SLOVENSKI PRAVNIK. štev. 9. V Ljubljani dne 15. septembra 1881. Leto I. Izhaja vsak mesec na 2 polah in velja za celo leto 4 gl. Uredništvo i in opravništvo nahajata se v j franCiskan- , skih ulicah, • št. 16. ¦ Sodnikovemu prevdarku je prepuščeno odločiti, koliko more kupec od kupnine odtrgati, kadar mu prodajalec prodane reči ni popolnoma izročil. (Razsodba najvišjega sodnega dvora od 20. marca leta 1873, br. 14368, s katero sta bili potrjeni soglasni razsodbi nižjih instanc ter zavržena izvanredna revizija tožiteljice.) Baronica E. je vložila zoper Berto in Prokopa P., kot posestnika gi'aščine R., pri okrožnem sodišči v R. sub. praes. 4. septembra 1875, br. 1154, sledečo tožbo: S pogodbo od 20. februvarja 1873 v A. je prodala tožiteljica gospe Berti P. in njenemu soprogu Prokopu P. graščino R., nekatera kmetska zemljišča in fundus instructus za kupnino 58000 gld. V §. 4. one pogodbe se je določilo, da se bode poslednji ostanek 3000 gld. še le takrat plačati moral, kadar bode tožiteljica kupcema nekove graščino zadevajoče listine izročila. Te listine je tožiteljščin zastopnik kupcema precej poslal, kar sta ta dva z lastnoročnim pismom potrdila. Omenjeni ostanek 3000 gld. je tedaj zapadel in bi se bil moral plačati. Začetkom julija 1874 se je tist ostanek v resnici plačeval, — ali plačal se ni ves, ampak tožena sta 300 gld. vtrgala, češ, da se je z ono kupno pogodbo prodalo in kupilo tudi 300 vreč za oglje, ali da se te vreče kupcema niso izročile, — zato pa da zahtevata, da se vreče ali v resnici izroče, ali pa da se plača za vsako vrečo 1 gld. Tožiteljica je sicer sprejela nepopolno plačilo 2700 gld., pridržala si je pa pravico, izterjati tudi zadnji ostanek 300 gld. Ker kupca svojega zahtevanja oziroma tistih vreč skazati ne moreta in bi tudi v slučaji, ako bi se bile tiste vreče zares 17 258 prodale a ne izročile, povračilo zanje nikakor ne doseglo zneska 300 gld.; ker kupca oziroma tega zneska tudi nimata nikake pridrževalne (retentio) pravice a plačati vender nečeta, se prosi razsodbe: Gospa Berta in gospod Prokop P. sta vsled kupne pogodbe od 20. februvarja 1873 dolžna plačati zaostali ostanek od kupnine za graščino R. in pripadke v znesku 300 gld. z 6 »;„ obresti od 20. julija 1874 v 14. dneh pod eksekucijo in s stroški. Tožena sta temu odgovorila, da zadnjih 300 gld zato nečeta plačati, ker so se z graščino prodale tudi materijalije, mej katerimi bi se bilo vsled inventara, ki je bil podlaga predaji (traditio), moralo izročiti tudi 316 vreč za oglje in ker se te vreče izročile niso. Vsaka vreča je vredna 70 kr. — 316 tedaj 221 gld. 20 kr. Poleg tega sta kupca imela še drugo škodo, kajti ona sta, misleč, da so prišle omenjene vreče v njijino posest, sklenila s tretjimi osobami pogodbo, da jim pripravita 552 vorderberških sodcev oglja v lastnih vrečah — sodeč po 1 gld. 30 kr. Ker pa lastnih vreč ni bilo, morala sta na ceni odpustiti pri sodci 14 Vs kr. kar za 552 sodcev znaša 79 gld. 15 kr. Odpad vieč in škoda vsled nemogočega dostavljenja oglja v lastnih vrečah znašata skupaj 300 gld. 35 kr. Zato se je po §. 1052 in 1062 drž. zak. vtrgalo 300 gld. od graščinske kupnine, ker tožiteljica svoje pogodbene dolžnosti ni popolnoma spolnila. Po zashšanji prič, ki so potrdile, da je tožiteljice soprog kot njen pooblastenec pri prodaji kupljene graščine s pripadki zapisnik vseh materijalij napravil, da je bilo v tem zapisniku naštetih tudi mnogo vreč, da je tožiteljičin soprog še o drugih 200 do 300 vrečah govoril, da so pri S. v S. hranjene in da bode on zato skrbel, da se vrnejo graščini R., — in da se te poslednje vreče istinito niso vrnile, — so vse tri stopinje tožbo odbile. Razlogi prve stopinje: Vsled določb §§. 1052 in 1062, drž. zak. se mora priznati, da vsaka pogodbena stranka, (tedaj tudi prodajalec, le izročilo 316 vreč, katere bi se po pogodbi bile izročiti morale. Oziroma števila vreč bodi omenjeno, da je tožiteljica to število kot resnično sama pripoznala rekoč, da se je tistih 316 vreč še pred sklepom pogodbe pogubilo, tedaj se niso mogle prodati, ker jih o času prodaje več bilo ni. Kupca imata torej prav, da del kupnine vtrgujeta. Vpraša se le, koliko od kupnine vtrgati imata pravico, — ali je primerno, da sta vtrgala 300 gld. Tukaj pa se mora izreči, da za rešitev tega vprašanja ni nič na tem ležeče, koliko so vredne vreče, ki bi se bile imele izročiti, a se izročile niso, in da ni nič na tem ležeče, koliko škode sta tožena še poleg izgube vreč iz tega trpela, da se vreče niso izročile, kajti tu ni govora o odškodovanji, ampak tukaj gre samo za to, da se nasprotnik prisili k izpolnitvi pogodbe. Ko pa je skazano, da tožiteljica pogodbe ni popolnem izpolnila, mora se samo sodnikovemu prevdarku prepustiti, da odloči, v katerej meri tožena izpolnitev pogodbe odreči zamoreta. V našem primerljaji pa se mora pripoznati, da je primerno, da se za 316 — da celo za 200 do 300 vreč — ki se ni^o izročile (pri kupnini 58000 gl. za cel objekt pogodbe) vtrga zadnji ostanek 300 gld. Razlogi druge stopinje: Prvega sodnika razsodba se je morala potrditi iz njegovih razlogov. Okolnost, da sta tožena vrednost vreč, ki se niso izročile, cenila samo z 221 gld. 20. kr., je po vsem neodločilna, ker ne gre za to, da se odračuna protiterjatev, ampak samo za to, ah sta bila tožena opravičena, del kupnine vtrgati, ker tožiteljica kupne pogodbe ni izpolnila. Temu vprašanju se pa mora pritrditi iz uzrokov, katere je prvi sodnik navedel, kajti prodajalec more samo takrat siliti, da se plača kupnina, ako je svojo pogodbeno dolžnost spolnil, ali pa je vsaj pripravljen jo spolniti. (§. 1047, 1052, 1060, 1061, 1062 drž. zak.) Apelacija se je morala torej zavreči, in prva razsodbo se je morala potrditi. 17* 260 Razlogi tretje stopinje: Razsodbi obeh nižjih stopinj sta soglasni in utemeljeni v §§. 1047, 1052, 1061 in 1066 drž. zali. Ničnosti v tej pravdi tožiteljica sama ne trdi, očitna krivico pa bi v zavrnenji njenega tožbenega zahtevanja samo takrat biti mogla, ko bi bila ona sama prevzeto svojo dolžnost popolnem izpolnila, ali ako bi se bila ponudila, da jo hoče ob jednem spolniti. Dokaza za prvo alternativo ali izjave za drugo alternativo pa tožiteljica ni prinesla. Nasproti pa sta tožena skazala, da jima je tožiteljica pri sklepu pogodbe tudi izročitev 316 vreč za oglje zatrdila, in da se te vreče do sedaj niso izročile. Tožena sta torej po §§. 1052. in 1066. drž. zak. opravičena, da pridržavata do izročitve teh vreč primeren del kupnine. V pridržanji 300 gld., katero imenuje tožiteljica pre neprimerno, pa se očitna krivica tem menj najti zamore, ker ni tožiteljici nič na potu bilo, da bi z izročitvijo tistih vreč provzročila bila, da bi bil poslednji del kupnine v plačilo zapadel. —c. Tudi na podlagi pogojne, po eksekutivnej listini (dokumentu) sklenene prenovitne pogodbe (notacije), zamore se z uspehom zahtevati ničevnost dovoljene eksekucije. Na podlagi razsodbe od 11. avgusta 1870, št. 2850, zaprosil je Peter Damiani proti svojemu bratu Damijanu Damiani do pokritja svoje terjatve 742 gld. s pripadki vred, uknjižbo zastavne pravice pri dolžnikovem poslopji. To prošnjo je c. kr. kotarski sod vod-njanjski uslišal z odlokom od 13. novembra 1870, št. 4165. Pozneje zaprosil je verovnik eksekutivno cenitev istega poslopja in tudi tej prošnji je isti c. kr. kotarski sod ustregel z odlokom od 28. aprila 1878, št. 2046. V tem času razdelila sta si oba brata otčevo ostalino ter sta dne 23. maja 1876 pod št. 1069 (spisi c. kr. notarja Sbiša) sklenila poravnavo, katere glavni, sem spadajoči členki, se glase takole: čl. 2. Damijan Damiani prevzame plačevanje dolga 842 gld. proti farmacevtničnej zajednici. 260 Razlogi tretje stopinje: Razsodbi obeh nižjih stopinj sta soglasni in utemeljeni v §§. 1047, 1052, 1061 in 1066 drž. zak. Ničnosti v tej pravdi tožiteljica sama ne trdi, očitna krivico pa bi v zavrnenji njenega tožbenega zahtevanja samo takrat biti mogla, ko bi bila ona sama prevzeto svojo dolžnost popolnem izpolnila, ali ako bi se bila ponudila, da jo hoče ob jednem spolniti. Dokaza za prvo alternativo ali izjave za drugo alternativo pa tožiteljica ni prinesla. Nasproti pa sta tožena skazala, da jima je tožiteljica pri sklepu pogodbe tudi izročitev 316 vreč za oglje zatrdila, in da se te vreče do sedaj niso izročile. Tožena sta torej po §§. 1052. in 1066. drž. zak. opravičena, da pridržavata do izročitve teh vreč primeren del kupnine. V pridržanji 300 gld., katero imenuje tožiteljica pre neprimerno, pa se očitna krivica tem menj najti zamore, ker ni tožiteljici nič na potu bilo, da bi z izročitvijo tistih vreč provzročila bila, da bi bil poslednji del kupnine v plačilo zapadel. —c. Tudi na podlagi pogojne, po eksekutivnej listini (dokumentu) sklenene prenovitne pogodbe (novacije), zamore se z uspehom zahtevati ničevnost dovoljene eksekucije. Na podlagi razsodbe od 11. avgusta 1870, št. 2850, zaprosil je Peter Damiani proti svojemu bratu Damijanu Damiani do pokritja svoje terjatve 742 gld. s pripadki vred, uknjižbo zastavne pravice pri dolžnikovem poslopji. To prošnjo je c. kr. kotarski sod vod-njanjski uslišal z odlokom od 13. novembra 1870, št. 4165. Pozneje zaprosil je verovnik eksekutivno cenitev istega poslopja in tudi tej prošnji je isti c. kr. kotarski sod ustregel z odlokom od 28. aprila 1878, št. 2046. V tem času razdelila sta si oba brata otčevo ostalino ter sta dne 23. maja 1876 pod št. 1069 (spisi c. kr. notarja Sbiša) sklenila poravnavo, katere glavni, sem spadajoči členki, se glase takole: čl. 2. Damijan Damiani prevzame plačevanje dolga 842 gld. proti farmacevtničnej zajednici. 