Za poduk in kratek čas. Zakaj pes črti mačko, a mačka niiš? V starodavnem 6asu, ki ga nikdo ne pomni, 80 psi imeli posebno pravico; danes se 0 njej le pripoveduje. Karkoli namre6 je padlo z mize, to je bilo njihovo. Ko bi ti vprav cela pečenka padla pod mizo, moral bi jo bil pustiti domačemu psovi, da se z njo omasti. Psi so toto rpravico" imeli celo zapisano na kosu oslovske kože, ki je bila sbranjena pri npesjem kralji". Ker pa svet večkiat ,,pravico" z nogami tepta, je npesji kralj" namenil temu na pot stopiti; aklenil je preimenitno pismo nekam spraviti, a ni vedel kam. V ta namen se posvetnje z domačo tovarišico, z mačko, ki jo je poznaval kot bistroumno in prebrisano žival. Ma6ka mu obljubi pomo6; ,,kralju" bilo je zel6 po volji. Da se nkralju" težki kamen skrbi odvali od srca ter da se dragocenost ohrani na varnem toriš6i: vzame inačka nlistino" pak jo odnese na diljnice v kot pod nekano ^staro kramo", misle6, da bo tukaj najskrivnejai in najvarnejši kraj. — Kos oalovake kože z napisano pesjo npravico" bil je dolgo 6asa pri niiru; kjc je ,,pismo" spravljeno, tega razveu ,,kralja" in njegove tovarišice ni vedel nikdo. Pripeti se pa, da so drobno miško ujene mlade nožice prinesle do dotičnega prostora. Neare6a je hotela, da majbena živalica obstoji ravno na koži. Mia 7oha in voba, a ne gane se z mesta; kmalo poskusi na koži bruaiti svoje itak ostre zobe, vsled 6esar se je trgal koš6ek za koš6ekom. S6asoma miška odbeži, a dobro si zapomni torišče a kožo; ta prostor je obiskovala ve6krat, dokler je bilo kaj grizti. Nekega dne pride cotavo Š6ene pred svojega nkraljau s tožbo, koliko palic je sirota moralo prestati, ker je povžilo komadi6 mesa, ki je bilo padlo z mize. Peaji ,,kralj" zahteva listino od ma5ke, da na podlagi starodavne pravice kaznuje krivičnika. Prijazna mačka jo odmeri na dilje, da prinese ,,piamo". Ali oh! kaj opazi žalostna? Ni ve6 listine, marve6 same mrvice od zgrižene kože! — Sirotica otožno zamijavče vsled tolike nesreče, pa se tudi takoj spomni, da to mora biti le mišje delo. Od straba, kaj bo sedaj, malo da ni omedlela. Saj se je tudi imela zakaj bojati. Koje prišla pred kralja pa mu aaznanila nesrečo, je ta skoro zdivjal in oatekel vsled jeze ter bi bil siroto raztrgal na tri sto komadov, da se ni rešila s pobegom. Sedaj kralj, ne imajo6 listine, ni mogel ne z besedo no z dejanjem pomagati pobitemu ščenetu, kojemu se je bila storila krivica. Kaj sedaj ? Jezni kralj skli6e starešine in svetovalce svoje, s tožnim glasom razodeva prenesrečno nesreco pak celi mačkinji rod razglasi kot binavsko in zvija6no pleme ter vsem navzo6im in nepricujoeim psom zapove neusmiljeno maščevanje in sovraštvo proti mackam. Vai avetovalci so takoj zalajali in zatulili, da se je sliaalo po celem svetu; navzo6i so potem razbežali na vse strani ter svojcem naznanjali, kaj se je bilo zgodilo. 0 pogubnem sklepu pesje družbe zvedela je ,,mačkinja kraljica". Tota hitro skliče zbor, kjer naznani ostalim mačkam, kakšno sovraštvo je nav- stalo med njibovim in pesjim plemenom, to pa po hudobnej miši. Macke zavzame žalost, začnejo mi- javkati ter skleneje zlobno pleme misje iztrebiti  se zemlje. To je baje vzrok, da sedaj pes beži za mačko, kedar jo ugleda, ter jo brez milosti raztrga, ako mu sicer ne uteče na kakšen za psa neprihoden kraj. Mačka pa kot ,,mož-beseda" po cele ure preži na miš, doklev je naposled ne vjame ter ne poždere brez vsakega usmiljenja. Za tega voljo pa tudi psi nimajo vec tako obširne pravice, ker je ne morejo pismeno spricati. M. K. Smesničar 37. Pruski kralj Friderik II. je strogo iztirjaval davke. Nek kmet pride ondi v mesto davkov pla6evat. Ko pogleda v dačno knjižico, vidi, da je da6a zopet večja in pravi: vselej večja, kam bomo ali po peneze? Davkar- ski uradnik mu odgovori: nprodaj zrnje, pa jej slamo in boš lehko da6o plačal". Kmet razžaljcn mu odgovori: ,,vi tudi jejte slamo in dača bo go- tovo manjša", — za kar je takoj moral v luknjo: