KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	P.b.t).
LETNIK XXVI / ŠTEVILKA 43	CELOVEC, DNE 24. OKTOBRA 1974	CENA 2.50 ŠILINGA
Velik, Guttenbrunner, Pavvlik	nočejo sodelovati pri snovanju	ugotavljanja manjšine:
Komisija ie izgubila svoje najboljše elane
Novo: „dr. Pavel Apovnik komentira"
V današnji številki najdete na drugi strani prvi stalni politični prispevek dr. Pavla Apov-nika. Komentarji dr. Apovnika bodo odslej redno izšli v obliki kolumne „Našega tednika". V njej bo avtor komentiral predvsem politične dogodke na Koroškem ter opisal svoje stališče k raznim aktualnim temam. Dr. Apovnik, bivši namestnik okrajnega glavarja v Velikovcu je uradnik kulturnega oddelka urada koroške deželne vlade, dodeljen trenutno si-stiranemu slovenskemu referatu ter prvi kandidat Koroške enotne liste.
Deželni zbor za belo knjigo o členu 7
Komisija kanclerja Kreiskega, ki naj bi reševala problem dvojezičnih krajevnih napisov, se je zadnji teden sestala brez dveh članov-socialistov: deželni poslanec Josef Guttenbrunner in selski župan Herman Ve-iik nista več mogla zagovarjati pred svojo vestjo, udeležiti se še nadaljnjih posveto-vanj — in potegnila konsekvence. Izjavila sta svoj izstop iz komisije. Nepričakovano ie izstopil tudi tretji predsednik deželnega zbora Hans Pavvlik; kot se je reklo, iz starostnih razlogov. Kot pričakovano, pa je v komisiji ostal dr. Valentin Inzko.
Herman Velik je v posebni tiskovni izjavi utemeljil svoj pogumni in konsekventni korak, da bi predvideno ugotavljanje manjšine le služilo decimiranju koroških Slovenci- Osuplost glede totalnega preobrata na zahteve tistih krogov, ki jim je kot cilj slabšanje slovenske pozicije, je velika in razumljiva. Pretresljivo je, kako so doslej sklepali v vseh za manjšino življenjsko važnih zadevah vedno čez glave prizadetih, je dejal Velik. „Zato iz solidarnosti do resnično Prizadetih, in to so moji slovenski rojaki, nisem v stanu udeležiti se sej študijske komisije vse dotlej, dokler se ta spor ne bo končal." Velik je tako kot edini sledil solidarnostnem pozivu Našega tednika obem članom slovenskega porekla v komisiji.
■ Pogoji, pod katerimi sem bil od SPO Poslan v študijsko komisijo, zdaj niso več dani, ‘ je utemeljil Josef Guttenbrunner, dolgoleten prijatelj koroških Slovencev, svoj izstop. Tako ugotavljanje bi pomenilo le nud boj za vsako dušo, je dejal Guttenbrunner v intervjuju. „Pot do rešitve manj-S|nskega vprašanja je možna le s pogajanji s Pravnim subjektom, in to so koroški Slo-venci. Treba bi bilo tako dolgo govoriti o kvantitativni in kvalitativni izpolnitvi državne Pogodbe, dokler bi se ne našel .modus vf-Vendi’,“ je dejal Guttenbrunner.
SPO je medtem že nominirala naslednike v komisijo: ddr. Josef Maderner in Herbert Pansi, oba poslanca zveznega parlamenta, nadomestita Guttenbrunnerja in Paw-lika, kot župan pa bo socialistično stranko zastopal Anton VVoschitz iz Borovelj.
Da dr. Valentin Inzko ne bi imel povoda slediti Velikovem vzglednem koraku, je dobil v komisiji posebno nalogo: Pogajati se s predstavniki obeh osrednjih organizacij na podlagi Klausovega osnutka iz leta 1960 za rešitve člena 7. Leta 1960 je dr. Inzko kot takratni predsednik NSKS isti Klausov predlog zaradi njegove neuporabljivosti zavrnil...
Gradiščanski Hrvati hočejo več podpore
Nemalo razburjenja je povzročilo na Gradiščanskem sporočilo SR Hrvatske, ko je pustila vedeti Gradiščanski, da trenutno ni zainteresirana na oficialnem obisku Avstrijcev. Grešnega kozla za neljubi diplomatski pripetljaj so na Gradiščanskem kaj kmalu našli: Narodna organizacija gradiščanskih Hrvatov, Hrvatsko kulturno društvo naj bi bilo krivo, da so gradiščanski politiki prišli ob izlet v Zagreb. Predsednik Kulturnega društva, dr. Johann Muller, ki je takorekoč prišel kot devica do otroka, je takoj demontiral, da gradiščanski Hrvati o tem niso nič vedeli. — Pač pa je Muller opozoril deželnega glavarja Keryja, da bo morala dežela le bolj subvencionirati kulturne potrebe Hrvatov, predvsem njihov časopis „Hrvatske novine". Če ne, se bo moral obrniti za pomoč na SR Hrvatsko.
Prva seja koroškega deželnega zbora jeseni seveda ni mogla biti, ne da bi se dotaknili poslanci tudi manjšinskega vprašanja. Tokrat ne na dnevnem redu, ampak s posebno nujnostno iniciativo. Prvič v zgodovini uresničitve člena 7 državne pogodbe so to inciativo sprejele vse tri v deželnem zboru zastopane stranke.
Povod za to iniciativo je bil ne docela prikriti strah večinskih strank, da bi Avstrija v slučaju internacionalizacije vprašanja koroških Slovencev stala pred mednarodnimi forumi taka kot je v resnici.
Zato so se stranke same vpregle v propagandne gare v zadevi člena 7: OVP je predložila iniciativen predlog, naj bi s pomočjo dokumentacije, ki jo naj izdelata v okviru svojih kompetenc tako zvezna kot tudi deželna vlada, dokazali svetu „nedolžnost" Avstrije glede odnosa do svojih narodnih manjšin. Socialisti so hoteli tudi tokrat skočiti na odpeljajoči se vlak, pustili prekiniti sejo ter tako skovali skupen predlog. Za tega je glasoval tudi poslanec Hanzi Ogris.
V debati je dejal predsednik dr. Mayrho-fer, da ne spada prav k dobremu tonu, da se krega čez nekoga, ki ni navzoč, namreč Slovenci kot lastna frakcija. Čeprav je jasno, da bo služil ta nujnostni predlog le kot pesek v oči mednarodni javnosti (ali bo namera uspešna ali ne, bo prikazala prihodnost), je zanimiva predvsem prvotna utemeljitev. Namreč, da Slovenci niso diskriminirani, da imajo zadruge toliko in toliko članov in kontov, ki so se v zadnjem desetletju znatno povečali. Ne vemo, ali je odstranitev teh naivnih argumentov (kdo je že pred desetimi leti imel konto?) omogočila Hanziju Ogrisu, da je glasoval za ta predlog, pravilno je vsekakor ugotovil Mayrho-fer. Glej zgoraj.
Papež: popraviti krivice!
„Če smo zares z vsemi ljudmi ena družina, smo se dolžni prizadevati iz bratske ljubezni, za spravo z brati vseh ras, jezikov, kultur in slojev. Mi smo namreč mnogo zakrivili z našo malomarnostjo in krivičnostjo do teh naših bratov; treba je, da jih prosimo za odpuščanje.
Sprava pa zahteva, da našim bratom popravimo naše pomanjkljivosti in krivde proti pravičnosti in ljubezni. Saj je to najvidnejši izraz naše sprave z Bogom.
(Papež Pavel VI. v svoji poslanici za misijonsko nedeljo dne 20. 10. 1974. Njegove besede naj bi bile primerna pobuda za njegove škofe, ravnati po teh besedah.)
Pristojni forumi Jugoslavije pozorno spremljajo koroški razvoj:
Jugoslavija dobro informirana
v sredo, 16. oktobra, pa so v slovenski 'bolnici Ljubljani, zasedali vsi trije zbori ^kupščine Socialistične republike Slovenije v Proučili trenutni položaj koroških Slo-encev. o nasilju zoper slovensko narod-°stno skupnost v Avstriji so sprejeli na-ednjo izjavo, ki jo prinašamo v celoti:
- ^ avstrijskem parlamentu in koroškem de-nem zboru zastopane socialistična, Ijud-a in svobodnjaška stranka so sklenile mi-ved VOl^e Slovencev v Avstriji, da bodo iz-tih ' *<ot Predpogoj za uresničitev še odpr-manjšinskih vprašanj preštevanje prebija posebne vrste.
Delegati vseh treh zborov Skupščine SR šal Veniie ugotavljajo, da se je s tem poslab-Položaj slovenske narodnostne skupno-St' v Avstriji.
qoH° Skorai 20 let|h od podpisa Državne po-k a~e o vzpostavitvi neodvisne in demo-lane Avstrije niso uresničena določila, Ve Se nanašajo na pravice in zaščito slo-str..ske in hrvaške narodne manjšine v Av-'I'- Slovenska narodna skupnost je še
vedno izpostavljena raznarodovalnemu pritisku in brutalni gonji velikonemških šovinističnih in neonacističnih sil. Nedvomno je
(Dalje na 8. strani)
Južnotirolski obisk
Rednih posvetovanj med avstrijskim zunanjim ministrstvom ter zastopniki južno-tirolskega prebivalstva v Innsbrucku se je zadnjo soboto udeležil prvič tudi novi zunanji minister dr. Bielka. Ta posvetovanja služijo predvsem informaciji o položaju nemške narodne skupnosti v Južnem Tiro-lu in o prizadevanjih rimskih komisij za rešitev tamkajšnjega manjšinskega vprašanja. Paralele z Avstrijo in njenimi manjšinami so očitne. Na obeh straneh komisije, ki pa delujejo počasi in za manjšino nezadovoljivo. Samo po sebi umevno je tudi, da gredo južnotirolski Nemci na obisk v matično domovino Avstrijo. Na Koroškem pa velja očitno druga mera ...
Dunaj: Katoliški dan za spravo
V nedeljo, dne 13. 10. 1974, se je z zaključno prireditvijo v dunajski mestni hali končal „Katoliški dan 1974“ na Dunaju. Geslo tega katoliškega dneva je bila Sprava. V človeškem življenju je toliko konfliktov, ki se ne dajo rešiti z debatami v diskusijami, ampak je edina rešitev sprava.
Za Avstrijo ima ta beseda v zvezi s katoliškim dnevom še poseben pomen. Kajti tukaj živita poleg večinskega nemškega naroda še dva manjša in sicer gradiščanski Hrvati in Slovenci na Koroškem. Geslo katoliškega dneva na Dunaju skorajda mora izzivati posameznike v naši deželi, ki sta jim manjšini v državi trn v peti. Kajti ni mogoče sovražiti soseda in istočasno zatrjevati Bogu ljubezen do bližnjega.
Prav tako pa je bil ta Katoliški dan za koroške Slovence velika priložnost, da bi svoj problem soočili z geslom tega dneva. Žali-
bog se je ta priložnost opustila. Lahko bi sooblikovali božjo službo. In morda bi se marsikdo pri tem zamislil, ko bi videl pred obličjem sprave konflikt, ki zadeva celo Avstrijo. To bi morda tudi pripomoglo k temu, da bi SPRAVA ne bila samo zlorabljena beseda, ampak res smoter, na katerega naj bi se ozirali v našem vsakdanjem življenju, ki nas zmeraj spet konfrontira s konflikti.
