st. 1.	Petek 1. »anuaria	1937
Eraest Thompson Seton:
Lisica Iz Springfielda
Že dalje kakor sikozi mesec dni so zginjale naše kokoši na zagoneten skrivnosten način. Ko sem prišel domov na počitnice v Springfield, sem smatral za sveto dolžnost odkiiti povzročitelja tega žila. To je bilo kmalu storjeno. Kure je nekaj odnašalo eno za drugo predno so se nasedle na drogovih. kjer so spale, ali pa potem ko so
drogove zapustite. To je postopače in predobre sosede obvarovalo suma. Tudi niiso bale ugrabljene naravnost iz visokih gnezdišč, kar je zopet dokazovalo nedolžnost jamskih medvedov in sov. Tudi napol nažrtih kurjih mrličev nismo nikjer našli, dokaz, da podlasice, smrdljivci in sove niso Mi krivci. Radi tega je moral biiti grešnik le stric lisjak.
Veliki smrečni gozd Erindalea je ležal na drugi strani brega. Ko sem skrb-neje preiskal apodlnji brod, sem opazil Tieksn lisičjih sWi in lisasto dpt^ one naših angleških kokašL Ko sem ae
vzpenjal višje na obrežju, da bi našeS še kake druge dokaze, sem nepričakovano zaslišal za seboj razjarjeno krika-nje vran. Obrnil sem se in videl par tehle ptic, kako so se zagnale na nekaj v brodu. Ko sem bliže pogledal, sem doživel staro zgodbo o taitu, ki dolži drugega tatu. Tam po sredi broda je bežala lisica z nečem v gobcu — ravnokar se je vračala iz našega dvorišča, kjer si je zopet vzela kuro. Vrane, da-siravno saime nesramne tatice, so vedno pri prvih, kii vpijejo »Primite tatu!« Pri tem so pa vedno pripravljene sprejeti podkupnino za molčanje v deležu plena.
Tudi tokra/t je bil to njihov namen. Lisica je morala presekati reko, ako je
hoteda priti domov. S tem je bila izpostavljena polnemu napadu vranje sodr-ge. Lisica je tedaj mogočno skočila proti vodi in brez dvoma bi ušla s plenom, da se nisem tedaj tudi jaz pridružil njenim napadalcem, nakar je S£p-
stila kuro, M je pravkar izcMmila, ki izginila je v gozdu.
To veliko in redno preskrbovali je z živili in pa še to, da je lisica odnašala vedno cele živali, je moralo pomeniti, da je imela doma ck-uiino male lisičje dece. Zastavil sem si za nalogo poiskati njihov doni.
Še isti večer sem se podal s svojim psom Rangerjem čez reko v Brinda leski gozd. Čim je pričel pes okrog iskali, som slišal kratko, ositro lajanje ii-Bice iz gosto zaraščene soteske čisto blizu. Rarnger je takoj udri vanjo; načel je svežo sled in živahno je dirjal v ravni črti, dokler se ni izgubil njegov glas tam daleč za griči
Minila je skoro ura, ko se je vrnil sopihajoč in ves razgret, kajti bal je žgoč avgust tedaj. Legal je k mojim nogam.
Toda v istem trenutku je zazvene&o tik nas isto lisičje »Jetp junnr« in pes Je znova odifirčafl na lov.
Zdirjal je v temo in lajal kot positi d rog, vedno dalje proti severu. In njegov glasni »bocrv«, »boovt, se je spremenil v »oov, oov,« potem v Slabotni >o—o« in koono se je zgubil Morala sta dirkati nekaj kilometrov daleč, kajti tudi če sem prisluhnil z ušesom ob zemlji, nisem mogel ničesar .ujeti, vzlic temu da sem sicer z Uthkoto slišali Ran-gerjev rezki glas na razdaljo dveh kilometrov.
Ko sem tako čakali v temnem gozdu, sem slišal tenak glas kapljajoče vode: »Tink tank tank tfak, Ta tink tank tank tank.«
Do takrait nisem vedel, da je v taki bližini kak izvirek, in v topCi noči sem se ga razveselil. Zvok me je zvabil k neki hrastovi veji, kjer sem našel po-varočevalca istega. Ržla je nežna sladka pesetm, r takSh nočseh palma mamljivega
To<nk tank tenk timk Ta tink a tank a tank a tink a Ta ta tlak tank ta ta torik tink Dirink a tank a drtnfc a firisA.
