331
Podučne stvari.
Kako nam je škodljive in sitne ose z
vspehom zatirati.
Gotovo vsakdo pozna te črne, rumeno-obročaste krepke mrežokrilke, katere se deloma ob ropu drugih manjših mrčesov, osobito čebel in muh žive. Pred vsem so jim pa v posebno slast sladke stvari, kakor: med, dozorelo grozdje, fine sladke hruške, sočne breskve in okusne slive, katere dostokrat grdo oglodajo in izpijo tako, da same kožice in olupki ostanejo. Tudi jabolka sladkih sort in vrst niso pred njimi varna. Sfcoda, katero obilna množica osa na žlahtnem grozdji in finih sadnih sortah napravlja, more čestokrat za vinogradnika in domačega sadjerejca prav občutna in pomenljiva biti. Kot nameček vsemu temu so pač ose človeku tudi s svojim strupenim j ikom prave nadležnice, s katerim morejo mu celo osodepolne postati. Narodni pregovor je: „Strup devetih sršenov enak je onemu enega gada."
Ose sploh, posebno pa sršeni (največji med osami) napravijo med našimi velikimi dobrotniki in prijatelji, koristnimi in pridnimi čebelicami, preobčutne škode, ker so jim te (čebelice) v posebno slast in jih ose dosta-krat prav ogromno število pomore iu vničijo. Kdo li še nikdar ni take vojske, morije in klanja med osami in pridnimi čebelicami opazoval?
„Osir" ali gnjezdo svoje narejajo si ose iz odglo-danih lesnih delcev, katere kaj umetno v neko sivemu papirju-pivniku slično in podobno tvarino sklebijo; ta gnjezda ali „osirji" so navauno v resnici občudovanja vredni. Različne ose narejajo si tudi svoja gnjezda ali „osirje" zelo različne po obliki. Male, ali kakor jih ljudstvo sploh imenuje, „divje ose" narede si za svoje bivanje samo mali ovalni satek, pritrjen na kratkem peceljčku ob podstrešni zid, kamen, okvir pri oknu ali pa tudi na kak drug zaveten kraj; prave ali kakor pravimo : „hude ose" obdajo in zadelajo satovje na vse strani z več mehurjem podobnimi okrožki; skoz te okrožke puste pa na spodnjem koncu ali pa nekoliko ob strani uhodnjo luknjo, kot uhod do satovja in zalege svoje. Ob satovji in med temi okrožki, kar jih k eni in isti družini spada, bivajo ponoči in ob hudem, deževnem vremenu skupaj. Take „osirje" najdemo med poletjem prav pogostoma na brunih v podstrešji ali pa na drevesnih vejah prilepljeno viseča, kakor tudi v zemlji skrita, do katerih (v zemlji) imajo vse lepo uglajene in zadosta prostorne uhode narejene.
Največji med osami, „sršeni" namreč, narejajo pa svoja velika in obširna gnjezda najraje v zadosto prostornih dupljinah drevesnih debel; volijo si pa v ta namen tudi kaj pogostoma „valilnice" škorcev in drugih koristnih ptičev, iz katerih v posledici te velike prijatelje in dobrotnike kmetijstva popolno preženo.
Od mnogobrojnega števila ene in iste kolonije osa, katere so se v enem samem „osirju" med letom namnožile in prigojile, prezimi le malo številce osa-samic; večje število njih pa ob pozni jeseni pogine. Ob prihodnji pomladi zbude se pa one ose, katere so pre-zimile, iz zimskega spanja svojega ter prično zopet svoje naravno delo, da si zagotove in ustanove novih družin ali kolonij. Ravno ob tem času nudi se pa nam najugodnejša prilika v pokončevanje teh hudih in malopridnih sovražnic in vničevalek okusnega sadja, grozdja in morilk pridnih čebelic.
Te ose-samice, katere ločijo se od svojega navadnega poznejšega zaroda po velikosti svoji, nahajamo posamezne, na lesnih (osobito jelovih) plankah glodati in tvariao za „osirje" nabirati ali pa na cvetji sladko roso srkati. Pred vsem pa rade obletavajo cvetoče grmiče bodečega in ivauškega grozdjiča. Z vsako ob tem času vničeno in pokončano oso ali sršenom, pokončana in vničena je bila tudi prec v kalu cela družina poznejšega zaroda njihovega, katera bi sicer mogla se v posledici na tisoče pomnožiti in razviti ter nam v povedanih slučajih zopet iz nova veliko občutne škode napraviti in prizadejati.
Ob času pa, ko nam sadje finih sočnih vrst dozorevati prične, da je pred poškodbo po osah obvarujemo, poiskati nam je njihove „osirje" ter je potem popolno vničiti s tem, da je ali sežgemo, vtopimo ali kakor si bodi z osami vred pokončamo. To moremo pa z najgo-tovejim vspehom o mraku zvečer doseči, ko so vse ose uže lepo doma skupaj zbrane in nam nobena škodljivka pobegniti ne more Svoj namen v povedanem obziru dosežemo pa tudi precej dobro s tem, da na sadne špa-lirje, kakor tudi na veje posameznih, na prostem stoječih sadnih dreves po več malih, do nad polovice s »šnopsom", nekoliko z medom ali pa sladkorjem pomešanim, napolnjenih flašic ali skleničic razobesimo. Ose in sršeni prav rade in v obilnem številu v te flaŠKe lezejo, kjer tudi poginejo. Ko se je pa kaka taka flaška uže preveč z osami in sršeni napolnila, ume se samo ob sebi, da jo je treba sprazniti te nesnage, ter jo z zgoraj omenjeno napravljenim „šnopsom" zopet pravilno, napolniti, da se morejo iz nova te grde škodljivke va-njo z vspehom loviti. To so najložeji in da sedaj najbolj znani pripomočki, s katerimi moremo sitne ose z vspehom pokončevati ter se pred škodo, kakoršno bi nam sicer Da en ali drug način napravile, vsaj deloma obvarovati.
Ose so pa tudi pravi simbol hudobnih, opravljivih, obrekljivih in lažnjivih jezikov. Bolje, ko je sadje, bolj in grje ga ose razjedo in zdelajo: bolj ko je človek dandanes v svojem poklicu pošten in vesten, tem bolj ga obirajo strupeni jeziki tako, da ga dostakrat celo do belih kosti oglodajo.
Ni toraj zastonj rek med ljudstvom slovenskim: »Hinavskemu opravljivcu in hudobni lažnjivki teče in giblje strupeni jezik neprestano tako, kot osi zadnji del njeni."                                                            M. Rant.
332