Delovni krožek „Izolirani človek" je imel pododsek „Manjšine v Avstriji". Gradiščanski Hrvati in koroški Slovenci so se udeležili razgovora. Posebno je bilo naglašeno, da more manjšina obstati le, če dobi potrebno zaščito, ki je v državni pogodbi zajamčena. Sprava bo možna le, če oba naroda v. deželi odstranjujeta predsodke in če se javnost pravilno informira.
Spravo je treba pospeševati med otroki v šoli in izven šole.
Razstava „Avstrijski teden" Zvezne gospodarske zbornice:
Novi akcenti pri propagandi
Kakor vsako leto prireja institut za pospeševanje gospodarstva Avstrijske zvezne gospodarske zbornice tudi letos tako imenovani »avstrijski teden" s ciklusom prireditev in razstav s področja avstrijskega gospodarstva in zunanje trgovine. Doslej je bil mehanizem tovrstnega obveščanja osredotočen na prikaz veljave izdelkov avstrijske industrije v svetu ter na razvoj in ob-
like avstrijske kooperacije z industrijskimi podjetji dežel vseh celin zemeljske oble.
Letošnji »avstrijski teden" pa ima nekoliko drugačno obeležje. Avstrijsko ekspertno gospodarstvo je prvič svoja prizadevanja osredotočilo na domači trg. Povod take odločitve je iskati v dejstvu, da je obseg vrednosti avstrijskega uvoza še vedno večji od obsega vrednosti izvoza, čeprav je bil sled-
nji v prvem polletju 1974 s 65 milijardami šilingov za 38 odstotkov večji kot v prvem polletju 1973. V isti primerjavi je avstrijski uvoz dosegel vrednost 84 milijard šilingov, s čemer se je povečal za 26 odstotkov. S tem se pasiva avstrijske trgovinske bilance ni zmanjšala in je 30. junija 1974 znašala enako 19 milijard šilingov kot pred letom dni.
Taka pasiva pa avstrijsko gospodarstvo čedalje bolj boli. Boli ga tembolj,
H ker je porast vrednosti izvoza v veliki meri posledica nagleje naraščajoče inflacije po drugih deželah in podraževanja blaga na domačem trgu,
H ker nosi razvoj konjunkture po zahodnih deželah znamenja še močnejše ohladitve kot lani,
H ker postopnega upadanja vrednosti izvoza v zahodne dežele naraščanje izvoza proti vzhodu ne more izenačiti in
H ker bi turistično gospodarstvo v svoji letošnji bilanci dosti slabše odrezalo kot lani in predlanskim.
Od leta 1968, odkar avstrijsko gospodarstvo neprestano in čedalje nagleje ekspan-dira, se je prebivalstvo razvadilo. Skrbnemu opazovalcu navad avstr, prebivalstva ne more uiti ugotovitev, da hoče več potrošiti kot producira in da mu je domače blago manj vredno kot uvoženo, ki je večinoma dražje. Ta razvada pa je v veliki meri kriva, da pasiva v avstrijski trgovinski in plačilni bilanci nevarno narašča.
Kar v takih okoliščinah avstrijsko gospodarstvo potrebuje, je na eni strani omejitev uvoza konzumnega blaga na resnične potrebe, na drugi strani pa še naglejša prizadevanja na področju specializacije v ekspertnem gospodarstvu, zlasti po podjetjih, ki so vključena v mednarodno kooperacijo. Le po tej poti bo mogoče odvrniti nevarnost brezposelnosti, s kakršno imajo opravka Združene države Amerike, Velika Britanija,
r

Dr. Pavel Apovnik komentira:
Danes bi vam rad nanizal nekaj misli o pomenu kulture manjšinske narodne skupnosti in njenemu odnosu do večinskega naroda. Pogosto slišimo mnenje, da pomeni gojitev kulture manjšinske skupnosti pot v izolacijo, v geto, da razdvaja »enotnost11 dežele.
Če bi sledili takemu mnenju, bi morali opustiti gojitev lastne kulture, jo zavreči in sprejeti kulturo večinskega naroda, morali bi se odtujiti lastni kulturni dediščini in predvsem jeziku kot najimenitnejšemu izrazu narodne samobitnosti in kulturne ustvarjalnosti.
Mislim, da bi s takim zadržanjem — torej z asimilacijo — navsezadnje »enotnosti11 dežele niti ne koristili, sami pa bi segali v beraški nagoti po tujih oblačilih, ki nam ne pašejo. Kdor bi hotel doseči enotnost z uničenjem vsega njemu tujega, bi moral uničiti vse okrog sebe! Kam privede taka bolna miselnost, smo občutili Slovenci pred dobrimi tridesetimi leti! Enotnost moramo iskati na drug na-
čin, na drugi, višji ravni: v občečloveških vrednotah, ki jih ustvarjajo po obliki in izrazu različne, narodne kulture po vsem svetu!
To je tista enotnost, h kateri smo Slovenci kljub neugodnim zgodovinskim prilikam doprinesli naš del. To hočemo storiti tudi danes in v bodočnosti. Zato pa so potrebni ustrezni pogoji:
Danes je vpliv države na kulturo vse večji, država na več ali manj direkten način usmerja kulturno dejavnost s tem, da na primer določne oblike in vsebine kulturne dejavnosti bolj podpira kakor druge. To predpostavlja vrednotenje kulture po državnih (vključno deželnih) organih. Vsako vrednotenje pa je stvarno in pravilno le tedaj, če pristojni organ pozna pogoje in razmere, v katerih nastaja, kar naj oceni.
Zato ni noben separatizem ali kaj še hujšega, če smo mnenja, da moremo o-cenjevati kulturo slovenske narodne skupnosti na Koroškem samo koroški Slovenci sami! Zadeva večinskega naroda pa je, da prizna naši kulturi pozitivno vlogo v deželi in to izrazi z vključitvijo koroških Slovencev v deželno in zvezno kulturno upravo in jim v sklopu te uprave zagotovi avtonomijo.
J
In der Slovvenenfrage ist wenig Aktivitat zu verzeichnen:
Auf der Suche nach Ausgleich
Koroške duhove je ob priliki »Katoliškega dneva11 na Dunaju zbudil znani koroški novinar Horst Ogris. V posebni publikaciji »Die Versohnung11 je namreč napisal tudi svoje mnenje o koroškem problemu. Že v prejšnji številki smo v glosi opozorili na ta prispevek, danes ga ponatisnemo dobesedno.
Was liegt naher als die Annahme, da6 die Bevolkerung eines Landes, das zum groBen Tell vom Fremdenverkehr lebt, eine besondere Antenne fur das Andersartige, fur das Fremde entvvickelt, das zum Gast gefeilt vverden soli. Damit der Geldsackel stimmt, muB das Faible fur das Multi- und Internationale zum notvvendigen Beruf vverden. Die, die davon profitieren, kamen von selbst darauf. Zusatzlich vvurde ihnen von den „Oberen“ durch Jahrzehnte vorgejubelt, sie seien vveltoffen, tolerant, am Schnitt-punkt dreier Kulturkreise beheimatet. Jovia-litat und Verstandnis fur das Fremde feier-ten vvahre Orgien.
Bis zur — man ist geradezu versucht zu sa-gen: falligen — Ernuchterung.
Als im Spatherbst des Jahres 1972 die Jagd auf die zvveisprachigen Ortstafeln los-ging, die man gevviB zu eilfertig hatte auf-pflanzen lassen, vvaren plotzlich alle Attribu-te, die den Karntner als Gastgeber rundum in Europa so beliebt machten, vom Erdbo-den verschvvunden.
Wie, so fragte man sich damals drauBen und so fragt man sich nun langsam auch drinnen, konnte so etvvas geschehen.
Nun, vordergrundig betrachtet ist die Prage einfach zu erklaren. Jene Slovvenen, de-nen in Erfullung des Artikels VII des Staats-vertrages die Ortstafeln zum Orientierungs-vorteil gereichen sollen, vvaren keinesvvegs Touristen, Urlauber, die nach sechs Wochen vvieder abziehen. Das vvaren und sind Leu-te, die von alters her hier leben und die auch von alters her hier sozusagen Kon-kurrenten am Platz sind. Konkurrenten frei-lich, die man ob ihrer vvirtschaftlichen Be-
deutungslosigkeit lange genug miihelos in Schach halten konnte. Erst als sie in ver-mehrtem MaB lernten, sich fortschrittlicher Methoden zu bedienen, die sie zu ernst-zunehmenden Partnem machten, vvurde die Geschichte ungemiitlich. Als sie gar —
„Die Presse"
Dunajska »Die Presse11 je menda zelo ugleden časnik, tako da so mu lani, kot je sam poročal, nekje v Združenih državah prisodili za umerjeno poročanje celo nagrado (naivnost Američanov je pač znana).
Sicer tako ugledni list se zna včasih ponižati tudi do skromnih Slovencev in poročati nekoliko brezbrižnemu dunajskemu občinstvu dozdevno marsikaj spodbudnega.
Tako si je tudi pretekli teden, natančno v sredo, nadel odkrito lice in ganljivo naznanil, da bodo koroški Slovenci dobili drugo leto za svojo gimnazijo lastno poslopje. Toda zamolčal je, da po osemnajstih letih, to bi bilo za dobrodušnega Dunajčana lahko preveč, saj bi lahko zaslutil, da z oblastmi ni vse prav v redu.
Nadalje se je časnik ljubeznivo obregnil ob absolvente slovenske gimnazije, ki da so odločni in da gredo nazaj »med ljudstvo" ter ostajajo zavestno slovenski. Potem ni pozabil omeniti, da imajo slovenske organizacije kar enajst tisoč članov.
Skratka, slovenski Korošci, kaj pa še hočete v tako ljubeznivi državi, ki vam menda res omogoči prav vse?
vorerst auf politischem Parkett — zu for-dern begannen, war es an der Zeit, ihnen zu zeigen, wer der Herr im Haus ist.
GevviB, die vvirtschaftlichen und im vvei-teren Sinn sozialen Spannungen sind nur Teilaspekte des aufgebrochenen Problems, bestimmt aber sind sie nicht zu unterschat-zen. Und ganz sicher haben sie so viel Ge-vvicht vvie etvva die Argumentation, die sich
(Dalje na strani 5)
: zdrav nemir
Tako nekako gre dan za dnem, vedno ista pesem, in če ne boste mirni, potem pa bomo šteli, ugotavljali, strokovno dognali... da vidimo, ali vas je res toliko.
Zares nerodno, prenerodno, da bi prineslo kaj haska. Vsa pisarija tiska, ki se, kadar gre za oddaljeni tretji svet, poganja za socialno pravičnost, a dosledno ignorira socialno in narodno krivico v lastni deželi, izkrivlja, potvarja, dasi bi rad napravil vtis, kako se tiska na res demokratičnem papirju; vsa socio-ljudska-svobodarska anarho-zaro-ta prinaša namreč povsem nasprotno od tega, kar si dobrodušni »gospod Karl" tako zelo želi — nečesa iz dobrih starih časov.
Prinaša v resnici strankarsko potvorbo socialnega stanja avstrijskih državljanov ne-nemškega jezika. In če bo šlo tako naprej, bomo lahko jutri že terjali ugotavljanje, koliko je še v deželi ostalo Avstrijcev.
