NAŠI ZAPISKI. SOCIALNA REVIJA. Št. 6. (junij.) LETO VIII. VSEBINA: UVODNIK. — ŽIVKO TOPALOVIČ: AGRARNI NEMIRI V BOSNI IN HERCEGVINI. — /. S.: STROKOVNA ORGANIZACIJA PEKOVSKIH DELAVCEV V JUŽNIH POKRAJINAH. — F.: POLITIČNO ŽIVLJENJE IN NAZIRANJE ANTIKE. — I. S.: KONFLIKT V STROKOVNI ORGANIZACIJI. — - PREGLED: KULTURNI. — LITERARNI. — POLITIČNI. - UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. - - - LASTNIK: KONZORCIJ NAŠIH ZAPISKOV. - - > V GORICI igu. TISKA : ,.GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu. Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse ieto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v. Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici. * ' (|ifate1jeiT) „^ašib ^apisl višje, da bo izginil poslednji dvom o dejstvu, da se na Slovenskem nahajamo sredi divjega kulturnega boja, ki ga moramo izvojevati. X. iCTraraaraorarasarararararaaiOCTKairarararaKzitCTKS ŽIVKO TOPALOVIČ: Agrarni nemiri v Bosni in Hercegovini. (Konec.) Časniki graščakov so poskusili še na en jako spreten način pridobiti si naklonjenost Avstro-Ogrske. Poznajo slabo stran njene politike, zato so poskusili kmečko gibanje predočiti kot velikosrbsko gibanje, ki je nastalo na iniciativo Srbije in vsled agitacije bosenskih deželnih poslancev srbske narodnosti. V svojih poročilih iz vznemirjenih 'krajev prinaša »Muslimanska Sloga« take vesti: »Okrajnemu glavarju, popu in dvema tr- govcema, ki so mirili kmete, je rekla pijana drhal: Dokler kralj Peter ne sliši teh naših tožba, se ne razidemo.« Nihče, niti vladni list v Sarajevu ni -potrdil resničnosti teh vesti. — Pozneje bomo pokazali prave vzroke gibanja, sedaj pa hočemo vspričo teh trditev časopisja graščakov poudariti samo dva fakta. Ko so izbruhnili nemiri, je belgrajski dvorni list »Politika« dolžil avstro-ogrsko vlado, da jih je inseenirala zato, da spravi v prepir pravoslavne in muslimane! Srbski deželni poslanci pa v deželnem zboru igrajo ulogo, » b e sc h w ich t i gungsh of r a t o v.« Svetujejo kmetom da odrajtajo tretjino in čakajo na rešitev iz deželnega zbora. V zboru se drže zelo neodločno in ponujajo kompromise i vladi i muslimanom. Cisto popustiti kmete se vendar ne upajo, ker so politično popolnoma od njih zavisni. Bosenska socialna demokracija smatra za svojo dolžnost, da z besedo in s pismom poučuje kmete o »delovanju« njihovih zastopnikov in da na ta način ali požene srbske poslance v boj za radikalno rešitev agrarnega vprašanja ali pa jih politično onemogoči. Stalna kontrola naše stranke je spravila srbske poslance v obupen položaj, ker jih peče ogenj od dveh strani. Kaj pa dela bosenska vlada? »Avstroogrska vlada more s svojo močjo tej masi vliti rešpekt pred oblastvi« je rekel neki član vlade. In ona je to tudi storila. Tristo žandarjev in tisoč vojakov je bilo poslanih v vznemirjene kraje. Kjerkoli so bili kmetje zbrani, so jih razgnali. Po vseh vaseh so polovili najuglednejše ljudi, tudi župane, jih vkovali v verige in vrgli v ječo, kjer so stradali, ker jim sorodniki niti kruha niso smeli1 prinesti. Po vaseh je bilo oznanjeno, da bodo ujetniki izpuščeni šele takrat, kedar bo tretjina povsod odrajtana. Ali to še ni bilo zadosti, da se doseže namen, zato se je poskusil še drug način. Količino letnega pridelka, kadar graščak sam ni prisoten pri žetvi, določujekomisija, obstoječa iz dveh zastopnikov graščaka, dveh kmetov in enega uradnika. Puntarske vasi so pobrale turščico ne oziraje se na graščake. Vlada je torej odredila cenilne komisije, h katerim kmetje niso hoteli poslati svojih .zastopnikov, pač pa so bili v njih graščaki sami ali pa njih upravitelji. Te komisije so s svojimi previsokimi cenitvami izvrševale prave zločine. V pritožbi, ki sta jo poslali deželnemu zboru vasi Brusnik in Vlaknice, se navaja, da je neka 'komisija, ko so bili kmetje v zaporu, izvršila cenitev tako, da »večina kmetov, ko ibi dali graščaku vso svojo letino, ne bi po 'cenitvi komisije odrajtali niti tretjine.« Sedaj bodo pa nastale pravde zaradi cenitev, iz pravd bodo nastale nove komisije in kmetje bodo s plačevanjem stroškov kaznovani za svojo odpoved tretjine. Vsakega, ki pred oblastvom reče, da ne da tretjine, kaznujejo z zaporom. Ali vse to graščakom še ni bilo dovolj. Oni hočejo ne samo, da se jim zagotovi letošnja tretjina, ampak tudi da se definitivno zaščiti njihova pravica. Zato zahtevajo primerno kazen, hočejo kri. Bosenska vlada se ni upala ugoditi tej njihovi želji, ker vidi in pozna globoki socialni koren tega gibanja in priznava potrebo kar najhitrejše reforme. Razen tega kmetje v svojem gibanju niso izvrševali nasilja in niso dali povoda, da se proti njim uporabijo nasilna sredstva. Vladni organ »Bosnische Post« piše: »Deželna vlada izjavlja, da je storila vse potrebno, da se vzdrži in povrne red in je podrejenim uradnikom ukazala, da so graščakom s »polnim pritiskom« na pomoč pri dobivanju njihovega zakonitega deleža pridelkov ... Od kod pa to gibanje? Ne more se trditi, da je bosanski kmet tako usužnjen in apatičen, da ne ve, kam ga potiskajo. Stari časi raje so minili, izpremenil se je kmet kakor njegov gospodar, postal je pametnejši in zavednejši, ker je postal premožnejši. On sedaj vse stvari bolje razume nego prej. Dobro ve, da pride njegov čas, kajti krepka beseda v oproščenju kmetov je že davno prodrla med narod. Znani narodni apostoli so se pobrigali za prebujo kmečkega duha prej nego je (bilo treba. Ne more se torej trditi, da je kmečko gibanje kar od zunaj prineseno med kmete, kajti to gibanje živi še tam izza okupacije. Ali med tem je zadobilo nekoliko metode in politične discipline, ki se kaže v obliki sedanjega kmečkega upora. Brez nasilja je in brez napadov, najvišja oblika agrarne demonstracije.« Obenem vlada opozarja kmete, da ne morejo agrarnega vprašanja reševati, kedar bi se njim zahotelo, ter agitatorje med kmeti opominja, da naj pazijo, kaj počenjajo. »Kmetje so v politiki kakor otroci, ki se jim ne sme dati, da se igrajo z ognjem, in sicer zaradi tega me, ker so zase neodgovorni!« To se pravi: za vse, kar se utegne zgoditi v kmečkem gibanju, vlada ne bo klicala na odgovor seljakov, ampak one politike, ki se v tem vprašanju angažirajo za korist kmetov. Deputaciji graščakov so rekli na Dunaju in v Pešti, naj se otresejo vseh skrbi. Vlada ne bo dopustila obveznega odkupa kmetov. Ko so graščaki pripomnili, da bo deželni zibor bosenski to bržkone sklenil, se jim je odgovorilo: »Kar bosenski deželni zbor sklene, še ni zakon!« Po povratku te deputacije je »Mu-safat« razglasil: »Ročno pismo Njegovega Veličanstva o fakultativnem rešenju agrarnega vprašanja nam je trdno poroštvo, da Njegovo Veličanstvo ne bo sancioniralo zakona, ki bi ne odgovarjal njegovi volji ter želji, izraženi v tem pismu.« Na tej točki je zaostalo vprašanje. — Treba je, da se spoznamo z razvojem agrarnega vprašanja in ž njegovim ekonomskim bistvom. II. Socialni ustroj Bizancije se je v 14. stoletju razširil in zakoreninil po vsem Balkanskem polotoku. Fevdalne razmere so se razvile zelo hitro in neusmiljeno uničile ostanke prvotnega komunizma, ki je še živel v kmečkih zadrugah. Iz dolgotrajne borbe med plemstvom je začela kliti močnejše centralizirana država, v kateri je vladal car z zborom plemenitašev. Najhujši odpor centralni vladi je stavilo bosensko plemstvo, kjer so bile fevdalne razmere najbolj razvite. Bosensko pleme si je vedno znalo ohraniti svojo samostalnost. V polovici štirinajstega veka je Carigrad padel. Turške horde so zbrisale z 'zemeljskega površja zadnje ostanke starega rimskega cesarstva. V neprestali krvavi borbi, ki je nato sledila, se je stavila stara velika srbska država krepko v bran turškemu navalu, dokler nesložno plemstvo ni odložilo orožja. Polmesec je prekoračil Savo in Dunavo in zablestel pod zidovjem Dunajskega mesta. Moč Poljske ga je pognala nazaj v r;aše kraje. Turki niso prinesli seboj nobene socialne uredbe, ki bi jo uvedli v premagane dežele. Prišli so kot osvojevalei, gospodarji. Njihova težnja je bila: živeti od dela podjarmljenih narodov. Zato jim je bila obstoječa fevdalna uredba na Balkanu prav po godu. Družabne razmere so pustili lahko čisto neizpremenjene, edino na mesto prejšnjih gospodarjev je bilo treba da postavijo same sebe. A vendar se uvedli Turki nekaj demokratskega v to uredbo. Stara velika plemenitašema, ki je imela ogromne komplekse zemljišča in je na svojem posestvu vladala skoro neomejeno, je bila definitivno uničena. Novi gospodarji zemljišč, begi in graščaki, niso bili več politični gospodarji, ampak državni vojni obvezniki in užitkarji gotovega dela zemljišča, kolikor jim je bilo za življenje treba. Domače delavno prebivalstvo se je naseljevalo na ibegovsko in graščinsko zemljišče, da ga obdeluje. Turki so našli dve vrsti vlastelinstva: pravo vlastelo, prave gospodarje zemljišča, ki so ga posedovali kot privatno rodbinsko lastnino (allodkim), in pa pridržnike, užitkarje državnega zemljišča, ki ga je dajala državna oblast zaslužnim vojakom1 v užitek. Pravih lastnikov zemljišča Turki niso preganjali. Ali kmalu so vsi tisti, ki niso 'hoteli sprejeti mohamedanove vere, svoja posestva poprodali in se izselili. Dotedanje užitkarje državnega zemljišča so pa Turki pregnali in od takrat so mogli to postati samo muslimani. V kratkem se je smatrala vsa zemlja za sultanovo last. Vsak hraber vojak je dobil kot sultanovo nagrado kos zemlje, da na njem živi v mirnih časih. To so bili spahije (graščaki). Graščaki so bili obvezani, da slede na vsak vojni poziv bodisi v olbrambo države ali pa za' nova osvajanja. Ako je imel graščak od darovanega posestva dohodkov do 5000 asprov (240 asprov = 1 groš), je šel sam na vojsko, za vsakih nadaljnih 3000 asprov je pa moral na svoj strošek odpraviti na vojsko enega moža, ki se mu je reklo džebeli (namestnik). Redar je spahija umrl, je dal sultan lahko zemljo, komur je hotel, toda navadno jo je i nadalje pustil spahijinemu sinu. Spahije so ostali vedno samo uživalci državnega zemljišča, nikdar pa niso bili lastniki. Turški režim, ki se odlikuje po svojem vojaškem centralizmu, je odpravil staro vezanost kmeta na zemljo. Raja, podjarmljeni narod, je cesarska raja. Spahija nima lastninske pravice do osebe kmeta. Njegova pravica obstoji v tem, da ali prejemlje del letine, ki jo pridela raja na zemljišču, prepuščenem graščaku v užitek, ali je pa kmet dolžan obdelovati brezplačno spahjjino zemljo, zato pa dobiva del zemlje v svojo porabo. Ni pa kmet brezpogojno vezan na določeno graščinsko zemljišče. 