Jelka Zorn
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK, BEGUNCEV
OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB BREZ STATUSA
UVOD'
Definicija begunca v mednarodnem pravu je
pomembna in lahko za iskalca zatočišča pomeni
razliko med življenjem in smrtjo. Pravna defini-
cija begunca se razlikuje od vsakdanjega razu-
mevanja te besede. V vsakdanjem govoru, kakor
tudi v tem tekstu, je begunec ali begunka oseba,
ki je bila prisiljena zapustiti svojo državo iz raz-
loga, za katerega ni sama odgovorna, bodisi da je
to lakota, revščina, posledica naravne katastrofe,
opustošenje vasi ali mesta, kaotične razmere v
državi, totalitarizem, vojna, zatiranje manjšin
ali osebno preganjanje. V vsakdanji govorici v
Sloveniji se izraz begunec pogosto nanaša na
bosanske begunce in begunke, ki so pribežali
v Slovenijo v začetku 90-ih let.^ Za ostale se je
v zadnjih letih uveljavil izraz pribežniki ali pre-
bežniki (prim. Lipovec Čebron 2002, Pajnik et
al. 2001, Zorn 2003, Zorn 2003 a). Kljub tej no-
vejši terminologiji bomo v tem tekstu večinoma
uporabljali izraz begunec ali begunka, migrant
ali migrantka brez statusa (ki poudari, da oseba
nima ustreznih dokumentov za prečkanje meje
in bivanje v državah EU) in prosilec ali prosilka
za azil (ki poudari vključenost v formalni po-
stopek iskanja zatočišča).
Kot vse definicije človeških fenomenov tudi
definicija begunca v mednarodnem pravu (ki
jo bomo pojasnili pozneje) rabi določanju meja
oziroma zamejitvi tega človeškega fenomena.
Učinek definicije je lahko prevlada oblike nad
vsebino, razredne pripadnosti nad potrebami in
utemeljevanja značilnosti in kriterijev nad na-
menom. Kadar se to zgodi, definicije postanejo
ideološka in oblastna orodja za arbitrarno omeje-
vanje ali razširjanje fenomena. Poleg težav, ki so
povezane z definicijo, je vprašanje beguncev tudi
vprašanje odziva širše družbe in njenih javnih
institucij. V tem tekstu se bomo osredotočili na
negativni vidik tega odziva, na strategije izključe-
vanja.^ Eden bistvenih dejavnikov izključevanja
je imigracijska kontrola. Slovenska imigracijska
kontrola je del evropskega mejnega režima, ki
temelji na schengenskem sporazumu.'^ Slovenija
je že pred priključitvijo EU postala zunanja
meja in »čuvajka« Evropske unije.^ Značilnost
evropskega imigracijskega režima je restriktiv-
nost in selektivnost, kar se kaže v zaprtosti meja
za prebivalstvo z globalnega Juga. To pomeni
take administrativne pogoje za prehod meje, ki
jih večina ne more izpolniti, zato potujejo brez
ustreznih dokumentov.
Problematiziranje imigracijske kontrole je
rdeča nit tega teksta, katerega glavne teme so
predvsem umestitev odnosa do beguncev v širši
družbeni kontekst (kontekst trdnjave Evrope in
Slovenije kot meje te trdnjave), dileme v zvezi
z objektivnim ločevanjem iskalcev zatočišča od
ekonomskih migrantov in vprašanje kriminali-
zacije.
Najprej bom pojasnila spremembo diskurza
od nekdanje večnacionalne države do antibal-
kansko in antiimigrantsko usmerjene Slovenije,
Sprememba državnih meja in z njo tudi diskurza
je negativno vplivala na odnos do bosanskih
beguncev in pozneje do vseh drugih beguncev
(pribežnikov). Posebnost Slovenije je, da je tudi
med novimi begunci razmeroma velik odstotek
ljudi iz republik nekdanje skupne države Jugos-
lavije. V letu 2004 je bila skoraj polovica vseh
migrantov brez statusa državljanov in državljank
držav nekdanje SFRJ (Policija 2004). To pomeni,
da so nekdanji sodržavljani postali nelegalni
migranti in prosilci za azil.
Nekdanji sodržavljani in vsi drugi begunci
in begunke so v pravnem smislu razdeljeni na
dve skupini: na prosilce za azil, ki so nastanjeni
259
JELKA ZORN
V azilnem domu in čakajo na razrešitev azilne
vloge, in tujce brez dovoljenja za bivanje, ki so
v postopku odstranitve iz države in so zato na-
stanjeni v centru za tujce. Celoten imigracijski
oziroma azilski sistem deluje tako, da poskuša
odvrniti ljudi, da bi zaprosili za azil in prido-
bili begunski status po zakonu o azilu. Ena
od strategij odvračanja je najnovejši (iz aprila
2005) represivni ukrep omejevanja prostega
izhoda osebam, preden formalno podajo vlogo
za azil. Odvračanje in izključevanje ljudi je
normalizirano in utemeljeno s pomočjo ad-
ministrativnega ločevanja na prosilce za azil
in nelegalne migrante. To ločevanje ima tudi
učinke kriminalizacije. Kriminalizacija je zelo
razširjena tehnika dehumanizacije in se pojavlja
v različnih oblikah. Poleg značilnega diskurza
boja proti nelegalnim migracijam je eden od
bistvenih ukrepov kriminaliziranja ljudi pre-
ventivno zapiranje, za katerega je najpogosteje
rabljen izraz pridržanje. Ljudi zaprejo, pa ne
zato, ker bi bili na podlagi kriminalnega vedenja
obsojeni na prestajanje zaporne kazni, temveč
zato, da se ne bi izognili ukrepu odstranitve iz
države.® Te vrste zapiranje je izjema v pravnem
redu demokratičnih držav. Je uzakonjena in
učinkovito uveljavljena v okviru simbolnega
konstrukta »izrednih razmer«. To so razmere,
v katerih so migracije, sicer običajen človeški
pojav, postale pereč problem slovenske vlade in
drugih evropskih vlad, ki jih poskušajo kontro-
lirati in omejevati, zlasti pa selekcionirati.
SLOVENIJA KOT MEJA »EVROPE«
V obdobju osamosvajanja Slovenije je na-
cionaHstični diskurz dobil pomembno mesto v
slovenskem javnem prostoru. Ta diskurz je začel
poudarjati različnost in neskladnost slovenske
kulture s kulturnimi tradicijami drugih narodov
nekdanje Jugoslavije. Hkrati je bila značilna neke
vrste samokonstuirana podoba Slovencev kot
predstavnikov »civilizirane Evrope«. Slovenija
naj bi bila urbanizirana dežela v nasprotju z le-
nim, umazanim, primitivnim in ruralnim svetom
Balkana (Rizman 1999: 158). Gre za zahodni
diskurz o Balkanu, za katerega je značilno po-
sploševanje in poenostavljanje, utemeljeno na
kulturnih in verskih predsodkih. Ločevanje med
Evropo in Balkanom je postalo posebej izrazito
po padcu berlinskega zidu in z začetkom vojne
na področju nekdanje Jugoslavije. Ustvarjalci
takega razločevalnega diskurza so bili v glavnem
mediji in politiki (Lutz, Phönix, Yuval-Davis
1995, Žarkov 1995, Kuzmanič 1999, Dupona
- Horvat 1999, Močnik 1999, Vodopivec 2001,
Todorova 2001). Prevladalo je stališče, »da
mora, kdor hoče v Evropo, zapustiti Balkan, saj
naj bi bilo ,biti na Balkanu' nezdružljivo z ,biti v
Evropi'« (Vodopivec 2001: 396). Balkan je pre-
nehal biti del (vzhodne in južne) Evrope, postal
je sinonim za ne-Evropo (Močnik 1999).
V	nasprotju s tem Etienne Balibar razume
Evropo kot nerešen politični problem, vojne na
Balkanu pa kot prizorišče evropskih rasnih raz-
merij (pri čemer misli »raso« kot zgodovinsko
zbirko religioznih, jezikovnih in genealoških
identitetnih referenc). Evropa je zanj prostor na-
petosti med številnimi religioznimi, kulturnimi,
jezikovnimi, političnimi pripadnostmi, različ-
nimi branji zgodovine, številnimi oblikami od-
nosa s preostalim svetom (od amerikanizma do
orientalizma, od severnjaškega individualizma
do mediteranskega kolektivizma in družinskih
tradicij itn.). Zaradi tega Balibar pravi, da je
bila jugoslovanska situacija projekcija evropskih
konfrontacij in konfliktov, pravzaprav evropskih
rasnih razmerij. Problem Evrope se je pokazal v
njeni nezmožnosti, da bi predlagala politične re-
šitve združevanja in možnosti za razvoj Balkana
in da bi svojo odgovornost za boj proti zlorabam
človekovih pravic udejanjila tudi na področju
nekdanje Jugoslavije (Balibar 2004).
V	kontekstu projekcije evropskih rasnih
razmerij se je Slovenija v desetletju po osamo-
svojitvi in s pomočjo projekta vključevanja v
EU vzpostavila kot njena meja; pravzaprav ne
le kot meja EU, ampak tudi kot meja »Evrope«.
Meje nikakor niso marginalne za konstituiranje
države in njenega javnega prostora niti niso
zgolj v funkciji ohranjanja suverenosti države;
meje razumemo kot samo središče pomenov in
razpršene vsepovsod, kjer se gibljejo informacije
in ljudje in kjer obstaja kontrola (Balibar 2004).
Meje so lahko tudi cela mesta, pokrajine ali dr-
žave; primer je Slovenija v EU (prim. Donnan,
Wilson 1999).