Nerodno je le to, da Nemčija zaenkrat ne kaže nikake volje po morebitni ponovni priključitvi in da večina izobražene avstrijske in nemške mladine ne kaže bogve koliko posluha za staro velikonemško romantiko.
(Dalje na 4. strani)
Italija, Zvezna republika Nemčija in druge zahodne dežele. Le po tej poti — tako menijo v avstrijskih gospodarskih krogih — bo istočasno mogoče stabilizirati kupno moč šilinga ter ustaviti naraščanje pasive v trgovinski, s tem pa tudi v plačilni bilanci.
Iz omenjenih razlogov je avstrijska zvezna gospodarska zbornica svoj letošnji »avstrijski teden" osredotočila na propagando med domačim prebivalstvom za domače blago in izdelke. S tem pa iz ozadja te propagande poziva prebivalstvo k zmernosti v izbiri in povpraševanju ter k večji varčnosti pri ravnanju s kupljenim blagom, zlasti pa z energijo. Ta posredni poziv bo vendar uspešen le, če mu bo prebivalstvo zadnja leta čedalje bolj razvajane konzumne družbe, ki večkrat že brez odgovornosti zapravlja, tudi v resnici sledilo.	(bi)
Politični
stenogram
Švica: „Kolarič“ ostane
Švicarji mislijo trezneje kot pa Avstrijci: v nedeljo so v posebnem referendumu odklonili iniciativo nacionalnega švicarskega poslanca Valentina Ohlen-a, ki je hotel o-mejiti število sezonskih delavcev. V teku naslednjih treh let bi moralo, če bi bil referendum uspešen, zapustiti 540.000 sezonskih delavcev Švico. Zato pa bi bilo treba, da vsaj v polovici kantonov (švicarskih u-pravnih enot) glasuje večina proti tujim delavcem. — Iniciativa je bila popoln polom: v nobenem kantonu nasprotniki sezonskih delavcev niso dosegli večine. Oddahnejo se lahko tudi Avstrijci: lepo število avstrijskih državljanov ima še v naprej zasigura-na delovna mesta — kot »gastarbeiterji" v Švici.
Varšava: uspeh SFRJ
Jugoslovanska komunistična stranka je
bila pri srečanju 28. evropskih komunističnih strank v Varšavi dokaj uspešna. Posrečilo se ji je, da deponira odločno svoja stališča v zvezi z od Sovjetske zveze načrtovani svetovni konferenci komunističnih strank. Jugoslovani so imeli možnost, da pokažejo celemu svetu, kako si predstavljajo nadaljnjo zunanjo politiko.
Na teh osnovah, je poudaril jugoslovanski vodja delegacije Grličkov, je možno ustvariti nove osnove za sodelovanje.
Praznik za OVP
Dan veselja in radosti je bila zadnja nedelja za Karla Schleinzerja ter njegovo OVP-Deželnozborske volitve na Predarlskem in na Štajerskem so imele za posledico jasen premik na desno. Isto sliko kažejo tudi občinske volitve na Salzburškem. V odstotkih gledano, je ljudska stranka dobila na Štajerskem 3,9 procentov in s tem jasno absolutno večino, medtem ko so socialisti zgubili 3,8 odstotkov. Na Predarlskem so Kess; ler in njegovi pridobili 6,9 odstotkov, SP<3 je zgubila 0,2 odstotka, FPO pa je zgubila kar tri od sedem mandatov.
Nekdaj v vsaki fazi premočni Kreisky očitno prihaja v težave. Prav tako očitno se trend nagiba k OVP. Z dobrim znakom trenda pa prehaja s časom tudi odgovornost-Predvsem v trenutnem svetovno-političnem položaju. Ne vemo še, kaj misli Schleinzet (in njegov team?) ukreniti, da bodo delali bolje kot Kreisky. Vemo pa, da bo — če Schleinzer zmaga pri volitvah — na njega prišla tudi odgovornost za rešitev člena 7 državne pogodbe.
Oberhammerjev team
Kocke so padle: Gerd Bacher ni več tiger ORF-a, z 16:14 glasovi ga je odrešil stalnih napadov dr. Otto Oberhammer, uradnik mi' nistrstva za pravosodje in ne-novinar. Novinarja sta televizijska intendanta Franz Kreuzer in Gerhard Weis, novinarsko kri im^ v sebi tudi intendant za radio, Wolf In det Maur, nam koroškim Slovencem znan ko{ objektiven in dobro informiran avtor o naših problemih.
Ker nova metla dobro pometa, je Oberhammer izmenjal tudi še nekaj intendantov deželnih študijev: to je moral doživeti tudi intendant celovškega ORF-a, prof. Peter GO' ritschnig. Njegov naslednik bo dosedanj' gradiščanski intendant Ernst VVillner.
f IVAN VIRNIK: NESMRTNI SPEV GORIŠKEGA SLAVČKA I
V značilni kmečki hiši „Pri Pomol-ču“, skriti v ozkih uličicah sredi idiličnega, gručastega Vršnega pod Krnom pri Kobaridu, kjer stoji danes na hiši številka 27, prejšnja pa je bila 17, se je 15. oktobra 1844 rodil slovenski pesnik Simon Gregorčič. Prva vojna, ki umljivo ni praznesla vasici, je uničila tudi Gregorčičevo domačijo. Vendar pa ni mogla uničiti pesnikovega ,,planinskega raja“, skrivnostno ujetega med prostranstvo Krnskega pogorja. Pesnikovo domovanje Vrsno, kmečki zaselek na hrbtu manjšega pomola na južnem pobočju 2245 metrov visokega Krna, je akademik, prof. dr. France Koblar opisal nekako takole:
FRANCE KOBLAR O VRSNU
»Krotko gnezdo je, objeto v naročje te-ga prostranstva veličastnosti in ljubkosti. Zdi se, kakor da bi te morale hišice vedno gledati navzgor, pa jim vendar oči uhajajo v dolino, kjer vodijo pota v svet. Če stopiš 'la hribček, ki se vzpenja na vzhodni strani vasi, se ti odpre pogled na vso srednjo So-sko dolino med Tolminom in Kobaridom ter na hribe na obeh straneh doline. Spo-daj se vije zelena Soča, skozi polja in trav-llke hiti bela cesta ter veže trge in vasi, a P^sod pogledujejo iz zemlje krši in skalnati robovi planinskih tal. Na oni strani a°line sc dviga Matajur z razporejenimi Sen°žetmi; zdi se, kakor da tukaj grmovje s<lrno postavlja gospodarski red in deli last->ll'"o, tako pravilno se razraščajo široke Ravnate ploskve. Spodaj na levi se Mata-IUrju pridružuje Kolovrat, zgoraj na desni Se odpira pot v dolino Nadiže in se nagiba 0 Beneško Slovenijo, dalje zadaj se bočijo ,rntišča in vrhovi Julijskih Alp, ki stiskalo Sočo v dolino Trente, neposredno nad »glavo« se sklanja Krn z resnobnim čelom, 71 k or da strogi varuh večno bdi nad nedo-al<ljivo naravo. Gori nad skalnatimi čer-*e skrivajo pašniki, pod njimi so pre-P(ldi, razjedeni od nalivov in neviht, nazad-zaslišiš slap, ki pada čez usločeni pre-' "d> šumi svojo pesem goram in ljudem V. pripoveduje o skrivnostnih podzemelj-! 1 poteh, po katerih je nabral svoj biser-n' blesk.« ^
GREGORČIČEV ROD
dvoma, da sodijo Gregorčiči med naj-*arejše rodove na Tolminskem. Preprosto 6 2ategadelj, ker so bili med prvimi prebi-a|ci pod Krnom. Bržčas so bili planšarji ali astirji. Ime je prvič zapisano v poročni knji-q 'z leta 1665, ko se je 18. oktobra Urša čjegorčičeva, Martinova hči iz Krna, poro-a z Urbanom Skočirjem iz Tolmina. Kas-Jši, do danes še vedno ohranjeni zapisi ^a Pričajo, da so bili Gregorčiči že od nek-5a) dobri, delavni in pridni kmetovalci, ki se v Krnu trdno ukoreninili, svoje rodbin-e vezi pa so širili po domala vseh bliž-vJla vaseh: v Smast, v Zatolmin, pa v Vrsno, .Mrežnico in v Tolmin. Tako si je Gregor-p'Cev, rekli bi lahko kar krnski rod, krepko °stavil „na noge" že na prelomnici med
16. in 17. stoletjem in si kmalu pridobil velik ugled, ki ga je užival tudi med pesnikovim življenjem.
PESNIKOV OČE JERNEJ
Pesnikov oče Jernej, tako vsaj zatrjujejo, je bil velik in krepak možak, nepismen, toda kljub temu bister „kmečki filozof", ugleden, vedre narave in nagle jeze, ki pa jo je znal po svoje obrzdati in se kmalu pomiriti. Pravijo, da je bila Simonova mati pravo nasprotje hišnega poglavarja: bila je umirjena, nemalokrat redkobesedna, a pridna kot mravlja. Če lahko verjamemo zgodovinskim virom, v kar bržkone ni nobenega dvoma, je bila celo nekoliko nagnjena k melanholičnosti, kar pa se k sreči ni poznalo v družinskem krogu.
»Kot pripovedujejo,« je zapisal prof. Branko Marušič, ravnatelj goričkega muzeja, »je mater porod prehitel in je 15. oktobra 1844 rodila Simona v sili na hišnem pragu. Otrok je bil menda krepak in pol-
noličen in je telesno oslabel šele v svoji pubertetni dobi, ko naj bi se krepko potegnil v telesni rasti. Kaj več o njegovih otroških letih ni znanega, verjetno so ga kot vse njegove vrstnike pošiljali tudi pesnikovi starši na pašo.«
ŠOLANJE NA GIMNAZIJI
Gimnazijo je Gregorčič obiskoval v Gorici, čeprav so starši na moč želeli, da bi sin študiral bogoslovje. To željo jim je pozneje tudi izpolnil. Po maturi ga je več razlogov sililo v poklic, ki ga je v svojem poznejšem življenju opravljal zgolj s težavo in trmasto doslednostjo. Poleg materine želje, da bi imela sina-duhovnika, so Gregorčičevo odločitev bolj ali manj podpirali materialni vzroki, telesna šibkost, goriška malosemeniška vzgoja, ne nazadnje pa tudi pesnikova osebna, kmečko iskrena vernost. In vendar je bila odločitev vse prej kot lahka, ker se je pesnik s težkim srcem odpovedal študiju klasičnih jezikov, svoji veliki ljubezni in nagnjenosti, saj se je pozneje, kar je značilno za zrela leta njegovega bogatega življenja, zlasti v trenutkih, ko je kot duhovnik doživljal razočaranje za razočaranjem, ta želja vedno znova budila v njem.
DUHOVNIŠKI ŠTUDIJ
Toda, ko se je odločil za življenjsko pot slovenskega duhovnika, je študiral prizadevno in vztrajno z veliko voljo in samoodpo-vedovanjem.