Ea!a je kapljajoča pesem sove.
Htsoadama. začujem globoko, hripaivo sopenfo in fomearje Satja mi Je povfr-dafo, da m je \wnil Remger. Bil je popolnoma teSnpaai. Njegov pemeč tjeafk nm je visel skoiraj dto zemlje, pljuča so mn težko sopta fai te prai In stegen ma > etRfjsll mol Za tranobek je prt<WW rroV (befflro dihanje, me po#odM ki ml
valil na listje ter s svojim glasnim hro-pemjem udušil vsak dirugi šum.
Takoj se začuje par korakov od nas zopet tisti dražeči »jap juinnr« in tedaj mi je -bilo vse jasno.
Nahajala sva se tik brloga, kjer so bili mali lisjački, in stara dva sta si na na vse kriplje prizadevala zvoditi naju stran.
Med tem se je že močno zmračilo in odpravila sva se proti domu, dobro ve-doč, da je bila uganka že skoraj rešena.
Bilo je vsem dobro znano, da je bival nekje v soteski stari lisjak s svojo družino, toda nihče ni slutil, da so tako blizu.
Temu lisjaku so dali ime »Brsuzgoti-nec«, ker je imel brazgotino, ki je so-gala od očesa vse počez do uhifta. Sumimo, da jo je skupil na zajčjem lovu od kake ograje iz tnnaste žice. Ko se je brazgotina zacelila, se je porasla a belo dlako, in to mu je dalo stalno znar mesije.
Eno zimo preje sem ga bil prvič srečal in spoznal vso njegovo pretkanost Podal sem se na lov, ko je zapadel sneg. Korakal sem čez piano polje do obronka z grmičjem porasle soteske, ki je bil zadaj za nekim starini mlinom. Čim sem pogledal čez trnje po soteski, sem zapazil lisjaka, ki je dirjal po drugi strani v smeri, ki preseka mojo pot. Trenutno sem obstal negiben. Nisem s« premaknil, niiti glave okrenal, da se ne bi z gibom izdal bistrim lisjakovim očem. Tako sem vztrajal, dokler mi ni zginil izpred oči, ko se je spustil v gosto šavje ob najnižjem delu soteske. Ko ga ni bilo več videti, sem se po-gnal v sotesko in tekel, da bi ga srečal na nasprotni strani, čim bi tam lisjak zapustil grmovje. Čakal sam precej časa, toda nflcakega lisjaka ni bilo na spregled. Na to sem si ogledal njegove sveže sledove in odkril sem, da je spremenil svojo prvotno smer, kakor hitro je bil brit od grmičevja. Z očmi sem sledi tisti smeri in zagledal starega Braasgotinica daleč stran, ravno a mojim hrbtom. Sedel je na zadnjih kra-fcBt ki se režal, kakor diMp wfl
s
Spisal Raišp Ivo,
4. poglavje: Nožni boj.
Šest dni po tem, ko je Hudson dobil spet svoj denar nazaj, se je zgodilo nekaj strašnega. Bilo je ponoči. Mesečina Je obsevala vso farmo.
Hudson je spal v svoji sobi, ko ga je .anadoma zbudila straža. Mislil je, da oče iti stražar spat a hudo se je zmo-il. St ražar je rekel:
»Šest moških je zunaj pred vhodom!«
»Šest moških?«
»Da., videti so kakor pošasti!«
»Ali se morda ne motiš?«
»Prav gotovo ne!«
»Dobro. Takoj stopim sam pogledat.«
Vstal je, si zategnil pas in vzel samokres v roko. Nato je hitro stopil na hodnik. In zdaj je videl, da je res stalo šesit moških postav pred vhodom. Šepetali so med seboj in se previdno plazili zdaj sem zdaj tja. Kaj naj stori farmar? Ali jih naj postreli? Ne! Najprej je moral izvedeti, kdo so in kaj hočejo sredi noči! Splazil se je v spalnico hlapcev in jih drug za drugim zbudil. Ukazal jim je, naj planejo vsi nad vlomilce, kakor hitro se jim bo posrečilo, da z vetrihi odprejo vrata. Hlapci so že čakali pred vrati, ko so se vrata zdajci nenadoma tiho odprla.
v Celju, star 10 let.
