2018b), Slovenijaninajboljuspešnapriukrepih upravljanja s tveganji. Sofinanciranje kmetijskih zavarovanj in intervencijske podpore ob nesrečah ne prispevajo dovolj k stabiliziranju razmer za kmetovanje. Problem je seveda, da so sodobni ukrepiupravljanjastveganji, kinajuspešneje blažijoposledice podnebnihsprememb, povezani zlastnim sofinanciranjem sstraniupravičencevter zizdatnimijavnimi sredstvi, kigredo lahko le na račun drugih ukrepov. V slovenski strukturi kmetijstva je tovrstne ukrepe težko uvajati, zato je potreben tudi resen premislek in kreativne rešitve odločevalcev. Pri podnebnih spremembah lahko veliko pripomore tudisvetovanje in iskanje inovativnih rešitevna področju proizvodnih tehnologij, kjer pomembno zaostajamo za najbolj razvitimi. Potrebeprilagajanjain blaženjaposledicpodnebnih sprememb kaževgraditivširok spekter ukrepov. Na področju prilagajanja je ključen razvoj sodobnega sistema upravljanja s tveganji; tako nadgraditve obstoječega sistema (podpore naložbam v preventivo in sofinanciranje zavarovalnih premij), kot tudi preveritev možnosti javnih sistemov obveznih zavarovanj in drugih oblik javno/zasebnih podpor. Kadrovsko in vsebinsko je treba okrepiti vlogo izobraževanja in prenosa znanja in svetovanje za tehnološko in proizvodno prilagajanje podnebnimspremembam, ganačrtno izvajatiin podpretizustreznimiukrepikmetijskepolitike. Naravniposameznih območijoziromaregijbibilob upoštevanju drugih okoljskih in družbenih ciljev potreben tudi strateški premislek o prilagoditvah proizvodnih sistemov ter ustreznih rešitvah za spodbujanje kolektivnih prilagoditev. Na področju blaženja podnebnih sprememb bi bilo treba povečati nabor naložbenih in kmetijsko-okoljskih ukrepov, ki v najbolj problematičnih živinorejskih sektorjih na učinkovit način zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov. Zaradi pomembnosti tudi v širšem kontekstu priporočamo v naslednjem programskem obdobju ločeno programiranje tega prednostnega področja. S tem se zagotovi izvajanje ukrepov, usmerjenih k zmanjšanju emisij TGP in amonijaka, hkrati pa bolj sistematično, osredotočeno in redno spremljanje ter zasledovanje teh ciljev. Znamenom večje ozaveščenosti o pomenu zmanjševanja emisij v kmetijstvu in načinih, kako kmetijska gospodarstva lahko to izvajajo, predlagamo večjo integracijo teh vsebin v (načrtovana) obvezna usposabljanja KOPOP, ekološko kmetijstvo in dobrobit živali. 4.2 Varstvo tal in voda Kmetijska politika se problema varstva tal in voda loteva s širokim spektrom ukrepov. Ukrepi omejujejo obtežbo živali, zahtevajo primerno rabo fitofarmacevtskih sredstev, nekateri pavplivajo tudinaboljšo strukturoin sestavo tal. Tukajizstopajo predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Poudariti pa je treba, da je bil doslej agrarnopolitični nabor instrumentov usmerjen predvsem v doseganje skladnosti (compliance) z zahtevami za pridobitev sredstev, medtem ko je bilo uresničevanje ciljev bolj v ozadju. Zato ocene o uspešnosti ne moremo podati dovolj zanesljivo, saj bi bila ta preveč arbitrarna, še zlasti na področju tako kompleksnih sistemov kot sta varstvo tal in voda. Vsekakor pa lahko trdimo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določene pozitivne učinke. Kako močan je ta prispevek in predvsem, ali to omogoča dolgoročno in vzdržno varovanje teh dveh naravnih virov, pa je drugo vprašanje, ki zahteva dodatne raziskave. Na področju varstva tal ni zaznati potreb po neposrednem ukrepanju z ukrepi kmetijske politike za izboljšanje trenutnega stanja tal. Vsekakor pa je potrebno ukrepanje na segmentu vzpostavitev dobre podatkovne osnove, ki bo omogočila opredelitev potreb in na podlagi poznavanja dejanskih potreb izbiro pravih ukrepovnaključnih območjih. Žesedajnpr. v okviru več ukrepov upravičenci izvajajo analize tal in ARSKTRP posredujejo podatke o stanju organskesnovinanjihovih zemljiščih, atipodatkiniso sistematično zbraniin analizirani. Glede na to, da se lahko spomočjo tovrstnepodatkovnezbirkevzpostavineposrednapodatkovnabaza za potrebe spremljanja in vrednotenja, predlagamo vzpostavitev sistematičnega zbiranja in elektronske hrambe številčnih podatkov o količini posameznega parametra na način, ki omogoča prostorsko analizo. Uvedba ciljno usmerjene analize ekološkega stanja površinskih voda (kot del vrednotenja ali kot ločena projektna naloga). Z namenom stroškovne učinkovitosti se znotraj obstoječe mreže opredeli tista merilna mesta, ki so primerna za vrednotenje učinkov kmetijske politike. To pomeni, da se nahajajo na območjih z reprezentativnim deležem zemljišč, kjer se izvajajo ukrepi, in ugotovljenimi pomembnimi obremenitvami v skladu z NUV. Področje kakovosti, količine in rabe vode je v Sloveniji zelo raziskano in podprto z dokaj obširnimdržavnimmonitoringom, kateregaosnovajepodprtazNUV. Pritemveljaizpostaviti, da so te obširnejše raziskave izvedene v bolj grobem merilu in zato ne dajo veliko specifičnih podatkov za posamezno območje. Na regionalni ravni so med najbolj raziskanimi območja Dravskega polja, Ljubljanskega polja in Ljubljanskega barja. V splošnem nekoliko slabše raziskano je področje podzemnih voda, kjer so raziskave in monitoring zahtevnejši, vendar lahko kot alternativo pri tem izpostavimo uporabo modeliranja procesov v naravi, ki se kaže kot zanesljivo orodje za oceno stanja in napoved pričakovanj. Podatki državnega monitoringa o kemijskem in ekološkem stanju vodnih teles, za katerega je odgovorna Agencija za okolje, so prosto dostopni vsem uporabnikom. Stanje površinskih voda na splošno ni problematično in zato nezahteva posebnega ukrepanja razen spoštovanja usmeritev, ki so dane v okviru Nitratne direktive. Enakasituacijajetudi na področju varstva tal. Tuditu je stanjeocenjeno kot ugodno, v kolikor se izvajajo vsi predvideni ukrepi dobre kmetijske prakse, ki veljajo v okviru navzkrižne skladnosti. Preglednica 4: Ocena potrebpo interveniranju na področju varovanja podzemnih voda PODZEMNA VODA kemijsko stanje: +/­ RAZLOG nedoseganja dobrega kemijskega stanja Potreba po interveniranju NUV I (2006­2008) NUV II (2009­2013) Savska kotlina in Ljubljansko barje + + 2 – nitrati padajo, a na določenih mestih presegajo mejne vrednosti (Sorško polje -Godešič, Žabnica in preko Save Voglje), 6% meritev neustreznih (3/48) meritev) Savinjska kotlina - - nitrati 1 – nitrati sicer padajo, a na določenih merilnih mestih (Šempeter, Žalec, Parižlje) so preseganja standarda velika, 23% meritev neustreznih (3/13 meritev) Krška kotlina + + 2 – nitrat presežen v 14% meritev (2/14 meritev), največjiproblem črpališče Drnovo Julijske Alpe v porečju Save + + 4 Karavanke + + 4 Cerkljansko, Škofjeloško in Polhograjsko hribovje + + 4 Posavsko hribovje do osrednje Sotle + + 4 Spodnji del Savinje do Sotle + + 4 Kraška Ljubljanica + + 3 – Kras Dolenjski kras + + 3 – Kras Dravska kotlina - - nitrati, atrazin 1 – problem nitrati, kar 48% meritev neustreznih (13/27 meritev); atrazin v upadanju od prepovedi leta 2003 Vzhodne Alpe + + 4 Haloze in Dravinjske gorice + + 4 Zahodne Slovenske gorice + + 4 Murska kotlina - - nitrati 1 – nitrat presežen v 15% meritev (2/13 meritev) Vzhodne Slovenske gorice - + atrazin 4 -atrazin v upadanju od prepovedi leta 2003 Goričko + + 4 Obala in Kras z Brkini + + 3 -Kras Julijske Alpe v porečju Soče + + 4 Goriška Brda in Trnovsko-Banjska planota + + 4 Legenda ocen prioritete: 1 –takojšnja potreba po interveniranju; 2 – srednjeročna potreba po interveniranju;3 -dolgoročna potreba po interveniranju; 4 – ni potrebe po interveniranj Bolj problematično je stanje na področju podzemnih vod. Tu smo za opredelitev območij, kjer je potrebno ukrepanje, upoštevali podatke iz Monitoringa in ocene stanja voda na vodnem območju Donave v obdobju 2009-2014, Preglednice 1 – 9: Kemijsko stanje vodnih teles podzemnih voda na vodnem območju Donave vobdobju prvega in drugega načrta upravljanja povodij in iz poročila Ocena ekološkega in kemijskega stanja voda v Sloveniji za obdobje od 2006 do 2008, Tabela 31: Ocena kemijskega stanja podzemne vode za obdobje 2006 -2008, str. 53 (ARSO, 2015). 4.3 Ohranjanje biotske pestrosti 4.3.1 Habitatni tipi, rastlin in metulji Dosedanji ukrepi, ki naslavljajo ta izvedeni cilj, so glede na kazalnike stanja premalo učinkoviti. Izjema so morda le ukrepi za ohranjanje avtohtonih in tradicionalnih pasem živali oziroma genskih virov v kmetijstvu. Kar se tiče ohranjanja narave, pa kmetijska politika doslej ni bila uspešna. Neposredno ta cilj naslavljajo predvsem navzkrižna skladnost, t.i. Zeleno plačilo vokviru I. stebra in ciljni ukrepi vokviru KOPOP, bolj posredno pa nanj vplivajo tudi številnidrugiukrepi, od plačilOMDin ekološkegakmetovanjado naložbenih ukrepov, Prenosa znanja in ukrepa Sodelovanje. Ocenjujemo, da nauspešnost politike napodročju varstva narave odločilno vpliva odnosin vrednotenje narave s strani odločevalcev in upravičencev. Pridelava hrane ima skozi cilje prehranske varnosti bistveno višjo prednostno obravnavo, ob tem pa je resen izziv tudi razumevanje in poznavanje razsežnosti povezav med ekosistemskimi storitvami in kmetijstvom. Naravovarstveniki opozarjajo na problem, ne zmorejo ali znajo pa vplivati na vrednostne sisteme in posledično pozicioniranje varstva narave v kmetijski politiki. Sistem trenutno temelji predvsem na nekaj ciljnih prostovoljnih ukrepih z vnaprej predpisanimi zahtevami (management-based payments), kiimajo več težavže vsvoji zasnovi. Pičli so tudi v obsegu sredstev in posledično v učinkih, saj se vanje kmetijski pridelovalci premalo vključujejo, samipavarstvo naravepogosto vidijo celo kotkonfliktno innjimškodljivo početje. Vključenost kmetijskih zemljišč v ukrepe s potencialno pozitivnim vplivom na obnovo, ohranjanje in izboljšanje biotske raznovrstnosti je zadovoljiva, če jo obravnavamo z vidika doseganja ciljnih vrednosti vključenih površin v izbrane zahteve/operacije oz. razširjenosti površinskih ukrepov (nekoliko manjša je, če se omejimo le na območja HNV, večja pa, če se omejimo na območja OMD). Dobra pokritost z okoljevarstvenimi in naravovarstvenimi ukrepi pa še ne pomeni, da so pozitivni učinki na habitatne tipe in vrste, ki te habitate naseljujejo, enakomerni in enako pomembni. Če pogledamo podatke o specifičnih operacijah oz. zahtevah ukrepa KOPOP, ki je ključni ukrep na področju biotske raznovrstnosti, opazimo, da je vključenost v ciljne naravovarstvene operacije zelo nizka (tako v smislu deleža znotraj ukrepa, kot tudi doseganja ciljev Vlade RS v PUN). To je problematično zlasti zato, ker so prav te operacije tiste, pri katerih lahko pričakujemo največji učinek na stanje biotske raznovrstnosti na kmetijskih zemljiščih. Tudi vključenost v ostale aktivnosti s pričakovanim neposrednim učinkom na biotsko raznovrstnost je nizka, med tem ko prevladujejo površine, na katerih se izvajajo ukrepi s pričakovanim posrednim učinkom na stanje biotske raznovrstnosti (zlasti preko spremembe obstoječih kmetijskih praks na področju okoljevarstva). Uspešnost izvajanja varstvenih ukrepovza obravnavane skupine (HT, R, M) izPUN2015– 2020 do decembra 2017 lahko ovrednotimo kot nezadostno ter le delno učinkovito, saj je bilo izvedenih manj kot šestina načrtovanih ukrepov (HT: 13%, rastline: 9%, metulji: 15%), v procesu izvajanja je bilo približno polovica ukrepov (HT: 53%, rastline: 42%, metulji: 46%), neizvedenih v okviru posamezne skupine pa je bilo kar več kot čertrtina ukrepov (HT: 27%, rastline: 35%, metulji: 25%). Učinkovitosti izvedenih varstvenih ukrepov za programsko obdobje 2014–2020 ni mogoče ovrednotiti, ker podatki, temelječi na kazalnikih rezultatov, ne obstajajo. Razlog je, da ni izvedena analiza ohranitvenega stanja na površinah, kjer so sektorski ukrepi dejansko bili izvedeni ali se izvajajo. Le na podlagi tega se lahko ugotovi stopnjo povezanosti med ohranitvenim stanjem populacije/habitata/HT (ohranitveno stanje je definirano z velikostjo populacije/kakovostjo habitata/HT) in metodologijo izvedenega ukrepa, kar šele omogoči ovrednotenje učinkovitosti ukrepa. Za rastline in habitatne tipe tovrstna analiza sploh ni mogoča, ker semonitoringirastlinskih vrst(zizjemo monitoringa2 vrst, Cypripedium calceolus in Pulsatilla grandis, a za vsako le na 1 območju) in habitatnih tipov (z izjemo obalnih in priobalnih HT) v Sloveniji sploh ne izvajajo, kar je nespoštovanje pravnega reda EU. Rezultati monitoringa so namreč temelj za objektivno določitev ohranitvenega stanja populacije/habitata/HT. Nacionalni monitoringi vrst metuljev s Prilog II in IV Direktive Sveta 92/43/EGSkažejo, da se stanjetehvrst vsplošnem slabšaoz. je neugodno zaradi zmanjševanja razširjenosti vrst, velikosti populacij in površine habitatov vrst. Poskusi ovrednotenja učinkovitostiizvedenih ukrepovnaohranitveno stanje metuljev obstajajo za ukrepe prilagojene kmetijske prakse (KOPOP_MET) na Goričkem (Verovnik, 2015) in za ukrepe varstva narave (Pogodbeno varstvo) v Natura 2000 območju Ljubljansko barje (Čelik s sod. 2018). V prihodnjih letih se bo omenjene ukrepe obeh sektorjev vrednotilo na izbranih travnikih v Natura 2000 območje Goričko (Zakšek in Kogovšek, 2018b). Analiza učinkovitosti ukrepov kmetijske politike – KOPOP ukrepov za preteklo programsko obdobje (2007–2013) je pokazala, da so bili KOPOP ukrepi, namenjeni ohranjanju Natura 2000 travniških vrst in habitatnih tipov (ETA, HAB, MET, VTR) neučinkoviti oz. celo škodljivi (Kaligarič etal., 2019). Obstaja velikaverjetnost, da bo analiza učinkovitostiKOPOP ukrepov za programsko obdobje 2014–2020 pokazala podobne rezultate, saj so prostorske in vsebinske spremembe teh operacij glede na preteklo programsko obdobje minimalne. Prostorske spremembe se nanašajo na spremembe v določitvi potencialnih območij, kjer se te operacije (STE, HAB, MET, VTR) lahko uveljavljajo. Omenjene vsebinske spremembe so spremembe v obveznih zahtevah operacije, npr. spremembe v datumih košnje v operaciji HAB_KOS, spremembe v operaciji STE (Uradni list RS, 2018b). Analiza ukrepov na območjih visoke vrednosti narave temelji na ohlapni definiciji teh območij. Opredeljena so namreč na podlagi evidence dejanske rabe kmetijskih zemljišč (tj. ortofoto analiza) in ne analize dejanske vrednosti teh zemljišč z vidika habitatov, vrst in ekosistemov. Definicija tako neupošteva lokalnih/regionalnih specifik in široke raznovrstnosti habitatnih tipov. MKGP naj pri naslednjem vrednotenju zagotovi z vsemi deležniki s področja varstva narave in okolja usklajeno definicijo (bodisi na podlagi priporočil Evropske komisije, bodisi s pomočjo lokalnih strokovnjakov s tega področja). Za izdelavo ocen potreb po interveniranju na področju varovanja habitatov, rastlin in metuljev na ravni biogeografskih regij, ki so podane v preglednicah 5–8, smo za izhodiščni vir uporabilinacionalna poročilapo 17.členu direktive o habitatih.Vprilogipredhodnega poročila 1d je podana ocena na ravni detajlnejših geografskih območij. Preglednica 5: Razlaga ocen stanja po metodologijiporočanja po 17.členu direktive o habitatih Ocena Razlaga ocen FV ugodno stanje U1+ neugodno stanje -se izboljšuje U1= neugodno stanje -stabilno U1­ neugodno stanje -se slabša U1x neugodno stanje -trend ni znan U2+ slabo stanje -se izboljšuje U2= slabo stanje -stabilno U2­ slabo stanje -se slabša U2x slabo stanje -trend ni znan XX stanja ni bilo mogoče oceniti Preglednica 6: Ocena potrebpo interveniranju na področju varovanja habitatnih tipov Ime habitatnega tipa koda HT biogeogr afska regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 ocena prioritet opombe Sestoji navadnega brina (Juniperus communis) na suhih traviščih na karbonatih 5130 ALP FV FV FV 3 Sestoji navadnega brina (Juniperus communis) na suhih traviščih na karbonatih 5130 CON FV FV FV 3 Skalna travišča na bazičnih tleh (Alysso-Sedion albi) 6110 CON U1 U1= U1 2 Alpska in borealna travišča na silikatnih tleh 6150 ALP FV FV FV 3 Alpinska in subalpinska travišča na karbonatnih tleh 6170 ALP FV FV FV 3 Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (*pomembna rastišča kukavičevk) 6210 ALP U2 U2= U2 1 Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (*pomembna rastišča kukavičevk) 6210 CON U2 U2­ U2 1 Vrstno bogatatravišča s prevladujočim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu (in submontanskem pasu v celinskem delu Evrope) 6230 ALP U1 U1­ U1 1 Travniki s prevladujo stožko (Molinia spp.) na karbonatnih, šotnih aliglineno-muljastih tleh (Molinion caeruleae) 6410 ALP U2 U2­ U2 1 (preglednica se nadaljuje na naslednji strani) (nadaljevanje preglednice 6) Ime habitatnega tipa koda HT biogeogr afska regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 ocena prioritet opombe Travniki s prevladujo stožko (Molinia spp.) na karbonatnih, šotnih aliglineno-muljastih tleh (Molinion caeruleae) 6410 CON U2 U2­ U2 1 Nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem 6430 ALP U1 FV FV 3 v sodelovan ju z gozdarstv om Nižinske in montanske do alpinske hidrofilne robne združbe z visokim steblikovjem 6430 CON U1 U2­ U2 1 v sodelovan ju z gozdarstv om Nižinskiekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis) 6510 ALP U2 U2­ U2 1 Nižinskiekstenzivno gojeni travniki (Alopecurus pratensis, Sanguisorba officinalis) 6510 CON U2 U2­ U2 1 Gorski ekstenzivno gojeni travniki 6520 ALP U1 U1= U1 2 pašniredi Gorski ekstenzivno gojeni travniki 6520 CON U1 U1= U1 2 pašniredi Prehodna barja 7140 ALP FV FV FV 2 Uleknine na šotnipodlagi z vegetacijo zveze Rhynchosporion 7150 ALP FV FV FV 1 Karbonatna nizka barja z navadno reziko (Cladium mariscus) in vrstami zveze Caricion davallianae 7210 CON U1 U2= U2 1 Bazična nizka barja 7230 ALP U2 U2­ U2 1 Bazična nizka barja 7230 CON U2 U2­ U2 1 Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae) 62A0 ALP U2 U2­ U2 1 Vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae) 62A0 CON U2 U2­ U2 1 Legenda ocen prioritete: 1 –takojšnja potreba po interveniranju;2 – srednjeročna potreba po interveniranju;3 -dolgoročna potreba po interveniranju Preglednica 7: Ocena potrebpo interveniranju na področju varovanja rastlin Vrsta biogeog. regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 ocena prioritet opombe ZRC SAZU Arnica montana ALP U1­ U1­ U1 1 Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov, ki bo vključevalo ustrezno rabo zakisanih gorskih travišč, predvsem preprečevanje prepašenosti in vnosa nutrientov vtla s pašno živino. Arnica montana CON U1­ U1­ U1 1 Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov, ki bo vključevalo ustrezno rabo zakisanih gorskih travišč, predvsem preprečevanje prepašenosti in vnosa nutrientov vtla s pašno živino. Botrychium simplex ALP FV FV 1 Vrsta ima samo eno rastišče v Alpah, ki mora biti izvzeto iz paše. Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov, kibo vključevalo ustrezno rabo visokogorskih travišč, predvsem preprečevanje prepašenosti in vnosa nutrientov v tla s pašno živino. Cerastium dinaricum ALP U2­ U2­ U2 1 v sodelovanju z gozdarstvom Cypripedium calceolus CON FV FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Eryngium alpinum ALP U1­ U1­ U1 2 Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov, ki bo vključevalo ustrezno rabo (predvsem košnjo) visokogorskih travišč. Galanthus nivalis ALP FV FV FV 4 Galanthus nivalis CON FV FV FV 4 Gentiana lutea ALP U1 U1= U1 1 Gentiana lutea CON U1 U1= U1 1 Gladiolus palustris ALP U1 U1­ U1 1 Gladiolus palustris CON U1 U1­ U1 1 Hamatocaulis vernicosus ALP U1 2 Himantoglossum adriaticum CON FV FV FV 2 Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov, ki bo vključevalo ustrezno rabo polsuhih in suhih travišč, bogatih z orhidejami. Hladnikia pastinacifolia ALP FV FV FV 3 Hladnikia pastinacifolia CON FV FV FV 3 (preglednica se nadaljuje na naslednji strani) (nadaljevanje preglednice 7) Vrsta biogeog. regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 ocena prioritet opombe ZRC SAZU Liparis loeselii ALP U1 U1­ U1 1 v sodelovanju z gozdarstvom Liparis loeselii CON U1 U1­ U1 1 v sodelovanju z gozdarstvom Lycopodium spp. ALP FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Lycopodium spp. CON FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Primula carniolica ALP FV FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Pulsatilla grandis CON U2­ U2­ U2 1 Scilla litardierei ALP U1 U1x U1 1 Vrsta ima samo eno rastišče na Planinskem polju, ki mora biti brez paše in gnojenja. Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov zato območje, ki bo vključevalo ustrezno rabo mokrotnih travišč, predvsem prepoved paše in vnosa nutrientov v tla (z gnojenjem) ter ustrezen režimkošnje. Sphagnum spp. ALP U1 U1= U1 2 v sodelovanju z gozdarstvom Sphagnum spp. CON U1­ U1­ U1 2 v sodelovanju z gozdarstvom Spiranthes aestivalis ALP U2 U2­ U2 1 Artemisia genipi ALP FV FV FV 4 Ruscus aculeatus ALP FV FV FV 4 Ruscus aculeatus CON FV FV FV 4 Eleocharis carniolica CON U1­ U1 U1 1 Ruscus aculeatus CON FV FV FV 4 Euphrasia marchesettii CON XX U2­ U2 1 Lindernia procumbens CON U1­ U1 U1 1 Adenophora lilifolia ALP FV FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Adenophora lilifolia CON U1x U1 U1 2 Ocena pripravljalca nacionalnega poročila po 17. členu HD (tj. ZRSVN) je napačna, ker razširjenost vrste v CON ni zadostno raziskana; vrsta na območju ni bila opažena že več kot 20 let Asplenium adulterinum CON FV FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Arabis scopoliana ALP FV FV FV 3 Arabis scopoliana CON FV FV FV 3 (preglednica se nadaljuje na naslednji strani) (nadaljevanje preglednice 7) Vrsta biogeog. regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 ocena prioritet opombe ZRC SAZU Rhododendron luteum CON FV FV FV 3 v sodelovanju z gozdarstvom Campanula zoysii ALP FV FV FV 4 Moehringia tommasinii CON FV FV FV 3 Moehringia villosa ALP FV FV FV 3 Apium repens CON U1­ U2 U2 1 Genista holopetala CON FV FV FV 2 Klasea lycopifolia (=Serratula lycopifolia) CON U1 U1 U1 1 Marsilea quadrifolia CON FV U2 U2 1 Aquilegia bertolonii ALP FV FV FV 4 pri nas raste iz te skupine vrsta Aquilegia iulia Aquilegia bertolonii CON FV FV FV 4 pri nas raste iz te skupine vrsta Aquilegia iulia Legenda ocen prioritete: 1 – takojšnja potreba po interveniranju; 2 – srednjeročna potreba po interveniranju; 3 -dolgoročna potreba po interveniranju; 4 – ni potrebe po interveniranj Preglednica 8: Ocena potrebpo interveniranju na področju varovanja metuljev Vrsta biogeog. regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 Ocena prioritet opombe_ZRC SAZU Zerynthia polyxena ALP U1 U1­ U1 1 Zerynthia polyxena CON U1 U1­ U1 1 Parnassius mnemosyne ALP U1 U1= U1 2 Parnassius mnemosyne CON U1 U1­ U1 2 Parnassius apollo ALP U2 U2­ U2 1 Parnassius apollo CON U2 U2­ U2 1 Maculinea arion ALP U1 U1­ U1 1 Maculinea arion CON U1 U1­ U2 1 Maculinea teleius ALP U2 U2­ U2 1 Maculinea teleius CON U2 U2­ U2 1 Lycaena dispar ALP U1 FV FV 3 Lycaena dispar CON U1 FV FV 1 velja predvsem za SV Slovenijo (npr. Slovenske gorice) Maculinea nausithous CON U2 U2­ U2 1 Monitoring prisotnosti vrste (5 nacionalnih monitoringov v obdobju 2008-2018) poteka tudi v ALP regiji (Koroška), vendar vrsta ni bila najdena kljub zaplatam primernega habitata. (preglednica se nadaljuje na naslednji strani) (nadaljevanje preglednice 8) Vrsta biogeog. regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 Ocena prioritet opombe_ZRC SAZU Euphydryas aurinia ALP U1 U1­ U1 1 Tu so mišljene nižinske populacije v ALP regiji in NE visokogorska oblika vrste (forma debilis), ki živi le v Julijskih Alpah. Euphydryas aurinia CON U1 U1­ U1 1 Lopinga achine ALP FV FV XX 3 Pri pripravi ukrepov za interveniranje je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Lopinga achine CON FV U1­ XX 2 Pri pripravi ukrepov za interveniranje je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Coenonympha oedippus ALP U2­ U2­ U2 1 Coenonympha oedippus CON U1 U2­ U2 1 Erebia calcaria ALP U1 U1= FV 2 Vrsta je endemit JV Apneniških Alp. Potrebno je načrtovanje kmetijskih ukrepov za ustrezno rabo visokogorskih travišč, predvsem preprečevanje prepašenosti in vnosa nutrientovvtla s pašno živino. Eriogaster catax ALP XX U1 2 Eriogaster catax CON U1 U1x U1 2 Colias myrmidone ALP U2 U2­ XX 3 Vrsta ima status izumrle v Sloveniji (nazadnje najdena pred cca 25 leti); je pa potrebno ohranjati potencialno primerne habitate (predvsem v SV Sloveniji -npr. Goričko, Haloze), ker najbljižje populacije živijo na Madžarskem, Hrvaškem in v Avstriji. Colias myrmidone CON U2 XX XX 3 Vrsta ima status izumrle v Sloveniji (nazadnje najdena pred cca 25 leti); je pa potrebno ohranjati potencialno primerne habitate (predvsem v SV Sloveniji -npr. Goričko, Haloze), ker najbližje populacije živijo na Madžarskem, Hrvaškem in v Avstriji. Erannis ankeraria CON U1 U1x U2 1 (preglednica se nadaljuje na naslednji strani) (nadaljevanje preglednice 8) Vrsta biogeog. regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 Ocena prioritet opombe_ZRC SAZU Leptidea morsei ALP U1 U1x U1 1 Pri pripravi ukrepov za interveniranje je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Leptidea morsei CON U1 U1x U1 1 Pri pripravi ukrepov za interveniranje je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Hypodryas maturna ALP U1 U1 1 Načrtovanje kmetijskih ukrepov bi moralo vključevatipredvsem ustrezno rabo travniških površin obgozdnemrobu in na obrežjih vodotokov. Pri pripravi ukrepov je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Hypodryas maturna CON U1 U1 1 Načrtovanje kmetijskih ukrepov bi moralo vključevatipredvsem ustrezno rabo travniških površin obgozdnemrobu in na obrežjih vodotokov. Pri pripravi ukrepov je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Callimorpha quadripunctaria ALP FV FV 3 Ocena pripravljavca nacionalnega poročila po 17. členu HD (tj. ZRSVN) je vprašljiva, ker razširjenost vrste, predvsem pa številnost populacij, v SLO nista Callimorpha quadripunctaria CON FV FV 3 zadostno raziskani in se vrsta smatra za *splošno razširjeno*. Načrtovanje kmet. ukrepov bi moralo vključevatipredvsem ustrezno rabo travniških površin obgozdnemrobu in na obrežjih vodotokov, ponekod tudi na cestnih brežinah. Pripripravi ukrepov za interveniranje je nujno tudi sodelovanje z gozdarsko stroko. Legenda ocen prioritete: 1 –takojšnja potreba po interveniranju; 2 – srednjeročna potreba po interveniranju;3 -dolgoročna potreba po interveniranju; 4 – ni potrebe po interveniranj 4.3.2 Ptice kmetijske krajine Po podatkih državnega monitoringa SPApopulacije večine vrst ptic, za katere je mogoče izračunati statistično značilen trend, na območjih Natura 2000 zmerno ali strmo upadajo. Pet vrst ima na nekaterih območjih stabilne populacije, le dve pa sta doživeli strm oziroma zmeren porast (tabela 1, Denac et al 2018). Med vrstami, ki upadajo, so z izjemo srednjega detla same vrste kmetijske krajine. Seznam prioritet po območjih in znotraj njih navedba vrst ptic na katere posebej usmerjati ukrepe je podana v preglednici 9. Preglednica 9: Ocena potrebpo interveniranju na področju varstva ptic kmetijskekrajine po posameznih območjih Ime območja stanje: +/- Ocena prioritet opomba Banjšice + 3 Vse vrste kmetijske krajine Breginjski Stol - 1 takojšnje ukrepanje potrebuje kosec, stanje ostalih vrst z izjemo kotorne ni znano (kotorna videti stabilna) Cerkniško jezero + 3 Vse vrste kmetijske krajine Črete - 2 ukrepanje na zadrževalniku potrebno predvsem za race, na njivah izven zadrževalnika pa za pribo Dobrava -Jovsi - 2 ukrepanje na travniškemdelu SPApotrebno za kosca Dolina Reke - 2 ukrepanje potrebno za kosca Drava - 2 ukrepanje potrebno predvsem za pribo, poljskega in čopastega škrjanca, prosnika, rjavega srakoperja Dravinja - 3 Vse vrste kmetijske krajine Goričko - 1 takojšnje ukrepanje potrebno predvsem za hribskega škrjanca, velikega skovika in prepelico Kozjanski regijski park - 2 Vse vrste kmetijske krajine Krakovski gozd – Šentjernejsko polje - 1 takojšnje ukrepanje na negozdnemdelu potrebno za črnočelega srakoperja Kras -na območjih zaraščanja, + na pašnikih z nizko obtežbo 1 takojšnje ukrepanje potrebujeta vrtnistrnad in veliki skovik; ukrepi morajo biti usmerjeni predvsem v preprečevanje zaraščanja in spodbujanje razgozdovanja Ljubljansko barje -, razen za veliki skovik Otus scops + 1 takojšnje ukrepanje za kosca, repaljščico, velikega škurha, pribo, prepelico, poljskega škrjanca in pisano penico Mura - 1 takojšnje ukrepanje potrebno predvsem za pisano penico in poljskega škrjanca Nanoščica + 2 ukrepanje potrebno za kosca -na območje se namreč širi kmetija Milavec z obrobja Planinskega polja, ki je glavni krivec za propadanje habitatov in kosca na Planinskem polju (paša, gnojenje s kurjimgnojem iz farm v Pivki) Planinsko polje - 1 takojšnje ukrepanje potrebno za kosca, travniško morsko čebulico in določene kvalifikacijske habitatne tipe Snežnik – Pivka -, razen za pisana penica Sylvia nisoria + 2 ukrepanje potrebno za kosca -na območje se namreč širi kmetija Milavec z obrobja Planinskega polja, ki je glavni krivec za propadanje habitatov in kosca na Planinskem polju (paša, gnojenje s kurjimgnojem iz farm v Pivki) Vipavski rob - 1 takojšnje ukrepanje predvsem zaradičrnočelega srakoperja, ukrepanje potrebuje tudihribski škrjanec Legenda ocen prioritete: 1 –takojšnja potreba po interveniranju;2 – srednjeročna potreba po interveniranju;3 ­dolgoročna potreba po interveniranju 4.3.3 Velike zveri Medved Podatki o prisotnosti medvedov v obdobju po letu 1966 kažejo na prostorsko širjenje populacije. Ukrepi so bili usmerjeni na območja, kjer je prisotno pašništvo in je bilo v preteklosti tudi veliko škod po velikih zvereh (Jerina et al., 2018). Volk Velikost populacije ima dolgoročno trend rasti. Trenutni obseg pojavljanja škodnih primerov po volkovih je kljub upadajočemu trendu še vedno previsok, in sicer z vidika sprejemljivosti prisotnosti volka v okolju s strani človeka. Zato je ključnega pomena, da nadaljujemo vlaganja sredstev v mehanizme zaščite in ukrepe za preprečevanje napadov volka na pašne živali, še posebej na drobnico, ki predstavlja njegov plen v več kot 70 % škodnih primerov. Pri samem varovanju drobnice se je tako v Sloveniji kot drugod po svetu izkazal kot najbolj učinkovit ukrep zapiranje pašnih živali v visoke (nočne) elektromreže, tudi v kombinaciji s pastirskimi psi. Večina škodnih primerov nastaja na območju osrednje in južne Slovenije, pri čemer trend škod nakazuje, da so se nekateri volkovi oziroma tropi preusmerili na prehranjevanje z enostavno dostopnim virom hrane, ki ga je predstavljala številna drobnica na območju pojavljanja volkov (Majić Skrbinšek et al., 2013). Preglednica 10: Ocena potrebpo interveniranju na področju varovanja velikih zveri Vrsta biogeog rafska regija ocena stanja 2007 ocena stanja 2013 ocena stanja 2019 Ocena prioritet opombe Canis lupus ALP FV U1= FV 1 na področju kmetijske politike so potrebni ustrezni pravno-zakonodajni ukrepi (oz. spremembe) in ukrepi za ustrezno načrtovanje, izvajanje in subvencioniranje paše Canis lupus CON FV U1= FV 1 na področju kmetijske politike so potrebni ustrezni pravno-zakonodajni ukrepi (oz. spremembe) in ukrepi za ustrezno načrtovanje, izvajanje in subvencioniranje paše Lynx lynx ALP U2 U2­ U2 1 Lynx lynx CON U2 U2­ U2 1 Ursus arctos ALP FV FV FV 1 na področju kmetijske politike so potrebni ustrezni pravno-zakonodajni ukrepi (oz. spremembe) in ukrepi za ustrezno načrtovanje, izvajanje in subvencioniranje paše Ursus arctos CON FV FV FV 1 na področju kmetijske politike so potrebni ustrezni pravno-zakonodajni ukrepi (oz. spremembe) in ukrepi za ustrezno načrtovanje, izvajanje in subvencioniranje paše Legenda ocen prioritete: 1 –takojšnja potreba po interveniranju;2 – srednjeročna potreba po interveniranju; 3 -dolgoročna potreba po interveniranju; 4 – ni potrebe po interveniranj Ris Podatki opažanja risov v LPN Jelen, Medved, Snežnik-Kočevska Reka, Ljubljanski vrh in Triglav nam vobdobju zadnjih nekaj let kažejo izrazito padajoč trend, z nekaterih območij pa so risi tudi že dejansko izginili. Monitoring z avtomatskimi kamerami je potrdil prisotnost najmanj 17 odraslih osebkov na območju Kočevske in Notranjske, kar sovpada s preteklimi ekspertnimi ocenami o številčnostirisov v Sloveniji (Černe et al., 2020). Trend števila škodnih primerov po risu je izrazito spremenljiv z značilnimi viški in nižki vsakih nekaj let. Od leta 2010 naprej je škodnih primerov po risu izrazito malo oz. se v zadnjih štirih letih skorajda ne pojavljajo več. 5. OPREDELITEV CILJEV IN KAZALNIKOV Naša orientacija za izbiro kazalnikov učinkov, rezultatov in vplivov so bili naslednji dokumenti: • Agencija RS za okolje (Kazalniki okolja v Sloveniji, 2020), • Environmental indicator catalogue (Eurostat kazalniki okolja, 2019), • SEBI -Streamlined European Biodiversity Indicators (Kazalniki biodiverzitete, 2020), • Technical handbook on the monitoring and evaluation framework of the common agricultural policy 2014-2020 (Evropska komisija, 2015), • Vrednotenje slovenske kmetijske politike v obdobju 2015–2020 (Erjavec et al., 2018b). Izbrane kazalnike na ravni EU spremlja statistični urad Evropske unije ali EUROSTAT in so za okoljske cilje zbrani v Katalogu okoljskih kazalnikov. Poleg tega se še posebej zbirajo podatki za biodiverziteto s strani Streamlined European Biodiversity Indicators ali SEBI, ki podatke prenaša z lokalnih na nacionalne ravni in vse do vrha EU. Spremlja in vrednoti svoje lastne kazalnike biodiverzitete, ki naj bi pomagali politiki na vseh treh ravneh pri sprejemanju političnih odločitev. Dodatno orientacijo priiskanjuustreznih kazalnikovza naš ciljsmo dobili še iz poročila Erjavec in sod. (2018), ki poskuša opredeliti kazalnike v poglavju: Kazalniki stanja za cilj Trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin (str. 75-85) ter spletnim mestom Agencije Republike Slovenije (RS) za okolje, ki opisuje obstoječe kazalnike okolja v Sloveniji in jim tudi rangira raven pomembnosti, zanesljivosti, jasnosti in mednarodno primerljivost. Kot rečeno, je ARSO v svojem sistemu Kazalci okolja v Sloveniji upošteval predvsem naslednje kriterije za izbor kazalnikov: • pomembnost kazalnika za Slovenijo v okviru petdelnega okvirja presoje, • zanesljivost vira podatkov, • jasnost postavljenih ciljev, • mednarodna primerljivost metodologije za izračun kazalnika. Poleg omenjenih kriterijev je določil ustreznost kazalnika še, če: • zagotavlja reprezentativno sliko stanja okolja, pritiskov in vplivov na okolje, vzrokov za stanje ter odzive družbe; • predstavlja okoljsko problematiko na preprost in enostaven način, vključno s trendi v daljšem časovnem obdobju; • nakazuje povezanost sprememb v okolju s človekovimi dejavnostmi; • temelji na mednarodno priznani metodologiji, da se zagotovi tudi mednarodna primerljivost; • vključuje jasno metodologijo v tehničnem in strokovnem smislu; • temelji na podatkih iz preverjenih virov; • je posodobljen v takšnih časovnih presledkih, da odražajo kar se da zadnje stanje opisanega pojava. Vsi kazalniki, ki so del sistema Kazalci okolja v Sloveniji, so vzpostavljeni in razviti v skladu zmetodologijo alipriporočiliEvropske agencije za okolje. Podatkiin informacije, kiso del kazalnikov, so povzeti iz poročil, ki jih Slovenija redno izmenjuje v skladu z evropskimi in mednarodnimi poročevalskimi obveznostmi v okviru okoljskega informacijskega in opazovalnega omrežja EIONET (Environment Information and Observation NETwork). Predlogikazalnikov so bili sestavljeni v dveh korakih. Prvikorak je biloblikovanje širšega izborakazalnikovnapodlagianalizezgorajomenjenih dokumentovin inštitucij,kiseukvarjajo z vzpostavitvijo dobrih okoljskih kazalnikov. V drugem koraku pa smo izvedli spletno delavnico, kjer jebiltaširok izbor kazalnikovpredstavljen skupinistrokovnjakov s posameznih področij, ki so lahko komentirali kazalnike, podali predloge za izboljšave, opustitev ali dodali nove. Na koncu se je preko DELFI metode izbral konsenz »jagodnega« izbora kazalnikov, ki se zdijo najbolj strokovno utemeljeni za obvladljivo vrednotenje in spremljanje zastavljenih specifičnih kmetijsko – okoljskih – podnebnih ciljev v naslednjem programskem obdobju. 