261 čl. 3. Oziroma na to, in ako Damijan Damiani plača v členku 2. navedeni dolg, odpusti Peter Damiani svojemu bratu Damijanu Damiani-ju svojo terjatev ugotovljeno z razsodbo od 11. avgusta leta 1870, št. 2850. z vsemi pripadki vred. čl. 7. Ako ne bi j eden ali drugi pogodnik pično izpolnil dolž-nostij s to poravnavo prevzetih, bode navzočna poravnava ničevna. Opirajoč se na to poravnavo naperil *) je Damijan Damiani proti svojemu bratu Petru D. tožbo pr. 26. junija 1878, št. 2982, v katerej je zahteval, da se razsodi: „Eksekutivna cenitev, dozvo-Ijena z odlokom od 28. aprila 1878, št. 2046, je ničevna." -C. kr. kotarski sod vodnjanjski ustregel je temu zahtevku z razsodbo od 20. junija 1880, št. 1161 in iz teh razlogov: Obedve stranki jedini sta v tem, da je toženec na temelji razsodbe od 11. avgusta 1870, št. 2850, izvršiti dal uknjižbo zastavne pravice na tožiteljevo poslopje, ter da mu je pozneje bila dovoljena odlokom od 28. aprila 1878, št. 2046, cenitev eksekviranega poslopja. In ker trdi tožitelj, da je z razdelitvijo in poravnavo od 23. maja 1876, št. 1069, pod c. izgubila veljavo toženčeva upra-šavna terjatev, zahteva, da se razsodi, da je navedenim odlokom dovoljena cenitev ničevna. To omenivši, pregledavši hstino od 23. maja 1876, št. 1069 pod C, videvši določila dvornega dekreta od 22. junija leta 1836 št. 145 in uvaževaje, da je v smislu členka 2. iste poravnave prevzel denašnji tožitelj v plačevanje dolg proti farmacevtničnej zajednici, ter da je denašnji toženec po členku 3. iste poravnave odrekel se svojej terjatvi ugotovljenej muz razsodbo od 11. avgusta 1870, št. 2850, na korist tožitelju, ako bi le ta prevzeti dolg proti omen-jenej zajednici plačal; uvaževaje, da se v tem dogovoru nahajajo vsi znakovi preno-vitne pogodbe, po katerej ugasno prejšnje vzajemne pravice in dolžnosti, na kolikor ni bilo zastran tega kaj drugega ustanovljeno mej deležniki; uvaževaje, da ni toženec dokazal, a ni trdil ne, da je bil po poravnavi od 23. maja 1876, št. 1069, nadlegovan od verovnika zastran *) Tožbo naperiti = klage anstrengen. Ta iaraz rabi se na goriškem Krasu. 262 dolga v št. 2 omenjenega, bodi si glede plačila glavnice, bodisi glede plačila obresti; uvaževaje, da se mora po tem tacem domnevati, da je nakazani upnik prevzel denašnjega tožitelja za plačevalca na mestu denaš-njega toženca (§. 1401 drž. zak.); uvaževaje, da ni toženec še trdil ne, da je bil preklican upra-šavni nakaz, predno je bil od nakazanega upnika zahvaljen; uvaževaje, da toženec uživa premoženje, katero mu je bilo odkazano z navedeno razdelitvijo in poravnavo pod c. ter da on ni mogel imeti pravice zaprositi, da se mu dovoli omenjena ekseku-tivna cenitev dosle, dokler ne bi dokazal, da je bil od upnika zaradi uprašavnega dolga, katerega plačilo je tožitelj prevzel, nadlegovan; uvaževaje, da mora nadvladana stranka po §. 24. zakona od 16. maja 1874, št. 69, drž. zak. povrniti sodne troške prouzro-čene protivniku, — bilo je treba soditi kakor v razsodbi. Proti tej razsodbi vložil je toženec za časa apelacijo, katero je pa višje c. kr. deželno sodišče tržaško zavrglo z odločbo od 27. avgusta 1880, št. 2744, iz teh le dovodov: Toženec sam priznava, da je njegova terjatev, zastran katere mu je bila dovoljena uknjižba zastavne pravice, bila postavljena v razdelitvi in poravnavi od 22. maja 1876 št. 1069 pod črko d. prvega členka mej dolgove, ter da je po členku 3. istega pravnega posla odrekel se plačilu iste terjatve, ker jo na drugej strani prevzel tožitelj v plačilo drugo dolgovanje. S to poravnavo bile so tedaj promenjene mej deležniki vzajemne pravice in dolžnosti. Res je sicer, da se je toženec samo pogojno odrekel uprašavnej svojej terjatvi, namreč za slučaj, ako bi tožitelj prevzeti dolg platil ali čas, v katerem bi imel biti ta dolg plačan, ni bil ustanovljen, in nakazenemu dolžniku je na voljo dano, ako se more in hoče pogoditi s svojim verovnikom, ki mu lahko še daljši čas za plačanje dolga dovoli. Vrhu tega ni toženec dokazal, a ni trdil ne, da ga je verovnik nadlegoval zastran dolga, kateri je tožitelj prevzel, in zaradi tega ne more se trditi, da se je uresničil ustanovljeni resolutivni pogoj. 263 Kar se tiče ugovora toženčevega, da se je namr eč uresničil pogoj ustanovljen v členku 7. navedene poravnave, mora se omeniti : Ker je razdelitev in poravnava vsaj deloma že izvršena in ker iz nje izvirajoče posledice še vedno trajajo, katere so i tožencu samemu na korist, moral bi toženec, ako se hoče izogniti prevzetim dolžnostim, zahtevati, da se v drugej sodnej obravnavi izreče ničevost uprašavne razdelitve in poravnave, v katerej mu bode dokazati, na kolikor ni bila poravnava izvršena in kedo ni izpolnil prevzetih dolžnosti. Izredno revizijo odbilo je c. kr. najvišje sodišče z določbo od 17. marca 1881, št. 1236, iz teh nagibov: Nikakeršne ničevosti ni mogoče zaslediti v pravdnih spisih a očitne krivice je tem menj mogoče v navzočnem slučaji zapaziti, ker je tožencu, ako dokaže, da biva nadlegovan zastran dolga, katerega platež je tožitelj po poravnavi od 23. maja 1876, št. 1069 prevzel, pridržana pravica, zaprositi, da se nadaljujejo uvedeni ekse-kutivni koraki. ¦ T. K §. 1425 olDČ. drž. zak. (Najvišjega sodnega dvora določba od 2. marca 1881, št. 2725, s katero se je odstranila nadsodnije odločba od 24. novembra 1880, št. 12857, ter se potrdila razsodba okrajne sodnije v Bistrici od 30. septembra leta 1880, št. 7119.) Z izročilno pogodbo od 21. januvarja 1838 se je zavezal Anton Š. plačati svojej sestri Marijani Š. dedne odprave (erbschaft-entfertigung) 200 gld. st. d. Ko se je Marijana leta 1846. omožila z Jožetom L., jej je Aaton Š. obljubil dote 300 gld. V dotičnej ženitnej pogodbi od 16. junija 1846 se ni omenilo, ako se ima zgorej omenjenih 200 gld. v doto všteti ah ne. Po snn-ti Antona Š. je podedoval njegovo premoženje Franc Š. Pri zapuščinskej obravnavi je dal Jože L., ki je bil takrat tudi 264 varuh dediča Franceta Š., mej dolgove vpisati ostanek dote svoje žene Marijane v znesku 166 gld. V sodnijskej poravnavi od 1. februvarja 1878, št. 1275 seje Franc Š. zavezal Jožetu L. teh 16(5 gld. plačati. Tudi pri tej priliki ni nihče omenil intabuliranih 200 gld. Ko je Jože L. zarad plačila 166 gld. pričel eksekvirati Franceta Š., je zahteval poslednji izknjižno pobotnico o dednej odpravi 200 gl. Ker zahtevane pobotnice dobiti ni mogel, depozitiral je pri sodniji dne 21. januvarja 1880. 1. znesek 153 gld. ter potem sub. praes. 14. junija 1880, št. 4022 vložil tožbo proti Jožetu in Marijani L. za izročitev pobotnice o omenjenej, na njegovem posestvu vknjiženej terjatvi 200 gld. C. kr. okrajna sodnija v Bistrici je z radsodbo od 30. septembra 1880, št. 7119, po tožbi spoznala: Razsodba se opira na sledeče razloge: Tožena sta obstala, da je njujna terjatev (dota), iz ženitne pogodbe od 16. junija 184G in sodn. poravnave od L februvarja leta 1878, št. 1275, v znesku 300 gld. oziroma 166 gld. c. s. c. z zneskom 153 gld., katerega je tožitelj pri sodniji depozitiral, popolnoma pokrita, in sta hotela o tej terjatvi tudi pobotnico dati, ako bi se bil znesek 153 gld. njima izplačal. Ker tega zneska nista hotela prevzeti, je depozitiranje v smislu §. 1425 drž. zak. opravičeno in se mora smatrati kot plačilo. Tožba je torej opravičena, ako sta terjatvi iz izročilne pogodbe od 21. junuvarja 1838 v znesku 200 gld. in iz ženitne pogodbe od 16. junija 1846 v znesku 300 gld. identični, oziroma, ako je prva terjatev v drugej obsežena. S pogodbo od 21. januvarja 1838 je izročil Jernej Š. vse svoje premoženje svojemu sinu Antonu Š., kateri se je zavezal „kot popolno dedno odpravo" plačati svojemu bratu Janezu 300 gld., sestrama Urši in Marijani pa po 200 gld. Več kot teh 200 gld. svojej sestri Marijani po pogodbi plačati ni bil dolžan in ga tudi postava ne veže njej iz svojega premoženja dote dati (§. 141, 143 in 1220, drž. zak.) Ako bi se hotelo trditi, da je obljubil Anton Š. v ženitnej pogodbi od 16. junija 1846 svojej setri plačati dote 300 gld. brez ozira na dolžnosti, ki jih je prevzel v pogodbi od 21. januvarja leta 1838, potem bi bil Anton Š. celih 300 gld. daroval. Daritev se pa po postavi ne more domnevati, ampak mora biti naravnost 265 izgovorjena. Ako bi bil hotel Anton S. svojej sestri razen dolžnih 200 gld. obljubiti še 300 gld., bi bilo posebno v tem slučaji z ozironi na obljubljeno visoko svoto 300 gld. potrebno, da bi se bilo to v ženitnej pogodbi izrecno omenilo Potrdih sta tudi priči Jože K. in Urša Š., da je Anton Š. toženi Marijani L. njeno dedščino 200. gld. le za 100 gld. povišal in da se ni o tem govorilo, da bi imela ona od svojega brata vsega skupaj 500 gld. dobiti. Tudi njena sestra Urša je dobila samo 200 gld. dote. Poslednjič je tudi toženi Jože L., ki je bil tožiteljev varuh, pri zapuščinskej obravnavi po Anton Š. samo 166 gld. dolga naznanil. Iz tega sledi, da ni mislil takrat dedščine 200 gld. še posebej zahtevati Ta terjatev je torej v doti 300. gld. zapopadena in ker je poslednja plačana, je tudi prva ugasnila. A tudi tedaj, ako bi bili to dve različni terjatvi, bi tožena od tožitelja ne mogla ničesa več zahtevati, ker bi bila dedščina 200 gld. v tem shičaji zastarela. Ta terjatev se opira na pogodbo od 21. januvarja 1838 in bi se bila morala že leta 1846 plačati, a tožena sama ne trdita, da sta od tega časa do tožbe plačilo dolga 200 gld. kedaj zahtevala. (§. 1479 & 1497, drž. zak.) Tožba je torej opravičena. C. kr. naihodnija v Gradci je z odločbo od 24. novembra leta 1880, št. 128.o7 tožbo odbila iz sledečih razlogov: Ako bi bilo prav po sodn. postopniku dokazano, da je dedna odprava 200 gld,, katera je bila Marijani Š. omoženej L. v izro-čilnej pogodbi od 21 januvarja 1838 zagotovljena, v doti iz ženit-nega pisma od 16. junija J 846 v znesku 300 gld. zapopadena, se vender prošnji za izročitev izknjižnje pobotnice za sedaj ne more ustreči, ker tožnik ni dokazal, da je terjatev Jožeta L. iz sodn. poravnave od 1. februvarja 1878, št. 1275, v znesku 166 gld. C. s. C. popolnoma plačana. Sodnijsko depozitiranje 153 gld. tako dolgo ne more za plačilo veljati, dokler ni tožnik v smislu §. 