M eteIko V slovenskem slovstvn. • Kako pa je bilo tedaj? Pisatelji nasi, največ prestavljavci, nemškutarijo, piše Kopitar, po nepotrebnem v posamesnih besedah, kaj še le v stavkih in sploh v skladnji! Da si to, ako tudi ne oprostimo, vendar razložimo, mislimo si slovenskega pisarja. V 8. ali 10. letu popusti očetovo slovansko ognjišče, da bi v nemškem mestu po nemškib ljudeh znemškimjezikomizučilseza nemškega deržavnika. Tedaj mora gledati, kako svoj raaterni jezik slovanski, ki ga v teh letih se ve nikakor še popolnoma ne more znati, nalašč pozabiti, da mu mila bode vladarica Tevtona. Nikar ne oporekajte, da se po mestih govori tudi slovenski! To je ravno, kar nas žali. Trubrovo: ,,leben, špiža, štrytati, hudobo trybati,.. doli jemle, gori jemle,.. cajhen, šenkinga,.. vunkaj klicati fausrufen), gvant, rihtar, špendia, folk itd. itd." — to so take cvetke iz slovenščine meščanske; in ako mlajši pisalelji namesti teh pobirajo tudi domače cvetlice, vendar venec spletajo le po nemški; ali — da jo povern brez prilike, ta mestna kolobocija je, ktero prihodnji pisatelj posluša v niladib letih svojega olikovanja; ker je sam v šolali navadil se po neinški misliti, mu skoraj ni zameriti, da je zadovoljen, če se v njegovem slovenskera delu ne nahaja le nobena nemška beseda, in da še ne sumi ne, da imamo tudi slovensko skladnjo itd. (cf. Grammatik der slav. Spr. in Krain, Karnten u. Steyermark. Laibach. 1808. pag. 53 - 56.) Tako je bilo skor povsod; le sem ter tje so se čuli — v Arabije puščavi — nekteri slavci, ki so gojili milo slovenščino. Da je uno bolelo vse prave rodoljube slovenske, se ve. Kako si pomagati? Stolice za slovenski nauk je treba. Že so imeli tako učiliščc v nemškem Gradcu na liceji, kjer je bil od 1. 1812 pervi očitni učenik slovenskega jezika Janez Nep. Primic, po rodu Kranjec (iz Smarije, r. 1785, u. 1823). To iskrenemu Ravnikarju ni dalo mirovati. Oberne se on pervi zavoljo tega na učenega in veljavnega barona Ziga Cojza (Zois), kranjski deželi nepozabljivega dobrotnika, in pa na slavnega Jerneja Kopitarja in jiraa razodene svoje želje v tej reči. S prizadevanjem teh mož se je zgodilo, da so presvetli cesar Franec v 1. 1817 učilištvo slovenskegajezika dovolili v LjubIjani, in bogoslovce druzega leta zavezali k šolskemu učenju domačega jezika. Sad te naprave se ni le na Kranjskem pokazal, ampak tudi pri sosednih Slovencih. Kmalo je prišlo kaj dobro pisanib slovenskib bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti gnusne soderge in v lepši in čistejši slovenščini zglasovani. l)a iinamo toraj v Ljubljani učilištvo slovenskega jezika, ta posebna hvala gre — Ravnikarju (cf. Zivljenje M. Ravnikarja v Novic. 1845; P. J. ŠafanVs Gescli. d. siidslavv. Lit. I. 1864, pag. 37. 38). — Ravnikarjevo delo je pa menda tudi, da je pervi to službo dobil ravno Metelko. Radi bi jo bili naklonili nekteri Vodniku; ali bil je nekaj že v lelih, nekaj'pa v zameri. Sicer je blagi pastir Avguštin Gruber (Episc. Labac. 1816 - 24) neki koj hotel bogoslovceui preskerbeti nauk slovenski, in uicigli so prositi v Metelkovem imenu, ker so cesar 14. februarja podelili to službo ravno njemu, in se deželnega poglavarstva razglas od 11. marca 1817 sklicuje na njegovo prošnjo od 16. septembra 1816, ktera se mu je tedaj z vsemi prilogami poslala nazaj. Metelko priseže pri deželnem vladarstvu 18. raarca 1817 in postane lako pervi očitni učenik slovenskega jezika, s 400 gold. letne plače, proti teniu, da ga razlaga po 4 ure na teden v II. bogoslovnem razredu, kamor so smeli poslušat boditi tudi učenci iz liceje. Tako so slovenski jezik razun dubovnov prilastili si vsaj nekteri prostovoljci, kterim je, kar ga na ptujem po visokih šolah pozabili niso, dobro služil v raznih stanovih med slovenskioi narodom. — Po tej službi vstopi Metelko (udi nied profesorje licejske, ter malo prej sam še učenec, sedaj pa ucenik, presojuje z njinii vred take, ki so bodi si pisnieno bodi si ustmeno skušnje delali za gotove učiteljske sFužbp, n. pr. J. Pavšek iz modroslovja (V. Gutachten iibt-r das Paufhkifhe Konkuis-Elaborat v. 3. December 1817 aus der tbeor. u. prakt. Philosopbie zur definitiven Bestatigung in diesem Lehramte) itd.