'Pogoste vojske in pa emigracije krščanskega stanovništva v ozemlje današnje Ogrske in Hrvaške, so prebivalstvo zelo razredčile. Graščaki so željno čakali, da se kmetje naselijo na njih zemljišča. Zaradi tega so jim celo na svoje stroške zidali hiše, kupovali živino in seme — ta navada je pozneje prenehala. Kmetova dolžnost je torej obstojala v davanju ali in natura v obdelovanju begluka, mobine ali ocakluka, t. j. zemljišča, čigar pridelek je ves pripadel graščaku — tlaka (Frohndienst). 2ivina, ki jo je kmet redil, je bila vsa njegova lastnina. Te razmere so trajale celih pet stoletij. V tej' dobi se je izvršila samo ta izpre- memba, da se je v centralni Bosni uvedlo večje davanje in natura. Graščak je razdelil vso svojo zemljo med kmete, sam pa je bival v mestu. To je bilo v interesu graščakov, kajti zemlja je tam gorata in nepripravna za poljedelstvo, vsled česar so se kmetje čimdalje bolj .pečali .z živinorejo, od katere .graščak ni imel nobenega dohodka. V drugih' rodov itnejših pokrajinah, n. pr. v Krajini, je pa tlaka ostala tudi še nadalje. Globoko v vso socialno uredbo segajoči preobrati, ki so nastali v Turčiji v osemnajstem stoletju, so imeli za posledico tudi borbe med kmeti in graščaki. Ko so pozivi na vojsko postali bolj redki, ko Turčija ni več napadala, amipak se branila, se je začela tudi rahljati vez med mohamedanskimi elementi. Vsaka geografska celota je imela svoj posebni razvoj in svoje zasebne interese. Vlado nad podložnim narodom je zasnovala na svoji lastni moči, ker so lastniki zemlje bili obenem tudi vojaki. Cesarski davki so jim postajali čimdalje bolj nadležni. Na drugi strani so pa poskušali svoje podložnike čimdalje hujše obremeniti. Posledice tega razvoja so bile: 1) Nastajanje manjših obla- stvenih celot v turškem cesarstvu, ki so odločilno vplivale na politiko cesarstva ali se mu celo v javnem uporu stavile v nasprotje, ter čimdalje bolj1 obupni položaj prebivalstva v teh oblastvih. 2) Težnja centralne državne vlade, da dobi vso vojno silo v svoje roke s tem, da graščake oprosti vojaške dolžnosti in uvede splošno vojaško dolžnost za vse musulmane. Da stare odpor graščakov, je potrebovala centralna vlada pomoči podložnih narodov, zato se izigrava za njihovega zaščitnika in celo podpira njihove punte proti graščakom. 3) Po vseh delih turškega cesarstva nastajajo upori, ki so vedli na Srbskem in Grškem do osvoboditve teh dežel. To gibanje ni ostalo brez sledu tudi v Bosni in Hercegovini. Kakor prejšnje srednjeveško plemstvo tako so bili tudi bosenski spahi je najmočnejši in najsolidarnejši v brambi svojih pravic. Cesarska vojska je strla upor v Tesaliji, Skadru, Belgradu, Vidmu, toda v Bosni so se obdržali graščaki v nezavisnosti do polovice devetnajstega stoletja. Upor se je poravnal s kom-oromisom, a rezultat njegov je bila izprememba odnošaja med graščakom in kmetom. Prvi punt kmetov v Bosni je bil leta 1853 v okolici Derventa, toda so ga zadušili. V borbi med graščaki in sultanom so se postavili kmetje na stran cesarja. Dvakrat so poslali svoje de- putacije :k Porti1, kjer so jih lepo /sprejeli in jih poslali nazaj v Bosno z obljubo, da se bo njihovim prošnjam ustreglo.V Bosni so jih pa vrgli v ječo. V eni stvari so pa graščaki vendar morali popustiti. Izjavili so se za to, da se odpravi tlaka in uvede dajanje in natura. Katere pridelki in koliko jih je moral dajati kmet graščaku, to se je določilo v posebni pogodbi, ki jo je sklenil vsak graščak zase s svojimi kmeti. Ko je bila premoč graščakov v Bosni strta in ko je po krimski vojski Turčija nujno potrebovala, da se na znotraj okrepi, so bile v Bosni in Hercegovini izvršene velike reforme. Takozvani tapijski zakon z dne 7. ramazana 1374 1. po Hedrži (1856 1. po Kristu) je določil, da vsakemu onemu, ki ima kako zemljišče, pa najsibo pod kakršnemkoli pogojem, da mu ostane to zemljišče za vedno pod istimi pogoji. S tem so graščaki iz posestnikov postali pravi lastniki zemljišča, toda obenem se je tudi priznala kmetom pravica, da ne morejo biti pregnani z zemljišča, dokler dajejo graščaku dogovorjeni del pridelkov, takozvani hak t. j. tretjino. Ali s tem zakonom kmetje niso bili zadovoljni, ker je bil ž njim samo sanicioniran položaj, kakršen je faktično bil — materialna bremena jim pa niso bila nič olajšana. Zaradi tega je čez dve leti izbruhnil punt v Krajini in Posavini, takozvana Prtina in Doljanska Ibuna, ki sta pa bili kmalu zadušeni. Posledica tega upora je bila nova cesarska naredba z dne 14. aprila 1376, ki je ukazovala, da (morajo gospodarji, čitluk-sahibije, zidati svojim1 kmetom hiše ter jim jih popravljati, da jim morajo dajati semena, orodje in živino, in razen tega je bila za okraje beljinski, bržanski in gradački odpravljena dolžnost odrajtovati grajščaku polovico sena, zaradi česar so se bili ti okraji tudi spuntali. Končno je bil pozneje izdan zakon o kmečki pravici nasledovanja in o pravici prvokupa, t. j. da ima kmet pri prodaji graščinskega zemljišča, ki ga je obdeloval, prednost kupa pri isti ceni. Najvažnejše pri teh reformah je, da so bile kmečke dolžnosti zakonito regulirane in da je kmetstvo (kmetsko pravo) postalo realno breme na zemljišču, t. j. kmet kakor tudi vsi njegovi nasledniki niso mogli biti izgnani s tistega zemljišča, ki so ga obdelovali, dokler so le odrajtovali zakoniti hak. V 19. stoletju so v Evropi fevdalni odnošaji prenehali. Obstajali so tedaj edino le v Bosni in Hercegovini ter obstoje na sramoto vlade teh dežela tudi še danes v dvajsetem stoletju. Tamošnji narod je pripravljen in sposoben, da uniči te stare odnošaje. L. 1875. je v zvezi s ihercegovinskim uporom ustalo tudi vse kmetstvo v Bosni in plemenitaške graščine in trdnjave so izginile v plamenih. Takrat je bilo verjetno, da si bosansko-hercegovski narod pribori svojo politično svobodo in uniči fevdalizem. Toda — kapitalistična Evropa je menila, da mora napraviti konec temu »neredu«. Avstro-Ogrska je dobila mandat, da okupira Bosno in Hercegovino. Njeni delegati na Berlinskem kongresu so trdili, da je kulturna sramota, ker so takrat v Bosni vladali še srednjeveški odnošaji. Ali ta kulturna sramota je ostala -celih 32 let tudi za avstrijske vlade, ki jo hoče s svojim1 predlogom o fakultativnem odkupu ohraniti še nadaljnih 150 let. I. S.: Strokovna organizacija pekovskih delavcev v južnih pokrajinah. Ena najstarejših strokovnih organizacij v južnih pokrajinah je pač organizacija pekovskih delavcev, katera se je v proletarskem gibanju že od nekdaj nahajala v prvih vrstah. Razvitek te organizacije je gotovo jako zanknljiv in karakterističen že z ozirom na prvotno lokalno avtonomno organizacijo in iz nje izišle zvezne organizacije do dandanes. Leta 1894. so ustanovili pekovski delavci v Ljubljani svoje strokovno društvo, čigar delovanje se je raztezalo po celi Kranjski. V Trst u je obstajalo tudi že preje nekakšno slovensko p e k o v s k o društvo, katero pa je leta 1897. po končanem1 štrajku popolnoma razpadlo. Tudi vGorici je že obstojalo neko slovensko pekovsko društvo, ki se pa, tudi ni moglo vzdržati. Edino v Ljubljani je strokovno društvo prebilo svojo samostojnost v skromnem životarjenju celih 9 let, dokler se ni ustanovila »Zveza pekovskih delavcev Avstrije« z enotnimi podpornimi napravami za celo državo. Ako se hočejo danes zagovarjati avtonomne strokovne organizacije, tedaj lahko konštatiramo ravno mri iz lastne izkušnje, da se avtonomne strokovne organizacije niso obnesle. Res je, da so bili prispevki članov jako nizki, da je denar ostal doma, toda s temi malimi prispevki niso mogli nikamor. Člani niso dobili v društvu 'tiste opore, (ki je v (bojni organizaciji potrebna; vsled tega je manjkalo zaupanja v organizacijo. Z ustanovitvijo državne (centralne) Zveze pekovskih delavcev Avstrije se šele pričenja napredek strokovnega organiziranja. Žalihog nam manjkajo dokumentarični podatki izza časa avtonomnega pekovsko strokovnega društva, da bi mogli dokazati velikanski razloček, velikanski napredek med časom lokalne in med časom zvezne (centralne) organizacije. Natančne podatke glede razvoja pekovske strokovne organizacije v južnih pokrajinah imamo šele od leta 1902. V prvi vrsti hočemo podati številke glede gibanja članov. Leto 190-2 1903 1904 1905 1900 1907 1908 1909 1910 Ljubljana . . 20 21 33 41 28 58 83 88 90 Pulj .... 39 67 59 54 57 54 75 94 Gorica . . . — 29 61 30 26 28 52 36 21 Trst .... — 210 129 236 281 256 235 227 290 Dubrovnik . — — — — — — ?.l — — Spljet .... 36 26 33 Zadar . . — 39 45 Število elanov 20 299 290 366 389 £99 491 491 573 Tako je število članov do leta 1908 rastlo in se od tega časa stabiliziralo razun Gorice in Dubrovnika. Jako interesantno je tudi primerjati število tedenskih prispevkov: Leto 1902 1903 19 '4 1905 1906 1907 ; 1908 1909 1910 Število prispevkov 72 3822 10492 13411 16142 1 15296 15601 1 17335 20173 Leto 1910. pa je doseglo rekord glede števila doneskov, kakor je iz predstojeee razkaznice razvidno. Doneski se razdele takole: 2049 doneskov 1. razreda a 60 vinarjev, 11149 „ II. a 80 „ , 6975 „ III. „ a 1 krono. Toraj 20173 tedenskih prispevkov v letu 1910. Od L 1902. pa 'do konca 1. 