V	Sloveniji, meji EU, so se evropska rasna raz-
merja odigrala kot simbolno in administrativno
izključevanje prebivalcev neslovenskega etnič-
nega izvira (iz republik nekdanje Jugoslavije).
Izključevanje se je kazalo v raznih oblikah, od
izbrisa iz registra stalnega prebivalstva leta 1992
260
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
in sovražnega govora, ki je zahteval revizijo že
pridobljenih državljanstev po 40. členu zakona o
državljanstvu (zlasti v letih 1993,1994 in 1995),
do zaprtja meje za prihod še več bosanskih
beguncev (leta 1992, kmalu po začetku vojne
v Bosni in Hercegovini) in institucionalizacije
njihovega večnega začasnega bivanja.® Diskri-
minacija bosanskih beguncev je postala v raz-
merah nestrpnega diskurza, usmerjenega proti
ne-Slovencem, normalna stvar (prim. Kuzmanič
1999). Do leta 2000, ko je Slovenija postala
tranzitna in ciljna država tudi za druge skupine
beguncev, imenovane pribežniki, je izključeva-
nje in zaničevanje ljudi iz nekdanje Jugoslavije
in nasploh z globalnega Juga postalo že tako
običajno, da apriorna policijska obravnava in
policijska dominacija nad njihovimi življenji za
večino prebivalstva in slovenske javne institucije
ni bila poseben problem (prej narobe, policijsko
obravnavo novih beguncev so odobravali, minis-
trstvo za notranje zadeve pa je prebivalce mirilo
z obljubami o še strožjem policijskem nadzoru
meja). Enačba »tujci so problem policije« se je
ustalila tako v slovenskem kot širšem evropskem
prostoru. Kot kažejo podatki o policijskih depor-
tacijah, je razmeroma veliko beguncev s podro-
čja nekdanje skupne države. Leta 2002 je bilo iz
Slovenije odstranjenih 1.737 ljudi. Največ so jih
vrnili v Srbijo in Črno goro (zlasti na Kosovo),
Turčijo (ljudi kurdske narodnosti, ki jih izročijo
kar turškim državnim organom), Makedonijo,
Romunijo in Bosno in Hercegovino. Leta 2003
so jih odstranili 1.309. Podobno kot leto poprej
so jih največ vrnili v Srbijo in Črno goro (zlasti
na Kosovo), Moldavijo, Turčijo (ljudi kurdske na-
rodnosti), Bosno in Hercegovino, Albanijo. Leta
2004 so odstranili 985 tujcev, največ v Srbijo in
Črno goro, Albanijo, Bosno in Hercegovino in
Romunijo (gl. Policijska poročila 2002, 2003,
2004). To so države, kjer varstvo temeljnih
človekovih pravic ni nujno zagotovljeno in kjer
je značilno pomanjkanje socialne varnosti ranlji-
vih skupin. Zatiranju oz. revščini so še posebej
izpostavljene ženske, pripadniki, pripadnice
etničnih, verskih, seksualnih in drugih manjšin
in politični disidenti, disidentke. Mnogi imajo
izkušnjo vojne, državnega ali paradržavnega
nasilja. Ljudje iz republik nekdanje Jugoslavije
so kot ekonomski migranti v Slovenijo prihajali
že prej, v obdobju SFRJ, ko je Slovenija potrebo-
vala delovno silo v razvijajoči se industriji. Kot
je poudarila Saskia Sassen, je v geografiji mi-
gracij mogoče prepoznati vzorec preseljevanja.
Begunci oziroma migranti večinoma potujejo v
države, ki so povezane z njihovimi matičnimi
državami. To so navadno nekdanje kolonije ali
države v tesnejših gospodarskih in političnih
povezavah (Sassen 1998: 8). Tudi danes je ve-
liko migrantov s področij nekdanje Jugoslavije
zaposlenih v prevozništvu, na gradbiščih itn.
Razlika v odnosu do njih pa je bistvena; pred
desetletji so bili dobrodošli, danes so odveč.
Eden od informatorjev, ki sem ga spoznala leta
2002 v centru za tujce in je ostal brez dovoljenja
za bivanje v Sloveniji zaradi izbrisa iz registra
stalnega prebivalstva leta 1992, je povedal: »Tri-
deset let smo Bosanci gradili v Sloveniji, zdaj pa
so nas zaprli sem noter,« in pokazal na majhno
sobo s tremi pogradi. »Nekateri so nas hoteli
pregnati že prej, ob osamosvojitvi, nekateri po-
zneje. Zdaj so postavili taka pravila, da jim je to
uspelo« (Zorn 2003: 125).
Državi Sloveniji je uspelo v razmeroma krat-
kem obdobju po osamosvojitvi s pomočjo nacio-
nalističnega diskurza spremeniti javno mnenje
in koncept državljanstva od multikulturnega
sožitja in sočustvovanja z bosanskimi begunci
do občutka ogroženosti za kulturo in delovna
mesta. Retoriki slovenske begunske politike se
je posrečilo opredeliti vprašanje beguncev zgolj
kot »problem«, državljanstvo pa je postalo vse
bolj etnično definirano (Dupona - Horvat 1999,
Zorn 2005). Vlada in mediji so ustvarili krizo
oziroma izredne razmere, tako da so odkloni od
spoštovanja človekovih pravic zlahka obveljali za
izjemne ukrepe, ki sami po sebi ne spodbijajo
temeljnega in domnevno trdnega vrednostnega
sistema varovanja človekovih pravic (Milohnič
2001: 21).
DILEME LOČEVANJA ISKALCEV IN
ISKALK ZATOČIŠČA OD EKONOMSKIH
MIGRANTOV IN MIGRANTK
V Sloveniji so begunci nameščeni v dve vrsti insti-
tuciji. Tisti, ki so zaprosili za azil, so nameščeni
v ljubljanski azilni dom, kjer čakajo na rešitev
prošnje. Ostali so nameščeni v eno izmed dveh
enot centra za tujce - na Velikem Otoku pri Po-
stojni ali v Prosenjakovcih. Center za tujce ima
nalogo pridržanja in deportacije. V primerjavi
s centrom za tujce je azilni dom ustanova bolj
odprtega tipa, saj so pod določenimi pogoji, ki so
261
JELKA ZORN
enaki za vse prosilce in prosilke za azil, mogoči
izhodi. Razporeditev v kategorijo prosilca za
azil ali tujca za odstranitev je odvisna od tega,
ah so podali vlogo za azil. Podajanje vloge za
azil je ministrstvo za notranje zadeve namerno
otežilo. Ravno v času pisanja tega članka (spo-
mladi 2005) je ministrstvo začelo uvajati ukrep
omejevanja prostega izhoda beguncem pred for-
malno podajo vloge za azil {GealOOetal. 2005).
To pomeni, da so osebe, ki imajo namen podati
vlogo, nastanjene v predsprejemnih prostorih
sektorja za azil, kjer jim 48 ur po prihodu ni
dovoljen izhod z grožnjo, da bo v primeru, če
zapustijo območje azilnega doma, veljalo, da so
odstopili od namere zaprositi za azil v Republiki
Sloveniji. Osebe morajo ob prihodu v predspre-
jemne prostore podpisati izjavo, da zapustitev
prostorov pomeni odstop od namere podaje
vloge za azil. Če oseba vseeno zapusti prostore
azilnega doma, jo obravnavajo kot nelegalnega
migranta in jo namestijo (zaprejo) v center za
tujce. Če hoče oseba pozneje v centru za tujce
podati vlogo za azil, se ta avtomatično zavrne
kot očitno neutemeljena, z razlago, da je oseba
zlorabila postopek, ker ni upoštevala prepovedi
gibanja izven območja azilnega doma (ibid.). To
omejevanje gibanja nima pravne podlage. Poleg
tega pridržanim osebam ne vročijo odločbe niti
nimajo dostopa do brezplačnega odvetnika. Pro-
blem je tudi v bivanjski nevzdržnosti predspre-
jemnih prostorov - primanjkuje postelj, zraka,
hrane in higienskih potrebščin (ibid.).
Tistim, ki preživijo prvo »gostoljubje« in
uspešno vložijo prošnjo za azil, s tem sprožijo
azilski postopek. To je postopek, v katerem
državni organi odločijo o podelitvi begunskega
statusa. A kdo je sploh begunec? Definicija
begunca v mednarodnem pravu, po konvenciji
o statusu begunca iz leta 1951 (ženevska kon-
vencija) in protokolu o statusu beguncev iz leta
1967 (newyorški protokol), pomeni nekaj dru-
gega kot beseda begunec v vsakdanji govorici. V
mednarodnem pravu se izraz begunec uporablja
za osebo, ki:
se zaradi dobro utemeljenega strahu pred
preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti,
pripadnosti posebni družbeni skupini ali
političnega prepričanja nahaja izven države,
katere državljanstvo ima, in se ne more ali za-
radi takega strahu ne želi zaupati zaščiti svoje
države; ali oseba, ki nima državljanstva in se
nahaja izven države, kjer je imela predhodno
prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov
ne more ali zaradi strahu ne želi vrniti v to
državo. (Člen lA (2) ženevske konvencije v
Rakočevič 1999: 195.)
Z vlogo za azil se lahko prosilec ali prosilka
(začasno) izogneta deportaciji v matično državo.