1425 drž. zak. dokazal, da je depozitiranje opravičeno. To se more pa le v p oseb ne j pravdi razsoditi. Ni resnično, kakor se v razlogih prve soduije trdi, da sta tožena obstala, da je dota iz ženitne pogodbe od 16. junija 1846 in 266 sodn. poravnave od 1. februvarja 1878, št. 1275 v znesku 300 gold. oziroma 166 gld. c. s. s. po plačilih, katera sta Anton in Franc Š. dala, in z zneskom 153 gld., katerega je Franc Š. pri sodniji položil, popolnoma poki-ita. Jože L. je le trdil, da je pripravljen tožniku dati pobotnico o doti 300 gld., kadar mu bode ta dolg popolnoma plačal. Tožitelj Franc Š. je pa po dokazu zapisnika od 17. aprila 1880 izrecno se izjavil, da ne privoli drugače, da se znesek 153 gld. tožencema izroči, kakor da mu ob jednem tudi pobotnico o 200 gld. izročita. Iz tega je razvidno, da nikakor ni dokazano, da je pri sodniji položeni znesek 153 gld. tudi že plačan. Najvišji sodni dvor je z določbo od 2. marca 1881, št. 2725 razsodbo prve sodnije potrdil. Razlogi: Da se ustreže zahtevanju tožbe za izročitev izknjižnje pobotnice o terjatvi 200 gld. st. d., katera je na podlagi izročilne pogodbe od 21. januvarja 1838 zavarovana na tožiteljevem zemljišči, zavisi jedino le od tega, ako to terjatev obsega ona v znesku 300 gld., katero se je Anton Š. zavezal plačati na padlagi ženitne pogodbe od 16. junija 1846, in ako je ta znesek 300 gld. že plačan. — Da velja prvo, je že prvi sodnik dovoljno utemeljil. Sotoženeo Jože L. je pa tudi po zapisniku od dne 17. aprila 1880, št. 2616 priznal, da je terjatev 300 gld. s. pr. vred poravnana s plačili tožiteljevimi in z zneskom 153 gld., kateri je tožitelj pri sodniji položil, in se je le iz tega uzroka ustavljal zahtevano pobotnico njemu izročiti, ker po njegovem mnenji ima on oziroma njegova žena razen 300 gld. še 200 gld. od tožitelja terjati. Ker je pa tedaj dokazano, da imata toženca pravico le 300 gld. od tožnika zahtevati, imel je poslednji v smislu §. 1425 drž. zak. pravico, da je znesek 153 gld. pri sodniji položil. On je s tem svojo dolžnost spolnil in zadobil pravo, zahtevati od tožencev izknjižno pobotnico. Iz teh razlogov se je potrdila razsodba prve sodnije. —r. — 267 — Neveljaven zakon. 22. septembra 1868 je bila v sv. Jakoba cerkvi v Ljubljani poroka Alfreda Meningerja viteza Lerchenthal-a z gospodično Marijo Konschegg. Meninger je bil takrat poštni ekspeditor v Novem mestu, Marija Konscheg pa je bila učiteljica v Novem mestu, — in župnik pri sv. Jakobu v Ljubljani je bil za poročenje te dvojice od novomeškega prosta pooblaščen. Vsled nekega pisma, katerega je pisala Rozarija Perez iz Mek-sike „svojemu soprogu Alfredu Meningerju" ovadilo seje c. kr. de-želnej sodniji v Ljubljani, da je Meninger, ki je bil prej meksikanski prostovoljec nesrečnega cesarja Maks-a, na sumu, da se je drugič oženil, akoravno njegova prva žena v Meksiki še živi, ter da se je s tem zakrivil hudodelstva dvojnega zakona. Kazensko postopanje se je začelo, ali moralo je tako dolgo mirovati, da je civilni sodnik izrekel svojo razsodbo o veljavnosti teh dveh zakonov. Ta civilna pravda vršila se je z uradne dolžnosti. Dr. Rozina je bil postavljen za zagovornika zakonske zveze z Rozarijo Perez, — dr. Skedl za zagovornika zakonske zveze z Marijo Konschegg, — in meščan Josip Ogorelec je bil kurator v Meksiki bivajoče Rozarije Perez. Dokazila potrebna za razsodbo te pravde morala so se iskati v Meksiki s posredovanjem nemškega poslanstva pri meksikanskej republiki. Z razsodbo od 8. novembra 1879, št. 647 je c. kr. okrožno sodišče v Novem mestu takole razsodilo: Zakon, ki ga je sklenil Alfred Meninger vitez Lerchenthal z gospodičino Rozarijo Perez 4. oktobra 1866 v cesarskej dvornej kapeli v Meksiki je veljaven. Zakon pa, ki ga je sklenil ravno tisti Alfred Meninger vitez Lerchenthal z gospodičino Marijo Konschegg 22. septembra 1868 v mestnej famej cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani je zavoljo zadržka že obstoječe zakonske zveze — neveljaven. To razsodbo sta potrdila c. kr. višje deželno sodišče v Gradci z odločbo od 17. novembra 1880, št. 8860 in c. kr. najvišji sodni dvor na Dunaji z določbo od 12. julija 1881 št. 3918. 268 - Razlogi prvega sodnika: Ovadilo se je 18. maja 1871, da je Alfred Meninger vitez Lerchenthal dne 4. oktobra 1866 v Meksiki Meksikanko Rozarijo Perez in potlej 22. septembra 1868, akoravno je prejšnja zakonska zveza še obstala, Marijo Konschegg, takrat učiteljico v Novem mestu, v zakon vzel. Poslednji sklenjeni zakon, ki je s poročnim listom od 2!^. oktobra 1869 in s priloženim pooblastilom paroehi proprii skazan, se oziroma veljavnosti od nobene strani ne podira. Ali ker se trdi, da se je Lerchenthal že prej jedenkrat oženil in da ta zakon še sedaj obstoji, nasprotoval bi veljavnosti zakona z Marijo Konschegg zadržek §. 62, drž. zak. Razprave torej, ki so se v smislu dvornega dekreta od 23. avgusta 1819 št. 1593 z uradne dolžnosti vršile, pečale so se posebno z razbi-strenjem in osigurjenjem veljavnosti tistega zakona, katerega je vitez Lerchenthal že leta 1866 kot takratni meksikanski pala-tinal-gardist z Rozarijo Perez v Meksiki sklenil. Te razprave so pokazale sledeče: 1. Vitez Lerchenthal je bil takrat, ko se je z Rozarijo Perez ženil, še samec, rojen leta 1836, in polnopraven. To se vidi iz lista vojaške temeljne knjige K. ad IIL, iz Meningerjevega lastnega priznanja, iz izpovedeb priseženih svedokov Pavla Hrovata in Karla ¦VVagnerja, katere je pri ženitnej informaciji zaslišal župnik Joaquin Palacios, cesarske župe v Meksiki, dne 14. septembra 1866 in iz potrdila komandanta palačine garde od istega dne. 2. Za Rozarijo Perez, ki je bila takrat 23 let stara, je njena mati Dolores Ladroij de Gvevara v izvrševanji svoje jej v tem primerljaji pristoječe pravice privolila v zakon hčere Ro-zarije z vitezom Lerchenthalom. To se vidi iz ženitne informacije C. ad IIL Z isto ženitno informacijo je bilo po prisegi zaročencev in po izpovedbah zapriseženih svedokov Pavla Hrovata, Karla Wagnerja, Romana Pereza in Kaliksta Carilla kot gotovo ustanovljeno, da zaročencema ne nasprotuje noben zakonsk zadržek. Z obojestranskim priznanjem in ker nihče drugače ne trdi, je tudi skazano, da sta oba zaročenca rimskokatoUške vere. Konečno je s potrdilom E. ad III. v originalu, ki ga je dal Ivan Czismadia namestu komandanta palačine garde od 14. septembra 1866, ska- 269 zano, da je Njegovo Veličanstvo cesar dovolil, da skleneta zakon Alfred Meninger in Rozarija Perez. To potrdilo je dokaz, ker je original v poročnej knjigi nekdanje cesarske župe glavnega mesta Meksike, kakor potrjuje to nemški zvezni konzul, ki zastopa ob jednem avstrijanske interese v Meksiki, s svojim poverilom od 27. aprila 1870 na prvej strani ženitne informacije a ad-/. ad 92 sub C. ad III. v zapisniku aktov. To listino je naredilo po ukazu Njegovega Veličanstva cesarja Maksa k temu delu poklicano vojaško oblastvo, — ta listina je torej kot javna listina dokaz za to, kar ima v sebi. Czismadia sicer, ki je to listino za komandanta palačine garde podpisal, v svojem zaslišanji od 30. aprila 1870 pravi, da Njegovo Veličanstvo Maks ni imel vednosti o ženitvi Meningerjevej z Rozarijo Perez. Ali listina zavoljo te izpovedbe ne zgubi nič od svoje dokazilne moči, ker (neoziraje se na to, da je sam Czismadia v svojem nadaljem zaslišanji od 25. julija 1870, ko se mu je povedalo, da njegovo lastno potrdilo tako govori, in se mu je prepis potrdila pokazal, svojo prejšnjo določno izjavo tako popravil, da se ne more na to, da je tisto potrdilo izdal, nič več spomniti) —¦ nikdo ne trdi, da bi bilo omenjeno potrdilo ponarejeno. Fotogra-fična podoba te listine, ki se je naredila pod avktoriteto poslanca nemške zveze, se mora torej smatrati kot taka, katerej se mora verjeti brez pomiselka. S tem pa je skazana osobna sposobnost obeh zaročencev Meninger-Perez, da skleneta pogodbo po §§. 4 in 34 drž. zak, in da privolita v zakon v smislu §§. 47, 37 in 54 drž. zak. in naredbe vojnega ministra od 14. septembra 1861, št. 3881. V to smer torej se veljavnost omenjenega zakona tem menj podirati more, ker se je zadostilo tudi §§. 56, 69 in 70 nakaza II. k cesarskemu patentu od 8. oktobra 1856, št. 185 drž. zak., ki je bil takrat v veljavi, ko se je zakon sklenil z ozirom na člen IV. §. 1. postave od 25. maja 1868, št. 47 drž. zak. 3. Alfred Meninger je sklenil civilni zakon z Rozarijo Perez pred prefektom cesarske palače A. Pradillo po postavah, ki so bile v Meksiki takrat veljavne, ko se je zakon sklepal. Da se je civilna poroka zrvšila, izvira nedvomno iz naslednjega: Iz vsebine izpisa iz poročne knjige, katere izpis je potrdil konzul severo-nemške zveze E. Benecke sub C.ad III. od 27. aprila 270 leta 1870, izvira, da je takratna cesarska domača prefektura cesarjeve palače poslala Joakuinu Palaciosu potrdilo, da je Alfred Meninger z Rozarijo Perez po obstoječih postavah sklenil civilni zakon, in da se vsled tega cerkvena poroka izvršiti zamore. S pismom od 4. aprila 1870 potrjuje Avguštin Pradillo, bivši obristlajtenant itd., da ima v posesti ženitni akt, iz katerega se razvidi poroka palačinega gardista Alfreda Meningerja z Rozarijo Perez. K tej poroki je Pradillo kot prefekt cesarskih palač in kot osoba, katera je po dvornem pravilniku civilni sodnik na dvoru Njegovega Veličanstva cesarja Maksa, torej za to uradno postavljen, — 22. septembra 1866 dovoljenje dal. Pradillo potrjuje nadalje, da se ta akt takole glasi: Cesarska domača prefektura cesarjeve palače. 