1910. so podružnice na jugu inkasirale 12.344 tedenskih doneskov. Te številke so posnete iz letnih načunov, katere publicira vsako leto zvezna centrala v listu »Backer Zeiitung«. Rast in moč strokovne organizacije se pokazuje najbolj iz gmotnega razmerja dohodkov in izdatkov. Tiu sledi tabela o ‘dohodkih, kombinirana za podružnice Ljubljana, Gorica, Pulj, Trst, Spljet in Zadar, in sicer od leta 1902. do konca I. 1910. V rubriki za »Razno« sta zapopadena 2 vin. od vsakega doneska za solidari-tetni sklad. Zvezne podružnice na juigu zaznamujejo sledeče dohodke po letnikih: Leto Doneski Pristopnine Razno Skupaj K v K v K v K v 1902 30 60 7 20 181 68 219 48 1903 2176 26 173 — 483 32 2832 58 1904 6048 64 144 60 294 50 6487 74 19C5 9597 98 194 — 409 25 10201 23 1906 11669 80 108 60 179 76 11958 16 1907 1277S 40 235 50 218 40 13232 30 1908 13198 80 257 50 615 84 14072 14 1909 14436 90 226 50 120 18 14783 58 1910 17123 60 272 908 86 18304 4-6 Skupaj 87060 98 1618 90 8411 79 92091 67 To so redni dohodki zveznih podružnic v južnih pokrajinah; razun tega so imele podružnice semintja tudi še druge dohodke, namreč iz prebitkov prirejanih veselic, raznih daril, posebnih Prispevkov itd. ki pa seveda tu niti ne pridejo v poštev. Podporne naprave v pekovski zvezi so gotovo velikega socialnopolitičnega pomena. Naše zvezne podružnice na jugu so izplačale doslej sledeče zneske za razne podpore: Podpora Za brezposelne Za preganjance Za potujoče Za bolne Za mrliče Skupaj K : v K v K v K v K v K v 1902 3 20 — _ — — — 3 20 1903 395 — 5 — 26 68 71 — 503 68 1904 1783 — •:o — 42 — 670 — 2515 — 1905 2128 — 105 — 108 — 1790 — 40 — 4171 — 1906 3755 — 6 — 128 — 2494 50 80 — 6463 50 1907 3577 50 454 50 256 10 2675 — 100 — 7063 10 1908 3802 50 48 311 90 3263 — 80 — 7505 40 1909 2776 50 48 — 395 20 2754 50 100 — 6074 20 1910 3518 50 9 - 454 50 2523 50 3i) - 6535 50 Skupaj 21739 20 695 50 1722 38 16247 50 430 — 40834 58 Na centralo (glavni zvezni blagajni na Dunaju) so se odposlali iz podružnic južnih pokrajin sledeči zneski: 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 K j v K v K | v K | v K | v K | v K | v Iv v K V 1 163 80 O o GO 68 i 2463 01 1 | 4240 84 1 3412 16 1 1 3850 54 1 4344 80 6753 14 9392 62 V ‘devetih letih časa so imele naše zvezne podružnice na jvgu K 9 2 . 0 9 1 ’ 6 7 dohodkov. Od tega se je izplačalo na raznih podporah K 40.834’5 8. Za pouk in izobrazbo se je izdalo K 9 39’8 3. Za razne druge stroške v organizaciji in agitaciji se je potrošilo K13.811’6 7. Na glavno blagajno (centralo) se je poslalo K36.481’5 9. Od tega denarja odpade glasom pravil 20 vinarjev od vsakega doneska v rezervni fond (Streikfond), torej od 112.344 doneskov a 20 v = K 22.468’8 0. Ravnotako dobi konto za strokovni list po 6 vin. od vsakega doneska, torej K 6 . 7 4 0 ’ 6 4, tako da ostane centrali za splošni zvezni račun (ker se za rezervni sklad' vodi poseben račun, ravno tako za strokovni list) še zmirom K 7 . 2 7 2’4 5. Iz tega splošnega zneska, ki ga dolbi centrala na razpolago, pa imora ta poskrbeti vse potrebne tiskovine in upravne stroške; eventuelno, če se prigodi, da ima kakšna podružnica več izdatkov na podporah nego dohodkov v tekočem mescu, mora seveda poslati centrala prispevek (Zuschuss), kolikor podružnica potrebuje. Kar se tiče rezervnega (bojnega) sklada, tedaj stoji ona glavnica, ki odpade v centrali na podružnice južnih pokrajin, izredno ugodno. Kakor simo že omenili, je odpadlo od denarja vposlanega centrali K 22.468’20 v rezervni zaklad; potrošilo pa se je le . . » 4.98770 tako da ostane še zmirom , ,.............................K 17.480’50 Za mezdne Iboje na jugu se je od 1. 1902. pa do 1. 1911. po- rabilo iz tega rezervnega sklada in sicer Iz tega pa sledi, da naša organizacia ni samo podporno društvo, temveč je tudi bojno društvo, le da se je doslej za podpore v mezdnih bojih relativno malo porabilo, in so podružnice na jugu prihranile okroglo 17000 Kron za rezervni sklad zveze Organizirani pekovski delavci na jugu so bili prvi, ki so pričeli izdajati na Slovenskem st rokovni list — seveda v dveh jezikih namreč slo ven s k o-l a š k o pisani »International«. Danes ima že naše strokovno glasilo bratske liste Tobačni delavec, Železničar, Rudar; njim slede kmalu še strokovni listi mizarjev, zidarjev in delavcev s kamnom. Izdajanje lastnih strokovnih listov, ki se je svoj čas na nekem strankinem zboru smatralo za stranki škodljivo, je danes že za praktično priznano. Delavci na Slovenskem se morajo navaditi čitati svoj strokovni list in pa biti naročnik strankinega lista. Tako je tudi pri Nemcih, Čehih in povsod. Tisto stališče, da na Slovenskem ne gre poleg strankinega lista ustanavljati strokovnih listov, je danes premagano, in stranka bo le profitirala, čimibolj se strokovne organizacije razširijo, poglobe im utrdijo. Tako se polagoma pri- za: Gorico K 726’36 Pulj . . Ljubljano Trst Spljet . Zadar . 3688’80 90’28 197’90 16’— 167T4 Skupaj Kron . . 498770 čenja delitev organizacijskega dela. Tu strokovne organizacije, tam politične organizacije, tu gospodarski, tam politični boj, a vendar skupno stremljenje za gospodarsko in ikulturno povzdigo delavstva: dva različna oddelka v skupni armadi delavske stranke za skupne cilje. Pekovs'ki delavci so si znali priboriti potom svoje strokovne organizacije mnogo uspehov. Preje so delali v pekarijah noč in dan; niso poznali praznika in nedelje; danes je en prosti dan v tednu malone povsod vpeljan, in koder še ni, bo organizacija skrbela, da se izvede. Dalje se je 'hrana in stanovanje pri mojstrih večinoma odpravila. Tako so se pekovski delavci emancipirali kuratele mojstrov in postali samostojni, moderni delavci. V Trstu Pulju in Zadru se je uvedla mezdna tarifa z minimalno mezdo in maksimalnim delavnim časom. Ako primerjamo danes razmere pekovskih delavcev z onimi pred 15 ali 20 leti, tedaj še le se razvidi, kako velikanski preobrat se je tu izvršil. V Trstu je sedaj najnižja plača za pekovske delavce 24 K, v Pulju pa 26 K na teden; delavnik traja devet ur. Pekovska obrt je z malo izjemo le mala Obrt; mojster ima ponajveč po enega, dva ali tri pomočnike v delavnici; zato je agitacija veliko težja nego ondi, koder se v eni sami delavnici nahaja po več sto delavcev, 'kakor n. pr. pri velikih tovarniških podjetjih železarske industrije, v tobačnih tovarnah, rudnikih, železnicah. Kljub temu se nam je pa posrečilo po dolgoletnem prizadevanju organizacijo ustvariti in utrditi. Tisto nekdanjo nezaupanje, ki je vladalo v prejšnjih lokalnih strokovnih društvih pred 1. 1902. napram organizaciji, je izginilo. Zvezna organizacija je zadobila ugled in zaupanje med pekovskimi delavci na jugu in pa tudi mojstri imajo dandanes čisto drugačen rešpekt pred Zvezo. Zvezna organizacija pekovskih delavcev na jugu se je toraj v vsakem oziru obnesla. Pekovski delavci so lahko ponosni na svojo organizacijo. F.: Politično življenje in naziranje antike. Dalje). Kakor Sokrat, tako je tudi njegov učenec Platon v prvi vrsti filozofiral o človeku in vsled tega tudi o človeški družbi. Politika mu je bila socialna etika, izpeljana iz etike posameznika, s katero je v najtesnejši zvezi. Ker je bil idealist, t. j. ker je mislil na eksistenco nadnaravnih idej, ki tvorijo pravo bistvo duše, je moral tudi za človeško življenje postaviti neki nadnaravni cilj, ki ga dosežemo šele po smrti. Raditega je naloga duše, živeti le kreposti, in ta naj bi se izražala v modrosti, pogumnosti, pameti in pravičnosti, katera naj bi bila nad vse druge. Krepost, t. j. v prvi vrsti pravičnost pa človek doseže !e tedaj, če živi v socialni družbi, v kateri naj bi bila pravičnost zajamčena. Posameznik sploh ne imore biti zadovoljen; od božanstva pa mu je določeno, ‘da kot koristen član politične skupine doseže svojo popolnost in srečo, češ, le v pravično urejeni družbi se strinjajo interesi posameznika :z onimi cele družbe, a kjer tega ni, tam so nasprotja med interesi. Tafco je ,Platon vezal politiko in etiko. S svojim sider ponesrečenim poizkusom v Siciliji je dokazal, da je bil prepričan o uresničenju svojih načrtov, po katerih je hotel ustvariti ideal države ter tako z vzgledom rešiti grški narod, ki je tavajoč od tiranstva do oligarhije in demokracije, vedno visel nad prepadom. Te načrte je napisal v svojem največjem delu v Republiki, katere vodilna misel je pravičnost. Z ozirom na državo govori o nastanku pravice in krivice in o njeni važnosti za človeško srečo. Četudi je vsa konstrukcija bolj umetniška, vendar Platon resno misli, ko pravi, da je država nastala iz potrebe oziroma sile; kajti posameznik si ne more ustvariti zadovoljnega življenja; treba mu je pomoči, in sicer prvotno radi samih fizičnih potreb t. j. hrane, stanovanja, ali obrambe itd.; šele pozneje se je razvila potreba, da tudi v pravičnosti in v modrosti poišče pomoči. Delitev dela, t. j. delo po zmožnostih posameznikov razdeljeno, omogoči zadovoljitev splošnih potreb; ta delitev je bila Platonu vodilni princip, ki je tudi v faktičnem življenju človeštvo zbral v socialno skupino; po tem principu so se pozneje razdelile tudi duševne zmožnosti in na njem sloni tudi pravičnost. Radi te delitve dela so nastali razni sloji; vojaški stan pa se je razvil vsled tega, ker je bilo treba teritorij neke socialne ozir. državne skupine razširiti, kar se je dalo doseči le z bojem proti sosedom in po Platonovem mnenju je tudi tu princip delitve dela zahteval, cia se je razvil stan, ki ni imel nobenega drugega opravka, kakor da brani oz. razširi državne meje, kajti tudi za ta stan je treba posebne izobrazbe in šole. To naiziranj-e je bilo v ostrem nasprotju s tedanjim, po katerem je bil kmečki stan določen za obrambo domovine. — Platon pa je temu nazoru pripisal največji pomen, kajti vojaški