Veselo kopališče.3 (1812.) I. [Vojaško] Oficirsko kopališče na Starem trgu v Ljubljani. Bogato urejena [budoar] kopelna sobica poleg glavnega [kopali] plavališča. Noč. Umetno izrezljana bronasta oljnata svetiljka brli. Poloblečena sedita, ko sta se skopala, na kanapeju mladi poročnik Charles Reaux in njegova ljubica Marjeta4 Verderberjeva. Marjeta* Verderberjeva (ko se izvije Reauxu iz objema). Res, novo je življenje se začelo, odkar ste vi Francozi tu[kaj]! Ljubljana črez noč je spremenila svoj obraz. Moj Bog, kako je bilo dolgočasno poprej pri nas! Veš, zdelo se mi je, da naša megla [kakor rjuha bela] ko umazan prt leži vse leto nam nad glavami. Nič solnca, nič veselja, nič [zabav] sprememb! Ves teden delaj, delaj — in v nedeljo greš k svetemu Miklavžu k maši, oh, s povešeno glavo pobožno, v rokah nesoč molitvenik! Po opravilu nagovoriš gredoč pokako znanko; in naskrivaj in smešno sramežljivo • se nasmehijaš gospodu kakemu, ki te pozdravi s poželjivimi očmi... In to je bilo vse, da, vse! «Ljubljana — dolga vas» tako smo peli pri cvičku dan na dan poprejšnje čase ... In zdaj! In zdaj! Veš, meni se dozdeva, da vi francoski oficirji k nam prinesli kos Pariza ste s seboj! 3 Aškerc je bil v zapisniku, ki je ostal ohranjen v njegovi ostalini, to pesem prvotno označil: Reaux. Ep. in jo namenil v ciklus «Ilirija», ki ga je objavil v Pesnitvah, Peti zbornik, str. 211—239. Dejansko pa tega epa ni objavil v omenjenem ciklu; iz kakega razloga je to opustil, se ne da ugotoviti. — Prav tako sta v istem seznamu pesmi, določenih za peti zbornik Pesnitev, označeni zgoraj objavljeni pesmi «Kritik Pikoslav» (kot. 37.) in «Trde se vam zdijo moje pesmi? (kot. 41.), ki pa ju pesnik istotako ni objavil v omenjeni zbirki. * Prvotno: Marija, nato premenjeno v: Marjeta. 197 Vsaj slišala sem včasi praviti, kako veselo mesto je Pariz! Ljubljančanke sedaj smo vse drugačne ko prej! In šele vi Francozi ste živeti naučili [ste] nas! Puščava družabno bilo je življenje naše, sedaj je pisan travnik, vrt dišeč! Zdaj sije zlato solnce tudi ženskam! Saj vendar nismo nune ... R e a u x. Slavo poješ Francozom, ljubica! I, pa kako ne bilo bi veselo tu v Ljubljani, kjer toliko prebiva lepih žensk! In če začela se je nova doba v družabnem občevanju, kdo je kriv, če ne Ljubljančanke same? Le ve pritegnile ste nase srca naša, razplamenile v nas ljubezni žar z lepoto svojo, svojo nežnostjo! Marjeta. Ne, vi ste nas izpremenili! Vi [ste krivi] ustvarili nam novo ste Ljubljano! R e a u x. Lahko ustvariti je kaj, Marjeta moja, če ti gradivo pride pod roko hvaležno! In iz vas Ljubljančank ustvariti popolne Parižanke, ki ljubijo življenje, draga moja, za nas pač to ni bil poseben trud! ... No, nekaj pač zaslug imamo tudi, seveda mi sami! Francozi smo, sinovi starega smo naroda! [Kajpak!] Velika revolucija minila ni brez sledu. Med staro šaro vrgli smo marsikak izpreperel predsodek. Veš, tam v Parizu več ne [vprašamo] hodimo [pred vsakim] po svet k menihom pred korakom vsakim. Povojev, ki potrebni so otrokom, smo iznebili davno se pred vami! r / Na svojih nogah mi stojimo, veš, in s svojo glavo mislimo že davno! In kakor na Francoskem je, tako naj bilo tudi bi v Iliriji! Tako bi radi mi! Marjeta. Kajpak! Mi tudi! R e a u x. No, dobro! Glej, življenje, ljubica, je prvo. In človeška družba je zrcalo in merilo izomike ... Pa kam