22. t. m. sta prišla pred-me, da bi sklenila zakon: palačini gardist Alfred Meninger in gospodičina Rozarija Perez; ko sta po postavi prisegla in zatrdila, da jima ni znan noben zakonsk zadržek, — bila sta poročena. Potlej smo podpisali ta le akt jaz, oba pogodbena dela in obojestransko po 2 prič. Grad Chapulterez 22. septembra 1866. Prefekt Pradillo m. p., Alfred Meninger m. p., Rozarija Perez m. p., prvi svedok Hor-vath m. p., CelLsto Carillo m. p., Kari Wagner m. p., Ramon Perez m. p. Za dokaz pred sodiščem- se je to potrdilo naredilo in izdalo v Meksiki 4. aprila 1870. A. Pradillo m. p. A. Pradillo je bil 23. novembra 1878 sub V. pred sodiščem zaslišan, ter je potrdil resnico vsebine te izjave in da jo je lastnoročno podpisal, — vender z opazko, da je izvirne akte, iz katerih je vzel prepis, zgubil. Iz tega se vidi, da je po §. 112 o. sodnega reda skazano, da je bil A. Pradillo v svojej pravici in svojem poklici, ko se je sklenil pred njim civilni zakon, in da se je zvršila civilna poroka, ki se je morala po postavah, ki so takrat v meksikanskem cesarstvu veljale, prej zgoditi, nego cerkvena poroka. Dokaz za to je po §§. 111 in 112 o. sodn. r. popolen, ker je bil A. Pradillo s svojega uradnega stališča kot palačini prefekt in cesarski civilni sodnik zato pokhcan, da je osvedočal in potrjeval svoja uradna dejanja; k temu še pride, da tudi svedoka poroke Ramon Perez in Caliksto Carillo zatrjujeta, da se je civilna poroka zvršila. S tem ¦ 271 je skazana poroka po §§. 137 in 142 o. sodn. r. Priča Pavel Horvat sicer ne potrdi civilne poroke, ali on pravi, da je bil priča cerkvene poroke Meningerja z Rozarijo in zato se mora misliti, da se ta priča tedanjih dogodkov več ne spomina in civilno poroko s cerkveno poroko zamenjuje. Njegove besede sub O. ad 111. torej ne morejo oslabiti prejšnjih dokazov. Brezdvomno je torej, da je Meninger z Rozarijo Perez 22. septembra 1866 pred palačinim prefektom A. Pradillom, ki je opravljal tudi funkcije cesarskega civilnega sodnika, sklenil civilni zakon, kakor je bilo po postavah zapovedano. 4. Alfred Meninger je bil (kakor se iz poročnega Usta E. ad 111. vidi) 4. oktobra 1866 od tedanjega dvornega kaplana Joakuina Palaciosa v dvornej kapeli v Meksiki z Rozarijo Perez tudi cerkveno poročen, i. s. vpričo poročnih svedokov Karla Wag-nerja in Regine Perez. Mašnik, ki jih je poročil, je poročni list sam podpisal. Ta podpis poverja prosekretar meksikanskega nad-škofijstva, imenom Luis G. Toruel. Tornelov podpis poverjata notarja Ignacij Bui'goa in Creszenz Landgrave. Teh dveh podpise poverja Licentiat Joaquin Perez in Perez-ev podpis je poverjen od sporočevalca v ministerstvu za vnanje zadeve. Poročni list je tedaj vse vere vreden (§. 112 o. sodn. r.), — tem bolj, ker je bil ta list, kakor vsa di"uga v tej pravdi iz Meksike došla pisma, pripravljen pod avktoriteto nemškega ministerskega rezidenta, ki tudi avstrijanske interese v Meksiki zastopa, — ter se mora smatrati kot popolnem dokazilna, javna listina. Vsled tega je na podlagi poročnega hsta po §. 112 o. sodn. r. skazano, da se je z vršila poroka po cerkvenem obredu 4. oktobra 1866 in da sta bila pri tej poroki poročna svedoka Regina Perez in Karel Wagner. Torej se je tudi zadostilo §. 75 drž. zak. oziroma §§. 18 patenta od 8. oktobra 1856 in §. 38 zraven spadajočega nakaza za duhovska zakonska sodišča, ker se je slovesna izjava privoljenja v zakon ^ oddala pred najmenj dvema poročnima svedokoma. Ostane torej samo to še, da se razpravlja in reši vprašanje, -ali je izvršil poroko župnik jednega obeh zaročencev, kakor to , zahtevajo §. 75 drž. zak., §. 18 patenta od 8. oktobra 1856 in §. 38 zraven spadajočega nakaza za duhovska zakonska sodišča.: Poroko je izvršil — to je skazano — tedanji dvorni kaplan ] Joakuin Palacios. Listine, katere za gotovo kažejo, da je bil 272 Joakuin Palacios za poročenje opravičeni župnik ženina Alfreda Meningerja, kateri je spadal, kot tedanji palačini gardist k spremstvu cesarja Maksa, so sledeče: «^ papežev breve v latinskem jeziku tedanjem',1 nadvojvodi, poznejšemu cesaiju Maksu, v katerem se govori o želji cesarjevej, da bi smel iz stanu klerikov moža izvoliti, katerega bi imenoval za župnika svoje rodbine in vseh osob svojega dvora, spremstva in svojih služabnikov. Žal, da je v tem breve nekaj izpuščeno, — konča pa z besedami: qui quidem sacerdos ab omni episcopali jurisdictione exemtus; b) cesarski ukaz od 19. junija 1865, ki Joakuina Palaciosa imenuje dvomim kaplanom in c) najvišji ukaz od 25. septembra 1860, s katerim se istemu mašniku daje pravica deliti sv. zakramente. Vse te listine so pod črko C. ad III. zapisnika aktov. Na to se ozira tudi izjava E. ad III. bivšega ministra cesarjeve palače M. de Castillo od 30. maja 1874, vsled katere je bil po ukazu cesarja Maksa Joakuin Palacios imenovan dvomim kaplanom, da je delil sv. zakramente v cesarskih poslopjih. Akoravno v prepisu papeževega breve manjkajo baš tiste besede, s katerimi papež vstrezaje želji cesarja Maksa daje zaprošeno dovoljenje, da more imenovati župnika zase, za dvor in za spremstvo in služabnike, — se vender ne sme dvomiti, da je papež omenjeno privoljenje zares dal, kajti konečni zgoraj v orgi-nalnem jeziku citirani stavek prepisa: ,.ta mašnik škofijske juris-dikcije oprosten" — kaže na to, da se je privoljenje s tem pri-stavkom dalo, da ima mašnik, katerega bode cesar župnikom imenoval, izjemno stališče. Tudi okolnost, da je cesar Maks dvornega kaplana v osobi Joakuina Palaciosa zares imenoval ter mu z ukazom od 25. septembra 1866 po mašniku Eischerji naložil opravila župnika dvorne kapele pri delitvi sv. zakramentov, — priča za to, da se opirata oba ukaza od 19. junija 1865 in od 25. septembra 1866 samo na omenjeno papeževo dovoljenje. Kajti ne more se misliti, da bi katoliški monarh tako katoliške države, kakor je Meksika, ne bil ravnal v soglasji s papežem, s katerim je — kakor znano — sklenil tudi konlfordat in ne more se misliti, da bi bil mašnik Fischer kot član katoliškega duhovstva, ki je v v vseh deželah pod tako strogo cerkveno disciplino, papežu nasprotno cesarjev ukaz izpeljal. Vsak dvom pa mora zginiti pred izjavo nadškofijskega sekretarijata v Meksiki od 4. marca 1875 sub F. 273 ad lU., vsled katere se mora po uvaževanji vseh okolnosti, ki zadev-Ijejo pravice bivšega kaplana cesarja Maksa dona Joaquina Palaciosa, zakon, ki je bil pred njim v kapeli cesarske palače 4. oktobra 1866 mej Alfredom Meningerjem in Rozarijo Perez sklenen, — smatrati kot pravoveljaven zakon. Ta postavno legaUzirana od severonemškega zveznega rezidenta, ki zastopa v Meksiki avstrijske interese, pripravljena izjava je po §§. 111 in 112 o. sodn. r. polen dokaz. Iz nje se tudi vidi in je ravno tako skazano, da je bila poroka sklenena pred dvema pričama z vsemi za njeno veljavnost potrebnimi slovesnostimi. Alfred Meninger, ki sklenenje zakona v obče in vse ravno popisane delne akte naposebe taji, — pravi in povdarja, da se pred poroko, katero pa taji, po postavi zahtevani oklic ni vršil. Temu nasproti govori, da je mašnik Joaquin Palacios potem ko je zapisal ženitno informacijo C. ad III. zaukazal, da, ker informacija zadostuje, naj se zakon cerkveno okliče in če vsled oklica zakonsk zadržek ne pride na dan, da naj se zaročenca poročita, — potlej govori temu nasproti, da nadškofijsko tajništvo v izjavi od 4. marca 1875 trdi, da so se pri slovesnosti v bistvu spolnile vse tedaj v Meksiki veljavne postave in nazadnje to, da se po §. 99 drž. zak. zmiraj veljavnost zakona domneva in se mora trjen zakonsk zadržek vselej tudi skazati. Mora se tudi na to opozoriti, da je pomanjkanje cerkvenega oklica po §. 94 drž. zak. zaseben zadržek, tukaj pa ni noben v svojih pravicah žaljeni zaprosil, da naj se zakon zaradi te pomanjkljivosti neveljavnim proglasi. Alfred Meninger pa ni skušal skazati niti tega, da se zakon ni oklical, niti onega, da ima oziroma svoje osobe pravico po §. 96 diž. zak. potegovati se za neveljavnost te zakonske pogodbe. Ali niti pomanjkanje oklica ne bi moglo storiti zakona neveljavnega, kakor kažejo cerkvene postave, ki so bile takrat v veljavi, ko se je zakon sklepal. §. 56. nakaza za duhovska zakonska sodišča namreč pravi, da cerkev sicer za čistost in dostojnost zakona skrbeti hoče, da pa ne smatra za dobro, število razveznih zadržkov pomnožiti; zavoljo tega je izdala naredbe, za katere terja pokorščino, vender prestop tistih naredeb ne nareja zakona neveljavnega. Z ozirom na to, da marginalna opazka zadržke, ki se dado podvrstiti temu paragrafu, imenuje „zadržke dovoljenega zakonskega sklepa," da se zadržki naštevajo v §§. 57, 58, 59, 60, 66 in 67, 18 274 kakor se vidi iz marginalnih zaznamk pri teh paragrafih, in da se pa v omenjenem §. 60. izrecno pove, da pomanjkljivost oklica ni zakonskemu sklepu razvezni zadržek, — z ozu-om na to je pač nedvomno skazano, da se zakon Meninger-Perez celo v tem slučaji, ako bi pomanjkanje okUca skazano bilo, po kanonskem pravu kot neveljaven smatrati ne more. Ker torej osobna sposobnost Alfreda Meningerja viteza Lerchenthal in Rozarije Perez o času 4. oktobra 1866 sklenenega zakona paragrafom 4 in 34. drž. zak. in naredbi vojnega ministra od 14. septembra 1861 zadostuje, — ker se je poroka izvršila s tistimi slovesnostimi, katere so za veljavnost zakona predpisavale meksikanske postave o času, ko se je zakon sklepal, in ker se je s tem tudi zadostilo predpisom §. 37. di-ž. zak. in §. 75. nakaza za cerkvena zakonska sodišča k cesarskemu patentu od 8. oktobra 1856, št. 185 državnega zakonika, — se mora zakon, kateri je 4. oktobra 1866 sklenil Alfred Meninger vitez Lerchenthal z Rozarijo Perez v dvorni kapeU v Meksiki pred mašnikom Joaquinom Palaciosom, ki je imel kanonsko pravico cesarskega župnika in da deli sv. zakramente, proglasiti kot veljaven po §. 