Učitelji in prijatelji šol, berite! Mi ubogi, na toliko kosčikov razcepljeni Slovenci smo celo glede šolskih knjig ločeni. Tu ti imamo za slovenske in slovensko - nemške šole abecednike, katekizme, in tii pa tam tudi še druge knjige, kjer že na pervem listu čitaš: ^fiir Krain" ali: ,,ausser Krain". Zakaj neki ta Iočitev, čemu ta separatizem (razdružljivost)?! So v ti ali uni deželici otroci manj ali bolj sposobni? Se uči v ti ali uni šoli drugi ali pravilnejši slovenski jezik? Ali se morda za to razdružljivostjo zakriva kaka — sebičnost? Bogme! Če se razkosani Slovenci še glede šolskih knjig ne bodemo porazumeli, nego se le ločevali, tedaj z Bogom slovenska solidarnost (ki si tako le na slabih nogah), tedaj se le vtopi v svojih solzah majka Slava, tedaj verzimo z roke slovensko pero!! Ker si se iz ene šolske izbe v drugo nočemo podati bratovske roke, kako čemo po tem takem kedaj doseči, da si sežemo čez plan in dol v desnico?! Hočemo li, da nam bode kdo očital: vaši jezički si morajo prav malo podobni biti, ker še v pervih razredih razlicne šolske knjige rabiti morate? — Drugič so naše šolske knjige pomanj klj i ve v niarsikterem obziru. Naš slovensko-nemški abecednik ,,ausser Krain", kojega pri nas na Koroškem rabimo (^fiir Krain" je boljši), ima hitro zloge s tremi ali celd štirimi pismeni*), besede so v zloge *) Res, učenci se vadijo branja pervio na stenskih tablah, in piše se jim na deske; pa v knjižici, ki jo imajo tudi doma, so veliko manjša pismena, pogosto nepravilno razdeljene, slov. berilnih spisov je premalo, nježni otroški starosti primerne vaje za urjenje pomnivosti (za učenje na pamet) manjkajo, kar je prav narobe; veliko pisnih pismen je tako samosvojno narejenih, da jih učencem v primer in posneino ne moreš priporočati itd., itd., da se ti studi, to v roko vzeti. Berila niso satno za to, da se učenci čitanja vadijo; nego iz beril se imajo tudi učiti nrave, potrebnih realnih znanosti in — pravilnega jezika. V zadnjem obziru pa naša berila zopet ne zadostujejo. Oa omenim, preziraje obilnih tiskarnih pomot, samo to, da v naših beriiih druživnik v ednini moškega in srednjega spola ioia zmiraj končnico wam", pridnevnikova končnica srednjega spola se v 1. pad. v množini ne vjema s končnico samostavnikovo itd. Janežičeva slovnica je sedaj menda občno vodilo za jezikoslovni nauk. Če je temu tako, zakaj se ne ravnamo po nji, in zakaj naša berila ne ? Učenec, po ustmenih in spisnih vajah navajen na končnico „0111" itd., ti, n. pr. pogosto bere: z naukotn, z nagovorom itd., suha derva, dobra vodila itd., v knjigi pa stoji: naukam itd, suhe itd. Moraš mu zdaj reči: krivo, pa vendar prav si bral; ali: obe končnici ste prav*); pa vendar je tako bolj prav, kakor vas jaz učim od tega, kakor vidite v knjigi; ali: to reč jaz bolj zastopim, nego tisti, ki je s cesarskim orlom na pervem listu zaznamovano knjigo spisal?! Se marsikaj bi mogel omeniti; pa za danes naj velja samo to: sedanja berila za ljudske šole v obče ne zadostujejo učnim (didaktičnim) tirjatvam. Kako bi se dalo tu knj poravnati?— Nasvetujeni: 1) Učitelji naj med seboj pretresujejo vprašanja: Ali bi ne bilo vgodno, da bi rabili po vsem Slovenskem jednake šolske knjige, vsaj v nižjih razredih? — Kaj je pri sedanjih knjigah pomanjkljivega, in kako naj bi se bolje vredile? 