73
Tomaž Pavšič
Kocbekovo pričevanje
Kdo nam je enak po vztrajnosti in vdanosti? Kdo nam je podoben po sanjavi varnosti in nevarni zanosnosti?
Kocbek, Listina, str. 517
Ko še nisem bil prebral Kocbekove Listine, sem srečal nekoliko starejšega prijatelja intelektualca, človeka z uglednim položajem, ki si pošteno služi svoj vsakdanji kruh.; fca prijatelj je komunist, po izkaznici, pa tudi po srcu. Ves ja žarel in me popeljal v bližnjo kavarno. Komaj sva se usedla: "Včeraj in danes kax požiram Kocbeka. Hjagova knjiga je kot močno vino, tako me ja opojila, da moram kar najrej razmišljaci o nji. Ima neko čarobno moč, da me drži kakor vklenjenega. Kar najbolj cenim pri iidvardu Kocbeku, je tisto pošteno, iskreno, strastno in smelo iskanje resnice, ki diha s sleherne strani. To je velik človek!" Krščansko usmerjen pisatelj mi je le nekaj dni nato o Kocbekovi Listini rekel tak6: "Kocbeku je stal ob strani angel Slovenije, ko je to pisal. O Listini bi lahko napisali celo knjižnico razprav, ki.  bi obravnavala vprašanja, nakazana v dnevniku. Gotovo je, da je Kocbek največji naš mislec, kljub temu pa ne amemo nikoli nikogar malikovati." Kocbekov dnevnik sili k premišljevanju in ima vsakomur kaj povedati, tako razumniku kot preprostemu človeku. Cas našega osvobojevanja je slej ko prej eno najpomembnejših in najzanimivejših ter usodnih obdobij v naši narodni zgodovini. Iz Kocbekovih dnevniških zapiskov vstaja bogato življenja naših duhovnih izbrancev sredi roških gozdov. Nimamo vzroka, da bi dvomili v resničnost sporočenih misli, razprav in sklepov, ki so se ustvarjali v skritih barakah in bunkerjih, zlasti še, ker je sam Kocbek pred vojno in po njej kljub neljubim posledicam zmeraj ostal sebi zvest. Bavno te razprave pa na več mestih odkrivajo stvari, ki jih mladi
74
rod ne more poznati, ki jih. nismo poznali tudi tisti, ki smo na Primorskem doživljali vojsko kot mladostniki. Kocbekov dnevnik nas bega in obenem odrešuje.
Listina prinaša bravcem živo sliko ne le avtorjevega partizanskega življenja in delovanja v izvršnem odboru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, afflpak nam človeško približa vodstvo osbobodilnega gibanja, zlasti "izvršnike" in "plenumaše" OF, predvsem seveda tiste, s katerimi se je Kocbek delovne ali človeško družil. Velikanska škoda je, da ta knjiga priiiaja med slovenske bravoe s sramotno zamudo. Kakorkoli je simpatična ocena dr. Franceta Žkerlja, se nikakor ne morem strinjati z besedami, da je "o pomembnosti Kocbekoviii dnevniških zapiskov (je) dajies laže govoriti kakor pred dvajsetimi leti", če je seveda tu mišljena prednost, da knjiga toliko časa ni izšla. Tudi jaz mislim, da je vrednost teb zapiskov vsak daa večja, toda zakaj smo morali čakati na Listino toliko let? V času od konca vojne se je izoblikovala že nova generacija, ki je bila marsikdaj enostrsmsko poučena o dogajanju pred vojno in o vseh silnicah, ki so napredne Slovence vodile v KOB. Zato ni čudno, če bodo Listino laže doumeli starejši ljudje kot današnji dvajsetletniki. Ko sem se lotil branja Listine, sem se počutil kot žejen popotnik v puščavi, ki se mu je nenadoma prikazala oaza in sedaj ne ve več, pri katerem studencu bi se odžejal, toda žeji in vedno novin izvirom ni nikoli kraja. V Listini na osebno blizek način spoznavamo bistvo slovenskega osvobojevanja. Pisec nas popelje v osrčje osvobodilnega gibanja, v svoje domovanje med roške gozdove, kjer njegova družba ob mnogih nevsir-nosbih snuje prihodnost slovenskemu narodu, V teh sedmih mesecih se marsikaj zgodi: bliža se konec Italije, poveča se osvobojeno ozemlje, pade Turjak, v KoSevju ljudsko sodišče obsodi belogardiste in izdajavce, v oktobru 1943 divja na Kogu velika nemška ofenziva, v Kočevju se zberejo
75