Pravico imata do namestitve v azilnem domu, ki
mora poskrbeti za njuno preživetje. Proti obsto-
ječim pravicam, ki jih pridobijo prosilci za azil
in so domena vladnih institucij, se vlade borijo
z represivnimi ukrepi. Iz perspektive beguncev
in drugih migrantov, ki v razmerah restriktivne
imigracijske politike nimajo kaj dosti vpliva in
moči, je vloga za azil edino sredstvo varovanja
njihovih pravic (do svobodnega gibanja, iskanja
zaposlitve, ohranitve dostojanstva itn.). Državni
uslužbenci imenujejo to strategijo zloraba azil-
skega sistema, vendar je pri tem značilno, da
prezrejo ves kontekst globalne neenakosti - to so
razmere, ki jih Balibar (2004) imenuje globalni
apartheid (o razmerah globalnih neenakosti gl.
članek Vesne Leskošek v tej številki Socialnega
dela). Konkretneje to pomeni, da je pravica do
potovanja in migriranja odvisna od tega, kateri
potni list ima kdo in kateremu razredu pripada.
Zlasti ekonomsko šibkejši sloji prebivalstva
pogosto ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev
vstopnih, bivalnih ali delovnih vizumov. Tisti,
ki potujejo brez zahtevanih vizumov in živijo v
državah EU brez dovoljenja za bivanje, so ranljivi
za izkoriščanje in izpostavljeni deportaciji.
Druga dilema je, kdo ima pravico določiti
mejo med osebami, katerih strah pred preganja-
njem je dobro utemeljen (»pravimi« begunci), in
tistimi, ki naj bi bili »zgolj« ekonomski migranti,
in po katerih merilih in metodah je o tem sploh
mogoče zanesljivo odločiti.^ Vprašanje je retorič-
no, saj je odgovor znan; monopol nad tovrstnimi
odločitvami ima država oziroma njeni uradniki,
nikakor pa ne prizadeti. Navodila visokega
komisarijata združenih narodov za begunce
(UNHCR) priporočajo rabo tako subjektivnih
kot objektivnih ocen strahu pred preganjanjem.
Nekateri teoretiki begunskega prava, denimo
James Hathaway, predlagajo zgolj objektivna me-
rila, ki izključujejo subjektivni vidik prosilcev in
prosilk za azil (Hathaway v Chimni 2000). Chim-
ni opozori na problematičnost kategorije »objek-
tivno«, saj izključuje etično presojo bolečine in
individualne izkušnje ter ne razreši metodičnih
262
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
nejasnosti, kaj velja za dobro utemeljen strah
pred preganjanjem (Chimni 2000). Zato Chimni
upravičeno poudari problem objektivne presoje,
za katero pravi, da je pretveza za uporabo sub-
jektivnih odločitev pristojnih državnih organov in
sodišč (ibid.). Konec koncev je vsako odločanje
o statusu interpretacija državnih uradnikov, ki
so neizogibno podvrženi vplivu nacionalnih in
evropskih imigracijskih politik in ukrepov. To
dokazujejo tudi podatki o priznavanju statu-
sa, pri katerem je država izjemno selektivna.
Kljub vsemu pa državni pravni diskurz razume
razlikovanje med »begunci« in »ekonomskimi
migranti« kot objektivno in etično nevtralno
opravilo. V obrazložitvi Zakona o azilu RS v
uvodnem komentarju piše:
številni ekonomski migranti in posamezniki,
ki nezakonito vstopijo v državo, zlorabljajo
institucijo azila s tem, da zanj neupravičeno
zaprošajo in odlagajo svojo odstranitev iz
države. Prav od zakonske ureditve azila,
zlasti od učinkovitih in racionalnih azilnih
postopkov in seveda učinkovitega nadzora
nad nezakonitim priseljevanjem, je v veliki
meri odvisno reševanje tega perečega pro-
blema. (Rakočevič 1999: 188, 189.)
Podobno utemeljuje razlikovanje obeh kate-
gorij ljudi tudi nekdanji minister Rado Bohinc
(denimo na četrti ministrski konferenci o mi-
gracijah 2004). Enega od pomembnih vidikov
varovanja pravic beguncev vidi v zmanjševanju
zlorabe postopkov za pridobivanje azila. Ta
cilj je mogoče po Bohinčevem mnenju doseči z
ukrepom vračanja tujcev, ki ne potrebujejo med-
narodne zaščite - ker naj bi ti tujci po njegovem
mnenju ogrožali kredibilnost azilskega sistema:
»Dosledno izvajanje ukrepov za vračanje teh
oseb bo preprečilo zlorabe instituta azila« (Bo-
hinc 2004: 3).
Če povzamemo, si sodobne azilske politike
in zakoni, kakršen je tudi slovenski, prizadevajo
»predvsem potegniti jasno ločnico med azilom
in azilno politiko na eni strani ter migracijami
in politiko priseljevanja na drugi strani« (Ra-
kočevič 1999: 187). Dvoumnost tega diskurza
je v tem, da gradi na ideji »vdora« ekonomskih
migrantov in na kriminalizaciji priseljevanja,
hkrati pa poudarja varovanje človekovih pravic
»pravih« beguncev. Posledica so azilski postopki,
ki problem individualizirajo (kot da je neizpol-
njevanje kriterijev zgolj njihova osebna napaka
oziroma neustreznost) in reducirajo ljudi na
vsoto njihovih hendikepov, bolečin in ranljivo-
sti. Izpostavijo jih dolgotrajnemu, dragemu in
pogosto mučnemu preiskovanju, kdo je pravi
begunec in kdo ni, ter delijo ljudi na »zaslužne«
in »nezaslužne«, na »vredne« in »nevredne«,
na tiste, ki »imajo razlog za sočutje« in tiste, ki
»zlorabljajo pravico do azila« (prim. Nihče ni
nelegalen 2004). Na ta način zahodne države
učinkovito prekrijejo odgovornost za ustvarjanje
apartheida, ki se kaže v onemogočanju dostopa
do ekonomskih in socialnih pravic pod videzom
pravičnosti in legitimnosti, s čimer se učinkovito
znebijo odgovornosti za to, da ljudje nelegalno
prestopajo meje in izgubijo status.
Na podlagi osebnih pripovedi beguncev in
statističnih podatkov policije in ministrstva za
notranje zadeve je mogoče sklepati, da ljudje,
ki so v svojih državah ogroženi in katerih strah
pred preganjanjem je utemeljen, ne pridobijo
vedno azila (to nas vrne k prejšnji dilemi, kdo,
po katerih merilih in s katerimi metodami pre-
iskovanja sploh lahko to objektivno in zanesljivo
določi). Republika Slovenija je od uvedbe azil-
skega postopka leta 1995 do konca leta 2004 pri-
znala status begunca le 118 osebam® od skupno
14.828 vloženih prošenj za aziP (Ministrstvo za
notranje zadeve. Statistika). Negativno odločbo
je prejelo 814 ljudi, preostala večina (13.105) pa
ni vztrajala do konca postopka, zato je bil ustav-
ljen; majhen odstotek prošenj pa je bil zavržen.
Mnogi zapustijo azilni dom in opustijo azilski
postopek zaradi prepričanja, da v Sloveniji tako
ali tako skoraj nihče ne dobi azila. Spodnji od-
lomek iz intervjuja s prosilko za azil iz Bosne je
zgled odnosa pristojne uradne osebe do prosilke
za azil in njene družine. Čeprav neuradno, je
uradna oseba vnaprej povedala, da družina azila
ne bo dobila:
Ko smo imeli prvi pogovor z inšpektorico,
takoj prvi dan, ko smo prišli sem, je rekla,
da mi nimamo tu perspektive in da azila ne
bomo dobili. »Slovenija je majhna država,«
je rekla, »službe ne boste mogli dobiti, kajti
še za naše ljudi jih ni dovolj. Pri nas lahko
ostanejo samo tisti, ki imajo doktorat ali spe-
cializacijo.« Vendar mi v Bosni nismo mogli
v šolo. Denarja še za hrano nismo imeli. Eno
uro in pol nam je govorila o tem, kako tukaj
nimamo prihodnosti. Ni bilo priložnosti, da
263
JELKA ZORN
bi ji razložili, zakaj prihajamo, kako je bilo pri
nas. Rekla je, da azila gotovo ne bomo dobili,
da pa lahko vseeno zaprosimo zanj. (Prosilka
za azil iz vzhodne Bosne, azilni dom, 6. april
2002, v Zorn 2003: 142.)
Odlomek pokaže pokroviteljski odnos usluž-
benke do begunke in njene družine. Gre seveda
tudi za problem osebne etike uslužbenke, vendar
zgolj s tem ni mogoče pojasniti vseh izključeval-
nih učinkov azilskega postopka. Zato se nekateri
avtorji upravičeno sprašujejo, ali ni begunski
status vse bolj elitističen, rezerviran le za redke
posameznike in posameznice (Chimni 2000).
BOJ ZOPER ILEGALNO MIGRACIJO
Rad bi imel prave dokumente, tako da bi lahko
kamor koli potoval z letalom, kot človek. Potem
ne bi bilo nevarno. Če prečkaš meje ilegalno,
moraš prehoditi različne gozdove in nepoznane
predele in to je lahko zelo, zelo nevarno. Mene
je bilo zelo strah. [...] Nikoli več ne bi hotel tako
potovati in nikomur ne želim take izkušnje. (Pro-
silec za azil iz Afganistana, 7. februar 2002, v
Zorn 2003: 145.)