2) V ,,Tovaršu" naj se posamesni glasovi o ti zadevi zbirajo. ,,Več oči več vidi". kterih njih oko še ni dosti vajeno. Tadi je druga, podučevati samo en razred, in podučevati več razredov ob enem. Pis. •) namu po navadnem selskem govoru. Če pa že imamo svoj posebni književni jezik, tako se pri spisovanji in v šoli tudi deržimo njegovih pravil, ne pa veških navad; inače imamo nnepotrebno" zmes. V obče pa je v naših berilih zastran jezika marsikaj treba piliti. Pis. 6* 3) Smo to reč med seboj ustmeno in v ,,Tovaršii" pismeno pretresli, potem naj septembra meseca v Ljubljani zboruje posebna skupščina učiteljev iz vseh slovenskih pokrajin. Zborovanja naj bi se vdeleževali tudi nekteri slov. jezikoslovci, prirodoznanci itd.*). Prosimo, naj tudi drugi slov. časopisi naše misli slov. svetu naznaniti blagovolijo. Novih abecednikov neobhodno potrebujemo, ,,pervo" in j,drugo" berilo pa bi se moglo za sedaj morda samo nekaj popiliti. Solske knjige niso samo učencem, nego tudi ucitelju voditelj. Kako hočemo po gručasti in kamenitni poti deca brez spotikljeja voditi, sami brez spotikljeja hoditi! Zatorej poravnajmo mi, ki poznamo in naj bolj občutimo ponianjkljivosti in potrebe, učencem in sebi prave poti. Na nogo tedaj, dragi bratje! Ne dvomimo pa tudi, da bodo šolske oblastnije, sprevidši, da nam je mar za šolski blagor, našim šolam preskerbele novih šolskih knjig — po naši osnovi. Srečo! Ferd. Vigele. *) To zato, da se za terdno odločijo in vpeljejo pravi, občno veljavni tehnični izrazi. Pis, iVauk naj ima dobro podlago! Nobena reč ne shaja dobro, in se ne okrepuje brez prave, primerne podlage. Ako zidar stavi hišo, ji naj pred dela dobro podiago, ker brez nje bi se mu zidanje pred ali potlej podiralo, in njegov trud bi bil zastonj. Ko kmetovavec orje in obdeluje terdo ledino, skerbi, da ima nova njiva dobro podlago, to je: on umetno zbira vse moči, ki pospešujejo pravo rast in rodovitnost; pa tudi odpravlja z njive vse reči, ki nasprotujejo temu njegovemu nanienu. Tako dela tudi sadjerejec, ki sadi mlada drevesca; tako ravna živinorejec, ki redi lepo živino, — in takd mora delati (udi učitelj, ki vzreja in podučuje nadepolno mladino. Kako pa naj se podučuje, da bo imel nauk dobro podlago? Da bo iniel nauk dobro podlago, naj se učitelj 1) sam za nauk vestno pripravlja. Oe učitelj podučuje brez kakega načerta in brez dobrih vodil, se pri podučevanji nekako zaletuje in lovi; ako tedaj sam nima dobro zbranega in vbranega tega, kar učencem pripoveduje, kako more potem od učencev tirjati, da bi ga radi poslušali in si njegov poverhni nauk dobro v glavo in v serce vtisnili? 23 Učitelj naj posebno pri pervem poduku počasi napreduje, in naj se tudi pozneje, kedar se pri podučevanji naprej pomika, še vedno ozira na prejšnje perve nauke. 3) Učitelj naj nikoli dalje ali naj sploh učencev ne podučuje v kaki stvari, dokler niso dobro razumeli in si zapomnili prejšnje, na ktero se prihodnji nauki naslanjajo. Naj slabše je tako podučevanje, ki je pretergano, ali, ki skače od ene do druge stvari, ter nima nikjer prave korenine ali podlage. 4) Učitelj naj podučuje tako, da učencem kaže naj pred poglavitne dele kake stvari, in potem še le druge manj imenitne. So učitelji, ki pri podučevanji kako malo in prav malovredno ali postransko stvarico na dolgo in široko obdelujejo, ter tako nepotrebno zapravljajo dragi čas, kterega bi mogli obračati za druge bolj imenitne nauke. 9) Učitelj naj podučnje djansko, t. j. tako, da nauk učencem res kaj koristi; nikar pa naj jih ne podučuje le bolj za to, da bi se pri skušnji ali sploh pri starših z naučenjem bahal. 6) Učitelj naj se pri podučevanji ozira na vse okoliščine, ki ta ali uni nauk bolj ali nianj čislajo ali potrebujejo. On naj podučuje decke v nekterih zadevah drugače, kakor dekleta, v mestu nekoliko drugače, kakor na kmetih, pri obertnikih in kupcih nekaj drugače, kakor pri kmetovavcih i. t. d. P.