IVAN ZOREČ: BERA. 609 IVAN ZOREČ: BERA. (Iz povesti »Zeleni kader».) Na sopraznik svete Helene dne 15. aprila 1917. leta se je sredi globoke noči usula nagla in silna ploha nad širno prahosto, skozi katero težko in slabotno rine mala železnica iz Prijedora v Knin. Za nalivom je prihrumel divji jug in je otožno zavijal po mogočni hosti. Pod visokim in košatim drevjem ob železniški progi se je stiskala kakih sto mož močna četa. Nekoliko za njo so v razviti široki vrsti hrzali mali hercegovski konji in žilavi mezgi, vsi osedlani s praznimi tovornimi sedli. Z desne in leve, odspred in odzad, so rastli iz temne gošče posamezni možje in so se oglašali s previdnim oponašanjem nočne ujede. «Kje je Ojuro?» «Spred!» je zamrmrala senca pod drevesom. V kratkem blisku, ki je slabotno mežiknil bogve kje, se je posvetilo bodalo na puški tu, se je posvetilo tam. «Gjuro —?» «Kaj je?» Iz teme silnega debla se je dvignil plečat, visok mož. «Kaj je?» je ponovil. ' «Vse je v redu, nič sumljivega nisem dognal; drugi trije še opazujejo.» «Dobro!» je pokimal Gjuro in zamahnil z roko. Pozvednik se je obrnil in je odšel v smer, odkoder je bil prišel. «Četovodje k meni!» je Gjuro zašepetal možu v prvi vrsti in njegovo povelje je šepetaje šlo od moža do moža na desno in na levo. V nekaj trenotkih so se postavili predenj trije možje. In Gjuro je ukazal: «Ti, Lako, s tridesetimi možmi na drugo stran proge; ti, Pavo, prevzameš vso stražo, Stevo ostane pri meni! Pojdite!» 39 610 IVAN ZOREČ: BERA. Ko se je Lakov vod splazil na drugo stran proge, je Gjuro tiho poklical: «Paško!» Vitek, še mlad mož je prožno priskočil. «Pojdi in poslušaj, ali že bo kaj!» mu je ukazal poveljnik. Paško se je po mačje splazil do železniškega tira, naglo se ozrl na vse strani in nalahko pritisnil uho na tirnico. Naenkrat se je odmeknil, še enkrat pritisnil uho k mokri tirnici in naglo smuknil nazaj v goščo. «Gre, že gre!» je zadrhtel pred Gjurom. Plečati vodnik je tiho zažvižgal. Žvižg se je tiho ponovil onkraj proge. Četa se je pomeknila k progi in se razvila v dolgo vrsto. «Paško — luč!» je ukazal Gjuro. Mož je pocenil za široko deblo, tovariš mu je razprostrl plašč čez glavo, da je nevidno in varno prižgal četno svetiljko. Iz daljave se je zmerom razločneje slišalo sopihanje železniškega stroja. Paško je stopil na železniški tir in je začel vihteti svetiljko, ko je sopihajoči vlak privozil v bližino. Dolga črna kača se je sikajoče ustavila. Veliko svetlo oko ji je žareče gorelo, iz žrela so ji švigale iskre v vročem sopuhu. Z obeh strani proge, so planili iz gošče silno oboroženi možje in so se vzpeli na vozove; Gjuro se je z levico oprijel za stop-njični ročaj stroja, z desnico je nameril proti strojevodji bleščeč samokres: «Vdajte se! In dol s stroja!» «Kdo ste —?» je trepetal strojevodja. «Zeleni kader!» «0 verflucht!» se je ustrašil uslužbenec, debel, zalit mož, in je s kurjačem, ki se je kratko nasmehnil, pokorno splezal s stroja. Tudi vlakovodja in sprevodniki so se morali zbrati pri stroju. Gjuro jim je zažugal: «Kdor bi skušal pobegniti, ga ustrelimo!« Prestrašene železničarje je obstopilo nekaj oboroženih mož. Iz gošče so se prerinili-vodiči s konji in mezgi in napadavci so začeli naglo izlagati razno blago iz vseh vozov in ga spretno tovoriti na krotke živali. «Ljudje, to je vojaški vlak, kaj delate?» je ječal vlakovodja. IVAN ZOREČ: BERA. 611 «Saj zato!» se je nasmehnil Gjuro in je segel v žep. «Tu imate pravilno prejemno potrdilo, podpisano in opecateno po našem glavnem poveljniku, da smo vse v redu prevzeli!» Vlakovodja je segel po listini in se je nakremžil kakor bi se hotel razjokati. «Ali se bojite odgovornosti ?» je vprašal Gjuro. «Vojna je in sam Bog ve, ali me ne spravijo pred vojno sodišče.» «Pa ostanite pri nas! Tudi železničarje bi radi odtegnili vojni službi.» Železničarji so po vrsti odkimali. «2eno imam in otroke...» «Tudi mi skoraj vsi. Ali vi niste bili v strelskih