5.1 Podnebne spremembe in zrak Potrebeprilagajanjain blaženjaposledicpodnebnih sprememb kaževgraditivširok spekter delovanja kmetijske politike. Na področju prilagajanja je ključen razvoj sodobnega sistema upravljanja s tveganji; tako nadgraditve obstoječega sistema (podpore naložbam v preventivo in sofinanciranje zavarovalnih premij) kot tudi preveritev možnosti javnih sistemov obveznih zavarovanj in drugih oblik javno/zasebnih podpor. Kadrovsko in vsebinsko je treba okrepiti vlogo izobraževanja in prenosa znanja in svetovanje za tehnološko in proizvodno prilagajanje podnebnimspremembam, ganačrtno izvajatiin podpreti z ustreznimi ukrepi kmetijske politike. Na ravni posameznih območij oziroma regij bi bil ob upoštevanju drugih okoljskih in družbenih ciljev potreben tudi strateški premislek o prilagoditvah proizvodnih sistemov ter ustreznih rešitvah za spodbujanje kolektivnih prilagoditev. Na področju blaženja podnebnih sprememb bi bilo treba povečati nabor naložbenih in kmetijsko-okoljskih ukrepov, ki v najbolj problematičnih živinorejskih sektorjih na učinkovit način zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov. Med sedanjimi cilji, ki jih za področje kmetijstva navajajo različni dokumenti, so nekateri še vedno zelo generični (npr: v kmetijstvu je cilj obvladovanje emisij TGP na ravni do največ +6 % do leta 2030 glede na leto 2005 ob hkratnem povečanju samooskrbe Slovenije s hrano in zagotavljanju prehranske varnosti (OPTGP)) ali pa se med cilje uvršča tudi ukrepe (npr: Vzpostavitev celovitega spletnega portala za izčrpno obveščanje javnosti (Akcijski načrt…)). Za naslednje programsko obdobje na podlagi opredeljenih potreb in njihove prednostne usmeritve iz poročila delovnega sklopa 4a (CRP V4-1814, 2020) zato predlagamo štiri cilje. Cilj 1: Zmanjševanje emisij TGP (predvsem CH4 in N2O) in amonijaka iz kmetijskih virov Kriteriji za kvantifikacijo: • Opredeliti ciljni indeks zmanjšanja emisij TGP in amonijakaiz posameznihkmetijskih virov glede na izhodiščno leto • Število naložbenih in kmetijsko-okoljskih ukrepov in izvedenih naložb, ki v najbolj problematičnih živinorejskih sektorjih na učinkovit način zmanjšujejo izpuste toplogrednih plinov • Število uvedenih sodobnih postopkov kmetovanja z majhnimi emisijamiTGP. Kazalniki vpliva: • Indeks emisij TGP iz kmetijskih virov glede na izhodiščno leto izračunan iz: o agregirane letne emisije metana (CH4) in didušikovega oksida (N2O) iz kmetijstva o agregiraneletneemisijein odstranitveogljikovegadioksidaizozračjain emisije metana in didušikovega oksida iz obdelave tal (travinje in njive) • Indeks emisij amonijaka iz kmetijskih virov glede na izhodiščno leto izračunan iz letne emisije amonijaka v kmetijstvu glede na vir: o sintetični dušik o govedoreja -prireja mleka o ostala govedoreja o prašičjereja o kokoši nesnice o perutninarstvo o ostala reja o skupne emisije amonijaka Kazalniki rezultata: • delež kmetijskih površin (v hektarih), kjer se izvaja ekološka pridelava rastlin • delež reje živali, ki ima rejo, prijazno podnebju (ekološka živinoreja, ekstenzivna živinoreja) • delež vrst živali, ki se redijo s postopki živinoreje, ki ima zmanjšan vpliv na izpuste toplogrednih plinov (govedoreja, prašičjereja, ovčjereja, kozjereja itd.) Kazalniki učinka: • Število podprtih glav živine (GVŽ) skupno in po vrstah živali, ki se redijo s postopki živinoreje, ki ima zmanjšan vpliv na izpuste TGP • Skupna površina kmetijskih površin (v hektarih), kjer se izvajajo ukrepi, ki zmanjšujejo vpliv na izpuste TGP (ekološka pridelava rastlin, ekološka živinoreja, ekstenzivna živinoreja) • Število podprtih pogodb KMG, kjer se izvajajo ukrepi, ki zmanjšujejo vpliv na izpuste TGP (ekološka pridelava rastlin, ekološkaživinoreja, ekstenzivna živinoreja) • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za Kazalniki vložka: ukrepe, ki zmanjšujejo vpliv na izpuste TGP Cilj 2: Povečanje ponorov TGP v kmetijstvu in gozdarstvu Kriteriji za kvantifikacijo: • Opredeliti ciljni indeks ponora TGP v posameznih vrstah kmetijskih in gozdarskih receptorjev glede na izhodiščno leto Kazalniki vpliva: • Indeks ponora TGP v posameznih vrstah kmetijskih in gozdarskih receptorjev glede na izhodiščno leto Kazalniki rezultata: • Delež kmetijskih površin pod ukrepi, kjer je zaznan povečan ponor TGP Kazalniki učinka: • Število podprtih KMG pod ukrepi, kjer je zaznan povečan ponor TGP • Skupna površina kmetijskih površin (v hektarih), pod ukrepi, kjer je zaznan povečan ponor TGP Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, kjer je zaznan povečan ponor TGP Cilj 3: Prilagajanje na podnebne spremembe: razvoj sodobnega sistema upravljanja s tveganji, spodbujanje kolektivnih prilagoditev na izbranih ključnih območjih Kriteriji za kvantifikacijo: • Število vzpostavljenih kolektivnih prilagoditev na izbranih območjih • Število vzpostavljenih sistemov upravljanj s tveganji (namakalni sistemi, protitočna zaščita, …) Kazalniki vpliva: • Indeks izboljšanja upravljanja s tveganji glede naizhodiščno leto, sestavljen iz: o indeksa za kolektivno prilagoditev, ki vsebuje delež KMG, ki uporablja kolektivno prilagoditev, o indeksa za upravljanje s tveganji, ki vsebuje delež KZU, kjer se uporablja vsaj 1 sodoben sistem upravljanja s tveganji. Kazalniki rezultata: • Delež KZU (kmetijskih zemljišč v uporabi), ki uporabljajo 1, 2 ali> 2 sodobna sistema upravljanja s tveganji (npr. namakalni sistemi, protitočna zaščita) • Delež KMG, ki uporabljajo kolektivno prilagoditev Kazalniki učinka: • Število vzpostavljenih kolektivnih prilagoditev • Število vzpostavljenih sistemov upravljanj s tveganji (namakalni sistemi, protitočna zaščita, …) • Število podprtih KMG pod ukrepi za vzpostavitev kolektivnih prilagoditev • Skupna površina kmetijskih površin (v hektarih) pod ukrepi za vzpostavitev kolektivnih prilagoditev • Število podprtih KMG pod ukrepi za vzpostavitev sistema upravljanja s tveganji • Skupna površina kmetijskih površin (v hektarih) pod ukrepi za vzpostavitev sistema upravljanja s tveganji Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za vzpostavitev kolektivnih prilagoditev • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za vzpostavitev sistema upravljanja s tveganji Cilj 4: Višja stopnja zavedanja med kmeti o pomenu zmanjševanja TGP in blaženja posledic klimatskih sprememb Kriteriji za kvantifikacijo: • Anketa, ki meri stopnjo zavedanja med kmeti o pomenu zmanjševanja TGP in blaženja posledic klimatskih sprememb (izvedena vsako leto) • Obseg prenosa znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja • Obseg izvedenih pilotnih projektov Kazalniki vpliva: • Indeks stopnje zavedanja med kmeti o pomenu zmanjševanja TGP in blaženja posledic klimatskih sprememb glede naizhodiščno leto • Indeks uspešnosti izvedenosti pilotnih projektov glede na izhodiščno leto, izražen kot delež uspešno izvedenih pilotnih projektov • Delež kmetov glede na stopnjo zavedanja o pomenu zmanjševanja TGP in blaženja Kazalniki rezultata: posledic klimatskih sprememb • Delež uspešno izvedenih pilotnih projektov, izračunan kot: število izvedenih pilotnih projektov / število odobrenih pilotnih projektov Kazalniki učinka: • Število prvič vpisanih KMG v podnebne ukrepe • Število usposabljanj -vodenih delavnic na ciljno temo • Število kmetov, ki so prejeli svetovanje na ciljno temo • Število izvedenih pilotnih projektov • Število odobrenih pilotnih projektov • Ocena skupne stopnje zavedanja kmetov o pomenu zmanjševanja TGP in blaženja posledic klimatskih sprememb Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki spodbujajo prenos znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja in pilotnih projektov 5.2 Varstvo tal Tla so temeljni substrat za rastlinsko pridelavo in kot taka tudi predmet kmetijskih politik. Degradacija tal v Sloveniji poteka predvsem zaradi širjenja urbanih območij, neustreznih kmetijskih in gozdarskih praks ter industrijskih dejavnosti. Najpomembnejši dejavniki degradacije tal v Sloveniji so pozidava tal, erozija, plazenje in onesnaževanje, medtem ko pomen in obseg drugih dejavnikov, zlasti vsebnosti organske snovi v tleh, še ni bil celovito ocenjen oz. sistematično raziskan s pomočjo dolgoročnih metod. Analiza obstoječega stanja na področju varstva tal je pokazala, da ni zaznati potreb po neposrednem ukrepanju z ukrepi kmetijske politike za izboljšanje trenutnega stanja tal. Vsekakor pa je potrebno ukrepanje na segmentu vzpostavitev dobre podatkovne osnove, ki bo omogočila opredelitev potreb in na podlagi poznavanja dejanskih potreb izbiro pravih ukrepov na ključnih območjih. Že sedaj npr. v okviru več ukrepov upravičenci izvajajo analize tal in ARSKTRP posredujejo podatke o stanju organske snovi na njihovih zemljiščih, a ti podatki niso sistematično zbrani in analizirani. Glede na to, da se lahko s pomočjo tovrstnih podatkov vzpostavi neposredna podatkovna baza za potrebe spremljanja in vrednotenja, predlagamo vzpostavitev sistematičnega zbiranja in elektronske hrambe številčnih podatkov o količini posameznega parametra na način, ki omogoča prostorsko analizo. Na področju ohranjanja kakovosti tal je v Sloveniji stanje ocenjeno kot ugodno, v kolikor se izvajajo vsi predvideni ukrepi dobre kmetijske prakse, ki veljajo v okviru navzkrižne skladnosti. Vsekakor pa je treba bolje identificirati potrebe na področju ohranjanja kakovosti talzvidikazmanjšanjevnosafitofarmacevtskih sredstev, mineralnih gnojilin rastlinskih hranil, spodbujati strokovno utemeljeno gnojenje z organskimi gnojili, izvajanje kolobarja, ohranitvene obdelave tal in ozelenitve njivskih površin ter povečati usposobljenosti pridelovalcev na tem področju. Za naslednje programsko obdobje, na podlagi opredeljenih potreb in njihove prednostne usmeritve iz poročila delovnega sklopa 4a (CRP V4-1814, 2020) zato predlagamo tri cilje: Cilj 1: Dolgoročno ohranjanje pridelovalnega potenciala zemljišč za nadaljnjo kmetijsko rabo (preprečevanje erozije tal, manjša obtežba, boljša struktura in sestava tal, zmanjšan vnos dušika) Kriteriji za kvantifikacijo: • Opredeliti ciljni indeks ohranjanja kmetijskih zemljišč z ustreznim pridelovalnim potencialom glede na izhodiščno leto • Dolgoročno ohranjanje pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč merimo: o s povečanim deležem organske snovi v tleh o z zmanjšano erozijo zaradi vode ali vetra o z zmanjšano rabo težke mehanizacije na tleh o z zmanjšano obtežbo tal (manj GVŽ/ha) o z boljšo strukturo tal o z manjšim vnosom dušika v tla Kazalniki vpliva: • Indeks ohranitve kmetijskih zemljišč z ustreznim pridelovalnim potencialom glede na izhodiščno leto Kazalniki rezultata: • delež organske snovi v tleh na KZU • delež kmetijskih površin, kjer se izvaja ekološka pridelava rastlin • delež kmetijskih površin, ki ima zmanjšano obtežbo na ha (ekološka živinoreja, ekstenzivna živinoreja) • delež KMG, ki uporabljajo vsaj eno, 2 ali več kot 2 tehnike kmetovanja, ki dolgoročno pripomorejo k pridelovalnemu potencialu zemljišč • bruto ravnovesje hranil dušika in fosforja: potencialni presežek dušika in fosforja v kmetijskih tleh Kazalniki učinka: • Povprečno število kolobarjev na njivskih površinah • Površina KZU (v hektarih), ki so prizadete zaradi vodne erozije, po stopnjah prizadetosti • Površina KZU (v hektarih), ki so prizadete zaradi vetrne erozije, po stopnjah prizadetosti • Vsebnost organske snovi na KZU • Število KMG, ki so vključeni v ukrep za ekološko pridelavo rastlin • Površina KMG (v hektarih), kjer se uveljavlja ukrep za ekološko pridelavo rastlin • Število KMG, ki imajo zmanjšano obtežbo na ha (ekološka živinoreja, ekstenzivna živinoreja) • Površina KMG (v hektarih), ki imajo zmanjšano obtežbo na ha (ekološka živinoreja, ekstenzivna živinoreja) • Število KMG, ki uporabljajo vsaj eno, 2 ali več kot 2 tehnike kmetovanja, ki dolgoročno pripomorejo k pridelovalnemu potencialu zemljišč Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za vse ukrepe, ki vplivajo na dolgoročno ohranjanje pridelovalnega potenciala zemljišč za nadaljnjo kmetijsko rabo (preprečevanje erozije tal, manjša obtežba, boljša struktura in sestava tal, zmanjšan vnos dušika) Cilj 2: Izboljšanje upravljanja tal Kriteriji za kvantifikacijo: • Vzpostavljeno sistematično zbiranje in elektronska hramba številčnih podatkov o količini posameznega parametra v tleh na način, ki omogoča prostorsko analizo. • Izboljšanje upravljanja tal se bo lahko izvršilo le ob predpostavki, da bo vzpostavljeno sistematično zbiranje in elektronska hramba številčnih podatkov o količini posameznega parametra v tleh na način, ki omogoča prostorsko analizo. Cilj 2 je nujen za dobro voden monitoring ohranjanja kakovosti tal kmetijskih zemljišč, ki se izvaja v vseh preostalih ciljih, na področju kakovosti tal. Uspešnost tega cilja se bo merila z uspešnostjo vzpostavitve sistema zbiranja in hrambe številčnih podatkov o količini posameznega parametra v tleh na način, ki omogoča prostorsko analizo. Kazalniki vpliva: • Dosežena minimalna kvota podatkov in parametrov za korektno analizo opredelitve potreb Kazalniki rezultata: • Delež KMG, ki prostovoljno delijo podatke za dosego cilja • Delež kmetijskih površin, ki omogočajo zbiranje podatkov po posameznih parametrih Kazalniki učinka: • Število pridruženih KMG, ki prostovoljno delijo podatke za dosego cilja • Število parametrov, ki se sistematično zbirajo in elektronsko hranijo • Površina kmetijskih površin (v hektarih), ki omogoča zbiranje podatkov po posameznih parametrih Cilj 3: Povečati usposobljenost pridelovalcev Kriteriji za kvantifikacijo: • Obseg prenosa znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja • Obseg izvedenih pilotnih projektov Kazalniki vpliva: • Indeks uspešnosti izvedenosti pilotnih projektov glede na izhodiščno leto, sestavljen iz deleža uspešno izvedenih pilotnih projektov Kazalniki rezultata: • Delež uspešno izvedenih pilotnih projektov, izračunan kot: število izvedenih pilotnih projektov / število odobrenih pilotnih projektov • Število usposabljanj -vodenih delavnic na ciljno temo • Število kmetov, ki so prejeli svetovanje na ciljno temo • Število izvedenih pilotnih projektov • Število odobrenih pilotnih projektov Kazalniki učinka: Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki spodbujajo prenos znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja in pilotnih projektov 5.3 Varstvo voda Ukrepi skupne kmetijske politike, ki naj bi ciljno prispevali k izboljšanju upravljanja voda (kakovost voda in raba vode), so del II. stebra SKP Programa razvoja podeželja (PRP) in od sprejetja Nitratne direktive tudi del zahtev navzkrižne skladnosti, ki ima vpliv tudi na neposredna plačila iz I. stebra. Tako morajo prav vsa kmetijska gospodarstva na območjih, ranljivih za izpiranje nitratov, upoštevati standard, postavljen v Nitratni direktivi. Vplive na kakovost tal in voda ter spremembe rabe tal moramo gledati tudi z vidika drugih aktivnosti v prostoru. Razpoložljivi podatki in analize kažejo: • da se vnos gnojil ohranja na približno enaki ravni, • hkratno izvajanje ukrepov I. stebra SKP kljub uvedbi »zelene komponente« plačil še vedno podpira različne panoge intenzivnega kmetijstva, s čimer se zmanjšajo pozitivni učinki ciljnih ukrepov, • zmanjšanjeobremenitevvodaznitratiinpesticidiin postopno doseganjedobregastanja voda, tudi v kombinaciji z zmanjševanjem vplivov na vode iz drugih virov (industrija, urbano okolje), • na emisije nitratov in pesticidov in s tem na kemijsko stanje površinskih in podzemnih voda ima vpliv predvsem izvajanje ukrepov I. stebra. Cilj je doseči dobro stanje površinskih in podzemnih voda preko varstva voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov in s fitofarmacevtskimi sredstvi ter nadzorovane in strokovno pravilne porabe vode za namakanje. Specifični cilji so opredeljeni v Programu ukrepov upravljanja voda, Nacionalnem akcijskem načrtu za doseganje trajnostne rabe fitofarmacevtskih sredstev in PRP 2014–2020. V novem programskem obdobju je treba z zastavljenimi cilji in ukrepi bolje naslavljati potrebe zmanjšanje vnosa fitofarmacevtskih sredstev in gnojil, uporabo ustreznih tehnologij obdelave tal, naložbe v učinkovitejšo rabo gnojil, skladiščne kapacitete in specialno mehanizacijo ter dvig usposobljenosti kmetov in učinkovit prenos znanja in inovacij. Za naslednje programsko obdobje na podlagi opredeljenih potreb in njihove prednostne usmeritve iz poročila delovnega sklopa 4a (CRP V4-1814, 2020) zato predlagamo naslednje cilje: Cilj 1: Ohranjanje dobrega ekološkega stanja površinskih voda Kriteriji za kvantifikacijo: • Delež površinskih voda z ugodno oceno ekološkega stanja Kazalniki vpliva: • Indeks ekološkega stanja površinskih voda glede na izhodiščno leto Kazalniki rezultata: • Delež površinskih voda z ugodno oceno ekološkega stanja • Delež površinskih voda z ugodnim biološkim stanjem: delež vodnih živali (glede na vrsto in številčnostpopulacije) zugodnimstanjemvrstnesestavein številčnostiosebkov vzdružbi (alge, makrofiti, bentoški nevretenčarji in ribe) • Delež površinskih voda z ugodnim fizikalno-kemijskim stanjem Kazalniki učinka: • Biološki kazalniki: o Število vrst vodnih živali in rastlin glede na vodno telo o Število osebkov vzdružbi glede na vodno telo • Fizikalno-kemijski kazalniki: o Temperatura vodnih teles o Vsebnost kisika o Zakisanost o Stanje hranil v vodi o Slanost in prosojnost vode o Stanje posebnih onesnaževal Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki so posredno vplivali na ohranjanje dobrega ekološkega stanja površinskih voda iz kmetijskih virov upravljanja s tlemi (predvsem ukrepi za zmanjšano/strokovno utemeljeno uporabo mineralnih in naravnih gnojil) Cilj 2: Izboljšanje upravljanja z vodnimi viri Kriteriji za kvantifikacijo: • Število upravljavskih načrtov za upravljanje z vodo po posameznih vodonosnikih Kazalniki vpliva: • Stopnja učinkovitosti upravljanja z vodo, ki upošteva število upravljavskih načrtov za upravljanje z vodo po posameznih vodonosnikih in volumen vode (m3), ki se aplicira v tla zaradi potreb namakanja v kmetijstvu po posameznih vodonosnikih • Delež namakanih zemljišč, kije prešel naučinkovitejši namakalni sistem Kazalniki rezultata: Kazalniki učinka: • Volumen vode (m3), ki se aplicira v tla zaradi potreb namakanja v kmetijstvu po posameznih vodonosnikih • Število upravljavskih načrtov za upravljanje z vodo po posameznih vodonosnikih Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki so služili prehodu na učinkovitejši sistem namakanja Cilj 3: Vzpostavitev dobre podatkovne osnove, ki bo omogočila opredelitev potreb, in na podlagi poznavanja dejanskih potreb izbira pravih ukrepov na ključnih območjih Kriteriji za kvantifikacijo: • Vzpostavljen centralni sistem zbiranja in hrambe elektronskih podatkov o parametrih kakovosti vode Kazalniki vpliva: • Dosežena minimalna kvota podatkov za korektno analizo opredelitve potreb Kazalniki rezultata: • Delež kmetijskih površin, ki se na podlagi prepoznane potrebe vključijo v ustrezen ukrep • Delež kmetijskih površin na ključnih območjih, ki se priključijo k ciljnim ukrepom Kazalniki učinka: • Število pridruženih KMG, ki prostovoljno delijo podatke za dosego cilja • Površina kmetijskih površin (v hektarih), ki sodelujejo na ključnih območjih z ukrepi za doseganje cilja Cilj 4: Na področju podzemnih vod: zmanjševanje nitratov v tleh in posledično v podzemni vodi Kriteriji za kvantifikacijo: • Opredeliti ciljniindeks zmanjšanja vsebnosti nitratovvtleh glede naizhodiščno leto za posamezne vodonosnike Kazalniki vpliva: • indeks zmanjšanja vsebnosti nitratov v tleh glede na izhodiščno leto na ključnih vodovarstvenih območjih • bruto ravnovesje hranil dušika in fosforja: potencialni presežek dušika in fosforja v kmetijskih tleh • indeksnitratovza posamezne vodonosnike glede naizhodiščno leto, kije izračunan kot kvocient med številom dni, ko je vrednost nitratov, izmerjenih v posameznih vodonosnikih, presegala dovoljeno vrednost, in številom dni, ko je bila v skladu z normativi Kazalniki rezultata: • Delež kmetijskih zemljišč s pogodbo za izboljšano upravljanje z vodami • Delež gozdnih zemljišč s pogodbo za izboljšano upravljanje z vodami Kazalniki učinka: • Količina dušika v kmetijskih tleh na ključnih vodovarstvenih območjih • Količina nitratov za posamezne vodonosnike • Število dni, ko je vrednost nitratov na posameznih vodonosnikih presegala dovoljeno vrednost • Količina fosforja v kmetijskih tleh na ključnih vodovarstvenih območjih Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe za izboljšano upravljanje z vodami Cilj 5: Povečati usposobljenost pridelovalcev Kriteriji za kvantifikacijo: • Obseg prenosa znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja, • Obseg izvedenih pilotnih projektov Kazalniki vpliva: • Indeks uspešnosti izvedenosti pilotnih projektov glede na izhodiščno leto, sestavljeno iz deleža uspešno izvedenih pilotnih projektov Kazalniki rezultata: • Delež uspešno izvedenih pilotnih projektov, sestavljen iz: število izvedenih pilotnih projektov / število odobrenih pilotnih projektov Kazalniki učinka: • Število usposabljanj -vodenih delavnic na ciljno temo • Število kmetov, ki so prejeli svetovanje na ciljno temo • Število izvedenih pilotnih projektov • Število odobrenih pilotnih projektov Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki spodbujajo prenos znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja in pilotnih projektov 5.4 Ohranjanje biotske pestrosti Primarni nacionalni cilj je ohranjanje in/ali izboljšanje stanja biotske pestrosti v kmetijstvu ter vekosistemih, vezanih nakmetijsko krajino. Vkmetijskikrajinistaključna izzivaopuščanje kmetovanja na nekaterih strmih, hribovitih in gorskih območjih ter intenzifikacija kmetijstva. Slednja se kaže predvsem v zmanjševanju biotskepestrostiin izginjanju strukturnih elementov v kmetijski krajini. V prihodnjem programskem obdobju bo v segmentu ohranjanja habitatov in biodiverzitete oblikovanje bolj rezultatsko naravnanih ukrepov najbolj pomembno, za kar pa bo treba okrepiti ciljne raziskave in testiranje ukrepov. Testirati in razviti bo smiselno tudi podpore za kolektivno delovanje na zaokroženih, varstveno pomembnih območjih in druge sodobne oblike naravovarstvene politike v kmetijstvu. V povezavi s tem bi kazalo razmisliti tudi o večji vključitvi naravovarstvenih elementov v druge ukrepe kmetijske politike (npr. OMD, investicijski ukrepi) ter graditi na razvoju novih tehnologij (npr. raba pozno košenih travišč). Bolj ambiciozno kot doslej bi kazalo atribute biotske pestrosti (npr. zaščiteno območje kot označba porekla, proizvodi avtohtonih sort rastlin oz. pasem domačih živali) uporabiti v procesu tržnega pozicioniranja in dodajanja vrednosti končnih izdelkov. Deloma te rešitve že nastajajo, vendar so praviloma omejene na individualne proizvajalce in tako ne uspejo v celoti razviti svojega trženjskega potenciala. Tako bodo tudi v tem segmentu pomembne kolektivne akcije. Obstoječi nacionalni specifični cilji so za kvalifikacijske vrste in habitatne tipe podrobno opredeljeni v Programu upravljanja območijNatura 2000 (2015–2020) (Vlada RS, 2015). Tudi v prihodnjem programskem obdobju ostaja vezano na Evropski zeleni dogovor Evropske komisije kot novo EU strategijo za rast primarni cilj ohranjanje in/ali izboljšanje stanja biotske pestrosti v kmetijstvu ter v ekosistemih, vezanih na kmetijsko krajino. Za naslednje programsko obdobje na podlagi opredeljenih potreb in njihove prednostne usmeritve v poročilu delovnega sklopa 4a (CRP V4-1814, 2020) zato predlagamo naslednje cilje: Cilj 1: Izboljšanje stanja ohranjenosti splošno razširjenih vrst v kmetijski krajini Kriteriji za kvantifikacijo: • Izboljšanje stanja glede na rezultate monitoringa pogostih vrst ptic kmetijske krajine (Slovenski indeks pogostih ptic kmetijske krajine – SIPKK). Ukrepanje je prednostno usmerjeno vskupino travniških vrstpticin vrste, pri katerih je bil zaznan strm ali zmeren upad populacij. • Vzpostavitev monitoringa divjih opraševalcev in monitoringa pogostih vrst ptic v gozdnih ekosistemih. • Razširitev monitoringa dnevnih vrst metuljev za potrebe izračuna slovenskega indeksa stanja travniških vrst metuljev. • Ocena učinkovitostiizvajanja instrumentov kmetijske politike. Kazalniki vpliva: • Indeks ptic kmetijske krajine • Indeks travniških metuljev • Indeks ptic v gozdnih ekosistemih • Indeks divjih opraševalcev Kazalniki rezultata: • Delež kmetijskih površin z rabo ekstenztivni trajni travniki • Delež kmetijskih površin v ekološko pomembnih območjih • Delež kmetijskih površin v prahi • Delež kmetijskih površin, vpisanih v naravovarstvene KOPOP in naravovarstvene ekosheme Kazalniki učinka: • Število vrst ptic kmetijske krajine s stabilnim ali naraščajočim populacijskim trendom na izbranih območjih • Število gnezdečih parov posamezne vrste ptic kmetijske krajine na izbranih območjih • Število vrst travniških metuljev na izbranih območjih • Število osebkov posamezne vrste travniških metuljev na izbranih območjih • Število vrst divjih opraševalcev na izbranih območjih • Število osebkov posamezne vrste divjih opraševalcev na izbranih območjih • Skupna površina (v hektarih) ekstenzivnih trajnih travnikov v Sloveniji • Skupna površina (v hektarih) kmetijskih zemljišč, ki se nahajajo v ekološko pomembnih območjih • Skupna površina (v hektarih) kmetijskih zemljišč v prahi • Skupna površina (v hektarih) kmetijskih zemljišč, vpisanih v naravovarstvene KOPOP in naravovarstvene ekosheme • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za Kazalniki vložka: ukrepe, ki spodbujajo ohranjanje splošno razširjenih vrst živali v kmetijski krajini Cilj 2: Ohranjanje krajinskih značilnosti in z njimi povezane biotske pestrosti v kmetijski krajini Kriteriji za kvantifikacijo: • Opredelitev obsega krajinskih značilnosti, ki se jih kot upravičene površine ohranja na kmetijskih gospodarstvih z namenom ohranjanja biotske in krajinske pestrosti ter ohranjanja in izboljšanja pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč. • Opredelitev obsega obnove krajinskih značilnosti ter izvajanja nadstandardnih ukrepov za ohranjanje tistih značilnosti, pri katerih je upravljanje povezano z večjimi stroški ali izpadom dohodka. • Opredelitev nabora tipov krajinskih značilnosti in njihove morebitne podrobnejše prostorske opredelitve, upoštevajoč regionalno razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji. • Vzpostavitev sistema evidentiranja krajinskih značilnosti v okviru registra kmetijskih zemljišč ter drugih prostorsko vezanih podatkovnih podlag, ki omogočajo izvajanje in nadzor nad izvajanjem instrumentov. • Vzpostavitevperiodičnega(letnegaalinekajletnega) monitoringa krajinskih značilnosti z ustrezno tehnologijo daljinskega zaznavanja (npr. LIDAR) z visoko ločljivostjo, kibo omogočala razločevanje ključnih krajinskih značilnosti (mejice, ekstenzivni travniki ipd.). Kazalniki vpliva: • Dosežena minimalna kvota podatkov za korektno analizo opredelitve potreb Kazalniki rezultata: • Delež krajinskih značilnosti (tudi po tipu krajinske značilnosti: mejica, itd.) glede na celotno KZU • Delež krajinskih značilnosti (tudi po tipu), kjer se izvaja obnova ali nadstandardni ukrepi za ohranjanje. • Delež kmetijskih površin, ki se na podlagi prepoznavane potrebe vključijo v ustrezen ukrep • Delež kmetijskih površin na ključnih območjih, ki se priključijo k ciljnim ukrepom Kazalniki učinka: • Število KMG, ki imajo opredeljene krajinske značilnosti, ki se jih kot upravičene površine ohranja na kmetijskih gospodarstvih z namenom ohranjanja biotske in krajinske pestrosti ter ohranjanja in izboljšanja pridelovalnega potenciala kmetijskih zemljišč. Po tipih krajinskih značilnosti. • Površina (v hektarih) krajinskih značilnosti po tipih krajinskih značilnosti. • Število KMG, ki izvajajo obnove krajinskih značilnosti ter nadstandardne ukrepe za ohranjanje tistih značilnosti, pri katerih je upravljanje povezano z večjimi stroški ali izpadom dohodka. • Površina (v hektarih) krajinskih značilnosti, ki so deležne obnove ali nadstandardnih ukrepov za ohranjanje po tipih krajinskih značilnosti. • Število tipov krajinskih značilnosti in njihova prostorska opredelitev upoštevajoč regionalno razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji. • Število pridruženih KMG, ki prostovoljno delijo podatke za dosego cilja • Površina kmetijskih površin (v hektarih), kisodelujejo naključnih območjih zukrepiza doseganje cilja Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki nagrajujejo obnovo ali nadstandardne ukrepe za ohranjanje različnih tipov krajinskih značilnosti Cilj 3: Izboljšanje stanja ohranjenosti evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov Natura 2000 travišč, gozdov, barij in močvirij ter celinskih voda Kriteriji za kvantifikacijo: • Izboljšanje stanja ohranjenosti evropsko pomembnih vrst glede na oceno stanja ohranjenosti, ki jo na podlagi 17. člena Direktive o habitatih vsakih šest let napravi država članica. Ocena stanja mora temeljiti na rezultatih monitoringa kvalifikacijskih vrst na območjih Natura 2000 v Sloveniji, ki so vezane na kmetijske in gozdne ekosisteme. Ukrepanjejeprednostno usmerjeno vvrstein naobmočja, kjer jebilzaznan strm ali zmeren upad populacij. • Izboljšanje stanja ohranjenosti evropsko pomembnih HT glede na oceno stanja ohranjenosti, ki jo na podlagi 17. člena Direktive o habitatih vsakih šest let napravi država članica. Ocena stanja mora temeljiti na rezultatih monitoringa kvalifikacijskih HT na območjih Natura 2000 v Sloveniji, ki so prisotni v kmetijskih in gozdnih ekosistemih. Ukrepanje je prednostno usmerjeno v habitatne tipe in na območja z ocenjenim slabim in neugodnim stanjem. • Obseg škodnih primerov po velikih zvereh. Ukrepanje je prednostno usmerjeno na območja z večjim obsegom škodnih primerov in na območja s (pričakovanim) trendom naraščanja škod. Kazalniki vpliva: • Indeks ohranjenosti evropsko pomembnih vrst glede na izhodiščno leto • Indeks ohranjenosti evropsko pomembnih habitatnih tipov glede na izhodiščno leto • Indeks škodnih primerov po velikih zvereh na ključnih območjih (to so območja z večjim obsegom škodnih primerov in območja s (pričakovanim) trendom naraščanja škod) glede na izhodiščno leto Kazalniki rezultata: • Delež travišč, gozdov, barij, močvirij in celinskih voda na območju Natura 2000 • Delež kmetijskih zemljišč na območju visoke naravne vrednosti • Ocena stanja ohranjenosti evropsko pomembnih vrst glede na oceno stanja ohranjenosti, ki jo na podlagi 17. člena Direktive o habitatih vsakih šest let napravi država članica. Ocena stanja mora temeljiti na rezultatih monitoringa kvalifikacijskih vrst na območjih Natura 2000 v Sloveniji, ki so vezane na kmetijske in gozdne ekosisteme. Ukrepanje je prednostno usmerjeno v vrste in na območja, kjer je bil zaznan strm ali zmeren upad populacij. • Ocena stanja ohranjenosti evropsko pomembnih HT glede na oceno stanja ohranjenosti, ki jo na podlagi 17. člena Direktive o habitatih vsakih šest let napravi država članica. Ocena stanja mora temeljiti na rezultatih monitoringa kvalifikacijskih HT na območjih Natura 2000 v Sloveniji, ki so prisotni v kmetijskih in gozdnih ekosistemih. Ukrepanje je prednostno usmerjeno v habitatne tipe in na območja z ocenjenim slabim in neugodnim stanjem. Kazalniki učinka: • Število osebkov evropsko pomembnih vrst na ključnih območjih • Število habitatnih tipov v posamezni biogeografski regiji • Število habitatnih tipov v posamezni skupini habitatnih tipov • Skupna površina vlažnih in suhih travišč in travniških sadovnjakov in mejic • Število škodnih primerov po velikih zvereh Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki zmanjšujejo škodo velikih zveri • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki spodbujajo monitoring evropsko pomembnih vrst • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki spodbujajo monitoring evropsko pomembnih habitatnih tipov Cilj 4: Povečanje usposobljenosti kmetijskih gospodarstev na področju prepoznavanja biotske pestrosti (ciljne vrste in habitatni tipi) in izvajanja ustreznih praks ter vključevanje v poslovne in investicijske načrte Kriteriji za kvantifikacijo: • Vključenost kmetijskih praks, ki so namenjene ali prispevajo k ohranjanju biotske pestrosti, v poslovne in investicijske načrte kmetijskih gospodarstev in organizacij proizvajalcev. • Obsegizvajanjarazličnihpristopovk prenosu znanjazvečjimpoudarkomnapraktičnih in demonstracijskih prikazih ter individualnem svetovanju. • Ocena usposobljenosti kmetijskih gospodarstev na področju biotske pestrosti (prepoznavanje vrst in habitatnih tipov ter izvajanje ustreznih kmetijskih in gozdarskih praks). Kazalniki vpliva: • Indeks uspešnosti izvedenosti pilotnih projektov glede na izhodiščno leto, izražen kot delež uspešno izvedenih pilotnih projektov • Delež uspešno izvedenih pilotnih projektov, izračunan kot: število izvedenih pilotnih projektov / število odobrenih pilotnih projektov Kazalniki rezultata: Kazalniki učinka: • Število usposabljanj -vodenih delavnic na ciljno temo • Število kmetov, ki so prejeli svetovanje na ciljno temo • Število izvedenih pilotnih projektov • Število odobrenih pilotnih projektov Kazalniki vložka: • Skupni javni izdatki -Skupni znesek izdatkov (EKSRP + druga javna sredstva) za ukrepe, ki spodbujajo prenos znanja v prakso preko raznih oblik usposabljanja in pilotnih projektov 6. MOŽNOSTI ZA VEČJO REZULTATSKO IN CILJNO NARAVNANOST KMETIJSKO-OKOLJSKIH UKREPOV 6.1 Uvod Kmetijsko-okoljski ukrepi (KOP) Skupne kmetijske politike so eno izmed ključnih orodij za zmanjševanje negativnih vplivov kmetijstva naokolje in naravo ter za ohranjanje pozitivnih učinkov kmetijstva Evropske unije. Upoštevajoč nacionalno sofinanciranje je njegovi izvedbi v programskem obdobju 2014–2020 namenjenih 26 milijard EUR oziroma 17 % sredstev v okviru politike razvoja podeželja (OECD, 2017), v številnih državah pa je letna poraba primerljiva ali celo večja od skupnega proračuna, kije namenjen izvajanju ostalih okoljskih ali naravovarstvenih instrumentov (Batáry et al., 2015). Kljub nekaterim uspešnim shemam, ki naslavljajo predvsem področja varstva voda in ohranjanje določenih živalskih in rastlinskih vrst (Newton, 2017; Slabe-Erker et al., 2017), pa raziskave kažejo, da KOP na ravni EU še niso dovolj uspešni (Gamero et al., 2017). Ključni razlogi za to so običajno slabo opredeljena intervencijska logika (nejasna opredelitev ciljev, neučinkovita zasnova ukrepov), pomanjkanje kakovostne evalvacije, pomanjkanje participativnegapristopavprocesu odločanja, neustreznostizračunovvišin plačilin nezadostno vključevanje upravičencev v ukrepe (ECA, 2011; Poláková et al., 2011). Da bi razrešili nekatere od teh problemov in prilagodili ukrepanje lokalnim razmeram v posameznih državah članicah,senaravniEUpilotnoaližeinstitucionalizirano izvajajo različne nove zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov. Te spreminjajo osnovni koncept shem s fiksnimi, vnaprej predpisanimi praksami za kmetijska gospodarstva (Uthes in Matzdorf, 2013) v smeri večje prostorske ciljnosti (Reed et al., 2014), spodbujanja sodelovanja in koordinacije med kmeti (Westerink et al., 2017) in sistema plačil, ki temelji na rezultatih izvajanja ukrepov (Herzon et al., 2018). S pomočjo ekonomskih eksperimentov in drugih metod poteka tudi testiranje novih teoretičnih konceptov, kot sta skupinski bonus (Parkhurst in Shogren, 2007) in naravovarstvena dražba (Schilizzi, 2017). Kljub začetnemu zagonu pa raziskave in izkušnje kažejo, da je izvajanje novih zasnov ukrepovvpraksipovezano sštevilnimiizzivi (Uthes in Matzdorf, 2013). Rezultatske sheme na primer načeloma omogočajo večjo ciljnost in rezultatsko naravnanost v primerjavi s shemami s predpisanimi praksami, prav tako so lahko bolje sprejete med upravičenci. Po drugi strani pa je možnost uporabe takšnih shem omejena na okoljske probleme, ki so dobro prostorsko definirani in raziskani in kjer je mogoče opredeliti lahko prepoznavne kazalnike stanja. Prav tako je treba presoditi, ali morebitni višji transakcijski stroški, ki so povezani z izvajanjem posamezne zasnove, odtehtajo njeno večjo uspešnost (Herzon et al., 2018). Večina ukrepov z zahtevnejšimi zasnovami trenutno poteka vdržavah zahodne, srednje in severne Evrope. Tu se pogosto izvajajo na območjih z razmeroma razvitim kmetijstvom, tudi čegresicer vnacionalnemkontekstu zaboljekstenzivna in marginalna območja, invpolitično­ekonomskem okolju, kjer so okolje, varstvo narave in podnebne spremembeosrednjedružbene teme, zato obstajajo strateški in akcijski poskusi izboljšanja javnih politik na tem področju (Šumrada in Erjavec, 2020). Kljub prednostim novih zasnov KOPzato ostajaodprto vprašanje, ali bodo zasnove, ki temeljijo na rezultatskem pristopu, skupnem delovanju ali zahtevnejših sistemih izbora upravičencev, uspešne tudi v državah vzhodne in južne Evrope, vključno s Slovenijo. Zaštevilnaobmočjavtejregijiso namrečznačilnespecifičnerazmere,kivključujejo razdrobljeno zemljiško strukturo, majhne, ostarele in polprofesionalne kmetije, slabo raziskanost okoljske problematike ter neizkušenost in pomanjkanje kapacitet ključnih deležnikov (Gorton et al., 2009). Slovenija je podobno kot večina evropskih držav v programskem obdobju 2014–2020 izbrala koncept shem s predpisanimi praksami. Ta je pri nekaterih, predvsem naravovarstvenih, ukrepih nadgrajen zopredelitvijo upravičenih območij in diferenciacijo plačil (MKGP, 2017), s čimer so poskušali izboljšati prostorsko ciljnost njihovega izvajanja. Po drugi strani trenutno nimamo veliko izkušenj z rezultatskimi shemami in zasnovami ukrepov, ki omogočajo koordiniranje ali skupno delovanje upravičencev. Pilotna testiranja rezultatsko zasnovanih ukrepov, ki so bila v Sloveniji izvedena v zadnjih letih, kažejo spodbudne rezultate (Žvikart in Debeljak, 2019), zato bi bilo smiselno raziskati njihovo sprejemljivost pri deležnikih in upravičencih ter ali je z razvojem kompleksnejših zasnov mogoče izboljšati rezultate ukrepanja. Evalvacije slovenskih KOP namreč kažejo, da sistem še ni dovolj uspešen in učinkovit in bi bile potrebne izboljšave (Kaligarič et al., 2019; Slabe-Erker et al., 2017; Šumrada et al., 2020). Zadosten interes kmetov za vključevanje v kmetijsko-okoljske ukrepe je pomemben pokazatelj uspešnosti sheme KOP in lahko poveča verjetnost za uresničitev ciljev politike. Dobro razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na odločitev kmetov za vključevanje v tovrstne ukrepe, je zaradi njihove prostovoljne narave ključnega pomena za razvoj kmetijsko-okoljskih plačil, kar je bilo vpreteklosti predmet številnih raziskav (Lastra-Bravo et al., 2015; Siebert et al., 2006). Skvalitativnimiin različnimiekonometričnimipristopi, kotso probitin logitmodeli, so tako identificirali ključne dejavnike, s katerimi je mogoče napovedovati verjetnost, da bo določena kmetija ali zemljišče sodelovala v ukrepu. Ti dejavniki vključujejo proizvodne in poslovne značilnostikmetije, demografskelastnostinosilcevkmetijter zasnovo samega ukrepa (Uthes in Matzdorf, 2013). Zlasti kvalitativne raziskave pa so pokazale, da je pri načrtovanju ukrepov treba upoštevati tudi vedenje in stališča kmetov (de Snoo et al., 2013). Izvajanje okoljskih praks na kmetijah in sodelovanjavKOPnamrečpogosto nimogočerazložitizgoljzekonomskimiin demografskimi dejavniki, temveč so pomembni tudi psihološki in sociološki vidiki, ki pa so težje merljivi (Dessart et al., 2019). Oboji lahko pomembno vplivajo na sodelovanje v KOP in posledično omogočajo tudi razlago razlik v odzivu na ukrepe, saj kmetje v svojih preferencah in vedenju niso homogena skupina (Schmitzberger et al., 2005). Snovanje uspešnih in učinkovitih kmetijsko-okoljskih ukrepov je kompleksen politični proces, ki zahteva dobro informirano strokovno pripravo in testiranje sprejemljivosti ukrepov pri deležnikih. Namen študije je s pomočjo kombiniranja kvalitativnih in kvantitativnih metod (Creswell in Plano Clark, 2011) izvesti analizo dejavnikov, ki vplivajo na vstop kmetov v kmetijsko-okoljske ukrepe v Sloveniji, in raziskati preference upravičencev in deležnikov do rezultatskih in drugih možnih zasnov ukrepov. Študija je potekala na konkretnem primeru ohranjanja naravovarstveno pomembnih habitatnih tipovsuhih travišč, zakaterasmo oblikovali in testirali alternativne predloge zasnov ukrepa. Ciljištudije so naslednji: • pregledati klasifikacije kmetijsko-okoljskih ukrepov in na podlagi tega opredeliti tipologijo zasnov, • izvestipregled zahtevnejših zasnov ukrepov, ki se izvajajo vevropskihdržavah, • analizirati dejavnike, ki vplivajo na sodelovanje kmetov v kmetijsko-okoljskih ukrepih v Sloveniji, • oblikovati alternativne predlogov zasnove ukrepov na pilotnem primeru kmetijsko­ okoljskega ukrepa za ohranjanje ekstenzivne rabe suhih travišč, • preveriti primernost posameznih zasnov ukrepa z vidika preferenc kmetov, potencialne uspešnosti ter potrebne institucionalne in administrativne podpore, • pripravitipriporočila za načrtovanje kmetijsko-okoljske politike in ukrepov v Sloveniji v novem programskem obdobju. 