84
Zgodovinske stvari.
Češki kralj Karol I.
Spisal Fr. Jaroslav. (Dalje.)
Da bi kraljevino češko dobro previdel proti vsa-kojakim navalom neprijateljskim, ustanovil je Karol 1. 1363. v raznih mestih orožarnic in jih previdel s potrebnimi ljudmi. Tega leta tudi so se na njegov ukaz postavile javoe žitnice, da bi se tako v prihodnje v okom prišlo lakoti.
V tem času so se na novo rotili proti cesarju neprijatelji njegovi in so privabili na svojo stran tudi kralja danskega Valdemarja IV. in pomoranskega vojvodo Bogislava. Ali Karol je raztrgal to zvezo s tem, da se je oženil z Bogislavovo hčerjo Elizabeto. Svato-vali so z veliko slovesnostjo v Krakovem v pričujoč-nosti dveh kraljev, danskega in cipersko-jeruzalemskega, in velikega števila vojvod in knezov. S to ženitvijo je bil utrjen mir med Cesko in Poljsko in s posredovanjem Kazimira, kralja poljskega in papeževega nuncija, je tudi Ludovik, kralj ogerski, kateri je vsako-jakih reči cesarju očitati hotel, obljubil mirovati. O tej četrti ženi Karolovi se pripoveduje ta posebnost, da je bila nenavadno močna, tako da ni samo srebernih ploščekov v svitke zvijala, nego tudi najmočneje podkve igraje z rokami lomila.
Tega leta je pridobil Karol rodu svojemu mejno grofijo braniborsko, kajti oba mejna grofa Ludovik in Oton,  ki sta bila v razporu s svojim bratom Štefanom
bavarskim, zapisala sta cesarju svoje zemlje, če bi brez moških naslednikov umrla. Julija meseca je prišel cesar sam v Branibor in dal priseči zvestobo sebi in svojemu dveletnemu sinu Vaclavu, kateremu je podelil naslov mejni, grof.
Se bolj je hotel Karol povišati svojega malega sina s tem, da ga je namenil kronati za kralja češkega. Ali modri možje, vzlasti nadškof Ernest, so odsvetovali kralju, in to zbog veljavnih razlogov. Razložili so kralju, da bi težava bila dete držati v poslušnosti, če bi biio ožarjeno z žarom kraljevske časti. Krona ni prazen obred poleg pravic, ki jej gredo, ima tudi dolžnosti, katerih dete ne more spolnovati. No, vkljub temu je Karol svojo željo dognal in dne 15. junija 1. 1363. je bil okronan dveletni Vaclav, in tri dni potem tudi nova cesarica.
Leta 1364. je umrl praški prvi in najveći nadškof Ernst, in na njegovo mesto je bil izvoljen od kapiteljna soglasno Janez Očka, do tje škof olomuški , ki je kmalu na to prejel od papeža dostojnost legata svete stolice v škofijah reznanski, bamberški in mišenjski. Pozneje je ta šljof bil povišao tudi na kardinala.
Naslednjega leta je obiskal cesar papeža Urbana V. v Avinjonu, vzlasti s tega namena, da bi ga pregovoril, naj se vrne v Rim kot pravo stolico namestnika Kristusovega, k čemur se je ta papež pozneje tudi odločil. Od tam se je podal Karol v mesto Arles, glavno mesto nekdanje kraljevine arelatske, ki je sicer z večine v rokah kralja francoskega bila, ali se je vendar še vedno imenovala med fevdi svete države rimske. Tu se je v spomin na pravo, ki ga je imel kot cesar do te zemlje, dal Karol od tamošnjega škofa okronati za kralja are-latskega, kar se uže 300 let ni bilo zgodilo.
Leta 1368. dne 14. februarja se je rodil cesarju drugi sin , pozneje cesar Sigismund. Tega leta je šel Karol s cesarico na Italijansko, izroČivši upravljanje zemlje za časa svoje nenazočnosti nadškofu Janezu. Na Italijanskem se je moral bojevati z močnimi Visconti milanskimi, s katerimi so bili spojeni gospodarji veron-ski iz rodovine „de la Scala". Te nasprotnike je moral z orožjem v poslušnost ugnati. Potem se je cesar v Viterbi s papežem Urbanom V. sešel in za slavno peljal v Rim, da bi tam, kakor je nekdaj bilo, svoj stalni sedež imel. V cerkvi šentpeterski je bila cesarica okronana. Pri tej priliki je kupU Karol v Rimu dom in ustanovil v njem hospital za Cehe. Ta pot se je cesar dalj časa mudil na Italijanskem, imel je mnogo uravnati , kar pa se ni dalo brez krvavih bojev z razbrzdanim plemstvom in upornimi mesti. Sa le avgusta meseca 1. 1369. se je vrnil domu, ko je bil izvedel, da se nasprotniki z novega rotijo proti njemu.
Po smrti kneza svidnickega in javorskega Bolka so pripadle njegove zemlje kroni češki; ali vendar je moral Karol napraviti sklad, da je mogel rešiti 03talino Bolkovo, na kateri so imeli različni sorodniki njegovi zagotovljene znamenite svote.
Leta 1370. se je podal cesar v Branibor, kjer si je z novega dal potrditi dedično pogodbo od mejnega grofa Otona, ki je po smrti brata svojega Ludovika začel misliti o tem, da bi dal raje zemlje svojim sorodnikom, s katerimi se je bil med tem zmiril, kakor Ka-rolu, kateremu so vsled pogodbe pripasti imele.
Tega leta je zasnubil cesar sina svojega kralja Vac-lava z Johano, hčerjo vojvodo bavarskega Albrehta. No, ker sta bila oba še premlada, poročena sta bila še le čez 6 let.
Zveza, ki se je bila ta čas proti cesarju zvezala, nekaj po nezadovoljnih knezih državnih, nekaj po neprijaznosti sosedov Karolovih, katerim se je pridružil tudi v Avinjon se povrnivši papež, razpadla je sama ob
85
sebi, ker je smrt vmes segla. Umrli so namreč kmalu* drug za drugim Kazimir, kralj poljski, papež Urban V in mogunški nadškof Gerlah, Ludovik, kralj ogerski pa' ki je tudi bil v tej zvezi, imel je dela čez giavo na Poljskem, kjer je postal naslednik svojega tasta Kazimira. Na papeževo stolico je bil povišan Gregorij XI., prijatelj Karolov, in mogunški nadškof in izborni knez je postal cesarju udani Jan de Ligne.
Leta 1371. je cesar na gradu Karlsteinu zelo obolel, tako da zdravniki niso vedeli nikamor naprej. No, je vendar okreval.
Naslednjega leta se je po prizadevanji papeževem dognalo prijateljsko sporazumljenje med cesarjem Ka-rolom in Ludovikom ogerskim in poljskim, ki je obljubil dati eno hčer drugemu sinu cesarjevemu Sigis-mundu, kar se je pozneje res zgodilo.
Po tem je mejni grof braniborski Oton vkljub obnovljeni dedični pogodbi poklical k sebi bratana svojega, Friderika bavarskega, z oroženo močjo, imenoval ga za naslednika in dal mu priseči zvestobo od stanov deželnih. Cesar mu je napovedal vojsko, ki pa nič ni odloČila, zato je sklenil primirje na dve leti. Kedar je primirje izteklo, peljal je cesar osebno močno vojno nad Otona, in ker se le ta ni mogel upirati nadmoČi Karolovi, bil je prisiljen odreči se svoji zemlji. Za nekako odškodovanje je prejel nekaj posestev čeških v gorenji Falci. Cesar je koj vzel v posest mejno grofijo braniborsko ter jo na prošnjo stanov, kakor poprej Šlezko in Lužice, spojil s kraljevino češko. Ali ker je bila ta zemlja zavoljo zanikarnosti poprejšnjih vladarjev vsa zanemarjena, skrbel je Karol na vso moč o tem, da bi jo spravil v pravi red, kar se je mu v malo letih tako dobro sponeslo, da sočasni pisatelji teh malo let ne morejo prehvaliti.                                   (Dal. prih.)