Hlapci so z vso vnemo planili na vlomilca. Hudson je bil seveda prvi med njimi. Eden izmed vlomilcev je bil Jo-natan, Hudson ga je takoj spoznal. Jo-natan je taiknil od strahu. Štirje vlomili so zbežali, med njimi tudi Jona-tan. Le dva so mogli hlapci obdržati in inemo sta strmela v Hudsona. Hud* son se je s tako močjo zaletel v enega, da je takoj padel. Hary, ki je stopal za Hudsonom, je drugega pobil s kopitom svoje puške. Obležal je nezavesten. Drugi hlapci so oba vlomilca zvezali. Hudson je vprašal enega izmed jetnikov:
»Po kaj ste prišli sem?«
»Da umorimo Hudsona!«
»Torej mene?«
»H si Hudson?«
»Da, jaz sem!«
»Izropati smo te mislili, ker nam je Jim povedal, da imaš dosti denarja.«
»Lepe stvari slišim od tebe. Orožja pa niste imeli s seboj, kakor vidim?«
»Seveda ga imamo.«
»Kje?«
»V žepih!«
»Kakšno orožje?«
»Midva imava samo pištole, drugi pa imajo še nože. Zunaj pri konjih imamo, pa še puške in Jonatan ima strojnico.«
»Strojnico?« se je zagrozil Hudson, »na koliko strelov?«
»Na trideset!«
»Brž v farmo!« je velel Hudson hlapcem.
Hlapci so spravili ujetnika v farmo. Hudson pa je vprašal ujetnika: »Koliko ljudi je še zunaj pri konjih?«
»Še trideset! Napadli bodo farmo!«
Hudson se je prestrašil. Brž je sklical hlapce in jim naročil naj pripravijo svoji dve strojnici ter ostalo orožje, da bodo pripravljeni za napad.
Ko je bilo že vse pripravljeno, so se izpod zidu oglasili prvi streli. Stopet-deset do zob oboroženih mož se je borilo proti tridesetim napadalcem. Napadalci so namerili vse puške na vrata. Hudson je prijel za eno strojnico, Ha-ry pa za drugo. Tako sta oba s hodnika streljala na napadalce, hlapci so pa s puškami branili vrata. Toda ujetnika sta se bila zlagala. Napadalcev ni bilo le trideset temveč sto! Vkljub temu pa je bila farma v premoči. Streli
so pokali, sekire so udarjale po vratih, noži so se biiskali v mesečini, kratko-malo bil je dirindaj, da nikoli takega! Hlapcev ni bilo mnogo ranjenih, ker so se skrivali za zidovi. Napadalci pa vendarle niso mogli razbiti z železom okovanih vrat farme Hudson in Hary sta že porabila tri pasove nabojev za njuni strojnici, tako urno sta streljala. Naposled so se napadalci vendarle začelj umikati, dokler se niso popolnoma umaknili in zbežali. — Hlapci so se z veseljem pognali nad plen, ki je bil res obilen. Nekateri izmed hlapcev so kar čez zid skakali, da bi dobili čimveč orožja. Od napadalcev je bilo petdeset mrtvih in trideset ranjenih, od hlapcev je bilo pa samo dvanajst raijenih. Hudson je razdelil plen ter dal še na-tepsti ujetnika, ker sta se bila z agala. Tako je končal nočni boj s Hudsonovo zmago.
(Dalje prihodnjič).