6.2 Teoretični okvir 6.2.1 Opredelitev in izvajanje v Sloveniji Kmetijskagospodarstvaskozizgodovino oblikujejo kmetijsko krajino in imajo zato ključno vlogo pri zagotavljanju tudi za sodobno družbo pomembnih javnih dobrin, kot so kulturna krajina,biodiverziteta kmetijskekrajineinodpornostnanaravnenesreče (Swinton et al., 2007). Stroški lastnikov zemljišč, ki so takšne družbene koristi pripravljeni nuditi, običajno na trgu niso ustrezno ovrednoteni, saj trgi zanje bodisi ne obstajajo bodisi jih ovrednotijo le deloma. Ob racionalni izbiri med različnimi načini rabe tal se zato kmetje običajno odločijo za alternativo, s katero je povezan večji donos in nižji oportunitetni stroški. To pa lahko vodi v negativne posledicezaokolje in kmetijskeekosisteme,zato jeupravičenointerveniranjedržave (Hanley et al., 2012). Neželeni vpliv kmetijstva na okolje, biotsko pestrost in krajino, ki je posledica tržnih zgrešitev, skušajo države zmanjšati z instrumenti, ki potekajo v obliki regulacije področja, različnih oblik spodbud, izobraževanja in participativnih pristopov (Henle et al., 2008). V Evropski uniji ti ukrepi potekajo v okviru različnih javnih politik, vendar je glede na obseg sredstev, namenjenih varstvu okolja in narave, trenutno najpomembnejša Skupna kmetijska politika (SKP) (Batáry et al., 2015). Kmetijsko-okoljska plačila (KOP) so nastala kot odgovor na naraščajočo zaskrbljenost javnosti zaradi negativnih učinkov kmetijstva na okolje v 70. in 80. letih preteklega stoletja. Sistemsko je bilo sofinanciranje kmetijsko-okoljskih programovvEUprvičuvedeno leta1987, od MacSharryeve reforme SKPizleta 1992 paje izvajanjeKOPobvezno za vse države članice (Buller et al., 2000). V strukturi instrumentov SKP so KOP namenjena izvajanju nadstandardnih praks. Kmetijska gospodarstva se v ta ukrep vključujejo prostovoljno in s financerjemobičajno sklenejo večletno pogodbo, napodlagikaterenato prejemajo letnaplačila. Upravljanje s KOP, ki od leta 2000poteka vokviru sedemletnih Programov razvoja podeželja (PRP), si delijo države članice in Evropska komisija (ECA, 2011). KOP večinoma potekajo v obliki prostovoljnih in časovno omejenih pogodbenih razmerij med državo in kmetijskimi gospodarstvi, v okviru katerih kmetje v zameno za izvajanje ali opustitev določenih aktivnosti prejmejo plačilo. V strukturi okoljskih instrumentov SKP so KOP namenjena izvajanju okoljskih praks, ki presegajo osnovne standarde, ki jih morajo po načelu »onesnaževalecplača«izpolnjevativsiprejemnikineposrednih podpor vokviru SKP. V nasprotju s tem mehanizmom »poveljevanja in nadzora« so KOP utemeljeni z načelom »dobavitelj prejme«, po katerem so kmetje kot ponudniki oziroma dobavitelji javnih dobrin upravičeni do finančne kompenzacije (Uthes in Matzdorf, 2013). Vsebinsko ukrepi v EU tipično naslavljajo devet okoljskih področij: ohranjanje biotske pestrosti in kmetijske krajine, varstvo kakovosti voda, zmanjšanje porabe vode, varstvo tal, blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe ter zaščita pred poplavami in požari (Keenleyside et al., 2011). Evropska komisija (2014) jih glede na zahtevnost izvedbe ukrepov na ravni kmetijskih gospodarstev deli na osnovne ukrepe (entry-level measures), ki jih lahko vpiše veliko število upravičencevnaširšem območju, in ciljne ukrepe (higher-level measures), ki so praviloma prilagojeni konkretnim območjim ali ciljem in imajo posledično predvideno tudi manjše število upravičencev (Matzdorf et al., 2010). Slovenija je z izvajanjem prvih kmetijsko-okoljskih ukrepov pričela že pred vstopom v EU (OECD, 2001), kasneje pa so postali uveljavljen instrument nacionalne kmetijske politike. V programskem obdobju 2014–2020 so bili tako izvajanju KOP namenjeni 203 milijoni EUR, v letu 2018 pa je bilo v ukrepe vključenih 27.042 kmetijskih gospodarstev s skupno 354.796 hektarji kmetijskih zemljišč (MKGP, 2019), kar predstavlja okrog58 % kmetijskih zemljišč v uporabi (po evidenci MKGP) (Erjavec et al., 2018b). KOP veljajo tudi za enega od ključnih orodij naravovarstvene politike v Sloveniji, saj so v okviru Programa upravljanja območij Natura 2000 2015–2020 (Vlada RS, 2015) opredeljeni kot instrument za uveljavljanje prilagojenih kmetijskih praks. Evalvacije, ki so bile izvedene vzadnjem času, kažejo, da na nekaterih področjih sistem še ni dovolj uspešen in učinkovit in bi bile potrebne izboljšave. V preteklem programskem obdobju 2007–2013 je bila tako ugotovljena slaba prostorska ciljnost ukrepov za ohranjanje ekstenzivnih travišč, sajje bilo za kar 41 % vključenih površin ocenjeno, da so varstveno manj pomembne (Kaligarič et al., 2019). Za ukrepe, namenjene ohranjanju varstveno pomembnih travišč, je bilo kot problem identificirano tudi nizko vključevanje kmetov in posledično nedoseganje naravovarstvenih ciljev (MOP, 2019). Kmetje namreč vstopnepogoje in izvajanje ukrepov pogosto prepoznavajo kot prezahtevne in jih ne spodbujajo k uporabi trajnostnejših kmetijskih praks (PustVučajnkin Udovč, 2008;Žgavecet al., 2013). Pogosto so o ukrepih tudi premaloobveščeniinnerazumejo, zakajjeizvajanjeKOPsploh pomembno (Špur etal., 2018). Navedeno kaže na to, da zasnova ukrepov v Sloveniji še ne naslavlja dobro lokalnihpotreb in za potencialne upravičence ni dovolj atraktivna. V zadnjih letih so v okviru nekaterih projektov potekali poskusi snovanja ukrepov, pri katerih bi bilo plačilo vsaj deloma vezano na dosežene okoljske rezultate. V okviru projekta Life to grasslands (LIFE14 NAT/SI/000005) na primer poteka pilotna izvedba rezultatske sheme na 517 hektarjih suhih travišč, v katero je bilo vključenih 163 kmetijskih gospodarstev nanekaterihobmočjih Natura2000vvzhodniSloveniji. Rezultatiprojektakažejo nazahtevnost opredelitve ustreznih kazalnikov (indikatorskih vrst rastlin) in pridobitve podatkovnih podlag (popis izhodiščnega stanja). Izpostavljena je bila tudi potreba po intenzivnejšem in bolj individualnem pristopu h komuniciranju in usposabljanju potencialnih upravičencev, saj so rezultatske sheme v Sloveniji novost, zato so bili kmetje na projektnih območjih do sistema na začetku zadržani (Žvikart in Debeljak, 2019). O podobnih izkušnjah so poročali tudi iz drugih evropskih držav, kjer potekaizvajanje podobnih ukrepov (Burton in Schwarz, 2013; Herzon et al., 2018). Po drugi strani na področju kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji trenutno ni veliko izkušenj s koordiniranim ukrepanjem in skupnim delovanjem upravičencev, čeprav v okviru nekaterih ukrepov lahko sodeluje več kmetijskih gospodarstev (npr. Planinska paša) (MKGP, 2017). Prav tako še ni bil raziskan ali preizkušen odziv potencialnih upravičencev na sistem individualnih pogodb s skupinskim bonusom. Problem sodelovanja med kmetijskimi gospodarstvi na različnih področjih je bil sicer v Sloveniji že večkrat izpostavljen (Erjavec et al., 2018b), vendar so bili razlogi za odklonilni odnos kmetov do medsebojnega sodelovanja, še posebej na področju kmetijsko-okoljske politike, doslej slabo raziskani. 6.2.2 Zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov Proces snovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov naj bi sledil konceptu intervencijske logike javnih politik, ki predstavlja logično povezavo med potrebo po ukrepanju, cilji, ukrepi, vložki in kazalniki za spremljanje in vrednotenje ukrepanja (Šumrada et al., 2020). Izhodišče pri odločanju je zato dobro poznavanje okoljskega problema in opredelitev jasnih in merljivih ciljev. Na podlagi tega lahko odgovorimo na ključna vprašanja, ki so povezana z izborom primerne zasnove ukrepa, kot so vsebinska in prostorska opredelitev ukrepanja, razdelitev nalog pri upravljanju med institucijami ter pogoji in način sklepanja pogodbenih razmerij med financerjem in upravičenci (OECD, 2010; Vojtech, 2010). Vsebinsko lahko zasnove ukrepov razdelimo s pomočjo treh temeljnih sklopov vprašanj v procesu načrtovanja ukrepov (Šumrada in Erjavec, 2020): 1. Podlaga za plačilo in porazdelitev tveganja za doseganje rezultatov med financerjem in upravičencem Področje snovanja ukrepov, ki je v zadnjih dveh desetletjih v Evropi najbolj raziskano, je opredelitev podlage za plačilo upravičencu. V shemah s predpisanimi praksami (management-based scheme) kmet prejme plačilo za izvedbo ali opustitev določenih kmetijskih opravil ali drugih aktivnosti. V nasprotju s tem je v rezultatskih shemah (result-based scheme) način izvedbe prepuščen kmetu, plačilo pa je pogojeno z doseganjem določenega okoljskega učinka alirezultataukrepanja. Slednjisevrezultatskih shemah izkažezdogovorjenimkazalnikom, kot je število rastlinskih vrst na travniku, gnezdeči par ogrožene vrste ali koncentracija nitratov v vodi. Poleg teh dveh (skrajnih) možnosti obstaja več tipov mešanih shem (hybrid scheme), pri katerih je del aktivnosti predpisan, del plačila pa je odvisen od rezultatov ukrepanja (Herzon et al., 2018). Prve raziskave in testno izvajanje mešanih in rezultatskih shem se je vEvropi pričelo že v 90. letih, uspešni pilotni projekti pa so bili nato običajno vključeni v SKP, kjer se izvajajo in nadgrajujejo šedanes. Najdaljšeizkušnjestovrstnimishemamiobstajajo vNemčiji, kjer je bilo izvedenih tudi največ raziskav, ter vŠvici, na Nizozemskem in v Skandinaviji, najmanj 10 let pa potekajo tudi na Irskem, v Franciji in vŠpaniji. Po drugi strani vdržavah vzhodne in južne Evrope tovrstnih ukrepov praktično ni. Po zadnjem pregledu se je v Evropi izvajalo pet popolnoma rezultatskih shem in okrog 20 mešanih shem, od teh večina v različnih nemških deželah (Herzon et al., 2018). V Evropski uniji, pa tudi drugod po svetu, tako prevladujejo sheme s predpisanimi praksami, za kar je verjetno večrazlogov. Zatakšnezasnoveobstajanajvečizkušenjin običajno jih je relativno enostavno zasnovati, izvajati in nadzorovati, kar lahko pomeni tudi nižje transakcijske stroške. Kmetje jih lahko bolje sprejmejo, saj zanje v primerjavi z drugimi možnostmi predstavljajo relativno nizko tveganje (Burton in Schwarz, 2013). Za rezultatskein mešane sheme je po drugi strani značilna jasnejša povezava med plačilom in okoljskimi učinki, uspešnejše doseganje kompleksnih okoljskih ciljev, za katere je težko predpisati enotno prakso, in omogočanje večje fleksibilnosti pri kmetovanju in možnosti za inoviranje in učenje. Slednje omogoča, da kmetje v izvajanje ukrepa lahko vključijo svoje znanje, izkušnje in poznavanje lokalnih razmer. Raziskave tudi kažejo, da kmetje rezultatske sheme praviloma dobro sprejmejo, saj jih spodbudijo, da prevzamejo del odgovornosti za rezultate, in povečajo njihovo poznavanje in razumevanje okoljskih ciljev. Slednjič je pomembno tudi, da so te sheme običajno bolj ciljne, saj kmetje vpišejo zgolj tista zemljišča, ki so varstveno ali okoljsko primerna. S tem se zniža t.i. »mrtva izguba« sredstev, ki se sicer porabijo za financiranje neprioritetnih površin. To pa je lahko tudi razlog za večjo stroškovno učinkovitost (Burton in Schwarz, 2013; Herzon et al., 2018).. Uporaba rezultatskih shem je smiselna pod pogojem, da je možno opredeliti kazalnike, ki so jasno povezanizokoljskimicilji, sorazumljiviinsprejemljivizaupravičencein predstavnike nadzornih služb in jih jemogoče enostavno meriti. Pravtako jeključno, da so izbranikazalniki odvisni predvsem od kmetijskih opravil in aktivnosti, nad katerimi ima kmet nadzor v času trajanja pogodbe, medtem ko je vpliv drugih dejavnikov na kazalnike minimalen. Kazalniki so lahko enostavni (npr. število indikatorskih vrst) ali sestavljeni (skupna ocena stanja, ki je sestavljena iz več kriterijev), mejniki pa ne smejo biti zastavljeni prenizko, saj bi to lahko spodbudilo slabšanje stanja na območju (Herzon et al., 2018). Ustreznost kazalnikov in sistem preverjanja sta običajno med glavnimi bojaznimi kmetov, zato jih lahko tudi odvrnejo od sodelovanja v ukrepu, če niso ustrezno zasnovani. Pomembno je, da je v končni fazi sistem za kmete enostaven in razumljiv in da imajo na voljo kakovostno svetovalno podporo (Birge et al., 2017; Westerink et al., 2017) 2. Način sklepanja pogodb in koordiniranje ukrepanja na območju Ker je za številne okoljske probleme značilno, da zadevajo večja, sklenjena območja zveč lastniki, je uspešno upravljanje z naravnimi viri pogosto odvisno od usklajenega delovanja večjegaštevilaakterjev. Pomembno vprašanjevprocesu snovanjakmetijsko-okoljskih ukrepov je zato tudi načinsklepanja pogodb, skaterim se spodbuja koordinirano ukrepanje naobmočju. Financer lahko zupravičenci(kmeti) sklepaindividualnepogodbe alipasevprocesvključiveč kmetij in dodatne organizacije. Slednji se lahko v sistemu skupnega delovanja (collective action) organizirajo na več načinov, ki segajo od neformalnega sodelovanja med kmeti do ustanovitve nove pravne osebe, kot je zadruga ali interesno združenje, ki v njihovem imenu sklene pogodbo s financerjem (Polman et al., 2010). Individualne pogodbe praviloma ne vključujejo posebnih pravil, ki zadevajo sodelovanje z drugimi kmeti na območju, zato so možnosti za koordinacijo ukrepanja v takšnem sistemu omejene (Polman et al., 2010). Ena od možnih rešitev za ta problem je skupinski bonus (agglomeration bonus), s katerim kmetje poleg osnovnega plačila, ki se izplača na podlagi individualnih zavez v pogodbi, lahko prejmejo še dodatno plačilo (bonus) v primeru, da dosežejo določen skupni cilj. Tipična zasnova skupinskega bonusa se za zemljišče aktivira v primeru, da so v ukrep (po navadi v določenem deležu) vključena tudi sosednja zemljišča. Druga možnost je, da se bonus aktivira takrat, ko se na opredeljeni, običajno manjši prostorski enoti (npr. v določeni dolini ali na območju krajevne skupnosti) v ukrep vključi vsaj določen obseg zemljišč. Lahko pa je ukrep zasnovan tudi po načelu »vse ali nič«. To pomeni, da se plačilo aktivira le pod pogojem, da se doseže opredeljeni obseg zemljišč na območju, kar v literaturiimenujejo skupinsko plačilo (agglomeration payment) (Wätzold in Drechsler, 2014). Kljub temu, da SKP v aktualnem programskem obdobju 2014–2020 omogoča tudi skupno delovanje (Evropska komisija, 2014), se pogodbe v okviru KOP v večini držav članic EU sklepajo individualno. Nizozemska je najbolj znana članica EU, ki je pri zasnovi kmetijsko­okoljskih ukrepov uporabila skupno delovanje, medtem ko se v drugih državah organizacije kmetov kot upravičenke do KOP pojavljajo zgolj v redkih primerih (ENRD, 2019). Verjetno edini sistem individualnih pogodb s skupinskim bonusom v Evropi pa trenutno poteka v Švici, kjer je bil vzpostavljen leta 2001 (Network bonus scheme). Kmetjetampolegosnovnegaplačila, ki ga prejmejo vsistemu okoljskih kompenzacijskih plačil, lahko prejmejo dodatno plačilo, če sodelujejo v lokalnem projektu mreženja, namenjenem izboljšanju povezljivosti med habitati na območju (Krämer in Wätzold, 2018). 3. Način izbora med upravljavci zemljišč in stroškovna učinkovitost Kmetijsko-okoljskiukrepi najbibili zasnovaničim bolj stroškovno učinkovito, kar pomeni, da se okoljski cilj skuša doseči s čim manj sredstvi, hkrati pa je razmerje med mejno koristjo in mejnimi stroški njihove izvedbe čim bolj uravnoteženo. Na ravni posameznih kmetijskih gospodarstev to pomeni doseči okoljske učinke z minimalnimi stroški, na ravni območij pa, da so okoljski ciljidoseženi zminimalnimi stroški za posamezna kmetijskagospodarstva oziroma z optimalno porazdelitvijo okoljskega napora med njimi na območju (OECD, 2010). Iz slednjega izhaja temeljni problem, saj se kmetijska gospodarstva med seboj razlikujejo tako po vplivu na okolje kot tudi po stroških, ki jih imajo z izvajanjem okoljskih ukrepov. Nekatera kmetijska gospodarstva imajo na primer svoja zemljišča neposredno ob vodotokih, zato jenjihovvplivnakakovost voda večji, kotprikmetijskih gospodarstvih zboljoddaljenimi zemljišči.Njihovnapor, kijepotreben za doseganje enakega vpliva naokolje, je zato večji, kar je smiselno upoštevati pri razporejanju zahtevnosti obvez v različnih ukrepih. Po drugi strani se kmetijska gospodarstva razlikujejo v svoji proizvodni in ekonomski strukturi, zato imajo z izvedbo istega ukrepa različne stroške. Če torej financer na območju razpiše ukrep z enotnimi obveznostmi in plačilom za vse kmetije, bo najverjetneje prišlo do nepotrebne obremenitve kmetij z nizkim vplivom na okolje in preplačanja tistih, ki imajo nizke stroške z izvajanjem ukrepa, sčimer seizgubljajo sredstva. Po drugistranikmetijskagospodarstvazokoljsko najbolj problematičnimi zemljišči in višjimi stroški v ukrepu najverjetneje ne bodo sodelovala, saj zanje ne bo dovolj privlačen (OECD, 2010). Pri snovanju kmetijsko-okoljskih ukrepov se kot odgovor na problem heterogenosti kmetij uporablja različne načine ciljanja (targeting) in izbora upravičencev (enrolment screen). S tem se opredeli območja, kmetijska gospodarstva in zemljišča, ki so pomembni za doseganje okoljskega cilja, in nato diferencira zahtevnost obveznosti in višino plačil glede na njihove značilnosti. Financer lahko to naredi z zbiranjem podrobnih podatkov o stanju okolja na območju in ekonomikiposameznih kmetijskih gospodarstev, vendar je to povezano z dodatnimi stroški. Druga možnost je vzpostavitev mehanizmov, s katerimi se nosilce kmetijskih gospodarstev spodbudi, da ob prijavi v ukrep tovrstne informacije razkrijejo sami (OECD, 2010). Prostorsko ciljanje (spatial targeting) izvajanje ukrepov usmerja na najbolj ranljiva ali primerna območja in zemljišča, s čimer naj bi se doseglo čim boljše razmerje medokoljskimi učinkiin stroški (Uthes et al., 2010). Ciljanje lahko temelji na opredelitvi posebnih geografskih območij ali naravnih značilnosti (npr. območja Natura 2000, visokogorski pašniki in povodje vodotoka), strukturnih značilnosti kmetijskih gospodarstev ali tipov pridelave (structural targeting) (npr. ekološko kmetovanje, prašičjereja in trajni nasadi na terasiranih pobočjih) ali reševanju drugih specifičnih potreb, kijih jemogočeprostorsko dobroopredeliti(npr. območje pojavljanja ali gnezdenja ogrožene vrste) (Evropska komisija, 2014; OECD, 2015). Poleg same prostorske omejitve ukrepanja, ki temelji na pričakovnih okoljskih učinkih, se lahko pri prostorskem ciljanju upoštevajo tudi pričakovani stroški izpolnjevanja obveznosti. Namesto enotnega plačila na vseh ciljnih območjih se lahko tako uvede heterogena plačila, ki upoštevajo razlike v razmerah na posameznih območjih ali med njimi (Wätzold in Drechsler, 2014). Financer lahkookoljsko prioritetnostin stroškeizvajanjaukrepovnaposameznih zemljiščih pridobi tudi neposredno od kmetij, če vzpostavi sistem izbora med upravičenci. V tem primeru zainteresirani upravičenci na dogovorjen način podajo ponudbe, med katerimi nato izbira financergledenarazpoložljivasredstva. Izbor lahko temeljinavsebinskemizboru, kar pomeni, da izbor poteka izključno na podlagi okoljskih kriterijev (performance-based screening). Za financiranje so izbrane ponudbe, ki presežjo določen prag kakovosti (npr. število točk), ali pa se glede na rezultate ocenjevanja oblikuje lista upravičencev, ki so izbrani po vrsti do porabe sredstev (OECD, 2010). Druga možnost je uvedba okoljske ali naravovarstvene dražbe (environmental ali conservation auction), na kateri se pri izboru najbolj ugodnih ponudnikov poleg okoljskih učinkov, običajno ocenjenih s pomočjo okoljskega indeksa, upošteva tudi ponudbeno ceno. Upravičenec mora zato pri oddaji ponudbe tehtati med višino prejetega plačila in verjetnostjo izbora, saj se v primeru previsoke ponudbene cene lahko zgodi, da izpade iz financiranja (Uthes in Matzdorf, 2013). Različne oblike ciljanja ukrepov so v državah članicah EU uveljavljen pristop k snovanju kmetijsko-okoljskih ukrepov (Uthes in Matzdorf, 2013). Poglobljenih evalvacij in znanstvenih objav na tem področju ni, je pa Evropska mreža za podeželje (2019) v preliminarnem pregledu izvajanja KOP v programskem obdobju 2014–2020 ocenila, da najbolj ciljane ukrepe izvajajo v petih državah članicah (Estonija, Francija, Irska, Nizozemska in Velika Britanija), 11 držav članic se je poslužilo predvsem različnih oblik posrednega ciljanja (npr. s pomočjo opredelitve prioritetnih območij), medtem ko so za 10 držav članic, vključno s Slovenijo, ocenili nizko ciljnost ukrepov, saj se ti praviloma izvajajo na območju celotnega teritorija. V dveh državah so pristopi mešani. Identificirani pristopi vključujejo opredelitev omejenih območij za reševanje specifičnih okoljskih problemov, širših geografskih območij in naravnih značilnosti in tipov kmetij. Nekatere države članice članice so vzpostavile določene kriterije za izbor upravičencev, ki so najpogosteje vezani na območja Natura 2000 in območja, ki so v skladu z Okvirno vodno direktivo opredeljena kot občutljiva zaradi onesnaževanja z nitrati. Na Malti imajo tako pri izboru upravičencev prednost tisti, ki se nahajajo na območjih Natura 2000, ki se prijavijo kot skupina kmetov in ki jih potrdi organizacija, ki je na lokalnem nivoju odgovorna za doseganje ciljev na krajinskem nivoju. Podobno poteka tudi v nekaterih italijanskih deželah, na Portugalskem pa imajo prednost prijavitelji, ki se udeležijo usposabljanj. V nekaterih drugih državah se izbor upravičencev s tovrstnimi kriteriji aktivira le v primeru, da pride do pomanjkanja sredstev (Ciper, Francija, Grčija in nekatere italijanske dežele) (ENRD, 2019). Uporabaokoljskih dražb vkmetijsko-okoljskih programih je po drugi strani relativno redka. Sheme, ki vključujejo veliko število površin in upravičencev, se izvajajo samo v ZDA (Conservation Reserve Program) in Avstraliji, medtem ko je vEvropi uporaba dražb omejena namanjšeprogramein pilotneshemevNemčiji, VelikiBritaniji in na Finskem (Iho et al., 2014; Lundberg et al., 2018; Rolfe et al., 2017). 6.2.3 Dejavniki odločanja kmetov Zaradi njihove prostovoljnosti je uspešnost kmetijsko-okoljskih ukrepov zelo odvisna od odziva potencialnih upravičencev. Proces odločanja in dejavniki, ki vplivajo na sodelovanje kmetov v ukrepih, so bili zato predmet številnih raziskav, ki so to vprašanje obravnavale z vidika različnih znanstvenih disciplin in teoretičnih okvirov. Posledično je v literaturi objavljenih več klasifikacij dejavnikov (npr. Dessart et al., 2019; Lastra-Bravo et al., 2015; Siebert et al., 2006), ki pa jih lahko v grobem razdelimo v tri sklope: • ekonomske in strukturne značilnosti kmetij in združljivost poslovnih modelov z zahtevami ukrepa, • osebnostne in vedenjske lastnosti odločevalca ter • zasnova ukrepa. Ekonomski vidiki so se v raziskavah običajno izkazali kot ključen dejavnik pri odločanju, pri čemer kmetje ekonomski interes ne razumejo nujno samo kot maksimizacijo letnega dobička, temveč so pri odločanju pomembna tudi vprašanja dolgoročne viabilnosti kmetije in zmanjševanja tveganja pri poslovanju (Siebert et al., 2006). V tem smislu sta z vidika zasnove ukrepa najpomembnejša dejavnika višina plačila in usklajenost zahtev kmetijsko-okoljskega ukrepa z obstoječo prevladujočo prakso kmetijske pridelave, pomemben pa je lahko tudi predviden razvoj kmetije v prihodnosti (Lastra-Bravo et al., 2015). Poslovni model je močno povezan z značilnostmi kmetije in kmetijskih zemljišč, zato so bile povezave med odločitvijo o vstopu v kmetijsko-okoljske ukrepe in ekonomskimi in strukturnimi značilnostmi kmetij pogosto predmet kvantitativnih raziskav. Izmed ekonomskih dejavnikov je več raziskav pokazalo, da se z večanjem deleža prihodkov kmečkega gospodinjstva iz naslova kmetijske proizvodnje pripravljenost za sodelovanje v ukrepih zmanjšuje. Prav tako so kmetje, ki imajo kmetijska zemljišča vnajemu, manj zainteresirani za sklenitev večletnih pogodb, ki so značilne za KOP. Po drugi strani je pripravljenost za vstop v ukrepe praviloma večja, če ima kmetija zaposlene delavce in če ima vzpostavljen sistem računovodstva in poslovni načrt, kar verjetno kaže na bolj profesionalen pristop k poslovanju (Lastra-Bravo et al., 2015). Povezava med strukturnimi značilnostmi kmetij, kot so velikost kmetije, lokacija, značilnostikmetijskih zemljiščin proizvodna usmerjenost, inpripravljenostjo za sodelovanje v ukrepih je po drugi strani manj jasna. Variabilnost rezultatov raziskav na tem področju je verjetno vsaj deloma povezana z razlikami v okoljskih in socio-ekonomskih značilnostih območij raziskav, verjetno pa tudi s tem, da se opredelitev strukturnih značilnosti kmetij (npr. majhne in velike kmetije) med raziskavami lahko precej razlikuje (Lastra-Bravo et al., 2015). V več raziskavah so pokazali tudi, da kmetje niso enotna skupina, temveč izkazujejo določeno heterogenost preferenc. Z ekonometričnim modelom latentnih razredovje na primer mogoče identificirati skupine kmetov s podobnimi preferencami in s pomočjo podpornih vprašanj analiziratinjihove značilnosti.Zasegment kmetov, kisopogodbepripravljeni skleniti ob relativno nizkem plačilu, je tako pogosto značilno, da so visoko izobraženi, okoljsko ozaveščeni in v povprečju upravljajo z večjimi kmetijami (tj. z več kot 200 hektarji) (Ruto in Garrod, 2009; Villanueva et al., 2015). Po drugi strani so kmetje, ki za vstop v ukrepe pričakujejo najvišjo kompenzacijo, pogosto starejši ljudje, katerih dohodek je pomembno odvisen od kmetijstvain kiimajo večino zemljišč vnajemu (Broch et al., 2013; Ruto in Garrod, 2009). Poleg tega je lahko prisoten tudi segment kmetov, ki imajo tako nizko pripravljenost za sodelovanje, da v ukrep dejansko niso pripravljeni vstopiti. Villanueva et al. (2015) so v raziskavi med lastniki oljčnikov identificirali dva takšna segmenta. Za prvega je bilo značilno, da so bile to zelo majhne kmetije s starejšimi lastniki brez kmetijskeizobrazbe, ki so tudi sicer redko vključeni v kmetijsko-okoljske ukrepe. Za drug segment pa je bilo značilno, da je vključeval najstarejše kmete z nizko splošno in kmetijsko izobrazbo, ki uporabljajo predvsem konvencionalno tehnologijo in so nizko okoljsko ozaveščeni. V drugih raziskavah so bile značilnosti segmentov povezane tudi z drugimi značilnostmi, kot so tipi kmetijske proizvodnje (Beharry-Borg et al., 2013), prostorsko vezane značilnosti zemljišč (Broch et al., 2013) in psihološki dejavniki (motivi in stališča) (Greiner, 2015). Kljub ugotovljeni pomembnosti ekonomskih vidikov pri odločanju, je odločanje kmetov dejansko kompleksnejše in ne ustreza vedno klasičnim ekonomskim predpostavkam o racionalnem vedenju in povečevanju koristnosti. Dessart et al. (2019), ki so objavili najnovejši pregled rezultatov raziskav na tem področju, vedenjske (psihološke) dejavnike delijo na tri skupine: dispozicijski dejavniki, socialni dejavniki in kognitivni dejavniki. Dispozicijskidejavniki so najboljdistalni,splošnidejavniki, kiopisujejo relativno stabilne, notranjelastnostiposameznika, kotso osebnost, motivacija, vrednotein splošnaprepričanja. Ti dejavniki niso neposredno povezani s specifičnimi odločitvami, vendar na proces odločanja vplivajo na »makro« ravni. Z vidika vpliva na odločanje o sprejemanju okolju prijaznih kmetijskih praks so se kot najbolj pomembni dejavniki tega tipa izkazale osebnostne lastnosti (predvsem odprtost, ekstrovertiranost in ozaveščenost), odpor do sprememb, sprejemanje tveganja ter moralna in okoljska skrbnost. Poleg tega so pomembni tudi osebni cilji in motivi za kmetovanje,kisekažejonaprimervizbiriživljenjskega sloga in osebnih ekonomskih ciljev (Dessart et al., 2019). Socialni dejavniki so povezani z odnosi z družinskimi člani, drugimi kmeti, kmetijskimi svetovalci in drugimi skupinami ljudi in se kažejo v obliki družbenih norm in signalizacijskih dejavnikov. Deskriptivne norme so povezane predvsem z opazovanjem, primerjanjem in posledičnim prilagajanjem svojega vedenja vedenju drugih, zlasti sosednih kmetov. Injuktivne norme po drugi strani odražajo, kaj posamezni kmet meni, da drugi ljudje odobravajo ali pričakujejo od njega oziroma nje. Raziskave na primer kažejo, da je kmetom, ki so vključeni v kmetijsko-okoljske ukrepe, mnenje družbe in drugih kmetov osebno bolj pomembno kot kmetom, ki v takšne ukrepe niso vključeni. Pomemben socialni dejavnik je v tem kontekstu lahko tudi potreba po dobrem osebnem socialnem statusu oziroma javni podobi (Dessart et al., 2019). Kognitivni dejavniki so najbolj proksimalni, saj so najbolj neposredno povezani s sprejemanjem posameznih odločitev in se posledično razlikujejo od primera do primera. Povezaniso zrazmišljanjem, razumevanjemin učenjemposameznika. Priodločanju o izvajanju okolju prijaznih kmetijskih praks so se kot pomembni kognitivni dejavniki izkazali poznavanje ukrepa in njegovih zahtev, zaznavanje lastne sposobnosti za izvedbo ukrepa v smislu potrebnih veščin in časa ter zaznavanje koristi, stroškovin tveganj, ki so povezani z vključitvijo vukrep (Dessart et al., 2019). Vpliv vedenjskih dejavnikov na odločanje kmetov raziskovalci vse bolj vključujejo tudi v raziskave na področju agrarne ekonomike (Dessart et al., 2019). V dosedanjih ekonometričnih raziskavah sicer prevladujejo spremenljivke, s katerimi je vedenjske dejavnike mogoče ocenjevati predvsem posredno. Te vključujejo na primer spol, starost, izobrazbo, izkušnje s kmetovanjem in ukrepi, stališča do varstva okolja in kmetijsko-okoljskih ukrepov ter vključenost in stališča do kmetijskih organizacij, svetovalne podore in kmetijske politike na splošno (Lastra-Bravo et al., 2015). Rezultati tovrstnih raziskav se po posameznih spremenljivkah precej razlikujejo, zato je pri interpretacijinujno razumevanjekulturnegain političnegakontekstaraziskave. Dessart in drugi (2019) zato na podlagi pregleda literature menijo, da je rezultate vsake raziskave treba obravnavati v kontekstu specifične kmetijske prakse in družbenega konteksta. Možnost posploševanja rezultatov je zato zlasti za vedenjske dejavnike lahko močno omejena. 6.3 Metodološki pristop 6.3.1 Raziskovalni območji Raziskava je potekala na skupinah območjih Natura 2000 Kras (skupaj 618,1 km2) in Haloze (skupaj 171,8 km2). Zaradi posebnih geoloških, podnebnih in drugih dejavnikov so se naobeh območjih razvili nekaterinaravovarstveno pomembnihabitatnitipi. Mednjesodijo tudi vzhodna submediteranska suha travišča (Scorzoneretalia villosae) (62A0) na Krasu in Polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (* pomembna rastišča kukavičevk) (6210*) v Halozah, ki so varovana v okviru Direktive EU o habitatih (Uradni list RS, 2018a), za njihovo vzdrževanje paje potrebna ekstenzivna košnja ali paša (Jogan et al., 2004a). Naravovarstvene grožnje so na obeh območjih povezane predvsem z opuščanjem rabe in posledičnim zaraščanjem zemljišč (Kaligarič in Ivajnšič, 2014; Žiberna, 2012), v manjši meri pa je problem tudi preveč intenzivna raba travnikov in pašnikov, ki prav tako povzroča izginjanje varstveno pomembnih travišč. Program upravljanja območij Natura 2000 v obdobju 2015–2020 (Vlada RS, 2015) kotenega od ključnih varstvenih instrumentov za ohranjanje teh habitatnih tipov predvideva kmetijsko-okoljski ukrep Posebni traviščni habitati (HAB). V obdobju programa je bil tako za skupino območij Kras zastavljen varstveni cilj, da bo vukrep HAB vključenih 2.280 hektarjevtravišč, za Haloze paskupaj1.097 hektarjev, vendar sodečpo dejanskem obsegu vključenih površin ta cilj najverjetneje ne bo uresničen (preglednica 11). Preglednica 11: Ciljne površine za izvajanje operacije Posebni traviščni habitati (HAB) v okviru kmetijsko­okoljsko-podnebnega ukrepa (KOPOP) (Vlada RS, 2015) in dejanski obseg vpisanih površin v letu 2018 (vir podatkov: ARSKTRP) Območje ciljna površina (ha) vpisana površina (ha) delež (%) skupina območij Kras 2.280 1.194 52,4 Haloze – vinorodne 491 54 11,0 Boč – Haloze – Donačka gora 606 13 2,1 Haloze (skupaj) 1.097 67 6,1 Večino obeh raziskovalnih območij pokriva gozd (Kras60,8 % in Haloze56,0 %), medtem ko je trajno travinje naKrasu vletu 2018 zavzemalo 19,1 % površine (11.830ha) in v Halozah 24,3 % (4.176 ha). Pomemben delež površine pokrivajo kmetijska zemljišča v različnih stopnjah zaraščanja (tipi rabe 1410–1800), ki na Krasu zavzemajo 14,1 %, v Halozah pa 8,5 % površine. Izmed kmetijskih zemljišč so na obeh območjih pomembni tudi trajni nasadi (Kras 1,6 % in Haloze 4,7 %), izmed katerih je bilo največ vinogradov(Kras 1,2 % in Haloze 1,7 %). Njivskih površin je bilo na obeh območjih relativno malo (0,8 % oz. 521 ha na Krasu in 3,0 % oz. 522 ha v Halozah).146 V evidenci kmetijskih zemljišč (GERK) je bilo v letu 2018 na Krasu zavedenih okrog 38,5 %, v Halozah pa 47,2 % kmetijskih zemljišč. To pomeni, da so ta zemljišča lahko upravičena do prejemanjarazličnih podpor Skupnekmetijskepolitikein lahko sklepamo, dananjih poteka aktivna kmetijska raba. Nekoliko boljše je stanje na travinju, saj je bilo na Krasu v sistem podpor kmetijske politike vključenih okrog 54,8 % trajnih travnikov, vHalozah pa 60,7 %. ZzemljiščinaskupiniobmočijNatura2000 Kras je vletu 2018 upravljalo 1.064 kmetijskih gospodarstev, naobmočjih Natura 2000 Haloze paskupaj986. Na obeh območjih prevladujejo majhne kmetije. Dobra polovica kmetijskih gospodarstev upravlja z manj kot petimi hektarji kmetijskih zemljišč (Kras 52,9 % in Haloze 58,8 %), okrog četrtina pa s 5 do 10 hektarji (Kras 26,5 % in Haloze 26,3 %). Velikih kmetij, ki upravljajo z več kot 50 hektarji kmetijskih zemljišč, je na Krasu zgolj 3,8 %, vHalozah pa 1,0 %. 146 Podatki so pridobljeni na podlagi prostorske analize v programskem okolju ArcGIS (ESRI, verzija 10.5) s pomočjo podatkov iz evidence dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2018. V kmetijsko-okoljske ukrepe (KOPOP) je bilo v letu 2017 vključenih 16,1 % kmetijskih gospodarstev na Krasu in 10,2 % v Halozah. V operaciji Posebni traviščni habitati (HAB), ki se izvaja v okviru KOPOP, je po drugi strani sodelovalo zgolj 5,4 % (57) kmetijskih gospodarstev na Krasu in 1,9 % (19) v Halozah. Relativno nizka je tudi vključenost v ukrep Ekološko kmetovanje, saj je v njem sodelovajo 8,7 % kmetijskih gospodarstev na Krasu in 7,8 % v Halozah. Obeobmočji sodita med območja zomejenimidejavniki za kmetijskopridelavo, zato so kmetijska gospodarstva upravičena do dodatnih dohodkovnih plačil.147 Glede na podatke iz zadnjega popisa kmetijskih gospodarstev iz leta 2010 na širšem območju Krasa prevladujejo specializirani gojitelji trajnih nasadov (40,8 % kmetijskih gospodarstev), nekoliko manjpajespecializiranih rejcevpašneživine(19,3 %) in pridelovalcev poljščin (12,6 %). Preostala kmetijska gospodarstva imajo mešano pridelavo (27,3 %). V Halozah podrugistraniprevladujemešanapridelava(35,7 %) in specializiranarejapašneživine (34,7 %). Okrogpetina kmetijskih gospodarstevje pridelovalcevpoljščin (21,4 %), medtem ko je gojiteljev trajnih nasadov okrog 7,6 %. Manjše število kmetijskih gospodarstev je specializiranih prašičerejcev ali perutninarjev (0,5 %) in vrtnarjev (0,2 %). Na obeh raziskovalnih območjih močno prevladujejo kmetije, ki pretežno pridelujejo za lastno porabo (Kras 65,5 % in Haloze 73,8 %) (SURS, 2020). 