odposlanci slovenskega naroda, Slovenci odpotujejo na zasedsinje v Jajcu... Hajbolj je dragoceno Kocbekovo osebno pričevanje o tem, kako je notranje in zunanje doživljal in spranljal vse ta dogodka. V dnevniku bsreao njegova mnenja o stvareh doma in po svetu, zvemo za njegove osebne dileme, iskanja in spoznanja. Jilešteto drobnih človeških usod, ki bi jih "objektivni" zgodovinar samo zabeležil in poenotil v statistiki, pesnik in mislec Kocbek prikaže v vseh človeških oblikah in razsežnostih, kajti iz usode posameznika je sestavljena tudi usoda naroda. (Pretresljiva je u-soda gorenjskega fanta, bežno opisana na strani 153.) Ko Kocbek s svojimi tovariši premišljuje o vseh strahotah okupacije, pravi;
"Tedaj nas je trda, izrazito nečloveška usoda Slovencev na Primorskem, na Gorenjskem, na Štajerskem, v Prekmurju in v tako imenovani Ljubljanski pokrajini prizadela s posebno pretresljivostjo... Eninpolmilijonski nairod ima svoja sinove znova na vseh bojiščih, v nemški in italijanski vojski, kot prebežnike v zavezniških vojskah, doma pa se bojujejo prav tako razdvojeni, pri nas v partizanih in pri belih. To so dejstva, ki si jih ne moremo prikrivati. Prej ali slej bomo morali izkazati spoštovanje tistemu trpljenju, ki si ga je morala skoraj polovica mladih Slovencev proti svoji volji naložiti na rama in na dušo." (154-)
Nekaj posebnega je Kocbekov odnos do narave. Y  orisih doseže nenadkri-Ijivo mojstrstvo. V besedni izraz kot čarodej ujame življenje narave, bežeči in povsod prisotni čas dneva ali noči; slušno, vidno, razpoloženjsko in snovno zaživijo pred naai podobe pomladi, poletja in jeseni, "zabrni" nam tišina.
Kljub stvariteljski vročici, mukam notranjega iskanja z otroško lahkoto ter nepotvorjano iskrenostjo in neposrednostjo iztisne na papir najrah-lejše in komaj otipljive drobce svojih čustvenih vzgibov in aiselaih prebliskov. Težko bi bilo izbrati najlepše odlomke, ker so ti natreseni po celi knjigi. Avtor skuša čimbolj verno izraziti ekstazo trenutka. Ko je intenzivnost sporočanja največja, vzklikne:
76
"Moj Bog, roka se mi trese, prenetiafci moram, čeprav sera varen kakor v sanjali." (26)
Celo trenutke svoje izrazne in doživljajsko stvariteljske nemoči nazoino in bogaco opiše, tako da nam niso nič manj dragi od mnogih poletov iščočega čMiiA, ko ae v drznih mislih giblje v globočinah človekove notranjosti ali ko dela zaključke iz filozofije in politike, ko s "poetično realnostjo" in "subjektivno objektivnostjo" slika naš narodnoosvobodilni boj. To, kar mu daje toplo človaSnost, ja njegovo večno nemirno iskanje, nepomirljivost z uzakonjenimi resnicami:
"Najbolj me prizadeva oholost tako imeno-^anih objektivnih mislecev, ki se tako zanašajo na moč racionalnega mišljenja, da popolnoma prezirajo intenzivnost človekove subjektivne biti... Znova sem blizu Eierkegaardu: Resnica ni resnica, temveč le pob do resnice. Umetnost je ostala mnogo bolj človeška in resnična, kar se mudi in muči v slehernem doživljanju in vedno na novo spoznava odrešujočo tesnobo življenja." (170)
Seveda pa spat ni asiški svetnik, ampak je ves zemeljski, nagnjen k slabemu, hrepeneč po dobrem, iz mesa in krvi. Hjegovo krščanstvo je proCi-klerikalno, mladostno, novozakonsko, moderno in vendar prabitno, predvsem mu pooenja največjo mogočnost (njegov izraz) počlovečenja. Kocbeka neprestano zalezuje neki nemir, ki ga človeško plemeniti in ga rešuje pred odtujitvijo ter ga stalno poživlja v napredno prevratniškem duhu. Čeprav je njegov dnevnik osebna izpoved, v njem srečamo zelo živo in toplo prikazajje človeške like, Kocbekove "bližnjike", pa naj že gre za majorja Jonesa, slikarja Jakca, Breclja, Kidriča, Rusa, Vidmarja, Faj-farja, Lunačka, Lubeja, Mikuža, Marinoka ali druge. V pretresljivem spominu nam ostanejo tudi preprosti partizani ali pa ljudje, ki jih avtor sreča na poti v Jajce.