Stare In
Bil je silvestrov večer,- zunaj je bilo mrzlo in mesec je svetlo sijal. Oče, mati in babica so še sedeli za mizo in čakali novega leta, ki ga bodo oznanili
Iz postelje je Tomažek lahko videl okno. Mesečina je sijala na ledene rože, ki so vzcvetele na oknu, sence so švigale sem in tja. Bilo je, kakor da
zvonovi z bližnjih zvonikov. Tonček je	rastejo te lesketajoče srebrne rože sre-
ležal v svoji posteljici, saj je bil še pre-	di gozda, časih so se spremenile v me-
majhen, da bi gmel tako dol srn bedeti a	tuljčke, zdaj spet je bilo videti, kakor
spati vendarle ni mogel.	da bi srebrne lastovke letale čez okno
in tam je bilo videti 'kakor glava velikega jelena, ki mu kima. In kaj je bilo to? Tomažka je mraz izpreletel — to je bili vendar volk, praivi živi volk, ki je tekel naravnost proti njemu! Tako hudo pa vendarle ni bilo, zakaj ta volk je bil ves srebrn, med tem ko so pravi volki sivi in živijo le po stepah in divjih gozdovih. Joj, kako lepo se je svetil in zdaj je res priše! do Tomažko-ve postelje.
zdaj Sta odhitela v srebrni gozd, ki ga je bil mraz pričaral na okno.
»Kam greva prav za prav?« je vprašal Tomažek.
»Kam? V novoletno graščino, kjer stanuje kraljica Zveadana,« je odgovoril volk in tako pospešil korake, da je Tomažkova srajčka komaj sledila in vsa preplašena frfotala za njim.
In zdaj je zagledal Tomažek pred seboj visoko goro in na vrhu gore pre-
Itff«^?
»Ali bi hotel napraviti izlet v daljino?« je vprašal in se zasmejal.
»O zelo rad — vendar ali ne grizeš?« je vprašal Tomažek in se boječe stiskal v odejo.
»Jaz, da bi grizel? V gozdu, iz katerega prihajam, ni živali, ki bi grizle!«
»O, potem te rad zajaham,« je rekel Tomažek, in sedel volku na hrbet. In
krasen grad iz brušenega stekla. Volk je hitro tekel na vrh gore mimo temnih prepadov in obstal pred vhodom v grad, kjer je stražil vitez, ki je bil neznansko veflik. Za ščit mu je služil mesec.
»Kam, kam hočeta s tak0 naglico?«
»H kraljici Zvezdand hočeva, v ledeni grad!« je odgovoril volk.
Tedaj je dvignil vitez rumenega me-
e
seca roko, vrata »o se odprla In stala sta ob vznožju stopnic, ki so bile najmanj tisoč metrov visoke. Te stopnice so vodile v viteško dvorano, kjer je sedela kraljica Zvezdana na srebrnem prestolu. Kakor veter je stekel volk po stopnicah navzgor in že je ponižno legel kraljici k nogam.
»Dobrodošel!« je rekla kraljica in objela Tomažka. »Ali te ni biilo nič strah, ko te je prišel moj volk iskat?«
»Samo malo strah me je bilo,« je odgovoril Tomažek,« zdaj me pa ni prav nič več strah.«
Tedaj se je kraljica Zvezdama zasme-jala in plosnila v roke. Takoj so se odprla vrata in vstopil je star sključen možiček, ki je nosil na hrbtu veliko, težko vrečo. Še nikoli ni bil videl Tomažek tako starega možička in še nikoli tako težke in velike vreče.
»Kdo si?« je vprašala kraljica. »Staro leto sem!« je s tihim glasom rekel starček.
»Kaj imaš v vreči?« Je izpražavala kraljica naprej.
»Dobre in slabe misli, dobra in Slaba dejanja — darila ljudi zate, kraljica Zvezdana,« je rekel sfearček, med tem ko je snel vrečo, odvezal vrv in stresel vso vsebino na tla. Kar je zidaj ležalo na tleh je bilo videti kakor kup smeti, vse črno in umazano, da so se kraljici oči zalile z vročimi solzami.
»Da. resnično,« je vzdihnila kraljica,« to je slab uspeh.«
»To je bilo vse, kar so ljudje zbrali.« je zamrmral starček.
Zvezdnata kraljica je poSdmala in njene oči so bile polne žalosti. Potem je dvignila roko in tisti mah so začele smeti goreti. Ko je vse zgorelo, je ostala na tleh zbirka dragih kamnov, ki so se lesketali v vseh mogočih barvah.