stan naj bi bil tudi vladajoči t. j. na krmilu državnih poslov. Četudi Platonu ne moremo podtikati, 'da je s tem le branil svoj vitežki rod, smemo vendar domnevati, da je bil važen motiv v tem, da je bil sam vitez oz. aristokrat, in le aristokracija z vsemi sredstvi in z vso po-trebno izobrazbo naj bi bila res zmožna voditi državne interese in vzdržati v državi red in mir. — Za vlado aristokracije, ne samo po rodu, nego le bolj po zmožnostih, za to je imel Platon uzore tudi v naziranju Pitagorejcev in dejanski pri Špartamcilh; tudi Sokrat je v mnogih ozirih špartansko aristokratsko vlado povzdigoval nad atenski demokratizem. iNi pa Platom mislil ravno le na bogastvo, torej ne na plutokracijo, nego le na vlado (najboljših, majzmožnejšilh imož, ker bi mogli biti le ljudje iz i m o-vitih krogov. Zato pa je Platon za atensko upravo videl glavno napako v tem, da tam ni bilo izobraženih vladnih uradnikov, ker je bil po tedanjem mnenju vsakdo zmožen pri vladi sodelovati. Torej le en gotov sloj, ki je posebej izobražen za vodstvo državnih interesov, t. j. vojaški oz. vitežki sloj, naj čuva državo doma in na bojnem polju, češ, vojaška disciplina najbolj jamči za red in trajnost. Ali izobrazba še ne zadostuje, treba je tudi gospodarske neodvisnosti vladajočih čiuiteljev; ta neodvisnost bi šele garantirala za zanesljivost. In ker mora vojaški stan skrbeti le za skupne interese, je treba 'privatne popolnoma odpraviti in to ‘vodi do zahteve, da se naj-prvo v tem stanu odpravi privatno imetje in gospodarstvo in celo — rodbinsko življenje. Seveda bi pa morali na čelu te vojaške uprave kot najvišja inštanca stati možje, ki bi bili filozofsko izobraženi, t. j. vsestransko izomikani in zmožni vse v splošno presoditi; le ti bi ljubili resnico, pravico, zmernost in pogum nad vse. Izbrani iz vitežkega stanu bi si po vojaški vzgoji pridobili filozofske izobrazbe, in potem bi bili zmožni stati na čelu Platonove idealne države. Da bi spoznali blagor države, morali bi vedno gledati na trajnost oz. večnost, ne pa na minljivost posvetnih stvari samih; večne so le ideje; s tem je Platon zašel na metafizično t. j. nadnaravno polje. Tu bi torej imeli neko božanstveno podlago države, kakršno pač že tudi najdemo pri homerskih knezih in še dandanes pri vladajočih dinastijah, samo, da je Platonu filozofsko izpeljana, in ne iz namena vzbujati rešpekt pred božjim protektoratom vladarjev. Po vsem tem bi bilo v državi razlikovati tri stanove: gospodarski sloj (trgovci in kmet), vojaški stan in poglavarji ali regenti, če si ti stanovi svoje opravke in dolžnosti složno de- lijo, je blagor države zajamčen, in na tej delitvi sloni pravičnost socialne skupine, 'kakor tudi posameznika. Omenili smo že, da je Platon za zanesljivost vojaškega stanu predlagal odpravo privatnega imetka; komunizem bi torej moral nadomestiti skrb in upravo skupnega imetja ali tudi skupnega družinstva, ki bi mehanično dajalo in odgojevalo potomstvo. Odpravljena bi torej bila vsaka zasebna last, vse bi bilo za vse, — seveda kot državna last, to velja za denar, obleko, hrano, hiše, posestva itd. Gospodarski stan bi vojaškemu dajal kot nagrado za vzdrževanje reda in obrambo mej potrebni življenski delež. — Obedi skupni, hiše skupne, žene in otroci skupno, itd. — Brez ozira na spolno ljubezen bi država skrbela za rejo dobrih plemen; žena bi na ta način postala državen faktor, pridobila bi torej glede enakopravnosti z možem, a nehala bi biti — žena. — Če vse to presodimo, je takoj jasno, da so bili taki načrti popolnoma nemogoči in da bi uresničeni pomenili popoten prevrat oz. propad res prave človeške socialne skupine. — Saj je Platon gotovo imel zelo lep namen, če je s tem komunizmom, ki bi ga vsaj v vojaškem stanu vodila država, hotel odpraviti skrb za obstanek in Obenem razliko v bogastvu; država naj bi v splošno z vojaško močjo pazila, da bi se v gospodarskem stanu ne vgnezdilo niti preveliko bogastvo niti revščina, četudi je Platon vedel, da se v tem stanu še celo ne bi dal uvesti popolen okmunizem, kajti gospodarski stan mora gledati za interesi, a tu mora vsled razlike zmožnosti posameznika priti do razlik imetja, le prevelike naj bi ne postale. Kako je antična politika vedno le računala z malo državico, k. z nekim obmestjem, to se posebno jasno vidi iz sveta, ki ga Platonu daje vojaškemu stanu, naj pazi1, da ne bi postala država prevelika, kakor tudi, ne premajhna, kakor to zahteva enotnost socialne skupine, češ, prevelika država izgubi enotnost in s tem varnost obstanka. — Nadaljni principi poglavarjev oz. dolžnosti vojaškega stanu bi bile, da pazi na red izbora ljudi za posamezne stanove, na sorazmerno delitev dela in pa da skrbi za nespremenljivi obstoj preizkušene telesne in duševne vzgoje mladine, ki bi jo državna oblast vodila in izobrazila. V spisu »Politeia« je Platon kritično presodil vse vrste državnih uprav in pokazal, da je v nepravičnosti izvor slabih uprav; v nasprotju z idealom najboljše državne uprave je tu empirično Obdelal vzroke oz. napalke slabih državnih oblik. Iz nadvlade bogatašev ali timokracije nas pelje preko oligarhije, demokracije in tiranstva do zadnjih posledic nezdravih državnih razmer, vsled katerih so se potom revolucije razvile te razne oblike drž. uprave. Kakor nujno se mora etična kakovost posameznika preko več 'generacij ali boljšati ali pa propadati, tako se tudi državni voz., ako zaide s /pravega pota, vedno bolj pogreza v močvirje. Aristotel je iz te nujnosti posledovanje celo sestavil nekak krožni tok političnega razvijanja, tako da mora po najslabši upravi zopet priti do dobre. Brezdvomno je Platon tudi upošteval ekonomične razmere, češ, da imajo za ustrojstvo države velik pomen, ali najbolj merodajen in prvi faktor političnih oz. drž. razmer mu je bila etična in intelektualna kakovost državljanov. Culi smo že, kako si je Platon predstavljal idealno državo; umetno izvaja razv.itek slabih državnih oblik, ko so začeli zanemarjati duševno izobrazbo, so zavladali ljudje, ki niso bili več regentstva vredni, ker niso bili več filozof je. Takim gre le še bolj za čast in na skrivaj: že za denarno bogastvo; tako je nastala timokracija, vlada, ki ni več imela pred očmi onih idealnih ciljev, kreposti in pravičnost. —Častihlepnost in tekmovanje za častna mesta je peljalo do dobičkaželjnosti in do vojaške opomoči; torej so vladali vojskovodje; pogum je pregnal razum. Timokraeiji je sledila oligarhija, kjer so bile politične pravice razdeljene po imetju, ker sedaj se častiblepneži niso več bali zakona, nego so že javno računali s svojim bogastvom. Bogastvo je pregnalo čast, reveža so prezirali, ma'kar da je bil duševno zmožen, da pomaga pri upravi države; le denar je vladal, nič več .zmožnost. Kdo bi se pa čudil, vedno bolj naraščajočemu nasprotstvu med bogataši in revnimi sloji? Razlika med gospodarskim in vojaškim stanom je že davno izginila, kar so kapitalisti pridno izrabili; ko je preje število posestev moralo vedno ostati isto in med določeno število ljudi razdeljeno, je vsled vedno večjega boja :za otvstanek prišlo do tega da so morali ubožni ljudje zemljo prodati, kapitalisti pa so si pridobili prostrana posestva, takozvane latifundije. Napetost nasprotja glede imetja je vedno bolj rasla in neizogibno je moralo priti do upora ali revolucije; ljudstvo je oligarhe odstranilo ali pregnalo. Tej oligarhiji ali vladi najbogatejših voditeljev je sledila demokracija; zavladala je splošna svoboda govora in življenja vobče. Individualizem je vscvetel do razkošnosti, tako da je zapretila popolna desorganizacija socialne enotnosti, kajti celo zakoni so izgubili svoj upliv. Vzgoja in izobrazba nista več igrali odločilne vloge, odločalo je le demokratsko mišljenje in tako je vzklila splošna enakopravnost, ki je pa vsled pretiranja mnogokrat pogazila pravi pojm svobode. Kakor vse druge državne oblike, tako je moral tudi demokratizem vsled pretiravanja individualistične svobode zaiti in posamezni ljudje, ki so bili dobri demokratje, katerim pa je bilo jasno, da grozi domovini katastrofa, so se povzdignili nad ljudstvo in izkušali s samovlado v državi spet napraviti imir in red, kajti državljanski boji so bili tik pred pragom; tako so tirani zasedli svoje prestole. Ljudstvo jih je izpočetka nezaupljivo, a vendar še mirno pozdravilo, kajti bili so zlasti' izprva med njimi (n. pr. Peisistrat) res plemeniti in zmožni možje; tedaj beseda tiran tudi ni še imela slabega pomena, kakor pozneje, ko so sledili slabi samodržci. Saj se je celo Peisistratu slabo godilo; bil je parkrat pregnan in da si je potem mogel preskrbeti vojaško stražo, zato je bilo treba sredstev, te pa je končno mogel dobiti le iz davkov, in nov konflikt imed ljudstvom in njim je bil neizogiben. Platon pač smatra tiranstvo za najslabšo državno obliko, za kar je bil glede slabih naslednikov 'Peisistrata posebno upravičen, a vendar nasprotno pravi, da se more iz tiranstva zopet razviti najboljša (idealna) vlada, če zasede prestol mlad, plemenit knez, ki bi se ravnal po svetu in po zakonih, kakršne bi mu dajal oz. uredil filozofsko izobražen svetovalec. Tako smo obšli ves kolobar od dobre do majslabše in spet do dobre vlade. Po ponesrečenem poizkusu, ki ga je Platon doživel v Siciliji, kamor ga je povabil Dionizij ml., je ostareli filozof uvidel neizvedljivost svojega državnega ideala in začel je pisati knjigo »Zakone«; v katerih je hotel svoje načrte bolj prilagoditi istini-tosti življenja. V tem delu pač ni več onega zanosa in one trdne vere, kakor v »Politeji«, kajti skeptičen pesimizem je sledil nekdaj tako blestečemu optimizmu. V tem spisu je zlasti opustil one komunistične uredbe in spet zidal na privatno last in individualno družino. Vsled tega tudi ne bi več mogla delitev dela biti tako strogo izpeljana, ker vojak ni več samo državni