Kajiga obsega vsebinsko in do neke mere tudi oblikovno raznorodne odlomka in literarne prijeme! opise bojev, politične in filozofske dialoge, javne govore, pisma, lirična razmišljanja, na pol umišljene prizore in osebe (Dizma), sprostitev pesniške asociativne naoitosti, pripovedi borcev in drugih, v sodobni pesniško-prozni obliki pisan prekipevajoč in monumentalen prikaz slovenstva (str.51?), čudovite opise in orise. Skozi
77
vse pisanje se lepo vpletajo spomini in presojena razpoloženja; v tea spoznavamo pisateljeva davna občutja in zanimiva srečeoija z neštetimi globokimi ljudmi.
Kocbekova bogata osebnost nosi v sebi sledove kmečke domačnosti v Slovenskih goricah, dijaških let v Mariboru, študija v Ljubljani, Berlinu in Parizu ter predvsem intenzivne dejavnosti med krščanskimi socialisti, ki so pred vojno pravzaprav prvi doumeli, da je Slovencem potrebna celostna politika, ki bo izhajala iz slovenskih razmer in bo sprejemljiva za vsakega delovnega slovenskega človeka. (Cakšno smer je nakazovala tudi Kocbekova revija Dejanje. Kocbek v svoji knjigi teži za skladnim izživljanjem treh svojih prvin in življenjskih izrazov: Slovenca, kristjana, socialista v obsežnejšo in zapletanejšo enoto - človeka. Osvobodilni boj mu je očiščevalni ogenj in v tem času edina priložnost, možnost in tudi nujna posledica stoletnih prizadevanj slovenskih ljudi. Kot zavesten kristjan, pripadnik določenega nazora, pride v spor s predstavniki Komunistične partije, ki je do kršaanske skupine v OP marsikdaj nezaupljiva. Hazlična gledanja se razčiščujejo v pogovorih med posameznimi voditelji ali pa jih Kocbek in drugi osvetljujejo na političnih shodih in sestankih. Do marksizma, kot do vseh ideologij, ima kritično razmerje, zagovarja in pojasnjuje Jirščanski nazor, a priznava marksistično dialeKticno metodo. V pismu aktivistu MarKU pravi:
"Bližati se moramo sami sebi, svojemu stvarnemu in neodvzemijivamu slovenskemu bistvu. Izhajati moramo iz prvin svojega srednjeevropskega življenja, iz svojih alpsko-kraško-psuionskih okoliščin, iz svoje kršcemsko-humanistične strukture, iz svojih ljudskih izkušenj. Največji sovražnik dosedanjega slovenskega življenja so bili univerzalizmi, naS najveJji prihodnji zaveznik bo družbeni in politični empirizem. Zato spoznavajmo marksistično metodo..." (175)
Izredno zanimivi in tehtni so dialogi, zlasti tisti, ki jih ima z Borisom Kidričem. Kocbek je odziven ob vsakem, količkaj pomembnem vprašanju. Smrtno sovraži samodopadljivo absolutizaoijo, ves je v iskainju. Njegova glavna težnja je uamerjen.a v popolno sprostitev slovenskega bistva, da bi ta naš večno trpeči ,  prepridni ter čustveno-snovno in notra-nje-zunanje  zapleteni narod slednjič dosegel svojo popolno svobodo in
78
samobitnost in bi si uredil napredno, smiselno in pošteno družbo ter tako razvil vse svoje splošne in posebne sposobnosti-. Na usodno odmerjenem prostoru naj bi postavil svoje življenje v skladnosti z zahtevami krvnega bratstva in stoletne evropske zgodovinska in civilizacijske zasidra-nosti.