Profesor Marušič, eden izmed najboljših poznavalcev Gregorčičevega življenja in dela sodi, da je pesnik vso svojo „vročo naravo posvetil domovinski ljubezni," ki so jo spodbujale takratne politične razmere na Goriškem, kjer so oblasti vzlic navidezni pravičnosti preganjale slovenstvo." Zato ne preseneča dejstvo, da se je slovenski živelj, narodno zaveden do konca in pripravljen na največje žrtve, tudi na ceno življenj moral bojevati sočasno kar z dvema sovražnikoma — z italijanskimi prenapeteži in domačimi odpadniki. Zaradi tega je narodnostni boj tudi Gregorčiča utrdil v njegovem duhovniškem poklicu in v prepričanju, da je narodnostna zavest in delo enakovredno dušnemu pastirstvu. Zato je tudi s tako veliko vnemo deloval v Kobaridu, kjer je leta 1868 nastopil svoje prvo kaplansko mesto in poučeval v šoli verouk, v resnici pa je bolj zavzeto sodeloval pri čitalnici, ki sta jo leta 1871 ustanovila s prijateljem Ignacijem Gruntarjem, v pevskem zboru in pri ostalih posvetnih narodnih prireditvah.
KOBARID VAŽNA DOBA PESNIKOVEGA ŽIVLJENJA
Čeprav je v Kobaridu izgubil nekaj svojih najboljših prijateljev in prvič zapadel v
veliko osebno krizo, je v mestu pod Krnom preživel Gregorčič štiri najlepša leta svojega življenja. Posebno ga je veselilo, ko je Stritar, ugleden estet in literarni kritik po objavi njegovih prvih pesmi v dunajskem „Zvonu“ leta 1870, spoznal v njem nadarjenega učenca, zato mu je tudi z veseljem objavil vrsto čustveno razdvojenih, nemirnih in črnogledih pesmi. Kobarid je vrnil pesniku mladostno veselost in živahnost, najbolj pa so k pesnikovemu dobremu počutju pripomogle domače gore in ljudje, ki so mu prinašali novih življenjskih pobud. Ljubezen do domače učiteljice Dragojile M i I e k o -v e mu je začela počasi preganjati občutek osamljenosti, čeravno sta svojo vez skrbno prikrivala in pred ljudmi prikazovala svoja čustva zgolj srčno prijateljstvo. Seveda pa njuna ljubezen ni ostala prikrita in so jo posebno obsojali konservativni katoliški krogi, dokler ni postalo obrekovanje tako javno, da je bil Gregorčič premeščen v Rihem-berk. Vseeno pa je ostala srčna vez med
pesnikom in učiteljico Milekovo živa, dasi-ravno sta živela poslej vsaksebi, preprosto zato, ker jo je tako močno in globoko izpovedovala Gregorčičeva pesem.
Seveda je njuna ljubezen ob tem, ko je pomirjala pesnikovo čutnost, prinašala pravo razdejanje v njegovo dušo že zato, ker se je zavedal, da mu poklic in duhovniški stan postavljata nepremostljive ovire in da ne more najti poti naprej. Razveseljivo ob tem je spoznanje, da pomeni Rihemberk kljub Gregorčičevim osebnim tegobam, osamljenosti, razdvojenosti in veliki čustveni prizadetosti, vrh njegovega pesniškega ustvarjanja. Iz globoke srčne stiske so se mu prav tu rodile naj lepše pesmi — „ Človek nikar", „0 nevihti", „Zaostali ptič", »Ujetega ptiča tožba", „Soči“, »Nazaj v planinski raj", »Moč ljubezni" in druge, ki so 17. aprila 1882 izšle v zbirki Poezij.
POEZIJE — »ZLATA KNJIGA"
Pesniku so sicer prinesle mnogo osebnega zadovoljstva, samozavesti in zadoščenja, obenem pa so ga pahnile v prepad novih preizkušenj in težav, ki so še bolj oslabile njegovo zdravje. Poezije so izšle v 1800 izvodih in so jih v pol leta prodali, ob njihovem izidu pa je urednik ..Ljubljanskega Zvona" Fran Levec zapisal, da je zbirka „zlata knjiga", pesnika pa proglasil za „goriškega slavčka". Toda kljub laskavemu priznanju, so kmalu stopili na sceno kritiki, ki so Gregorčiču očitali pesimizem. Najhujši med njimi je bil goriški bogoslovni profesor, dr. Anton Mahnič. V svojih „Dvanajstih večerih", ki jih je leta 1884 priobčil v ..Slovencu" je skušal začeti s samosvojo, hudo obrekljivo in žaljivo razlago o nekaki ekskluzivni katoliški estetiki. Pri tem je nastopil proti Stritarju, zlasti močno pa je udaril po Gregorčičevi pesmi »Človeka nikar", v kateri
Pesnik je kot duhovnik doživljal svojo notranjo renesanso. Iz živahnega in svobodoljubnega mladeniča je dozorel v preudarnega moža, ki je znal v sebi krotiti erotična nagnjenja, pokoravati se je znal splošnemu, tedaj veljavnemu redu in ostro presojal ljudi, čeprav je v duši ostal vznemirjeni, preobčutljivi sanjač.
Slika:: Kanal ob Soči, katero je tako čudovito opeval »goriški slavček".
je videl Stritarjevo svetobolje, pesimistični fatalizem in panteizem. Po vsem tem se je razvila dolgotrajna srdita polemika med Gregorčičem in Mahničem. Na žalost je bil njen izid ugoden za Mahniča, ki je »goričkega slavčka" strl v njegovi pesniški in človeški moči in čeprav je bila v vprašanju zgolj načelna borba, je občutljivega pesnika docela zlomila, saj se je zavedal, da nima pravega orožja, s katerim bi premagal svoje nasprotnike.
MISELNE PESMI
Iz spoznanj, da je bil Gregorčič nežne, otožne, a vendar tudi samoljubne in razburljive narave, se odraža tudi celotno njegovo pesniško delo, ki ne kaže niti pesniškega, niti filozofskega razvoja. Tako mu je skoraj vse pesmi narekovalo čustvo, največ pa je ustvaril miselnih pesmi. Kot vemo pa je bila njegova misel posvečena predvsem narodu in domovini. Zglede je iskal pri Jenku in nekaterih drugih slovenskih domoljubnih pesnikih, svoje značilne pesniške poteze, v katere je strnil osebnostno otožnost, nežnost, razočaranje, samoljubje in razburljivost, je izrazil v dveh najlepših rodoljubnih pesmih — v »Pepelnični noči" in v preroški viziji »Soči". Izraz pesnikovega domotožja sta pesmi »Nazaj v planinski raj" in »Oj, zbogom, ti planinski svet", izpovedni pesmi, ki sta hkrati izražali tožbo po idiličnem življenju pa sta »Pastir" in »Veseli pastir". Za Gregorčiča je tudi značilno, da je v mnogih didaktičnih pesmih povedal svoje misli o življenju, v katerih zlasti poudarja dobroto kot najlepšo človekovo lastnost. Ko je dodobra spoznal svoje življenje in delo, ko je prišel do spoznanja, da v njegovem svetu ni skladnosti med življenjem in idealom, takrat ko je uvidel, da se duhovniški plašč ne prilega njegovi naravi, so iz korenin pognale izpovedne pesmi, ki so izraz Gregorčičevega pesimističnega svetovnega nazora, najlepše med njimi in najglobje s svojo čustvenostjo: »Človeka nikar", »Ujetega ptiča tožba" in »Moj črni plašč".
PRIPOVEDNE PESMI
Dasiravno je bil Gregorčič izrazit lirik, je vendar ustvaril nekaj pripovednih pesmi, v katerih je uveljavil lastno občutje in ga združil z vzgojnim prizadevanjem. Med njimi so naj lepše »Jeftejeva prisega", »Hajdukova oporoka", »Rabeljsko jezero", »Dražba", »Nevesta", »Svarilo" in »Tri lipe". Sicer pa je bil pesnikov jezik vseskozi poln okrasnih pridevkov, podob in govorniškega zanosa. Kot pesnik je Gregorčič preprost in razumljiv, zato so se njegove pesmi ljudstvu tako priljubile, mnoge med njimi pa so že zdavnaj ponarodele. Kot je sam zapel:
»Oj, težka pot, oj, tožna pot, ko od srca, srce se loči, mi spremljamo te žalujoči, saj ti na veke greš od tod . . .«,
ga je fizično popolnoma strtega objela smrt 24. novembra 1906. leta, starega komaj 62 let. Umrl je zadet od srčne kapi.
Vsa Goriška in Tolminska sta žalovali za svojim »slavčkom", ljudje so od Katerinija do Vršnega stali v nepregledni vrsti na pesnikovi zadnji poti in ga spremljali do pokopališča ob cerkvici sv. Lovrenca na Libuš-njem pri Kobaridu, kjer so ga na njegovo željo pokopali v »planinskem raju":
Tik ob Soči mal’ je griček, tam očetje moji spe, tamkaj bratje, mal’ kotiček moje naj kosti dobe!
Spominski zapis ob 130-letnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča
SPD »Danica" počastilo slikarja dr. Wernerja Berga
pUstna fcatca:
Wo waren die 50.000 Mitglieder?
Die KHD-Veranstaltung am 13. Oktober in Kla-genfurt, entsprach so dem Schnitt heimatdiensti-scher Tatigkeit. Ubliches Gerede von der Slowe-nisierung (wie diese in Wirklichkeit aussieht, weiB wie schon ervvahnt, jeder, der es wahr-haben will) und Herr Dr. Einspieler brachte wie-der die sogenannten VVindischen auf die Biihne, welche aber nach der jahrzehntelangen Vorstel-lung, ein eigenes Volkstum und eine eigene Sprache zu haben, eigentlich nach neuerlicher Erkenntnis der Experten, bereits sanft im Herrn entschlafen sind, da man zur Auffassung ge-langte, und zwar einheitlich, dal) die sogenannten VVindischen weder als eigene Volksgemein-schaft, noch als Sprachgemeinschaft anerkannt vverden kbnnen, da sie zumindest den slavvischen Dialekt jener Karntner sprechen, welche sich zur slowenischen Volksgruppe bekennen. Da die sogenannten VVindischen das um keinen Preis vvollen, namlich zu den Slowenen gezahlt zu werden, und man kann und soli sie schlieBlich auch nicht dazu zwingen, bleibt also nur noch die deutschsprachige Volksgemeinschaft, zu der sie sich ja angeblich sovvieso bekennen.
Nun ja, dergleichen habe ich z. B. schon im vergangenen Jahr festgestellt und so danke ich diesem Heimatdienstler bzw. Anhanger des KHD, fiir die Bestatigung meiner Behauptungen. Ich mochte aber diesmal noch weiter gehn und den KHD-Obmann fragen, ob denn uberhaupt die in den Verbanden vereinten KHD-Mitglieder zur Stange halten, da doch immer vvieder behauptet wird, der KHD habe uber 50.000 Mitglieder. Da man nicht annehmen kann, daB alle 10.000 Teil-nehmer Mitglieder des KHD sind, da ja bereits Schutzenhilfe aus den anderen Bundeslandern gegeben wird (obwohl jene wohl kaum die Be-rechtigung haben bei Karntner-Angelegenheiten mitzureden), sind also nicht einmal ein Viertel der KHD-Mitglieder dem Aufruf ihres Vereins gefolgt, nach Klagenfurt zu kommen.