Značilna retorika državnega »reševanja«
migracijskega vprašanja v državah EU vključuje
»boj zoper ilegalne migracije« (prim. Travner
2004). Mednarodne ministrske konference o ne-
dovoljenih migracijah se z migracijami ukvarjajo
v povezavi s kriminalom, napovedujejo vojno
tihotapcem ljudi ipd. (prim. Jalušič 2002). Sin-
tagma »večna vojna proti kriminalu« je značilna
militaristična metafora policijske konceptualiza-
cije »kriminala«, »Kriminal« je bil vselej ohlapna
in izmuzljiva kategorija; za današnje medijske
reprezentacije in vladni in poHcijski diskurz je
značilno, da kriminal povezujejo z begunci in
nelegalnimi prehodi meje. Način, kako družba
misli kriminal, nam govori o strahovih te družbe,
še zlasti o tem, na kakšen način so ti strahovi
povezani z družbenimi spremembami, negoto-
vostjo in potencialnim neredom ter na kakšen
način so strahovi preloženi na »kriminalce« (Ne-
ocleous 2000). Iz sociologije policije je znano, da
so pod policijskim režimom tiste skupine ljudi,
za katere je značilno, da jim v pomembnih insti-
tucijah družbe in države primanjkuje moči. Neka
določena skupina ljudi postane področje policije
takrat, ko vladajoče elite prepustijo probleme te
skupine ljudi policiji (Lee 1981 v Neocleus 2000:
81, 82). Praviloma so to revni ljudje. Revščina
je bila vselej v središču pozornosti policije, kajti
revni ljudje naj bi po definiciji z lahkoto zapadli
v kriminalne dejavnosti ali neupravičeno pri-
dobivali socialno pomoč. Gre za kombinacijo
etničnega in razrednega vprašanja; pravzaprav
je bistvo rasizma ohranjanje privilegijev neke
skupine. Rasizma ne moremo misliti povsem
ločeno od razrednega vprašanja.
Kako se vse to kaže v boju proti nedovoljenim
migracijam in kakšne so posledice za konkretne
ljudi, nelegalne migrante? Največji problem je v
tem, da pri imigracijski kontroli ni nelegalno (le)
dejanje, kakor velja pri ostalih zakonih, ampak je
nelegalnost umeščena v samo osebo, imenovano
nelegalni migrant. Tak način obravnave ljudi de-
humanizira; ljudje se znajdejo zunaj zakonov in
zunaj zakonske zaščite - brez vseh pravic, hkrati
pa izpostavljeni policijski represiji (zapiranju v
centre za tujce, deportacijam ipd.).
Življenje zunaj zakona oziroma brez do-
kumentov je življenje brez človekovih pravic.'°
Zaradi takih razmerij moči lahko trdimo, da
imigracijska kontrola vzpostavlja sodobni
apartheid, kajti ekonomske in socialne pravice,
skupaj z njimi pa tudi pravica do dostojanstva,
so neločljivo povezane s pravnim statusom
osebe. Ljudi brez statusa je v zahodnem svetu
čedalje več. Evropska komisija ocenjuje, da v
državah EU živi in dela skoraj 3 milijone oseb
brez statusa (BBC News World Edition 2003),
v ZDA pa naj bi bilo takih celo 9 milijonov
(Urban Insitute 2004). Drug problem sedanje
imigracijske kontrole je, da pospešuje razvoj
kriminalnih združb. Tihotapljenje in trgovina
z ljudmi sta neizbežni posledici restriktivne
imigracijske politike. Sedanje oblike boja proti
nedovoljeni migraciji predpostavljajo, da so za
tihotapljenje odgovorni zgolj tihotapci (ki so to
poštah zaradi svoje moralne izprijenosti in želje
po lahkem, a velikem zaslužku); če bo policija
razvila učinkovite metode dela, s katerimi bo pol-
ovila vse tihotapce in razbila tihotapske združbe,
bo problem nedovoljenih migracij v glavnem
odpravljen. Problem migrantov je v policijskem
diskurzu reduciran zlasti na problem fizičnega
varovanja meje. Uspeh se meri po upadanju števi-
la nedovoljenih prehodov meje, glavni dejavniki
tega zmanjševanja pa so po Bohincu:
• učinkovitejše varovanje državne meje, zla-
264
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
sti poostreni nadzor državnih meja, uvajanje teh-
nično izpopolnjene opreme za nadzor potnikov
in blaga, okrepljeno sodelovanje z varnostnimi
organi sosednjih držav (skupen nadzor);
•	ukrepi posameznih držav za zajezitev nedo-
voljenih migracijskih tokov, kot so uveljavljanje
skupne vizne politike EU, sprejem in izvajanje
sporazumov o vračanju tujcev, ki so nezakonito
prestopili državno mejo,
•	učinkovitejše izvajanje meddržavnih spo-
razumov na področju policijskega sodelovanja,
izmenjava operativnih podatkov o organizirani
kriminaliteti, kriminalnih združbah in drugo
(Bohinc 2004).
Diskurz boja proti nelegalnim migracijam
je komaj prikrit stalen boj proti ljudem iz ne-
evropskega, nezahodnega sveta, še zlasti proti
(potencialnemu) delavskemu razredu s teh po-
dročij. Gre za globalne razmere neenakosti, na-
kopičene z razvojem svetovnega kapitalističnega
sistema.'^ Immanuel Wallerstein (1999) prikaže,
da je ključna značilnost razvoja kapitalističnega
sistema hierarhija med področji (globalnim Za-
hodom ali Severom in globalnim Jugom), jedrom
in periferijo tega sistema. Nekatera področja so
vedno ustvarjala dobiček na račun drugih. Ena
od strategij za ohranjanje neenakosti v plačah
oziroma ceni delovne sile v svetovnem merilu
je imigracijska kontrola in diskurz boja proti
nelegalnim migracijam. Svetovna etnizacija delo-
vne sile je notranja značilnost kapitalističnega
sistema. Več o povezavi med kapitalizmom in
njegovimi ideološkimi derivati, kot je neolibera-
lizem, in njuni notranji povezanosti z rasizmom
gl. članek Vesne Leskošek v tej številki revije
Socialno delo.
IZVOR PREVENTIVNEGA ZAPIRANJA
Ko smo prišli sem, v ta dom, smo ugotovili, da
je tu zaprto. Mi smo poštena družina, nismo
pričakovali, da nas bodo kar zaprli. Saj nismo
kriminalci. Zdaj ne moremo ven, zrak lahko
dobimo edino tako, da odpremo okno. Veste,
kako se počutim, ker sem zaprta! (Deklica
iz romske družine iz Makedonije, center za
tujce, 25. februar 2002, v Zorn 2003: 176.)
Slovenska zakonodaja omogoča, da se tujce
zadržuje v državi do šest mesecev. Pomembna
je vloga centra za tujce, ki poskrbi, da imajo
tujci zagotovljene vse človekove pravice in
dostojanstvo. (Travner 2004: 3.)
Center za tujce je ustanova strožjega poHcij-
skega nadzora, kamor zapirajo ljudi brez doku-
mentov z namenom, da jih odstranijo iz države.
V letu 2002 je bilo v treh enotah centra za tujce
nastanjenih 3.272 ljudi (med njimi 237 otrok
in mladoletnikov), največ s Kosova, iz Turčije
(kurdske narodnosti), Iraka, Makedonije in Bos-
ne in Hercegovine. V letu 2003 je bilo v centrih
za tujce nastanjenih 1.908 tujcev (med njimi 172
otrok in mladoletnikov), največ s Kosova, iz Mol-
davije, Turčije (kurdske narodnosti), Makedonije
in Iraka. Leta 2004 so eno enoto ukinili in tako
je bilo v dveh enotah nastanjenih 1.544 tujcev
(od tega 194 otrok in mladoletnikov), največ iz
Albanije, Srbije in Črne gore, Turčije, Bosne in
Hercegovine in Moldavije (Policijska poročila
2002, 2003 in 2004).
Zakon o tujcih Republike Slovenije določa,
da lahko bivanje tujca pod strožjim policijskim
nadzorom v centru za tujce odredi policija, če
obstaja sum, da se poskuša tujec izogniti ukrepu,
in sicer za čas, ki je nujno potreben za njegovo
odstranitev. Gre za preventivni policijski ukrep,
kajti posameznike in posameznice je mogoče
zapreti oziroma jim odvzeti svobodo gibanja
neodvisno od kazenskopravnih formulacij (kot je
obsodba na prestajanje zaporne kazni), torej ne-
odvisno od njihovega kriminalnega vedenja. Pra-
vni temelj pridržanja ni kazenski zakon, ki bi bil
aplikativen na splošno, za vse enako, temveč je
zakon o tujcih. Begunci oziroma tujci (za katere
je značilno, da so brez ustreznih dokumentov, ki
bi jim dovoljevali potovanje in bivanje v Sloveniji
ali drugih državah EU) niso obravnavani kot dr-
žavljani drugih držav, temveč kot osebe brez sta-
tusa, Tu sta paradoks in kriza človekovih pravic.
Kot je poudarila že Hannah Arendt, se v sistemu
nacionalnih držav o človekovih pravicah, ki naj
bi bile neodtujljive in svete, izkaže, da so brez
vsakega pomena in neuresničljive v trenutku, ko
jih ni mogoče predstaviti kot pravice državljanov
neke določene države (Arendt [1948] 2003).
Begunci v današnji Evropi so osebe brez statusa,
ki se na političnem prizorišču pojavijo kot golo
življenje (Agamben 2004, Foucault [1976] 2003),
Osebe brez statusa pretrgajo samoumevno
kontinuiteto med človekom in državljanom in
s tem ustvarijo simbolno krizo izvirne fikcije
moderne suverenosti (Agamben, loc. cit., Arendt,
265
JELKA ZORN
loc. cit.). Deklaracije človekovih pravic (na pri-
mer francoska deklaracija o pravicah človeka in
državljana iz 1. 1789), ki predstavljajo začetek
moderne nacionalne države, politizirajo golo
življenje, saj je rojstvo avtomatično povezano z
nacionalno pripadnostjo. Če poenostavimo, kot
pravi Hannah Arendt, je begunec oseba člove-
kovih pravic par excellence, človek brez maske
državljana, ki ga sicer nenehno zakriva (ibid.).