6.3.2 Razvoj alternativ pilotnega ukrepa za ohranjanje travišč V prvem koraku zasnove poskusa smo v okviru raziskovalne skupine opredelili možne zasnove kmetijsko-okoljskega ukrepa, ki bi na raziskovalnih območjih lahko spodbujal ohranjanje ekstenzivne rabe travinja. Vsebina ukrepa je bila prilagojena za območja suhih travišč vvzhodni in zahodni Sloveniji (habitatna tipa Natura 2000 6210(*) in 62A0). Na podlagipregledaliterature smo kotizhodišče za pripravo uporabiliobstoječikmetijsko­okoljski ukrep Posebni traviščni habitati (HAB), ki se v programskem obdobju 2014–2020 izvaja na obeh raziskovalnih območjih (MKGP, 2017), rezultate projekta LIFE to GRASSLANDS (LIFE 14 NAT/SI/000005) (Žvikart in Debeljak, 2019) in druge primerljive sheme in raziskave v Evropi (Birge et al., 2017; Šumrada in Erjavec, 2020). Alternativni predlogi ukrepa vključujejo opredelitev vstopnih pogojev, ki so enotni za vse alternative, ter predloge pogojevin obveznosti za kmetovalce,način kontrole, svetovalno podporo in predloge višine plačil. Za alternative ukrepa, ki vključujejo rezultatsko zasnovo, smo kot primerne indikatorje izbrali značilne rastlinske vrste oziroma taksone. Slednji izraz smo uporabili vprimerih, ko se na raziskovalnem območju lahko pojavlja več vrst istega rodu, ki smo jih zaradi lažjega prepoznavanja in določanja njihove številčnosti na terenu združili v eno »vrsto« oziroma takson. Za območje Haloz smo kot osnovo uporabili nabor indikatorskih rastlin, ki so jih leta 2018 opredelili v okviru projekta LIFE to GRASSLANDS (ZRSVN, 2018), pri čemer smo ta nabor še nekoliko razširili zuporabo dodatnih posebnih indikatorskih vrst (kukavičevk). Na območju Krasa, kjer primerljivega projekta še ni bilo, smo izbor posameznih indikatorjev opravili na 147 Podatki so pridobljeni na podlagi prostorske analize v programskem okolju ArcGIS (ESRI, verzija 10.5) s pomočjo podatkov iz evidence dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč za leto 2018. podlagipregledaveč sto obstoječih fitocenoloških popisovzdružb različnih tipovsuhih travišč, kiso bili naobmočju Slovenijeopravljenivzadnjih dvajsetih letih. Uporabili smo popise, kiso shranjeni v podatkovni zbirki FloVegSi Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU. Pri analizi fitocenoloških popisov za izbor indikatorskih vrst smo upoštevali naslednje kriterije: • pokrovnost vrst iz združb suhih travišč, ki so po sistematiki vegetacije opredeljene kot značilnice/ razlikovalnice za različne tipe (združbe) teh travišč, • pokrovnost naravovarstveno pomembnih vrst (ogrožene vrste z rdečega seznama rastlinskih vrst RS, zavarovane vrste), • pogostnost pojavljanja vrst v različnih tipih suhih travišč (združb oz. habitatnih tipov), ki so na testnih območjih vugodnem ohranitvenem stanju, • enostavnost prepoznavanja za potencialne uporabnike. Polegprisotnostizadostnegaštevilaindikatorskih vrstsmo kotpotrebnipogojzaprejemanje plačila opredelili tudi njihovo zadostno številčnost oziroma pokrovnost na posameznem zemljišču. Zahtevano število pozitivnih indikatorskih rastlinskih vrst oziroma taksonov in njihovo skupno pokrovnost smo opredelili na podlagi pregleda povprečne številčnosti in pokrovnosti pojavljanja teh vrst v različnih tipih travišč (združb oz. habitatnih tipov), ki so na raziskovalnih območjih pojavljajo v ugodnem ohranitvenem stanju. Pregled smo opravili na podlagi večdesetdosedanjih fitocenoloških popisovzdružb suhih traviščnavzorčnih območjih v Sloveniji. 6.3.3 Intervjuji in fokusne skupine s strokovnjaki Za preverjanje stališč in odziva različnih deležnikov in strokovnjakov na izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji in na predlagane alternativne predloge pilotnega ukrepa smo izvedli polstrukturirane intervjuje in fokusne skupine. S petimi predstavniki različnih organizacij, ki se v Sloveniji ukvarjajo s področjem varstva narave, smo izvedli poglobljene delno strukturirane intervjuje. Sogovorniki so bili izbrani na podlagi ekspertne izbire (purposive sampling) izmed strokovnjakov, ki so v preteklih letih aktivno sodelovali v procesu načrtovanja in izvajanja KOPOP v Sloveniji ali v različnih naravovarstvenih projektih, ki so bili namenjeni promociji ali testiranju novih kmetijsko­okoljskih ukrepov. Intervjuji so potekali individualno z vsakim sogovornikom v maju in juniju 2018. Pogovori so bili osredotočeni na naslednje sklope vprašanj:opredelitevoperacijKOPOP z vidika njihovega prispevka k doseganju naravovarstvenih ciljev, vrednotenje KOPOP v Sloveniji, sodelovanje kmetov vukrepu, kritični dejavniki, ki vplivajo na uspešnost ukrepa, in stališča do alternativnih zasnov KOP. Posamezni pogovor je trajal od 76 do 122 minut. Z namenom priprave in preverjanja odziva na alternativne predloge zasnove ukrepa za ohranjanjesuhih travišč, kismo jih oblikovalivokviru teraziskave, smo izvedlisedemfokusnih skupin s strokovnjaki s področja botanike, varstva narave, travništva in agrarne in okoljske ekonomike ter predstavniki državnih in interesnih organizacij. Fokusne skupine so trajale med 90 in 172 minutami. Vse pogovore smo snemali in na podlagi zvočnih posnetkov pripravili transkripcije pogovorov ali pa pripravili zapisnik. Vsak transkript oziroma zapisnik smo večkrat prebrali in kodirali glede na smiselne vsebinske sklope (Saldana 2013). Na ta način smo identificirali ključne teme in jih v skušali organizirati po posameznih področju z uporabo prilagojene tematske analize (Braun in Clarke 2006). Analiza je potekala v programskem okolju Atlas.ti (Cleverbridge, verzija 8.4). 6.3.4 Kvantitativna in kvalitativna analiza odziva kmetov V tem delu raziskave smo preverili odziv kmetov na različne možne zasnove pilotnega kmetijsko-okoljskega ukrepa in analizirali dejavnike, ki so pomembni pri njihovem odločanju za sodelovanje v ukrepih. Podatke, ki so bili predmet statistične analize, smo pridobili s pomočjo strukturiranega vprašalnika, med intervjuji pa smo vprašalnik mestoma razširili z dodatnimi vprašanji, s katerimi smo pridobili poglobljene odgovore, ki so bili nato predmet kvalitativne analize. Vprašalnik je bil sestavljen iz štirih delov. Prvi del je vključeval uvodno predstavitev raziskave, preverjanje, ali anketiranec pripada ciljni populaciji, in vprašanja na temo ukrepov kmetijske politike in odločanja o sodelovanju, stališč do ohranjanja travišč in prepoznave indikatorskih vrst rastlin (značilnic) za ciljni habitatni tip. Slednje so bile predstavljene s fotografijami na posebni slikovni prilogi. Drugi in tretji del vprašalnika sta bila posvečena predstavitvi posameznih alternativ zasnove ukrepov in preverjanju odziva kmetov na različne možnosti. Zadnji del vprašalnika je vključeval demografska vprašanja (struktura in prihodki gospodinjstva, spol, starost in izobrazba anketiranca in nosilca kmetije) in vprašanja o značilnostih kmetije(obsegin namen pridelave, proizvodnausmeritev, investicijein prihodnost kmetije). Pred izvedbo raziskave smo vprašalnik testirali z anketiranjem 22 kmetov na obeh raziskovalnih območjih. V populacijo, ki smo jo uporabili za vzorčenje, smo vključili vse kmetije, ki so vključene v Register kmetijskih gospodarstev Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kar pomeni, da redno oddajajo zbirno vlogo za pridobitev kmetijskih podpor. Kmetije so morale upravljati tudi z vsaj 0,3 hektarja zemljišč, ki so po klasifikaciji ministrstva opredeljena kot travniške površine (tj. kot trajni ali barjanski travniki ali kot kmetijska zemljišča, porasla z gozdnim drevjem), na raziskovalnih območju Natura 2000 Kras ali Haloze ter vlagati letno zbirno vlogo na območnih enotah Javne kmetijske svetovalne službe Sežana oziroma Ptuj in Slovenska Bistrica. Takšnih kmetij je bilo na Krasu okrog 650 in vHalozah okrog 680. Intervjuvanjeje potekalo vmarcu inaprilu2019 spomočjo šestih usposobljenih anketarjev, ki so skupaj z intervjuvanci izpolnili elektronsko anketo v aplikaciji 1KA (Fakulteta za družbene vede UL, Center za družboslovno informatiko). Vsi kmetje, ki so v tem času oddali zbirno vlogo in so ustrezali zgoraj navedenim pogojem, so bili povabljeni k sodelovanju v raziskavi. Skupno je bilo na Krasu v celoti izvedenih 263 intervjujev (40,5 % kmetijskih gospodarstev z navedenimi značilnostmi na območju), v Halozah pa 258 (37,9 %). Opisna analiza pridobljenih podatkov in kvantitativna analiza sta potekali v programskih okoljih Excel (Microsoft, verzija 10) in STATA (StataCorp, verzija 16.1). Za primerjavo vzorcev med obema raziskovalnima območjema smo uporabili hi-kvadrat preizkus za preverjanje homogenosti nominalnih spremenljivk in neparametrični Mann-Whitneyjev U-test za ordinalne spremenljivke. V preostalih primerih smo uporabili t-test za preverjanje povprečij za neodvisna vzorca. Pri analizi odgovorov anketirancev smo homogenost nominalnih spremenljivk preverjali s preizkusom hi-kvadrat. Za preverjanje povprečij številskih spremenljivk smo uporabili enosmerno ali dvosmerno ANOVA ali kot neparametrični alternativi Mann-Whitneyjev U-test ali Kruskal-Wallisov test. Slednja smo uporabili tudi v primeru ordinalnih spremenljivk. Korelacijo smo preverjali z izračunom Spearmanovega korelacijskega koeficienta (Acock, 2014). Pred izvedbo intervjuja smo vsakega kmeta prosili za dovoljenje, da pogovor tudi posnamemo, v kar je privolilo 159 intervjuvancev z območja Haloz in 188 intervjuvancev s Krasa. Po prvemposlušanju smoizmed teh posnetkovizbraliskupaj40 intervjujev(30 izHaloz in 10 s Krasa), v katerih so kmetje podali največ poglobljenih dodatnih odgovorov in so bili zato najbolj primerni za kvalitativno analizo. Posamezni pogovori so bili dolgi med 24 in 72 minut. Posnetke smo transkribiraliin natovečkrat prebraliin kodiralizanimive segmente (Saldana 2013). Kode, ki smo jih oblikovali induktivno med branjem pogovorov, smo nato pregledali in združili vpotencialneteme,tepakategoriziralivširšeskupine glede naraziskovalnavprašanja. Natanačinsmo identificiralisedemskupin, vokviru katerih smo analiziralivzorcein vsebinske povezave med posameznimi segmenti (Braun in Clarke 2006). Analiza je potekala v programskem okolju Atlas.ti (Cleverbridge, verzija 8.4). 6.4 Pilotni ukrep za ohranjanje ekstenzivne rabe suhih travišč 6.4.1 Opredelitev indikatorskih vrst rastlin in zahtevane številčnosti Iz pripravljenega nabora več sto rastlinskih vrst smo glede na izkušnje iz našega dosedanjega terenskegadelain rezultatepredhodnega Lifeprojektanaobmočju Haloz(ZRSVN 2018; Žvikart in Debeljak 2019) pripravili nabor čim bolj enostavno prepoznavnih indikatorskih vrst ali taksonov (značilnic). Izbrane značilnice smo ob upoštevanju tipa travišča (struktura tal na raziskovalnih območjih) in vpliva načina kmetijske rabe (intenziviranje oziroma opuščanje) razdelili v tri skupine (prilogi 2 in 3): • pozitivne značilnice (na Krasu dve podskupini za plitka-kamnita in globoka tla), • posebne pozitivne značilnice (orhideje oz. kukavičevke, ki smo jih opredelili kot posebno kategorijo t.i. »super-pozitivnih« indikatorjev, saj nakazujejo izjemno ohranjenostbiodiverzitetetravišča;prisotnostkaterekolivrsteorhidejeizseznamalahko nadomesti pozitivno značilnico), • negativne značilnice s tremi podskupinami: o tujerodne invazivne vrste, o indikatorji intenziviranja (npr. gnojenje, sejanje in dosejevanje travnikov s tržnimi travnimi mešanicami), o indikatorji opuščanja rabe oziroma zaraščanja. Skupno pokrovnost smo definirali s štirimi kategorijami: A. posamič (pokrovnost do 10 % GERKa, sredina razreda = 5 %), B. večje število (pokrovnost 10–30 % GERKa, sredina razreda = 20 %), C. pogosto (pokrovnost 30–50 % GERKa, sredina razreda = 40 %), D. zelo pogosto (pokrovnost nad 50 % GERKa, sredina razreda = 75 %). Za potrebe raziskave primernosti posameznih alternativ ukrepa smo za potencialne uporabnike pripravili slikovno predstavitev končnega nabora značilnic in skupne pokrovnosti. Značilnice so bile prikazane z barvnimi tabelami fotografij indikatorskih vrst po posameznih skupinah, kategorije skupne pokrovnosti pa so bile na podlagi odstotka, ki predstavlja sredino razreda, izrisanegrafično. Ocenilismo namreč, dabibilo lahko brezgrafičnepodporeizražanje skupne pokrovnosti v deležih GERKa za potencialne uporabnike preveč zahtevno. Zaradi razpršene prostorske razporeditve značilnic po ploskvi je namreč lahko težko natančno opredeliti skupen delež, ki ga na ploskvi pokrivajo vse prisotne vrste skupaj. 6.4.2 Alternativne zasnove ukrepa Zaohranjanjeekstenzivnerabesuhih traviščnaobeh raziskovalnih območjih smo opredelili tri različne možne zasnove kmetijsko-okoljskega ukrepa, ki konceptualno sledijo zasnovi shemespredpisanimipraksami, mešanishemiin rezultatskishemi(Herzon idr. 2018;Šumrada in Erjavec 2019). V vseh treh alternativah je bil ukrep zasnovan dvostopenjsko, kar pomeni, da upravičencipolegosnovnegaplačilalahko pridobijo tudidodatno plačilo, vkolikor izpolnjujejo zahtevnejšepogoje. Pritemjebilo tekomfokusnih skupin s strokovnjaki izpostavljeno, da mora biti razlika v višini plačil med obema stopnjama dovolj visoka, da pokriva tako večji izpad dohodka kot tudi omogoča zadostno spodbudo, da si upravičenci prizadevajo tudi za izpolnjevanje zahtevnejših pogojev. Upravičene površine se pri mešani in rezultatski shemi določijo na podlagi popisa izhodiščnega stanja posameznih zemljišč na območju, ki ga na začetku programskega obdobja izvede zunanji izvajalec. Pogoj za upravičenost smo opredelili kot prisotnost vsaj 4 pozitivnih ali posebnih pozitivnih značilnic (kukavičevk), katerih skupna pokrovnost na GERK mora biti vsaj kategorije B (večje število) ali več. Ostale pogoje kmetijsko-okoljske pogodbe smo opredelili enako, kot so v obstoječem ukrepu HAB (MKGP 2017), in so bili na takšen način tudi predstavljeni intervjuvancem. Ti vključujejo opredelitev velikosti in tipa upravičene površine v ukrepu, dolžino pogodbe (pet let) in obvezno udeležbo na usposabljanjih. Scenarij 1: Shema s predpisanimi praksami Obvezne zahteve – osnovno plačilo • košnja/paša ni dovoljena do 1. 6., • povprečna letna obtežba na KMG od 0 do 1,5 GVŽ travojedih živali/ha, • letni vnos N iz organskih gnojil od 0 do 40 kg/ha, • uporaba mineralnih gnojil na površinah v ukrepu ni dovoljena, • mulčenje in požiganje travne ruše nista dovoljena čez vse leto, • če se izvaja košnja, je obvezno spravilo travinja, • uporaba blata iz komunalnih čistilnih naprav ni dovoljena. Izbirne zahteve – dodatno plačilo • paša in uporaba organskih gnojil na površinah v ukrepu ni dovoljena. Obveznosti in kontrola • ves čas trajanja obveznosti je treba voditi evidenco o vseh delovnih opravilih, ki se izvajajo pri ukrepu, • administrativna kontrola izpolnjevanja obveznih zahtev (vsako leto 10 % upravičencev). Scenarij 2: Mešana shema Obvezne zahteve – osnovno plačilo • košnja/paša ni dovoljena do 1. 6., • povprečna letna obtežba na KMG od 0 do 1,5 GVŽ travojedih živali/ha, • letni vnos N iz organskih gnojil od 0 do 40 kg/ha, • uporaba mineralnih gnojil na površinah v ukrepu ni dovoljena, • mulčenje in požiganje travne ruše nista dovoljena čez vse leto, • če se izvaja košnja, je obvezno spravilo travinja, • uporaba blata iz komunalnih čistilnih naprav ni dovoljena. Izbirne zahteve – dodatno plačilo • pogoj za izplačilo dodatnega plačila na posameznem GERK je prisotnost vsaj 9 pozitivnih značilnic iz predpisanega seznama, katerih skupna pokrovnost je kategorije C ali več. Obveznosti in kontrola • ves čas trajanja obveznosti je treba voditi evidenco o vseh delovnih opravilih, ki se izvajajo pri ukrepu, • upravičenec na podlagi popisnega protokola samostojno spremlja stanje naletni ravni, • administrativna kontrola izpolnjevanja obveznih zahtev (vsako leto 10 % upravičencev), • vsebinska kontrola ekološkega stanja vključenih površin (vsako leto 10 % upravičencev), kar na posameznih območjih Natura 2000 izvajajo izbrane zunanje nadzorne službe (npr. upravljavci zav. območij, licencirane regionalne strokovne organizacije ali inštitucije). V času trajanja pogodbe lahko vključene površine postanejo upravičene do dodatnega plačila ali pa ta status izgubijo, če se njihovo ekološko stanje izboljša ali poslabša. Ta sprememba se ugotovi na podlagi oddanega popisnega obrazca s strani upravičencev ali rezultatov zunanje kontrole. Scenarij 3: Rezultatska shema Ni predpisanih obveznih zahtev. Določitev upravičenih območij in izhodiščnega stanja posameznih površin trajnega travinja na začetku programskega obdobja izvede zunanji izvajalec. Pogoj za izplačilo in višina plačila na posameznem GERK • ohranjanje izhodiščnega stanja: osnovno plačilo (pogoj prisotnost 4–8 pozitivnih značilnic iz predpisanega seznama, katerih skupna pokrovnost je kategorije B ali več), • ugodno stanje: osnovno + dodatno plačilo (pogoj prisotnost vsaj 9 pozitivnih značilnic iz predpisanega seznama, katerih skupna pokrovnost je kategorije C ali več). Obveznosti in kontrola • upravičenec na podlagi popisnega protokola samostojno (prostovoljno) spremlja stanje na letni ravni, • vsebinska kontrola ekološkega stanja vključenih površin (vsako leto 10 % upravičencev), kar na posameznih območjih Natura 2000 izvajajo izbrane zunanje nadzorne službe (npr. upravljavci zav. območij, licencirane regionalne strokovne organizacije ali inštitucije). V času trajanja pogodbe lahko vključene površine spreminjajo status, če se njihovo ekološko stanje izboljša ali poslabša. Ta sprememba se ugotovi na podlagi oddanega popisnega obrazca s strani upravičencev ali rezultatov zunanje kontrole. 6.4.3 Opredelitev posameznih značilnosti ukrepov Sprejemljivost predlaganih alternativ ukrepa smo pri potencialnihupravičencih preverilina poenostavljen način, in sicer s pomočjo dveh značilnosti (atributov) ukrepa, tj. »izvajanje ukrepa« in »nadzor« (slika 1). Preverili smo tudi sprejemljivost različnih metod usposabljanja in možnostikoordinacijeukrepanjaspomočjo skupinskegabonusa. Obepodročjistasenamreč tekompredhodnih fokusnih skupin sstrokovnjakiizkazalikotproblematičnivokviru obstoječe zasnove KOPOP. V raziskavi smo opredelili, da lahko izvajanje ukrepa poteka na dva možna načina. Predpisane prakse pomenijo obvezne zahteve, ki jih mora spoštovati vsak kmet, ki sklene pogodbo za sodelovanje vukrepu. Te meddrugim vključujejo določitevdatuma(1. junij), pred katerimkošnjaoziromapašanazemljišču nidovoljena, omejitevgledepovprečne letneobtežbe z živino na kmetijskem gospodarstvu (do 1,5 glav velike živine travojedih živali na hektar) in omejitev glede letnega vnosa dušika iz organskih gnojil (do 40 kg/ha). Druga možnost je ukrepbrezpredpisanihpraks, kipomeni,dase kmet samodloča onačinu rabe, vendar mora zagotoviti, da se na območju ohranja prisotnost vsaj štirih indikatorskih vrst rastlin, ki so določene za to območje, na zemljišču pa se morajo pojavljati v večjem številu. Slednje pomeni, da mora njihova pokrovnost dosegati vsaj 10–30 % upravičene površine. Izhodiščno stanje indikatorskih vrst na posameznih zemljiščih bi bilo ocenjeno s pomočjo vnaprej izvedenega kartiranja habitatnih tipov na območju. Slika 1. Grafična predstavitev značilnosti možnih zasnov ukrepa za ohranjanje ekstenzivne rabe suhih travišč Nadzor nad izvajanjem ukrepa je bil opredeljen na tri možne načine. Sistem kontrole evidenc o izvajanju predpisanih praks od kmeta zahteva, da ves čas trajanja obveznosti vodi evidenco o vseh relevantnih opravilih, ki se izvajajo na posameznih zemljiščih, vključenih v ukrep. Nadzor vsako leto nadoločenemuštevilu naključno izbranih kmetijin temeljipredvsem na administrativem pregledu evidenc in preverjanju izpolnjevanja obveznih zahtev na terenu. Kontrola prisotnosti rastlinskih vrst po drugi strani od upravičenca zahteva, da s pomočjo popisnega protokola samostojno spremlja stanje indikatorskih rastlin. Hkrati poteka naključni vsebinski nadzor s strani kontrolne organizacije, ki zagotovi popis stanja na zemljiščih, ki so vključena v ukrep. Tretja možnost je mešani sistem, ki pomeni, da kontrola načeloma temelji na sistemu preverjanja prisotnosti rastlinskih vrst, kmet pa lahko (v kolikor to želi) izvajanje predpisanih kmetijskih praks izkazuje tudi z vodenjem evidenc. Nadzor vtemprimeru vključuje tako vsebinski kot tudi administrativni nadzor. Naslednji atribut, ki smo ga preverjali v poskusu, je metoda usposabljanja. S pomočjo kvalitativnih metod smo namreč ugotovili, da je način izvedbe obveznih usposabljanj v okviru obstoječega sistema kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji eden od dejavnikov, ki jih kmetje izpostavljajo kotboljproblematične. Opredelilismo trimožnenačineobveznegausposabljanja. Prvi način je izvedba štirih ur predavanj letno. Druga je, da kmetje štiri ure vsebin izberejo iz seznama različnih možnosti, ki jih pripravi svetovalna služba, in lahko vključuje na primer ogledenaterenu, predavanjaalipanožnikrožek. Tretjamožnostpaje, davčasu trajanjapetletne pogodbe kmetijski svetovalec trikrat obišče kmetijo in izvede individualno svetovanje na terenu. Četrtielement zasnove ukrepa, kismo gapreverjali, seje dotikalkoordinacije ukrepanja na območju. Ocenili smo,da je pripravljenost za sprejetje kompleksnejšihoblik sodelovanja med kmeti na območju malo verjetno, zato smo se odločili za bolj preprosto metodo, tj. uveljavitev individualne pogodbe s skupinskim bonusom oziroma letnim dodatnim plačilom. To bi se izplačalo v obliki dodatnega plačila 40 EUR/ ha letno za vse upravičene površine, ki so vključene vukrep, od vključno zletom, ko je dosežen ciljni vpis površin, ki je bil za območja Natura 2000 Kras določen na 2.280 ha. Zadnjiatributjeopredeljevalletno plačilo,izraženo v EUR nahektar, zatravniškepovršine, ki so vključene v ukrep. Podlaga za določitev šestih možnih nivojev letnega plačila (180–450 EUR/ha) je bila strokovna ocena izpada dohodka in dodatnih stroškov, ki bi jih povprečna kmetija na območju imela s sodelovanjem v ukrepu. 6.5 Ključni dejavniki odločanja kmetov Tehnološke in družbene spremembe na podeželju so v zadnjih desetletjih izrazito preoblikovale strukturo, identiteto in vrednostne sisteme nosilcev kmetijskih gospodarstev. Ti se danes ne razlikujejo samo po ekonomskih in strukturni značilnostih kmetij, s katerimi upravljajo, temveč sepočasidiverzificirajo tudinjihoviživljenjskistiliin pogledinakmetijstvo in okolje (Schmitzberger et al., 2005). Produktivistični pogled na kmetijstvo, ki izhaja iz tega, da je kmetijstvo primarno namenjeno proizvodnji hrane, ostaja in je prevladujoč temelj vrednot in identitete kmetov. Z dvigom in diverzifikacijo virov dohodkov, drugačnimi življenjskimi izkušnjami in izobrazbo ter spremembamikulturnega okolja pasenapodeželju krepitudiprisotnost kmetov, prikaterih se tradicionalni pogledi na kmetovanje in krajino spreminjajo (Lobley in Potter, 2004; O’Rourke et al., 2012). Podobno verjetno velja tudi za Slovenijo, kjer se glede na raziskavo Slovenčeve (2019) med kmeti na primer krepi konflikt med proizvodnim in med bolj multifunkcionalnim pristopom do upravljanja s kmetijsko krajino, ki ga zagovarjajo predvsem ekološki in »novi« kmetje. Omenjena heterogenost se posledično kaže tudi v različnih preferencah in pripravljenosti za izvajanje okoljskih praks kmetovanja (Cusworth, 2020; O’Rourke in Finn, 2020). Razumevanje vedenja in odločanja kmetov je zato ključnega pomena tudi za načrtovanje uspešnih kmetijsko-okoljskih ukrepov, saj je sodelovanje kmetov v njih prostovoljno (Falconer 2000; Siebert idr. 2010). 6.5.1 Odnos kmetov do okoljskih praks V naši raziskavi smo s kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih metod proučevali, kako razlike v motivih in pristopu h kmetovanju ter značilnosti kmetij lahko vplivajo na pripravljenost kmetov za izvajanje okoljskih praks in posledično sodelovanje v kmetijsko­okoljskih plačilih (KOP). Na izbranih dveh območjih v Sloveniji, to je v Halozah in na Krasu smo glede naodnosdo okoljskih praksidentificirali tri značilne skupine kmetij, kisepo našem mnenju značilno razlikujejo in jih na kratko predstavljamo. To nam služi tudi kot sintezna interpretacija nekaterih dejavnikov glede odločanja o okoljskih praksah. Aktivne (pol)profesionalne in specializirane živinorejske kmetije so kot ključen dejavnik pri odločanju o vstopu v KOPOP izpostavile pričakovani učinek ukrepa na pridelano krmo in na dohodek kmetije. Gre za izrazito produktivistični zorni kot, saj krmo jemljejo kot pomemben proizvodni vir za doseganje outputovživinoreje. Slabša krma, kije povezana zbolj ekstenzivnimi travniki in kakovostno slabšimi pridelki, lahko negativno vpliva na prirejo, medtem ko lahko krma, bogata s hranili, pomembno prispeva h količini prireje in s tem k dohodku. Proizvodnein ekonomskeznačilnostinaravnih virov, v našemprimeru travinja, so za to skupino kmetov najbolj pomembni. V kmetijsko-okoljske ukrepe se vključujejo pod pogojem, da je to upravičeno z vidika gospodarnosti prireje in poslovnih rezultatov kmetije. Ključna vprašanja pri odločanju za vstop v kmetijsko-okoljske ukrepe zato predstavljajo vsebinske zahteve ukrepa, ki jih kmetje pretehtajo, v smislu še sprejemljivih prilagoditev pridelave krme in prireje ter s tem povezanimi oportunitetnimi stroški (O’Rourke et al., 2012; Schmitzberger et al., 2005). Takšni kmetje, ki smo jih intervjuvali na obeh območjih, so pri ukrepu za ohranjanje suhih travišč kot problem najpogosteje navajali izgubo kvalitetne krme, ki nastane zaradi pozne košnje. PredvsemnaKrasu so izpostavilitudiproblemuskladitvepašepo čredinkah, kisezačne že spomladi, z zahtevami ukrepa. Po mnenju strokovnjakov, vključenih v kvalitativni del raziskave, so zato na takšnih kmetijah v kmetijsko-okoljske ukrepe vključena predvsem zemljišča na območjih s težjimi razmerami za kmetovanje, ki omejujejo možnosti za intenziviranje rabe, ali pa gre za posamezna zemljišča, ki so zelo oddaljena od same kmetije. Anketiranci iz tovrstnih kmetij so sicer dobro poznali ukrepe kmetijske politike, zato jim je mnenje kmetijskega svetovalca pri odločanju manj pomembno, prav tako administrativne obveznosti in dolžina pogodbe. Kmetije v tej skupini so v povprečju večje in imajo v najemu večji delež zemljišč. Zvidika proizvodne usmeritve gre običajno za specializirane ali vsaj delno v tržno prodajo naravnane rejce. Na Krasu so bila to na primer tržno usmerjena in praviloma velika ali srednje velika kmetijska gospodarstva, ki se ukvarjajo z ekstenzivno govedorejo ali rejo drobnice, manj pa jih je bilo usmerjenih v mlečno prirejo. V Halozah med takšnimi kmetijskimi gospodarstvi prevladujejo srednje velike polprofesionalne kmetije, ki so usmerjene v pitanje govedi ali prirejo mleka, v zadnjih letih pa se nekoliko povečuje tudi paša drobnice in divjadi. Te kmetije so bile pogosteje investicijsko aktivne, kmetje pa so predvidevali, da bodo v naslednjih destih letih ohranili ali povečali velikost kmetije ali število živali. Pri tem je bil v Halozah pomemben omejitveni dejavnik za širjenje in povečevanje tovrstnih kmetij neugodna demografska struktura in pomanjkanje naslednikov, na Krasu pa je bila precej izpostavljena tudi razdrobljena zemljiška struktura in težavnost najemanja zemljišč zaradi neurejenega lastništva. Druga opredeljena skupina so po dohodkih mešane, manj tržno usmerjene in manjše kmetije brez živine ali s kombinirano pridelavo in prirejo. Ti kmetje so kot ključna dejavnika pri odločanju izpostavili izkušnje drugih kmetov in mnenje kmetijskega svetovalca, kar jeverjetno povezano tudistem, daukrepekmetijskepolitikevsplošnempoznajoslabšekot drugi kmetje, za kmetijsko-okoljske ukrepe pa se redkeje odločajo. V povprečju upravljajo z manjšimi kmetijami in imajo v najemu manjši delež kmetijskih zemljišč, v prihodnjih desetih letih pa bodo kmetijo verjetno opustili ali pa ohranjali enako velikost. Tovrstne kmetije pogosto niso (več) tržno usmerjene, vendar še naprej vzdržujejo določen nivo proizvodnje. Pogosto so to tudikmetijezostarelimilastniki, kipočasiopuščajo živinorejo. Gre za skupino kmetov, ki večinoma ne vstopajo v kmetijsko-okoljski ukrep ali celo v sistem kmetijske politike nasploh, zakar obstajajo različnirazlogi, od željepo »neodvisnosti«do tega, da jim vstop v tovrstne ukrepe predstavlja preveliko administrativno breme. Podobno kot so ugotovili v več tujih raziskavah, je verjetno pomemben dejavnik tudi majhnost kmetije in posledični transakcijski stroški vstopa v ukrep (Uthes in Matzdorf, 2013). Ta skupina kmetij zrazvojem kmetijstva v Sloveniji počasi izginja, na njihovih zemljiščih pa s tem v nekaterih slovenskih regijah pride do opustitve kmetijske rabe, v drugih pa jih prevzamejo druge, bolj proizvodno perspektivne kmetije, ki se na ta način počasi povečujejo. Kljub temu to ostaja pomembna ciljna skupina, saj na tovrstnih kmetijah pogosteje najdemo še ohranjene površine, ki imajo visoko naravovarstveno vrednost (Erjavec, 2019), kar je verjetno predvsem posledica zastarele tehnologije. Tretja skupina vključuje kmete, ki so kot pomemben dejavnik pri odločanju opredelili pričakovane učinke na okolje in krajino, zato predvidamo, da gre predvsem za kmetije, ki ohranjajo obdelano krajino. Te kmetije so pogosto brez živine ali pa jo imajo zgolj za lastno porabo, anketiranci pa so imeli pogosteje višjo stopnjo dosežene splošne izobrazbe kot drugi kmetje. Ukrepe kmetijske politike so dobro poznali in so pogosteje kot drugi kmetje navedli, da bi se bili v ukrep pripravljeni vpisati v vsakem primeru, ker se jim zdi ohranjanje travnikov pomembno. Pri tem so bilidrugidejavniki, kotje dolžina pogodbe, administrativne obveznosti in vplivnadohodek, prinjihovem odločanju manjpomembni. Vtej skupini so pogosto različni »novi« kmetje, ki so se s kmetijsko dejavnostjo pričeli ukvarjati s (ponovno) priselitvijo na podeželje in imajo zato nekoliko drugačne poglede na kmetovanje kot okolje (Schmitzberger et al., 2005). Zgoraj opredeljene osnovne tri skupine kmetij bi z dodatnimi raziskavami verjetno lahko razdelili tudi na nekatere podrobnejše podskupine (Schmitzberger et al., 2005). Glede na delež kmetov, ki so izbrali posamezne dejavnike, domnevamo, da je bil na raziskovalnih območjih največjideležkmetijvprviin drugiskupini, medtemkojebilatretjaskupinanajmanjša, čeprav verjetno lahko pričakujemo, da bo njen delež s časom naraščal. Zaradi obstoječih motivov za kmetovanje, demografskih značilnosti in proizvodnih struktur je tako uvajanje okoljskih praks na kmetijah pri večini kmetov precej oteženo, kar ima pomembne posledice tudi z vidika načrtovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov. 6.5.2 Ovire pri prevzemanju ukrepov in odnos do travišč V procesu odločanja o vstopu v KOPOP je skoraj polovica (41 %) anketiranih kmetov kot pomemben dejavnik izpostavila tudi administrativne obveznosti in nadzor, ki so povezani z izvajanjem ukrepa. Pri takšnih kmetih posebnih skupnih lastnosti ni bilo mogoče prepoznati, zato predvidevamo, da so lahko ti dejavniki pomembni pri različnih skupinah kmetijskih gospodarstev (Lastra-Bravo et al., 2015; Ruto in Garrod, 2009). Kmetje, ki so izpostavili ta problem, so administracijo opisali predvsem kot dodatno obremenitev, kar je v skladu z ugotovitvijo statistične analize podatkov, da ti anketiranci pogosteje preferirajo rezultatsko shemo, pogoji izvajanja ukrepa in način nadzora pa so jim pomembnejši kot drugim kmetom. Drug razlog, zakaj so dodatne pogodbene obveznosti lahko problem, pajetudi„izgubaneodvisnosti“(Schenk et al., 2007), ki so jo kot pomemben dejavnik navajali predvsem tisti kmetje, ki v ukrepu v vsakem primeru ne bi sodelovali. Dolžina pogodbe, ki vobstoječem sistemu KOPOP v Sloveniji traja pet let, po drugi strani za večino kmetijnipredstavljala pomembnejše ovire, sajjojemedključnimidejavniki navedla manj kot tretjina anketirancev (28,5 %). Kljub temu pa je to lahko pomemben problem predvsemzanajstarejše kmete, kiso sodelovanjevukrepu zavračalipredvemizdveh razlogov. Prvi je, da se bojijo morebitnega poslabšanja zdravja ali nezmožnosti za delo, zaradi česar ne bi mogli izpolniti pogodbenih obveznosti, kar so ugotovili tudi drugi raziskovalci (Burton, 2014; Hounsome et al., 2006). To je lahko povezano tudi z neugodnim socialnim stanjem, saj živijo sami ali z ostarelim partnerjem in zelo nizko pokojnino, zato se bojijo morebitnih finančnih sankcij. Vstop v pogodbo pa zavračajo tudi tisti starejši kmetje, ki bodo v bližnji prihodnosti kmetijo predali nasledniku, saj ga ne želijo obremeniti s sklenjeno pogodbo, ki bi lahko bila v nasprotju s načrtiin vizijo novega nosilca. Velika večina anketiranih kmetov je imela pozitiven odnos do ohranjanja suhih travnikov, vendar je pri tem vidik ohranjanja biodiverzitete v smislu ohranjanja rastlinskih in živalskih vrst manj pomemben. Podobno so ugotovili tudi v raziskavi na Goričkem, kjer pozitiven odnos do koristi od ohranjanja rastlin in živali na travnikih ni imel statistično značilnega vpliva na sodelovanje v kmetijsko-okoljskih ukrepih (Špur et al., 2018). V kvalitativnem delu raziskave smo tako potrdili, da je ohranjanje travnikov kmetom pomembno predvsem v smislu ohranjanja »obdelanih« kmetijskih zemljišč in krajine. Kot dober kmet je namreč prepoznan predvsem tisti, ki ima svoje površine »urejene« in obdelane, to je pokošene. Glavna motiva za ohranjanje rabe suhih travišč sta bila tako pri kmetih predvsem: • vzdrževanje obdelanosti krajine znamenom preprečevanja zaraščanja in • uporaba travinja za pridelavo krme. Oboje ima pomembne posledice tudi na kmetijsko-okoljske ukrepe, saj smiselnosti njihove vsebine kmetje večinoma ne presojajo z vidika učinkov na biodiverziteto, kar lahko vodi v nerazumevanje in zavračanje. Da bi kmete spodbudili k ohranjanju, je zato cilje kmetijsko­okoljske politike treba dolgoročno vključiti tudi v širši kontekst motivov in socialnih norm kmetov (Ahnström et al., 2009). 6.6 Nove oblike zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji 6.6.1 Rezultatske sheme V kvalitativnem delu raziskave smo s predstavniki različnih vladnih in nevladnih ustanov glede uvajanja rezultatskih shem razpravljali predvsem o treh področjih: • opredelitev primernih kazalnikov varovanja narave, • praktični poskus procesa načrtovanja rezultatske sheme in • usposobljenost in potrebne prilagoditve podpornih institucij. Podobno kot v tujih raziskavah (Birge et al., 2017) tudi naravovarstvena strokovna javnost v Sloveniji načelno podpirajo uvajanje rezultatskih in mešanih shem, vendar je po njihovem mnenju zaradi nekaterih omejitev (predvsem na področju opredelitve kazalnikov) smiselnost tovrstnih zasnov treba presojati od primera do primera. V skladu z raziskavami v tujini (Herzon et al., 2018) so tudi ocenili, da bi bile tovrstne sheme verjetno najbolj primerne na območjih, kjer je cilj ukrepa predvsem ohranjanje obstoječega stanja ali delno izboljšanje, kot primerni indikatorji pa so bile najpogosteje izpostavljene rastlinske vrste. V primerjavi z ugotovitvami Birge et al. (2017) je bila problematika nadzora manj izpostavljena, kar bi lahko bilo povezano zboljšo seznanjenostjo intervjuvanih strokovnjakov stovrstnimi zasnovami. Po drugistranipa je treba upoštevati, da v kvalitativni del raziskave nismo vključili predstavnikov nadzornih organov, ki so v tujini najpogosteje izpostavljali težave pri nadzoru. Oblikovanje ukrepa, ki smo ga izvedli v tej raziskavi, je potrdilo, da ima načrtovanje rezultatske sheme precej prednosti v smislu vsebinske natančnosti in prostorske opredeljenosti v primerjavi z načrtovanjem sedaj veljavnih ukrepov. Zahteva namreč natančno opredelitev indikatorjev, na podlagi katerih se nato pripravlja vsebino ukrepov (Matzdorf et al., 2008). Ko je bilo razvidno, da je za ugodno stanje suhega travišča potrebna prisotnost določenih vrst, vključno skukavičevkami, so senamrečstokovnamnenjanaravovarstvenikovin predstavnikov kmetijskih ved lažje uskladila glede vsebine primernih kmetijskih praks za dosego načrtovanih rezultatov (Fleury et al., 2015). Uvajanje rezultatskih in mešanih shem v slovensko kmetijsko politiko bi po mnenju v razskavo vključenih predstavnikov strokovnih javnosti zahtevalo tudi določene spremembe podpornega okolja. Pri tem je bil posebej izpostavljen predvsem dvig usposobljenosti in okrepitev kadrovske strukture v svetovalni službi, nadzornih organih in na institucijah, ki bi bile odgovorne za vrednotenje in pripravo podatkovnih podlag. Obstoječa zasnova kmetijsko-okoljskih ukrepov za ohranjanje travišč ustreza pričakovanjem in preferencam zgolj vsakega sedmega anketiranega kmeta (15 %) v Halozah in na Krasu. Analiza odziva kmetov na različne zasnove ukrepa kaže pričakovan rezultat, in sicer da obstoječi sistem predpisanih praks ustreza predvsem tistim kmetom, ki so v ukrep HAB že vključeni, medtem ko ga drugi kmetje pogosteje zavračajo. Tisti, ki ukrepa HAB ne poznajo, pa se pogosteje kot ostali ne bi vključili v noben ukrep. Glede na njihove preference lahko razlikujemo okvirno tri skupine kmetij: • kmetje, ki bi izbrali obstoječo zasnovo shem s predpisanimi praksami (okrog 15 % kmetij). Verjetno gre predvsem za aktivne kmetije, ki jim predpisane prakse ustrezajo glede na njihov način proizvodnje, saj so te kmetije korist ohranjanja travišč z vidika pridelave krme pogosteje postavljale navišjemesto. Videtije, davpovprečju upravljajo z nekoliko večjimi kmetijami. Številni so se tudi navadili na obstoječ sistem usposabljanja, ki temelji na obveznih predavanjih. • kmetje, kibise(morda) vključiliv ukrepe, čebibilitirezultatskozasnovani (okrog 45 % kmetij), še posebej, če so med ključnimi dejavniki, ki vplivajo na njihovo odločanje, tudi administrativne obveznosti in kontrola. Ta skupina kmetov je najpogosteje izrazila željo po spremembi metod usposabljanja v smeri bolj individualnih pristopov in ogledov na terenu. • kmetje, ki se v ukrepe ne bi vpisali v nobenem primeru (okrog 40 % kmetij). Takšni kmetje ukrepe kmetijske politike slabo poznajo in so v povprečju dobro desetletje starejši od tistih, ki imajo interes za sodelovanje. So tudi nižje izobraženi, živijo v manjših gospodinjstvih z manj aktivnimi zaposlitvami izven kmetije in upravljajo z manjšimi površinami. Manjši interes so izkazovali tudi do možnosti učenja in usposabljanja. Kmetje, ki so sodelovalivrezultatskih shemah vzahodniEvropiin Nemčiji, so najpogosteje upravljali s kmetijami, ki zaradi naravnih in strukturnih značilnosti niso omogočale intenzifikacije kmetovanja, zato so njihova zemljišča in način kmetovanja ustrezala zahtevam ukrepa. Druga skupina so bili kmetje, ki jim je bilo sodelovanje pomembno tudi z okoljskega vidika. Proizvodno usmerjene in intenzivne živinorejske kmetije pa so po drugi strani v tovrstnih ukrepih redko sodelovale (Russi et al., 2016). Pomemben motiv kmetov za sodelovanje na območjih, kjer so uspešne rezultatske sheme uveljavljene dalj časa, pa lahko postane tudi želja po pozitivni družbeni prepoznavnosti (Fleury et al., 2015). Ker v rezultatskih shemah pomembno vlogo igra samostojnost kmetov pri izbiri okoljskih praks, ki temelji na spremljanju stanja značilnic, je poleg pripravljanosti za vstop v ukrep, ključna tudi ustrezna usposobljenost kmetov za uspešno uveljavitev rezultatskih shem v praksi (Herzon et al., 2018). Rezultatiprepoznavanja značilnic kažejo, daje pripravljeni nabor vrst za Kras in Haloze verjetno ustrezen z vidika enostavnosti prepoznavanja vrst. Alternative ukrepa, ki smo jih v raziskavi zasnovali kot rezultatsko ali mešano shemo, za osnovno plačilo predvidevajo prisotnost 4–8 pozitivnih aliposebnih pozitivnih značilnic, za dodatno plačilo, ki izkazuje ugodno ohranitveno stanje, pa več kot 9. Večina anketirancev z obeh raziskovalnih območijbiverjetnože sedajlahko prepoznala primerljivo število značilnicnasvojih površinah. 