uslužbenec, nego lahko ostane poleg tega tudi posestnik, torej član gospodarskega stanu. — V istini je ostalo slično do današnjega dne. V »Politeji« je Platon mnogo bolj poudarjal važnost trgovine in obrtnije, po »Zakonih« pa bi bili smeli biti trgovci in obrtniki le metojki (v gostoljubju živeči tujci) in pa tujci brez gostoljubja; ta dva stanova naj bi torej stala izven države, brez državnih pravic, ker bi ta dva stanova s svojo špekulativnostjo vedno najbolj ogroževala ravnovesje m enakomernost glede razdeljenosti posestev in 'bogastva vObče; kajti 'dejansko je 'bila razlika imetja vedno prvi in (glavni povod vseh bojev in prekucij. Saj pa je Platon zato tudi določil sledeče pogoje: Število posestev naj bi ostalo vedno isto ; nikdar več posestev v 'rokah enega, in nikdar eno posestvo med več ljudi razdeljeno. Zato bi bili potrebni sledeči predpogoji: 1. prepoved prodaje posestev, 2. da se vedno obdrži enako število državljanov, 3. da država skrbi za red podedovanja. Da je Platon sam nekako slutil tudi nemož-nost teh načrtov, kaže dejstvo, da je vendar določil nekak maksimum in minimum premičnin (maksimum = štirikratnemu mi-nimu) in da izraža mnenje, češ, država naj bi bila neke vrsta kolonija, kolikor mogoče neodvisna od inozemstva. Zato naj bi tudi vsaka državica ležala 80 stadijev (= 1312 m) morja. V nove kolonije, ki postanejo vsled druge točke imenovanih predpogojev potrebne, naj bi se izselil prebitek v številu prebivalstva. Import neizogibno potrebnih za stare državice bi preskrbovala država; vsak državljan bi dajal od svojega posestnega pridelka državi delež, od teh deležev pa bi država dajala skupne obede, takozv. sisidzije za vse državljane. — Po vsem tem vidimo, da je Platonov ideal (čeprav že drugi) agrikulturna država. Glede trgovine in obrti bi država vodila strogo kontrolo; to bi bila prav policijska 'uprava, saj tudi izvira pojm »policija« iz besede »politeja« (državna 'uprava). — V tej utopični drž. obliki se država v vse vmešava, ker država je nekakšen vzigojevalni inštitut in sicer ne samo za mladino, nego za vse ljudi in za celo življenje. Vse bi bilo oficielno: umetnost, vera, filozofija itd. Vsakdo lahko še danes najde igotove vzporednosti n. pr. glede Vere, pri nas še celo, a tudi še drugod ponekje. Filozofije ne uvažuje več tako zelo, kakor v Politeji, ker pripisuje veri večji vpliv, kajti državna vera je državi sami močna opora. Sodba o tem naj bo vsakemu posebej prepuščena. No, da bi tudi s Platonovimi sodišči za krivoverce v He-ladi le zelo redko koga obsodili, to že kažejo oni redki slučaju kot n. pr. Sokrata, Protagore, kjer so še drugi momenti igrali važno ulogo, sicer pa je bila tedanja verska svoboda zelo malo omejena. Država, kakršno si je Platon v »Zakonih« zamislil, bi naj bila monarhično-demokratična; demokratična v toliko, da bi do gotove meje vse meščanstvo odločevalo in participiralo v zakonodajstvu, v odločevanju sodišča in v uradništvu. Vendar so bile povsodi dane ozke meje: Za izpremembo zakonov bi odločevalo ljudstvo, a le s soglasovi uradov in vodstev. Za ci- vilne procese pa naj bi 'bila sodišča, nekakšna porota v našem smiislu, voljena z žrebom. Nad temi sodišči bi stalo prizivno sodišče sestavljeno od posameznih članov vseh podrejenih sodišč. V javnih in kazenskih zadevah bi le v manj važnejših slučajih sodilo ljudstvo samo; v važnejših pa magistratna t. j. 'uradna oblast. Priziva na ljudstvo sploh ne bi 'bilo. Ljudstvo je tudi uradnike volilo le z omejenimi pravicami in odločbami; glavna moč in odločitev (bi bila v rokah magistratov samih, kar pa bi bilo utemeljeno v tem, da se pri izbiri vedno strogo pazi na strokovno izobrazbo in da ibi nove izbirala ravno strokovno že zelo izkušena magistratura, kateri bi bila priznana pravica večletnega službovanja in to v nasprotju z demokratično 'enoletno dobo. (Konec.) I. S.: Konflikt v strokovni organizaciji. Med strokovno komisijo v Pragi in med državno strokovno komisijo na Dunaju so se vršila spravna pogajanja v znanem konfliktu: narodni ali državni centralizem v strokovni organizaciji. Prvo se označuje kot češki separatizem, drugo pa kot centralizem. Češka strokovna komisija hoče, da spadajo češki delavci v češke strokovne zveze, katere imajo svojo strokovno komisijo v Pragi, zahtevajo celo, da državne centralne organizacije tudi v jezikovno mešanih krajih ne smejo čeških delavcev ovirati, ako hočejo pripadati k češki strokovni zvezi namesto k državni centralni organizaciji. Strokovna komisija na Dunaju, h kateri spadajo vse državne strokovne zveze, pa smatrajo to načelo čeških vodilnih krogov za škodljivo, ker bi potem bilo delavstvo mešanih krajev v tovarnah in delavnicah namesto v enotni kar v dveh različnih organizacijah. Češki delavec bi pripadal k svoji češki strokovni zvezi, nemški delavec pa k svoji državni strokovni zvezi. Oso-bito pri mezdnih bojih bi sledili nesporazumi glede vodstva, financiranja, glede taktike, kar naj bi se vršilo enotno, kar najbolj praktično. Vsled sklepa zadnjega strokovnega kongresa na Dunaju so se torej vršile spravne konference med zastopniki državnih centralnih organizacij in med' zastopniki čeških samostojnih or- ganizacij. Dunajska strokovna komisija je1 predložila strokovni komisiji v Pragi svoje predloge (Gl. N. Z. štev. 2. t. 1.). Strokovna komisija v 'Pragi pa je poslala svoje nove predloge, ki so nekak prepis prvih predlogov (Gl. štev. 1. N. Z.). Iz teh zadnjih predlogov je bilo razvidno, da Čehi ne od-jenjajo v ničemur, marveč bi morale centralne organizacije akceptirati narodno delitev strokovne organizacije; ker pa tega ni mogoče akceptirati, se je strokovna komisija na Dunaju odločila, da skliče državno konferenco centralnih zvez, katera se je vršila dne 17. marca na Dunaju. iNa predlog sod. Hueberja je konferenca enoglasno sprejela sledečo resolucijo: Državna konferenca centralnih delavskih organizacij izjavlja, da je imela državna strokovna komisija pošteni namen, spraviti in zediniti se s češkimi separatisti glede oblike strokovne organizacije in je zato predložila svoje spravne predloge. Češki separatisti pa so s svojimi predlogi in v vsem svojem obnašanju med časom spravnih pogajanj očitno pokazali, da jim ni za mir na polju strokovnega organiziranja. Postavili so se v direktno nasprotje s centralnimi organizacijami m se s tem jasno izrekli za popolno narodnostno delitev delavcev vseh podjetij v državi. Ako naj bi se pripoznalo tako načelo za strokovne organizacije, tedaj bi se avstrijski proletariat kljub vsej vzajemnosti narodno razbil, kar je organizatorično nemogoče dovoliti. Ako so češki separatisti 'zavrgli predloge strokovne komisije, s katerimi hočejo centralisti organizatorično vodstvo pri mezdnih bojih in nabiranje za te potrebnih sredstev uresničiti, tedaj pomenja to v svojih posledicah le, naj mi odnehamo z bojem za potrebno izboljšanje delovnih in mezdnih razmer češkega proletariata, in s tem oteižkočimo boj za skupno delavstvo Avstrije. Iz predlogov separatistov pa se tudi natančno razvidi tendenca, ki pokazuje, da je sprava tukaj nemogoča, ker se zoperstavlja najelementarnejšim pojmom delavske organizacije in njenih bojev, njih temeljne zahteve so skrajno narodnjaške; to so tendence, ki ne le ne združujejo proletariata, marveč ga medsebojno odtujujejo, s tem pa tudi škodujejo kulturelno in socialno. Državna konferenca je prepričana, da stoje vodilni faktorji češkoslovanskih strokovnih organizacij narodnim: aspiracijam bližje, kot pa socialnim potrebam češkega delavstva. Ravno v tem pa tiči velika nevarnost ne samo za češki, marveč za ves avstrijski proletariat, kar bi naše boje z vedno močneje se razvijajočim podjetništvom oviralo in slabilo. Zaraditega odobrava državna konferenca ukrep strokovne komisije, da se prekinejo vsa nadaljna pogajanja s separatisti, in se nalaga centralnim 'zvezam, da odklonijo s separatističnimi organizacijami vsako vzajemnost, in tako varujejo enotnost organizacije z vsemi sr e d s t v i. Državna konferenca izreka državni strokovni komisiji popolno zaupanje in se nadeja, da bode ona tudi 'zanaprej vodila centralne organizacije s preudarnostjo in potrebno energijo. Pričakuje pa tudi, da nas socialistična internacionala Avstrije pri tem usiljenem boju podpira v skupnem interesu avstrijskega proletariata, da tako moremo nadaljevati boj proti odiranju in zatiranju. Spravna pogajanja so se toraj izjalovila, vsi vzajemni odno-šaji so pretrgani, pričenja se brezobziren boj med bratskimi organizacijami, med sodrugi, ki so si doslej stali zvesto ab strani, ki so doprinašali največje žrtve za skupno stvar. To so gotovo žalostne razmere. Že se je sklenilo ustanoviti za strokovno organizirane delavce češke narodnosti, ki so v centralnih zvezah, posebno politično organizacijo. Potemtakem bi nastali dve socialistični stranki za organizirano delavstvo češke narodnosti. Poleg dosedanje češkoslovanske soc. demokratične stranke naj se ustanovi nova socialistična stranka za člane v centralnih organizacijah. Sodrug Adler je v »Arbeiter Zeitung» svaril pred takim ko-fakom, ali njegov glas ostane najbrže glas upijočega v puščavi; kajti na neki konferenci centralno organiziranih čeških delavcev na Dunaju v XVII. okraju se je sklenilo ustanoviti veliki češki strankin dnevnik, da bi se s tem uničil dosedanji dunajiski socialistični list »Delnicke listy«. Z ozirom na tak položaj pa se moramo vendar vprašati, ali ne bi kazalo sklicati skupen izbor soc. demokratične stranke vseh narodnosti Avstrije, kjer naj se stvar pred vso javnostjo razpravlja; kajti potrebno je, ta sporna vprašanja brez prikrivanja obrazložiti, kakor to store tudi socialistične stranke Nemčije, Francije, Italije itd. Aussprechen, was ist — je rekel sodrug Bauer v neki številki revije Der Kampf. Izpregovoriti, kaj je, to