Ljudje, ki ne pripadajo politični skupnosti in se
na prizorišču pojavijo kot goli ljudje, kot begunci
ali osebe brez statusa, so v kontekstu moderne
nacionalne države izjema, kar omogoči posebno
obravnavo, npr. odvzem prostosti neodvisno od
kazenskopravnih določil. Pri osebah brez statusa
pridržanje oziroma odvzem svobode odredi
policija in ne sodišče. Natančneje, sodnik za
prekrške odredi ukrep odstranitve iz države (ki
je razlog za pridržanje), policija pa izda odločbo
o namestitvi v center za tujce, kjer tujci čakajo
na izvršitev ukrepa.
Če hočemo razumeti pomen takih prostorov,
moramo poznati njihovo zgodovino. Od kod iz-
vira ta izjema, ki je postala nekaj zelo običajnega
in je tudi zakonsko opredeljena? Strukturno,
pravno gledano je tovrstno zapiranje analogno
zapiranju političnih nasprotnikov (komunistov)
in beguncev iz Vzhodne Evrope (zlasti Judov)
med obema svetovnima vojnama. V tistem času
so uporabljali izraz internacija, katerega pravni
temelj ni bilo splošno kazensko pravo, ampak
Schutzhaf {varnostni pripor), pravni institut pru-
skega izvira. Ta preventivni policijski ukrep je
temeljil na razglasitvi obsedenega ali izrednega
stanja, ki je omogočal, da se je posameznike
»vzelo v varstvo« neodvisno od kazenskopravnih
določil, zgolj zato da bi se preprečila nevarnost
za Državo (Agamben 2004: 180, 181). Prva
nemška koncentracijska taborišča, ki so izšla iz
te pravne strukture, niso bila delo nacističnega
režima, temveč so jih kot taborišča za tujce
(komuniste in judovske begunce) postavile so-
cialdemokratske vlade (ibid.). Razglasitvi izred-
nega stanja je sledila začasna razveljavitev tistih
členov takratne nemške ustave, ki so zagotavljali
osebne svoboščine (osebno svobodo, svobodo iz-
ražanja in zborovanja, nedotakljivost stanovanja,
pisemsko in telefonsko tajnost), in sicer za toliko
časa, dokler se ne bi vzpostavila ponovna javna
varnost. Kot vse moderne ustave tudi slovenska
ustava vsebuje možnost začasne razveljavitve in
omejitve nekaterih temeljnih človekovih pravic
in svoboščin (med njimi svobodo gibanja) v voj-
nem in izrednem stanju. Ena ključnih značilnosti
izrednega stanja je natanko v tem, da omogoča
legalni suspenz nekaterih temeljnih človekovih
pravic (Agamben 1998). Vendar s tem še nismo
odgovorili na zastavljeno vprašanje. Ključna je
Agambnova ugotovitev, da je taborišče prostor,
ki nastane takrat, ko izredno stanje postane
pravilo {op. cit.: 182): »Izredno stanje se tako ne
nanaša več na zunanjo in začasno situacijo de-
janske nevarnosti ter teži k temu, da se zamenja
s samo normo« {ibid.). V času tretjega rajha je
taborišče postalo prostorsko trajna ureditev, ki je
bila vselej zunaj normalnega reda {op. cit.-. 183).
Nacionalsocialistični pravniki so se zavedali
svojevrstnosti take situacije in so jo poimenovali
s paradoksnim izrazom »hoteno izredno stanje«
(op. cit.: 182). Paradoksni status taborišča kot
izrednega prostora je v tem, da je postavljeno
zunaj normalnega pravnega reda, pa vendar ni
izvzeto iz pravnega reda: v bistvu je vključen
prek svoje lastne izključitve {op. cit.: 184)."
Podoben pravni položaj imajo tudi sodobni
centri za tujce, saj so izključeni iz običajnega
življenja (v mestu) in splošne zakonodaje, pa
vendar so pravno določeni. Glede samega na-
mena institucije in življenja v njej so sodobni
centri za tujce popolnoma različni od nacističnih
taborišč, saj poskušajo zagotavljati človekove
pravice (gl. izjavo Antona Travnerja na začetku
tega razdelka). Za razumevanje takih prostorov
z vidika pravne umeščenosti je pomembno, da so
njihovi prebivalci vselej brez pravnega statusa.
Odsotnost pravnega statusa (dovoljenja za bi-
vanje, vizuma ali državljanstva) reducira osebo
na golo življenje. V koncentracijskem taborišču
in sodobnem centru za tujce so zaprti ljudje,
ki so reducirani na golo življenje. To sta para-
digmatska primera modernega biopolitičnega
prostora, ko oblast pred seboj nima ničesar ra-
zen golega življenja stanovalcev {op. cit.: 185).'^
Kot je pokazala zgodovina, je to omogočilo, da
so zaprte v koncentracijskih taboriščih v celo-
ti razlastili pravic in identitete in da izvršitev
katerega koli dejanja nad njimi ni imela statusa
zločina {ibid.). Današnji center za tujce po svoji
pravni zasnovi spominja na taborišče (kot kaže
njegova izvzetost iz običajnega pravnega reda,
zlasti kazenskopravnih določil, in normalnost
in legalnost tega suspenza). Seveda je dejavnost
centrov za tujce povsem različna od nacističnih
taborišč in jih nikakor ne moremo primerjati.
266
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
Medtem ko je bil namen taborišč množično
ubijanje ljudi, je glavna skrb centrov za tujce
ohranjanje življenja, skrb za preživetje in celo
skrb za »dobro počutje« stanovalcev.
Kljub tej zavezanosti spoštovanju človekovih
pravic stanovalcev in njihovi dejanski preskrbi
(kot golih človeških bitij) sta tu vsaj dve bistveni
vprašanji. Prvič, ali lahko govorimo o spoštova-
nju človekovih pravic v razmerah, ko je ljudem
kršena pravica do svobode gibanja in s tem tudi
pravica do odločanja o sebi in svojem življenju
(kje in s kom bodo živeli, kje bodo iskali zapo-
slitev ipd.). In drugič, kakšna je v takih razmerah
vloga socialnega dela, stroke, ki se tradicionalno
postavlja na stran zatiranih in deprivilegiranih.
Naj socialne delavke sodelujejo pri izvajanju
represivnih ukrepov uravnavanja migracije (kot
blažitev krutosti teh ukrepov) ali pa je vloga
podaljška imigracijske kontrole popolnoma ne-
sprejemljiva za socialno delo in bi se ji bilo treba
odločno upreti in jo zamenjati z zagovorništvom
in političnim bojem za pravice tistih, ki so ostali
brez pravic in brez glasu?
PREVENTIVNO ZAPIRANJE,
ODSTRANJEVANJE TUJCEV IN ETIČNE
DILEME V SOCIALNEM DELU
Priznavanje odločitev glede izgona, njihovo
dosledno izvajanje ter sistematična uporaba
tega instrumenta so bistveni elementi, ki
usmerjajo preprečevanje nedovoljene migra-
cije (Bohinc 2004).
Citat opredeli izgon tujcev kot dejavnost mi-
nistrstva za notranje zadeve, s katero je mogoče
sistematično preprečevati nedovoljene migracije.
Torej so ljudje kaznovani za nekaj, kar bi lahko
storili drugi. Nekdanji minister je med ukrepi za
pospeševanje vračanja tujcev v matične države
ali varne tretje države navedel sodelovanje z
nevladnimi organizacijami. Njihova vloga, ki je
obenem tudi naloga socialnih služb v centru za
odstranjevanje tujcev, je »razvijati in vzpodbu-
diti programe prostovoljnega vračanja tujcev in
iskalcev azila« (op. cit.: 3). Gre za načelo spo-
štovanja človekovih pravic, ki je v tem, da naj bi
poskušali nehumano dejavnost (torej odstranje-
vanje iz države) opravljati humano. Vodja centra
za tujce je povedala, da so se zavezali projektu
»prostovoljnega vračanja«; namesto institucija
prisilnih odstranitev želijo biti ustanova, ki bo
humano opravljala svoja pooblastila. Po njenih
besedah je naloga socialne službe, da pripravi
ljudi, da se pomirijo z vrnitvijo v matično drža-
vo. Prizadevajo si, da bi bil čas do odstranitve
porabljen čim koristneje. Ena od nalog, ki so si
jih zadali, je ta, da usposabljajo tujce za delo,
ki bi ga lahko opravljali doma. Za doseganje
tega cilja jim dajejo podporo, da postanejo bolj
samozavestni, skupaj z njimi v pogovorih iščejo
možne rešitve za zaposlitev v matični državi,
učijo jih spretnosti in socialnih veščin ipd. (Zorn
2003: 152). Na podlagi pogovora s stanovalci in
opazovanja z udeležbo pa je mogoče sklepati,
da namen ustanove ne daje želenih učinkov,
saj so stanovalci večinoma izražali občutke za-
skrbljenosti in trpljenja zaradi bivanja v zaprti
instituciji. Nekaterim so se zdele dejavnosti, ki
jih je organizirala socialna služba, cinične in
ponižujoče.
Eden od beguncev, fant iz Bosne in Herce-
govine, se je znašel v centru za tujce, ko ga je
skupaj s sorodniki ustavila policija. Ker niso
imeli ustreznih dokumentov, so jih odpeljali v
center za tujce. Namenjeni so bili v Švico. Za pot
so porabili večino težko prihranjenega denarja.