6.6.2 Metoda usposabljanja Svetovalna služba je pomemben vir informacij za potencialne pristopnike k ukrepuin igra pomembno vlogo pri oblikovanju odnosa kmetov do kmetijsko-okoljskih ukrepov (Barreiro- Hurléetal., 2010). Tujeraziskavekažejo, dasvetovalnapodpora(posebno, čeje zauporabnike brezplačna) pozitivno vplivanaodločanjekmetovzavstop vukrepe (Lastra-Bravo et al., 2015), prav tako pa lahko okrepi tudi njihovo usposobljenost za izvajanje okoljskih praks (Lobley et al., 2013). Med glavne vire informacij o okoljskih praksah in ukrepih kmetijsko-okoljske politike za kmete v Sloveniji sodi svetovanje ob oddaji zbirnih vlog ter obvezna usposabljanja v okviru KOPOP in drugih okoljskih instrumentov kmetijske politike (MKGP, 2017). Svetovalna podpora predstavlja pomemben element v procesu odločanja, saj je kar 42 % anketiranih kmetovvraziskavimnenje kmetijskegasvetovalca uvrstilo med trinajpomembnejšedejavnike, ki jih upoštevajo pri odločitvi o vpisu vKOP. Anketirani kmetje so izmed možnih metod prenosa znanja v okviru KOPOP najpogosteje izbirali individualno svetovanje in možnost, da si metodo usposabljanja izberejo sami izmed nabora možnosti, medtem ko je obstoječi sistem obveznih predavanj preferiralo zgolj 16 % vprašanih. Globina odpora do obstoječega sistema se še bolj pokaže v tem, da so obstoječi sistem pogosteje izbirali predvsem tisti, ki KOPOP ne poznajo, kmetje, ki ukrep poznajo ali so že kdaj bili vpisani, pa so raje izbirali alternativne metode usposabljanja. V kvalitativnem delu raziskave se je pokazalo, da kmetje pri prenosu znanja pogrešajo predvsem možnost, da bi si s svetovalcem primere dobrih praks ali situacijo na svoji kmetiji ogledali tudi na terenu. Predvsem manjši kmetje so v kvalitativnem delu raziskave izpostavljali tudi, da so po njihovem mnenju deležni manjše svetovalne podpore kot večje in bolj profesionalne kmetije. Čeprav je bilo omenjeno stališče vezano predvsem na svetovanje o kmetovanju in upravljanju njihove kmetije vširšem smislu, paima tolahko posledice tudi zvidika uvajanja ali ohranjanja okoljskih praks. Manjše kmetije, upokojeni kmetje in »novi kmetje«, ki so se priselili na podeželjein se skmetovanjem ukvarjajoboljljubiteljsko, so namrečpogosto redkejevključeni v obstoječi sistem svetovalne podpore in imajo manj interakcij s kmetijskimi svetovalci, zato so tudi slabše informirani kot večje in bolj profesionalne kmetije (Vesterager in Lindegaard, 2012; Wilson, 1997). Kljub temu bi bile za potrditev utemeljenosti te domneve potrebne dodatne raziskave, saj bi lahko šlo za del širšega problema. Kritika svetovalne službe z vidika manjših kmetij se je namreč pogosto pojavljala v kontekstu širše kritike obstoječega sistema kmetijske politike, ki po mnenju teh kmetovfavorizira velikekmetije vnižinskih območjih. Pri tem smo na Krasu to zaznali predvsem kot konflikt med »velikimi in majhnimi«, v Halozah pa med »nižinskimi in haloškimi«, kar je verjetno posledica neposredne bližine Dravsko-Ptujskega polja. 6.6.3 Koordinacija ukrepanja, sodelovanje med kmetijami in skupinski bonus Uresničevanje kmetijsko-okoljske politike pogosto zahteva koordinacijo ukrepanja na krajinskemnivoju, sajje zadoseganje številnih okoljskih ciljevtreba zagotovitizadosten obseg sklenjenih površin zemljišč, na katerih se izvajajo ustrezne okoljske prakse. Možnosti za zasnovo takšnih ukrepov segajo od doseganja zadostne gostote individualnih pogodb do skupnega delovanja (collective action), ki skupinam kmetov omogoča oddajo kolektivnih načrtov za upravljanje določenega območja (Franks in Emery, 2013; Šumrada in Erjavec, 2020). Doseganje zadostnega obsega (sklenjenih) površin, ki so vključene v kmetijsko-okoljske ukrepe, je bilo opredeljeno kot ena od šibkostiobstoječegasistemaKOPtudivSloveniji (MOP, 2019), vendar je bilo sodelovanju med kmeti na okoljskem področju predmet zgolj peščice raziskav (Slovenc, 2019). Na obeh raziskovalnih območjih sodelovanje med kmeti omejuje opuščanje kmetovanja, razdrobljenost zemljišč ter zahtevnost prenosa ali najema zemljišč, zaradi katerega je v nekaterih vaseh ostal zgolj eden ali nekaj aktivnih kmetov. Drug problem je medsebojno nezaupanje, ki je še posebej prisotno na področju morebitne soodvisnosti pri izplačilu podpor kmetijske politike. Odpor do medsebojnega sodelovanja pa ima tudi globje razloge, ki izhajajo iz razlik v pristopih in pogledih na kmetovanje, vključno s stališči do proizvodnje in varstva okolja in narave (Slovenc, 2019). Poleg tega je pri razumevanju nesodelovanja med kmetijami treba upoštevati vpliv zgodovinskega razvoja, posebej v zadnjih dveh generacijah. V marsičem dramatične tehnološke, družbene in ekonomske spremembe podeželskih območij po drugi svetovni vojni so namreč močno spremenile identiteto in način sodelovanja med kmeti. Kmetijstvo se je tako iz kolektivne dejavnosti, s katero so se ukvarjale vsa gospodinjstva v vasi, postopoma spreminjalo v panogo, s katero se ukvarjajo samo kmetje, ta pa postaja vse bolj individualizirana (Riley et al., 2018). Oba procesa so na raziskovalnih območjih spodbudili pomembni prelomi v načinu poslovanja, s katerimi je tesno povezano tudi postopno opuščanje kmetijstva, v zadnjih dveh desetletjih pa verjetno tudi instrumenti in podpore kmetijske politike, ki temeljijo na individualnih pogodbah. Po mnenju intervjuvanih predstavnikov strokovne javnosti zato vključevanje skupnega delovanja v zasnovo kmetijsko-okoljskih ukrepovv Sloveniji najverjetneje ne bi bilo uspešno, kar potrjuje tudi kvalitativna in kvantitativna analiza odziva kmetov. Doseganje sklenjenosti površin bibilo posledično boljsmiselno dosegatizdoseganjemzadostnegaštevilaindividualnih pogodb, pričemer pabibilo smiselno pilotno preizkusititudiskupinskibonus. Povečanje vpisa v KOPOP binamrečzahtevalo tako izboljšanjenjihove zasnove kottudi spodbujanjedelovanja različnih organizacij, ki lahko na lokalnem nivoju delujejo kot promotorji in svetovalci pri izvajanju ukrepov. Anketiranim kmetom možnost skupinskega bonusa večinoma ni predstavljala pomembnejše spodbude z vidika sodelovanja v ukrepu. Kljub temu pa obstajajo določene razlike v preferencah, kako bi se ta lahko izplačal. Te so bile povezane predvsem s številom še aktivnih kmetij v okolišu, optimizmom glede doseganja ciljnega vpisa površin v ukrep, medsebojnim zaupanjem in lastnimi načrti glede prigodnosti kmetije. 6.7 Sklepi in priporočila 6.7.1 Snovanje kmetijsko-okoljskih ukrepov V zadnjih dveh desetletjih so v evropskih in drugih državah testirali različne zasnove ukrepov, s katerimi so skušali izboljšati njihovo stroškovno učinkovitost in uspešnost pri doseganju ciljev. V pričujoči študiji smo na podlagi pregleda literature in analize izbranih primerov ukrepov, ki se izvajajo v EU in Švici, klasificirali tipe zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepovin primerjalinjihove prednostiin slabosti. To omogočasistematičen pregledmožnosti, ki so na voljo, in pripravo priporočil za načrtovanje prihodnje kmetijsko-okoljske politike v Sloveniji. Ključni kriteriji pri izboru ustrezne zasnove ukrepa vključujejo okoljsko uspešnost (zmožnost ukrepa, da bo dosegel zastavljene cilje), stroškovno učinkovitost (razmerje med koristjo in stroški ukrepa), obseg administrativnih stroškov, povezanih zupravljanjem ukrepa, posrednekoristiin stroškeukrepanja nadruge cilje in pravičnost vsmislu poštene porazdelitve koristi in stroškov med proizvajalci, potrošniki in davkoplačevalci (OECD, 2010). Ukrepi, ki se trenutno izvajajo v Evropi, so zelo raznoliki, vendar jih je v okviru teh treh področij mogoče klasificirati po prepoznavnih tipih zasnov. Na podlagi pregleda literature in analizeprimerovv tejštudijiocenjujemo, dajeuspešnostukrepovsicer boljkotod samegatipa zasnove odvisna od njegove strokovne priprave in prilagojenosti lokalnemu okolju. Načrtovanje ukrepov mora zato vedno izhajati iz problema, ne iz tipa zasnove. Kljub temu je na podlagi izkušenj z izvajanjem v literaturi že mogoče prepoznati nekatere skupne značilnosti problemov, za katere so določeni tipi zasnov še posebej primerni (preglednica 12). Preglednica 12: Povzetek značilnosti okoljskih problemov, pri katerih je smiselna uporaba zahtevnejših zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepov Rezultatske in mešane sheme Skupno delovanje Sistem izbora med upravičenci • potrebno je nadaljnje ohranjanje ugodnega stanja območja (kmetje imajo izkušnje sprimernimi kmetijskimi praksami), • mogoče je natančno opredeliti okoljske cilje in izbrati enostavno merljive kazalnike, • med deležnikije mogoče vzpostaviti dovolj odprto okolje, da je (del) odločanja o izvedbi ukrepov lahko prepuščen kmetom, • kmetje so pripravljeni sprejeti del tveganja za doseganje rezultatov. • za uspešno rešitev problema je potrebno koordinirano delovanje večjega števila kmetov (in organizacij), • lokalnideležnikiimajo interes in kapacitete za reševanje problema in se strinjajo, da je to najbolj primeren pristop, • obstaja dolgoročno stabilno in podporno politično okolje, ki omogoča vzpostavitev povezav in zaupanja med akterji. • upravičenci se med seboj opazno razlikujejo po vplivu na okolje in stroških, kijih imajo z izvajanjem ukrepa, • interes za sodelovanje je večji od razpoložljivih sredstev, • območje in število interesentov je dovolj veliko za nastanek konkurence med ponudniki, • financer težko pridobipodatke o upravičencih, zato je podrobno načrtovanje ukrepov povezano z velikimi stroški, • obstaja politična podpora izbiranju med upravičenci (plačila nedobijo vsi, temveč samo tisti, ki najbolje izpolnjujejo kriterije). Analiza uspešnih kmetijsko-okoljskih ukrepov, še posebej tistih s kompleksnejšimi zasnovami, kaže, da imajo ti nekatere skupne značilnosti, ki so se pokazale tekom njihovega razvoja. Te so primerljive ne glede na izbrani tip zasnove, zato jih je verjetno mogoče generalizirati v ključne dejavnike uspeha: 1. Dobra raziskanost in poglobljeno razumevanje okoljskega problema Uspešni primeri ukrepov se običajno razvijejo na območjih, kjer potekajo intenzivne raziskave ekološkega ali okoljskega ozadja problema, saj je pri snovanju vsebine ukrepov nujno dobro razumevanje povezav med kmetijskimi praksami in ekosistemi. Po drugi strani je pri izboru ustrezne zasnove ključno poglobljeno razumevanje družbenega konteksta, ki se med drugim kaže v zgodovinskem razvoju območja in socialnih in ekonomskih značilnostih lokalnega okolja. 2. Kmet v središču načrtovanja Uspešniukrepiseob upoštevanju okoljskih ciljevpravilomarazvijajotako,dajekončni upravičenec manj administrativno obremenjen, ima več možnosti odločanja glede načina izvedbe ukrepa in bolje razume sistem in pomen ukrepanja. 3. Zaupanje med deležniki in decentralizacija odločanja Pogoj za vzpostavitev lokalnim razmeram prilagojenih ukrepov je vzpostavitev zaupanja med ključnimi deležniki in njihova vključitev v odločanje. V prvi vrsti gre za zaupanjemed financerjem(državo) in kmeti, kiješeposebejpomembno prirezultatskih shemah, medtem ko je (zlasti pri skupnem delovanju) nujno tudi sodelovanje med kmeti in z drugimi organizacijami. 4. Vključitev lokalnih in drugih deležnikov v načrtovanje in upravljanje Pobudniki za nastanek in razvoj novih in inovativnih ukrepov so pogosto zunanji deležniki, ki imajo zaradi različnih razlogov dolgoročen interes za rešitev določenega problema in kapacitete, s katerimi lahko pomagajo pri upravljanju ukrepa. 5. Prilagodljivo upravljanje in stabilna podpora politike Kompleksni ukrepi za svoj razvojpotrebujejo večdesetletijinse stalno spreminjajo. Za njihovo vzpostavitev je zato potrebna dolgoročna strateška podpora politike, ki se kaže v ustreznih podpornih ukrepih in vzpostavitvi dovolj odprtega okolja za testiranje novih rešitev in stalno nadgrajevanje ukrepov s pridobljenimiizkušnjami. 6.7.2 Preference do različnih zasnov ukrepov in vrednotenje okolja Pripravljenost za sprejem okoljskih praks pri kmetih odvisna od uveljavljene tehnologije, intenzivnosti in obsega pridelave (prireje) ter posledično tržne usmerjenosti in ekonomskega položaja njihovih kmetijskih gospodarstev. Poleg teh proizvodnih in ekonomskih dejavnikov pa na odločanje vplivajo tudi številni drugi, kot so socialne norme (vrednote), ki izhajajo iz družbenega okolja, znanje, stališča in psihološki dejavniki ter družinske in socialne razmere (Lastra-Bravo et al., 2015). Ključna ugotovitev pri tem je, da kmetje niso homogena skupina (Schmitzberger et al., 2005), kar smo potrdili tudi v naši raziskavi, s katero smo analizirali proces odločanja in preference kmetov do različnih zasnov kmetijsko-okoljskega ukrepa za ohranjanje ekstenzivne rabe suhih travišč. Ugotovljene razlike v motivih in dejavnikih, ki jih različne skupine kmetov upoštevajo v procesu odločanja, se posledično kažejo tudi v različnih preferencah do zasnov kmetijsko­okoljskih ukrepov (Russi et al., 2016). Ti trenutno temeljijo na istem tipu instrumenta in enotni zasnovi za vse kmetije, zato bi bilo pri načrtovanju prihodnje kmetijsko-okoljske politike smisleno v večji meri upoštevati heterogenost kmetij na posameznih območjih. Neskladnost med preferencami kmetov in obstoječo zasnovo ukrepov je tako verjetno eden od pomembnih razlogovzarelativno neuspešnostkmetijskepolitikenapodročju ohranjanjatraviščvSloveniji. Neskladnost ukrepov s pričakovanji kmetov se med drugim kaže v ugotovitvi, da bi se v obstoječo zasnovo ukrepov vpisala predvsem tista kmetijska gospodarstva, ki so se za sodelovanje v KOPOP že odločila, medtem ko jo drugi kmetje bolj ali manj močno zavračajo. To bilahko tudipojasnilo, zakajje bildosedanji vpis vukrepe naobeh raziskovalnih območjih bistveno nižji od zastavljenih ciljev (Vlada RS, 2015), podobno sliko pa lahko verjetno pričakujemo tudi na drugih primerljivih območjih. Izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov pogosto temelji na predpostavki, da ti pri kmetih hkrati spodbujajo tudi dolgoročno sprejemanje okoljskih praks in s tem razumevanje pomena varovanja okolja. Posebno na področju ohranjanja biodiverzitete sociološke in druge družboslovne raziskave kažejo, da temu ni nujno tako (de Snoo et al., 2013). Vpis v KOPOP namreč od kmetov zahteva zgolj kratkoročno zavezanost k izvajanju določenih praks, ki niso nujno skladne z njihovim osebnim prepričanjem. Za sodelovanje se zato lahko odločajo tudi, če so predpisane zahteve ukrepa samo skladne s tehnologijo in načinom pridelave na njihovi kmetiji in če so za to ustrezno kompenzirani (Burton in Paragahawewa, 2011). Vrednostni sistem (t.i. socialne norme), po katerem se kmetje primerjajo med seboj in pomembno vpliva tudi na odločanje (Dessart et al., 2019), pa se pri tem ne spreminja ali pa jih od izvajanja okoljskih praks celo odvrača (de Snoo et al., 2013). Neskladja med cilji kmetijsko-okoljskega ukrepa za ohranjanje suhih travišč in prepričanji kmetov smo zaznali tudi vnaši raziskavi. Ključni motivi za ohranjanje travišč so bili namreč povezani predvsem s preprečevanjem zaraščanja in ohranjanjem krajine ter produkcionističnim razumevanjem njihove rabe (tj. proizvodnimi in ekonomskim cilji), medtem ko je bilo njihovo ohranjanje z vidika biodiverzitete za veliko večino kmetov manj pomembno. Posledica tega je med drugim nizko poistovetenje ali celo nerazumevanje smisla izvajanja ukrepov, kar ješeposebejrazvidno takrat, ko jenjihovavsebinavnasprotju spredstavo kmetov, kaj je »urejena krajina« ((Włodarczyk-Marciniak et al., 2020). Razkorak med predstavami in pričakovanji, kakšna naj bo prihodnost kmetijstva in vloga biodiverzitete v kmetijstvu, kmetijski politiki in kmetijski krajini, pa ni prisotna samo pri kmetih, temveč je opazna tudi pri deležnikih in institucijah, ki v Sloveniji sodelujejo pri načrtovanju in izvajanju kmetijsko-okoljskih ukrepov. To velja tako za tiste, ki delujejo na državnem nivoju, kot tudi za organizacije, ki delujejo bolj lokalno in so v tesnejšem stiku s kmeti. Dialog še dodatno otežuje pomanjkljiva opredelitev ciljev in pričakovanih rezultatov ukrepov in različno razumevanje terminologije. Izkušnje vdržavah zahodneEvrope, kjer imaizvajanjetovrstnih ukrepovdaljšo zgodovino, kažejo, daje spreminjanje socialnih normnapodročju kmetijstva in okolja izredno dolgotrajen proces, ki bo verjetno trajal desetletja (Cusworth, 2020). Kljub temu pa nekatere nove zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov ta proces verjetno lahko pospešijo ali vsaj olajšajo. Rezultatske sheme, ki temeljijo na spremljanju konkretnih indikatorjev in bolj inidividualnem in kakovostnem prenosu znanja, lahko tako pomembno prispevajo k učenju in spreminjanju percepcije kmetov, kakšne so ustrezne okoljske prakse (Birge in Herzon, 2019). Poleg tega imajo lahko pozitivnen učinek tudi na kakovost razprave med institucijami, saj v procesu načrtovanja zahtevajo večjo konkretizacijo ciljev in pričakovanih rezultatov ukrepa (Fleury et al., 2015), kar smo potrdili tudi v naši raziskavi. Čeprav se je v raziskavi skupinski bonus izkazal kot manj pomemben z vidika preferenc kmetov, je lahko izvajanje primerljivih pristopov h koordinaciji ukrepanja kljub temu pomembno tudi v Sloveniji. Skupinski bonus ali podobna kompetitivna oblika spodbude bi namreč lahko pomembno prispevala k usmerjanju in krepitvi delovanja različnih organizacij, ki so lahko ključne pri promociji in krepitvi sprejemljivosti tovrstnih okoljskih praks na lokalnem nivoju (Hilpold et al., 2018). 6.7.3 Ključna priporočila 1. Sprememba zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov Na podlagi ugotovljenih preferenc kmetov bi bilo na področju ohranjanja narave in ekstenzivne rabe travišč v Sloveniji verjetno smiselno pričeti s postopnim uvajanjem rezultatskih in mešanih shem. Te so lahko še posebej primerne na območjih, kjer je mogoče opredeliti dobro prepoznavne in merljive, predvsem rastlinske, indikatorje. Zaradi njihove pretežno tehnološke usmeritve je kmetijsko-okoljske ukrepe, ki so namenjeni na primer varstvu voda in talter blažitvipodnebnih sprememb, verjetno smiselno še naprej izvajati v obliki shem s predpisanimi praksami. Kljub temu je načela rezultatsko usmerjene politike smiselno sistematično vključiti tudi v proces načrtovanja tovrstnih ukrepov. S tem bi se lahko med drugim izboljšala: • kakovost opredelitve in merljivost ciljev in kazalnikov ukrepov, • vsebina predpisanih zahtev, ki izhaja iz z indikatorji opredeljenega ciljnega stanja, ter • conacija upravičenih območijin s tem prostorske ciljnosti ukrepov. Po drugi strani KOPOP morda niso najbolj primeren pristop k spobujanju izvajanja okoljskih praks za vse skupine kmetov, zato bi bilo smiselno razmišljati o širšem naboru instrumentov. Pri skupini neprofesionalnih in majhnih kmetij ter kmetih, ki močno zavračajo vstop v dodatne pogodbene obveznosti, bi bilo zato morda bolj smiselno razmišljati o nadgraditvi Sheme za male kmete z večjim poudarkom na okoljskih vsebinah. Pri tej skupini bibiloverjetno trebaokrepititudiprenosznanja. Številnimajhnikmetjeso namrečkotproblem izpostavili slabši dostop do ustrezne svetovalne podpore. 2. Posodobitev sistema prenosa znanja Na podlagi rezultatov raziskave bi bilo v Sloveniji smiselno izvesti celovito prenovo sistema obveznih usposabljanj v okviru ukrepa KOPOP, verjetno pa tudi drugih primerljivih instrumentov, kotstaEkološko kmetovanjein Dobrobitživali. Gledenapreference kmetov bi bilo verjetno smiselno razmisliti o uvedbi nabora različnih metod (individualno svetovanje na kmetiji, ogled dobrih praks, panožni krožki in predavanja), med katerimi bi nato kmetjesamostojno izbrali4 ureusposabljanjletno. Prenovasistemausposabljanjaješeposebej pomembna v primeru uvedbe rezultatskih in mešanih shem. Na področju ohranjanja narave smo zaznali tudi potrebo, da se na področju prenosa znanja povečajo kapacitete in usposobljenost kmetijskih svetovalcev in okrepi sodelovanje z naravovarstvenimi institucijami na državni ali območni ravni. 3. Okrepitev delovanja podpornih institucij na lokalni ravni Ena od pomembnih skupnih točk uspešnih kmetijsko-okoljskih shem v Evropi je vzpostavitev kvalitetnega podpornega sistema na lokalnem nivoju (Šumrada in Erjavec, 2020). Ta vključuje različne lokalne in druge organizacije, kot so svetovalna služba, uprave zavarovanih območij, nevladne organizacije ali organizacije kmetov, ki imajo dolgoročni interes za uresničitev kmetijsko-okoljskih ciljev in kapacitete za sodelovanje pri upravljanju ukrepa. Potrebe po izboljšanju stanja na tem področju smo zaznali tudi v naši raziskavi, zato predlagamo, da se z ustreznimi ukrepi spodbudi delovanje tovrstnih organizacij na področju promocije in spodbujanja izvajanja okoljskh praks. Na ta način se lahko na posameznih območjih dodatno pospeši tudi spreminjanje socialnih norm in razumevanja smiselnosti izvajanja ukrepov pri kmetih. V ta namen je možno uporabiti več pristopov, ki vključujejo tako obstoječe instrumente kmetijske politike (npr. ukrep Sodelovanje in CLLD) kot tudi nekatere nove pristope, ki se izvajajo v tujini. Ti vključujejo na primer uvedbo skupinskega bonusa (Krämer in Wätzold, 2018; Wätzold in Drechsler, 2014) ali tekmovanja, nagrade in podobne dogodke, s katerimi se javno izpostavi primere dobrih praks (Hilpold et al., 2018). 4. Krepitev vloge biodiverzitete in okolja v kmetijstvu Poleg izboljšanja uspešnosti okoljskih instrumentov je po našem mnenju ključen izziv prihodnje kmetijsko-okoljske politike v Sloveniji omogočiti zbliževanje in spreminjanje socialnih norm, vrednot in prioritet na področju vloge biodiverzitete in okolja v pridelavi hrane in ohranjanju krajine. Gre za dolgoročen, verjetno več desetletij trajajoč proces, ki mora potekati na ravni strok in institucij (vladne, nevladne, načrtovalske, oblikovanje in prenos znanja, lokalne razvojne skupnosti, podjetništvo) in med kmeti. Spodbuditi ga je verjetno mogoče predvsem posredno zboljkakovostnim inrezultatsko usmerjenim procesomodločanja ter krepitvijo prenosa znanja in dialoga med deležniki. 7. METODOLOGIJE VREDNOTENJA OKOLJSKIH INSTRUMENTOV KMETIJSKE POLITIKE 7.1 Uvod in metodološki pristop Že več kot petdeset let je Skupna kmetijska politika (SKP) ena od najpomembnejšihjavnih politik EU (OECD, 2017). Cilji sodobne kmetijske politike so usmerjeni v podporo sodobnemu in tržno usmerjenemu kmetijstvu in zagotavljanju varne, dostopne in kakovostne hrane za potrošnike, ki je pridelana na trajnosten način in ob upoštevanju dogovorjenih standardov varstva okolja, dobrobiti živali in varnosti hrane. Države članice EU skušajo preko različnih instrumentov SKP odgovarjati tudi na okoljske izzive kmetijstva, kot so podnebne spremembe, zmanjševanje biotske pestrosti in vprašanja trajnostne rabe naravnih virov. Vključevanje okoljskih vprašanj v SKP temelji na zagotavljanjem trajnostnega načina kmetovanja z izogibanjem okolju škodljivih kmetijskih dejavnosti in spodbudah za zagotavljanje okolju koristnih javnih dobrin in storitev (Pe’er etal., 2019). Pomemben vpliv na uspešnost in učinkovitost kmetijske politike do okolja imajo tako ustrezna zasnova in ciljna usmerjenost ukrepov kot tudi obseg in višine sredstev, namenjenih posameznim ukrepom SKP (Erjavec et al., 2018a; Šumrada et al., 2020). Med najpomembnejšeokoljskeinstrumenteSKPprištevamo KOP v okviru politikerazvoja podeželja. Poleg drugih dejavnikov (Lastra-Bravo et al., 2015) imajo pomembno vlogo pri vključevanju kmetov v KOP tudi višina plačil za sprejete obveznosti, saj je sodelovanje v tovrstnih ukrepih za kmete prostovoljno (Keenleyside et al., 2011; Poláková et al., 2011). Namen tega dela raziskave je pregled in presoja različnih metodologij za finančno ovrednotenje ukrepov SKP na področju okolja na podlagi pregleda literature in drugih virov. Pri tem smo zasledovali naslednje cilje: • opredeliti zakonodajni okvir vrednotenja instrumentov SKP na področju okolja, • pregled različnih metodologij vrednotenja ukrepov povezanih z okoljem, pri čemer se bomo osredotočilipredvsem narazlične možne zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji in v nekaterih drugih evropskih državah, • predstavitev teoretičnega ozadja metodologij, pristopa in poteka vrednotenja, • predstavitev primerov uporabe metodologij vrednotenja na podlagi praks različnih držav članic, • podaja najpomembnejših smernic za finančno ovrednotenje ukrepov SKP. Pri pregledu in presoji različnih metodologij za finančno ovrednotenje kmetijsko-okoljskih in drugih ciljnih ukrepov SKP smo se naslonili na pregled znanstvenih objav in strokovnih gradiv s področja načrtovanja, upravljanja in tipov pogodbenih razmerij v okviru kmetijsko­okoljske politike (Šumrada in Erjavec, 2020). Vraziskavo smo vključili tudi različno literaturo (poročilaraziskav, znanstvenein strokovnečlankeipd.) in druge relevantne vire (npr. zakonske podlage), ki bolj podrobno opisujejo in proučujejo metodologije za finančno ovrednotenje ukrepovnapodročjuokoljavrazličnih programskih obdobjih SKP. Predstavljamo patudinekaj ukrepov (projektov) s področja varovanja okolja iz različnih evropskih držav, opisujemo njihove zasnove in metodologije določitve plačil. V nadaljevanju je na kratko predstavljen zakonodajni okvir ukrepov SKP z najpomembnejšim vplivi na okolje in pregled literature, ki je ločen na kratko predstavitev različnih kmetijskih-okoljskih ukrepov ter pregled različnih metod vrednotenja teh ukrepov. Nato so predstavljene metodologije vrednotenja okoljskih instrumentov SKP, ki jih ločujemo na instrumente v okviru t.i. prvega stebra SKP in ukrep kmetijsko-okoljskih-podnebnih plačil. Dodani so tudi primeri kmetijsko-okoljskih ukrepov iz Avstrije, Irske, Španije in Slovenije. 7.2 Zakonodajni okvir za vrednotenje instrumentov SKP na področju okolja SKP na področju okolja in narave odseva dve načeli; »onesnaževalec plača« in »dobavitelj prejme«. Prvo načelo je povezano s spoštovanjem obveznih zahtev (tj. zahtev navzkrižne skladnosti) pri izvajanju večine ukrepov SKP in kaznovanjem neskladnosti z zniževanjem plačil. Nasprotno je zagotavljanje okoljskih javnih dobrin in storitev, ki presegajo obvezne zahteve, nagrajeno npr. s plačili za kmetijsko-okoljske-podnebne ukrepe. Ključne zahteve in ukrepi, kiso v celoti ali vpretežni meri namenjenidoseganju okoljskih ciljev v programskem obdobju SKP 2014–2020, so: • navzkrižna skladnost • zelena komponenta v okviru neposrednih plačil • kmetijsko-okoljska-podnebna plačila • plačila za ekološko kmetovanje • plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo. V nadaljevanju predstavljamo zakonodajne podlage, ki vključujejo tudi določila o vrednotenju ukrepov, določitvi plačilin posledicah neupoštevanja zahtev. 7.2.1 Navzkrižna skladnost Na ravni EU so pravila navzkrižne skladnosti (cross-compliance), ki v SKP vgrajuje osnovne standarde na področju varstva okolja, podnebnih sprememb, dobrega kmetijskega in okoljskegastanjazemljišč, javnegazdravja, zdravja živaliin rastlin ter dobrobitživali, določene z Uredbo 1306/2013/ES (Naslov VI in Priloga II). V aktualnem programskem obdobju SKP je sistem navzkrižne skladnosti poenoten z zakonodajnim okvirjem SKP in se v primerjavi s preteklim obdobjem ni bistveno spremenil. V Sloveniji pravila navzkrižne skladnosti določa Uredba o navzkrižni skladnosti – dalje uredba CC (Uradni list RS, 2019). Obvezno spoštovanje pravil navzkrižne skladnosti (priloga 1 uredbe CC) je na področju izvajanja ukrepov neposrednih plačil, nekaterih ukrepov iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014–2020 (plačila PRP) in plačil za prestrukturiranje in preusmeritev vinogradov ter zeleno trgatev(podporevinskemu sektorju) (4. člen uredbeCC). Spoštovanjepravilnavzkrižne skladnostipomeni temeljzanavedena plačila kmetijskepolitike, neizpolnjevanje pravil pa vodi vzmanjšanje plačil ali izključitev iz njih. 7.2.2 Zelena komponenta Uporaba trajnostnih in okolju prijaznih kmetijskih praks ter ohranjanje tal in biotske raznovrstnosti so pomembni cilji SKP. V programskem obdobju 2014–2020 SKP podpira uporabo kmetijskih praks, ki ugodno vplivajo na podnebje in okolje, in sicer s plačili za zeleno komponento, ki nagrajujejo kmete za varovanje naravnih virov in zagotavljanje javnih dobrin. Zelenakomponentatemeljinadoločbah Uredbe1307/2013 (Naslov III, poglavje 3), v Sloveniji je določena s predpisi o izvajanju shem neposrednih plačil (Uradni list RS, 2020). Za plačila ukrepov iz naslova zelene komponente je namenjenih 30 % letne nacionalne ovojnice, določene v prilogi II Uredbe 1307/2013/EU. NosilecKMG, kijeupravičen do plačilanapodlagishemeosnovnegaplačila, moranavseh svojih upravičenih kmetijskih površinah izvajati ukrepe zelene komponente. Katere prakse mora izvajati, je odvisno od obsega in vrste kmetijskih površin KMG. Ukrepi zelene komponente so trije: • Diverzifikacija kmetijskih rastlin, kijepredvsemnamenjenapreprečevanju monokultur in izboljšanju kakovosti tal. • Površine z ekološkim pomenom (PEP), ki se uvajajo z namenom ohranitve in izboljšanja biotske raznovrstnosti. • Ohranjanje okoljsko občutljivega trajnega travinja (OOTT) na območjih Natura 2000, ki je pomembno z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti, ohranjanja habitatov in sekvestracije ogljika. 7.2.3 Plačila iz drugega stebra Podlaga zaplačilaizdrugegastebrajeUredba1305/2013/ESo podporizarazvojpodeželja, ki z izvedbeno (Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 808/2014) in delegirano uredbo (DelegiranaUredbaKomisije(EU) št. 807/2014) določapodrobnejšapravilavzvezis programi razvoja podeželja (PRP). VSlovenijikmetijsko-okoljska-podnebnaplačila,plačila zaekološko kmetovanje in plačila za območja zomejenimi dejavniki za kmetijstvo, ki imajo največjo težo pri podpiranju okoljskih ciljev, ureja posebna uredba (Uradni list RS, 2018b), ki temelji na Programu razvoja podeželja RS (MKGP, 2017). Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila (KOPOP) so določena v 28. členu Uredbe 1305/2013/ES. Namenjena so ohranjanju in spodbujanju potrebnih sprememb kmetijskih praks, ki ugodno vplivajo na okolje in podnebje, in so obvezni element PRP na nacionalni in/ali regionalni ravni, kmetje pa jih lahko prostovoljno izberejo. Uredba 1305/2013/ES določa, da plačila KOPOP lahko krijejo le tiste obveznosti, ki presegajo ustrezne obvezne standarde navzkrižneskladnosti, merilain minimalneaktivnosti ter ustrezne osnovne zahteve za uporabo gnojil in fitofarmacevtskih sredstev ter druge ustrezne obvezne zahteve iz nacionalnih predpisov. Plačila KOPOP se upravičencem odobrijo letno za kritje vseh ali dela dodatnih stroškov in izpada dohodka zaradi prevzetih obveznosti. Plačila zaekološko kmetovanje(plačila EK),določenav29. členu Uredbe1305/2013/ES, spodbujajo izvajanje naravi prijaznega načina kmetovanja, ki prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti, ohranjanju virov pitne vode, rodovitnosti tal ter kulturne kmetijskekrajine.PlačilaEKkrijejododatno nastalestroškein izpad dohodkazaradiohranjanja ali preusmeritve v prakse in metode ekološkega kmetovanja, pri čemer lahko zajemajo le tiste obveznosti, ki presegajo ustrezne obvezne standarde in zahteve. Plačila za območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo (plačila OMD) določa 31. člen Uredbe 1305/2013/ES. Plačila OMD prispevajo k ohranjanju in spodbujanju sonaravnih sistemov kmetovanja, ohranjanju kulturne krajine podeželskih območij ter trajnostni rabi kmetijskih zemljišč, sčimer posledično pomembno prispevajo tudik ohranjanju in povečevanju biotske raznovrstnosti na območjih OMD. Plačila OMD pripadajo kmetom, ki se obvežejo, da bodo na teh območjih opravljali kmetijsko dejavnost. Plačila, ki se odobrijo letno na hektar kmetijskih zemljišč, pokrivajo razliko med višjimi stroški pridelave in posledični izpad dohodka med območji z omejitvami in območji brez naravnih ali drugih omejitev. 7.2.4 Kmetijska politika po letu 2021 Evropska komisija je junija 2018 objavila zakonodajni predlog ureditve SKP po letu 2020 (Evropska komisija, 2018), s tremi ključnimi zakonodajnimi predlogi: uredba o strateških načrtih, uredba o skupni ureditvi trgov in horizontalna uredba o financiranju, upravljanju in spremljanju SKP. Prihodnja SKP bo temeljila na doseganju devetih specifičnih ciljev, ki zasledujejo večjo odzivnost na podnebne spremembe, generacijsko pomladitev ob hkratni nadaljnji podpori evropskemu trajnostnemu in konkurenčnemu kmetijskemu sektorju. Predlaganiso ambicioznejšiokoljskiin podnebniukrepi, sajimajo kmetje pomembno vlogo pri obvladovanju podnebnih sprememb, varovanju okolja ter ohranjanju krajine in biotske raznovrstnosti. Glavna sprememba bodoče SKP je uvedba strateških načrtov, s katerimi države članice opredelijo svoje specifične potrebe, način doseganja ciljev in porabo sredstev, in bodo predhodno odobreni s strani Evropske komisije. Predlagana je sprememba tj. zelene arhitekture SKP, ki v programskem obodbju 2014–2020 temelji na zahtevah navzkrižne skladnosti, zelenih plačilih(tj. plačila za zeleno komponento v okviru neposrednih plačil) in prostovoljnih ukrepih, kot so npr. KOPOP. V novem programskem obdobju (2021–2027) je za upravičenost do neposrednih plačil in plačil iz 65., 66. in 67. člena predloga uredbe o strateških načrtih predvidena okrepljena pogojenost (conditionality) z izpolnjevanjem osnovnih standardov za okolje, podnebne spremembe, javno zdravje, zdravje živali in rastlin ter dobrobit živali. Ti naj bi temeljili na obstoječih zahtevah navzkrižneskladnostiin zahtevah zaplačilazelenekomponentevprogramskemobdobju 2014– 2020. Predlagana novost vprvem stebru SKPjevključevanje prostovoljnih shem za podnebje in okolje (tj. ekosheme), s kmetijskimi praksami z ugodnimi vplivi na podnebje in okolje. Podobno kot v tekočem programskem obdobju pa ostajajo prostovoljni ukrepi drugega stebra SKP na podlagi 65., 66. in 67. člena predloga uredbe o strateških načrtih, tj. kmetijsko­okoljska-podnebna plačila (obvezen element vseh strateških načrtov), plačila EK, OMD in morebitna plačila za omejitve na posameznih območjih kot odgovor na zahteve Habitatne, Ptičje in Vodne direktive (direktive 92/43/EGS, 2009/147/ES in 2000/60/ES). Koncept določitve podpor za ukrepe kmetijske politike po letu 2020 ostaja podoben kot vprogramskem obdobju 2014–2020, temeljna izhodišča in metodološke podlage predstavljamo nadaljevanju. 