Der KHD „vertritt“ also, gemessen an der Teil-nehmerzahl seiner Kundgebungen von der ge-samten deutschsprachigen Bevolkerung gerade noch 2 Prozent und legt man das auf angebliche
50.000	KHD-Mitglieder um, so zeigen nur 20 Prozent der Mitglieder Interesse an Veranstaltungen ihrer Organisation. Mager, sehr mager. VVarum wohl?	Herbert Guttenbrunner
Kazaze
Devet milijonov šilingov znašajo gradbeni stroški za novo ljudsko šolo, ki jo je prejšnjo nedeljo slovesno o tvoril deželni glavar Leopold VVagner. — V svojem govoru je deželni glavar poudaril, da je manjšinski problem celotnoavstrijska zadeva in ne le Koroška, ter da je on mnenja, da je treba najti sporazumno rešitev vseh strank.
Blagoslovitev sama je bila dvojezična. Župnik Florijan Zergoi je opravil obred v obeh deželnih jezikih, prav tako slovenske in nemške so bile deklamacije. Slovensko je deklamirala Sabina Poltnik. Vsekakor proslava, katere oblika more veljati za vzgled podobnim prireditvam.
„Die Presse": zdrav ...
(Nadaljevanje z 2. strani)
In poleg tega ostaja državna pogodba kot taka še vedno neizpolnjena, kar bi moglo pomeniti, da naša država mednarodno-prav-no še nima dokončno ustaljene podlage; da pravzaprav nekako visi.
Tega pa „gospod Karl" ne želi slišati, hoče imeti svoj mir. Zakaj bi ga pravzaprav motili. Zaradi neke manjšine? Pa vendar...
Ob takih potvorjenih političnih strukturah zamira verjetno še zadnje upanje po „več-narodni" skupnosti, ki bi jo lahko očitovala naslednica nekdanje večnarodne monarhije, ki do danes ni znala poskrbeti niti za nekaj manjšin, a hrepeni po evropski ideji, sklicujoč se na svojo krivo tradicijo.
Zato, škoda milijonov za UNO-City, težko se bo obnesla. Mogoče bo služila za zbirališče seniorjev kakor so razne lige za človečanske pravice ter podobne častitljive ustanove.
Vsem dobrodušnim in malodušnim gospodom pa lahko zagotovimo, da se koroški Slovenci nikakor ne mislimo posloviti. Nemir, ki ga prinašamo, ni nikaka objestnost razvajenih in sitih otrok v državi blaginje, ampak zdrav nemir, ki naj spomni rejenega državljana na njegovo odgovornost do bližnjega.
Slovensko prosvetno društvo „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni je priredilo zadnjo nedeljo pevski koncert v Št. Primožu. Ob tej priliki so počastili umetnika in domačina dr. VVernerja Berga ob njegovem življenjskem jubileju. Koncert, ki je bil kljub slabemu vremenu zelo dobro obiskan in se ga je udeležilo veliko rojakov iz Podjune in Roža.
Dr. Erik Prunč je v imenu „Danice“ pozdravil v prvi vrsti slikarja dr. Berga. V svojem nagovoru v obeh deželnih jezikih je orisal življenjsko pot umetnika, ki se je pred sedemdesetimi leti rodil v Nemčiji ob Renu. Na Rutarjevi domačiji v Št. Vidu v Podjuni je našel nato drugo domovino, potem ko je študiral pravo ter slikarstvo. Čeprav je VVerner Berg človek, ki naj bi po današnji sodbi moral stati v nasprotnem taboru, je eden naših. Umetnik se je znal s svojimi slikami in lesorezi odlično vživeti v našega človeka, tako da je postal eden od nas. Dr. Prunč je nadalje dejal, da je Berg vse prej kot tisto, kar odgovarja klišeju o smislu za umetnost na podeželju. Zgodilo se je nekaj: ljudje, ki jih sicer ne bi našel na kakšni umetniški razstavi, danes v trumah romajo v galerijo. Tako je VVerner Berg poleg svojega ustvarjalnega bogastva postal tudi pravi likovni umetnostni vzgojitelj.
Ganjen se je nato zahvalil umetnik „Da-nici“ in vsem, ki so mu toliko dobrega izkazali, in to v času, ko je postalo pri nas zelo mrzlo.
Nato je spregovoril višji vladni svetnik dr. Pavel Apovnik pri kulturnem oddelku koroške deželne vlade. (Njegov govor prinašamo na 2. strani.)
V petek, 4. oktobra, nas je avtopodjetje Sienčnik iz Dobrle vasi pobralo iz Pliberka do Celovca in Bilčovsa, ter nas prepeljalo za dva dni na Južno Tirolsko. Ko so v Lipi nad Vrbo pristopili zadnji veseli fantje pod imenom „Burja“ s svojim g. župnikom, je šlo potovanje naprej. V dopoldanskih urah smo prevozili vso vzhodno Tirolsko do mesta Lienza, kjer smo prvič izstopili. Nato smo se peljali v Leisach, kjer smo imeli sv. mašo in obiskali grob nedavno umrlega g. dr. Jožeta Jagodica. Na njegovem grobu smo pomolili za blagor njegove duše in zapeli pesem: Gozdič je že zelen. Nato smo bili deležni pristne slovenske gostoljubnosti v župnišču. Peljali smo se dalje preko državne meje na Južno Tirolsko, kjer nas je vodja izletnikov g. pater Anton Radanovič seznanil z raznimi sadjarji in vinogradniki; tu smo se tudi založili s sladko kapljico. Okusna večerja nas je čakala v hotelu „Eks-celsior" v Boznu, kjer smo tudi prenočili.
Drugega dne pa, ko smo imeli skupno mašo v kapucinski cerkvi, je šlo potovanje naprej proti Meranu in Briksnu, kjer je grob koroškega svetnika škofa sv. Albuina, rojenega v Kamnu v Podjuni.
Ogledali smo si mnogo lepih cerkva in povsod zapeli kako slovensko pesem in želi mnogo priznavanja od tujcev. Za dobro voljo v avtobusu je poleg duhovščine in veselih fantov in deklet skrbela tudi gdč. Travdi Žuntar, ki je imela tudi tehnično vodstvo. Zahvaljujemo se vsem odgovornim za lep romarski izlet in prosimo še nadaljnih to-
Predstavniki društev za „Danico“ Stanko VVakounig, Joži Golavčnik za „Trto“ v Žitari vasi in Miha Kap za društvo „Vinko Poljanec" iz Škocijana, so nato čestitali dr. Ber-gu.
Sledil je pevski nastop mešanega zbora „Danice“ in tria „Korotan" pod vodstvom pevovodje Hanzija Kežarja. Mešani zbor, ki je izvajal poleg slovenskih narodnih in umetnih pesmi, je imel na programu tudi dve nemški pesmi in s tem dokazal svojo širo-kost napram nemškemu sodeželanu. Nastopil je tudi združeni moški zbor iz Žitare vasi in Škocijana pod vodstvom mladega dirigenta Jozija Starca.
Naj omenimo, da se je tega kulturnega večera udeležila vrsta vidnih političnih in kulturnih predstavnikov koroških Slovencev, med njimi predsednik Narodnega sveta dvorni svetnik dr. Joško Tischler in član predsedstva Karel Smole, vodja manjšinskega šolskega sveta nadzornik Rudi Vouk, ravnatelj Slovenske gimnazije dr. Pavle Zablat-nik, višji vladni svetnik dr. Pavel Apovnik, predstavnika Krščanske kulturne zveze, podpredsednik dr. Janko Zerzer in tajnik Nužej Tolmajer, kulturni referent mestne občine Pliberk ravnatelj Valentin Vauti ter predstavnika Slovenske prosvetne zveze tajnik Andrej Kokot in Foltej Hartman.
Omeniti moramo, da je bil vabljen tudi župan občine Škocijan Drobesch. A kakor izgloda, ga ni zanimalo, niti odgovoril ni na povabilo. Enako so bili vabljeni tudi koroški nemški časopisi, tudi od njih ni bilo ne duha ne sluha.
vrstnih izletov. Drugega dne potovanja smo v poznih nočnih urah prispeli na Koroško in se razšli po naših domovih.
Romarji-izletniki
Komelj
Prejšnjo nedeljo je na Komlju priredila Zveza koroških partizanov spominsko svečanost, kjer so se udeleženci, kakih sto po številu, spomnili dogodka pred tridesetimi leti, ko so esesovci zahrbtno napadli kurirsko četo partizanov. Ob tej priliki je pred tamkajšnjim partizanskim spomenikom spregovoril tudi predsednik Zveze koroških partizanov, Karl Prušnik-Gašper. Ni res, je dejal govornik, govorjenje o subverzivnem namenu partizanskega boja, ampak koroški partizani so se borili za osvoboditev izpod nacističnega jarma ter za svobodno Avstrijo.
MESTNO GLEDALIŠČE V CELOVCU
Celovško Mestno gledališče ima za nadaljnje dni tale program: V četrtek, 24. oktobra: ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA (Sechs Personen suchen einen Autor), premiera drame Luigija Pirandella. Isto dramo bodo ponovili v petek, 25. in v četrtek, 31. oktobra. V soboto, 26. oktobra: KISS ME KATE, musical Cola Porterja. Sreda, 30. oktobra, drama Franza Molnarja: LILIOM. Začetek predstav ob 19.30.
Združenje staršev na Zvezni gimnaziji za Slovence LerchenfeldstraBe 22/II, 9020 Celovec
Celovec, dne 19. 10. 1974
Izjava
Odbor Združenja staršev na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu je na svojem posvetovanju dne 19. 10. 1974 ostro zavrnil očitni napad na Zvezno gimnazijo za Slovence s strani „Karntner Heimatdiensta“ na množičnem shodu v Celovcu dne 13. 10. 1974. Transparent z izzivalnim in žaljivim napisom, ki nesramno napada Slovensko gimnazijo, pomeni ponovno diskriminacijo in pod-žiganje narodne mržnje.
Odbor se pridružuje tozadevnemu skupnemu protestu učiteljev in učencev Zvezne gimnazije za Slovence ter izraža šoli in profesorskemu zboru polno zaupanje.
Ignac D o m e j I. r., predsednik
Bili smo na Južnem Tirolskem
r	^
Protestna resolucija
KLUBA SLOVENSKIH ŠTUDENTOV NA DUNAJU K SKLEPU O UGOTAVLJANJU MANJŠINE
Na svojem prvem sestanku dne 4. 10. 1974 Klub slovenskih študentov odločno protestira proti sklepu vseh v deželnem zboru zastopanih strank in predstavnikov avstrijske zvezne vlade, da se v doglednem času izvede neke vrste kvalificirano ljudsko štetje, kar pomeni de-facto ugotavljanje manjšine. Popolna kapitulacija avstrijske vlade pred nemško-nacionalističnimi silami okoli KHD in pred reakcionarnimi strankami OVP in FPd pomeni najhujši napad na upravičene demokratične zahteve koroških Slovencev po izpolnitvi člena 7. Socialistična stranka se je razkrinkala kot pomagač reakcionarnih sil, ki imajo interes, da razbijejo teritorialno enotnost dvojezične južne Koroške in s tem sploh eksistenčno podlago koroških Slovencev. In to se naj zgodi s preštevanjem tistih, ki so doslej še zdržali kljub pritisku, zapostavljanju, zatiranju, ustrahovanju ter neupoštevanju njenih naravnih, demokratičnih in po državni pogodbi zajamčenih pravic. Pa ne samo to: ojačila bi se šovinistična gonja in neonacistična stremljenja, kar bi privedlo do okrepitve najbolj reakcionarnih sil v Avstriji. Odgovorna za tak razvoj pa bi bila v prvi vrsti avstrijska vlada.