Kocbek sa zaveda svoje odločitve in odgovornosti, ki jo ima do naprednili krščanskih ljudi, ki so prad vojno pripravljali enotno slovansko reševanje narodnih in socialnih vprašanj. Včaaih se zboji, da je morda postal le orodje, a zmeraj sa potem utrdi v praprioanju, da je to, kar dela v teh zgodovinskih trenutkih,edino prav In pošteno. Teži ga, da mora zdeti v skoraj uradnižkao delu (in pri tem ša usodno odločati) za skupno stvar 7 kolikor toliko varnem zavetju na osvobojenem ozemlju. Kad bi bil odšel med partizanske borce v brigado, med ljudi, da bi bil enak med e-nakimi. Svojega "voditeljskega" položaja je prvič zares vesel, ko mu na ljudskem zborovanju uspe v ognjevitem govoru sprostiti sile, ki dolgo niso mogle na dan, a sadaj magična moč besede valovi med poslušavci in govornikom.
Kocbek priznava Komunistični partiji glavno vlogo pri vodstvu prolatari-ata, vendar misli, da je za Slovenca mogoča in srečna samo takšna družbena ureditev, ki bo upoštevala svobodno izpovedovanje mnogovrstnih nazorov. To načelo je sprejela tudi Osvobodilna fronta. Kocbek je na sestanku v Sušicah 15. oktobra 19*3 med drugim povedal tudi tole:
"V novi slovenski družbi ne bo noben nazor užival prednost pred drugim, kajti katoliško deklerikalizacijo je mogoče izvesti le v družbi, ki se bo v vsa smeri deklerikalizirala. Slovenci smo dosegli stopnjo razvoja, na kateri moramo v mejah zakonov dopustiti in celo pospeševati mnogovrstnost človeškega duha. Dosegli smo stopnjo razvoja, na kateri si more slehernik samostojno, svobodno in sebi zvesto iskati osebno resnico in na kateri ne bo nikomur več mogoče, da bi kogarkoli prekrsčeval proti njegovi volji ali mu vsiljeval svoj nazor pod geslom naprednosti ali v
79
smislu lieibnizove enotne filozofske resnice ali v smislu kolektivain vizij, kakor jih. prebujajo moderni totalitarizmi; Različne poti do resnice so pogoji, da človeštvo najde pot do Resnice same." (59&)
Na več mestih omenja negodovanje partijskih voditeljev ob pripravah za sestaiiek krščanske skupine v Sušicah. Čeprav so se pozneje sporazumeli in je Šentjurčeva krščanskemu zborovanju celo prinesla pozdrav CK KPS in pohvalila debato ter zanesenost članov te skupine za skupno delo za ljudstvo, je Kocbek 20. oktobra 19^3 vendarle zapisal v svoj dnevnik:
"Prav zdaj sem dognal, da naše krščansko zborovanje kljub vsemu ni dobilo pozitivne ocene v pajctijskih krogih. Z bolečino jemljem na znajaje, da partija v nasprotju s svojimi slovesnimi izjavami in tovariškimi dogovori kar naprej razvija naturalistični mehanizem: uporabna ji je le tista človekova zavest, ki ji pomeiga utrjevati ekskluzivno in gluho oblast. Zato bi rada od nas sprejela le tisto, kar se ji danes in jutri vključi v marksistično-leniniatično politične teze, vse drugo zavrača ali oži na bled subjektivistični svet. V ta naaen imajo partijci vsak naš napor, ki naj v človekovih globinah revolucijo in socializem spoji s krščanskimi nagibi evangelija, za neoklerikalizem in političnorestavracijo, ker sta jim religija in krščanstvo kratko in malo klerikaiizem in reakcija. Doslej sem bil prepričan, da jim to enačenje narekuje le duhovno neznanje, zdaj pa vem, da deluje v njih predvsem omejeno pojmovanje materializma in človeškosti. Najbolj pa me te dneve preseneča labilnost mojih dveh skupinskih tovarišev: spričo partijskesa pritiska in svoje majhne vere se počasi odvezujeta velikih krščanskih dolžnosti in se oddaljujeta od ciljev, ki po svojem pomenu presegajo pomen osvobodilne dobe. strah pred avtentičnim krščanstvom postaja tako silen, da si mnogi partijci in celo kristjani želijo po vojni prej in bolj tradicionalno cerkveno organizacijo z vsemi njenimi slabostmi kakor pa prečiščeno, živo in ustvarjalno krščanstvo.