99. drž. zak. in ces. pat. od 8. oktobra 1856, št. 185 državnega zakonika. To pa tem bolj, ker ta zakonska zaveza popolnoma spada pod uvete, pod katerimi so bili po proklamaciji državljanskega prezidenta meksikanske republike od 5. decembra 1867 sub M. ad HI. tudi po razpadu meksikanskega cesarstva vsi zakoni, ki so se v tem času v Meksiki sklenili, kot veljavni pripoznani za republiko. Ker je tedaj ta zakon mej Meningerjem in Rozarijo Perez veljaven, in oba ta zakonska družeta sedaj še živita, — nasprotoval je zakonski zavezi, katero je sklenil isti Alfred Meninger vitez Lerchenthal dokazom poročnega lista od 28. oktobra 1869 dne 22. septembra 1868 pred župnikom cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, katerega je po §. 81. drž. zak. pooblastil parochus proprius obeh zaročencev, - zakonski zadržek §. 62. drž. zak. Ko torej popolne razveze prvega zakona nihče niti ne trdi, — a se je ravno nasprotno skazalo, moral se je drugi zakon kot neveljaven proglasiti. Razlogi drugega sodnika: Apelirana razsodba se je morala kazaje na njene razloge potrditi. 275 - Z ozirom na trditve v apelacijskej pritožbi se sledeče dostavlja: Osobna sposobnost zaročencev Alfreda Meningerja viteza Lerchenthala in Rozarije Perez za sklenitev zakona 4. oktobra 1866 je dokazana. Alfred Meninger, rojen leta 1836, je bil takrat polnoleten samec in se je takrat, ko je župnik Joaquin Palacios ž njim in z njegovo nevesto 14. septembra 1866, v cesarskej župi v Meksiki ženitno informacijo napisal, skazal s potrdilom komandanta palačine garde od 14. septembra 1866, da je njemu kot gardistu Njegovo Veličanstvo, cesar Maks, privoljenje v ženitev z Rozarijo Perez dalo. Original tega dokumenta leži v poročnej knjigi nekdanje cesarske župe glavnega mesta Meksike, kakor je to skazano s certifikatom severonemškega zveznega konzulata od 27. aprila 1870, ki je takrat zastopal avstrijske interese v Meksiki. Pri istej ženitnej informaciji izjavila je Dolores Ladron de Guevara, „da izvršujoč pravico, katera jej kot materi pristuje, daje svoje dovoljenje in potrjuje, da 23letna hči Rozarija Perez nameravani zakon z Alfredom Meningerjem skleplje." Tudi te ženitne informacije original je v omenjenej ženitnej knjigi, kakor to zatijuje severonemški zvezni konzulat 27. aprila 1870 leta. Okolnost, do tacega dokaza, kakeršnega zahteva sodni red, zato, da seje vršil okhc, kateri predpisujejo §§. 14—17. dodatek I. cesarskega patenta od 8. oktobra 1856, št. 158 državnega zakonika, nimamo, ta okolnost ne more motiti veljavnosti zakona, ker se pomanjkanje oklica po §. 94. drž. zak. prišteva k zakonskim zadržkom zasebnega prava, — ker nobena stranka zavoljo tega zadržka tožila ni in ker je tak zadržek kanonskemu pravu tuj. Sicer pa se ne more dvomiti, da se je cerkveni oklic zares izvršil, kajti Joachim Palacios kot uradni oskrbnik cesarske župe je ženitno informacijo od 14. septembra 1866 tako-le rešil: „Po predstoječej informaciji, katero sem za zadostno spoznal, naj se v njej imenovani osobi v cerkvi okUčete in potlej, ako ne pride noben zadržek na dan, tudi poročite". Ravno tisti mašnik Joachim Palacios je potem, ko se je prej izvršila civilna poroka po palačinem prefektu A. Pradillu, 4. oktobra 1866 zaročence cerkveno poročil. Ta cerkvena poroka 4. oktobra 1866 je v smislu §. 38., dodatek II. cesarskega patenta od 8. oktobra 1856, št. 158 državnega 18* 276 - zakonika po poročnem listu de dato Meksiko 1. jimija 1874, ki ga je mašnik Joachim Palacios izdal, sodnoredno dokazana in se v njem tole zatrjuje: „Mašnik Joachim Palacios potrjuje, da je v knjigi, v katerej so zapisane poroke vršivše se v cesarskej župniji, na 15. listu zapisana tale poroka: Tega dne (4. oktobra 1866) sem jaz Joachim Palacios dvorni kaplan in oskrbnik cesarske župe v Meksiki v kapeli cesarske palače v Meksiki bil pričujoč, ko sta sklenila Alfred Meninger in Rozarija Perez zakon po postavah svete rimske cerkve. Poročni svedoki so bili: Karel Wagner in Regina Perez. Alfred Meninger — Rozarija Perez — Regina Perez. Zastran dokaza, da je bil mašnik Joachim Palacios Alfred Meningerjev parochus proprius ter da je imel oblast, da se pred njim izjavlja slovesno privoljenje v zakon, — se kaže na razloge prvega sodnika. Tukoj se samo to naglasa, da doktor Toma Bacon, tajnik meksikanskega nadškofa, po njegovem naročilu sub F. ad III. potrjuje: „po uvaževanji vseh okolnosti, katere zadevajo pravice bivšega kaplana cesarja Maksimilijana I. mašnika Dona Joaquina Palaciosa, se mora zakon, kateri sta pred imenovanim mašnikom v kapeli cesarske palače v Meksiki 4. oktobra 1866 sklenila Don Alfred Meninger in Dona Rozarija Perez, smatrati veljavnim, — pri tem zakonu sta bila kot kuma in priče osobno navzoča Don Carlos Wagner in Dona Regina Perez, in pri tej svečanosti se je v bistvu ravnalo po postavah katohške cerkve, katere so za tistih časov v tej deželi v veljavi bile." Ker je po tem, kar se je sedaj povedalo, zakon, kateri je Alfred Meninger vitez Lerchenthal z Rozarijo Perez 4. oktobra 1866 leta v Meksiki sklenil, veljaven, se je moral zakon, kateri je sklenil isti Alfred Meninger 22. septembra 1868 za življenje svoje žene z Marijo Konschegg proglasiti neveljavnim, ker mu je nasprotoval zadržek §. 62. drž. zak. Razlogi najvišjega sodnega dvora: Že v odločilnih razlogih obeh nižjih sodišč se je na podlagi izvršivše se preiskave in pripravljenemu listinskemu dokaznemu materijalu popolnoma primerno razpravljalo , da se veljavnost zakona, kateri je sklenil Alfred Meninger vitez Lerchenthal kot takratni cesarsko-meksikanski palačini gardist z Rozarijo Perez 277 iz Meksike 4. oktobra 1866 v cesarskej dvornej kapeli v Meksiki, oziroma osobne sposobnosti za sklenitev zakonske pogodbe (§§. 4. 34. drž. zak.) in ozirom privoljenja obeh v zakon (§. 47, 34. in 54. drž. zak.) ne more napadati. Kajti Alfred Meninger vitez Lerchenthal, rojen v I{;rapini na Hrvatskem leta 1836, je bil za časa tistega zakona samskega stanu in svojepraven. Mora se smatrati, da je takrat že iz c. kr. avstrijanske vojne zaveze izstopil, ker je bil po izkazu c. kr. vojnega ministerstva sub K. ad HL že 15. avgusta 1859. iz c. kr. vojske kot realni invalid odpuščen, pozneje pa 15. julija 1864. za meksikansko vojno službo potrjen in 15. februvarja 1866 k cesarsko-meksikanskej palatinalnej gardi prestavljen in Njegovo Veličanstvo cesar meksikanski je dal dovoljenje, da sklene zakon z Rozarijo Perez iz Meksike, kar se bere v potrdilu komandanta cesarsko-meksikanske palačine garde od 14. septembra 1866. sub E. ad II. Za takrat 23 let staro nevesto Rozarijo Perez je (kakor se bere v ženitnej informaciji, spisanej v cesarskej župi v Meksiki 14. septembra 1866 po župniku Joachimu Palaciosu) njena mati Dolores Ladron de Guevara izvršujoč jej v tem primerljaji pristujočo pravieo dala dovoljenje k možitvi svoje hčere Rozarije Perez z Alfredom Meningerjem. Po vsebini ravno te ženitne informacije sta tudi oba zaročenca s slovesno prisego izjavila svojo prosto in določno voljo, da se vzameta v zakon, in potrdila, da njijnemu zakonu z ozirom na obojestransko rimskokatoUško veroizpovedanje ne nasprotuje niti kanonsk niti sicer kakšen drug postaven zadržek. Osobno identiteto, veroizpovedanje obeh zaročencev, njih sklep, da se vzameta v zakon in okolnost, da temu zakonu ne nasprotuje zadržek, ki bi bil znan, so potrdile s svojo prisego tudi priče pri onej ženitnej informaciji zaslišane, i. s. Pavel Horvat, Karel Wagner, Ramon Perez in Kaliksto Carillo. Ozirom vprašanja o osobnej sposobnosti in o izjavi privoljenja v sklep zakonske zaveze ni torej nobene reči, katera bi po postavah, ki so takrat veljale, ko se je zakon sklepal, ter se vsled čl. IV. §. 1 postave od 25. maja 1868, št. 47. državnega zakonika na ta slučaj obrniti morajo, namreč po postavi od 8. oktobra 1856 in po nakazu za duhovenska sodišča o zakonskih rečeh od 8. oktobra 1856, št. 185. državnega zakonika, ki se je kot dodatek II. prej omenjene postave razglasil, — katera bi po teh postavah nasprotovala veljavnosti zakona, ki ga je Alfred 278 • pl. Lerchenthal sklenil 4. oktobra 1866 z Rozarijo Perez v Meksiki. Ker se tiče trditve, da se ta zakon ni poprej oklical in da manjka dokaza, da se je oklic zares vršil, sta že obe nižji sodišči po pravici na to kazali, da je Joachim Palacios, uradni oskrbnik župne cerkve v cesarskej palači, po izvršenej ženitnej informaciji 14. septembra 1866 cerkveni oklic omenjenih zaročencev in ako se noben zadržek ne pokaže, tudi poroko zaukazal, in da je isti mašnik potlej 4. oktobra 1866 poroko izvršil, kakor govori vsebina poročne knjige župne v Meksiki sub E. ad IIL, katera vsebina je potrjena 1. junija 1874. Obe nižji sodišči sta tudi po pravici na to kazali, da je glasom izjave, katero je napisal 4. marca 1875 dr. Toma Baron, tajnik nadškofije v Meksiki po povelji dr. Pelagija Antonija de Labastida v Davalos, poroka Alfreda Meningerja z Rozarija Perez, katero je mašnik Joachim Palacios kot kaplan cesarja Maksimilijana 4. oktobra 1866 izvršil, veljavna, ker so se pri njej v bistvu vse takrat v Meksiki veljavne postave katoliške cerkve spolnile, — potem na to, da pomanjkanje oklica (po §. 69. drž. zak.) po §. 94. drž. zak. spada k tistim zakonskim zadržkom, katere morejo trditi samo tiste osobe, katere so bile s zakonom, ki se je kljubu temu zadržku sklenil, v svojih pravicah žaljene, v našem primerljaji pa soproga ni zahtevala, da se zakon neveljavnim spozna, soprog Alfred Meninger pa tega zahtevati ne more, ker ni pogojev, pod katerimi se po §.96. drž. zak. to terjati zamore. Potlej sta kazali obe sodišči po pravici tudi na to, da pomanjkanje oklica po postavah, ki so o času sklenenega zakona v Meksiki v veljavi bile, neveljavnosti tega zakona Meninger-Perez utemeljiti ni moglo. Kajti v nakazu duhovskim sodiščem v zakonskih rečeh, razglašenem kot dodatek II. k postavi od 8. oktobra 1856, št. 185. državnega zakonika se v §. 56. izrekoma razloček dela mej razveznimi zadržki in tistimi zadržki, kateri zakona ne delajo neveljavnega, vender pa so zadržki dovoljenega zakonskega sklepanja. Mej zadržke poslednje vrste, ki so našteti v §§. 