Zato zahtevamo, da avstrijska vlada in v deželnem zboru zastopane stranke takoj prekličejo sklep o ugotavljanju manjšine!
Zahtevamo od vlade takojšnjo in popolno realizacijo vseh v 7. členu državne pogodbe zagotovljenih pravic koroških Slovencev!
v__________________________________J
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA IN KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU
Vsem pevkam in pevcem ter zborovodjem!
Na osnovi razgovora zborovodij obeh kulturnih organizacij obveščamo vse pevke, pevce in zborovodje, da bo pevski koncert v namen akcije za gradnjo kulturnega doma v Celovcu v nedeljo, 17. novembra, ob
14.30	v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu.
PEVSKE VAJE BODO V SLEDEČEM VRSTNEM REDU:
MOŠKI ZBORI: Škocijan, Pliberk, Železna Kapla, Žitara vas, imajo vaje v petek, 25. oktobra, ob
19.30	pri Rutarju v Dobrli vasi.
MOŠKI ZBORI: Radiše, Bilčovs, Sveče, Sele, Loga vas in Loče, v petek, 8. novembra, ob 19.30 pri Miklavžu v Bilčovsu.
Skupna vaja za vse moške zbore bo v petek, 15. novembra, ob 19.30 v Domu glasbe (modra dvorana) v Celovcu.
MEŠANI ZBORI: Sele, Radiše, Gallus, Sveče, št. lij, Bilčovs in Škofiče v četrtek, 24. oktobra, ob
19.30	v Domu glasbe (modra dvorana) v Celovcu-MEŠANI ZBORI: Pliberk, Globasnica, Št. Vid v Podjuni in Železna Kapla v torek, 29. oktobra, ob
19.30	pri Rutarju v Dobrli vasi.
Skupna vaja za vse mešane zbore bo v četrtek, 7. novembra 1974, ob 19.30 v Domu glasbe (velika dvorana) v Celovcu.
Skupna vaja za vse pevske zbore bo v nedeljo, 17. novembra, dve uri pred nastopom, to je ob
12.30	v Domu glasbe v Celovcu.
Vse pevke, pevce in zborovodje prosimo, da se pevskih vaj sigurno in točno udeležijo.
KPD „Planina“ Sele vabi na Molierovo veseloigro v treh dejanjih
„PO SILI ZDRAVNIK11
ki bo v nedeljo, 27. 10., ob 13.30
v farni dvorani
Gostuje SPD „Štandrež“ iz Gorice.
KPD ŠMIHEL PRI PLIBERKU Knjižničar javlja:
Potujoča knjižnica PD Šmihel bo odprta v nedeljo, 3. novembra, po drugj maši. Pridite vsi, ki radi berete. Zelo tudi vse naprošamo, da vrnejo ob tej priložnost' že prebrane knjige.
PRAZNIK V ROŽU:
Slovesna otvoritev hidrocentrale
v Rožeku
V sredo, 16. oktobra, je bila velika slovesnost v Rožu: trgovinski minister dr. Josef Staribacher je s pritiskom na gumb svečano odprl novo dravsko hidrocentralo Rožek-Št.Jakob.
Med ogromno množico ljudi je predsednik nadzornega sveta Avstrijskih dravskih elektrarn dipl. inž. Erich W e r n e r pozdravil številne vidne osebnosti, med njimi ministra dr. Staribacherja, deželnega glavarja Leopolda VVagnerja, jugoslovanskega konzula Petra Zupančiča in mnogo drugih, ki jih zaradi prevelikega števila ne bomo tukaj na-
dipl. inž. Erich VVerner upor proti javnim oblastem, ki jim ti čuvarji prirode odrekajo celo strokovno znanje, nimajo z demokracijo prav nič skupnega.
Kot naslednji je direktor Avstrijskih dra\*-skih elektrarn dr. Hans Hautzenberg v glavnem povedal nekaj značilnosti rože-ške hidrocentrale. Načrtna dela za verigo elektrarn, in s tem tudi tole električno ustanovo, so začeli že v štiridesetih letih, ko so tedanje Alpske elektrarne izdelale prve načrte za izkoriščanje Drave od Beljaka navzdol. Od tedanjih načrtov so zgradili na
vedli. Dipl. inž. VVerner je potem omenil dejstvo, da so tu skoraj pred natančno štirimi leti prvič zasadili lopato. S to otvoritvijo smo zaključili z gradnjo elektrarn na „sred-njem delu Drave". Sedaj nam preostaneta še dve, in sicer hidrocentrali pri Borovljah in Pri Aninem mostu pri Galiciji. Tako bo še v tem desetletju zgrajena popolna mreža dravskih elektrarn od Beljaka do državne meje.
V nadaljevanju svojega govora je Erich W e r n e r med drugim hudo napadel čuvarje neokrnjene prirode in čistega okolja, ki nam očitajo, da uničujemo brez cilja prirod-no okolje. Te očitke je predsednik nadzornega sveta zavrnil s trditvijo, da je vodo Drave preiskal biološki institut pred in po Gradnji: raziskava je pokazala, da je danes voda boljša kot je bila prej. Naloga tehnike ie bila in bo, da bomo gledali, da se bo gradnja elektrarn morala prilagoditi pokrajini, tako da bo naravno okolje še lepše kot Prvotno.
Kot primer je navedel elektrarno pri Ka-zazah; tam se je okolica Velikovca z umetnim jezerom tako polepšala, da spada danes gotovo med najlepše naravne slike naše dežele.
Upor ljubiteljev narave proti tehničnim Posegom naravnih lepot pokrajine, imenuje
Nasipi pri Dragančah, Sv. Miklavžu in Podravljah merijo v svoji celotni dolžini sedem kilometrov. Z zajezitvijo imenovanih krajev so morali vodo umetno odpeljati s črpalnimi postajami. Črpalne postaje delajo tako zanesljivo, da lahko v primeru največjih padavin nemoteno odvajajo vodo, ne da bi velikanska množina vode škodovala naseljenim krajem.
Slika: Zgradba rože-ške elektrarne.
avstrijskem ozemlju le prvo stopnjo pri Žva-beku-Labotu. Šele po več kot desetletnem odmoru (1952) so ponovno izdelali študije za izkoriščanje vodne sile reke Drave. Leta 1959 so z odprtjem hidrocentrale pri Kaza-zah napravili prvi korak k uresničitvi vseh predvidenih elektrarn vzdolž Drave.
Predno pa so začeli leta 1962 z gradnjo rožeške elektrarne, so se odločili najprej za zgraditev elektrarne na Bistrici. Šele po spremembi prvotnega načrta so 28. avgusta 1969 začeli z gradnjo hidrocentrale Rožek-Št. Jakob. Le-to so gradili 42 mesecev, stroški zanjo so znašali 1,130 milijonov šilingov. Rožeška hidrocentrala koristi 22 km dolgo rečno progo od Beljaka do Muhlbacha. S štiridelnim jezom pri Šmartnu so zajezili Dravo 15 m nad srednjevodno gladino. Za-jeza se razteza v dolžini 15 km in sega prav do mestne meje Beljaka. V tem zajeznem prostoru so morali za varstvo nižjeležečih krajev in rodovitnih površin zgraditi celo vrsto nasipov. Vredno je še omeniti, da o-pravljajo rožeško elektrarno s pomočjo posebne računalne naprave iz centralnega mesta hidrocentrale na Bistrici; na ta način ne potrebuje rožeška elektrarna za normalno obratovanje nobenega osebja.
Po govorih namestnika sindikata in dipl.
inž. Lista, je deželni glavar Leopold W a g n e r dejal, da smo se tokrat zbrali zato, da bi slavili odprtje nove elektrarne na Dravi. Dandanes je namreč problem porabe električne energije zmerom večji, saj je vsem še v živem in neprijetnem spominu svetovno pomanjkanje bencina, po drugi plati pa je ohranitev in varstvo okolja drugi nadaljnji problem, ki otežuje nemoteno gradnjo novih hidrocentral. Vendar se dajo ti problemi odstraniti, če pomislimo, da imamo doma še naravna vodna bogastva, ki nas osvobajajo vsake odvisnosti od zunaj. Gradnjo elektrarn smo zmerom prilagajali pokrajini. Da je koroško prebivalstvo pozitivno naklonjeno gradnji teh električnih ustanov, pričajo zmerom pogostejši obiski in ogledi zgrajenih elektrarn, vzdolž Drave. Ob tej slovesni otvoritvi poudarjam, da bomo storili vse potrebno, da bi izrabili vse dejavnike pri izkoriščanju vseh naših vodnih sil.
Potem je deželni glavar še omenil, da bo po rožeški hidrocentrali sledila otvoritev nove elektrarne pri Borovljah v začetku leta 1975 in kot zadnjo bodo morda do leta 1979 zgradili hidrocentralo pri Aninem mostu.
S tem bo na razpolago celotnemu avstrijskemu električnemu omrežju 2,3 milijarde kilovatnih ur letno.
Kot zadnji je trgovinski minister dr. Josef Staribacher poudaril, da moramo s podvojeno močjo nadaljevati z gradnjo hidrocentral, pri čemer bomo vzeli v obzir tudi oču-vanje lepot in varstvo okolja.
Slovesnost so zaključili z igranjem državne in deželne himne.
B. L.
fluf der Suthe narti...
(Nadaljevanje s 2. strani)
krampfhaft nur auf nationalen Hader be-schrankt vvissen will.
Wie aber sieht die Situation zwei Jahre nach dem Ortstafelkrieg im Lande aus? Gibt es Losungsmoglichkeiten, ja gibt es iiber-haupt nur vage Annaherungschancen? Hat die Versohnungstheorie uberhaupt Aus-sicht auf Erfolg?
Vorerst einmal ist zu sagen, daB zwei Kanzleramtskommissionen bisher vvenig er-folgreich gevvirkt haben. Dann ist zu er-vvahnen, daB die Slovvenen selbst, die Min-derheit, in einem SelbstfindungsprozeB stek-ken, der diktiert ist vom versuchten Um-gang mit den Sozialvvissenschaften und der ihr nur vvenig Potential frei laBt, sich beson-ders heftig nach auBen hin zu engagieren und zu projizieren. Dann sind da noch die vvenig perspektivisch orientierten Karntner Landtagsparteien, die trotz verschiedener ideologischer Ausgangslage die Sorge vor moglichen Stimmverlusten bei entsprechen-dem Engagement fiir die Minderheit eint.
Und dann ist da — nicht zuletzt — noch der Versuch der Karntner Kirche, ausge-hend vom Synodenpapier und der Unter-stutzung durch die osterreichische Gesamt-synode, einen konkreten Beitrag zur Ver-sohnung und zur nationalen Befriedung zu leisten. Man muB es festhalten, daB dies
Slovensko prosvetno društvo „ZARJA“ iz Železne Kaple vabi na pevski koncert mešanega pevskega zbora
„ANGEL BESEDNJAK11 iz Maribora,
ki bo v nedeljo, dne 27. oktobra 1974, ob 11.30 v farni dvorani v Železni Kapli.
Vsi ste prisrčno vabljeni!