7.2.5 Metode določitve plačil za kmetijsko-okoljske-podnebne ukrepe Metodedoločitve kmetijsko-okoljskih plačil vposameznih programskih obdobjih temeljijo na veljavnih zakonskih podlagah ukrepov SKP, ki spoštujejo mednarodna pravila, predvsem sporazum Svetovne trgovinske organizacije o kmetijstvu (v nadaljevanju: sporazum STO o kmetijstvu) (Huige et al., 2010). Tehnične smernice, kijih je pripravila Evropskakomisija (2014) kot pomoč za oblikovanje in uvedbo kmetijsko-okoljskih-podnebnih plačil v okviru PRP za programsko obdobje 2014– 2020 na podlagi Uredbe 1305/2013/ES (tj. tehnične smernice), vključujejo tudi generalna izhodišča in podlage za določitev plačil za kmetijsko-okoljske ukrepe. Tehnične smernice omenjajo tudi način izračuna plačil za tj. rezultatsko usmerjene kmetijsko-okoljske zahteve. Podpore SKP morajo biti skladne s prvim odstavkom priloge 2 sporazuma STO o kmetijstvu, kipravi, damorajo domačepodpore, za kateresezahteva oprostitevobvezznižanja (Green Box), zadostiti temeljni zahtevi, da nimajo vpliva na izkrivljanje trgovanja ali na proizvodnjo alipajetavplivminimalen.DoločitveSTOso včasih izpostavljenekotpomemben razlog za počasnejše uvajanje inovativnih kmetijsko-okoljskih shem s spodbudnimi plačili za okoljske storitve (Burton in Schwarz, 2013), čeprav se mnogi s tem ne strinjajo in menijo, da so pravzaprav omejitve SKP tiste, ki onemogočajo učinkovitejše kmetijsko-okoljske ukrepe (Hasund in Johansson, 2016). V projektu, ki se je financiral iz šestega okvirnega programa Evropske komisije, je bila narejena primerjalna analiza metodoloških podlag za določitev plačil za kmetijsko-okoljske ukrepe v okviru PRP 2007-2013. V raziskavo je bilo vključenih 12 različnih držav članic (Vlahos in Tsakalou, 2007). Ugotovili so, da so države članice pri določitvi podlag za kmetijsko-okoljskaplačilaob upoštevanju splošneganačelaizgubedohodka, dodatnih stroškov in 20 % transakcijskih stroškov uporabile štiri različne metodološke pristope: 1. Primerjava dejanskih pokritij (SGM) kmetij, ki sodelujejo v kmetijsko-okoljskih ukrepih in kmetij, ki ne sodelujejo v kmetijsko-okoljskih ukrepih, 2. Primerjava dohodka in stroškov kmetijskih praks zaradi prevzetih obveznosti kmetijsko-okoljskih ukrepov glede na kmetijske prakse brez prevzetih obveznosti, izračunanih na podlagi kalkulacij (najbolj razširjen pristop), 3. Ad hoc pristop, ki temelji na primerjavi skupne ravni ekonomskih kazalcev (npr. variabilni stroški, prihodek) in 4. Pristop s kombinacijo prvega in drugega pristopa. V raziskavi manj zahtevnih kmetijsko-okoljskih shem iz PRP 2007–2013 so Keenleyside et al. (2011) ugotovili, dajezobstoječometodo določitveplačil(dodatnistroškiin izpaddohodka) težko doseči višine plačil, ki bi jih kmetje zaznavali kot primerne. Po objavi zakonodajnih predlogov za obdobje SKP 2014–2020 je nastala raziskava, ki je proučila alternativne pristope k določitvi plačil (Barnes et al., 2011) za ekonomsko manj zanimiveoziroma neekonomičnekmetijskeprakse zugodnimi vplivi naokolje. Škotskaštudija je bila pripravljena na podlagi FADN podatkov. Proučili so tri pristope določitve plačil: • pristop skupnih stroškov pridelave (full cost of managment approach -FCM), • pristop povprečnih plačil na ravni kmetije (holding-wide approach -HW) in • pristop oportunitetnih stroškov (opportunity costs approach -OC). Avtorjištudije (Barnes et al., 2011) FCM pristop predlagajo za del zemljišč na kmetiji, kjer je velikanevarnost opuščanja kmetijskepridelave oziromaso bilazemljišča nedavno izvzeta iz kmetijske pridelave zaradi slabe ekonomike pridelave, vendar imajo ta zemljišča veliko okoljsko vrednost. FCM plačilo (na ha) vključuje spremenljive stroške pridelave (ob predpostavki, da pridelava prinaša izgubo in zato izgube dohodka ni) in povprečne stalne stroške (ocenjene npr. na podlagi FADN podatkov kmetije). Po drugi strani HW pristop predlagajo za geografsko določena območja, kjer so kmetijske prakse zaradi prilagajanja naravnim omejitvam nedonosne, vendar prinašajo okoljske javne dobrine. Pristop OC upošteva oportunitetne stroške kmetijske pridelave v neugodnih pridelovalnih razmerah vprimerjavizdrugimi(alternativnimi) rabamizemljiščalidela. Glavnepredpostavke so, da so oportunitetni stroškikmetijskepridelave, izraženi valternativnih možnostih dohodka, višjiod dohodkaizkmetijstva in danižjidohodek izkmetijstva odraža vplivnaravnih omejitev v primerjavi s povprečnimi dohodki v regiji. Plačilo, določeno po principu OC, bi zmanjšalo vrzel med dohodki v kmetijstvu in dohodki v drugih sektorjih določene regije in na ta način zmanjšalo opuščanje kmetijskih zemljišč. Število pilotnouvedenih rezultatskih kmetijsko-okoljskih shem vEvropi se vtemtisočletju počasipovečuje, nekateriukrepipase uspešno nadaljujejo tudi vPRPdržavčlanic EU(Herzon et al., 2018). Pred programskim obdobjem SKP 2014–2020 je bil pripravljen pregledni priročnik s smernicami za načrtovanje in izvajanje rezultatskih kmetijsko-okoljskih shem za spodbujanje večje biotske raznovrstnosti (Keenleyside et al., 2014). V 7. poglavju teh smernic, kiopisuje način plačila za dosežne kazalnikebiotske raznovrstnosti, so opisane tudipodlage za določitevplačil, kisevpretežnimerisklicujejo natehničnesmerniceEvropskekomisije (2014). Izračun plačil za pilotne projekte zrezultatskimi kmetijsko-okoljskimi shemami temelji na enakih temeljih kot za kmetijsko-okoljske ukrepe v okviru PRP, vendar je fleksibilnost pri vključevanju posameznih elementovplačil(npr. predpostavkeo zmanjšanju pridelka;kmetijske prakse, ki so na splošno potrebne za doseganje želenih okoljskih ciljev) pomembno večja. Princip določitve plačil pa večinoma temelji na oportunitetnih stroških (Allen et al., 2014; RBAPS, 2020). Podlaga za kalkulacije za določitev plačil za ukrep KOPOP v PRP RS 2014–2020 je bila študija o metodologiji izdelave modelnih izračunov za določitev višine plačil za ukrep kmetijsko-okoljska-podnebnaplačilaizPRPRS2014–2020, kijo jepripravilKmetijskiinštitut Slovenije. Predlog plačil v okviru izvajanja ukrepa KOPOP je bil pripravljen na podlagi modelnega izračuna za vsako posamezno zahtevo oziroma samostojno operacijo v okviru ukrepa KOPOP. Sočasno s pripravo modelnih izračunov za določitev plačil za ukrep KOPOP so bili za zahteve in posamezne operacije ukrepa KOPOP pripravljeni tudi opisi s kratkimi izhodišči in ključnimi podlagami za izračune, ki so vključeni v PRP RS 2014–2020 (MKGP, 2017). Ključno pri določitvi plačil za ukrepe SKP, ki imajo vpliv na okolje in podnebje, v naslednjem programskem obdobju: 1. Natančno opredeljeni obvezni standardi in zakonske podlage (tj. pogojenost in druge obvezne zakonske podlage npr. s področja gnojenja, fitofarmacevtskih sredstev); 2. Natančno opredeljene in razmejene obveznosti in načini izvajanja: shem za podnebje in okolje v prvem stebru in ukrepov za varstvo okolja in podnebja v drugem stebru; 3. Natančno opredeljene obveznosti pri izvajanju okoljskih shem in okoljskih ukrepov drugega stebra pri morebitnem sočasnem izvajanju na istih površinah kmetijskih zemljišč; 4. Opredeljena razmerja med obveznostmi ukrepov, ki zasledujejo varstvo okolja in podnebja v drugem stebru (npr. med KOPOP in ukrepom ekološko kmetovanje); Posebna pozornost pa je potrebna tudi pri uvajanju in izvajanju drugih projektov (npr. projekti iz kohezijskega sklada, projekti financirani iz programa LIFE) na površinah, kjer se izvajajo ukrepi SKP in obratno. Pri sočasni izvajanju na istih površinah je potrebna zelo jasna razmejitev obveznosti in plačil upravičencem med posameznimi projekti. Pomembno je, da se formalno preveri možnost sočasnega izvajanja in morebitno dvojno financiranje, da ne prihaja do težav pri izvedbi projektov, ko so le-ti pridobljeni in morebiti tudi že v fazi izvajanja. 7.3 Metodologije vrednotenja ukrepov, povezanih z varstvom okolja 7.3.1 Ukrepi prvega stebra SKP Zelena komponenta Kot je bilo že omenjeno, države članice v programskem obdobju 2014–2020 za plačila zelenekomponentenamenijo 30 % nacionalneovojnicezaneposrednaplačila. Plačilazazeleno komponento se izplačujejo kot letno plačilo na hektar, lahko kot pavšalno plačilo ali kot individualno plačilo. Pavšalno plačilo se izračuna tako, da se vrednost sredstev za zeleno komponento delizupravičeno površino (vsiupravičencidobijoenako). Individualno plačilo za zeleno komponento se določi kot odstotek od vrednosti neposrednega plačila. Odstotek za zeleno komponento se izračuna letno tako, da se letna ovojnica za zelena plačila deli s skupno vrednostjo osnovnih plačil. Možnost za izplačilo individualnih plačil imajo države članice z zunanjo in notranjo konvergenco neposrednih plačil, ki lahko na ta način zmanjšajo redistribucijo neposrednih plačil med kmeti glede na višino neposrednih plačil v preteklem obdobju SKP (ECA, 2017). V Sloveniji se plačila za zeleno komponento izplačujejo kot individualno plačilo. Ekosheme Vpredlogu SKPpo letu 2020 zasedajo prostovoljneekosheme, kijih morajo državečlanice obvezno vključiti v svoje strateške načrte, pomembno mesto. Glede izvajanja ekoshem je še marsikaj nejasnega, njihova uvedba in izkoriščanje njihovega potenciala pa sta v veliki meri odvisna od ambicioznosti in ustvarjalnosti držav članic. Ocenjujejo, da bodo nove ekosheme obsegale približno 15–20 % vrednosti neposrednih plačil (Jongeneel, 2018). Dovoljeno nadomestilo za ekosheme ima glede na predlog uredbe o strateških načrtih obliko letnega plačila na upravičeni hektar (Evropska komisija, 2018, p. 201). Odobri se lahko kot dodatek k osnovnemu dohodkovnemu plačilu ali kot nadomestilo upravičencem za nadomestilo celotnega ali dela nastalih dodatnih stroškov in izpada dohodka zaradi sprejetih obveznosti. V trenutnem zakonodajnem predlogu ni jasno začrtano, da mora plačilo za ekosheme temeljiti na kompenzacijskem načelu, in z bolj ohlapnim predlogom pušča odprt prostor za bolj fleksibilne višine plačil. Seveda pa pri tem principu določitve plačil obstaja nevarnost prekomernih plačil in s tem neučinkovite izrabe javnih sredstev (Jongeneel, 2018; Meredith in Hart, 2019). Plačila za ekosheme morajo biti skladna z10. členom iz priloge 2 sporazuma o kmetijstvu STO in usklajena s plačili na podlagi 65. člena uredbe o strateških načrtih (npr. s plačili za kmetijsko-okoljske-podnebne obveznosti, plačili za ekološko kmetovanje). 7.3.2 Kmetijsko-okoljski ukrepi Vtem poglavju povzemamo ključne metodološkepodlage za določitevplačilza kmetijsko­okoljske ukrepe, ki temeljijo na že prej omenjenih tehničnih smernicah, ki jih je pripravila Evropska komisija (2014) kot pripomoček za oblikovanje in uvedbo ukrepa kmetijsko­okoljska-podnebna plačila v okviru PRP za programsko obdobje 2014–2020. Izhodišča Plačila se glede na 3. odstavek 28. člena uredbe 1305/2013 lahko nanašajo samo na tiste obveznosti, ki presegajo obvezne standarde navzkrižne skladnosti, določene v skladu s poglavjem I naslova VI Uredbe 1306/2013/EU, ustrezna merila in minimalne dejavnosti, določene z drugo in tretjo alinejo točke c) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU, ter druge ustrezne obvezne zahteve iz nacionalnih predpisov. Plačila se gledena6. odstavek 28. člena uredbe1305/2013 dodelijo letno za kritje dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so posledica izvajanja ukrepa in lahko po potrebi krijejo tudi transakcijske stroške, ki lahko obsegajo do največ 20 % premije, plačane za obveznost pri individualnih upravičencih ali do 30 % premije pri izvajanju skupinskih shem. Priizračunu kmetijsko-okoljskih-podnebnih plačilzanadstandardnezahtevesekotpodlaga za izračun plačil upošteva običajna kmetijska praksa, razširjena v državi članici ali regiji, v kateri se nadstandardna zahteva izvaja. Podpore se ne smejo odobriti za običajne kmetijske prakse, z izjemo, ko gre za podpore zahtevam, ki ohranjajo kmetijske prakse, ki so v nevarnosti, da izginejo. Splošna metodologija Plačila večinoma temeljijo na kalkulacijah standardnih stroškov (kalkulacije pokritja – SGM) in predpostavkah izgube dohodka in dodatnih stroškov zaradi prevzetih obveznosti. Stroški in predpostavke izgube dohodka morajo temeljiti na zanesljivih in reprezentativnih podatkih. Izračunivključujejo spremenljivestroške(npr. semena, gnojilipd.) in stroškedela, vrednost pridelave (pridelek in cene pridelkov), ne smejo pa vključevati stroškov amortizacije. Stroški morajo ustrezati zahtevam ukrepa in biti čim novejši. Navedeno mora biti, kateri elementi so vključenivkalkulacijeocenestroškovin izgubedohodkain katereelementepodporepokrivajo. Plačila morajo biti odobrena in potrjena s strani Evropske komisije, medtem ko podrobni podatki, upoštevani v kalkulacijah, niso predmet odobritve. Transakcijski stroški Transakcijski stroški pomenijo dodatne stroške, ki so povezani z izpolnjevanjem obveznosti, vendar jih ni mogoče neposredno pripisati izvajanju teh obveznosti ali vključiti v neposredno povrnjenestroške alineposredno povrnjen izpad dohodka, in ki selahko izračunajo na podlagi standardnih stroškov. Če ukrep predvideva transakcijske stroške, mora biti navedeno, katere stroške pokriva, vrednost in plačilno metodo (enkratno plačilo ali letno plačilo). Transakcijski stroški so lahko izračunani kot odstotek od plačila. Oportunitetni stroški Koncept opurtinitetnih stroškov se upošteva pri izračunu plačil za sheme, ki imajo cilj v ohranjanju okolju prijaznih kmetijskih praks, ki so v nevarnosti, da izginejo. V izračunu se primerja dohodek potencialnih alternativnih praks z obstoječimi okolju prijaznimi kmetijskimi praksami, ki so večinoma ekonomsko nezanimive. V PRP morajo biti nazorno navedene alternativne pridelovalne možnosti/ kmetijske prakse in izkazano resnično tveganje, da bodo nadomestile obstoječe kmetijske prakse. Pomembna zahteva je tudi preprečitev dvojnega financiranja s plačili prvega stebra (predvsem splačili za zelenokomponento) in plačilidrugega stebra(med različnimizahtevami kmetijsko-okoljskih-podnebnih plači, plačili EK in Natura plačili). Kalkulacije za rezultatsko usmerjene kmetijsko-okoljske sheme Podlage za kalkulacije pri izračunih plačil za rezultatsko usmerjene kmetijsko-okoljske sheme so enake kot za kmetijsko-okoljske sheme spredpisanimikmetijskimipraksami. Plačila morajo temeljiti na dodatnih stroških in izgubi dohodka, ki so rezultat kmetijskih praks, ki so na splošno potrebne za doseganje pričakovanih okoljskih ciljev. Pri določitvi plačil se mora upoštevati tudi vidik 13. odstavka priloge 2, sporazuma STO o kmetijstvu (Huige et al., 2010). 7.4 Primeri kmetijsko-okoljskih ukrepov 7.4.1 ÖPUL 2015 (Avstrija) Kmetijsko-okoljski program ÖPUL 2015 je del avstrijskega PRP za obdobje 2014–2020 in vključuje izvajanje ukrepov na podlagi Uredbe 1305/2013: kmetijsko-okoljska-podnebna­plačila, ekološko kmetovanje, dobro počutje živaliin Natura 2000 plačila ter plačila na podlagi vodne direktive. ÖPUL 2015 je ključni inštrument kmetijske politike in razvoja podeželja v Avstriji. Skupno vključuje štiriindvajset podukrepov, ki naslavljajo ključne prednostne naloge (BMLRT, 2016). Po svoji zasnovi je večina ukrepov znotraj programa ÖPUL zasnovana na podlagi predpisanih kmetijskih praks. Plačila za storitve se dodelijo letno za sodelovanje kmetov v ukrepu za nadomeščanje vseh ali dela dodatnih stroškov in izgube dohodka zaradi prevzetih obveznosti. Izračuni za plačila temeljijo na kalkulaciji standardnih stroškov (slika 2) in vključujejo seštevek izgube dohodka zaradi zahtev ukrepa (npr. nižji pridelek), dodatnih stroškov (npr. mehansko zatiranjeplevela) in transakcijskih stroškov(npr.obveznost snemanja, nadaljnje izobraževanje). Od tega so nato odšteti dodatni dohodek iz ukrepa (npr. ekološki pridelki, seneno mleko) in stroški, ki niso nastali (npr. gnojila, fitofarmacevtska sredstva). Slika 2. Shematskiprimer podlage za določitev plačila (vir: BMLRT, 2016, p. 14) Program ohranjanja narave (Naturschutzplan) ÖPUL v programskem obdobju 2015–2020 prvič vključuje shemo plačil na podlagi rezultatov, namenjeno kmetom, ki upravljajo kmetijska zemljišča z visoko naravno vrednostjo (Ergebnisorientierter Naturschutzplan, ENP) (RBAPS, 2020). Začetni koncept za izvajanje rezultatske kmetijsko-okoljske sheme ENP so v letu 2014 razvili in preizkusili na 16 kmetijah. Na podlagi izvajanja projekta v letih 2013–2020 ugotavljajo tudi, dajeENPprimeren zamanjša ciljna območja, medtemko bibila njegova uvedbanaširših območjih zorganizacijskegavidika lahko problematična (Suske, 2020). Ukrep ENP v programu ÖPUL je namenjen kmetijskim zemljiščem z visoko naravno vrednostjo (HNV) po vsej Avstriji. Ukrep ne zahteva predpisanih kmetijskih praks (razen upoštevanja zahtev navzkrižne skladnosti). Specifični in splošni pričakovani rezultati so določeni na ravni parcel skupaj s kmeti, ki se nato sami odločijo za vrsto kmetijskih praks, potrebnih za doseganje teh rezultatov. Plačila temeljijo na kalkulacijah za kmetijsko-okoljske ukrepe na podlagi predpisanih kmetijskih praks, upoštevajoč način kmetovanja, ki je na splošno ustrezen za doseganje določenih ciljev. Za vsako parcelo svetovalec izbere predvidene potrebne tehnološke ukrepe, ki se uporabljajo samo za izračun premije na ravni parcele, kmet pa lahko izbere druge kmetijskepraksezadoseganje določenih rezultatovnaposamezniparceli. Plačila se gibljejo od približno 200 EUR/ ha do 900 EUR/ ha, odvisno od posameznih rezultatov. Primer izračuna plačila za podukrep ENP je v preglednici 13. Preglednica 13. Primer izračuna plačila za ENP (vir: RBAPS, 2020) Postavke izračuna EUR/ ha Enkrat košen travnik 439 Brez gnojenja 84 Travnik ne sme bitikošen pred 1. julijem 71 Skupaj 594 Minus 5 % zaradi večje prožnosti izvajanja projekta 564 Dodatek za spremljanje in načrtovanje 70 ENP plačilo 634 7.4.2 Rezultatske sheme na Irskem in v Španiji Evropska komisija je v obdobju 2014–15 s finančno podporo Evropskega parlamenta na Irskem, v Romuniji, Španiji (Navarra) in Združenem kraljestvu (Anglija) začela pilotne projekte, da bi dokazala potencial rezultatskih shem za izboljšanje biotske raznovrstnosti kmetijskih zemljišč in pridobila dodatna znanja o načrtovanju in izvajanju takšnih shem. Projekt na Irskem in v Španiji (RBAPS project, 2017, 2018), ki je potekal v letih 2015– 2018, je vključeval šest ukrepov za povečanje biotske raznovrstnosti v treh pilotnih kmetijskih območjih z visoko naravno vrednostjo (HNV), s prisotnimi različnimi zakonodajnimi zahtevami, kmetijskimi praksami, podnebnimi in fizičnimi izzivi. Vsako od treh kmetijskih območij (regij) se je osredotočilo na svoje cilje doseganja biotske raznovrstnosti. Plačila za ukrepe projekta RBAPS so bila določena v skladu s tehničnimi smernicami Evropske komisije (2014). Temeljijo nadodatnih stroških (nastalih stroških) in izgubidohodka, ki so rezultat kmetijskih praks, ki so na splošno potrebne za doseganje pričakovanihokoljskih ciljev. Proučili so naslednje pristope določitve plačil: • izpad dohodka, • dodatne stroške (nastali stroški), • oportunitetne stroške, • skupne stroške pridelave in • transakcijske stroške. Plačila so določili v šestih korakih (slika 3): 1. Analiza socialno-ekonomskih razmer načinov kmetovanja v pilotni regiji (lahko na podlagi FADN ali statističnih podatkov). 2. Določitev najpomembnejših načinov kmetovanja, ki so najbolj povezani zdoseganjem biotske raznovrstnosti (je odvisna od teh načinov kmetovanja). 3. Določitev nevarnosti biotski raznovrstnosti na podlagi 1. in 2. koraka. Nevarnosti so identificirane npr. kot opustitev, intenzifikacija ali sprememba namembnosti kmetijskih zemljišč. V praksi je na določenem območju možna kombinacija različnih nevarnosti, vendar je za namen določite plačil treba izbrati, katera bo glavna podlaga za plačilo na določenem območju. 4. Izbor ustreznega pristopa izračuna plačil na podlagi identificiranih najpomembnejših nevarnosti in socialno-ekonomskih razmer. Obstajajo trije možni pristopi: • Izpad dohodka + dodatni stroški + zasebni transakcijski stroški. Prisoten je donosen način kmetovanja, intenzifikacija je najpomembnejša nevarnost. • Oportunitetnistroški+ zasebnitransakcijskistroški. Prisoten jenedonosen način kmetovanja in priložnost za alternativno dejavnost, najpomembnejša nevarnost je sprememba namembnosti kmetijskih zemljišč. • Skupni stroški pridelave + zasebni transakcijski stroški. Prisoten je nedonosen način kmetovanja, brez obstoječih alternativnih možnosti, najpomembnejša nevarnost je opustitev kmetijskih zemljišč. 5. Ocena plačilglede na izbran pristop v koraku 4 (dostopnost podatkov je lahko omejitev pri izbiri pristopa) in logična utemeljitev plačil. 6. Diferenciacija plačil na podlagi razvitega sistema točkovanja vrednosti biotske raznovrstnosti (rezultati od 1 do 10). Plačila za nizko do srednje kakovostne ocene bi bilo treba določiti na ravni, ki bi zadostovala vsaj za pokritje transakcijskih stroškov sodelovanja kmetov v shemi in dodatka za vloženi trud. Med minimalnim plačilom in zgornjo mejo bi se morala plačila povečevati, da se spodbuja nadaljnji napredek k doseganju boljših rezultatov. Pazitije treba, daminimalneravniplačilniso prenizke, saj to lahkovpliva navključevanjevshemo. Previsoka najnižja raven plačila pa dopuščale malo prostora za spodbujanje bolj kakovostnih rezultatov. Slika 3. Možni pristopi vkalkulacijah za določitev plačil za rezultatske kmetijsko-okoljske sheme (vir: Maher et al., 2018, p. 47) V pilotni projekt na Irskem in v Španiji (2015–2018) je bilo vključenih 57 kmetov s 332 hektarikmetijskih zemljišč,povprečno plačilonahektarje znašalopribližno 308 EUR (RBAPS project, 2018). Pri zasnovi projekta RBAPS so še posebno pozornost namenili preprečevanju dvojnega financiranja z ukrepi SKP in zahtevami navzkrižne skladnosti. Pilotni projekt na Irskem in vŠpanijije potekal sočasno zukrepomkmetijsko-okoljsko-podnebnaplačila, vendar so sezaradipreprečevanjadvojnegafinanciranjaodločili,danipotekalnapovršinah, vključenih v ta ukrep. 7.4.3 KOPOP iz PRP 2014–2020 (Slovenija) Ukrep KOPOP podpira kmetijstvo v njegovi okoljski funkciji in je namenjen spodbujanju nadstandardnih sonaravnih kmetijskih praks, ki so usmerjene v ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajine, ustrezno gospodarjenje z vodami in upravljanje s tlemi ter blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje kmetovanja nanje (MKGP, 2017). Izvaja se v okviru 19 različnih operacij: 1. Poljedelstvo in zelenjadarstvo, 2. Hmeljarstvo, 3. Sadjarstvo, 4. Vinogradništvo, 5. Trajno travinje I, 6. Trajno travinje II, 7. Posebni traviščni habitati, 8. Traviščni habitati metuljev, 9. Habitati ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov, 10. Steljniki, 11. Vodni viri, 12. Ohranjanje habitatov strmih travnikov, 13. Grbinasti travniki, 14. Reja domačih živali na območju pojavljanja velikih zveri, 15. Planinska paša, 16. Visokodebelnitravniškisadovnjaki, 17. Ohranjanjemejic, 18. Rejalokalnih pasem, kijimgrozi prenehanje reje, 19. Ohranjanje rastlinskih genskih virov, ki jim grozi genska erozija. Večino operacij ukrepa KOPOP sestavlja nabor obveznih in izbirnih zahtev, v katere se lahko vključi kmetijsko gospodarstvo. Na isti površini se lahko izvaja več operacij oziroma zahtev (MKGP, 2017). Podpora za ukrep KOPOP se izplačuje v obliki plačila na hektar ali glavo velike živine (GVŽ), izjemoma pa na kubične metre (m3) porabljenih tekočih organskih gnojil v okviru zahteve »Gnojenje z organskimi gnojili z nizkimi izpusti v zrak« ali na tekoče metre (m) v okviru operacije »Ohranjanje mejic«. Pri določitvi podlag za plačila KOPOP sta bila glede na vsebino in kompleksnost zahtev ukrepa KOPOP opredeljena dva različna načina modelnega izračuna. • Način 1 se uporablja v primerih, ko zahteva ukrepa KOPOP vpliva na povprečno vrednost pridelave (npr. sprememba velikosti pridelka, sprememba kolobarja, ipd.). Za operacije ukrepa KOPOP, ki imajo cilj ohranjanje okolju prijaznih kmetijskih praks, kiso vnevarnosti, daizginejo, jebilpriizračunu plačiluporabljen tj. koncept oportunitetnih stroškov. Pri izračunu plačil se primerjata dohodek potencialno možnih kmetijskih praks (oportunitetni stroški) in dohodek pri izvajanju obstoječih okolju prijaznih kmetijskih praks, ki je praviloma majhen in za pridelovalce nezanimiv. Koncept oportunitetnih stroškov je bil upoštevan pri izračunu plačil za operacije ukrepa KOPOP: Posebni traviščni habitati, Traviščni habitati metuljev, Habitati ptic vlažnih travnikov, Steljniki in Grbinasti travniki. • Način 2 se uporablja pri oceni višine plačila za zahteve ukrepa KOPOP, ko pri izvajanju zahteve nastanejo le dodatni stroški materiala in storitev ter dodatno delo. Plačilo za zahteve in operacije ukrepa KOPOP se izračuna po naslednjih formulah: Način 1 KOPOPZ = (POKP–VSOKP–SDOKP) – (PZ–VSZ–SDZ)+TSZ Za zahteve in operacije ukrepa KOPOP, pri katerih se upošteva koncept oportunitetnih stroškov, se splošna formula za shemo 1 zapiše na naslednji način: KOPOPZ = (PPP–VSPP–SDPP) – (PZ–VSZ–SDZ)+TSZ Način 2 KOPOPZ = VSZ+SDZ+TSZ Legenda: KOPOPZ – plačilo za zahtevo ali operacijo KOPOP; P = Y *C; P – PRIHODEK; Y – PRIDELEK; C – CENA VS – SPREMENLJIVI STROŠKI; SD – STROŠKI DELA; TS –TRANSAKCIJSKI STROŠKI: največ 20 %plačila; OKP –OBIČAJNAKMETIJSKAPRAKSA; PP – POTENCIALNA KMETIJSKA PRIDELAVA; Z – ZAHTEVA ali OPERACIJA KOPOP Primeri modelnega izračuna za zahteve ukrepa KOPOP, izračunani po načinu 1 in načinu 2, so prikazani v prilogi B. 7.5 Razprava in sklepi Kmetijskapolitikanaslavljapodročjevarovanja okolja zrazličnimiukrepi, kise razlikujejo tako po svoji ciljnosti kot učinkovitosti in uspešnosti pri reševanju okoljskih problemov. Kmetijski pridelovalci, ki zagotavljajo kmetijsko-okoljske javne dobrine nad osnovno ravnijo okoljskih standardov, so lahko upravičeni do kompenzacijskih plačil (tj. kmetijska-okoljska plačila) (Šumrada in Erjavec, 2020). Podlaga za izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov, kiso vcelotialipretežnimerinamenjeni doseganju okoljskih ciljev, so zakonodajne podlage SKP, ki opredeljujejo ukrepe v okviru neposrednih plačil in plačil iz drugega stebra SKP. Zakonodajne podlage vključujejo tudi določila o vrednotenju ukrepov in določitvi plačil za te ukrepe (Evropska komisija, 2014). Zakonodajne podlage SKP morajo biti usklajene tudi z mednarodnimi zavezami, kot je sporazum STO o kmetijstvu. Najpomembnejši ukrep SKP za doseganje okoljskih ciljev so kmetijsko-okoljski-podnebni ukrepi v okviru politike razvoja podeželja. Glede na značilnosti in izvajanje obstaja več različnih zasnov kmetijsko-okoljskih ukrepov in s tem njihovih razvrstitev. Evropska komisija je v tem programskem obdobju kmetijsko-okoljske ukrepe razvrstila na osnovne (basic measures) in ciljne ukrepe (target measures). Najpogostejša pa je delitev na: • sheme s predpisanimi kmetijskimi praksami (managment-based schemes), • rezultatske sheme (result-based payment schemes) in • mešane sheme, ki so kombinacija obeh pristopov. Metode vrednotenja kmetijsko-okoljskih ukrepov v okviru politike razvoja podeželja morajo, ne glede na njihovo zasnovo, upoštevati, da je plačilo za kmetijsko-okoljske ukrepe omejeno le na dodatne stroške in izgubo dohodka zaradi sprejetih obveznosti. Plačila pa lahko vključujejo tudi transakcijske stroške (Evropska komisija, 2014). Pri izračunu plačil za rezultatsko usmerjene kmetijsko-okoljske ukrepe se upoštevajo dodatni stroški in izguba dohodka, ki so rezultat kmetijskih praks, ki so na splošno potrebne za doseganje pričakovanih okoljskih ciljev. Plačila za kmetijske-okoljske sheme, ki imajo cilj v ohranjanju okolju prijaznih kmetijskih praks, ki so v nevarnosti, da izginejo, pa temeljijo na primerjavi dohodka potencialnih alternativnih praks z obstoječimi okolju prijaznimi kmetijskimi praksami, ki so večinoma ekonomsko nezanimive (koncept oportunitetnih stroškov). V tej raziskavismo proučilimetodedoločitvekmetijsko-okoljskih plačilSKP, kipomenijo plačila za ekosistemske storitve v širšem pomenu. Drugih metod določitve plačil za ekosistemske storitve (FAO, 2011; OECD, 2015; Smith et al., 2013) pa zaradi njihove kompleksnosti in drugih zadreg, kotso nedoločen pravniokvir in pomanjkanjepodatkov, nismo posebej obravnavali. Podrobne predpostavke, upoštevane v kalkulacijah za določitev plačil za kmetijsko­okoljske ukrepe, niso predmet odobritve s strani Evropske komisije. Kalkulacij z vsemi upoštevanimi parametri države članice ne razkrivajo pogosto, običajno so objavljena le plačila oziroma razponi plačil s ključnimi kvalitativnimi opisi ter posameznimi primeri kalkulacij. Vpogled vkalkulacijein predpostavkerazličnih državje dostopen v primeru skupnih projektov, pa še to pogosto ne na povsem osnovni (natančni) ravni. Smernic za določitev plačil za kmetijsko-okoljske ukrepe za obdobje kmetijske politike po letu 2020 (kot so to bile tehnične smernice za programsko obdobje 2014–2020) s strani Evropskekomisijetrenutno še ni. Vzakonodajnempredlogu zakmetijsko politiko poletu 2020 pa je zapisano (Evropska komisija, 2018), da bodo podlage za določitev plačil za kmetijsko­okoljske ukrepe zelo podobne kot v programskem obdobju 2014–2020 (izguba dohodka in dodatni stroški, ob upoštevanju zahtev STO). Menimo, da možnosti za določitev primerne višine plačil v okviru zakonskih možnosti so, in da je tudi v odnosu do sporazuma STO o kmetijstvu še nekaj manevrskega prostora. Potreben pa bo kompromis med izvajanjem manj zahtevnih kmetijsko-okoljskih shem in bolj ciljno usmerjenimi kmetijsko-okoljskimi shemami. To se pravi med kmetijsko-okoljskimi shemami, ki z nižjimi plačili naslavljajo več upravičencev, in kmetijsko-okoljskimi shemami z višjimi plačili, dodeljenimi glede na rezultate varovanja okolja, ki so običajno manj razširjene. Z novo zeleno arhitekturo kmetijske politike po letu 2020 naj bi se osnovna okoljska raven standardov, do katere velja princip »onesnaževalec plača«, dvignila na višjo raven. Obsegala najbitrenutnezahtevenavzkrižneskladnostiin kmetijskeprakse,kiso do sedajzajetevplačilih zazeleno komponento. Natančno, kakšnibodo minimalniokoljskistandardivkmetijskipolitiki v Sloveniji po letu 2020, je še neznanka, zagotovo pa je, da bodo obsegali tudi nekatere kmetijske prakse, do sedaj plačane v okviru zelenih plačil in kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačil. S tega vidika je pomembno zavedanje, da v slovenskem kmetijskem prostoru poleg zahtevnejših ciljno usmerjenih kmetijskih-okoljskih shem še vedno potrebujemo tudi manj zahtevne kmetijsko-okoljske sheme (tj. horizontalne sheme). Tudi te lahko namreč s plačili uspešno naslavljajo in spodbujajo kmete, pridelovalce hrane, k izboljšanju svojega odnosa do okolja in k zagotavljanju kmetijsko-okoljskih javnih dobrin (Cusworth, 2020). 8. SKLEPI IN PRIPOROČILA 8.1 Sklepi V kmetijstvu kot sektorju, kijemočno povezan znaravnimin družbenimokoljem, do izraza prihajajo kompleksne interakcije med elementi (tla, voda, biotska pestrost, TGP itd.), ki jih predpisi obravnavajo ločeno (poglavje 2). V kmetijski politiki se to odraža v: • sklicevanju na številne predpise z drugih področij; • veliki 'horizontalnosti' ukrepov, ki obenem naslavljajo več ciljev; • različnih ukrepih, ki naslavljajo iste cilje. Takšna situacija predstavlja oviro za učinkovitost politike tako z vidika razporeditve sredstev kot z vidika učinkovitega doseganja ciljev (Tinbergenovo pravilo); težavno je tudi učinkovito nadziranje velikega števila različnih subjektov. Po drugi strani pa je za predpisodajalca zelo zahtevna, saj zahteva znanja sširokega nabora področijin torejprecejšnjo mero medsektorskega sodelovanja. Rezultatiopravljenih analizkažejo, davdržaviobstajarelativno veliko fizičnih in digitalnih zbirk podatkov z obravnavanih področij narave in okolja, ki so javno dostopne ali pa je dostop do podatkov omejen (poglavje 3). Zbirke so razpršene po javnih in zasebnih institucijah, kjer delujejo strokovnjaki za posamezna obravnavana področja. Način zajema podatkov ni enoten, ker je prilagojen namenu raziskav oziroma strokovno-vsebinski usmerjenosti delovanja lastnika/upravljavca zbirke. Četudi so podatki v v večini obravnavanih zbirk stari manj kot 15 let, o njihovi splošni kvaliteti oz. neposredni uporabnosti za namene priprave in upravljanja ukrepov kmetijske politike nismo mogli sklepati. Za presojo tega bi morali izvesti tudi analizo medsebojnepovezljivosti različnih podatkovnih zbirk, kar papresegatakonamen raziskave kot tudi ekspertize raziskovalne skupine. Pregled ključnih dokumentov je pokazal tudi, da se kmetijska politika problema varstva narave in okolja loteva s širokim spektrom ukrepov. Tukaj stopajo v ospredje predvsem kmetijsko-okoljski ukrepi in sistem navzkrižne skladnosti. Tudi naše ugotovitve potrjujejo navedbe raziskave Erjavca et al. (2018b), da je bil doslej nabor agrarnopolitičnih instrumentov usmerjen predvsem v doseganje skladnosti (compliance) z zahtevami za pridobitev sredstev, medtem ko je bilo bistvo intervencijske logike, to je uresničevanje ciljev, bolj v ozadju. Ocenjujemo, da je kmetijska politika z razpršeno strukturo ukrepov na tem področju imela določene pozitivne učinke (poglavje 3). Kako močan je ta prispevek in predvsem, ali to omogočadolgoročno in vzdržno varovanje okolja in narave, pajevprašanje,ki zahteva dodatne raziskave. Podobno kot v tujih raziskavah (Birge et al., 2017) tudi naravovarstvena in druga strokovna javnost v Sloveniji načelno podpira uvajanje rezultatskih in mešanih shem, vendar je po njihovem mnenju zaradi nekaterih omejitev (predvsem na področju opredelitve kazalnikov) smiselnost tovrstnih zasnov treba presojati od primera do primera (poglavje 6). Na podlagi ugotovitev ocenjujemo, da bi bilo na nekaterih območjih v Sloveniji verjetno smiselno pričeti s postopnim uvajanjem rezultatskih in mešanih shem za ohranjanje narave in ekstenzivne rabe travišč, na začetku verjetno v obliki pilotnih projektov. V celotnem kontekstu oblikovanja nove kmetijske politike na področju okolja in narave predstavlja opredelitev nove ekosheme inovacijo (poglavje 7), kilahkoprineseveč zaokoljein imatudidohodkovneelemente, sajtukajnitrebaslonetinanačelu »izgubedohodka«, na katerih temelji opredeljevanje kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov. Z ekoshemo bi kazalo široko stimulirati tehnologije trajnostne pridelave, ki bi bile za kmete sprejemljive in zato izvajane na večjih območjih, vendar je treba pri zasnovi ukrepov zagotoviti zasledovanje konkretnih okoljskih ciljev. Vsekakor pa bo pomembno nadgraditi tudi kmetijsko-okoljske in podnebne ukrepe, in sicer predvsem v smeri večje rezultatske naravnanosti in podpore kolektivnim rešitvam in aktivnostim. Zato priporočamo uvedbo kvantificiranih kazalnikov sprememb stanja v naravi in okolju. Proces snovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov naj bi sledil konceptu intervencijske logike javnih politik, ki predstavlja logično povezavo med potrebo po ukrepanju, cilji, ukrepi, vložki in kazalniki za spremljanje in vrednotenje ukrepanja (Šumrada et al., 2020). Izhodišče pri odločanju je zato dobro poznavanje okoljskega problema in opredelitev jasnih in merljivih ciljev. 8.1.1 Oblikovanje ciljno usmerjenih in učinkovitih ekoshem Ekosheme je mogoče izvajati v več variantah oz. kombinacijah, ponujenih kmetom (Latacz-Lohmann et al, 2019): „Model ozelenitve“: Verjetno najpreprostejša možnost izvajanja je, da morajo vse sodelujoče kmetije izpolnjevati standardne določbe (določene v paketu zahtev) in v zameno prejmejo standardne premije na hektar na kmetijo. V kolikšni meri bodo kmetje sodelovali v takšni ekoshemi, je odvisno odoblikovanja pogojev in zneskaplačila. Določbe, kombinirane v modelu ozelenitve, se lahko uporabljajo za posamezna zemljišča, kmetijske dejavnosti ali celotno kmetijo. Podrobnejše prostorsko ciljanje je v "modelu ozelenitve" oteženo, saj so predpisane prakse in zneski premij enotni na celotnem območju države. „Modificirani model ozelenitve“: Ta izvedbena različica se razlikuje od čistega „modela ozelenitve“, saj ponuja več fiksnih paketov pogojev in nato kmet izbere enega (ali nobenega). Ena od prednosti tega modela pred modelom ozelenitve je, da je možno določeno prostorsko ciljanje izvajanja ukrepov (z omejitvijo upravičenih območij ali ponudbo seznama na nacionalni ravni z možnostmi za vso državo). „Model eko-točk“: Pri tej različici so ekosheme organizirane po točkovnem sistemu, kar pomeni, da je posameznim ukrepom pripisano določeno število točk glede na zahtevnost izvedbe ali obseg pričakovanih okoljskih oziroma naravovarstvenih učinkov. V takšnem sistemu lahko kmetje na svojih zemljiščih kombinirajo različne ukrepe, na podlagi zbranega števila točk pa se nato določi tudi višina končnega plačila. „Model KOP“: Kmetje izberejo ukrepe ekosheme in obseg izvajanja, nato pa za vsak ukrep prejmejo plačilo na površino. Ta model v bistvu ustreza modelu kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov II. stebra (KOP). Ni pomembno, ali se ekosheme izvajajo v obliki eko-točk ali kot sheme, ki so pravzaprav prilagojen model kmetijsko-okoljskega in podnebnega programa II. stebra (model KOP). V obeh modelih kmetje izberejo ukrepe z danega seznama. Temeljna razlika med njima je, da se lahko premija v modelu eko-točk bolj prosto določi, saj dopolnjuje osnovno dohodkovno podporo in tako določitev ni podvržena samo pokrivanju dodatnih stroškovin izgubi dohodka (člen 28 (6) a), medtem ko mora biti v modelu KOP določena s pomočjo ocene stroškov in izgube dohodka, povezanih z izvajanjem ukrepov (člen 28 (6) b) (EK, 2018a). V praksi pa je mogoče za večino kmetij oblikovati močne spodbude pri obeh modelih. Nasprotno pa se nam model ozelenitve ne zdi primeren, saj ne omogoča ciljne usmerjenosti, nima dodatnih spodbujevalnih učinkovin neupoštevaraznolikostinaravnih in gospodarskih razmer v zadostni meri. V vsakem primeru je v okviru priprave strateškega načrta treba: • določiti programske ukrepe, ki so v okviru ekoshem v nacionalnem interesu in v katerih so opredeljeni ustrezni cilji (na primer v nacionalni strategiji za biotsko raznovrstnost); • po možnosti vsaj delno načrtovati in plačevati ukrepe različno glede nalokacijo (npr. z različnimi zneski premij), da se poveča njihova uspešnost pri doseganju zastavljenih ciljev; • opredeliti, ali in kako je mogoče kombinirati ekosheme in KOP; • določiti zgornje meje za obseg posameznih ukrepov na kmetiji, da se prepreči prekomerno izvajanjekakšnegaukrepaizekoshem. Čepridedo prekomernegaizvajanja ukrepa, pa je treba ekoshemam dati prednost pri financiranju pred drugimi neposrednimi plačili. 