Fant je pripovedoval:
Končal sem srednjo elektrotehnično šolo,
vendar pri nas ni mogoče najti dela. Večina
ljudi je brezposelna, tisti, ki pa imajo službo,
delajo za zelo majhen denar. Tukaj smo zdaj
že deset dni, čakamo, da nas pošljejo nazaj
domov. Mislim, da nikoli več ne bom poskušal
česa takega, ker še enkrat ne bi zdržal vsega
tega. Tako grozno mi je tukaj, ker sem zaprt.
Še nikoli nisem bil v zaporu niti nisem imel
opravka s policijo. Ko da sem kriminalec.
Smešno in tragično je, da nam je social-
na delavka prinesla material in nas povabila
na risanje. Neumno se mi zdi, da moramo
tukaj vsi skupaj nekaj risati. Nisem prišel, da
bi skupaj s Turki nekaj risal! Čemu? Potem
se počutim še bolj neumno. Od doma sem
šel, ker pri nas ni možnosti za preživetje.
Vsi, ki so imeli možnost, so že zdavnaj šli v
tujino. Vojna je bila res neumna in strašna,
vse so uničili, porušili. Nobene perspektive,
nobenega upanja. Vse je opustošeno, (Stano-
valec Centra za tujce, 2, marec 2002, v Zorn
2003,)
267
JELKA ZORN
Izjava kaže, da socialna služba s pomočjo
prostočasnih dejavnosti (npr. risanje) skrbi za
nemoteno delovanje ustanove in poskuša prikriti
ali vsaj ublažiti brutalno neenakost in zavračanje
tujcev. Gre za normalizacijo nasilja (kar odvzem
osebne svobode in vračanje beguncev v njihove
matične države vsekakor je) oziroma humano
izvedbo nehumanih pooblastil (da bi bil čas do
odstranitve porabljen bolj pestro, humano).
Smisel prostočasnih dejavnosti, ki jih Goffman
imenuje odstranitvene dejavnosti (ker pomaga-
jo »odstraniti«, preživeti čas, ki se v ustanovi
praviloma vleče), je tudi v preprečevanju po-
tencialnega upora in protesta stanovalcev in sta-
novalk institucije. Odstranitvene dejavnosti so
neresne prostovoljne dejavnosti, ki udeležence
prevzamejo, da za trenutek pozabijo na svoj pol-
ožaj, skratka, da ubijejo čas (Goffman v Flaker
1998). Kot kaže zgornji odlomek, te dejavnosti
učinkujejo tudi ponižujoče in pokroviteljsko, saj
gre za popolno odsotnost uporabniške (to je be-
gunske) perspektive. Pravice, interesi in potrebe
beguncev oziroma oseb brez statusa so prezrti
in niso del socialnodelovnih nalog in ciljev. So-
cialna služba v centru za tujce poskuša kvečjemu
zakriti prepad med deklariranimi človekovimi
pravicami, enakostjo in svobodo na eni strani
in institucionaliziranim zatiranjem beguncev
na drugi. Zaradi tega in glede na načela in etiko
socialnega dela je uresničevanje imigracijske
politike za socialno delo nesprejemljiva naloga
(Humphries 2004).
Če bi hotele socialne delavke v centrih za
tujce opravljati socialno delo namesto policij-
skega, bi morale v prvi vrsti spremeniti težišče
zagovorništva; opustiti bi morale zagovarjanje
imigracijske politike in resno vzeti zagovorništvo
ljudi, ki so se znašli v življenjski situaciji brez
moči, vpliva in izbire. To pomeni, da bi morale
raziskati, kaj posamezniki in posameznice želijo,
in jim pomagati pri uresničevanju njihovih ciljev
in pravic pri vključitvi v azilski postopek, pri
uresničevanju pravice do svobodnega gibanja in
pravnih nasvetov, organizirati skrb in podporo
za otroke in mladoletnike brez staršev, priskrbeti
informacije in omogočiti dostop do služb na po-
dročju duševnega zdravja, nasilja nad ženskami
ipd. Z enako zavzetostjo in strokovnostjo bi
morale uporabljati metode dela in načela, kot
so zagovorništvo, individualni načrt skrbi, kre-
pitev moči in omogočanje izbire, kot pri drugih
skupinah uporabnikov socialnih služb.
Zakaj socialne delavke pristajajo na sodelo-
vanje v tovrstnih strukturah? S tem se oddaljijo
od etičnih načel v socialnem delu. Kot je opozo-
rila Beth Humhries (2004), je eden od razlogov
za tako podrejanje pomanjkljivo razumevanje
širšega konteksta izvajanja kontrole. Problem
odsotnosti teoretskega znanja moramo pripisati
sodobnim evropskim predmetnikom socialnega
dela, v katerih je poglobljeno razumevanje druž-
benih fenomenov reducirano na minimum, po-
udarek pa je na kompetencah, instrumentalizmu
in menedžerizmu (op. cit.: 94). Drug pomemben
razlog je neavtonomni položaj socialnih služb,
ki delujejo znotraj policije (v primeru centra za
tujce) oziroma direktorata za migracije pri mi-
nistrstvu za notranje zadeve (v primeru azilnega
doma). Zaradi očitnega neravnotežja moči odgo-
vornost za naloge in vlogo socialnega dela na tem
področju ne more biti (zgolj) stvar konkretnih
socialnih delavk, ki so zaposlene v teh ustanovah
in kot posameznice vselej izpostavljene tveganju,
da izgubijo zaposlitev. To so vprašanja za sámo
stroko socialnega dela tako na nacionalni kot na
mednarodni ravni. Zato, poudari Beth Humph-
ries (v tej številki Socialnega dela), se moramo
socialne delavke in delavci prenehati obnašati,
kot da uresničevanje pravic prosilcev, prosilk
za azil in drugih migrantov, migrantk niso naša
strokovna dolžnost in odgovornost.
SKLEP
Beguncem in begunkam v azilnem domu in cen-
tru za tujce ni odvzeta »zgolj« pravica do svobo-
de, temveč tudi pravica do javnega delovanja; ni
jim odvzeta pravica, da mislijo, kar želijo, ampak
pravica do mnenja (prim. Arendt [1948] 2003).
Po mnenju Hannah Arendt so njihove pravice
poteptane, ker ne pripadajo nobeni politični
skupnosti in zlasti ker nimajo nikjer več svoje-
ga doma. Ni prostora, v katerem bi bilo njihovo
mnenje pomembno in v katerem bi imela njihova
dejanja kakšen učinek. Ta nesrečna okoliščina
izgube doma in socialnega okolja, pravi Arendt,
je daleč od tega, da bi bila v zgodovini brez pre-
cedensa. V dolgem zgodovinskem spominu so
prisilne migracije posameznikov, posameznic
ali celih skupin ljudi ali ljudstev zaradi poli-
tičnih ali ekonomskih razlogov vsakdanji pojav.
Kar je brez precedensa, ni izguba doma, ampak
pomanjkanje možnosti, da bi našli novega (ibid.).
268
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
Kot kažejo izjave nekdanjega ministra za notra-
nje zadeve in kot je opozorila Teresa Hayter,
zahodnoevropske vlade namenoma povzročajo
trpljenje prisilnih migrantov, ko zaostrujejo
pogoje njihovega prihoda in bivanja, kar naj bi
potencialne migrante odvrnilo od prihoda k njim
(Hayter 2004).
Rezultat takih ukrepov je, da je beguncem in
drugim migrantom sistematično kratena pravica
do dostojanstva. Ne preseneča, da so nekateri
posebej povedali, da so ljudje. Begunec iz Kosov-
ske Mitrovice Samir, ki je zavračanje beguncev
doživel na lastni koži, je večkrat poudaril, da je
človek in da ima človeške občutke:
Vidim, kako mladi ljudje tukaj živijo. Tudi jaz
bi želel živeti kot človek, saj imam človeške
občutke. Rad bi se kje stabiliziral, želel bi
se zaposliti, si najeti stanovanje, se poročiti,
ustvariti družino, ne pa da gre celo življenje
mimo mene. Če sem človek in imam pravico
živeti tukaj, potem želim ostati v Sloveniji.
Če pa to ni mogoče, bi želel s pomočjo mi-
nistrstva ali drugih institucij poiskati drugo
državo, ki bi me lahko prenesla na svojem
ozemlju. Slovenije ne bi želel zamenjati
za nobeno drugo državo, vendar imam na
koncu koncev raje svoje življenje. (Prosilec
za azil s Kosova, 19. marec 2002, v Zorn
2003: 165.)
Trpljenje in dehumanizacija beguncev sta
povezana z imigracijsko kontrolo, ki naj bi bila
nujna zaradi varovanja lastnega naroda v soci-
alnoekonomskem in kulturnem smislu (Mynott
2002). Tipične so izjave: »Ne moremo podpirati
tujcev in beguncev, če še za naše ljudi nimamo
dovolj.« Rezultat so razmere, ki smo jih opisali
in ki jih Balibar imenuje globalni aparthaid
(Balibar 2004). Dejstvo zakonite diskriminacije
ne zmanjšuje njenega rasističnega podteksta.
Strinjamo se z Beth Humpries, ki trdi, da je
imigracijska kontrola vselej rasistična in da no-
bena antidiskriminacijska načela tega ne morejo
spremeniti (Humpries 2004: 95).
