Anton Debeljak:
Spev zemlje ob suši.
uščavniki-travniki, niste se letos smejali, ker krese med nebom in zemljo sovraštvo se črno — tako so dejali starikavi kmetje. Ne bomo v jesen to sejali, saj kleno bi zrno se v tleh prelevilo v plevel nam in snetje. Naš svet je ovilo pekleno prokletje, pa najsi pojimo te s sragami, gruda, znojimo se v ognju pripeke in truda in najsi gnojimo s krvavimi žulji — ker srepa zažiga se mržnja med nebom in zemljo.
O zemlja je trmasta in ne upogne se zlepa. Če v noči nebo iz oblačnega žuga oklepa, obzorje naježi ko češljev zobovi se gosto, podobni okopom štrle mu robovi z razkačeno hosto in celo okolje je žrelo, ki psovke mu bljuje. Nabrušene sulice smrek po planjavi pretijo nebesom, v pesti maščevalke grrnovi tiščijo s togotnim se besom — ker divje ne splahne sovraštvo med nebom in zemljo.
Kdaj rana v zahodu na svodu zazeva,
zateglo renčanje psic mrke nevihte se čuje,
rezanje njih v hip je bezanje, o trenotku odbeglo.
In zemlji srce je ostalo zakrklo in mrklo,
nebo ni zjokalo se, jalov le prapor vihra brez odmeva
in škratelj bliskavice jezik rogaje čez goro izteza —
Kedaj se med nebom in zemljo bo jeza, sovraštvo poleglo?
f
»Ljubljanski Zvon" 10, 1911. XXXI.
37