jarkih in ne poznate vojnega klanja,» je dejal Gjuro in jim obrnil hrbet. Od zadnjega vlakovnega dela je pritekel kadrovec in je vojaško javil Gjuru: «V nekem vozu smo dobili dvajset vojakov. Naši ljudje so, Hrvatje, črnovojniki. Razorožili smo jih.» «Prav. Ali ostanejo pri nas?» «Skoraj vsi.» «Dobro; kljub temu pazite!» «V osebnem vozu smo dobili gospodično, ki je spala.» «In?» «Nemka je in potuje v vojaško službo kot pomožna pisarka.» «Potrebovali bi jo sami. Vprašaj jo!» V kratkem priteče ravno isti kadrovec: «Joka se.» «Vodi me k njej!» ukaže Gjuro in vzame vlakovodji svetiljko iz roke. «Takoj vam jo vrnem», ga pomiri. V vozovnem predelu je vila roke mlada in lepa ženska. Gjuro je dvignil svetiljko in je videl, da je zlatolasa. «Kdo ste, kaj hočete ?» je drhtavo vprašala. «Gjuro Savič, oddelni poveljnik v «Zelenem kadru» — ne bojte se!» «Zeleni — kader ?» «Karkoli ste morda slabega- slišali o njem, ni resnično. Prosim, ne bojte se nas! — Ali imate potne listine?» Iz njenih papirjev je videl, da ima pred seboj Ano X, hčerko višjega državnega uradnika v Gradcu. 39* 612 IVAN ZOREČ: BERA. «Torej kot pomožna pisarka v Albanijo?» «Da.» «Qospodična, ne bodite hudi, da vas ne pustimo dalje.» «Jezus, Marija in Jožef—!» je kriknila in omahnila na sedež. «Kaj hočete?» «Pri nas boste ostali. Kot pomožna pisarka ste vojak in torej moja ujetnica.» Dekle je še glasneje zaihtelo in se je prestrašeno umeknilo. «Ne bojte se, gospodična Ana, nihče vam ne bo skrivil lasu. Tam, v vojni ste v sto nevarnostih. Pa tudi drugače vas je škoda; vojna je vojna.» «Gospod, rotim vas: pustite me vsaj nazaj—!» je ihte povzdignila roke. «Ne; oprostite, ne morem.» Ana je pokleknila predenj in glasno zaihtela. Gjuro se je naglo pripognil, jo dvignil na sedež in ji nežno pobožal roko kakor bi jo hotel prositi odpuščanja. Telo ji je bilo jedro in okrogloudo, samo zdravje, roka pa mehka, nežna in topla. Mladega četnika je tujka ugrela in mu je močno ugajala; za trenotek je pridržal njeno roko. Lepa ujetnica ga je začudeno pogledala v smehljajoče se lice in kar nehote bi se bila še sama nasmehnila, če ne bi bil v tistem trenotku zunaj počil strel. Gjuro se je zdrznil in je hitro in odločno dejal: «Nič posebnega; vendar zdaj nam ne kaže, da bi se še kaj mudili. — Dajte mi svoje stvari, da vam pomagam!» Gospodična je nehote vstala. Kaj bi se še upirala! Saj ni mogoče. Tudi strel jo je tako oplašil, da bi se bala, če bi jo Gjuro pustil samo. V mlado dekliško srce ji je omamno segla silna čudovitost temne in viharne noči. Ko sta stopila iz voza, je pritekel Paško in je javil: «Neki ujetnik, ki se je bil že priglasil k nam, je naenkrat planil v goščo. Prestrelil sem mu nogo.» «Obveži mu rano in daj ga na konja. Na mojega konja pomagaj pa gospodični. Njen kovčeg spravi k drugim stvarem. — Ali ste vse natovorili?» «Vse; česar nismo mogli, bomo sami nosili.*» Gjuro je stopil k železničarjem: IVAN ZOREČ: BERA. 613 «Vozite dalje in ne zamerite, da smo vas mudili. — Še nekaj: ali ste ob kaj, kar je vaša osebna last?» «Ne!» so mu potrdili in so urno poskakali na svoje prostore. Vlak je odsopihal, otovorjeno četo je vzela silna hosta. Ojuro je ogrnil Ano s svojim plaščem, da se ne bi premočila v dežju, ki je neprijetno pršil skozi vejevje. V pretrganih, polglasnih stavkih seje seznanjal z njo in jo pridržaval na levi strani, da ni omahnila z nizkega konjiča, ki je po kozje in v neenakomerni hoji iskal svojo pot. Vsa četa je molče sledila; pod nogami ji je čvekalo blato, drugače je bilo vse mirno, še konji niso hrzali, Proti jutru so dospeli do prvih taboriščnih straž, ki so glavnemu poveljniku takoj po vojnem telefonu naznanile Gjurov povratek. Ko so prišli v taborišče, ki se je skrivalo v zaraščeni dolinici, so se ujetniki čudili strogemu vojaškemu redu in so začeli skoraj misliti, da so prišli med prave in redne vojake. Po ranjenca so prišli bolniški strežniki z vojaškim zdravnikom