Odbor
ooeooeoooooeeoeeeeoooocoooceeecoe
Metlova vabi
V nedeljo, 27. oktobra 1974, bomo pri po-družni cerkvi svetega apostola Tomaža na Metlovi obhajali OB 9.30 URI BLAGOSLOVITEV NOVEGA ZVONA, posvečenega zavetniku te cerkve. Ta zvon naj bo s svojim napisom spomin na sveto leto sprave 1974.
K tej redki slovesnosti vas prisrčno vabimo.
Župnijski svet Kazaze
eeeeeeeeeeeeeeeeeeoeoeeeeoeocoaee
Slovensko prosvetno društvo ..Bisernica" v Celovcu vabi na
SKIOPTIČNO PREDAVANJE O POTOVANJU
PO SKANDINAVSKIH DEŽELAH
v torek, 29. oktobra, ob 19. uri v Dijaškem domu, Tarviserstr. 16 v Celovcu.
Predaval bo Mirko Kunčič.
K številni udeležbi vabi odbor.
SREČANJE ABSOLVENTK GOSPODINJSKIH ŠOL bo v nedeljo, 27. oktobra 1974 v Št. Rupertu pri Velikovcu Prisrčno ste vabljene vse nekdanje učenke gospodinjskih šol v Št. Jakobu in Št. Rupertu, na to naše vsakoletno srečanje. Zbrale bi se do 14. ure popoldne v šoli. Po programu pa še družabna urica ob toplem čaju!
Veselimo se svidenja in te pričakujemo!
Tvoje sestre učiteljice!
bisher der einzige positive Versuch ist, der Gerechtigkeit einen Weg zu bahnen.
Allerdings, mit Amateurmethoden wird hier nicht mehr viel zu machen sein. Man wird sich von regierender Seite bemiihen miissen, das ganze Spektrum von vvissen-schaftlichen Moglichkeiten — selbstredend bis hin zur vvenig schmeichelhaften, aber im Kern vvahren Empfehlung der VVissen-schaftsministerin, die den sozialpsychiatri-schen Bereich angesprochen hat — zu Rate zu ziehen. Denn VVissen ist nicht nur Macht, sondern auch Voraussetzung fiir Verstand-nis, eine Vorleistung fiir Bildung. Grundvor-aussetzung aber muB das Durchsetzen der Einsicht sein, daB eine Minderheit, also eine kleine Gruppe, einen besonderen Schutz braucht, um erfolgreich iiberleben zu konnen. Und das grundsatzlich! Nicht nur, vveil ein Staatsvertrag es heischt.
									
Karel rojšek:
Koroški
1. nadaljevanje
Slovenci prvič na Poljskem
Vsa sodišča, od najmanjšega pa do naj-'jjšjega, ne odstranijo tega strašnega pečata, , pstane kot zločin modernega Kajna, kaj-fz so raztresene po svetu kosti onih, ki so kukali in solzah umirali nasilne smrti. * vkaj na tem s krvjo napitem svetem rne-stll> so ljudje-okostnjaki, ki jih je držala sa->n° še koža skupaj, umirali z zadnjo izsuše-tl° solzo v očeh.
A/a tem mestu je mnogim šinila misel v glavo. Povabimo vse, posebno pa tiste, ki borili, naj bo že to kdorkoli, ali kjerkoli moril, naj bo to v katerikoli državi, ali aterekoli narodnosti. Vabimo vse tiste, ki [° odobravali, predvsem pa tudi tiste, ki Se. Um Se danes kolca po krvi svojega bliž-nlega. Kaj vidijo na licu mesta mučilnico jsph grozot> saj hi hilo to najboljše zdra-1 ° za tiste, ki bolehajo na mržnji svojega 0scda ...
• Obloženi z grozljivimi vtisi smo hodili eriega bloka v drugega. Nebo se je sol-‘° Usti dan in solze so se spajale s kaplja-, 1 in skupno obtoževale zveri v človeški ' r>(‘obi, ki niso razločevale med slabim in
dobrim. Kaj so zakrivili nedolžni otroci, da so jih trgali iz naročja svojih mater? Kaj so zakrivile matere, ki so branile svoje otroke? Kaj so zakrivili možje, ki so branili svoje družine? To je vendar bila njihova sveta dolžnost. Krivdo za takšne morije v vseh taboriščih nosi organizator vseh nemških koncentracijskih taborišč esesovski general Oswald Pohl, usmrčen 1951; poveljnik taborišča v Auscluvitzu pa je bil Rudolf Hoess, ta pa je bil obešen prav na tista vešala, na katera so obešali ubežnike, ki so se hoteli ogniti grozovite smrti. Ta vešala stojijo na prostoru med bloki, katere smo tudi mi videli. Obesili so ga leta 1947.
Da si bomo na jasnem, in da ne bodo ljudje v zmoti, moramo na ljubo resnici povedati, da tukaj ne zadene krvida Rudolfa Hessa, ki je še sedaj zaprt. (O Rudolfu Hessu več drugič; op. ured.) Izgovorjava tega imena in priimka je slična, kar moramo pa vendar ločiti, saj ne smemo naprtiti grehe tega, ki je na en sam dan sežgal 34.000 ljudi, v času njegovega poveljstva pa dva milijona in pol, drugemu, ki je bil
bogve kje. Tisti večer nam jedila niso kot po navadi prijala, ostalo je nekaj na krožniku. Zapustili smo taborišče in se odpeljali v Krakovo, mesto, kjer so nekdaj stolo-vali poljski kralji. Krakovo ima okrog 600 tisoč prebivalcev; leži ob reki Visli in je bilo nekoč močna trdnjava, domovina junaka Kraka in svobodoljubnega Kočiuška. Mesto se je razvilo v obrtno in kupčijsko središče že pred kakšnimi 600 leti. Leta 1319 je bilo že kronsko mesto poljskih kraljev, ki so si zgradili na gričku Wavel renesančno kraljevsko palačo. Tam se nahaja cerkev sv. Andreja, pod njo pa kripta sv. Leonharda. Tu je Marijina cerkev, ki je obenem tudi stolnica. Nadalje dominikanska, frančiškanska in avguštinska cerkev. Na višku je bila Poljska za časa Jage-loncev. Pozno je bilo, ko smo stopali po zložni poti navzgor na Wavel, kjer se nahaja katedrala. Ko vstopimo v to veličastno cerkev, je človek presenečen. Krasna je in prostorna. Tu zraven so živeli, v njej so bili kronani in tudi tu počivajo poljski kralji. Kralj Jagelo, ki je bil pogan, se je na prošnjo svoje žene kraljice Jadvige krstil in stopil v katoliško vero, ter dobil pri krstu ime Vladislav drugi. Takoj po krstu je želel, da bi tudi njegovo ljudstvo stopilo v našo vero. Tudi to je dosegel. Zasluga gre
zlasti njegovi ženi Jadvigi, ki je bila lepotica, še lepša pa po duhovni plati. Bila je pobožna, radodarna, rada je pomagala revežem, a kljub temu, da je bila kraljica, se je preprosto oblačila. Ko je rodila hčerko, ki je pri porodu umrla, je umrla tudi Jadviga. Zaradi njenega svetniškega življenja, je bila prišteta med svetnike. Njen mož Jagelo si je potem vzel za ženo nečakinjo celjskega grofa Hermana prvega. V katedrali, kjer so bili kronani poljski kralji, sem zagledal, slavoloku podobno kapelo, grob krakovskega škofa sv. Stanislava. Nad oltarjem pod kupolo držijo štirje angeli srebrno krsto, v kateri so telesni ostanki tega krakovskega škofa, ki ga je kralj Boleslav II. z mečem udaril po glavi, da je bil na mestu mrtev. Za ta gnusni zločin je potem kralj Boleslav delal pokoro v benediktinskem samostanu na Osojah na Koroškem, kjer je živel kot mutec.
(O tem priča tudi Aškerčeva pesem »Mutec osojski«, ki jo bomo prinesli drugič, op. ured.)
Na god sv. Stanislava, 7. maja, opravi nadškof vsako leto pri tem oltarju pontifi-kalno sv. mašo. Ker sta škof sv. Stanislav in kralj Boleslav dve poljski zgodovinski osebi, je prav, da si oba malo natančneje ogledamo.	(Dalje prihodnjič)
Igralec celovške Avstrije Bengt Jensen (v sredini) je imel v tekmi z gradiščanskim Eisenstadtom s streli na nasprotnikova mata spet smolo.
Cigarete med najmlajšimi
Žalostna je ugotovitev neke medicinske ankete v Veliki Britaniji: en učenec od dvajsetih, mlajših kot 10 let, že kadi cigarete, nekateri med njimi pa imajo tudi že kašelj zaradi kajenja.
V tej anketirani skupini je 6,9 odstotka dečkov v primerjavi z 2,1 odst. deklic, ki že imajo izkušnje s cigaretnim tobakom. Raziskovalci so našli dečka, ki pokadi kar 20 cigaret na dan. Podobne razmere so zabeležili tudi v ZDA: vsak dan se „armada ka-
Nahod je močnejši
„Nahoda se bomo najhitreje znebili, če bomo mnogo spali — najmanj osem ur na dan,“ pravijo zdravniki. „Če telo miruje, si lahko nabere obrambne moči. Po sedmih dneh obrambne moči zatrejo viruse — nahoda je konec. S sredstvi, ki jih danes lahko dobimo (dražeje, kapljice), lahko potek bolezni samo omilimo. Čudežnega sredstva proti nahodu pa ni.“
Antibiotiki in grog ne pomagajo. Nahoda se prej znebite, če se v postelji pošteno spotite. Vzemite vsak dan po pet gramov vitamina C, ki vam bo skrajšal trajanje nahoda.
dilcev" poveča za 3000 novih — v starosti od 10 do 15 let.
Ameriško ministrstvo za zdravstvo bije plat zvona: kampanja proti tobaku, ki traja že deset let, dolžnost tobačnih družb, da morajo vsako škatlico cigaret opremiti z napisom o nevarnosti, ki jih prinaša tobak, prepoved reklamiranja cigaret na televiziji — vsi ti ukrepi niso zalegli. Število pokajenih cigaret nenehno narašča: od 480 milijard v letu 1960 se je povzpelo na 580 milijard.
Tudi cepljenje proti gripi utegne zaščititi človeka pred nahodom. Cepilni serum vsebuje sredstvo proti nekaterim znanim virusom nahoda. Toda žal obstoji okoli 500 različnih virusov nahoda in je torej pravo naključje, če ste ujeli pravega.
Še nekaj novic s področja raziskovanja nahoda: Kdor se mnogo jezi v službi (ali tudi doma), je manj odporen proti virusom nahoda — ker je telo v stresu in ima zato oslabljene odporne moči. Ženske se laže nalezejo nahoda. Te bolezni pa ne prenašamo zgolj z kihanjem, kašljanjem ali govorjenjem, ampak predvsem tudi s stiskanjem rok.
Zdravniki svetujejo: Umivajte si pogosto in temeljito roke!
-Zanimivosti——
HOTELI SO VIDETI NESREČO
Hoteli smo le videti, kako izgleda železniška nesreča,« so se branili otroci iz Saargemunda, ko so jih na policiji zaslišali, zakaj so blokirali železniško progo z dolgimi železnimi drogovi. Strojevodja osebnega vlaka je preprečil nesrečo, ker je pravočasno opazil zapreko in ustavil vlak preden je iztiril.