57, 58, 59, 60, 66, 67 pod št, 1, 2, 3, 4, 5, 6, je sicer pomanjkanje oklica, ki ga ukazuje §. 60. — in v §. 65. je bilo določeno, da se pred izvršenim oklicem zakon n a dovoljen način skleniti ne more. Zavoljo teh besed §. 65. in zavoljo tega, ker jg ta §. podvrsten pod določbe o tistih zadržkih, ki po §. 56. sicer nasprotujejo dovolj ene j zakonskej zvezi, ki pa neveljavnosti zakona za nasledek nimajo, — se torej ta zakon 27? ne more spoznati kot neveljaven, ako bi se zakon tudi ne bil na pravi način oklical. Po vsebini že večkrat omenjene ženitne informacije C. ad III je prefekt cesarske palače v Meksiki A. Pradillo 24. septembra 1866 dvornemu kaplanu Joaquinu Palaciosu pismeno sporočil, da je gardist Alfred Meninger z Rozarijo Perez civilen zakon po postavah sklenil, in da se zatorej cerkvena poroka vršiti zamore. Z listino ddto. Meksiko 4. aprila 1870 zatrjuje Augustin Pradillo eksobristlajtenant etc, da je v njegovej posestvi ženitni akt o zakonskej zvezi palačinega gardista Alfreda Meningerja z Rozarijo Perez in da je k temu aktu on sam kot prefekt cesarskih palač, kateremu je po dvornem pravilniku izročen bil urad civilnega sodnika na dvoru Njegovega Vehčanstva cesarja Maksimilijana, 22. septembra 1866 dal dovoljenje. Ta akt kaže, da sta 22. septembra 1866 pred prefekturo cesarskih palač prišla gardist Alfred Meninger in Rozarija Perez, da bi sklenila civilen zakon, da sta, kakor je predpisano, prisegla in da sta bila potem, ko sta zatrdila, da jima ni noben zakonsk zadržek znan, tudi poročena, — potlej, da so ta akt podpisali v gradu Chapultepez 22. septembra 1866 prefekt Pradillo, oba pogodbenika in obojestranske priče Horvat, Kaliksto, Carillo, Karel Wagner, Ramon Perez. Resničnost vsebine tega akta in pristnost o tem napisane izjave je A. Pradillo tudi pri svojem zaslišanji 23. novembra 1878 sub V. potrdil ali povedal, da tistega ženitnega akta več nima. Tako so pri zaslišanji sub H ad III potrdile priče Ramon Perez in Kaliksto Carillo civilno poroko in pravico gradskega prefekta za taka opravila. Ni treba tu preiskovati, ali te listine zadostujejo, kakor pravite obe nižji sodišči, da bi se moglo smatrati kot dokazano, da se je mej Alfredom Meningerjem in Rozarijo Perez dogodila civilna poroka pod postavnimi pogoji in s pravnim dejstvovanjem, kajti akoravno se morajo po §. 37 drž. zak. tista pravna opravila, katera skleplje avstrijski državljan z inozemcem v inozemstvu, izvzemši v §. 37 samem zaznamovane izjemne slučaje, presojati po postavah kraja, kjer se je opravilo sklenilo, — vender prvič ni dokazano, da je po meksikanskih postavah cerkveno sklenen zakon neveljaven, zato, ker se ni pred njim civilna poroka dogodila, in drugič ni 280 protidokaza proti zgorej omenjenim izpovedbam svedokov, ki trdijo da je bila civilna poroka. Kar se tiče vprašanja, ali je ta zakon Alfred Meningerjev z Rozarijo Perez veljaven po avstrijskih postavah, velja tole: Za veljavnost zakona mej katoličani ni treba, da se pred cerkveno poroko vpričo rednega dušnega pastirja vrši civilna poroka niti po predpisih občnega državljanskega zakonika niti po določbah zakonske postave od 8. oktobra 1856 št. 185 državnega zakonika, zato se sploh ni treba več zato meniti ali je dokazano ali ne, da in kako sta bila Alfred Meninger in Rozarija Perez civilno poročena. Oziroma na to, ali sta bila ta dva cerkveno poročena, je skazano s poročnim listom E ad III resp. s potrdilom, katero je izdal mašnik Joaquin Palacios na temelji poročne knjige o porokah izvršenih v cesarskej župi v Meksiki in katero potrdilo je lastnoročno podpisal, da sta bila 4. oktobra 1866 vpričo imenovanega mašnika kot dvor-negaf^kaplana in oskrbnika cesarske župe v Meksiki v kapeli meksikanske palače poročena Alfred Meninger in Rozarija Perez po postavah svete katoliške cerkve v navzočnosti poročnih svedokov Karla "VVagnerja in Regine Perez. Po vsebini tega potrdila se je torej zadostilo določbam §. 75 drž. zak., resp. §. 18 zakonske postave od 8. oktobra 1856, št. 185 državnega zakonika in §. 38 nakaza duhovskim sodiščem o zakonskih rečeh. Zagovornik zakona, ki se je neveljavnim proglasil, trdi v re-vizijskej pritožbi, da navzočnost poročnih prič pri poroki 4. oktobra 1866 ni konstatirana, ker se priča Karel Wagner pozneje ni mogel več najti in se zfii, da je ta priča nekaka mistična osoba (to ni res, ker je bil Kari Wagner glasom C ad III pri ženitnej informaciji za pričo zaslišan) — in ker bi se druga priča Regina Perez ne bila smela podpisati s svojim prirojenim imenom, ampak bi se morala podpisati s svojim priinoženim imenom. Ta trditev pa je brez vsake važnosti, ker se na ponarejo dotične poročne knjige in na ponarejo potrdila, katero je na podlagi tiste knjige izdal 1- junija 1874 mašnik Joaquin Palacios, na noben način misliti ne more — saj si nihče kaj tacega trditi ni upal. Zatorej bodi govor samo še o vprašanji, ali se more priznati mašnik Joaquin Palacios, ki je zaročence 4. oktobra 1866 poročil, kot župnik jednega izmej obeh zaročencev, ki je po §. 75 drž. zak. resp. §. 18 zakonske postave in §. 38 nakaza od 8. oktobra 281 1856, št. 185 državnega zakonika za poročevanje poklican. V tem oziru je skazano, da je omenjeno poroko izvršil mašnik Joaquin Palacios kot dvorni kaplan in upravitelj cesarske župe v Meksiki. Ne more se o tem dvomiti, da je bil imenovani mašnik v omenjenej lastnosti za poročevanje opravičeni župnik palačinega gardista ženina Alfreda Meningerja, ki je spadal k spremstvu Njegovega Veličanstva cesarja Maksimilijana meksikanskega. Breve Njegove Svetosti papeža Pija IX. C ad III kaže, da je bil mašnik Joaquin Palacios za oskrbovanje dušnega pastirstva nad osebami spada-jočimi k spremstvu meksikanskega cesarja pooblaščen. Ta breve se sklicuje na željo, katero je izrazil Njegova cesarska visokost takratni nadvojvoda in poznejši cesar Maksimilijan, da bi si mogel iz duhovenstva izbrati moža, katerega bi postavil za župnika svoje družine in vsih osob svojega dvora in spremstva in svojih služabnikov. Ta breve nima v prepisu, ki pred nami leži, nobenega mesta, na katerem bi bila izrečena naravnost papeževa spolnitev one želje; aU zadnje besede v prepisu: „qui quidem Sa-cerdos ah omni episcopali jurisdictione exemtus" — ne dado dvomiti, da je imel papežev stol voljo dovoliti, da se postavi mašnik s tako eksemtnim stališčem. Na prepisu tega breve, ki je mej listinami C ad III in je bil z drugimi vred po uradnem potu pripravljen, se vidi tudi opazka, da je cesar Maksimilijan baš na podlagi tega breve mašnika Joaquina Palaciosa imenoval dvornim kaplanom cesarskega dvora v Meksiki. To imenovanje se je zgodilo s cesarskim ukazom ddto. Puebla 19. junija 1865 sub C ad III, — temu ukazu sledi intimacija ddto. Chapultepez 25. sept-tembra 1866, vsled katere so se po cesarskem ukazu mašniku Joaquinu Palaciosu pri delitvi sv. zakramentov podelile funkcije župnika dvorne kapele. Nazadnje imamo še sub E ad III potrdilo ddto. Meksiko 30. maja 1874, katero je izdal M. de Castillo, ki je bil vodja generalne intendance civilne liste in ministerstva cesarske hiše, in katero govori, da je bil po ukazu Njegovega Veličanstva cesarja Maksimilijana mašnik Joaquin Palacios dvomim kaplanom imenovan in postavljen, da deli sv zakramente v cesarskih poslopjih. Ako se vrh tega uvažuje, da že zgoraj citirana izjava, katero je izdalo tajništvo nadškofijsko v Meksiki 4. marca 1875 sub F ad III, trdi, da se mora zakon, kateri sta sklenila Alfred Meninger in Rozarija Perez 4. oktobra 1866 pred maš- 282 nikom Joaquinom Palaciosom, smatrati veljavnim i. s. izrecno tudi ozirom na tiste okolnosti, katere zadevljejo pravice tega mašnika kot bivšega kaplana cesarja Maksimilijana, ako se torej to uvažuje, se pač veljavnost tega zakona tudi ozirom na vprašanje o kompe-tenci mašnika, pred katerim se je zakon sklenil, ne more podirati, — tem menj, ker se ne more zaznati, da bi bila avstrijanska sodišča poklicana, da preiskujejo in sodijo, ali je Njegovo Veličan-čanstvo cesar Maksimilijan meksikanski imel moč, da postavi mašnika Joaquina Palaciosa neodvisno od tega, ali papež potrdi izvoljeno osobo, za dvornega kaplana in upravitelja cesarske župe v Meksiki in da mu naloži delitev sv zakramentov. Po teh podatkih izvršivše se preiskave, kateri so konstati-rani z listinami, ki so vse v dokazilnej obliki in po uradnem potu pripravljene, ste se morali potrditi slični razsodbi obeh nižjih sodišč, ker sta vtemeljeni v položenji reči in v postavi. -i-c. O naših pravnih reformah. VI. Središče vsake pravde, bodi si pismene, bodi si ustne je dokaz. Trditev sama na sebi niti v tožbi niti v odgovoru ne zadostuje in nima pravne veljave, ampak dokaza je treba. Dokaz je celota uzrokov za juridično resnico pravdne trditve. In ta dokazana resnica je ali samo formalna, kakor pri sedanjej pismenej obravnavi, ali pa meritorična, dejanstvena, na katero meri ustno postopanje. Pri pismenej in tajnej obravnavi navaja postava taksativno vse pogoje, kdaj da je dokaz izvršil se. Ali je resnica dokazana, ali ne, zato se pismeni postopnik ne briga. Njemu je oblika vse, stvar, za katero je nastal prepir, nič. Za popolni dokaz sta na priliko potrebni dve priči, javno ali tudi privatno pismo, jedna priča in dopolnilna prisega, glavna prisega itd. Ali so izjave prič verjetne, ali je morda celo jasno, da so krivične, ali je očividno, da je stranka krivo prisegla, da je pismo, proti kateremu se pa mej pravdo ni ugovarjalo, falziiikat, na vse to civilni sodnik nima ozirati se. Kar zadostuje oblikam civibiega postopnika, 282 nikom Joaquinom Palaciosom, smatrati veljavnim i. s. izrecno tudi ozirom na tiste okolnosti, katere zadevljejo pravice tega mašnika kot bivšega kaplana cesarja Maksimilijana, ako se torej to uvažuje, se pac veljavnost tega zakona