Pokazali smo, da so zaradi restriktivne imi-
gracijske kontrole vsi begunci povezani z »nedo-
voljenimi migracijami in kriminaliteto«, saj so
večinoma vsi vstopili v Slovenijo ali druge države
EU brez ustreznih dokumentov. Tak način pre-
stopanja meja ljudi degradira, zaznamuje jih kot
nezaželene, odvečne, ogrozi njihovo zdravje in
celo življenje ter onemogoči dostop do ekonom-
skih, socialnih in političnih pravic.^^
Imigracijska kontrola ne pomeni le izklju-
čevanja in deportiranja. Gre za totalni sistem,
sistem ekstremne bolečine in trpljenja. Namen
tega trpljenja je odvračanje drugih, ki bi morda v
tej državi zaprosili za azil, delali ali se pridružili
svojim družinskim članom (Hayter 2004). Tako
so ljudje kaznovani, pa ne za nekaj, kar so storili,
ampak za nekaj, kar bi lahko v prihodnosti što-
rih drugi. V ta sistem represije je investiranega
veliko denarja.'"* Z vstopom v EU je začela Slo-
venija črpati sredstva iz sklada za schengensko
mejo (Ministrstvo za notranje zadeve. Novice).
V prvih treh letih članstva naj bi dobila več ko
100 milijonov evrov, ki bodo lahko porabljena
le za varovanje zunanje meje (ibid.).
Kakor je zapisala že Hannah Arendt ([1948]
2003) v klasičnem delu o izvirih totalitarizma,
je v sferi mednarodnega prava vedno veljalo, da
suverenost ni nikjer bolj absolutno izražena kot
pri vprašanju migracije, azila, naturalizacije, iz-
gona (Arendt 2003: 357). Tudi Slovenija danes
dokazuje svojo suverenost s prepovedjo vstopa
in policijsko prevlado nad globalnimi revnimi.
Begunci so postali »policijska last«, policija pa
ni le čuvajka fizične državne meje, ampak v sim-
bolnem smislu tudi čuvajka meje državljanskih
in begunskih statusov po ženevski konvenciji.
Po drugi strani pa je že splošno znano, da na-
cionalne države vse bolj izgubljajo prerogative
suverenosti. Socialna država se umika trgu in
tržnim odnosom, politična ekonomija (kot je
reguliranje zaposlovanja) je vse šibkejša na račun
konkurenčnosti držav za privabljanje kapitalskih
naložb. Pokazali smo, kako oslabljena država
manifestira suverenost z vso odločnostjo tam,
kjer jo po definiciji najlažje - nad ljudmi, ki so
praktično brez obrambe in moči. Étienne Balibar
v tem vidi eksces moči, ki ga imenuje sindrom
impotence omnipotentnega. Ta sindrom se kaže
v represivni obravnavi beguncev (med katerimi
je približno polovica nekdanjih sodržavljanov)
in zahtevah državljanov po uvedbi diskrimina-
tornih praks. Spomnimo se le odmevne šišenske
iniciative proti stanovalcem azilnega doma v
letih 2000-2001. Balibar razume zahteve po
diskriminaciji kot rezultat tega, da so ljudje
dezorientirani spričo kontrasta, prepada med
imaginarno, deklarirano močjo države, od
katere je odvisno njihovo življenje, in na drugi
strani dnevnim spektaklom državne impotence
269
JELKA ZORN
pri obvladovanju pojavov deindustrializacije in
prostega gibanja kapitala, ki z globalizacijo še
narašča (Balibar 2004: 36). V današnjem času,
ko se suverenost držav krha pod pritiski neoli-
beralizma in socialna varnost državljanov ni več
samoumevna, so lahko državljani prepričani,
da njihove pravice dejansko obstajajo, če vidijo,
da so pravice beguncev, izbrisanih, Romov itn.
manjše, začasne ali pogojene z zahtevami po
nenehnih manifestacijah pripadnosti, ki naj bi
dokazovale integriranost (Balibar 2004: 37). Za
rešitev te situacije se moramo socialne delavke
in delavci aktivno vključiti v boj za globalno
pravičnost zlasti tako, da izhajamo iz izkušenj
beguncev, uporabljamo metode krepitve moči in
zagovorništva in se bojujemo za odpravo centrov
za tujce, ki so namenjeni zapiranju in deportaci-
jam. Zlasti pa moramo prispevati k ustvarjanju
razmer, v katerih bo mogoče ponovno, drugačno
zarisovanja meja med policijskim in socialnim
delom (prim. Balibar 2004).
270
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
OPOMBE
' Zahvaljujem se mag. Barbari Rajgelj za kritično branje tega besedila in dragocene predloge in
pripombe.
2 Ena novejših etnografskih raziskav o bosanskih beguncih je Janko Spreizer et al 2004, o bosan-
skih beguncih in socialnem delu pa gl. Pagon, Mikuš Kos 1998. Izkušnje bosanskih beguncev in
socialnega dela na tem področju so pomembne za razumevanje in delovanje v današnjih razmerah,
ko prihajajo v Slovenijo novi begunci.
' S pomočjo teoretskih referenc tekst pojasni nekatere strategije izključevanja beguncev, pri čemer
izhaja iz njihove perspektive na ravni vsakdanjega življenja. Ta perspektiva je rezultat šestmeseč-
nega terenskega raziskovanja v azilnem domu in centru za tujce v Ljubljani leta 2002; uporabljeni
metodi sta bili poglobljen polstrukturiran intervju z begunci in begunkami in opazovanje z udeležbo
vsakdanjega življenja v omenjenih ustanovah.
V skladu s schengenskim izvedbenim načrtom, ki ga je Slovenija maja 2001 v pogajanjih predložila
Uniji, naj bi bila naša država za uveljavitev nadzora po schengenskih standardih usposobljena do
konca leta 2006 (gl. Ministrstvo za notranje zadeve, EU kotiček, in Campa 2003).
'Leta 2002 je policija v Sloveniji obravnavala 6.926 ljudi zaradi ilegalnega prehoda meje. To po-
meni nastanitev v centre za tujce, izrekanje varstvenega ukrepa odstranitve ali kazen izgona iz
države, vračanje v matično državo ali varno tretjo državo ipd. Na meji je bilo leta 2002 zavrnjenih
52.837 tujcev (v to številko so všteti tudi italijanski, hrvaški in nemški državljani, ki za prestop
slovenske meje ne potrebujejo vstopne vize). Leta 2003 je policija v državi obravnavala 5.018 ljudi
zaradi ilegalnega prehoda meje, na meji pa je zavrnila 51.339 tujcev (v to številko so všteti tudi
hrvaški, italijanski in nemški državljani). Nadaljevanje tega trenda je bilo tudi v letu 2004 (Poli-
cijska poročila 2002, 2003, 2004).
® V Sloveniji je bilo leta 1992 in 1993 v času vojne v BIH nastanjenih 15.000 beguncev v 53 be-
gunskih centrih po državi. Šele leta 2002, ko jih je velika večina že odšla iz Slovenije, so dobili
možnost spremembe statusa začasne zaščite v stabilnejši status - dovoljenje za stalno prebivanje
tujca, ki jih v socialnih in ekonomskih pravicah izenači z državljani.
^Kakšen status ima revščina in (vojno) opustošenje? Po Wallersteinu (1999) in drugih avtorjih
teorije svetovnega kapitalističnega sistema je revščina v prvi vrsti globalni politični problem.
® V to številko so zajeti odobreni begunski statusi iz razlogov, ki jih opredeljuje ženevska konvencija,
in iz humanitarnih razlogov.
® V to številko so vštete tudi prošnje, ki so po tožbi na upravnem sodišču prišle v ponovno reše-
vanje.
Balibar pravi, da odrekanje državljanstva pomeni odrekanje človeškosti: »odrekanje državljanstva
namreč vselej temelji na prikazovanju kakšne diskriminirajoče antropološke razlike, ki jo lahko
v imenu značilnosti človeške vrste postavimo nasproti univerzalnosti: materinska funkcija, rasna
ali intelektualna inferiornost, domnevna nezmožnost asimihranja ali nenormalnost itn.« (Balibar
2004 a: 17, opomba 10). Zato je zgodovina emancipacije vedno tudi zgodovina boja za uživanje
že deklariranih pravic, tudi priznavanje državljanstva (ibid.).
" Agamben na vprašanje, zakaj je bilo v nacističnih koncentracijskih taboriščih mogoče prav vse,
razčleni pravne koncepte; taborišče je hibrid prava in dejstva, je prostor, kjer se quaestio iuris
(vprašati se o zakonu) in quaestio facti (vprašati se po dejstvih) ne razlikujeta, zato vprašanje, kaj je
bilo v taborišču legalno in kaj nelegalno, kratko malo nima smisla. V taborišču je (bilo) dobesedno
vse mogoče zato, ker gre za prostor izjeme, ki je zunaj običajnega pravnega reda in v katerem so
dejstva in pravo popolnoma pomešani.
271
JELKA ZORN
'^Foucault ([1976] 2003) je biopolitiko oziroma bio-oblast opredelil kot koncept oblasti, za katerega
je značilno podržavljenje biološkega, vstop biološkega v politiko. Omogočanje življenja s pomočjo
urejanja skupnih, za življenje značilnih procesov, kot so rojstvo, smrt, razmnoževanje, bolezen,
prehrana, javno zdravje, bivališča itn., je smisel obstoja oblasti (Foucault 2003). Gre za regulacijo
populacije, za tehnologijo oblasti nad populacijo, to je kontinuirana, učena oblast, ki po eni strani
omogoča življenje in po drugi avtorizira holokavst (ibid.). Oblast, katere objekt in cilj je življenje,
lahko ubija in omogoča ubijanje, ko v državne mehanizme vnese rasizem, razlikovanje med tistim,
kar mora živeti in tistim, kar mora umreti (tu ne gre nujno le za neposreden umor). Smrt drugega
je razumljena kot biološka okrepitev samega sebe. Sovražniki, ki jih je treba uničiti, niso nujno
nasprotniki v političnem pomenu besede, pač pa gre za zunanje ali notranje nevarnosti, ki pre-
žijo na populacijo in so nevarnosti za populacijo. Za razumevanje koncepta biopolitike glej tudi
Agamben (2004).