To noč me je tovarištvo z Gašperjem CFajfeo^jem) in Miho (Brecljem) navdihnilo z osnutkom pesmi o l'reh modrih," (405)
(Iz Kocbekove pesniške zbirke Groza navajam vsaj dal četrte kitice oziroma konec omenjene pesmi:
Zd?ij smo znova va^k v.svojem kpaljestvu moja dežela ae najmanjša in najbolj srečna, služim bližnjiku in na vem, da vladam.
80
Vsa sem premislil in ničesar ne obžalujem,
kajti največje prerokbe sa še niso izpolnile.
Gledam in gledam skozi starodavno la^o,
skrivnostim na zemlji in na nebu ni kraja. Usoda krščanske skupine, ki je bila poleg komunistične partije in levega krila iJokolov ena najmočnejših ustanovnih skupin, je več ali manj znana. Ze med borbo se ja OP tako poenotila, da se ni več dosti govorilo o njenih ustanovnih skupinah; krščanska skupina se je že zgodaj odpovedala svojim lastnim aktivistom, le partija je še nadaljevala politično dalo. (Znano je, da je partija podala slovesno izjavo, da bo varovala krščansko skupinskost xn jo po vojni pomagala razviti v samostojnega in stvaritaljskega činitelja.) Večina ljudi iz vodstva krščanska skupine v Oj? je ob osvoboditvi ali pa še prej vstopila v komunistično partijo in se tako hoceS-nočeš odpovedala krščanskemu nazoru. Tega pa ni storil Kocbek..,
Kocbekova knjiga ja iskrena in veljavna listina o veličini HOB. Poleg tega, da ao v njej nakopiii'ane literarno umatniške vraonota, da je stilno sveža, da je kar posejana z biseri bivanjsko podanih občutij, stanj in dejanj, je poaembno, da odpira vprašanja, ki jih mlajši ne poznajo. Kocbek razmišlja o novem slovenskem kristjanu v času in prostoru. Kot eden pomembnih začetnikov daklerikalizacije in socializacije krščanske misli - o tem ne more biti dvoma! - je Edvard Kocbek predhodnik tistega humanega krščanstva, ki se je začelo z Janezom XXIII:
"Kristjan se ne  bo mogel nikoli umakniti pred političnimi in družbenimi nalogami svojega časa in prostora, čeprav mu bosta grozili nova nejasnost in izkoriščanje vere, kajti vera ja prav tako totalno življenje, in kristjan se mora uresničevati na vseh ravninah bivanja, ne da bi sa odpovedal veri ali družbi. Vsa to govorim zase: v mojem osebnem krščanstvu Dodo vedno navzoče tudi politične prvine, čeprav vem, da politike ne bodo smeli kristjani nikoli več izvajati neposredno iz krščanstva. Nekateri moji tovariši si izbirajo lažjo pot, jaz ostajam na težji. Zato si bodo prej pridobili zaupanje svojih partnerjev, mene pa se bo o-tapalo skupno nezaupanje, ki ga imajo oboji do verujočega človeka, V prihodnosti se ne odpira perspektiva združevanja ljudi v obliki nazo-
81
ra, strank, verskeRa ali filozofskega prograjaa, temveč na temelju enotnosti v človeškem prijateljstvu, icakor nas je zadnja leta pred vojno učil Maritaln. Pluralistična dražba bo edino tako razvila skupni boj zoper zlo, kajti ravno boj zoper zlo mora najtahtneje združevati ljudi na zemlji. To je najgloblji pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda." (242)
Kocbekov dnevnik privede tudi k premišljevanju o naši deinašnji politični in družbeni stVEUcnosti. £ocbek in vsi bojevniki za prostost ao o  prihodnosti Slovenija in Jugoslavije imeli svojo predstavo. Velik del tistega, kar je starejša generacija, zlasti tista, ki se je udeležila boja, pričakovala, se ja uresničilo, v nakatarib. potrebah in zahtevah razvitega slovenskega človeka pa nismo šli naprej od OF, mislim cal6, da smo postali ožji. V  tam prepričanju me potrjujejo besede prvega predsednika OS Josipa Vidmarja, ki jih je izrekel lata 1964- na slavnostni seji glavnega odbora aZDL  ob 23. obletnici ustanovitve Osvobodilna frontei
"Od nekdaj sem bil ponosen na našo organizacijo Osvobodilna froota ali današnja Socialistične zveze. Videl sem v nji popolnoma orlgirjalno in novo možnost za ureanlčevanje prave in pristna demokracije. V debatah a pripadniki ali nrivrženoi tradicionalnega pojmovanja daaokracije, ki se veža a idejo o večstrankarskih sistemih, sem našo Fronto označeval kot organ za notranjo demokracijo, s čimer sen hotel poudariti, da se debatiranje in razpravljanje, ki sta bistvo demokracije, pri n&a  vršita znotraj sne same politične organizacije, Jd. je ustvarjena taJtd, da ja tiko razprav-« Ijanje popolnoma enakovredno političnemu razpravljanju rsiad Etratikuai v drugih demokratičnih sistemih. Nikoli nissE mogel razumeti, zaKaj naj bi bila njihova aemokraoija pristnejša m resniCnsjša od na.ša,  ssvsaa, 89 naša enotna politična organizacija skrbi z&  dovolj filroico in svobodno co-tranjo diskusijo. Vnovič sa vprašam, ali ja Socialiatičaa zvasa same v sebi razvila to notranjo diskusijo do kraja, se pravi, ali j« ravila natjo novo demokracijo do stopnje, ki je le. naše prsbajeao življenje potrebna? In spet se bojim, da bo moj odgovor pravzaprav csgativen. Ha popolnoma seveda,"
He da bi iskal vseh vzrokov, zakaj ;]<ž današnje pclitiCno stanje tSko, na
mi zdi, da so naši politiki ubirali napačno pot že  tedaj, ko bo sad HOB
po vsej sili hoteli, naj bi rse samo politični koaisasji, ami)«k budi psr-
tizaoski vojaški poveljniki prihajali izključno iz vrst partij®. Olragič-
82
no zaBlmlv je Črednlkov prlner v Gubčavi brigadi, o katerem je govor v Llstlal.) la skozi vsa lata po vojni, aH ni.  bila zahteva po "polltlčnlli kvalifikacijah" v številnih zazplslh za pomembna delovna mesta v bistvu zahteva po partijskem članstvu? Danes me vznemirja vpralanje, zakaj morajo biti vsa vodstva SZDL (občinska in republiško ter zvezno) skoraj stoodstotno sestavljena iz članov Zveze komunistov« če je Socialistična zveza naša najbolj množl(ina organizacija "delovnega ljudstva", potem je takšno razmerje, milo rečeno, nasilno in nevredno našega samoupravnega družbanega življenja. Ali pa je morda res, da smo nečlani Zveze komunistov (ki ji je ustava dala vodilno mesto v družbenem razvoju) manjvredni graditelji socializma, "nezavestne subjektivne sile"? In to v času, ko tako radi poudarjamo naše bratsko sodelovanje z  naprednimi gibanji In sistemi v svetu, ki so marsikdaj precej daleč od naše poti v socializem. Te grenke misli in ta jasna vprašanja ponavljam in postavljam do onemoglosti, a nikoli ne dobim pravega odgovora. Če jih spet začenjam ob Kocbekovi Ustini, je to zato, ker spoznavam, da se politična taktika v četrt stoletja ni kdovekako spremenila... Seveda ne rečem, da pri nas ni demokracije: že to, da lahko izrazim svoje mnenje, četudi v skromni tis- ; kani obliki, je veliko! Kljub vsemu pa mislim, da demokracije ne gre podeljevati po centimetrih, zlasti ne v deželi, kjer ni ali vsaj ne  bi smelo biti privilegiranih slojev. Nikoli ne bo do kraja učinkovita In veselo sprejeta tista demokratizacija, ki se ne začenja od spoaaj, ampak jo z nujno zamudo skušajo vpeljati od zgoraj. V razpravah o Socialistični zvezj.  