bi ibilo potrebno, in tega mnenja smo tudi mi; kajti da se resnica prav spozna, je treba čuti dva- zvona. Pred forum avstrijske internacionale naj pride bratski spor, in tam naj se odloči, kar je v interesu socialistične stranke v Avstriji potrebno. Avstrijski proletariat potrebuje vzajemnega delovanja organiziranih delavcev vseih narodnosti cele Avstrije, to vzajemnost postaviti Tia solidno, neporušljivo podlago, ibodi naloga celokupnega kongresa. Pregled. Kulturni. Svobodomiselno gibanje 1. Današnje proticerkveno gibanje obvladuje svobodomiselna struja. Ta struja je postavila v boju proti cerkvi splošen princip: kjer gre za vprašanje resnice ali zmote, tam naj odločuje individualni razum. Nihče, zlasti nobena organizacija, nima pravice, vplivati na posameznika s silo, ali z drugimi sredstvi, da bi govoril in delal drugače, kot misli. V naslednjem članku se obračam proti temu naziranju in proti struji, ki ga zastopa, in izražam mnenje, da bi morala iti rezultanta proticerkvenega gibanja v drugo smer, ako bi hotelo postati to gibanje produktiven kulturni faktor. — Svobodomiselno temeljno načelo se ne obrača le proti gotovi, ampak proti vsaki versko — etični organizaciji in koncem koncev — proti organizaciji kot taki. Pokazati je treba toraj najprej, da je zgornji princip, vsaj v tako splošnem obsegu nevzdržljiv, in da je avtoritativno vplivanje posameznika in organizacije na duševno življenje opravičeno in potrebno. Potem pa, da velja to tudi in zlasti za verstvo in etiko. 2. Boj za resnico je hud interesni boj. Od tega, ali pojmuje posameznik dejstva pravilno ali ne, je odvisno njegovo blagostanje. Že na tem so interesirani tudi drugi, ne samo on. Poleg tega je vsaka misel agresivna, vsaka vpliva na nazore drugih in tako na dobrobit družbe. Zato človek ne more iti mirno mimo mnenja, ki se mu zdi napačno, ampak zahteva, da bodi njegovo razširjanje in uveljavljanje omejeno. To vodi nujno do boja. In tu se rabijo vsa sredstva, ki vodijo do uspeha, ne morda samo dokazi. Interesni boj ni akademična debata, kjer bi šlo pred vsem zato, da se najde resnica; v njem se hoče pred vsem vpliv zmote omejiti, in to se da doseči tudi z mehanično silo in s podobnimi sredstvi. — Če pa je ta boj naraven, je naravno tudi, da posega vanj organizacija. Kakor vsaka enakost interesov, tako druži tudi enakost prepričanja in vstvarja nadindividualne eksistence. Ako hoče voditi organizacija na zunaj uspešen boj za svoje ideale, mora skrbeti na znotraj za enotnost. Ona potrebuje programa, dogem. Zanje mora zahtevati brezpogojnega priznanja, tudi za slučaj, če se morda ne strinjajo docela z nazori tega ali onega njenih članov. — Sredstev, s kojirni more organizacija za to delati, je več, Najvažnejše je gotovo destruktivnim tendencam Svobodne Misli diametralno nasprotna socialna vzgoja. Ljudje se ne smejo vzgajati tako, da bi jim postala pojma lastni razum m individualno prepričanje identična. Prepričanje jim mora združevati in pravilno izravnavati dvoje nasprotujočih si elementov: zaupanje v lastni razum in zaupanje v avtoriteto. Lahko smatram nekaj za pravo, česar ne razumem, zato, ker zaupam temu, kar so našli drugi. To vzgojo mora izpopolnjevati obramba programa. Ona se more in mora omejiti le na podajanje razlogov, ki so za organizacijo merodajni, da brani gotov nauk. Apologet ni znanstvenik, kot recimo filozof, pač pa v toliko kot pravnik, ki razlaga pozitivno pravo. In slednjič rabi organizacija pri delu za enotnost tudi mehaničnih sredstev, kot so recimo cenzura in podobne stvari. Organizacija je toraj poklicana posegati v razvoj duševnega življenja, in sicer z vsemi tistimi sredstvi, ki jih svobodomiselna struja zavrača. — Toda kako je mogoč razvoj in napredek, ako zagovarja organizacija določeno, stalno resnico ? Potom mirne evolucije in potom boja. Spoznanje resnice napreduje, zato mora iti s tem razvojem tudi organizacija. Ona si mora ohraniti mesto, kjer pripušča svobodno izražanje naziranj in mnenj. Legislativa je, — če pokažem na analogijo s pravnega polja — gotovo potrebna; a iz tega še ne sledi, da bi moral imeti vsak posameznik vedno in povsod pravice legislative. To bi pospeševalo le nered, ne pa razvoja. Tudi boj proti organizaciji pospešuje napredek. Mirna evolucija, reforma iz vrst organizacije same, je sicer ideal, a ostane nedosegljiv ideal. Zato ni obsojati opozicije, odpora in zahteve po reformi na nepristojnih mestih. Opozicija mora biti. Ali iz tega še ne sledi, da bi se smela ravnati v vprašanjih vezanosti in svobode po drugih načelih kot vladujoča struja. Če svoje nazore na kratko re-sumiram: Svobodomiselna struja vidi v popolni nevezanosti individija na duševnem polju napredek. Jaz ga vidim v pravem razmerju med vezanostjo in svobodo. Nasprotje, ki leži v teh dveh pojmih, se mora rešiti potom notranjega izravnanja, ali kjer ne more priti do tega, potom boja. V tem boju se bori posameznik, oziroma opozicija proti organizaciji, iste pravice pa ne smemo odrekati tudi slednji. — ' Zavedam se, da je povedanega s tem malo. Kajti to je ravno vprašanje, kje je prava sreda med vezanostjo in svobodo. Toda v času, ko se vzgajajo ljudje z neplodnim ekstremom, je velikega pomena, da se podčrta vsaj to. 3. Nastane vprašanje: ali sme posegati organizacija tudi v razvoj etike in verstva ? Svobodomiselna struja to glede druzega izrecno zanika, — češ verske resnice so nekaj popolnoma nedoločenega in nedoločljivega, — glede prve pa de lacto, kajti svobodna šola, organizacija, koji prepušča svobodomiselna struja skrb za etiko, ni organizacija v našem smislu in ni spo- sobna vplivati na njen razvoj. Predno zavzamemo tukaj svoje stališče, se moramo obrniti predvsem proti cepljenju dveh stvari, ki se jih ne da ločiti, proti razločevanju med vero kot produktom človeške domišljije in etiko, kot enostransko določeno znanostjo. Prva je več kot prazna fantazija, druga je manj kot eksaktna veda. Za tistega, ki motri oboje po induktivni znanstveni metodi, je religija na prvi pogled res nekaj popolnoma nedoločenega, zakaj predmet opazovanja je neobsegljiv. Ako pa preiskujemo, kako gotovi nazori na življenje vplivajo, — veren človek bo dejal, kako se Neskončno javlja, — pridemo zopet na polje, ki ga moremo s svojim razumom vsaj kolikor toliko obseči. In ravno vplivi nauka na življenje so faktor, ki vstvarja dogme in odločuje o vprašanju tolerance in intolerance. Ako je gotovo, da so — da govorim z Omladino — posledice vere v veličastno ničevost življenja popolnoma drugačne, kakor vere v veličastni smisel življenja, potem smemo presojati to alternativo drugače, kakor dve prazni fantaziji. Etika že radi tega ni nič bolj eksaktna kot to, ker je ta alternativa ena kardinalnih etičnih vprašanj. A tudi če se na to ne oziramo, etika ni eksaktna veda. Čim težja je izčrpna analiza pojavov in njih sinteza po logičnih pravilih, tem negotovejša je znanost. Tiste ostre cezure med tem, kar vemo, in med tem, kar verujemo, o koji se sem ter tja govori, ni v resnici nikjer. Med vedo in religijo — kot gotovostjo o transcendentalnem — ni naglega prepada, ampak neskončen prehod. Vzemimo pravokotnico in vrtimo jo okrog ene točke, tako, da bo sekala premico v vedno ostrejšem kotu in prišla slednjič paralelno ž njo, pa imamo simbol. Projekcija je obsegala prvotno eno točko, potem vedno več, končno neskončno veliko. Etični rezultati temeljijo na opazovanju dolgih dob, in ne morejo biti eksaktni. Ako vplivajo razni verski in etični nazori različno na življenje, eni boljše, drugi slabše, potem je v obeh ozirih boj med posameznimi naziranji neizogiben. Ako se ne da podpreti nobeno teh naziranj z eksaktnimi dokazi, potem mora imeti organizacija, ki posega vanj, drugače določen vzgojevalni program, kot ga ima svobodna šola, ki ga določa le s tem, da zahteva od učitelja gotovo predizobrazbo. S tem smo na zgornje vprašanje odgovorili. 4. Kaj bi sledilo iz tega za moderno proticerkveno gibanje ? To, da mu negativno delo in podiranje ne more biti cilj. Mi rabimo reforme sedaj obstoječe cerkvene organizacije ali, če bi bila ta nemogoča, nadomestila za njo. Za oboje je treba pozitivnega dela, predvsem izenačenja in trde organizacije opo-zicionalnih vrst. Ta reforma se morda ne bo dotikala temeljnih starih resnic. Morda se bo lahko reklo, da se ne bije boj niti proti krščanstvu niti proti katolicizmu, ampak za izenačenje teh dveh z resničnimi pridobitvami moderne kulture. Morda je čas še daleč, ko bodo uvideli na obeh straneh, da je to potrebno, in ko bode čutilo človeštvo v sebi moč za to veliko reformo. Filip Uratnik. Literarni. Nekoliko diskusije o tem in onem. Vsak, kdor se pri nas peča z zgodovinsko-političnimi ali socialnopolitičnimi vprašanji, več ali manj orje ledino. Monografij je malo ali nič, a zgodovine v splošnem pomenu te besede sploh še nimamo. Vsak raziskovalec stoji pred vprašanjem : Ali naj obdeluje predmet samo s stališča, kako se je razvijal, ali samo s stališča sistematičnosti. Zadnji način je pri nas skoro nemogoč, ker nam manjka pregled, ki tvori podlago. Zato je treba podajati oboje: zgodovinski razvoj, ki nas seznanja z dejstvi, in razlago teh dejstev, dočim je pri velikih kulturnih narodih delo deljeno. Ta uvod bodi ozadje opazkam o nekaterih točkah, ki se mi nudijo ob kritiki spisa o „Bleiweisu“ v „Vedi“.