Ciril Zlobec I. VID Ne čudi se, z zaprtimi očmi te vidim, gledam: še si mlada, lepa. Ne smej se, vem, da je ljubezen slepa in vidi to, kar videti želi. Ko gledava se iz oči v oči, pogleda mi ne orosi bližina, ne hodim čakat te pred prag spomina, ko zasnežene so že vse poti. Globoko vame si že izklesana, iz mojega srca, ne iz daljav, me vabiš, zapeljuješ razigrana, da ves bolan od tebe sem postal: sam v sebi kar naprej s teboj posedam in gledam te, oči zaprem in gledam. II. SLUH Zgoščen sam v sebi kot najgloblja noč, ko klic samotne ptice jo predre, poslušam v strahu, vendar upajoč, da oglasiš se iz daljav teme. Poslušam te. Ko se v svoj molk zapreš, če prej morda sem bil, več nisem gluh, vsak tvoj pogled, vsak gib, vse, kar počneš, kar misliš, čutiš, toči se v moj sluh. Ciril Zlobec PETERO ČUTOV IN TVOJ GLAS 638 639 PETERO ČUTOV IN TVOJ GLAS Za jezom tvojih ustnic čakajo besede, še nikoli izrečene, iz tebe vame se pretakajo in v meni, s skupno željo oplojene, rojevajo besedo, ki bi rada bila prisega, da imaš me rada. III. DOTIK Dotik dveh rok, ko druga drugi v dlan prikliče toplo roso poželenja, trenutek, ko pol mojega življenja odteče vate iz odprtih ran, ki ne bolijo: tudi tebe pol se vame toči, da poslej živela drug v drugem bova polno, še bolj scela, brez dvomov, negotovosti, strahov. Dotik, ki skrite energije sproža vse do bližin notranjega viharja, ko v znoju se ob kožo lepi koža, ko se telo s telesom pogovarja, ko ti molčiš in jaz sem brez besed in sama v sebi sva edini svet. Ženska si z okusom po pomladni strasti, vsak del tebe se ponuja mi drugačen, da puščavsko večno žejen, volčje lačen pil bi te in jedel v nerazumni slasti. Skoraj vse v ljubezni včasih ni zadosti, ah, te dojke v bluzi, sramežljivo blizu mojemu poljubu, nežnemu ugrizu, zmerom bolj in bolj z okusom po norosti! IV. OKUS Ciril Zlobec 640 In hrustljave mečice, dražljivi vrat, včasih kaka solza, ki pogled zbistri, vlažna usta - vsa si kot jesenski sad. Vendar nisi angel, vražja ženska si, srečna sestavina minusa in plusa. Toda vedi: vsak okus je stvar okusa. V. VONJ Kot vzcvela vrtnica v rokah vrtnarja, ki se na vsak njegov dotik odziva in z žlahtnim vonjem vsa se mu podarja, si tudi ti, v objemu, vsa vonjiva. Ko s prsti ti zabredem v goste lase, kot cvetni listi zadehtijo vame, da te vdihavam, vso posrkam vase in uživalec sem in plen omame. Iz vseh smeri tvoj vonj me k tebi vabi, če kdaj spomin, nagon ga ne pozabi, z nedolžnostjo živali mu sledim. Ko malodušje včasih me pograbi, v nosnice in v srce tvoj vonj lovim, saj kdaj že sam ves prepojen sem z njim. TVOJ GLAS I Tvoj glas - tako igriv, tako zaresen, otroško mil, izvablja me v omamo bogvedi česa, kot življenje samo abstraktno božji, zemeljsko telesen, ves tu, da bi lahko v roko mu segel, pa spet oddaljen sam s seboj sameva, vse tišji že od lastnega odmeva, kot da utrujen sam v svoj grob bo legel. na suha usta, kot rešilni pas, ko se ljubezen v malodušju utaplja. Daj, reci kaj, da slišal bom tvoj glas. II Daj, reci kaj, da slišal bom tvoj glas. Z njim me priklici, vrni spet v bližino nevarne sreče; jaz več nisem jaz, predaleč že zabredel sem v tišino, globoko v grlu mi že dolgo spleta pomladno gnezdo za nov rod besed. Morda bo ena sama, a spočeta v prepričanju, da bo rešila svet. Ta najin svet, ki ga prav zdaj živiva, vanj rešena in hkrati ujeta vanj, že sama sebi uganka nerešljiva: Je to res konec blodnih potovanj? Je čas miru, ki si ga ne želiva? Je nov začetek še bolj norih sanj? III Je nov začetek še bolj norih sanj ta misel, ki obsedenost postaja da kadar ljubim, čudež se dogaja, ne drugim, meni, ker verjamem vanj. Sebičnost, vem, ki pa predsodke briše, v njej spet predrami se vsa moč srca, z njo do bližin najvišjega boga ljubezni pneva se vse više in više, da sama sebi vzklikava: Hozana! Minljiva večnost v dušo nama seda, da v hipu sva od nje vsa obsijana. Pa vendar zmerom od nekod se vrača, kot dvignjen prst, kot ljubljena igrača v tej nori igri src, kot rosna kaplja 641 PETERO ČUTOV IN TVOJ GLAS | Ciril Zlobec 642 Potem v ta čar odtrga se beseda, ki ves čas sva si brala jo v očeh. In mine čar. Spet sva na trdih tleh. IV In mine čar. Spet sva na trdih tleh, a človek za seboj le ne pospravi prav vseh ljubezni v poležani travi, v zmečkanih rjuhah, v zbeganih očeh. ki iz daljave prosijo: Ostani!, čeprav nikoli nisem hotel stran, četudi dihaš v meni noč in dan in črni dvomi nama so neznani. Spomin je več kot to, kar je bilo, še ves drhti, kot midva, od življenja, tako ves živ je, zemeljsko telesen in svetel kot ozarjeno nebo: kot pesem jutra čezenj se razpenja tvoj glas - tako igriv, tako zaresen.