zabredla sva nehotoma? [Haha!] Sestajava se tukaj mar zato, da bi probleme prerešetovala in razvozlavala proklete vozle svetovnih vprašanj? Kaj! Nikakor ne! Vrag vzemi pusto modrovanje zdaj! Saj nisva v šoli — v kopališču sva! Jaz nisem tvoj profesor — ljubček sem. Filozofu je jo naj sivi starci! Kaj lepšega in vse kaj boljšega imava midva delati na svetu! Ljubiva se! To najin je poklic! Oba sva mlada, vroče sva krvi. Uživati veleva mi srce. [Poljubi me! ... Tako! In še in še!] Naj gledam le obraz prelepi tvoj, naj poljubu jem te ko po navadi! Marjeta. Ko po navadi ? ... Meni pa se zdi, da ni med nama vse več «po navadi» ... R e a u x. Kako to misliš? Ne razumem te! Marjeta. Tako?! ... Jaz mislim namreč, da moj Charles ni tisti več, ki bil je še nedavno ... Pa to veš vendar sam najbolj ... R e a u x. Kako? V ugankah danes govoriš, Marjeta! Marjeta. Uganka res je, da ti je mogoče dve ljubici imeti kar obenem ... Reaux. Hoho! Kdo pa povedal ti je to? Marjeta. Kdor ve ... Le tiho! Ne razvnemaj se! Ne hlini se mi več in ne pretvarjaj! Saj ne vsiljujem se! Če si se naveličal me, pa [le zahajaj] shajaj rajši z drugo se poslej veš, s tisto drugo, ki ti bolj je všeč ko jaz! Reaux. In kdo je tista «druga»? A? Marjeta. Pradedje njeni bredli svoje dni so skoz rudeče morje ... Hahaha! Reaux. Kaj praviš? In kako ji je ime? Marjeta. Suzana Wassertal! Imaš zdaj dosti? Reaux. Da, ljubica! Dovolj imam za danes! Ah, to so same čenče! Mož je njen pri Cojzu knjigovodja... Včasi pridem pogledat v trgovino ... Znan sem z Židom ... Tako sem se seznanil tudi z ženo na neki veselici... Kaj je to kaj hudega? Ne bodi ljubosumna! Marjeta. Imam povoda pač za to, moj ljubi Charles! Vem, da jo ljubiš, črno Židovko ... Ljudje si že šepečejo po mestu ... Reaux. [Vse laž!] Vse sama laž! Ne dam očitati ničesar od nikogar si! Tako je! Marjeta. Adieu, gospod Reaux! Če vse je res, kar pravile so priče mi te dni, končano je med nama vse! Prisegam ti, da se maščujem [maščujem se] strahovito! In videl boš, kako zna maščevati se ljubeča ženska, ki jo je za hrbtom izdal, prevaril moški! Charles, adieu! (Odide razburjena.) 19. X. II. Sobica kopališčnika Cherona v vojaškem kopališču na Starem trgu. C h e r o n objemlje Marjeto Verderberjevo. C h e r o n. Hihi! Kaj takega pa nisem še doživel! Oh, lepa gospodična, res, da ne! Prejel od častnikov sem že darov, denarja in zlatnine za usluge, ki svet ne sme jih zvedeti nikoli — pa da bi oficir prepustil mi dekleta svojega — pri moji veri! — [Ne, ne!] Kaj takega pa nisem še doživel! [Gospod Reaux je dober kavalir.] Marjeta. Fej! Sram te bodi! Kaj blebečeš, tepček? Kdo pravi, da Reaux me je prepustil, podaril tebi?! Sam pač veš, Cheron, da zapustila sem poročnika, ker ni mi bil več všeč. Ti fant si lepši in mlajši si! Kaj mari so mi šarže! In ko si zadnjič pil v gostilni naši, zagledala sem v tebe se, Cheron! Izginil iz srca [mi] je Charles Reaux — in ti zasedel mesto si njegovo! Zato prihajam k tebi v kopališče. Trenutki, ki prebijem jih s teboj, so slajši nego pri poročniku! Cheron. Oh, gospodična, vi [le] se le igrate z ubogim kopališčnikom, ko dete 201 igra se s punčko. Naveliča se je kmalu pa si zaželi spet druge in lepše... Marjeta. Kaj se spet ti sanja? Moj si, Cheron, ker fant si lep, saj pravim! Cheron. Vaš — in povejte mi, Marjetica — povej mi, ljubica, katerega