*) Spis „Politično življenje Slovencev" je okostje, informacija in orientacija. Kdor išče ali zahteva več, ta prezira konec (str. 33), ki pravi jasno, da politična fakta razlagati, pojasnjevati vpliv gospodarske in socialne strukture na slovensko politično življenje ni bil glavni namen spisa. Govoriti o Bleiveisovi dobi bo vsekako pravilno, ako pomislimo, da je bil od rojakov in druge neslovenske javnosti priznan narodni vodja Slovencev, čeprav na slovensko literaturo od 60. let ni imel več odločilnega vpliva, V letu 1848. res ni stopal politično tako v ospredje kakor pozneje, a je bil že znan kulturni delavec s svojimi „Novicami“ in z drugim slovstvenim delovanjem. Dejstvo je, da so se pozneje njegovi organizatorični diktaturi pokoravali tudi „mladi“, ki so sicer v kulturi in deloma v politiki hodili svoja pota. O slovenskem preporodu ni še izrečena zadnja beseda, V „Blei-weisu“ je le odlomek, ki zahteva vsestranske dopolnitve in poglobitve. Gotovo je slovenski literarni in narodni preporod v vzročni zvezi z romantiko, ki je antipod idej francoske revolucije. Ravno tako je pa doba prosvetljenosti vplivala na prve slovenske preroditelje v literarnem smislu, a na maso naroda s svojimi gospodarskimi načeli (fiziokratizem) v socialnem oziru. Izpremenjene gospodarske razmere — porajajoči se kapitalizem — so potem dale narodni ideji trdno gmotno podlago v deželah z razvitejšo industrijo in trgovino, dočim je za nas vprašanje narodne eksistence, kako obvladamo dobo kapitalizma. l) nVeda“, 1. štev. 1911, stran 78-82. Prirodno pravo, kakor ga razumeva Masaryk v soglasja z modernim državoznanstvom, ni ono aprioristično, racionalistično pravo XVIII. stoletja, ki je preziralo zgodovinski razvoj in bilo poraženo po zgodovinsko-pravni šoli Savignyja. Prirodno pravo v modernem smislu zahteva, da se človeška družba uredi tako, kakor naravno sledi iz današnjega gospodarskega in kulturnega položaja. Masaryk n. pr. polemizira s Kramafem in mu dokazuje, da se sam sklicuje na prirodno pravo, ki ga sicer pobija.1) Krama? namreč piše : :) „Boj češkega ljudstva za restitucijo češkega državnega prava je torej boj za višje, boljše, naravne j še stanje nego je današnje. Boj za češko državno pravo nima na svoji strani samo neizpodbitnega zgodovinskega prava, marveč tucfi s v o j o "notranjo upravičenost, kajti še le z d e-centralizacijo se zopet uvede stanje, ki odgovarja naravni u-redbi, raznovrstnosti prebivalstva in zgodovinskemu razvoju naše države..Jasno sledi iz podčrtanih besed, ki jih je podčrtal Masaryk, in iz celega smisla, kako dandanes umevamo t. zv. prirodno pravo. Masaryk pa ne govori samo o prirodnem in zgodovinskem pravu, ampak tudi o pozitivnem pravu. 8) O pretiranem kumanizmu, ki naj bi bil znak majhnega naroda, ni govora. Gre za sintezo: premagati pasivnost s samosvestnimdelom. Res je, da se bore mali narodi za vpliv v državi; res je pa tudi, da se borč socialne skupine med seboj. Interesi se bližajo, a se zopet križajo. Gre za to, da najdemo in u-redimo dotikališče narodnega in socialnega načela. ') Prof. I. Gr. Masaryk, Pravo pri-rozenfi a historickš. Praga 1900, str. 18. s) Dr. Karel Kramar, Českč st&tm prdvo. Praga, 1896, stran 87. (Citirani češko izdajo, Masaryk citira nemško izdajo „Das bohmische Staatsrecht“.) “) 1. c. str. 14. Glede razmerja „mladih“ do „starih“ omenjam toliko, da je kooperacija od slučaja do slučaja ali v gotovi dobi za gotove točke nekaj čisto naravnega, saj drugače je vsako skupno življenje nemogoče. Toda kooperacija še ni kapitulacija, kjer izginja osebnost in misli eden za vse. To se je zgodilo pri nas; zato je pa tudi po Bleiweisovi smrti nastal v politiki popoln kaos. Kar se tiče zadružništva, naj konstatiram najprej, da „avtor in kritik slovenskega narodnega razvoja" razlikuje brata Vošnjaka, saj pozna Josipa celo osebno že izza svojih gimnazijskih let. V stvarnem oziru je znano, da spada zadružno gibanje v večjem obsegu v zadnja leta Bleiweisovega življenja, zlasti pa v dobo po Bleiweisu, kjer ima Miha Vošnjak svoj delež od 1879. leta naprej. ') Pred Miho Vošnjakom je bilo na Slovenskem 7 denarnih zavodov (v Ljubljani, Ljutomeru, sv. Jakobu v Rožni dolini, Šoštanju, Mozirju, Metliki in Ormožu). '-) Šlo bi sedaj za vprašanje, v koliko je dr. Josip Vošnjak, ki je 1868. leta po češkem zgledu sprožil misel po-sojilništva, sam dejansko ustanavljal ali pomagal ustanavljati posojilnice pred letom 1879. Tega ne vem. Pri strokovnem razpravljanju o slovenskem zadružništvu bi se vsekako tudi Miha Vošnjak mora! imenovati že okrog 1880. leta, sicer pa spada značilno njegovo delo — kakor rečeno — v poznejšo dobo, kateri ni mesta v spisu o „Bleiweisu“. Proti nemškemu centralizmu je nastopala slovansko-slovenska opozicija, v kateri je igralo odločilno ulogo konservativno plemstvo (Clam-Martinic, Poljaki, pozneje Hohen-wart.) Za Bleiweisa je bila beseda Hohenwartova odločilna, z Dunaja se nam je diktiral n. pr. poslanec Windischgraetz. Proti klerikalno-fev-dalni pravni stranki, ki smo bili njen del tudi mi, se je dvignil 1872. 2) Dr. J. Vošnjak, Spomini, Ljubljana, II. zv. 1906, str. 22. — „Zadruga“ (Celje), 9. štev. z dne 1. sept. 1907. ■) „Zadruga“ 1. c. leta odpor t. zv. mladih. Tlačanjenje konservativnemu plemstvu, ki mu nas je udinjal zlasti Hohenwart, opora Bleivveisova, je uvideval cel6 Schneid, pišoč n. pr. Bleiweisu dne 12. decembra 1879. leta, da plačuje Kranjsko okrog 70.000 gold. več zemljiškega davka nego bi moralo, a Poljakom na ljubo morajo Slovenci glasovati proti temu, da bi se 270 kvadratnih milj neobdavčene gališke zemlje obdavčilo v 1. 1881. Balkanska vstaja in rusko-tur-ška vojna je imela posledice v naši notranji politiki, da je padlo liberalno ministerstvo Adolfa Auersperga in da je prišlo na krmilo konservativno ministerstvo Taaffeje-vo, ker se je bila ponesrečila misija barona Depretisa. Okupacija Bosne in Hercegovine in odobritev berlinske pogodbe se ni zgodila iz naklonjenosti do avstro-ogrskih Slovanov, marveč iz strahu pred Rusijo. Zunanji minister grof Andrassy je hotel podpirati snovanje malih balkanskih držav, ki naj bi si v prijateljstvu z Avstro-Ogrsko ohranile svojo neodvisnost ne le od Turčije, marveč tudi od Rusije.1) V literaturi je zapustil boj balkanskih Slovanov za svobodo svoje sledi (Stritar), a za razvoj narodno-političnega programa, ki prihaja pri presojanju tega vprašanja za nas v prvi vrsti v poštev, je najbolj značilno dejstvo, da je bosansko-hercegovski kmet moral čakati še 30 let, predno je dobil košček ustave in socialne svobode. Naj si je okupacija tudi vplivala na slovensko narodno zavednost, vendar je bila le količina, s katero so računali tujci v našo škodo. Glede dr. Razlaga bi se morali podatki pravilno glasiti: 1875. je opustil svoje politično delovanje, 1877. pa je zapustil Ljubljano. Dr. L. ') Dr. Franz Majer, Geschichte Osterreichs mit besonderer Riicksicht auf das Culturleben. Dunaj-Lipsko, II. zv. 1901, str. 088. Dr. M. Murko: Z ur Kri f/k der alteren siidslawischen Lit-teraturen. An die Leser des „Ar-chivs fiir slavvische Philologie". Lai-bach. Kommissionsverlag. L. Schvven-tner 1911. V reviji „Srpski, književni Glas-nik“ je Dr. VI. Čorovič priobčil recenzijo o znani Murkovi knjigi: „Geschichte der alteren siidslawi-schen Literaturen11. Skoraj dve leti pozneje je izšla ista recenzija nekoliko popravljena (!) v jagičevem „Archivu“, čemur so se čudili pač samo ljudje, ki so si ohranili še mnogo naivnosti — če pa človek vidi, da postajajo stolice po različnih univerzah družinska posest, se ne bo čudil, če se šopiri brezvredna recenzija v znanstvenem listu. Poglejmo golo dejstvo: Murkove manjše in večje razprave je priobčeval „Archiv“ že leta 1890. In šele leta 1910 je prišel mlad dr. in dokazal uredniku „Archiva“, da pogreša pri njegovem sodelovalcu : eine strenge und sichere philo- logische Akribie, den durchdrin-genden Blick des Fachmannes...“, da najde v Murkotu : „...einen ge-vvandten Causeur...“ itd. Čoroviču se ne čudimo, kajti mladi ljudje niso vselej odgovorni za to, kar rečejo v prvi naglici — hudo je pa, če po pomoti take stvari tiskajo. Čudimo se Jagiču, da skozi toliko let ni opazil, da mu sodeluje „Cau-seur“. A niti Jagiču se ne čudimo, ker ve že vsa javnost, da se naši slavisti med sabo kaj čudno gledajo. Tako je razlagati, da je zašla Čo-rovičeva recenzija v „Archiv“, in proti Archivu in njegovemu uredniku se obrača tudi Murko v I. delu svoje brošure (str. 2—7.). Dve stvari je A^urko dosegel s svojo brošuro. Pobil je do dobra vse, kar mu Čorovič stvarnega očita. V 111. delu brošure, (str. 11—26) in v „Nach-trag“ (str. 34—36) odgovarja vsaki Čorovičevi pripombi in pride do popolnoma utemeljenega zaključka: „So gibt es in Č-s Eimvendungen keinen einzigen Punkt, der 'halbwegs der Kritik bestehen konnte“. — Itak je pa samo ob sebi umevno, da Čorovičeva recenzija nima nobene vrednosti, kajti kljub temu, da se vsi njegovi ugovori nanašajo samo na manj važne stvari srbske književnosti, obsoja Murkovo knjigo Eavšalno — a brez vsacega dokaza. Tugo, kar je M. dosegel, je, da je Jagičevo postopanje v tem slučaju blamiral. Če ničesar drugega, je že to smešno, da Jagič, urednik „Ar-chiva“, ne more (ali noče ?) objaviti v svojem listu o tako važni knjigi, kakorje M., res znanstveno recenzijo. Če so pa pri uredniku osebnosti določili objavo Čorovičeve recenzije, pokaže to urednika znanstvenega lista v kaj čudni luči! V drugem delu brošure pripoveduje Murko nastanek svoje knjige v dokaz, da ni spisana: „in der grossten Eile“. V zadnjem delu pa so natisnjeni kratki ekscerpti drugih recenzij, katere se vse jako pohvalno izražajo. Naj poročam h koncu še o nekih opombah v M. brošuri, ki so me zanimale. Str. 10. pravi M.: Ich komme nicht von der klassischen Philologie einer ver-aiteten Richtung her....