Nizozemska organizacija United for Intercultural Action (2005) iz Amsterdama je v zadnjem
desetletju zabeležila povprečno okoli 500 smrtnih primerov migrantov letno kot posledico evrop-
skega imigracijskega režima.
Porabljena sredstva za varovanje meje od leta 1997 do 2002, v obdobju priključevanja Slovenije
EU in graditve schengenske meje: za opremljenost policije (informacijska in telekomunikacijska
oprema in tehnična oprema) 16,5 milijona evrov, za vzpostavitev azilnega doma 1,5 milijona evrov
in za vzpostavitev centra za tujce 1 milijon evrov (to so bila sredstva Phare, MNZ in bilateralna
pomoč sosednjih držav) (Ministrstvo za notranje zadeve 2005). Ocena stroškov varovanja meje
za obdobje 2000-2006 pa je: za plače 40 milijard SIT, za materialne stroške 8,7 milijarde SIT,
objekti za zeleno mejo 11,5 milijarde SIT, nastanitvene kapacitete 3,4 milijarde SIT, tehnično-
informacijsko-komunikacijska oprema 9 milijard, tehnična oprema 7,5 milijarde, investicije 31,5
milijarde; skupna ocena vseh stroškov je 80,4 milijarde SIT (ibid.).
272
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK. BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
LITERATURA
Agamber, g. (2004) Homo Sacer. Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba.
Arendt, H. ([1948] 2003), Izvori totalitarizma. Ljubljana: Claritas.
Balibar, É. (2004), We, the People of Europe? Reflections on Transnational Citizenship. Princeton,
Oxford: Princeton University Press.
- (2004 a). Strah pred množicami: Politika in filozofija pred Marxom in po njem. Ljubljana: Studia
Humanitatis.
Bauman, Z. (1999), Modernity and the Holocaust. UK: Polity Press.
BBC News World Edition (2003), EU sea patrols target illigal immigrants (28. 1. 2003). http://
newa.bbc.co.uk/2/hi/europe/2703877.stm (8. 3. 2005).
Bohinc, R. (2004), Četrta ministrska konferenca o migracijah: Govor dr. Rada Bohinca, www.
mnz.si/si/1200.php?ID=361, 20/4/005.
Chimni, B. S. (2000), Who is a Refugee? V: International Refugee Law: A Reader. New Delhi, Lon-
don: Sage Publications,
Čampa, m, (2003), Evropsko državljanstvo: Pravica do prostega gibanja in do svobodne naselitve
na ozemlju držav članic Evropske unije. V: B, Saiovic (ur,). Pravnik, 58, 6-8 (439-451),
Donnan, h,, t, m, Wilson (1999), Borders: Frontiers od Identity, Nation and State. Oxford, New
York: Berg,
Dupona Horvat M, (1999), To ni naša vojna: Kaj ima Kosovo opraviti s Slovenijo? Časopis za kritiko
znanosti, XXXII, 195-196: 63-84,
Flaker, V. (1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba *cf,
Foucault, M, ([1976] 2003), Predavanje 17, marca 1976. V: R. Riha (ur.). Filozofski vestnik, XXIV,
3: 151-170.
Hayter, t. (2004), Open Borders: The Case Against Immigration Controls. London, Ann Arbor:
Pluto Press.
Humphries, B. (2002), From Welfare to authoritarianism: The role of social work in immigration
controls. V: S. Cohen, B. Humphries, E. Mynott (ur.), From Immigration Controls to Welfare
Controls. London, New York: Routledge (126-140),
Humphries, B, (2004), An Unacceptable Role for Social Work: Implementing Immigration Policy,
V: British Journal for Social Work, 34: 93-107,
Jalušič, V, (2002), Xenophobia or Self-Protection? On the Establishing of the New Slovene Ci-
vic/Citizenship Identity, V: M, Pajnik (ur.). Xenophobia and Post-Socialism. Ljubljana: Mirovni
inštitut,
Janko Spreizer, A., Š, Kalčić, D, Šušmeli, T. Pezdir (2004), Oblike ljudske in birokratske diskrimi-
nacije skozi pogled ljudi, ki jih uradno nikoli niso poimenovali za begunce. V: B. Jesih, Razprave
in gradivo, 45. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja,
KuzMANić, T, (1999), Bitja s pol strešice: Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Ljubljana: OSI
(Mediawatch).
Lutz, H., A. Phoenix, N. Yuval-Davis (1995), Introduction. Nationalism, Racism and Gender: Eu-
ropean Crossfires, V: H, Lutz, A, Phoenix, N, Yuval-Davis (ur,). Crossfires: Nationalism, Racism
and Gender in Europe. London: Pluto (1-25),
Nihče ni nelegalen (2004), Manifest: Nihče ni nelegalen! Za svet brez meja! Proti kontroli imigra-
cije! Časopis za kritiko znanosti, XXXII, 217-218: 150-161,
273
JELKA ZORN
MiLOHNić, A. (2001), Quid pro quo: Azil in migracije v državah schengenske periferije. V: A. Milo-
HNić (ur.). Evropski vratarji: Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Ljubljana: Mirovni
inštitut.
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Statistika. www.mnz/si/13334.php (20. 5. 2005).
Ministrstvo za notranje zadeve RS, EU kotiček, www.mnz.si/si/1922.php (5. 6. 2005).
Ministrstvo za notranje zadeve RS, Novice (2005), O črpanju sredstev iz schengenskega sklada.
www.mnz.si/si/194.php?ID=221 (19. 4. 2005).
Močnik, R. (1999), 3 teorije: Ideologija, nacija, institucija. Ljubljana: Založba *cf.
Mynott, E. (2002), Nationalism, racism and immigration control: From anti-racism to anti-capita-
lism. V: S. Cohen, B. Humphries, E. Mynott (ur.). From Immigration Controls to Welfare Controls.
London, New York: Routledge (11-29).
Neocleous, M. (2000), The Fabrication of Social Order: A Critical Theory of Police Power. London:
Pluto Press.
Gea 2000, PIC, Jezuitska služba. Slovenska filantropija (2005), Novinarska konferenca, 19. 5.
2005: Omejevanje prostega izhoda osebam pred podajo vloge za azil. Ljubljana: KUD France
Prešern.
Pagon m., a. Mikuš Kos (ur.) (1998), Begunci v Sloveniji: Pregled dosedanjih aktivnosti. Ljubljana:
Visoka policijsko-varnostna šola.
Policijsko poročilo za leto 2002,2003,2004. www.policija.si/cgi-in/htsearch?restrict=;exclude=;-
config=htdig_pol;words=policijsko poročilo (5. 4. 2005).
Policija (2004), Statistika za leto 2004. www.policija.si/si/statistika/index.html (10. 5. 2005).
Rakočevič, S. (1999), Dodatno besedilo. V: Predpisi o tujcih in azilu s komentarjem mag. Slobodana
Rakočeviča. Ljubljana: Uradni list RS.
Rizman, M. R. (1999), Radical Right Politics in Slovenia. V: S. R Ramet (ur.). The Radical Right in
Central and Eastern Europe Since 1989. Pennsylvania: The Pennsylvania State University Press
(147-170).
Sassen, S. (1998), Globalization and Its Discontents. New York: The New Press.
Todorova, M. (2001), Imaginarij Balkana. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.
Travner A. (2004), Slovenska policija v boju zoper ilegalne migracije, www.mnz.si/si/upl/gl_novin/
konferenca/migracije.doc (25. 4. 2005).
Urban Institute (2004), Immigrant Workers, www.urban.org/urlprint.cfm?ID=8685 (10. 4.
2004).
United for Intercultural Action (2005), The Dead List, www.unitedagainstracism.org (17. 6.
2005).	The Deadly Consequences of'Fortress Europe', www.united.non-profit.nl/pages/info24.
htm (19. 4. 2005).
Vodopivec, P. (2001), O Evropi, Balkanu in metageografiji. V: M. Todorova: Imaginarij Balkana.
Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo (381-401).
Wallerstein, I. (1999), Historical Capitalism with Capitalist Civilization. London, New York: Ver-
so.
Zakon o azilu. Ur. 1. RS, 61/99, 66/00, 124/00, 67/01, 98/03, 134/03.
Zakon o državljanstvu. Ur. 1. RS, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92, 61/92, 13/94, 59/99, 96/02.
Zakon o tujcih. Ur. 1. RS, 1/91, 44/97.
Zakon o tujcih. Ur. 1. RS, 61/99, 96/2002.
Zakon o začasnem zatočišču. Ur. 1. RS, 20/1997
274
STRATEGIJE IZKLJUČEVANJA BEGUNK, BEGUNCEV OZIROMA PROSILCEV ZA AZIL IN OSEB ...
Zakon o dopolnitvah zakona o začasnem zatočišču. Ur. 1. RS, 67/2002
Zorn, J. (2003), Etnografija vsakdanjega življenja ljudi brez slovenskega državljanstva. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede (doktorska disertacija).
-	(2003 a), Ritualizacija in normalizacija policijskega nasilja nad pribežniki. Časopis za kritiko
znanosti, XXXII, 213-214: 125-159.
-	(2005), Ethnic Citizenship in the Slovenian State. Citizenship Studies, 9, 2: 135-152.
Žarkov, D. (1995), Gender, Orientahsm and the History of Ethnic Hatred in the Former Yugosla-
via. V: H. LuTz, A. Phoenix, N. Yuval-Davis (ur.). Crossfires: Nationalism, Racism and Gender
in Europe. London: Pluto Press (105-121).
275