tudi ozirom na vprašanje o kompe-tenci mašnika, pred katerim se je zakon sklenil, ne more podirati, ~ tem menj, ker se ne more zaznati, da bi bila avstrijanska sodišča poklicana, da preiskujejo in sodijo, ali je Njegovo Veličan-čanstvo cesar Maksimilijan meksikanski imel moč, da postavi mašnika Joaquina Palaciosa neodvisno od tega, ali papež potrdi izvoljeno osobo, za dvornega kaplana in upravitelja cesarske župe v Meksiki in da mu naloži delitev sv zakramentov. Po teh podatkih izvršivše se preiskave, kateri so konstati-rani z listinami, ki so vse v dokazilnej obliki in po uradnem potu pripravljene, ste se morali potrditi slični razsodbi obeh nižjih sodišč, ker sta vtemeljeni v položenji reči in v postavi. -t-c. O naših pravnih reformah. VI. Središče vsake pravde, bodi si pismene, bodi si ustne je dokaz. Trditev sama na sebi niti v tožbi niti v odgovoru ne zadostuje in nima pravne veljave, ampak dokaza je treba. Dokaz je celota uzrokov za juridično resnico pravdne trditve. In ta dokazana resnica je ali samo formalna, kakor pri sedanjej pismenej obravnavi, ali pa meritorična, dejanstvena, na katero meri ustno postopanje. Pri pismenej in tajnej obravnavi navaja postava taksativno vse pogoje, kdaj da je dokaz izvršil se. Ali je resnica dokazana, ali ne, zato se pismeni postopnik ne briga. Njemu je obUka vse, stvar, za katero je nastal prepir, nič. Za popolni dokaz sta na priliko potrebni dve priči, javno ali tudi privatno pismo, jedna priča in dopolnilna prisega, glavna prisega itd. Ali so izjave prič verjetne, ali je morda celo jasno, da so krivične, ali je očividno, da je stranka krivo prisegla, da je pismo, proti kateremu se pa mej pravdo ni ugovarjalo, falziiikat, na vse to civilni sodnik nima ozirati se. Kar zadostuje oblikam civibiega postopnika, 283 to veže sodnika, ne da bi ta smel sklicevati se na svoje nasprotno prepričanje. Sodnik ne more in ne sme popravljati dokazovanja po svojej vesti, ki mu morda pravi, da sodba se ne strinja s pravico. Če je ustregel dokazovalec zunanjim postavnim oblikam, mora mu sodnik prav dati, ako je dokaz ostal pomanjkljiv, ne sme ga sodnik dopolniti s svojim prepričanjem, naj bo pomanjkljivost še tako malenkostna in pravica dokazovalčeva še tako jasna. Pri ustnej in javnej obravnavi pa odločuje sodnik le po svojem prepričanji. Tu je njegovej vesti prepuščeno, kdaj in koliko naj veruje jednej samej priči, ali mu zadostuje tudi pomanjkljivo pismo, katerej priči, katerej stranki da je več verjeti. Že iz tega je razvidno, da se bode dokaz temeljito spremenil v novem civilnem postopniku. In to velja posebno glede načina, kako se ima dokazovati, ne pa po vsem glede vprašanja, kdo da naj dokazuje in s katerimi sredstvi. Zadnji dve točki nemate ožje zveze z dokazovalno teorijo, zato tudi ostanete bistveno nespremenjeni, naj bo obravnava pismena in tajna, ali pa ustna in javna. Vprašanje, kdo da ima dokazovati je zaradi tega posebne važnosti, ker dokazovalec reprezentuje v pravdi agresivno moč, on mora nasprotnika pregnati iz njegovega stališča; temu pa je na voljo dano ostati v defenzivi, ne da bi se spuščal v nasprotno dokazovanje. Tožitelj zgubi pravdo, ako ne dokaže svoje trditve, akoravno je toženi samo tajil, da je kaj dolžan, in akoravno ta ničesa dokazal ni. V tem oziru velja torej vedno le načelo, da kdor kaj trdi, mora to tudi dokazati, asserenti incumbit probatio. Slučaji, da postava sama nadomestuje dokaz — praescriptiones juris — et de jure — so izjeme v pismenej obravnavi in ostanejo tudi v ustnej. Ravno tako ostanejo pri ustnej obravnavi dokazovalna sredstva: priznanje pravdnih strank, pisma, priče, ogledi, nespremenjena. Zgine le glavna prisega sicer ne popolnem, vender zgubi čisto sedanjo veljavo. To dokazilo, ki se sedaj v pravdah najbolj rabi in zlorabi nadomestilo se bo samo deloma s tem, da ima sodnik pravico, zaslišati stranko pod prisego kot pričo v lastnej stvari. — • 284 - Velik razloček pa je mej sedanjim in novim civilnim postop-nikom, kar se tiče sodnikovega vpliva na strankino dokazovanje in glede načina, kako naj se dokazuje. Sedaj ima postavno veljavo — kakor znano — tako zvana eventuvalna maksima. Tožitelj, ki je navadno tudi dokazovalec, je postavno prisiljen z vsako trditvijo ob jednem in na istem kraji navesti vsa svoja dokazovalna sredstva. To načelo je tako strogo, da sodniku ni dovoljeno, ozirati se na dokazila, ki se ne navedejo na pravem kraji in ne ob pravem času in če bi se dokazovalcu godila še tako huda krivica. Njegova tožba se odvrne, že zaradi tega, ker je grešil proti procesuvalnemu načelu. Tožitelj trdi na primer in dokaže, da je posodil toženemu 1000 gld, katere terja nazaj. Toženi pravi, da je ta dolg že davno plačan, ne navede pa nobenega dokazila. Ako tožitelj taji v drugem svojem spisu to plačilo in toženi sedaj še le producira legalno pobotnico, mora sodnik tožbo uslišati, ker se ne sme ozirati na prepozno in ne na pravem ki*aji navedeno pobotnico. Toženemu je bila namreč dolžnost, navesti pobotnico že v pervem svojem odgovoru, ah pa začeti zaradi te zamude posebno incidentno pravdo. Če tega ne stori, mora dvakrat plačati svoj dolg. Da je ta strogi formalizem eventuvalne maksime, ki ima bolj pred očmi, tehnično izurjenost strank in njihovih zastopnikov, kakor iskanje pravice, neugodno vplival na pravno življenje, bo vsakemu jasno, in razumljivo je tudi, da si je to pravdno načelo moralo nakopati s časom hudih nasprotnikov. Načelo je sicer zvezano tako tesno s sedanjim postopnikom, da ga ni mogoče odpraviti, dokler se ne prenaredi cela obravnava. Prodrlo pa se je pri iztoževanji manjših zneskov; z dvornim deki-etom od dne 24. oktobra 1845 št. 906 zb. just. zak. za zneske do 200 gld. in s postavo od 16. maja 1874 št. 69 o. d. z. za zneske do 500 gld. Naravna posledica iz eventuvalne maksime je tudi, da sodnik do konca pravde na dokazovanje nima nobenega vpliva. — Dokler pravda ni dognana ostane sodnik kot čisto tuja oseba mirno na strani in še le, ko stranke dovrše svoje delo, in vlože rezultat svojega truda v rotulus, začne se delo sodnikovo. Sedaj še le preišče akte in spozna, da je ta ali ona stranka pozabila na 285 potrebna dokazila, da je dokazovanje neprimerno, pomanjkljivo, ali pa na katera dokazila hoče opreti svojo sodbo. To je načelo sedanjega civilnega postopnika. Ko pa se jela rušiti eventuvalna maksima v skrajnih njenih posledicah, morala se je sodniku dati pravica, opozoriti stranke že mej obravnavo, kaj da imajo dokazati, ali pa, če se to ni zgodilo, ponoviti končano pravdo in stranke vnovič pred se poklicati. In to pravico dajejo sodniku vse postave, ki se opirajo na dvorai dekret od24. oktobra 1845. Pri javnej ustnej obravnavi tak formalizem ni več mogoč. Zato dobi po novem načrtu sodnik dokazovanje popolnem v svoji roki. Dokazuje se ali mej obravnavo, ali pa pred posebej zato naprošenim sodnikom. Vodstvo pa ima vedno sodnik, naj se dokazuje po pismih, po pričah, po izvedencih ali po ogledu. Sodnik ima tudi oblast — in to je največi prevrat glede dokazovalnih sredstev, zaslišati stranko kot pričo v lastnej zadevi. Pri znanej našej glavnej prisegi, premika se dokazovanje mej toži-teljeni in toženim popolnem mehanično. Nasprotnik dokazovalčev ima vedno prednost glede priseganja, sodnik pa stoji kot neprizadeta oseba na strani. Sedaj dobi sodnik dokaz v svoj delokrog in odločevalen bo le njegov liberam arbitrium. On posluša tisto stranko, ki se mu zdi bolj zanesljiva. In to velja pri vseh dokazovalnih sredstvih. Vse vezi, ki branijo po starej postavi sodnika, izreči se za pravico, ker se ni zadostilo obliki, odpadejo na jeden mah, ker po novem načertu ne odločuje več oblika dokazovalnega pisma, število in osebne razmere prič in izvedencev, ampak jedino le — vest sodnikova. Slovenščina V pisarnah v pervej 251etnici 19. stoletja. štev. 6 . Slov. Pravnika donaša slovensko piisego iz leta 1785. Posrečilo se mi je, najti nekohko zapisnikov okrajne sodnije Brdske in jedno krajne sodnije Ponoviške grajščine, iz katerih se razvidi, da so priče takrat prisegale takole: 1. Po zapisniku dd. Egg (Brdo) 23. avgusta 1818. „Jest J. J. persechem Bogo ussiga mogozhnimo eno zhisto „shuotno resnizhno Persego, de bom jest dons zhes usso letu. kar 285 ¦ potrebna dokazila, da je dokazovanje neprimerno, pomanjkljivo, ali pa na katera dokazila hoče opreti svojo sodbo. To je načelo sedanjega civilnega postopnika. Ko pa se jela rušiti eventuvalna maksima v skrajnih njenih posledicah, morala se je sodniku dati pravica, opozoriti stranke že mej obravnavo, kaj da imajo dokazati, ali pa, če se to ni zgodilo, ponoviti končano pravdo in stranke vnovič pred se poklicati. In to pravico dajejo sodniku vse postave, ki se opirajo na dvorni dekret od24. oktobra 1845. Pri javnej ustnej obravnavi tak formalizem ni več mogoč. Zato dobi po novem načitu sodnik dokazovanje popolnem v svoji roki. Dokazuje se ali mej obravnavo, ali pa pred posebej zato naprošenim sodnikom. Vodstvo pa ima vedno sodnik, naj se dokazuje po pismih, po pričah, po izvedencih ali po ogledu. Sodnik ima tudi oblast — in to je največi prevrat glede dokazovalnih sredstev, zaslišati stranko kot pričo v lastnej zadevi. Pri znanej našej glavnej prisegi, premika se dokazovanje mej toži-teljem in toženim popolnem mehanično. Nasprotnik dokazovalčev ima vedno prednost glede priseganja, sodnik pa stoji kot neprizadeta oseba na strani. Sedaj dobi sodnik dokaz v svoj delokrog in odločevalen bo le njegov libemm arbitrium. On posluša tisto stranko, ki se mu zdi bolj zanesljiva. In to velja pri vseh dokazovalnih sredstvih. Vse vezi, ki branijo po starej postavi sodnika, izreči se za pravico, ker se ni zadostilo obliki, odpadejo na jeden mah, ker po novem načertu ne odločuje več oblika dokazovalnega pisma, število in osebne razmere prič in izvedencev, ampak jedino le — vest sodnikova. Slovenščina V pisarnah v pervej 251etnici 19. stoletja. štev. 6 . Slov. Pravnika donaša slovensko piisego iz leta 1785. Posrečilo se mi je, najti nekohko zapisnikov okrajne sodnije Brdske in jedno krajne sodnije Ponoviške grajščine, iz katerih se razvidi, da so priče takrat prisegale takole: 1. Po zapisniku dd. Egg (Brdo) 23. avgusta 1818. „Jest J. J. persechem Bogo ussiga mogozhnimo eno zhisto „shuotno resnizhno Persego, de bom jest dons zhes usso letu. kar 286 „bodem jest u te Toshbe med Josepham N. in Martinam K. savol „te shenslce Dotte Josepha N. Shene poprashan bres ussiga snot-„reinga nasai sadershaina al na duoje Sastopnoste mojieh Bessedie ^nobeinimo k lubesnie al is Surashtua, ampak to zhisto Resnizo „ govoru, nezh samouzhou, inu moje tu danashne govarjaine nobenmo npopred povedou na bom, dokler leto od te Richtne gosposke „resglassenu nabode, leto toku guishno, koker guishno meni Bog „pomogai. Amen." 2. Ravno taka prisega se je prisegla 24. julija 1815 pred omenjeno sodnijo v pravdi Janeza Fl. v lastnem imenu in v onem svojega hlapca Franceta Urankarja proti Martinu Ravnikarju zavoljo plačila. 