se zmeraj oglašajo le partijski voditelji ala pač komunisti, ned- ] vomno dobronamerno, toda nepartijska možice, ki jim ja stvar socializma I prav tako draga kot registiranim komunistom, bi morda imele ob marsikaterem vprašanju drugačna mnenja. Priznan, da ni prav, da se ob razpravi o osnutka statuta SZDL niso oglašali nepartijci (ali zelo redko), toda
oh upoštevanju politične psihologije to zlahka razumemo. Hvaležen sem dr. Vojanu Busu, ki je pred časom ob osnutku statuta SZDL edini imel nekaj pripomb na odnos članov ZS. do SZDL. Tida Tomšičeva je na seminarju o reorganizaciji in razvoju Z£J v Beogradu junija letos (Hepartijaka demokracija, Naši razgledi, 24. junija 1967) podala nekaj zanimivih ugotovitev o razmerju med ZEJ in HZOL',  v marsičem se z njo strinjam. Vida Tomšičeva tudi pravi:
"Kot posebno prednost našega družbenega razvoja moramo poudariti, da nikoli nismo zastopali teorije in prakse, ki bi v političnem življenju delila občane na partijce in nepartijsko množico, kjer ima pojem "napartij-ska množlca"negativno oznako občanov socialistične družba."
Tu se a Tomšičevo ne strinjam in trdim, da je vodstvo tiko prakso vsaj dopuščalo, ce že ne nairavnost vzpodbujalo, ne seve v odnosu na "množice", pač pa na posameznike.Kdo ne ve,da Se ni tako dolgo, ko so partijski komiteji imeli pomembno besedo tudi pri razporejanju in postavljavljanju vodilnih strokovnih in ne le političnih kadrov na položaje I Prav nič posebno hudega nimam za bregom, če vprašam, koliko članov republiškega izvršnega sveta in zveznega izvršnega sveta je neparsijcev. Naj se povrnem h £.ocbeku. Ko  sklepa knjigo z opisom poti slovenske delegacije na zasedanje ASNOJ v Jajce (ta del dnevnika je izšel leta 1964' v knjigi Slovensko posleuistvo), navaja tudi pogovor maršala Tita a slovenskimi odposlanci. Msiršal Tito js tedaj generalu Avšiču, ki je ugotovil nezadovoljstvo zavoljo vnašanja srbskega komandnega jezika v slovensko vojsko, a  posebno jasnostjo poudaril,
"da ni nobenega dvoma, da smo si Slovenci v tej vajni ustvarili svojo vojsko, da bo ta vojska ostala slovenska tudi po vojni In da bo imela slovenski komandni jezik od vrhovnega poveljstva navzdol do najnižjih e-not." (541)
čs se to po vojni ni zgodilo, smo tega nekoliko krivi vsi blovenci, v prvi vrsti pa naši politični voditelji.
83
84
O fi.ocbekovl iiistini je oogoče in tudi potrebno, kot rečeno, mnogo napisati. Čudno pa bkrati zelo razumljivo je, da poklicni ocenjevavci o njej v glavnam noičijo! He glede na to, ali se kdo strinja s Kocbekovi-BJL nazori in pogledi ali ne, je njegova knjiga velik dosežek v naSi me-Boarski književnosti in tudi ponemben dogodek v slovenski kulturno-poii-ti6ni zgodovini.
Bogastvo misli in življenjskih skušenj slovenskega razumnlisia, dejavnega in vodijinega čiana bojujočega se slovenskega naroda tec obenem čxana jugoslovanske vlade, globina in razkošja čustvovanja pesnika Zanije in Groze pa izrazna uaetnaat svečenlica slovenstva in veličina ter polnost naše SOB -  to je Idstina. 7 njej v utripu (iasa veličastno zaživijo zgodovina, narava in človeška bit.