in so ga odnesli na pravih vojaških nosilih v čedno bolnico, ki je bila zgrajena iz lepo obsekanih hlodov. Tudi Ana je strmela in je bila zmerom bolj mirna. Čutila je, da je prišla v čisto nov svet, ki jo je začel silno zanimati. O svoji usodi ni več dosti premišljevala. Oči so ji obstale na Gjuru, ki je dajal kratka povelja. Zanimiv človek. Obraz mu je gorel, visoka, plečata postava mu je bila kakor vkopana pred poslušno četo. Po zamahljaju njegove roke se je vrsta zgoščevala in uravnavala v določen red. Z raznih strani so pritekli molčeči ljudje in so se razvrstili ob hrzajoče konje, da bi jih raztovorili. «Zdaj smo pa spet lepo preskrbljeni!« se je smehljal brhak mož in je smehljaje pomolil skorjico kruha malemu grivastemu konju. «Lepa bera, res!» se je veselil močan drug. «Starega bo veselilo, da se je tako krasno posrečilo.!» je potrdil vodič, ki je tepljal svojega konja po napetem vratu. Še preden so začeli snemati težke tovore z upehanih živali, je prihitel glavni poveljnik tihega taborišča in je smehljaje pozdravljal zadovoljne kadrovce. 614 IVAN ZOREČ: BERA. Ojuro je urno stopil predenj in mu na vojaški način kratko poročal o nočnem napadu. «Tudi neko nemško gospodično sem zajel, gospod major,» je končal z drhtečim glasom kakor bi se hotel pohvaliti in obenem opravičiti. «Qospodično—? To ni bilo prav. Kje je?» Ana je še sedela na malem konju. Ko je videla, da se ji bližata, je spustila Gjurov plašč. V mladostno in čedno lice ji je posvetil jutranji svit, ki je naznanjal bližajočo se zarjo, rahlo rastočo izza daljnega obzorja. Krotka jutranja sapa, nežno otresoča tisočere bisere z mladega zelenja, ji je prijazno dihnila v krepko postavo, pod tenko mestno obleko so se ji visoko dvigale jedre prsi. Brhka ujetnica se je hotela spustiti z mirnega konjiča, a major je urno priskočil in ji je vljudno pomagal na tla. Začuden jo je pogledal v zardeli obraz: «Ne zamerite, gospodična, ali prečudno naključje vas nam je dalo. Jaz sem tukaj poveljnik in vam vračam prostost. Moji ljudje vas spremijo do prve železniške postaje še danes, če hočete.» Gjuro je roteče govoril v majorja, ki je odločno odkimoval. Kaj sta govorila, ni razumela. Odgovoriti ni mogla, ker se je kar zmedla, ko se je zagledala v zardeli Gjurov obraz in njegove plamteče oči, ki so se željno vpijale vanjo. «Gospod major», se je nazadnje našla in je čisto mirno govorila, «iz mojih papirjev ste videli, da sem potovala v vojaško službo. V moji domovini je beda, in zaradi bede sem tvegala svoje zdravje in vse.» «Zelo ste tvegali!» je kratko potrdil. «Ali nimate staršev?» «Imam. Moj oče je višji državni uradnik in strada. Zato sem se hotela umekniti od naše siromašne mize.» «Vaši starši niso poznali nevarnosti, v katero so vas poslali.» «Sila je sila.» «Čast je čast — pojdite domov, gospodična!« < pravoslavnega kurata. «Dobro, sinko, pojdi z menoj!» «Tudi jaz, oče», so se spomnili skoraj vsi, ki so bili pravoslavni. «Pridite, otroci, pridite!» se je pop razveselil in je postrani pogledal katoliškega kurata, ki je pobešenih oči in sam počasi odšel proti bolnici. Izmed katolikov ni nihče zahrepenel po verski tolažbi. t^ «Zakaj si se tako bal, da gospodična ne bi ostala pri nas?» je major vprašal Gjura, ko sta ostala sama. «Všeč mi je in vem, da nam lahko še dosti koristi, če je taka, kakršno si jo mislim.» «Rajši bi videl, da je ne bi imeli.» «Če bi odšla, bi šel za njo in bi jo privedel nazaj—.» «Kaj si ob pamet?» «Brez Ane bi bil ob pamet in ob mir.» «Gjuro, nobenega nasilja dekletu!» «Poznate me, gospod major.» «Dobro, zaupam ti. — Ali kaj bo reklo moštvo? Kaj bo, če si bo vsakdo pripeljal žensko? In z isto pravico, kakor ti?» «Oospodična je naša uslužbenka in nič drugo. Če bo meni še kaj več, to je v njenih in božjih rokah.» Major se je kratko zagledal v pošteni Gjurov obraz, potlej se je krepko zasukal na peti in je rekel: «Pojdi k njej sam in jo pozdravi tudi v mojem imenu!»