8.1.2 Oblikovanje ciljno usmerjenih in učinkovitih kmetijsko-okoljskih in podnebnih ukrepov Učinkovitost prostovoljnega KOP je mogoče povečati z uporabo inovativnih spodbud za usmerjanje kmetijsko-okoljskih in podnebnih dejavnosti v smeri večjih zaokroženih območij ali namestih, ki jih je še posebej vredno varovati. Zato bo treba: • preizkusiti in uvesti spodbujevalne instrumente za boljše prostorsko usmerjanje kmetijsko-okoljskih in podnebnih dejavnosti v praksi; • (nadalje) razvijati programe, ki zagotavljajo nagrajevanje okoljske in podnebne učinkovitosti na podlagi rezultatov, tj. plačilo neposredno povezujejo z doseženimi okoljskimi rezultati; • okrepiti upoštevanje lokalnih pogojev v zvezi z okoljskimi rezultati; ob tem je pričakovati višje stroške svetovanja; 8.1.3 Izboljšanje institucionalnih pogojev za kolektivne kmetijsko-okoljsko-podnebne ukrepe. Varstvo okoljskih dobrin s sodelovanjem več kmetij in s prostorskim usklajevanjem lahko privede do sinergijskih učinkov v zvezi z zastavljenimi okoljskimi cilji in hkrati poenostavi njihovo upravljanj v primerjavi z individualnimi sporazumi. Glede na to bi morali: • natančno spremljati razvoj uspešno izvedenih modelov kolektivnih naravovarstvenih sporazumov v drugih državah EU; • izboljšati institucionalne pogoje za izvajanje kolektivnih modelov varstva okolja in narave, na primer s podporo akterjem v nevladnih organizacijah(npr. združenjazavodo in tla, podeželska združenja, združenja za ohranjanje krajine, lokalne akcijske skupine ali prostovoljci), ki zaradi lokalnega znanja in povezovanja lahko prevzamejo osrednjo vlogo prinačrtovanju, povezovanju, organizaciji, komunikaciji, upravljanju in nadzoru; • podpirati združevanje omenjenih lokalnih akterjev in kmetov v okviru pilotnih projektov. Ukrepe je treba programirati kot KOP (in ne kot ekoshemo), če: • je treba ukrep na istem zemljišču izvajati več let, da ima zadosten vpliv; • učinkovit nadzor ni izvedljiv ali primeren, kadar ukrep traja le eno leto (npr. podpore kmetovanju na vodovarstvenih območjih); • bi pozna registracija ukrepov (vnos zbirnih vlog v letu izvajanja) povzročilanizkevplive na okolje ali otežila pregled. Poleg ukrepov, ki izpolnjujejo vsaj eno od teh meril, bi bilo treba v okviru II. stebra načrtovati tudi vse ukrepe, ki jih ni mogoče učinkovito vezati na neko območje. To vključuje podporo naložbenim ukrepom, povezanim z okoljskimi in podnebnimi dejavnostmi in ukrepe za prenos znanja. Tako bi morali v okviru II. stebra (še naprej) programirati naslednje ukrepe: • ukrepi za zmanjšanje vnosa gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, • ukrepi za tla in vode, • ukrepi za zmanjšanje emisij (amonijak, trdni delci, toplogredni plini) iz živinorejskih obratov, • ukrepi za ohranjanje varstveno pomembnih habitatnih tipov in vrst, • ukrepi za ohranjanje biotske pestrosti v kmetijskih ekosistemih in krajinskih značilnosti, • kmetijsko-okoljsko svetovanje, • podpora sodelovanju med kmeti v kolektivnih shemah ukrepov, • podpora medregijskim raziskovalnim in razvojnim omrežjem (EIP). 8.2 Priporočila Na podlagi rezultatov analiz lahko podamo nekaj priporočil v zvezi z bodočim urejanjem področja kmetijske politike v odnosu do okolja in narave. Napodročju zakonodajebibila v prvi vrsti potrebna konsolidacija okoljske zakonodaje. Zdi se, da je korpus okoljskih predpisov zrel za kodifikacijo v enovitem pravnem aktu ali vsaj v manjšem številu aktov. Drugo priporočilo je izboljšanje preglednosti, jasnosti in razumljivosti sistema za uporabnika. Sistem okoljske zakonodaje je za laike labirint; smotrno bi bilo v okviru namenskega spletišča predpisom dodati njihove kratke povzetke v nepravniškem jeziku po zgledu spletne strani www.eur-lex.com. Kazalo bi razmisliti tudi o (grafičnih) prikazih interakcij bistvenih predpisov po področjih, ki so uporabniku prijaznejši. Ocenjujemo tudi, da obstaja precejšen razkorak med zahtevami zakonodaje EU o okolju, naravi in omrežju Natura 2000 na eni strani ter izvedbeno zakonodajo in programiranjem ukrepov kmetijske politike na drugi. Delno je to verjetno posledica neustreznega medsektorskega sodelovanja in vertikalnega prenosa informacij znotraj državne uprave, do neke mere pa tudi politične težavnosti vključevanja zahtev varstva okolja v v druge sektorske politike. Področjezbiranja podatkov in izvajanja raziskavzanameneuspešnegaoblikovanjaukrepov kmetijske politike bi moralo biti na vseh področjih boljciljno zasnovano, kar pasevedapomeni tudi ustrezno sistemsko financiranje s strani države. Enako velja za obdelavo, hranjenje in posredovanje podatkov ter vzdrževanje podatkovnih zbirk, ki bi na ta način lahko bile javno dostopne. Iz predlogov za ukrepanje po obravnavanih področjih lahko povzamemo, da je treba v naslednjem programskem obdobju mestoma okrepiti vključevanje okoljskih ciljev v sistem pogojenosti (predvsem na področju ohranjanja krajinskih značilnosti). Pri ukrepih, ki spodbujajo izvajanje nadstandardnih kmetijskih praks in so zato za kmete prostovoljni, pa je treba izboljšati rezultatsko usmerjenost in prostorsko ciljnost izvajanja. Z novo zeleno arhitekturo kmetijske politike po letu 2020 naj bi se raven osnovnih okoljskih standardov, za katero velja načelo»onesnaževalec plača«, dvignilanavišjo raven. Obsegalanaj bi trenutne zahteve navzkrižne skladnosti in kmetijske prakse, ki so trenutno zajete v plačilih za zeleno komponento. Natančno kakšnibodo minimalniokoljski standardi vkmetijskipolitiki v Sloveniji po letu 2020, je še neznanka, zagotovo pa bodo obsegali tudi nekatere kmetijske prakse, ki so bile do sedaj plačane v okviru zelenih plačil in kmetijsko-okoljskih-podnebnih plačil. Treba bo poiskati ustrezno razmerje med izvajanjem horizontalnih, manj zahtevnih kmetijsko­okoljskih ukrepov in bolj ciljno usmerjenih kmetijsko-okoljskih shem. Medtem ko prvi naslavljajo več upravičencev, so ciljne kmetijsko-okoljske sheme praviloma zahtevnejše, zato ponujajo tudi višje zneske plačil in so običajno manj razširjene. Novo oblikovan nabor kmetijsko-okoljskih ukrepov mora vsebovati tako vsebinsko kot prostorsko prenovo v smeri večjega nabora ukrepov. 8.2.1 Rezultatske sheme Rezultati našeraziskave, podobno kot tuje (Birge et al., 2017), kažejo, dajetudi v Sloveniji načeloma smiselno uvajati rezultatske in mešane sheme, vendar je treba njihovo smiselnost zaradi nekaterih omejitev (predvsem na področju opredelitve kazalnikov) presojati od primera do primera. Na podlagi intervjujev in dela v okviru fokusnih skupin ocenjujemo, da bi bilo na nekaterih območjih vSlovenijiverjetno smiselno pričetis postopnim uvajanjem rezultatskih in mešanih shem za ohranjanje narave in ekstenzivne rabe travišč. Načela rezultatsko usmerjene politike je treba sistematično vključiti tudi v proces načrtovanja kmetijsko-okoljskih ukrepov s predpisanimi praksami, saj se tako lahko izboljša kakovost opredelitve ciljev in kazalnikov, vsebine predpisanih zahtev in conacija upravičenih območij. Uvajanje rezultatskih in mešanih shem v slovensko kmetijsko politiko bi po mnenju udeležencev vraziskavi zahtevalo tudi določene spremembe podpornega okolja. Pri tem je bil posebej izpostavljen predvsem dvig usposobljenosti in okrepitev kadrovske strukture v svetovalni službi, nadzornih organih in na institucijah, ki bi bile odgovorne za vrednotenje in pripravo podatkovnih podlag. 8.2.2 Metode usposabljanja V izvedeni raziskavi se je pokazalo, da kmetje pri prenosu znanja pogrešajo predvsem možnost prenosa znanja v okviru KOPOP v obliki individualnega svetovanja in možnost, dabi si s svetovalcem primere dobrih praks ali situacijo na kmetiji ogledali tudi na terenu. Zato predlagamo vzpostavitevmožnosti, dasikmetje najprimernejšo metodo usposabljanja izberejo sami iz določenega nabora možnosti. V novem programskem obdobju bi bilo v Sloveniji smiselno izvesti celovito prenovo sistema obveznih usposabljanj v okviru ukrepa KOPOP, verjetno pa tudi drugih primerljivih instrumentov, kot sta ekološko kmetovanje in dobrobit živali. Prenova sistema usposabljanja je ključna v primeru uvedbe rezultatskih in mešanih shem. Na področju ohranjanja narave smo zaznali tudi potrebo, da se napodročju prenosa znanja povečajo kapacitete in usposobljenost kmetijskih svetovalcev in okrepi sodelovanje z naravovarstvenimi institucijami na državni ali območni ravni. 8.2.3 Koordinacija ukrepanja, sodelovanje med kmetijami in skupinski bonus Doseganje zadostnega obsega (sklenjenih) površin, ki so vključene v kmetijsko-okoljske ukrepe, je bilo opredeljeno kot ena od šibkosti obstoječega sistema KOPOP tudi v Sloveniji (MOP, 2019). Raziskave kažejo, da sodelovanje med kmeti omejujejo opuščanje kmetovanja, razdrobljenost zemljišč ter zahtevnost prenosa ali najema zemljišč. Velika težava je tudi medsebojno nezaupanje, kiješeposebej izrazito v zvezi z morebitno soodvisnostjo priizplačilu podpor kmetijske politike. Zato ocenjujemo, da vključevanje skupnega delovanja v zasnovo kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji trenutno najverjetneje šene bibilo uspešno. Doseganje sklenjenostipovršin bibilo posledično bolj smiselno dosegati zdoseganjem zadostnega števila individualnih pogodb, pri čemer pa bi bilo smiselno pilotno preizkusiti tudi skupinski bonus. Na podlagi ugotovljenih preferenc kmetov bi bilo na področju ohranjanja narave in ekstenzivne rabe travišč v Sloveniji verjetno smiselno pričeti s postopnim uvajanjem rezultatskih in mešanih shem. Te so lahko še posebej primerne na območjih, kjer je mogoče opredeliti dobro prepoznavne in merljive, predvsem rastlinske, indikatorje. Zaradi njihove pretežno tehnološke usmeritve je kmetijsko-okoljske ukrepe, ki so namenjeni na primer varstvu vodain talter blažitvipodnebnih sprememb, verjetno smiselno še naprej izvajati v obliki shem s predpisanimi praksami. Kljub temu je načela rezultatsko usmerjene politike smiselno sistematično vključiti tudi v proces načrtovanja tovrstnih ukrepov. S tem bi se lahko med drugim izboljšala: • kakovost opredelitve in merljivost ciljev in kazalnikov ukrepov, • vsebina predpisanih zahtev, ki izhaja iz z indikatorji opredeljenega ciljnega stanja, ter • conacija upravičenih območijin s tem prostorske ciljnosti ukrepov. Po drugi strani KOPOP morda niso najbolj primeren pristop k spodbujanju izvajanja okoljskih praks za vse skupine kmetov, zato bi bilo smiselno razmišljati o širšem naboru instrumentov. Za skupino neprofesionalnih in majhnih kmetij ter pri kmetih, ki močno zavračajo vstop v dodatne pogodbene obveznosti, bi bilo tako smiselno razmisliti o uvedbi plačil za območja Natura 2000 ali nadgraditi Shemo za male kmete z večjim poudarkom na okoljskih vsebinah ter okrepiti prenos znanja. Pri tej skupini bi bilo verjetno treba okrepiti tudi prenos znanja. Številni majhni kmetje so namreč kot problem izpostavili slabši dostop do ustrezne svetovalne podpore. 8.2.4 Okrepitev delovanja podpornih institucij na lokalni ravni Ena od pomembnih skupnih točk uspešnih kmetijsko-okoljskih shem v Evropi je vzpostavitev kakovostnega podpornega sistema na lokalni ravni (Šumrada in Erjavec, 2020). Ta vključuje različne lokalne in druge organizacije, kot so svetovalna služba, uprave zavarovanih območij, nevladne organizacije ali organizacije kmetov, ki imajo dolgoročen interes za uresničitev kmetijsko-okoljskih ciljev in kapacitete za sodelovanje pri upravljanju ukrepa. Potrebe po izboljšanju stanja na tem področju smo zaznali tudi v naši raziskavi, zato predlagamo, da se z ustreznimi ukrepi spodbudi delovanje tovrstnih organizacij na področju promocije in spodbujanja izvajanja okoljskih praks. Na ta način se lahko na posameznih območjih dodatno pospeši tudi spreminjanje družbenih norm in razumevanja smiselnosti izvajanja ukrepov pri kmetih. V ta namen je možno uporabiti več pristopov, ki vključujejo tako obstoječe instrumente kmetijske politike (npr. ukrep Sodelovanje in pristop CLLD) kot tudinekaterenovepristope, kiseizvajajo vtujini. Tivključujejo naprimer uvedbo skupinskega bonusa (Krämer in Wätzold, 2018; Wätzold in Drechsler, 2014) ali tekmovanja, nagrade in podobne dogodke, s katerimi se javno izpostavi primere dobrih praks (Hilpold et al, 2018). 8.2.5 Krepitev vloge biodiverzitete in okolja v kmetijstvu Ključen izzivprihodnjekmetijsko-okoljskepolitikevSlovenijijeomogočitizbliževanjein spreminjanje družbenih norm, vrednot in prioritet na področju vloge biodiverzitete in okolja v pridelavi hrane in ohranjanju krajine. Gre za dolgoročen, verjetno več desetletij trajajoč proces, ki bi moral potekati tako med kmetikottudinaravnistrok in institucij. Spodbuditigajeverjetno mogočepredvsemposredno, in sicer z bolj kakovostnim in rezultatsko usmerjenim procesom načrtovanja in odločanja ter krepitvijo prenosa znanja in dialoga med deležniki. Seveda pa se zavedamo, da v slovenskem kmetijskem prostoru poleg zahtevnejših ciljno usmerjenih kmetijskih-okoljskih shem še vedno potrebujemo tudi manj zahtevne kmetijsko­okoljske sheme (tj. horizontalne sheme). Tudi te lahko s plačili uspešno naslavljajo in spodbujajo kmete k izboljšanju odnosa do okolja in k skrbi za ohranitev sposobnosti ekosistemov, da zagotavljajo tudi ne-oskrbovalne ekosistemske storitve. Ukrepi pa morajo po našem mnenju poleg doseganja ciljnih vrednosti na področju narave in okolja močneje naslavljati tudi pomanjkanje znanja, zaupanja in komunikacije med različnimi skupinami javnosti, stanovskimi združenji, vladnimi službami in zavodi. Samo s takšnim pristopom lahko realno pričakujemo, da bodo na novo zasnovani ciljno usmerjeni ukrepi tudi dejansko prinesli želene rezultate. 9. VIRI IN LITERATURA Accetto, M., 2010. Rastlinstvo Iškega vintgarja. Praprotnice in semenke. Folia biologica et geologica 51, 5–150. Acock, A.C., 2014. A Gentle Introduction to Stata, 4th Edition. ed. Stata Press, Texas. Ahačič, J., Bregač, M., Gril, M., Košir, T., Zupančič, S., 2015. Odgovornost države zagotavljati pravico do čiste pitne vode. Pravna klinika za varstvo okolja 2014/2015. Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana. Ahnström, J., Höckert, J., Bergea, H.L., Francis, C.A., Skelton, P., Hallgren, L., 2009. Farmers and nature conservation: What is known about attitudes, context factors and actions affecting conservation? Renewable Agriculture and Food Systems 24, 38–47. https://doi.org/10.1017/S1742170508002391 Allen, B., Hart, K., Radley, G., Tucker, G., Keenleyside, C., Oppermann, R., Underwood, E., Menadue, H., Poux, X., Beaufoy, G., Herzon, I., Povellato, A., Vanni, F., Pražan, J., Hudson, T., Yellachich, N., 2014. Biodiversity protection through results based remuneration of ecological achievement. Report Prepared for the European Commission, DG Environment, Contract No ENV.B.2/ETU/2013/0046. Institute for European Environmental Policy, London. Avsec, F., Erjavec, E., 2005. Evropsko kmetijsko pravo. GV Založba, Ljubljana. Babij, V., Trpin, D., Vreš, B., 1999. Approaches to mapping the flora of Slovenia and the connection with mapping the flora of Europe. Acta botanica fennica 162, 79–84. Barnes, A.P., Schwarz, G., Keenleyside, C., Thomson, S., Waterhouse, T., Polokova, J., Stewart, S., McCracken, D., 2011. Alternative payment approaches for non-economic farming systems delivering environmental public goods. Final Report. Scottish Agricultural College; Institute for European Environmental Policy; Johann Heinrich von Thünen Institut. Barreiro-Hurlé, J., Espinosa-Goded, M., Dupraz, P., 2010. Does intensity of change matter? Factors affecting adoption of agri-environmental schemes in Spain. Journal of Environmental Planning and Management 53, 891–905. https://doi.org/10.1080/09640568.2010.490058 Batáry, P., Dicks, L.V., Kleijn, D., Sutherland, W.J., 2015. The role of agri-environment schemes in conservation and environmental management. Conservation Biology 29, 1006–1016. https://doi.org/10.1111/cobi.12536 Beharry-Borg, N., Smart, J.C.R., Termansen, M., Hubacek, K., 2013. Evaluating farmers’ likely participation in a payment programme for water quality protection in the UK uplands. Regional Environmental Change 13, 633–647. https://doi.org/10.1007/s10113-012-0282-9 Birge, T., Herzon, I., 2019. Exploring cultural acceptability of a hypothetical results-based agri-environment payment for grassland biodiversity. Journal of Rural Studies 67, 1– 11. https://doi.org/10.1016/j.jrurstud.2019.02.006 Birge, T., Toivonen, M., Kaljonen, M., Herzon, I., 2017. Probing the grounds: Developing a payment-by-results agri-environment scheme in Finland. Land Use Policy 61, 302– 315. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2016.11.028 Bizjak, T., Hrovat, T., Orel, N., Valentič, L., Debets, J., Ošep, M., Prašnikar, D., Torkar, G., 2015. Butterfly (Lepidoptera: Rhopalocera) diverstiy and agricultural land use in Solčava area, N Slovenia. Acta entomologica slovenica 23, 29–36. BMLRT, 2016. Agri-environmental programme ÖPUL 2015. Agriculture, environment and nature. Bundesministerium für Landwirtschaft, Regionen und Tourismus, Wien. Breg Valjavec, M., Zorn, M., Čarni, A., 2018. Human-induced land degradation and biodiversity of Classical Karst landscape: On the example of enclosed karst depressions (dolines). Land Degrad Dev 29, 3823–3835. https://doi.org/10.1002/ldr.3116 Broch, S.W., Strange, N., Jacobsen, J.B., Wilson, K.A., 2013. Farmers’ willingness to provide ecosystem services and effects of their spatial distribution. Ecological Economics 92, 78–86. https://doi.org/10.1016/j.ecolecon.2011.12.017 Buller, H., Wilson, G.A., Höll, A. (Eds.), 2000. Agri-environmental Policy in the European Union. Ashgate Publishing, Aldershot. Burton, R.J.F., 2014. The influence of farmer demographic characteristics on environmental behaviour: A review. Journal of Environmental Management 135, 19–26. https://doi.org/10.1016/j.jenvman.2013.12.005 Burton, R.J.F., Paragahawewa, U.H., 2011. Creating culturally sustainable agri-environmental schemes. Journal of Rural Studies 27, 95–104. https://doi.org/10.1016/j.jrurstud.2010.11.001 Burton, R.J.F., Schwarz, G., 2013. Result-oriented agri-environmental schemes in Europe and their potential for promoting behavioural change. Land Use Policy 30, 628–641. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2012.05.002 Čarni, A., Košir, P., Marinšek, A., Šilc, U., Zelnik, I., 2007. Changes in structure, floristic composition and chemical soil properties in a succession of birch forests. Periodicum Biologorum 109, 13–20. Čebulj, J., 2002. Gospodarska in socialna razmerja. 71. člen –Področje varovanja, upravičenci, zakonska ureditev. Komentar Ustave Republike Slovenije. URL https://e­kurs.si/komentar/podrocje-varovanja-upravicenci-zakonska-ureditev-2/ Čelik, T., 2015. Monitoring tarčnih vrst: Barjanski okarček (Coenonympha oedippus). Ljudje za Barje -ohranjanje biotske pestrosti naLjubljanskem barju. Končno poročilo. Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Ljubljana. Čelik, T., 2013a. Supplements to the Atlas of butterflies (Lepidoptera: Rhopalocera) of Slovenia. Hacquetia 12, 55–94. Čelik, T., 2013b. Oviposition preferences of a threatened butterflyLeptidea morsei (Lepidoptera: Pieridae) at the western border of its range. J Insect Conserv 17, 865– 876. https://doi.org/10.1007/s10841-013-9567-7 Čelik, T., 2012. Adult demography, spatial distribution and movements of Zerynthia polyxena (Lepidoptera: Papilionidae) in a dense network of permanent habitats. Eur. J. Entomol. 109, 217–227. https://doi.org/10.14411/eje.2012.028 Čelik, T., 2003. Populacijska struktura, migracije in ogroženost vrste Coenonympha oedippus Fabricius, 1787 (Lepidoptera: Satyridae) v fragmentirani krajini (Doktorska disertacija). Univerza vLjubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Čelik, T., 1997. Ekološke raziskave ogrožene vrste Coenonympha oedippus Fabricius, 1787 (Lepidoptera: Satyridae) na Ljubljanskem barju (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Čelik, T., Verovnik, R., 2010. Distribution, habitat preferences and population ecology of the False Ringlet Coenonympha oedippus (Fabricius, 1787) (Lepidoptera: Nymphalidae) in Slovenia. Oedippus 26, 7–15. Čelik, T., Verovnik, R., Gomboc, S., Lasan, M., 2005. Natura 2000 v Sloveniji. Metulji Lepidoptera. Založba ZRC, Ljubljana. Čelik, T., Vreš, B., 2018. Microtopography determines the habitat quality of a threatened peatland butterfly at its southern range margin. J Insect Conserv 22, 707–720. https://doi.org/10.1007/s10841-018-0095-3 Čelik, T., Vreš, B., Seliškar, A., 2009. Ocena stanja populacij in habitatov ter predlog monitoringa za ogrožene vrste barjanski okarček (Coenonympha oedippus), močvirski tulipan (Fritillaria meleagris) in Loeselova grezovka (Liparis loeselii) na Ljubljanskem barju. Končno poročilo. Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Ljubljana. Centrih, T., 2015. Pregled izvajanja mednarodne zakonodaje o ohranjanju morske biotske raznovrstnosti v Sloveniji. Varstvo narave 28, 63–85. Creswell, J.W., Plano Clark, V.L., 2011. Designing and conducting mixed methods research, 2nd ed. ed. SAGE Publications, Los Angeles. Černe, R. (avtor, fotograf), Črtalič, J., Dremel, M., Molinari-Jobin, A., Krofel, M. (avtor, fotograf), Majić Skrbinšek, A., Marinko, U. (avtor, urednik), Mavec, M., Potočnik, H., Slijepčević, V, Velkavrh, M (avtor, urednik), 2020. Kratka vprašanja in odgovori o risih in projektu LIFE Lynx : reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem. 1. izd., elektronska izd. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2020. 1 spletni vir (1 datoteka PDF (27 str.)), ilustr. ISBN 978-961-6822­62-6. https://www.lifelynx.eu/, https://www.lifelynx.eu/wp­ content/uploads/2020/05/LIFE-Lynx_Vprasanja-in-odgovori_prirocnik_SI_web-1.pdf. Čušin, B., Babij, V., Bačič, T., Dakskobler, I., Frajman, B., Jogan, N., Kaligarič, M., Praprotnik, N., Seliškar, A., Skoberne, P., Surina, B., Škornik, S., Vreš, B., 2004. Natura 2000 v Sloveniji, rastline. Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Ljubljana. Cusworth, G., 2020. Falling short of being the ‘good farmer’:Losses of social and cultural capital incurred through environmental mismanagement, and the long-term impacts agri-environment scheme participation. Journal of Rural Studies 75, 164–173. https://doi.org/10.1016/j.jrurstud.2020.01.021 Dakskobler, I., 2010. Razvoj vegetacije na prodiščih reke Idrijce v zahodni Sloveniji. Folia biologica et geologica 51, 5–90. Dakskobler, I., Seliškar, A., Vreš, B., 2011. Rastlinstvo ob reki Idrijci –floristično­fitogeografska analiza obrečnega prostora v sredogorju zahodne Slovenije. Folia biologica et geologica 52, 27–82. Dakskobler, I., Vreš, B., 2016. Pedicularis julica E. Mayer × Pedicularis rostratocapitata Crantz = Pedicularis × mayeri nothosp. nov., a new spontaneous hybrid in the genus Pedicularis L. Wulfenia 23, 241–252. de Snoo, G.R., Herzon, I., Staats, H., Burton, R.J.F., Schindler, S., van Dijk, J., Lokhorst, A.M., Bullock, J.M., Lobley, M., Wrbka, T., Schwarz, G., Musters, C.J.M., 2013. Toward effective nature conservation on farmland: making farmers matter. Conservation Letters 6, 66–72. https://doi.org/10.1111/j.1755-263X.2012.00296.x Deloitte, 2017. Presoja rezultatov Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 -2020. Končno poročilo. Deloitte, Ljubljana. Denac, K., Božič, L., Jančar, T., Kmecl, P., Mihelič, T., Denac, D., Bordjan, D., Koce, U., 2019. Monitoring populacij izbranih ciljnih vrst ptic na območjih Natura 2000 v letu 2019. DOPPS -BirdLife Slovenia, Ljubljana. Dessart, F.J., Barreiro-Hurlé, J., van Bavel, R., 2019. Behavioural factors affecting the adoption of sustainable farming practices: a policy-oriented review. European Review of Agricultural Economics 46, 417–471. https://doi.org/10.1093/erae/jbz019 Deutsch, H., 2009. Pelatea klugiana (Freyer, 1834) -ein Beitrag zur Biologie (Lepidoptera: Tortricidae). Acta entomologica slovenica 17, 125–129. Dolinar, B., 2015. Prispevek k poznavanju taksonov iz oblikovnega kroga Ophrys sphegodes s. lat. in Ophrys holosericea s. lat. v Sloveniji. Folia biologica et geologica 56, 37–49. Donald, P.F., Pisano, G., Rayment, M.D., Pain, D.J., 2002. The Common Agricultural Policy, EU enlargement and the conservation of Europe’s farmland birds. Agriculture, Ecosystems & Environment 89, 167–182. https://doi.org/10.1016/S0167­8809(01)00244-4 Donald, P.F., Sanderson, F.J., Burfield, I.J., Bierman, S.M., Gregory, R.D., Waliczky, Z., 2007. International Conservation Policy Delivers Benefits for Birds in Europe. Science 317, 810–813. https://doi.org/10.1126/science.1146002 EBCC, 2020. European common bird indicators [WWW Document]. European Bird Census Council. URL https://pecbms.info/trends-and-indicators/indicators/ (accessed 7.20.20). ECA, 2017. Greening: a more complex income support scheme, not yet environmentally effective. Special Report no. 21/2017. European Court of Auditors, Luxembourg. ECA, 2011. Is agri-environment support well designed and managed?. Special report no 7/2011. European Court of Auditors, Luxembourg. Ehrendorfer, F., Hamann, U., 1965. Vorschläge zu einer floristischen Kartierung von Mitteleuropa. Berichte der Deutschen Botanischen Gesellschaft 78, 35–50. ENRD, 2019. RDP analysis: Support to environment & climate change. M10.1 Agri­environment-climate commitments. European Network for Rural Development (ENRD), Brussels. Erjavec, D., 2019. Analiza površin naravovarstveno pomembnih travnikov in barij. Varstvo narave 31, 29–46. Erjavec, E., Lovec, M., Juvančič, L., Šumrada, T., Rac, I., 2018a. Research for AGRI Committee – The CAP Strategic Plans beyond 2020: Assessing the architecture and governance issues in order to achieve the EU-wide objectives. European Parliament, Policy Department for Structural and Cohesion Policies, Brussels. Erjavec, E., Šumrada, T., Juvančič, L., Rac, I., Cunder, T., Bedrač, M., Lovec, M., 2018b. Vrednotenje slovenske kmetijske politike v obdobju 2015-2020: Raziskovalna podpora za strateško načrtovanje po letu 2020. Kmetijski inštitut Slovenije, Ljubljana. Evropska komisija, 2018. Natural resources and environment -legal texts and factsheets [WWW Document]. URL https://ec.europa.eu/commission/publications/natural­ resources-and-environment_en Evropska komisija, 2018 a. Proposal for a REGULATION OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL establishing rules on support for strategic plans to be drawn up by Member States under the Common agricultural policy (CAP Strategic Plans) and financed by the European Agricultural Guarantee Fund (EAGF) and by the European Agricultural Fund for Rural Development (EAFRD) and repealing Regulation (EU) No 1305/2013 of the European Parliament and of the Council and Regulation (EU) No 1307/2013 of the European Parliament and of the Council COM/2018/392 final -2018/0216 (COD) [WWW Document]. URL https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ALL/?uri=CELEX:52018PC0392 Evropska komisija, 2015. Technical Handbook on the Monitoring and Evaluation Framework of the Common Agricultural Policy 2014–2020. Evropska komisija. Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja, Bruselj. Evropska komisija, 2014. Technical elements of agri-environment-climate measure in the programming period 2014-2020. Bruselj. Evropska komisija, 2013. Interpretation Manual of European Union Habitats, version EUR 28. Evropska komisija, Generalni direktorat za okolje, Brussels. Evropska komisija, 1998. The common agricultural policy: Promoting Europe’s agriculture and rural areas: Continuity and change. Evropska komisija. Generalni direktorat za kmetijstvo in razvoj podeželja, Bruselj. FAO, 2011. Payments for Ecosystem Services and Food Security. Food and Agriculture Organization of the United Nations (FAO), Rome. Feindt, P.H., 2010. Policy-learning and environmental policy integration in the Common Agricultural Policy, 1973-2003. Public Administration 88, 296–314. https://doi.org/10.1111/j.1467-9299.2010.01833.x Fišer Pečnikar, Ž., Balant, M., Glasnović, P., Surina, B., 2018. Seed dormancy and germination of the rare, high elevation Balkan endemic Cerastium dinaricum (Caryophyllaceae). Biologia 73, 937–943. https://doi.org/10.2478/s11756-018-0115-5 Fleury, P., Seres, C., Dobremez, L., Nettier, B., Pauthenet, Y., 2015. “FloweringMeadows”, a result-oriented agri-environmental measure: Technical and value changes in favour of biodiversity. Land Use Policy 46, 103–114. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2015.02.007 Formherz, A.N., 2012. The Case for Global Treaty on Soil Conservation, Sustainable Farming, and the Preservation of Agrarian Culture. Ecology Law Quarterly 39, 56– 122. Frajman, B., Schönswetter, P., 2007. 84. Hieracium alpinum L. Prvo nahajališče alpske škržolice vKamniških Alpah. Hladnikia 20, 38–39. Franks, J.R., Emery, S.B., 2013. Incentivising collaborative conservation: Lessons from existing environmental Stewardship Scheme options. Land Use Policy 30, 847–862. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2012.06.005 Fuller, R.J., 2000. Relationships between recent changes in lowland British agriculture and farmland bird populations: An overview, in: Ecology and Conservation of Lowland Farmland Birds. Presented at the Proceedings of the 1999 BOU Spring Conference, British Ornithologists’ Union, pp. 5–16. Gaedike, R., Gomboc, S., Lasan, M., 2010. Zur Kenntnis der Tineidae von Slowenien (Lepidoptera). Acta Entomologica Slovenica 18, 87–126. Gamero, A., Brotons, L., Brunner, A., Foppen, R., Fornasari, L., Gregory, R.D., Herrando, S., Hořák, D., Jiguet, F., Kmecl, P., Lehikoinen, A., Lindström, A., Paquet, J., Reif, J., Sirkiä, P.M., Škorpilová, J., van Strien, A., Szép, T., Telenský, T., Teufelbauer, N., Trautmann, S., van Turnhout, C.A.M., Vermouzek, Z., Vikstrom, T., Voříšek, P., 2017. Tracking Progress Toward EU Biodiversity Strategy Targets: EU Policy Effects in Preserving its Common Farmland Birds. Conservation Letters 10, 395–402. https://doi.org/10.1111/conl.12292 Glasnović, P., Jogan, N., 2009. Flora okolice Ankarana (kvadranta 0448/1 in 0448/2). Scopolia 67, 1–86. Gorton, M., Hubbard, C., Hubbard, L., 2009. The Folly of European Union Policy Transfer: Why the Common Agricultural Policy (CAP) Does Not Fit Central and Eastern Europe. Regional Studies 43, 1305–1317. https://doi.org/10.1080/00343400802508802 Grad, F., 2010. Evropsko ustavno pravo. Del 1, Ustavno pravo Evropske unije. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. Greiner, R., 2015. Motivations and attitudes influence farmers’ willingness to participate in biodiversity conservation contracts. Agricultural Systems 137, 154–165. https://doi.org/10.1016/j.agsy.2015.04.005 Hanley, N., Banerjee, S., Lennox, G.D., Armsworth, P.R., 2012. How should we incentivize private landowners to “produce” more biodiversity? Oxford Review of Economic Policy 28, 93–113. https://doi.org/10.1093/oxrep/grs002 Hartley, T., 2010. The Foundations of European Union Law, 8th ed. ed. Oxford. Hasund, K.P., Johansson, M., 2016. Paying for Environmental Results is WTO Compliant. EuroChoices 15, 33–38. https://doi.org/10.1111/1746-692X.12110 Henle, K., Alard, D., Clitherow, J., Cobb, P., Firbank, L., Kull, T., McCracken, D., Moritz, R.F.A., Niemelä, J., Rebane, M., Wascher, D., Watt, A., Young, J., 2008. Identifying and managing the conflicts between agriculture and biodiversity conservation in Europe–A review. Agriculture, Ecosystems & Environment 124, 60–71. https://doi.org/10.1016/j.agee.2007.09.005 Herzon, I., Birge, T., Allen, B., Povellato, A., Vanni, F., Hart, K., Radley, G., Tucker, G., Keenleyside, C., Oppermann, R., Underwood, E., Poux, X., Beaufoy, G., Pražan, J., 2018. Time to look for evidence: Results-based approach to biodiversity conservation on farmland in Europe. Land Use Policy 71, 347–354. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2017.12.011 Hilpold, A., Tasser, E., Tappeiner, U., Niedrist, G., 2018. Flowering Farmland Competitions in Europe: History, facts and potential interactions with agri-environmental measures. Land Use Policy 70, 106–116. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2017.10.022 Hounsome, B., Edwards, R.T., Edwards-Jones, G., 2006. A note on the effect of farmer mental health on adoption: The case of agri-environment schemes. Agricultural Systems 91, 229–241. https://doi.org/10.1016/j.agsy.2006.09.001 Hribar, M., Hribar Šmid, M., Erhatič, B., 2011. Premislek o razvoju zavarovanih območij, in: Nared, J., Perko, D., Razpotnik Visković, N. (Eds.), Razvoj Zavarovanih Območij v Sloveniji, Regionalni Razvoj. Založba ZRC, Ljubljana, pp. 11–21. Huige, R., Lapperre, R., Stanton, G., 2010. The WTO context, in: EU Policy for Agriculture, Food and Rural Areas. Wageningen Academic Publishers, Wageningen, The Netherlands, pp. 89–101. Iho, A., Lankoski, J., Ollikainen, M., Puustinen, M., Lehtimäki, J., 2014. Agri-environmental auctions for phosphorus load reduction: experiences from a Finnish pilot. Australian Journal of Agricultural and Resource Economics 58, 205–222. https://doi.org/10.1111/1467-8489.12049 Inger, R., Gregory, R., Duffy, J.P., Stott, I., Voříšek, P., Gaston, K.J., 2015. Common European birds are declining rapidly while less abundant species’ numbers are rising. Ecology Letters 18, 28–36. https://doi.org/10.1111/ele.12387 IPCC, 2014. Climate Change 2014: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and III to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Core Writing Team, R.K. Pachauri and L.A. Meyer (eds.)]. IPCC, Geneva. IUCN, 2012. IUCN Red List categories and criteria, version 3.1. IUCN, Gland; Cambridge. Ivajnšič, D., Lipej, L., Škornik, I., Kaligarič, M., 2017. The sea level rise impact on four seashore breeding birds: the key study of Sečovlje Salina Nature Park. Climatic Change 140, 549–562. https://doi.org/10.1007/s10584-016-1854-3 Jacobs, F., 2006. The Role of the European Court of Justice in the Protection of the Environment. Journal of Environmental Law 18, 185–205. Jalas, J., Suominnen, J. (Eds.), 1972. Atlas Florae Europaeae 1–12. Committee for Mapping the Flora of Europe & Societas Biologica Fennica Vanamo, Helsinki. Jerina K., Polaina E. in sod. 2018. Reconstruction of brown bear population dynamics in Slovenia and Croatia for the period 1998-2018. Action C5, LIFE DINALP BEAR, Ljubljana, 46 s. https://dinalpbear.eu/wp-content/uploads/C5-Report_reconstruction­of-populationdynamics_Jerina-et-al-2018.pdf Jež, M., Verovnik, R., 2017. Monitoring borovničevega mnogooka Plebejus optilete (Knoch, 1781) (Lepidoptera: Lycaenidae) na Pohorju. Natura Sloveniae 19, 15–27. Jež, M., Verovnik, R., 2012. O pojavljanju in ogroženosti borovničevega mnogooka (Plebejus optilete (Knoch,1781)) (Lepidoptera: Lycaenidae) v Sloveniji. Acta Entomologica Slovenica 20, 125–134. Jogan, N., 2013. Flora Ljubljanskega gradu stoletje po Vossu. Hladnikia 32, 53–66. Jogan, N., Bačič, T., Frajman, B., Leskovar, I., Naglič, D., Podobnik, A., Rozman, B., Strgulc-Krajšek, S., Trčak, B., 2001. Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. Jogan, N., Kaligarič, M., Leskovar, I., Seliškar, A., Dobravec, J., 2004a. Habitatni tipi Slovenije. Tipologija. Agencija Republike Slovenije za okolje, Ljubljana. Jogan, N., Kotarac, M., Lešnik, A., 2004b. Opredelitev območij evropsko pomembnih negozdnih habitatnih tipov s pomočjo razširjenosti značilnih rastlinskih vrst. Končno poročilo. Naročnik: MOPE. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. Jongeneel, R., 2018. Research for AGRICommittee –The CAP support beyond 2020: assessing the future structure of direct payments and the rural developments interventions in the light of the EU agricultural and environmental challenges. European Parliament, Policy Department for Structural and Cohesion Policies, Brussels. Jugovic, J., Črne, M., Luznik, M., 2017a. Movement, demography and behaviour of a highly mobile species: A case study of the black-veined white, Aporia crataegi (Lepidoptera: Pieridae). Eur. J. Entomol. 114, 113–122. https://doi.org/10.14411/eje.2017.016 Jugovic, J., Grando, M., Genov, T., 2017b. Microhabitat selection of Aporia crataegi (Lepidoptera: Pieridae) larvae in a traditionally managed landscape. J Insect Conserv 21, 307–318. https://doi.org/10.1007/s10841-017-9977-z Jugovic, J., Zupan, S., Buzan, E., Čelik, T., 2018a. Variation in the morphology of the wings of the endangered grass-feeding butterfly Coenonympha oedippus (Lepidoptera: Nymphalidae) in response to contrasting habitats. Eur. J. Entomol. 115, 339–353. https://doi.org/10.14411/eje.2018.034 Jugovic, J., Zupan, S., Kržič, A., Lužnik, M., 2018b. Ekološke raziskave in monitoring glogove belinke (Aporia crataegi) na Kraškem robu (JZ Slovenija), in: Podlesnik, J., Klokočovnik, V. (Eds.), Knjiga Povzetkov. Presented at the 5. Slovenski entomološki simpozij z mednarodno udeležbo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Koper, p. 15. Kalan, G., Košar, T., 2010. Razvoj in uporaba metode za spremljanje velikosti populacije velikonočnice (Pulsatilla grandis). Varstvo narave 23, 25–37. Kaligarič, M., Culiberg, M., Kramberger, B., 2006. Recent vegetation history of the North Adriatic grasslands: Expansion and decay of an anthropogenic habitat. Folia Geobot 41, 241–258. https://doi.org/10.1007/BF02904940 Kaligarič, M., Čuš, J., Škornik, S., Ivajnšič, D., 2019. The failure of agri-environment measures to promote and conserve grassland biodiversity in Slovenia. Land Use Policy 80, 127–134. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2018.10.013 Kaligarič, M., Ivajnšič, D., 2014. Vanishing landscape of the “classic” Karst: changed landscape identity and projections for the future. Landscape and Urban Planning 132, 148–158. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2014.09.004 Keenleyside, C., Allen, B., Hart, K., Menadue, H., Stefanova, V., Prazan, J., Herzon, I., Clement, T., Povellato, A., Maciejczak, M., Boatman, N., 2011. Delivering environmental benefits through entry level agri-environment schemes in the EU. Report prepared for DG Environment, Project ENV.B.1/ETU/2010/0035. Institute for European Environmental Policy, London. Keenleyside, C., Radley, G., Tucker, G., Underwood, E., Hart, K., Allen, B., Menadue, H., 2014. Results-based Payments for Biodiversity Guidance Handbook: Designing and implementing results-based agri-environment schemes 2014-2020. Prepared for the European Commission, DG Environment, Contract No ENV.B.2/ETU/2013/0046. Institute for European Environmental Policy, London. Kermavnar, J., Kutnar, L., Marinšek, A., 2018. Pojavljanje invazivne tujerodne rastlinske vrste kudzu (Pueraria montana var. lobata) v Sloveniji. Hladnikia 42, 30–42. Klemenčič, T., 2010. Načelo previdnosti in primeri njegove uporabe v praksi. Varstvo narave 23, 67–75. Kljun, I., Zagoršek, T., Rome, T., Lončar, T., Ramšak, B., 2016. Estimation of current population status of the Alcon large blue Phengaris alcon (Denis & Schiffermüller, 1775) (Lepidoptera: Lycaenidae) in Bela krajina (SE Slovenia) based on egg counts. Natura Sloveniae 18, 5–15. Kmecl, P., Šumrada, T., 2018. Monitoring splošno razširjenih vrst ptic za določitev slovenskega indeksa ptic kmetijske krajine -končno poročilo za leto 2018. DOPPS, Ljubljana. Kocjan, J.M., Vreš, B., Seliškar, A., Anderle, B., Dakskobler, I., 2014. Prispevek k poznavanju razširjenosti rastlinskih vrst povirij in barij v Sloveniji – III. Folia biologica et geologica 55, 75–124. Kogovšek, N., 2012. Habitatne preference dveh ozko sorodnih vrst frfotavčkov, Leptidea sinapis in L. reali (Lepidoptera: Pieridae) na Goričkem (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Koivurova, T., 2014. Introduction to international environmental law. Routledge. Kovačič Vilar, A., 2010. Okoljevarstvena zakonodaja. Fit Media, Celje. Krämer, J.E., Wätzold, F., 2018. The agglomeration bonus in practice—An exploratory assessment of the Swiss network bonus. Journal for Nature Conservation 43, 126–135. https://doi.org/10.1016/j.jnc.2018.03.002 Kurtto, A., Uotila, P., Sennikov, A., Lampinen, R. (Eds.), 2004. Atlas Florae Europaeae 13– 18. Committee for Mapping the Flora of Europe & Societas Biologica Fennica Vanamo, Helsinki. Küzmič, F., Šilc, U., 2017. Alien species in different habitat types of Slovenia: analysis of vegetation database. Periodicum Biologorum 119, 199–208. https://doi.org/10.18054/pb.v119i3.5183 Lastra-Bravo, X.B., Hubbard, C., Garrod, G., Tolón-Becerra, A., 2015. What drives farmers’ participation in EU agri-environmental schemes?: Results from a qualitative meta-analysis. Environmental Science & Policy 54, 1–9. https://doi.org/10.1016/j.envsci.2015.06.002 Latacz-Lohmann, U., Balmann, A., Birner, R., Christen, O., Gauly, M., Grethe, H., Grajewski, R., Martínez, J., Nieberg, H., Pischetsrieder, M., Renner, B., Röder, N., Schmid, J.C., Spiller, A., Taube, F., Voget-Kleschin, L., Weingarten, P. (2019) Designing an effective agri-environment-climate policy as part of the post-2020 EU Common Agricultural Policy. Berichte über Landwirtschaft, Sonderheft 227, 2019 Lesar, T., Govedič, M., 2010. Check list of Slovenian Microlepidoptera. Natura Sloveniae 12, 35–125. Letnar Černič, J., 2014. Dozorevanje Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. IUS-INFO kolumna 24. Lobley, M., Potter, C., 2004. Agricultural change and restructuring: recent evidence from a survey of agricultural households in England. Journal of Rural Studies 20, 499–510. https://doi.org/10.1016/j.jrurstud.2004.07.001 Lobley, M., Saratsi, E., Winter, Michael, Bullock, J., 2013. Training farmers in agri-environmental management: the case of Environmental Stewardship in lowland England. International Journal of Agricultural Management 3, 12–20. Lundberg, L., Persson, U.M., Alpizar, F., Lindgren, K., 2018. Context Matters: Exploring the Cost-effectiveness of Fixed Payments and Procurement Auctions for PES. Ecological Economics 146, 347–358. https://doi.org/10.1016/j.ecolecon.2017.11.021 Maher, C., Moran, J., Beaufoy, G., Berastegi Garciandia, A., Bleasdale, A., Byrne, D., Copland, A., Dunford, B., Edge, R., Finney, K., Iragui Yoldi, U., Jones, G., Kelly, S., Lopez Rodriguez, F., McLoughlin, D., O’Donoghue, B., 2018. General Guidance Handbook: Result-based Agri-Environmental Payment Schemes. Step-by-step guide to designing result-based payment schemes: lessons from Ireland and Spain. Report prepared for the European Union, Agreement No. 07.027722/2014/697042/SUB/B2. European Forum on Nature Conservation and Pastoralism. Majić Skrbinšek, A. (avtor, urednik), Žagar, A., Udovč, A., Potočnik, H., Kavčič, I., Kos, I., Jerina, K., Jelenčič, M., Jonozovič, M., Vidrih, M, Stergar, M., Krofel, M., Černe, R., Skrbinšek, T., Marinko, U.., 2013. Volk vSloveniji. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo. 73 str., ilustr. Martinčič, A., 1992. Rdeči seznam ogroženih listnatih mahov (Musci) vSloveniji. Varstvo narave 18, 7–166. Martinčič, A., 1987. Fragmenti visokega barja na Ljubljanskem barju. Scopolia 14, 1–53. Matzdorf, B., Kaiser, T., Rohner, M., 2008. Developing biodiversity indicator to design efficient agri-environmental schemes for extensively used grassland. Ecological Indicators 8, 256–269. https://doi.org/10.1016/j.ecolind.2007.02.002 Matzdorf, B., Müller, K., Kersebaum, K.C., Kiesel, J., Kaiser, T., 2010. Improving agri-environmental benefits within the CAP, in: Goetz, S.J., Brouwer, F. (Eds.), New Perspectives on Agri-Environmental Policies: A Multidisciplinary and Transatlantic Approach. Routledge; Taylor and Francis Group, London; New York. Meredith, S., Hart, K., 2019. CAP 2021-27: Using the eco-scheme to maximise environmental and climate benefits. Report for IFOAM EU. Institute for European Environmental Policy, Brussels. MKGP, 2019. Letno poročilo o izvajanju Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014­2020. Različica 2018.1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ljubljana. MKGP, 2017. Program razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020 (CCI 2014SI06RDNP001). Različica 5.1. Evropska komisija. MKGP, 2008. Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, Ljubljana. MOP, 2017. Poročilo o okolju v Republiki Sloveniji 2017. Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana. Spletni vir: http://vrs­ 3.vlada.si/MANDAT14/VLADNAGRADIVA.NSF/aa3872cadf1c8356c1256efb00603 606/db51aca821abc08cc12580d40034ac0c?OpenDocument MOP, 2019. Poročilo o izvajanju Programa upravljanja območij Natura 2000 (2015 do 2020) za leto 2018. Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana. Newton, I., 2017. Farming and Birds, New Naturalist Series. HarperCollins, London. Newton, I., 2004. The recent declines of farmland bird populations in Britain: an appraisal of causal factors and conservation actions. Ibis 146, 579–600. https://doi.org/10.1111/j.1474-919X.2004.00375.x OECD, 2017. Evaluation of Agricultural Policy Reforms in the European Union: The Common Agricultural Policy 2014-20. OECD Publishing, Paris. https://doi.org/10.1787/9789264278783-en OECD, 2015. Public Goods and Externalities: Agri-environmental Policy Measures in Selected OECD Countries. OECD. https://doi.org/10.1787/9789264239821-en OECD, 2010. Guidelines for Cost-effective Agri-environmental Policy Measures. OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/9789264086845-en OECD, 2001. Pregled kmetijske politike: Slovenija. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, Ljubljana. OIKOS, 2017. Naknadno vrednotenje Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013. OIKOS, svetovanje za razvoj, Kamnik. Orlando, E., 2016. The evolution of EU policy and Law in the Environmental Field: Achievements and Current Challenges, in: Bakker, C., Francioni, F. (Eds.), The EU, the US and Global Climate Governance. Routledge, pp. 61–80. O’Rourke, E., Finn, J.A. (Eds.), 2020. Farming for Nature: the role of results-based payments. Teagasc; National Parks and Wildlife Service, Wexford; Dublin. O’Rourke, E., Kramm, N., Chisholm, N., 2012. The influence of farming styles on the management of the Iveragh uplands, southwest Ireland. Land Use Policy 29, 805–816. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2011.12.008 Parkhurst, G.M., Shogren, J.F., 2007. Spatial incentives to coordinate contiguous habitat. Ecological Economics 64, 344–355. https://doi.org/10.1016/j.ecolecon.2007.07.009 Pe’er, G., Zinngrebe, Y., Moreira, F., Sirami, C., Schindler, S., Müller, R., Bontzorlos, V., Clough, D., Bezák, P., Bonn, A., Hansjürgens, B., Lomba, A., Möckel, S., Passoni, G., Schleyer, C., Schmidt, J., Lakner, S., 2019. A greener path for the EU Common Agricultural Policy. Science 365, 449–451. https://doi.org/10.1126/science.aax3146 Pichler, D., Pucelj Vidović, T., Pilčanič, S., Pirnat, R., Kelšin, S., 2010. Komentar Zakona o varstvu okolja, 1. izd. ed. Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana. Pilčanič, S., 2003. Temelji ekološkega prava. Cankarjeva založba, Ljubljana. Poboljšaj, K., Čelik, T., Rebeušek, F., 2011. Raziskava – ocena velikosti populacije barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus) v vplivnem območju načrtovane obvoznice Škofljica. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. Poláková, J., Tucker, G., Hart, K., Dwyer, J., Rayment, M., 2011. Addressing biodiversity and habitat preservation through Measures applied under the Common Agricultural Policy. Report Prepared for DG Agriculture and Rural Development, Contract No. 30-CE­0388497/00-44. Institute for European Environmental Policy, London. Polman, N., Slangen, L., Huylenbroeck, G., 2010. Collective approaches to agri-environmental management, in: EU Policy for Agriculture, Food and Rural Areas. Wageningen Academic Publishers, Wageningen, The Netherlands, pp. 363–368. Potočnik, H., Skrbinšek, T., Jelenčič, M., Kos, I., Ražen, N., Majić Skrbinšek, A., Kuralt, Ž., Krofel, M., Luštrik, R., Černe, R., Bartol, M., 2018 Spremljanje populacije volka v Sloveniji. Lovec :glasilo Slovenskega lovskega društva. [Tiskana izd.]. sep. 2018, letn. 101, št. 9, str. 400-405, fotogr., zvd. ISSN 0024-7014. Predovnik, Ž., 2014. Identification of sex pheromones of clearwing moths Synanthedon cephiformis (Ochsenheimer, 1808), S. loranthi (Králíček, 1966) and S. spuleri (Fuchs, 1908) (Lepidoptera: Sesiidae) in Slovenia. Acta Entomologica Slovenica 22, 19–28. Predovnik, Ž., 2004. Razširjenost in biologija vrste Pennisetia bohemica Králíček in Povolný, 1974 (Lepidoptera: Sesiidae) v Sloveniji. Acta Entomologica Slovenica 12, 173–188. Pust Vučajnk, M., Udovč, A., 2008. Stališča kmetov ter kmetijskih svetovalcev do Slovenskega kmetijskega okoljskega programa. Presented at the Novi izzivi v poljedelstvu 2008, Slovensko agronomsko društvo, Ljubljana, pp. 202–207. Rakar, B., 2016. Populacijska struktura in varstvo barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus ) v dolini reke Dragonje (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. RBAPS, 2020. Inventory of results-based agri-environment schemes. Farming for Biodiversity: The results-based agri-environment schemes. URL http://ec.europa.eu/environment/nature/rbaps/fiche/search/index_en.htm (accessed 6.27.20). RBAPS project, 2018. Pilot results-based agri-environment measures in Ireland and Navarra. End of Project Tehnical Synthesis Report. European Forum on Nature Conservation and Pastoralism. RBAPS project, 2017. Results Based Agri-environmental Payment Schemes in Ireland and Spain. Newsletter Issue No.2. Reed, M.S., Moxey, A., Prager, K., Hanley, N., Skates, J., Bonn, A., Evans, C.D., Glenk, K., Thomson, K., 2014. Improving the link between payments and the provision of ecosystem services in agri-environment schemes. Ecosystem Services 9, 44–53. https://doi.org/10.1016/j.ecoser.2014.06.008 Rems, L., 2019. Pravica do pitne vode v ustavi –izvedbenih predpisov (še) ni na vidiku? Mreža za prostor. URL http://mrezaprostor.si/pravica-do-pitne-vode-v-ustavi­izvedbenih-predpisov-se-ni-na-vidiku/#_ftn9 Ribarič, D., Gogala, M., 1996. Acoustic behaviour of some butterfly species of the genus Erebeia (Lepidoptera: Satyridae). Acta Entomologica Slovenica 4, 5–12. Riley, M., Sangster, H., Smith, H., Chiverrell, R., Boyle, J., 2018. Will farmers work together for conservation? The potential limits of farmers’ cooperation in agri-environment measures. Land Use Policy 70, 635–646. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2017.10.049 Rolfe, J., Whitten, S., Windle, J., 2017. The Australian experience in using tenders for conservation. Land Use Policy 63, 611–620. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2015.01.037 Russi, D., Margue, H., Oppermann, R., Keenleyside, C., 2016. Result-based agri-environment measures: Market-based instruments, incentives or rewards? The case of Baden-Württemberg. Land Use Policy 54, 69–77. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2016.01.012 Ruto, E., Garrod, G., 2009. Investigating farmers’ preferences for the design of agri-environment schemes: a choice experiment approach. Journal of Environmental Planning and Management 52, 631–647. https://doi.org/10.1080/09640560902958172 Sands, P., Peel, J., 2012. Principles of international environmental law. University Press, Cambridge. Šantej, B., Koščak, M., Mohorko, T., Đurović, B., Štravs, L., 2013. Direktive EU s področja upravljanja voda. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. Schenk, A., Hunziker, M., Kienast, F., 2007. Factors influencing the acceptance of nature conservation measures—A qualitative study in Switzerland. Journal of Environmental Management 83, 66–79. https://doi.org/10.1016/j.jenvman.2006.01.010 Schifferli, L., 2001. Birds Breeding in a Changing Farmland. Acta Ornithologica 36, 35–51. https://doi.org/10.3161/068.036.0112 Schilizzi, S., 2017. An overview of laboratory research on conservation auctions. Land Use Policy 63, 572–583. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2015.06.035 Schmitzberger, I., Wrbka, Th., Steurer, B., Aschenbrenner, G., Peterseil, J., Zechmeister, H.G., 2005. How farming styles influence biodiversity maintenance in Austrian agricultural landscapes. Agriculture, Ecosystems & Environment 108, 274–290. https://doi.org/10.1016/j.agee.2005.02.009 Secretariat of the Convention on Biological Diversity, 2010. Global Biodiversity Outlook 3. Secretariat of the Convention on Biological Diversity, Montréal. Siebert, R., Toogood, M., Knierim, A., 2006. Factors Affecting European Farmers’ Participation in Biodiversity Policies. Sociologia Ruralis 46, 318–340. https://doi.org/10.1111/j.1467-9523.2006.00420.x Šilc, U., Čarni, A., 2012. Conspectus of vegetation syntaxa in Slovenia. Hacquetia 11, 113– 164. Šilc, U., Čarni, A., 2005. Changes in weed vegetation on extensively managed fields of central Slovenia between 1939 and 2002. Biologia 60, 409–416. Skoberne, P., 2007. Narava na dlani. Zavarovane rastline v Sloveniji: žepni vodnik. Mladinska knjiga, Ljubljana. Skoberne, P., 2004. Pregled mednarodnih organizacij in predpisov s področja varstva narave 2004. Priročnik (inačica 9.0). Ministrstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana. Skoberne, P., 2001. Problematika izumiranja in varstva rastlinskih vrst v Sloveniji (Doktorska disertacija). Univerza vLjubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Slabe-Erker, R., Bartolj, T., Ogorevc, M., Kavaš, D., Koman, K., 2017. The impacts of agricultural payments on groundwater quality: Spatial analysis on the case of Slovenia. Ecological Indicators 73, 338–344. https://doi.org/10.1016/j.ecolind.2016.09.048 Slovenc, M., 2019. Can a “Good Farmer” and a “Bad Farmer” Cooperate?: An Examination of Conventional and Organic Farmers’ Perceptions of Production and Environmental Protection, in: Lukšič, A.A., Tkalec, T. (Eds.), Intertwining of Diverse Minds in(to) Political Ecology: Scientific Texts of Doctoral Students Participating in the Summer School of PoliticalEcology. Inštitut Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, pp. 111– 129. Smith, S., Rowcroft, P., Everard, M., Couldrick, L., Reed, M., Rogers, H., Quick, T., Eves, C., White, C., 2013. Payments for Ecosystem Services: A Best Practice Guide. Department for Environment, Food & Rural Affairs, London. Špur, N., Šorgo, A., Škornik, S., 2018. Predictive model for meadow owners’ participation in agri-environmental climate schemes in Natura 2000 areas. Land Use Policy 73, 115– 124. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2018.01.014 Štanta, R., Zadrgal, M., 2016. Contribution to the knowledge of Lepidoptera fauna of the Karst. Acta Entomologica Slovenica 24, 69–150. Šumrada, T., Erjavec, E., 2020. Zasnove kmetijsko-okoljskih ukrepov in njihove značilnosti. Acta agriculturae Slovenica 116, 157–178. Šumrada, T., Lovec, M., Juvančič, L., Rac, I., Erjavec, E., 2020. Fit for the task? Integration of biodiversity policy into the post-2020 Common Agricultural Policy: Illustration on the case of Slovenia. Journal for Nature Conservation 54, 125804. https://doi.org/10.1016/j.jnc.2020.125804 SURS, 2020. Podatkovna baza SiStat. Kmetijstvo in ribištvo. Statistični urad Republike Slovenije. URL https://pxweb.stat.si/SiStatDb/pxweb/sl/30_Okolje/ (accessed 2.10.20). Suske, W., 2020. Result-based nature conservation plan. Experience and conclusions from the project 2013-2020. Expert report. Suske consulting, Wien. Švara, V., Verovnik, R., 2018. Changes in butterfly species richness (Lepidoptera: Papilionoidea) over two decades in the Koroška region, Northern Slovenia. Natura Sloveniae 20, 19–23. Swinton, S.M., Lupi, F., Robertson, G.P., Hamilton, S.K., 2007. Ecosystem services and agriculture: Cultivating agricultural ecosystems for diverse benefits. Ecological Economics 64, 245–252. https://doi.org/10.1016/j.ecolecon.2007.09.020 Tišler, M., 2017. Zagotavljanje reproduktivnega uspeha in prerazporejanje zalog pri ilirski peruniki (Iris illyrica, Iridaceae) (Diplomsko delo). Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, Koper. Torkar, G., Drole, B., Gomboc, S., 2013. Contribution to the knowledge of the butterfly fauna (Lepidoptera: Rhopalocera) of the Šentvid plateau, NW Slovenia. Acta Entomologica Slovenica 21, 47–58. Uradni list EU, 2017. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Prihodnost preskrbe s hrano in kmetijstva (COM/2017/0713 final). Uradni list EU, 2011. Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri (COM/2011/0571 konč.). Uradni list RS, 2020. Uredba o shemah neposrednih plačil (UL RS št. 2/15, 13/15, 30/15, 103/15, 36/16, 84/16, 23/17, 5/18, 10/19, 7/20 in 78/20). Uradni list RS, 2019. Uredba o navzkrižni skladnosti (UL RS št. 97/15, 18/16, 84/16, 5/18, 81/18 in 38/19). Uradni list RS, 2018a. Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (UL RS, št. 49/04, 110/04, 59/07, 43/08, 8/12, 33/13, 35/13 – popr., 39/13 – odl. US, 3/14, 21/16 in 47/18). Uradni list RS, 2018b. Uredba o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvamiiz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 (UL RS št. 16/16, 51/16, 84/16, 15/17, 63/17, 68/17 in 5/18). Uradni list RS, 2014. Uredba o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah (UL RS, št. 46/04, 110/04, 115/07, 36/09 in 15/14). Uradni list RS, 2010. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (UL RS, št. 82/02 in 42/10). Uthes, S., Matzdorf, B., 2013. Studies on Agri-environmental Measures: A Survey of the Literature. Environmental Management 51, 251–266. https://doi.org/10.1007/s00267­012-9959-6 Uthes, S., Matzdorf, B., Müller, K., Kaechele, H., 2010. Spatial Targeting of Agri-Environmental Measures: Cost-Effectiveness and Distributional Consequences. Environmental Management 46, 494–509. https://doi.org/10.1007/s00267-010-9518-y van Swaay, C.A.M., van Strien, A.J., Aghababyan, K., Aström, S., Botham, M., Brereton, T., Carlisle, B., Chambers, P., Collins, S., Dopagne, C., Escobés, R., Feldmann, R., Fernández-García, J.M., Fontaine, B., Goloshchapova, S., Gracianteparaluceta, A., Harpke, A., Heliölä, J., Khanamirian, G., Komac, B., Kühn, E., Lang, A., Leopold, P., Maes, D., Mestdagh, X., Monasterio, Y., Munguira, M.L., Murray, T., Musche, M., Ounap, E., Pettersson, L.B., Piqueray, J., Popoff, S., Prokofev, I., Roth, T., Roy, D.B., Schmucki, R., Settele, J., Stefanescu, C., Švitra, G., Teixeira, S.M., Tiitsaar, A., Verovnik, R., Warren, M.S., 2016. The European Butterfly Indicator for Grassland species: 1990-2015. De Vlinderstichting, Wageningen. Verovnik, R., 2015. Ekološke raziskave nekaterih vrst metuljev in učinkov KOP-MET ukrepov naGoričkem v letu 2015. Program Finančnega mehanizma EGP 2009-2014, projekt Gorički travniki. Kamnik. Verovnik, R., Polak, S., Seljak, G., 2011. Pojav in širjenje tujerodne vrste dnevnega metulja -pelargonijevega bakrenčka (Cacyreus marshalli (Butler 1898)) v Sloveniji. Acta Entomologica Slovenica 19, 5–16. Vesterager, J.P., Lindegaard, K., 2012. The Role of Farm Advisors in Multifunctional Landscapes: A Comparative Study of Three Danish Areas, 1995 and 2008. Landscape Research 37, 673–702. https://doi.org/10.1080/01426397.2012.706031 Villanueva, A.J., Gómez-Limón, J.A., Arriaza, M., Rodríguez-Entrena, M., 2015. The design of agri-environmental schemes: Farmers’ preferences in southern Spain. Land Use Policy 46, 142–154. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2015.02.009 Vlada RS, 2015. Program upravljanja območij Natura 2000 (2015–2020) (št. 00719­6/2015/13). Vlada RS, Ljubljana. Vlahos, G., Tsakalou, E., 2007. Methodological grids for payment calculations in rural development meas-ures in the EU. Summary review of payment calculations for agri-environmental measures. Agricultural University of Athens (AUA), Athens. Vojtech, V., 2010. Policy Measures Addressing Agri-environmental Issues (OECD Food, Agriculture and Fisheries Papers No. 24). OECD Publishing, Paris. https://doi.org/10.1787/5kmjrzg08vvb-en Voříšek, P., Jiguet, F., Van Strien, A.J., Škorpilová, J., Klvanova, A., Gregory, R., 2010. Trends in abundance and biomass of widespread European farmland birds: how much have we lost?, in: BOU Proceedings – Lowland Farmland Birds III. Presented at the Lowland Farmland Birds III: delivering solutions in an uncertain world, Peterborough, pp. 1–24. Vreš, B., 2013. Terenska preverba podatkov za presojo vplivov na varovana območja za infringement EK -Rova: končno poročilo. Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Ljubljana. Vreš, B., Seliškar, A., Dakskobler, I., 2012. The phytosociological position of Senecio fontanicola Grulich& Hodálová, a rare and endangered species endemic to the Eastern Alps, in the successional sere on the montane wetland Zelenci (NW Slovenia). Wulfenia 19, 1–14. Vreš, B., Šilc, U., Čelik, T., 2016. Monitoring tarčnih habitatnih tipov: HT 6510, HT 6410 in HT 7230. Ljudje za Barje -ohranjanje biotske pestrosti na Ljubljanskem barju. Končno poročilo. Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, Ljubljana. Wätzold, F., Drechsler, M., 2014. Agglomeration payment, agglomeration bonus or homogeneous payment? Resource and Energy Economics 37, 85–101. https://doi.org/10.1016/j.reseneeco.2013.11.011 Westerink, J., Jongeneel, R., Polman, N., Prager, K., Franks, J.R., Dupraz, P., Mettepenningen, E., 2017. Collaborative governance arrangements to deliver spatially coordinated agri-environmental management. Land Use Policy 69, 176–192. https://doi.org/10.1016/j.landusepol.2017.09.002 Wiemers, M., Balletto, E., Dincă, V., Fric, Z.F., Lamas, G., Lukhtanov, V., Munguira, M.L., van Swaay, C.A.M., Vila, R., Vliegenthart, A., Wahlberg, N., Verovnik, R., 2018. An updated checklist of the European Butterflies (Lepidoptera, Papilionoidea). ZK 811, 9–45. https://doi.org/10.3897/zookeys.811.28712 Wilson, G.A., 1997. Factors Influencing Farmer Participation in the Environmentally Sensitive Areas Scheme. Journal of Environmental Management 50, 67–93. https://doi.org/10.1006/jema.1996.0095 Włodarczyk-Marciniak, R., Frankiewicz, P., Krauze, K., 2020. Socio-cultural valuation of Polish agricultural landscape components by farmers and its consequences. Journal of Rural Studies 74, 190–200. https://doi.org/10.1016/j.jrurstud.2020.01.017 Wraber, T., Skoberne, P., 1989. Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave 14/15, 9–428. Zakšek, B., 2011. Populacijska struktura in varstvo strašničinega (Phengaris teleius) in temnega mravljiščarja (P. nausithous) (Lepidoptera: Lycaenidae) v osrednjih Slovenskih goricah (Diplomsko delo (univerzitetni študij)). Univerza vLjubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Zakšek, B., Gomboc, S., Govedič, M., Kogovšek, N., Štanta, R., Zadravec, B., Deutsch, H., Rebeušek, F., 2016. Prispevek k poznavanju razširjenosti hromega volnoritca Eriogaster catax (Linnaeus, 1758) (Lepidoptera: Lasiocampidae) v Sloveniji. Natura Sloveniae 18, 5–21. Zakšek, B., Kogovšek, N., 2018a. Ocena stanja populacije barjanskega okarčka (Coenonympha oedippus) na območju Stržene luže v letu 2018. Prvo delno poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. Zakšek, B., Kogovšek, N., 2018b. Analiza stanja temnega (Phengaris nausithous) in strašničinega mravljiščarja (P. teleius) na izbranih travnikih na območju Natura 2000 Goričko v letu 2018. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. Zakšek, V., 2004. Izbira habitata in ogroženost metuljev Maculinea teleius in M. nausithous (Lepidoptera: Lycaenidae) v Osrednjih Slovenskih goricah (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Ljubljana. Zakšek, V., Govedič, M., Verovnik, R., 2012. Izbira habitata velikega mravljiščarja (Phengaris arion) v zahodnih Halozah, in: Knjiga Povzetkov. Presented at the 3. Slovenski entomološki simpozij z mednarodno udeležbo, Univerza vMariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Maribor, p. 53. Žgavec, D., Eler, K., Udovč, A., Batič, F., 2013. Contribution of agricultural policy measures to maintain grassland areas (the case of Radensko Polje Landscape Park) / Prispevek ukrepov kmetijske politike k ohranjanju travišč (primer krajinskega parka Radensko polje). Acta agriculturae Slovenica 101. https://doi.org/10.2478/acas-2013-0009 Žiberna, I., 2012. Spreminjanje rabe zemljišč vHalozah v obdobju med letoma 2000 in 2011. Geografski obzornik 59, 12–19. ZRSVN, 2018. Javni poziv za vključitev v projekt LIFE to GRASSLANDS (LIFE14 NAT/SI/000005). Projektno podobmočje Haloze. URL http://www.lifetograsslands.si/javni-poziv-za-vkljucevanjeprijavo-kmetov-v­izvedbene-akcije-projekta/ (accessed 1.15.19). ZRSVN, 2013. Tipologija habitatnih tipov. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, Ljubljana. Zupančič, M., 2003. Vegetacijska raziskovanja in kartiranje v Sloveniji. Zbornik gozdarstva in lesarstva 72, 5–18. Zupančič, M., 1997. Pregled fitocenoloških raziskav v Sloveniji. Acta Biologica Slovenica 41, 5–17. Žvikart, M., Debeljak, N., 2019. Ovrednotenje stroškov priprave in izvajanja rezultatsko usmerjenega kmetijsko-okoljskega ukrepa za ohranjanje suhih travišč. Varstvo narave 31, 47–60. PRILOGE Priloga A: Indikatorske vrste rastlin za raziskovalni območji Haloze in Kras Preglednica A1: Seznam indikatorskih vrst rastlin za Haloze in habitatnitip Polnaravnasuha travišča ingrmiščne faze na karbonatnih tleh (Festuco-Brometalia) (* pomembna rastišča kukavičevk) (6210*) Skupina vrsta slovensko ime razlog za pojavljanje pozitivne značilnice (globoka tla) Briza media Plantago media Onobrychis viciifolia Salvia pratensis Thymus spp. Buphthalmum salicifolium navadna migalica srednji trpotec turška detelja travniška kadulja materina dušica vrbovolistniprimožek ekstenzivna raba (pašnik, travnik) ekstenziv. raba (travnik) ekstenziv. raba (travnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik, brežina) posebne pozitivne značilnice Anacamptis pyramidalis piramidasti pilovec ekstenzivna raba (negnojen travnik) (kukavičevke) Cephalanthera damasonium (alba) in C. longifolia Dactylorhiza sambucina bleda in dolgolistna naglavka bezgova prstasta kukavica Gymnadenia conopsea Himantoglossum adriaticum navadni kukovičnik jadranska smrdljiva kukavica Limodorum abortivum Ophrys apifera, holosericea in sphegodes Orchis morio navadna splavka čebeljeliko, čmrljeliko in osjeliko mačje uho navadna kukavica Orchis purpurea Orchis pallens Orchis tridentata škrlatnordeča kukavica bleda kukavica trizoba kukavica Platanthera bifolia dvolistni vimenjak negativne značilnice (intenziviranje) Erigeron annuus Holcus lanatus Taraxacum officinale Trifolium repens enoletna suholetnica mehka medena trava navadni regrat plazeča detelja opuščanje, požiganje, gnojenje, nasipavanje gnojenje, dosejavanje, prekomerna paša gnojenje, prekomerna paša, druge motnje gnojenje, dosejavanje, prekomerna paša negativne značilnice (zaraščanje) Corylus avellana Brachypodium pinnatum in B. rupestre Prunus spinosa Quercus spp. Rosa spp. Rubus spp. navadna leska navadna in skalna glota črnitrn hrast šipek robida, malina opuščanje, zaraščanje opuščanje rabe, požiganje opuščanje rabe, požiganje, druge motnje opuščanje, zaraščanje opuščanje rabe, požiganje, druge motnje opuščanje rabe, požiganje, druge motnje Preglednica A2: Seznamindikatorskih vrst rastlin za Kras inhabitatnitip vzhodna submediteranskasuha travišča (Scorzoneretalia villosae) (62A0) Skupina vrsta slovensko ime razlog za pojavljanje pozitivne značilnice (plitva tla) Bromus erectus in B. condensatus Carex humilis pokončna inkraška stoklasa nizki šaš ekstenzivna raba (pašnik, travnik) Centaurea rupestris Chrysopogon gryllus Dianthus monspessulanus, tergestinus in sanguineus skalni glavinec zlatolaska, kršin montpellierski, tržaški in krvavordečiklinček (nageljček) Eryngium amethystinum Festuca rupicola in F. valesiaca Globularia cordifolia in ametistasta možina brazdnatolistna in vališka bilnica srčastolistna in ekstenzivna raba (pašnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik) G. punctata Muscari botryoides, M. neglectum in comosum Satureja montana subsp. navadna mračica jagodasta, grozdasta in čopasta hrušica pisani in liburnijski ekstenzivna raba (travnik) ekstenzivna raba (pašnik, variegata in S. subspicata subsp. liburnica šetraj travnik) Stipa spp. Thymus longicaulis bodalica dolgostebelna materina dušica pozitivne značilnice (globoka tla) Bromus erectus Centaurea fritschii Cirsium pannonicum Danthonia alpina Dianthus sanguineus, monspessulanus in pokončna stoklasa Fritschev glavinec panonski osat navadna oklasnica krvavordeči, montpelierski in tržaški ekstenz. (pašnik, travnik) ekstenziv. raba (travnik) ekstenziv. raba (travnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik) tergestinus Dorycnium germanicum in D. herbaceum Linum narbonense in L. klinček (nageljček) malocvetna in mnogocvetna španska detelja francoski in tenuifolium drobnocvetni lan Ranunculus bulbosus Rhinanthus (freynii, gomoljasta zlatica škrobotec ekstenzivna raba glacialis, minor) spp. Salvia pratensis Scorzonera austriaca in S. villosa Tragopogon tommasinii, T. orientalis in T. dubius travniška kadulja avstrijski in dlakavi gadnjak Tommasinijeva, vzhodna in velika kozja brada (travnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik) ekstenzivna raba (pašnik, travnik) ekstenzivna raba (travnik) (se nadaljuje) (nadaljevanje preglednice A2) Skupina vrsta slovensko ime razlog za pojavljanje posebne pozitivne značilnice (kukavičevke) Anacamptis pyramidalis Cephalanthera damasonium (alba) in C. longifolia Dactylorhiza sambucina piramidasti pilovec bleda in dolgolistna naglavka bezgova prstasta kukavica ekstenzivna raba (travnik) Gymnadenia conopsea Himantoglossum adriaticum navadni kukovičnik jadranska smrdljiva kukavica Limodorum abortivum Ophrys apifera, holosericea in sphegodes Orchis coriophora Orchis militaris navadna splavka čebeljeliko, čmrljeliko in osjeliko mačje uho steničja kukavica čeladasta kukavica ekstenzivna raba (pašnik, travnik) Orchis morio navadna kukavica Orchis purpurea Orchis mascula speciosa Orchis tridentata škrlatnordeča kukavica zvezdnata kukavica trizoba kukavica Orchis ustulata Platanthera bifolia Serapias vomeracea Spiranthes spiralis Traunsteinera globosa pikastocvetna kukavica dvolistni vimenjak velecvetni ralovec zavita škrbica navadna oblasta kukavica negativne značilnice (invazivne vrste) negativne značilnice (intenziviranje) Ailanthus glandulosa Ambrosia artemisiifolia Erigeron annuus Robinia pseudoacacia Agropyron (Elytrigia) repens Arrhenatherum elatius Bromus hordeaceus (mollis) Galium mollugo in G. aparine Lolium perenne in L. multiflorum Pastinaca sativa Medicago sativa visoki pajesen navadna ali pelinolistna ambrozija enoletna suholetnica robinija, neprava akacija plazeča pirnica visoka pahovka mehka stoklasa navadna inplezajoča lakota trpežna (angleška) in laška ljuljka navadni rebrinec lucerna, nemška detelja opuščanje rabe travnika, požiganje, ruderalizacija, druge motnje opuščanje rabe travnika, ruderalizacija, druge motnje (nasipavanje) opuščanje rabe travnika, požiganje, gnojenje, dosejavanje, drugo opuščanje rabe travnika, požiganje, gnojenje, dosejavanje, drugo gnojenje, dosejavanje gnojenje, dosejavanje, prekomerna paša gnojenje, dosejavanje (se nadaljuje) (nadaljevanje preglednice A2) Skupina vrsta slovensko ime razlog za pojavljanje negativne značilnice (intenziviranje) Ranunculus acris in R. repens ripeča in plazeča zlatica pretirano gnojenje, prekomerna paša Rumex crispus in R. kodrastolistna in obtusifolius topolistna kislica (ščavje) Taraxacum officinale navadni regrat gnojenje, prekomerna paša, požiganje, druge motnje Trifolium pratense črna detelja gnojenje, dosejavanje, prekomerna paša Trifolium repens plazeča detelja negativne značilnice Cotinus coggygria ruj opuščanje, zaraščanje (zaraščanje) Crataegus spp. glog (beli trn) Frangula rupestris skalna krhlika Fraxinus ornus mali jesen Juniperus communis navadni brin Ostrya carpinifolia črnigaber Pinus nigra črni bor Prunus spinosa in P. črnitrn, rešeljika opuščanje rabe travnika mahaleb požiganje, druge motnje Quercus spp. hrast opuščanje rabe travnika Rosa spp. šipek opuščanje rabe travnika aliprekomerna paša, požiganje, druge motnje Rubus ulmifolius brestovolistna robida opuščanje rabe, požiganje, druge motnje Sesleria autumnalis jesenska vilovina opuščanje, zaraščanje (ojstrica) Priloga B: Primeri modelnih izračunov kmetijsko-okoljskih ukrepov v Sloveniji Slika B1: Primer modelnega izračuna plačila za zahtevo ukrepaKOPOP po načinu 1 Višina plačil za zahteve v okviru operacije Poljedelstvo in zelenjadarstvo znaša 60 % višine plačil, izračunane po modelni kalkulaciji (slika B1). Primer izračuna po formuli: KOPOPZ = (POKP–VSOKP–SDOKP) – (PZ–VSZ–SDZ)+TSZ POZ_FFSM = (14.526,1 – 10.736,1 – 1847,0) – (14.235,6 – 10.467,6 – 2.183,8) + 0 =358,9 Slika B2: Primer modelnega izračuna plačila za zahtevo ukrepa KOPOP po načinu 1 – koncept oportunitetnih stroškov Na območju pojavljanja zahteve, kjer je možna sprememba trajnega travinja v njive, je predvidena potencialnapridelava nanjivah. Pridoločitvi tehnoloških izhodiščihza potencialno pridelavo na njivah smo upoštevali načela dobre kmetijske prakse in v Sloveniji razširjene tehnologije pridelave pri hektarskih pridelkih, ki so nekoliko nad slovenskim povprečjem. Obvezna zahteva MET_KOS se izvaja na trajnem travinju. Zaradi časovne omejitve rabe in prepovedi gnojenja je predvidena pozna košnja sena slabe kakovosti namenjenega stelji, ki se proda. Pašazaradiprepovedignojenjaniupoštevana. Energijskavrednost potencialno pridelane krme na njivah se nadomesti z nakupom močne krme. Na območju pojavljanja zahteve je potencialna kmetijska praksa na trajnem travniku pridelavasena, travnesilažein paše(vsakegapo tretjino) znekoliko nadpovprečnimpridelkom. Izračun plačila zaradi prepovedi gnojenja in časovne omejitve košnje predvideva majhen pridelek slabše kakovosti na enokosnem travniku v pričakovanem razmerju slabše seno 80 % in travna silaža slabše kakovosti 20%. Paša zaradi prepovedi gnojenja ni upoštevana. Ob upoštevanju nižjega pridelka slabše kakovosti se razlike v količini pridelane krme in energije pokrivajo z najemom travnika slabše kakovosti Višina plačil za zahteve vokviru operacije Traviščni habitati metuljev znaša 100 % višine plačil, izračunane po modelni kalkulaciji. Pri obvezni zahtevi MET_KOS sta opredeljeni dve višini plačila. Do višjega plačila, ki vključuje tudi oportunitetne stroške, so upravičeni naslednji predeli znotraj ekološko pomembnih območij traviščnih habitatov metuljev: Cerovec, Haloze -vinorodne, Libanja, Volčeke, Ličenca pri Poljčanah, Mura, Goričko, Reka, Dolina Vipave, Trnovski gozd -Nanos, Javorniki -Snežnik, Notranjski trikotnik, Ljubljansko barje, Osrednje Slovenske gorice, Dravinja s pritoki. Primer izračuna po formuli: KOPOPZ = (PPP–VSPP–SDPP) – (PZ–VSZ–SDZ)+TSZ = VSZ –VSPP+ SDZ –SDPP + (PPP – PZ) + TSz MET_KOS = 82,8 – 1309,4 + 134,7 – 381,6 + (1942,9 – 139,5) + 0 = 329,8 Slika B3: Primer modelnega izračuna plačila za zahtevo ukrepa KOPOP po načinu 2 Dispenzorji ali zastrupljene vabe se uporabljajo kot alternativna metoda varstva rastlin proti vsem rodovom škodljivcev vskladu znavodiliproizvajalcevdispenzorjevin zastrupljenihvab. V izračunu so upoštevani stroški feromonskih dispenzorjev in zastrupljenih vab ter delo z uporabo omenjenih sredstev. Višina plačil za zahteve v okviru operacije Sadjarstvo znaša 60 % višine plačil, izračunane po modelni kalkulaciji. Primer izračuna po formuli: KOPOPz = VSz + SDz + TSz SAD_KONF = 228,70 +71,83 +0 = 300,5