»Pa si le prinesel tudi nekaj dobrega in plemenitega. Morda je manj kot bi moralo biti, morda je pa tudi več kot bi smela upati Nesi dragulje v zakladnico.«
Starček je pobral drago kamenje in ga spravil v svojo vrečo, potem se je kraljici globoko priklonil in odšel.
»To je bilo staro leto, ki je pravkar minilo,« je šepnil volk Tomažku, »pazi, takoj se bo prikazalo novo leto.«
Dvanajst udarcev je zadonelo skozi srebrno ozračje. Kraljica je spet plosnila z rokami, vrata so se odprla in vstopil je zal, sijoč mladenič. Tudi on
je imel veliko vrečo na hrtftu a vreča
je bila še prazna.
»Pojdi v svet in nalbiraj darove ljudi.« je rekla kraljica Zvezdana »in Bog daj, da ne boš napolni vreče z nevrednimi smetmi!«
Dvignila je roko v pozdrav, mladenič
se je globoko priklonil in izginil. Tisti mah so zazvonili nešteti zvonovi s srebrnimi in z debelimi glasovi, zvonili so kakor za stavo in pozdravljali novo leto.
Tedaj se je sklonila zvezdnata kraljica k Tomažku in rekla: »Ali mi obljubiš, da bo tvoje darilo v novem letu bleščeč dragulj in ne del uma t -.e in brezcene šare?« ga je vprašala la ga poljubila na čelo.
Tisti mah se je Tomažek preplašen zibudil. Saj res, v svoji postelji je ležal in zraven njega je stala babica, se sklanjala nad njim in se mu smehljala.
»Morda ni prav, da sem te zbudila, Tomažek,« je rekla ljubezniva stara gospa in ga poljubila, »a mislila sem, da bi morda rad slišal novoletne zvonove.«
Tomažek se je zasmejal in pogledal proti oknu. Prisluhnil je in glej, slišal je isto zvonenje neštetih zvonov kakor še pravkar pri kraljici Zvezdam.
»Babica,« je zašepetal, »babic" k?>ki lepo bi bilo, ko bi mogel podariti novemu letu svetel draigulj za njegovo vrečo!«
Babica se je nasmehnila. Mislila je, da Tomažek še sanja, a Tomažek je že vedel kako in kaj, saj je bil vendar pri kraljici Zvezdani v gradu iz brušenega stekla.
Manko G.:
Mrzel veter
Mrzel veter plaka, toži, v strahu trepetajo breze, zašumele v gozdu spečem z listjem so nastlane steze. Sonce zlato je umrlo, zarja je odšla k pogreba, smrt je rasprostrla halje
čez in čez po sinjem nebu. Mir objel je trudno zemljo, v solzah so zaspale loke in poljane zaihtele v svoje so premrzle ro»c$.
Prihodnja številka,Mladega Jutra' izide 10. januarja!
Jufrovčki mali — spomnite se revnih živali.1
Zdaj je pa zima. Na okno nam tikajo ptice. Lačne so. V mrazu otresajo si perotnice. Trkajo s kljunčki na šipo: f,čujte, otroci vi, čujte! Zrnja na okno, na kakšno polico nasujte!"
Pridni otroci store, kar jim srce veleva, V dalji že slutijo vigred: čuj, ptičji rod hvalo prepeva. Tistjm bo sreča najlepše v življenju sijalo, komur je pesem v pri' rodi presrčna zahvala!
čivkajo drobne, premražene ptičke. U, to zavidajo vas, otročičke! Vidijo: zima je vam le v zabavo — snedli ste mnogo božične potieke — s sankami dirjate v belo naravo — potlej premrli objemate peč — zvečer pa v posteljo legate leč.
Kdo pa živalcam bednim postreže — kdo jim vsakdanjega „kruhka" nareže — kam se pa taka živalca vleže — ? Da jih ne zebe, se ptičke spreletajo — s krilci na vejah nemirno opletajo —- v mraku se spravijo nekam na veje — tam jih nobena odeja ne greje. Hirajo, hirajo.:: Mnoge umirajo..: Sanjajo, kje je preljuba pomlad — zjutraj zarana predrami jih glad..:
Srnice, zajčki se skrivajo v gajih. Tiho, samotno je v njihovih krajih. Hrane je malo, premalo, premalo —• sneg je pek ril, kar je sveže ostalo..:
Mislite nanje, Jutrovčki mali — časjh se spomnite revnih živali — kaj bi jim dali, kako bi jim dali — onim, M nimajo tople odeje —
Pa vam bo v srčku topleje, topleje...