“ kar meri na Jagiča, ki je izšel iz klas. filologije, prinesel njeno metodo v slavistiko (brezdvomno ena največih Jagičevih zaslug za slov. fil.) in bil sploh filolog — tako, da lahko mirno rečemo, da je Jagičev učenec Oblak, po svojem učitelju prejel skoraj samo filologično izobrazbo, v drugem pa bil gotovo bolj učenec Boduena. Iz tega je rezultiralo tudi različno naziranje med Oblakom in Jagičem glede literarne zgodovine, o katerem Jagič sam poroča v „Ar-chivu“. O jagič-Oblakavem razmerju se nam še obeta debata, ker piše J. v svoji knjigi: Istorija slav-janskoj filologiji str. 837: »Brezpomembno je, da ne popolnoma nepristranski biograf (n. Murko) njegov (n. Oblakov) med vrstami žaluje, da ni šel (Oblak) rajše k primerjalnim lingvistom v smislu Bo-duena“, na kar je obljubil Murko v svoji brošuri še odgovor (str. 26). Murkova brošura nam je jasno pokazala, kako globoko je posegla osebna antipatija v slavistične kroge; pokazala nam je tudi, da celo pri zgol znanstvenih rečeh te osebnosti ne jenjajo — jasno je, da je pri takih razmerah oviran zdrav in krepek razvitek slavist, študij. V. M i. Politični. Politično življenje zadnjih mescev stoji v znamenju volitev. Niso se še potolažili duhovi od občinskih volitev ljubljanskih, in že je bilo treba z novo volitvijo popolniti število poslancev ljubljanskega mesta za deželni zbor; komaj je bilo končano delo za to volitev, že je moral agitator zopet na noge za volitev poslancev za državni zbor. Ocenili smo že mimogrede, v kratkih besedah pomen ljubljanskih občinskih volitev, rekoč, da v Ljubljani ni več stranke, ki bi mogla zmagovati v politični borbi brez drugih strank in proti vsem drugim strankam. Razmerje glasov, ki so bili oddani pri teh volitvah — četudi je volilni red prav „svoje“ vrste — svedoči o resničnosti te sodbe. V I. razredu je bilo oddanih 1328 glasov, in sicer 611 za liberalno, 407 za klerikalno, 286 za nemško in 24 za soc. dem. stranko. V II. razredu je bilo 3048 veljavnih glasov, in sicer 1370 liberalnih, 1121 klerikalnih, 458 nemških in 99 soc. demokratičnih. V III. razredu je volilo 7554 opravičencev veljavno, in in sicer 3266 za liberalce, 2471 za klerikalce, 1018 za Nemce, 799 za socialne demokrate. Mandati so se vsled tega razdelili tako le: 23 liberalnih, 14 klerikalnih, 7 nemških, 1 socialno demokratičen. Če se točno premisli, nima bodoči občinski zastop ljubljanski enotne večine. Klerikalcem in Nemcem to dejstvo ni nič kaj po volji. Seveda niti liberalcem ne. Ti so bili upali, da zavladajo tudi v novem občinskem zastopu s takim številom, da bo vsaka opozicija morala ostati ponižna. A kakor se je izjalovila ta nada, tako se tudi klerikalcem in Nemcem niso obnesli njihovi načrti, ki so jih kovali pred volitvami. Zato je bilo razočaranje po volitvah splošno : nihče ni zmagal, vse stranke so bile premagane. Zato se utegne zgoditi, da se delovanje novega občinskega zastopa razbije ob neenotnosti struj in smeri, zastopanih v strankah. Naše slovenske razmere so že take, da je vsled političnega nasprotstva nemogoče tudi gospodarsko delo, dasi bi se sicer ekonomični nazori vodilnih strank vjemali . . . Enak rezultat je pokazala dopolnilna volitev za deželni zbor. Sicer je bil izvoljen tudi pri tej vo-litvi kandidat liberalne stranke z absolutno večino, toda ta je bila tako skromna, da je popolnoma odgovarjala tistemu mandatu, ki ga je liberalna stranka pri občinskih volitvah pridobila kot večino. Imaginarno število — taka večina! Oso-bito, če je vzrastla le s pomočjo privilegiranega volilnega sistema. Na podlagi splošne enake volilne pravice bi je nikdar ne bilo. Menda se ne varamo, trdeč, da je niti na podlagi enake volilne pravice ne bo pri državnozborskih volitvah. To mnenje je tem bolj podprto, če navajamo številke, ki izražajo razmerje moči posameznih strank v tem privilegiranem volilnem razredu: liberalci 1687, klerikalci 933, Nemci 455, socialni demokratje 181 glasov: večina torej 118 glasov. Bilo bi gotovo nepolitično, če bi socialno "demokratična stranka ne računala s prav verjetno možnostjo, da bo odločevala pri ožjih volitvah. Razmišljati bo seveda treba, kam pri ožjih volitvah z našimi glasovi. Naša razmotrivanja ne morejo in nočejo ničesar prejudicirati. Naglašamo pa, da so bili socialistični volilci pri ljubljanskih občinskih in deželnozborskih volitvah prav lepo disciplinirani. Kdor je bil socialno demokratičnega prepričanja, je volil tudi socialno demokratičnega kandidata. Očitali so naši stranki, da je izmed njenih pristašev prišla pomoč Nemcem, da so dobili toliko zastopnikov v občin- skem svetu ljubljanskem. Ni kri-vičnejšega očitanja! Ako je resnica, da je ta ali oni delavec glasoval za nemško stranko, ter je "bil sam Nemec, je s tem le dokazal, da ni socialni demokrat. In brez dvoma je, da organizirani delavci niso kršili discipline. Z neorganizirano maso stranka nima mnogo opravila ob volitvah; prav gotovo pa se ne more odgovornosti naprtiti stranki, katera je organizirana, za to, kar počenjajo ljudje, ki niso v nji organizirani in ki vobče niso organizirani. Tisto očitanje si toraj naši nasprotniki lahko prihranijo v bodoče, tudi če ne pomislijo na dejstvo, da je Nemcem največ pomagala pluraliteta, zoper katero so ravno socialni demokratje najstrožje nastopali, ko je bila predlagana. Kdor je zakon napravil, ta je Nemcem pomagal do takšne moči, pa ne socialni demokratje! To je bilo treba povedati zlasti ra-ditega, ker naša mlajša, radikalna inteligenca še vedno prežvekuje taka neumna očitanja. Dozdeva se, da so bridke izkušnje izmotrile celo liberalce. Vcepile so jim spoznanje, da so prešibki, nego da bi izšli zmagonosni iz boja, in pa da protifarštvo in antiklerikalizem ni tisti fetiš, ki bi s slepoto udaril socialnega demokrata, če mu ga pokažeš. To spoznanje je pa morda še večje vrednosti za nas socialne demokrate, nego za druge antikle-rikalne elemente na Slovenskem. Dolgo je trajalo, predno je došlo do tega. Sedaj je tu! Sedaj šele je socializem na Slovenskem prav spoznavan! Sedaj postaja tudi propaganda ložja! Sedaj naših ljudi ne odtuji nihče več socialistični misli! Tako si mislim, da so si ljudje v socialnodemokratični stranki šele sedaj začeli ogledovati pravo jedro socializma — gospodarskokul-turno,— in ga okušati. Če pride torej sedaj do vprašanja, kam z našimi glasovi, se bo socialnodemokratična stranka vse drugače, vse objektivnejše in poli-tičnejše znala odločevati. Dr. D. Popravek: 83 namesto Bregeleisen — prav: Biegeleisen „ „ Carcuno • - „ Carcano 1200 — „ 12.000 159 je izostal Župančičevim prevodom naslov: Tri pesmi Petra Bezruča. Založništvo L. Schwentner v Ljubljani, Prešernova ulica št. 3 priporoča nastopne nove svoje publikacije. Cankar Ivan, Volja in moč. Broš. K 2- -, vez. K 3-—. V treh povestih: Melila, Mira, Dana, nam kaže pisatelj disharmonijo med voljo in močjo na umetnikih, ki hrepene po najvišjem cilju, pa omagajo in se končajo spoznavši, da je cilj previsok, moči prešibke. Njih volja jih žene v obupni konec. Pisane so te povesti s tako sugestivno silo, kakršna tiči le v Cankarjevem peresu. Janka Kersnika, Zbrani spis*. XI. sešitek: Kersnik in njegova doba. Spisal dr. Ivan Prijatelj. Kritika je soglasno priznala nenavadne sposobnosti dr.ja Prijatelja ter ga označila kot tistega, ki je poklican, da nam napiše moderno zgodovino slovenske književnosti in kulture. To knjigo bi moral imeti vsak slovenski inteligent. Cena K 2 50. Leta 1911 izide še 12. sešitek kot drugi del spisa »Kersnik in njegova doba«, s čimer bode zbirka končana. Zbrani spisi Janka Kersnika obsegajo doslej 5 zvezkov v eleg. platneni vezbi po K 6-—, v fini pol franc, vezbi po K 7-—. Kristan E., Samosvoj. Drama v 5 dejanjih. Broš. K 2‘—, vez. K 3-—. O tem najnovejšem dramatičnem delu se je že izrazila literarna kritika najlaskaveje in je tudi uvrščeno v letošnji repertoire slov. gledišča v Ljubljani. Zanimiva je ta drama v svoji vsebini in po svojem izbrušenem dialogu, vled česar se priporoča tudi v čitanje. Kraigher Al. dr. Školjka. Drama v 3 dejanjih. Broš. K 2- vez. K 3-— Doslej neznan slov. dramatik je posegel z veliko smelostjo v življenje sedanje, v lažnjivi morali živeče družbe in nam jo predstavil v prizorih, nad katerimi se bodo moralisti zgražali polni ogorčenja. Drama izzveni dissonančno in gotovo zapusti globok sled v vsakem mislečem čitatelju. Milčinski Franc, Pravljice. Z izvirnimi risbami Maksima Gasparija in F. Birolle. Cena eleg. vez. K 4-—. Knjiga, kakršna še ni izšla v naši literaturi. Polna prave slov. poezije, primerna otroški fantaziji, pa tudi doraslemu človeku, ki se ob nje čitanja ne more ubraniti onemu posebnemu občutku, kakršen nam polje v duši, kedar se zamislimo in utopimo v mlada leta. Duša slov. ljudstva gleda iz te knjige. Najlepša hvala, ki se more o nji izreči! Beg A., Slosensko-nemška meja na Kočevskem. Z zemljevidom. Cena broš. 80 vin. Pisatelj je že poznan po dijugih sličnih razpravah, v katerih nam je zabeležil z nenavadno natančnostjo in podrobnostjo položaj Slovencev v narodnem, gospodarskem in političnem oziru tam, kjer meje s tujci. Na podstavi Begovih spisov bo šele mogoče sestaviti pregledno celotno sliko našega položaja, ki, žalibog, ni tak, da nas ne bi navdajal s skrbjo glede bodočnosti. Trdina Janez, Zbrani spisi. Izšla je že deveta knjiga z zanimivimi, doslej nepriobčenlmi pripovestmi. Zanimanje za Trdinove spise raste, labko se reče, od knjige do knjige. Slov. narod spoznava, kako neizmerno ga je ljubil pokojni pisatelj, s kako skrbnostjo je študiral njegove vrline in napake. Zato pa postane Trdina nedvomno ljubljenec naroda, eden izmed onih, ki si jih zapiše narod v srce. Trdinove spisi v roke, kdor hoče kaj govoriti o Slovencih ! Cena IX. knjigi broš. K 2-50, eleg. vez. K 3 70. Založništvo L. Schwcntncr vabi nadalje na naročbo Novih Akordov, ki so se razširili z devetim letnikom tudi v glasbeno revijo, v nastopajočem, desetem, pa dobe novo, elegantnejšo opremo z izvirnimi inicialami in vinjetami. Novi Akordi so edini slov. glasbeni zbornik, ki se pod spretno redakcijo dr.ja G. Kreka vzdržuje že celo desetletje in častno izpolnjuje svoje kulturno poslanstvo. Cena se vkljub znatnim stroškom za lepšo zunanjo obliko ni nič zvišala in znaša za vse leto K 10-—, za pol leto K 5-—, za posamezne številke K 2-—.