boš ljubila pojutrišnjem? Bojim se, da zapustiš me, kakor [oficirja] zapustila si oficirja! Ni li res, kar pravim? t Marjeta. Ostanem zvesta ti na vekomaj, če mi izpolniš majhno, skromno prošnjo. Cheron. Kaj prošnjo?! Vsaka tajna želja tvoja mi je ukaz! Govori, ljubica! [Za vsak poljub iz tvojih sladkih ust v Ljubljanico ti skočim, če želiš! In za ljubezni vsak užitek grem v krvavi boj, v smrt grem, Marjetica! Če ljubiš me, sem suženj tvoj pokoren. Povej, kaj naj storim, da si ohranim ljubezen tvojo? Brž povej, povej!] Marjeta. [Ni treba skakati v Ljubljanico, ni treba ti hoditi zame v boj, ne v smrt, moj ljubi fant Cheron! Jaz hočem te imeti tu pri sebi!] Za kar te prosim, to je sila malo. Saj veš, kako smo ženske radovedne. In če ustrežeš moji radovednosti, izpolnil si uslugo mi veliko. Cheron. Govori, le govori! Kaj želiš? Marjeta. Povej, kaj v hiši tej se vse godi, v tem kopališču? Kaj godi se tu 202 ponoči? Slišiš, dragi moj Cheron! To hočem vedeti! Cheron. Marjetica, potrkala si zdaj na vrata, ki ne smel bi jih odpreti jaz nikomur! Nikomur, veš! Cheron je tukaj sluga, zaupnik oficirjev, plačan je, zato da jim pomaga in — molči! Marjeta. Skrivnosti torej se vršijo tu? Ah, to je zanimivo! Dalje, dalje! Cheron. Stoj! Dalje se ne upam, ljubica ... Marjeta. Kaj? Bojazljivec, strahopetec, baba! Pa praviš, da me ljubiš, da storiš vse, kar želim! Grdo si me prevaril! No, pa ne pridem več! Nikoli več! Cheron. Oh, gospodična! Oh, Marjetica! Sme grešnika izdati spovednik? Sme li povedati, kar slišal je od njega v spovednici ? Marjeta. Ah, tako?! Godijo torej grehi se skrivnostni ponoči v kopališču . .. Cheron. Oh, oh, oh! Zakaj sem [vam] ti povedal to, jaz šleva! Nikar ne izprašuj me več, dekle! Če gledam ti v oči, kar leze mi skrivnost z jezika in težko, težko jo zadržavam! Marjeta. No, če ne poveš mi vsega, pa ne pridem več, nič več! [Cheron. Oh, saj povem, povem! Dobim poljub, če ti povem, izdam, kar vem? Marjeta. Dobiš! Dobiš jih brez števila, kolikor boš hotel, samo da poveš mi vse!] Cheron. In če povem ti, boš li moja vsa potem, Marjetica, in samo moja? Marjeta. Vsa tvoja bom in samo tvoja, tepček! Cheron. No, pa naj bo, naj bo v imenu božjem! Oh, vražje ženske! ... Bog mi greh odpusti! ... Prisegel sem, da molčal bom ko zid — in zdaj prelomim to prisego sveto in vse zaradi žensk, zaradi žensk in njihove ljubezni! Marjeta. Hitro, hitro! Mudi se mi domov! Govori brž! Cheron. Ponoči torej shajajo se tukaj na skrivnem lepe dame s častniki... Marjeta. Katere dame? Kaj se še godi? Cheron. Jih ne poznam! Ljubljančanke, to vem, so vse! In lepe so in mlade so. [In gospodične so pa tudi žene ...] In kopljejo se skupaj z oficirji in šalijo in smejejo se vmes ... Najbolj je razposajena in glasna soproga Wassertalova ... Poznaš li to mlado črnolaso Židovko? Ves čas zabava ž njo se Charles Reaux... Marjeta. Dovolj! Dovolj sem zvedela, Cheron! C h e r o n. Nikar me ne izdaj [te, gospodična], Marjetica! Tako [vas] te ljubim ... Ako me izda[te]š, se ustrelim, Marjetica ... No, kaj?! Dobim li zdaj plačilo za skrivnost? Marjeta. Plačilo — na! Na prsi moje, fant! Skrivnosti, ki si mi izdal jo zdaj, ne morem ti poplačati dovolj, če[prav]tudi sebe samo dam zato! (Poljubuje ga strastno in potem naglo odide.) 20. X. III. i. prizor. V vojaškem kopališču na Starem trgu. Ponoči. Bronaste oljnate svetiljke visijo s stropa. V basenu se kopljejo francoski oficirji in ljubljanske žene, med njimi židovka Suzana Wassertalova. [Samo glave gledajo iz vode.] Blizu nje stoji Charles Reaux. Vsi stoje do vratu v vodi. Sliši se smeh, brizganje in pljuskanje vode. Suzana Wassertal (žuga Reauxu poredno s kazalcem). Počasi, le počasi, ljubi Charles! Kaj misliš, da verjamem jaz ti vse, kar praviš o ljubezni mi? Kaj še! Kaj pa — Marjetica Verdeberjeva? Reaux. Ne rečem, da ni lepa! Pa naivna je miška! Poigram se včasi ž njo, če tebe nimam [blizu]... Suzana. Tiho, tiho, grešnik! Reaux. Oh, grešniki smo vsi — možje in ženske! Odpuščajmo drug drugemu! Dokler [grešimo, saj ljubezen greh je sladek!] živimo, vsi grešimo dan na dan. 205 Suzana. Katero torej ljubiš? Mene ali Marjeto, ti porednež? R e a u x. Tebe, tebe, Suzana! Le zaradi tebe sem izmislil si skupna kopanja si tu! Povabil tovarišev sem nekaj svojih in še ti se shajajo zdaj z ljubicami v vojaškem kopališču zadnje čase. No, ali ti ni všeč? Suzana. Všeč že! Pa kaj, če pride vse na dan? Če zalotijo možje nas naši! Strah me je, moj Charles, če le pomislim, kak škandal bi bil! (Umakneta se v ozadje.) Prvi oficir (poje, držeč svojo damo za roko). Allons, enfants de la patrie! Le jour de gloire est arrive! Drugi oficir (pljuska vodo v svojo damo in poje). Au dieu mon ame, ma vie au roi, mon coeur aux dames, 1' honneur pour moi! Tretji oficir. Vive 1' Illy rie! Četrti oficir. Da, Illy rie! Tako je! Živela Ilirija in živele Ilirke! Čedalje bolj veselo je v Ljubljani! Peti oficir. He, Charles Reaux! Okus tvoj res ni slab! Hvaležni smo ti vsi za to zabavo! (Sliši se smeh in pljuskanje vode.) Suzana. Messiers, mesdames! Francozi naj živijo! Ljubezen naj živi in pa življenje! 2. prizor. Skozi vrata prihajajo francoski generali z meščani vred, med njimi je žid Wassertal. Poslednja vstopi pred basen Marjeta Verderberjeva. Nastane silna zmešnjava. Ženske v vodi kričijo. Marjeta. Tu sem, moj Charles Reaux! Tu sem, tu sem! Zdaj veš, kako maščujejo se ženske! Zdaj veš, kako se znajo maščevati prevarane, izdane ljubice! Nemalo truda stala je osveta me ta! Obiskati sem morala gospode generale in povedati jim vse, kar tukaj se godi! Oblaziti sem morala može nezvestih žen in pripeljati semkaj jih za priče! Ponižati sem morala se reva, ponižati pa ljubiti Cherona, preprostega vojaka, le zato, da mogla sem izvedeti skrivnosti, vse, vse skrivnosti kopališča tega! Velika žrtev zame, velik [bil je] trud. Pa ni mi žal! Nocoj si kaznovan za nezvestobo [svojo], Charles, ti moj galant! Imej Suzano! ... Kaj škandal mi mar! Osveta sladka — to je glavna stvar! (Dalje prih.) 18. XII. 09. Joža Lovrenčič: Publius in Hispala (Nadaljevanje.) VI. Pri Titu Semproniju Rutilu so imeli obisk. Duronijo je obiskala svakinja Ebucija, sestra njenega prvega moža in teta Publija Ebuci ja. Ko jo je naznanil gospodinji suženj-vratar, se je zavzela, ker od njene poroke s Sempronijem je ni bila več obiskala. Tedaj ji je prigovarjala, naj ostane vdova in skrbi za sina, a ni je hotela poslušati; menila je, da je za vdovski stan le še premlada. Zamerila se je Ebuciji, ki je ljubila nečaka, in od tedaj se nista več videli in pogledali. Publius je teto cesto obiskoval in če ga ni bilo par dni, je bila že v skrbeh zanj. Zadnje dni ga ni bilo. Zato je prišla in še nekaj je imela na srcu ... 207