Novoletna
Vodoravno: l sestavni del človeškega telesa, 3 egipčanski bog, 4 stikali-šče dveh ploskev, 5 družinski član, 6 izdelek iz mleka, 7 nikalnica, 9 osebni zaimek, 10 veznik, 11 krsta, 12 vrsta pesnitve, 14 časovna mera, 17 naplači-lo, 21 osebni zaimek, 22 žensko krstno ime, 24 ubranost, 25 pripadnik izumrlega naroda v Evropi, 26 stara votla mera, 27 časomer, 29 grška, črka, 31 Število, 32 človeško čutilo, 34 poglavje korana, 35 bajeslovno bitje starih Slovanov, 36 staroslovanska pijača. 38 bosanska reka, 41 staro svetopisemsko
mesto, 42 doba, 43 hudobni duh, 44 največja elektrarna v Sloveniji.
Navpično: 1 sestavni del človeškega telesa, 2 egipčanski bog, 4 ptič, 7 deli dneva, 8 ime najmlajšega evropskega vladarja, 9 trg v Sloveniji, 13 predlog, 14 veznik, 15 ploskovna mera, 16 predlog, 18 veznik, 19 število, 20 osebni zaimek, 23 mesto v Sloveniji, 28 vrsta zemlje, 29 morala, 30 vrsta vina, 33 slovenski pesnik, ki je mlad umrl, 37 in 38 časomer, 39 predlog, 40 češko mesto, 41 gorovje v Rusiji, 42 doba.
Dragi Jutro veki!
Leto se je obrnilo, kakor bi trenil. No, nam pa le ostane spomin na prijazne nedelje, ko smo z veseljem prebirali »Mlado Jutro«. Ali ne? Tako pač lahko stric Matic sklepa po pismih, ki jih je med letom prejemal, še prav posebno pa po odgovorih na poslednji natečaj.
Kar se bo dalo, v vsem vam bo ustreženo, Jutrovčki! To naj vam predvsem zaupamo: stric Matic je poskrbel za daljšo indijansko povest — hu! — ta bo s slikami vred grozno napeta. Potem bo vselej dosti mičnih pesmic in pravljic in ugank in zank. Zelo pa stric Matic tudi želi, da se izkažejo mladi pisatelji s takšnimi pravljicami — in po možnosti z lastnimi risbami — kakor sta se lani izkazala Mitja Kraigher in Ivo Saišp. Zares, ta dva lahko navedemo za zgled. Dajte, poizkusite tudi drugi. Stric Matic, ki mu niti v teh hudih časih ne zmanjka dobre volje in zaupanja v nove srečne čase, se nadeja obilne in dobre žetve.
Vsem Jutrovčkom želi mnogo sreče v novem tatu in jih toplo pozdravlja.
Stric Matic
Rešitev božične križanke
Navpično: 1 božič, 3 nedelja, 4 ep, 9 Pariz, 10 Avala, 11 sad, 15 Ada, 17 ar, 18 Triglav, 22 ne, 24 zar, 25 vid, 26 od, 27 da, 28 Zagorje, 30 rovite, 32 Abo, 33 Uir, 34 he, 38 Mohamed, 39 Ob, 40 Jezus ,46 le, 49 Avaii, 50 Neran, 51 trata, 53 Ina.
Vodoravno: 2 Ines, 5 ep, 6 ne, 7 je 8 Sana, 9 pa, 11 Sava, 12 Arad, 13 dila, 16 teta, 19 ar, 20 Izida, 21 gad, 22 na, 23 lev, 25 voda, 29 ar, 31 Igo, 32 Azoiv, 34 Hubert, 35 pero, 36 je, 37 ne, 38 moj, 40 Job, 41 eh, 42 za, 43 um, 44 sel, 45 ded, 47 drveči, 48 faran, 49 Aat, 52 ptrota, 54 Ina.
Rešitev zlogovnice
»panje — spomin