3. Nekoliko drugače so besede prisege zapisane v pričnem zapisniku krajne sodnije Ponoviške, 6. aprila 1811. Glasi se takole: „Jest perseshem k Bogu ussigamogozhnimo eno zhisto telesno „inu resnizhno Persego, de jest zhes usse letu kar bodem u te „Praude savolo ene pashe teh Vovaz uprashan pres Sadershka moje „vesti alli duoine sorte Sastopnosti nobenio k Lubesni al k »Ershaleino to zhisto Pravizo ven povedat, nezh samoužhat, inu „tudi letu moje govarjene toku dougu nobenimo rasodeti ozhem, „ dokler taisto sam od te sodne gosposke na bode rasodetu inu „nasnaine danu, toku guishnu koker Boug meni pomagei. Amen." Priča N. je narekoval meje pašnika (gmajne) po slovenski: „Perhudnig na goshauze, na spizhastem hribze, na treshem „Verho, na kovazhou Raune, na Poshgane, v starem Lasse, u „mesarjouke, na samudetovem Lassu, u gospodouskem lasu, na „Verh kerhlikouza, na Loke, na Bashonovem Lassu in u omolah." Ravno v tej pravdi je bilo spoznano na glavno prisego, in je načrt prisežnih besed (Eidesformel) nastopnemu zapisniku prilepljen v slovenskem jeziku takole: „Jas Joseph N. perseshem Bogu ussigamogozhnimo eno „ zhisto shuotno resnizhno Persego, de Martin N. inoi Schwager „moje shene Mize al negou sestre zeu ochzetnie guanth sunei enga „firtocha ni dau inu nie odraitou, leto toko guischnu koker guischno „meni Bog ussigamogozhni pomagal, Amen." 4. V zapisniku Brdske c. kr. okrajne sodnije od 26. septembra 1829 najdem sledeče: 287 - „Nach vorausgegangener Meineidserinnerung legte der Beklagte „J. T. in der Landessprache ab nachstehenden Haupt eid „Jest J. X- perseshem Bogu usiga mogotshnimu eno zhisto „persego, de se is mojm vedenam, inu spounet namorem, inu de „jest. na pepeunizhen tedin lanskiga leta, ker sem jest, moi brat, „inu ta K. G. is Ostarije tega Luka Zhessna od Lukouze domu „shh, nissem sa eni grosh kupleniga kruha u leti sgorei povedani „ustarije possabu, jest persheshem, de jest potlej per eni ghch „en verkelz ure od Lukouze prezh moiga brata J. T ... po leta „kruh u Lukouzo po nega jes nisem poslou; jest persheshem dalei „de jest nisem polei is toshnizo K. G.— med tem zhassam inu „ta zhas, kar brata ni sdramen blu, pod enim kosuzam ven sdunei „Gradischa nisem na eno gvishno visho is messam greshiu, inu is „no skus leto tega ta 14 N. leta 182 . . rojenga inu polei za L. „kershenga otroka nissem skasou. Taku gvishnu, koker nei men „bog pomaga. Amen." * * Tacih dokazov, — monumenta aere perennius, — nahajamo gotovo po vseh starejših registraturah mile naše domovine in poudarjam še posebno, da so navedeni izgledi zapisani ravno tako, kakor sem jih jaz posnel, in da ni pri nobenem prevoda v nemški jezik ali kake dotične opombe. — Služijo nam navedem izgledi kot neovrghvi poroki, da je bil naš slovenski jezik že takrat, ko je bil komaj vpeljan občni sodni red 1. maja 1781, v naših sodnih pisarnah priznan domačim jezikom, kateremu gre ravno toliko pravdne moči kakor nemškemu, z jedno besedo, da je bila slovenščina že od nekdaj ne samo „Landes-" temveč tudi »landesiibliche Gerichtssprache". — Raznosti. (Odlikovanje.) Dr. Janez Bleiweis vitez reda železne krone, je v smislu redovniških pravil povzdignen v dedni avstrijski viteški stan s priimkom Trsteniški. (Imenovanje.) Okrajni komisar g. Feliks Šašelj imenovan je okrajnim glavarjem za Kranjsko. — Absolvirani pravnik g. Anton Lenarčič imenovan je kouceptnim praktikantom pri c. kr. deželnej vladi. — Idrijske 287 „Nach vorausgegangener Meineidserinnerung legte der Beklagte „J. T. in der Landessprache ab nachstehenden Haupt eid „Jest J. X- perseshem Bogu usiga mogotshnimu eno zhisto „persego, de se is mojm vedenam, inu spounet namorem, inu de njest na pepeunizhen tedin lanskiga leta, ker sem jest, moi brat, „inu ta K. G. is Ostarije tega Luka Zhessna od Lukouze domu „shU, nissem sa eni grosh kupleniga kruha u leti sgorei povedani „ustarije possabu, jest persheshem, de jest potlej per eni ghch „en verkelz ure od Lukouze prezh moiga brata J. T ... po leta „kruh u Lukouzo po nega jes nisem poslou; jest persheshem dalei „de jest nisem polei is toshnizo K. G.— med tem zhassam inu „ta zhas, kar brata ni sdramen blu, pod enim kosuzam ven sdunei „Gradischa nisem na eno gvishno visho is messam greshiu, inu is „no skus leto tega ta 14 N. leta 182 . . rojenga inu polei za L. „kershenga otroka nissem skasou. Taku gvishnu, koker nei men „bog pomaga, Amen." * * Tacih dokazov, — monumenta aere perennius, — nahajamo gotovo po vseh starejših registraturah mile naše domovine in poudarjam še posebno, da so navedeni izgledi zapisani ravno tako, kakor sem jih jaz posnel, in da ni pri nobenem prevoda v nemški jezik ali kake dotične opombe. — Služijo nam navedeni izgledi kot neovrgUvi poroki, da je bil naš slovenski jezik že takrat, ko je bil komaj vpeljan občni sodni red 1. maja 1781, v naših sodnih pisarnah priznan domačim jezikom, kateremu gre ravno toliko pravdne moči kakor nemškemu, z jedno besedo, da je bila slovenščina že od nekdaj ne samo „Landes-" temveč tudi „landesubliche Gerichtssprache". — Raznosti. (Odlikovanje.) Dr. Janez Bleiweis vitez reda železne krone, je v smislu redovniških pravil povzdignen v dedni avstrijski viteški stan s priimkom Trsteniški. (Imenovanje.) Okrajni komisar g. Feliks Šašelj imenovan je okrajnim glavarjem za Kranjsko. — Absolvirani pravnik g. Anton Lenarčič imenovan je konceptnim praktikantom pri c. kr. deželnej vladi. — Idrijske 288 - sodnije pristav g. Dr. Teodor Pe triC je imenovan pristavom pri c. kr. deželnej sodniji v Ljubljani. — Dozdanji avskultant g. Adolf Elsner je imenovan C. kr. sodnim pristavom za Idrijo. — Dozdanji koncipijent pri c. kr. finan-Cnej prokuraturi v Ljubljani g. Ivan Jan je imenovan koncipistom pri tej proknraturi. (Visoki sodni stroški.) Darmstadski meščan šel je obiskat v Frankobrod svojega prijatelja. Sreča mu je bila mila, da ga je našel takoj pri dohodu na ulici. Zabavala sta se nekaj časa stoječ pred gledališčem. Postajanje na ulici pa menda v tem mestu ni dovoljeno, kajti mimoprišedši policist si ga je zaznamoval v svojo črno knjigo in pozvan je bil takoj k magistratu, da plača 3 marke kazni, ker je „prestopil določila cestnega reda." Mož pa, ki si ni bil v svesti nobenega prestopka, je apeliral proti tej kazni; to apelacijo je rešilo drugo sodišče tako, da se je kazen znižala na 1 marko 50 vinarjev. Poleg kazni je moral obsojeni še plačati te le stroške: kazen 1 marka 50 vinarjev, pristojbina 1 marka 50 vinarjev, pisni stroški 3 marke 90 vinarjev, vročilna pristojbina 9 mark 60 vinarjev, potroški 3 marke, poštnina 20 vinarjev, -— svota 19 mark 70 vinarjev. Ker pa mož le še ni hotel koj plačati, prišel ga je obiskat sodnijski sluga in mu za pot zopet računil 1 marko 20 vinarjev. Tako je moral zdaj plačati 20 mark 90 vinarjev zaradi „prestopka cestnega reda.'' Poleg tega so pa še njegova pota k sodniji, zamuda časa itd. (V toplice mora iti!) Pred sodnijo v Bukareštu vršila se je ta-le dogodbica. General Comesco imel je soprogo, ljubil jo je, a vender je uij pustil iti v toplice; soproga pa je bila druzih mislij, šla je pred pravičnega sodnika in vložila tožbo proti svojemu soprogu, ker je na noben način nij pustil v toplice, da si bi jih tako zelo potrebovala, revica. Učeni trije zdravniki oddali so svoje mnenje in spisali ji spričevala in dejali, da trpi na sušici in zato mora iti v toplice v Gleichenberg; ta spričevala pa je pravičnemu sodišču pokazala in ga ponižno prosila, naj obsodi moža in izreče: Gospod Comesco je dolžan plačati 3000 frankov, katere potrebuje njegova soproga, da se ozravi v toplicah v Gleichenbergu. Dolgo se je vršila razprava. Ljubez-njiva soproga je dejala, da ne zahteva nič nepravičnega in oblile.so jo solze. Svojemu možu prinesla je v hišo letni dohodek tisoč dukatov in torej misli, da ima pravico ^ahtevati to malenkost, 3000 frankov, da zopet dobi zdravje. Soprog je obstal, da mu je generalica prinesla tisoč dukatov, da se pa njen oče nikdar ne zmeni za to, da bi mu jih izplačal; njemu da je torej nemogoče, poslati soprogo v toplice, da-si vroče želi, da bi ozdravela in mu lajšala življenja bremena. Po dolgih debatali pro in contra potegnil se je visoki sodni dvor nazaj in po poluumem posvetovanji izrekel naslednjo razsodbo: „Glede na uzroke, izražene v rasodbi, se gospe generalici Cornesco dovoljuje, da sme kontrahirati dolg 2000 frankov, ki se imajo zavarovati pri dohodkih njene dote. Pravo provizorne eksekucije te razsodbe se daje tožiteljici." Pri razglasitvi razsodbe je gospod general skoro okamenel, gospe generalici pa se je zarilo veselja oko in zmagonosno je zapustila dvorano. Izdaje in urednje dr. Alf. Mosche. — Tiska »Narodna tiskai-na" v Ljubljani.