NAJPREJ BESEDE, POTEM ČRKE
Za otroke predšolske starosti je pomembneje, da si pridobijo čim večji besedni zaklad, kakor da jih starši prezgodaj učijo pisati in brati, pravijo sodelavci govorne klinike v St. Louis v ZDA. Potem je tudi učenje branja znatno lažje. Staršem svetujejo, naj otroke pogosto vodijo v prodajalne in živalske vrtove, na letališča in železniške postaje, ker se potem lažje naučijo novih besed.
MEDNARODNA ZAŠČITA PTIC
Prvič v zgodovini mednarodnih odnosov so tudi ptice selivke v ospredju mednarodnega sporazuma. Gre za japonsko-ameriško konvencijo o zaščiti ptic selivk, ki so jo sklenili pred dvema letoma, zdaj pa so jo v W ashingtonu ratificirali.
Na pragu obdobja, ko se na milijone ptic selivk odpravlja spet na eno izmed skrivnostnih potovanj s celine na celino, so dobile s to ratifikacijo tudi uradno mednarodno zaščito. Na seznamu zaščitnih ptic so ameriški orel (ki ga najdemo
tudi v grbu ZDA), kalifornijski kondor, od japonskih pa štorklja in ibis, vrsti, ki jima grozi, da bosta izumrli. Odslej bo lov in prodajanje teh ptic kaznivo dejanje.
Škoda, da se tudi Italija, kjer pomorijo na leto milijone naših ptic selivk, še ni priključila k tej konvenciji!
Z MUKANJEM PREŽENEŠ MORSKEGA PSA
Kako najlaže preženemo morske pse?
Z mukanjem! Zoologi z univerze v Miamiju (Florida) so čisto resno ugotovili: za morskega psa je mukanje krave tako neprijetno, da brž pobegne. Znanstveniki so ustvarjali mukanje s posebno piščalko. Dr. Hans Hass, znani raziskovalec morja, je že pred leti ugotovil, da je mogoče morske pse pregnati tudi z vpitjem.
VRNITEV V ZAPOR
22-letni Ferdinand Maleta je odsedel nekaj časa v innsbruškem zaporu, po prestani kazni pa so ga spustili domov.
Toda medtem ko nekateri zaporniki skušajo zbežati iz zapora, je hotel Maleta naskrivaj spet vanj. Po lestvi iz vrvi je poskušal priti čez zid na kaznilniško dvorišče, pri tem pa je padel in si poškodoval nogo. Kaznilniški čuvarji so ga seveda prijeli. V zapor je hotel, ker je sojetnikom v celici obljubil, da jim bo prinesel cigarete.
/
AVSTRIJA CELOVEC —
EISENSTADT 3:1 (2:0)
Po nekaj zaporednih porazih se je celovški Avstriji le posrečilo spet zmagati, tokrat še kar izdatno proti Eisenstadtu z dvema goloma razlike prednosti. Na domačem igrišču je zlasti prevladoval Franz Hasil, ki je bil gonilna sila v napadu in obrambi, tako da je okoli 3000 gledalcev navduševal skoraj vso igro.
Sodnik Linemayr je bil suvereno vodil tekmo ter s tem dokazal, da ga niso zastonj izbrali za sodnika na svetovnem nogometnem prvenstvu v Zahodni Nemčiji.
oa<>B<x>gccccc»cc>ec«e>g«ecac>c«gqqcqcccc<?aQooogooooe|PoagaoeoeoaoooaoooooooQooeepoooooooooooooopgo,oooaoeoooooaooaoaooaooeoooooooooeoeooooceooooooe
C-----------------------------------------------^
DR. IVAN TAVČAR:	2
(Vnetje a jeseni
V_______________________________________________J
Kako okusno se je bila napravila ta zelenjava! Vse je postajalo na nji okroglo in beli predpasnik je še bolj povzdigoval lepe oblike mladega telesa.
Mama ji je ukazala, da naj gre za pol ure na sprehod, a da se ima potem zanesljivo in gotovo vrniti domov. Elvira je brez odloga odšla, in prepričan sem bil, da pride točno in gotovo zopet domov, kakor se ji je zapovedalo.
„Kako to grmičevje raste, mi pa se staramo in življenje nam je v nadlego!" Po teh besedah nisem mogel zadržati globokega vzdiha. Gospa Helena me je skoraj pol ure tolažila ter mi dokazovala, da pri meni o starosti ne more biti govora. Končno pa se je zagledala v strop in je nekaj premišljevala.
„Koliko časa, gospod doktor, že zahajate v našo hišo?" me je vprašala naposled z nekako resnobo.
„Šest let, in hvaležen sem Bogu za vsak trenutek, ki sem ga smel preživeti v vaši družbi, gospa Helena!"
„To je fraza!" je odgovorila hladno.
„Čemu fraza?"
„Drugega biti ne more! “me je zavrnila odločno.
..Dokler sem bila sama, se je dalo to še urediti; sedaj pa, ko je Elvira dorastla, ni moči več krotiti hudobnih jezikov. Saj me razumete, gospod doktor?"
„Čutim se vendar starega!"
Zavrnila me je takoj: »Hudobni jeziki tega ne čutijo!"
Skoraj zaihtel sem: »Kaj mi je početi? Ali naj ne prihajam več v vašo hišo? Kako naj živim?"
Čutil sem se v resnici nesrečnega. Gospe Heleni pa se je razširil čaroben smehljaj po licu in šepnila je: »Se
da tudi drugače urediti."
Ko me je nekaj časa pomenljivo gledala, je še dostavila: »Opraviti imam v mestu. Moj mož ima priti vsak hip; počakajte ga in lahko večerjate z nami."
Izginila je in me prepustila občutkom, ki so se kar usuli name. Kaj mi je početi? Ali mi je pokazala vrata? Njena beseda, da se da stvar tudi drugače urediti, mi ni hotela iz spomina. Ali kako?
Klink! Klink!
Kakor bi me zadela strela, tako me je zadel ta »klink! klink!" Elvirica se je točno vrnila domov in sedaj je v belem predpasniku, ki je še bolj uveljavljal njene zaokrožene črte, igrala na klavir.
V hipu se mi je odprl pogled na Galilejsko jezero — morda je bilo kako drugo, ker nisem učenjak sv. pisma — in videl sem sv. Petra, ko je s tovariši privlekel prazne mreže k svojemu Gospodu. In Gospod je ukazal: »Vrzite mreže še enkrat!"
Klink! Klink!
Pokril sem glavo in bliskoma sem stal z znojem oblit na ulici. Tam pa sem padel v roke svojemu zdravniku, ki z bolniki ni bil nikdar ljubezniv.
»Kaj se potikaš po tlaku?" je zakričal osorno, in to z obrazom, ki je podoben kozolcu, če ga prevrne burja pozimi.
»Bolan sem!"
»Vraga si bolan! Delaš, če se tisto pravdno pisarjenje sploh delo imenovati more, delaš ko navit avtomat! Misliš malo, ješ pa veliko, ko prašiček pri koritu! Polenaril si telo, polenaril si dušo, in rediš se, kakor da je mast glavni namen tolstega tvojega življenja! Poslušaj moj svet: Sedaj, ko se kosi otava, odrini v kako pogorje! Lazi po skalah! Pridruži se koscem! Hodi, hodi in delaj! Potem kmalu izprevidiš, da je življenje dar božji in da se samo tepci dolgočasijo v njem!" Nato je odrinil.
Meni se je tedaj prikazalo pred pogledom zamazano pismo in njega velike črke, ki so bile videti kakor po senožeti razmetan plot.
Sestra moje matere je bila omožena na Jelovem brdu, visoko v gričih, in pismo mi je pisal njen sin Boštjan Presečnik, ki je bil vsikdar ponosen na sorodstvo, ki je vezalo naju. Tiste polomljene in razmetane črke so mi pripovedovale, da je Boštjan slabe volje, ker se premalo brigam za sorodstvo: »Več kot pet let te ni bilo pri nas. Svoji ljudje morajo s sabo držati. Tudi Barbara že težko čaka. In Meta se je razrastla, da jo komaj spoznaš." Barbara, rojena Muhova iz Jarčjega sela, je bila žena Boštjanova, Meta pa njegova hči. Ta se je »razrastla". No! No!
II.
Jelovo brdo! Ravno pod Blegašem tiči mala ta vasica sredi rodovitne ravnine, kjer prideluje prebivalstvo svoje življenjske potrebščine. Češnja je glavno drevo, in spomladi je krajina povita z belimi venci. Tudi oreh je tu domačin in sad njegov slovi po vsem pogorju.
V tem pogorju sem preživel otroška svoja leta, kakor živi mlada ptica v gnezdu. Živeli smo kakor kos narave, in še obleke nismo imeli. V tisti dobi je v našem pogorju še cvela navada, da otročaj, dokler ga niso poklicali v šolo, ni dobil svojih hlačic. Nosili smo dolge, do peta segajoče srajce, in kjer smo se igrali, je bilo videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane vreče. Če je zapadel sneg, so se valjale te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo kožo po ledu. Ko je prišla rahla pomlad, iztekniM smo vsako ribo v vodi in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne bilo zasačilo naše oko, bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na veji ob deblu. Pisani pinož, rumeni strnad in zlata taščica — pri nas pravijo tej drobni živalici »šmarnica" — nobeden ni mogel skriti zakonske svoje posteljice pred nami. Bili smo del prirode in nehote smo občutili, da pripadamo k zemlji, kakor pripada k tej zemlji jelka, ki raste na slemenu Mladega vrha. S prirodo smo skupaj zrastli in eno smo se čutili z njo! Zatorej me sili vse nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo nosile noge! Kadar zopet pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroška leta. Niti najmanjši pripetljaj ni po-
Komisar Dupont je zadnji stopil v oddelek vagona.
„Samo to nam je bilo še potrebno," je rekel, dal roko inšpektorju Fragoliju in se lahko priklonil privlačni ženski v elegannti obleki.
„lmam presenečenje za vas," je dejal Frago-li. »Začudili se boste. Hkrati sem namreč na poročnem potovanju."
„Sam?“
»Pamela, ali ti lahko predstavim komisarja Du-ponta od Interpola?" — je vprašal Fragoli lepo žensko.
»Mnogo sem že slišala o vas," se je nasmehnila gospa Fragoli in dala komisarju roko.
»Me veseli, gospa, da ste mojega kolega spravili v zakonski zapor," je odvrnil Dupont in se obrnil k prijatelju. »Koliko časa sta že zakonca?"
»Točno štiriindvajset ur!“ je vzdihnil Fragoli. »Lahko si mislite, kako sem se počutil, ko ste sinoči poklicali v centralo! Lov za zavojem heroina v vlaku Pariz-Basel, v istem vlaku, za katerega je moja žena rezervirala karte."
»Tudi jaz sem pričakoval za Veliko noč kaj lepšega," je vzdihnil Dupont. »Sploh ne vemo, Pri kom je ta zavoj. Pri moškem, ženski, otroku? Zadnje vesti kažejo samo to, da je to neka dama, ki bo na obmejni postaji predala mamilo nekemu tretjemu. Paziti moramo, kdo bo v Baslu zapustil vlak ali stopil vanj pred mejo in s kom se bo začel pogovarjati. Če ima kovček, ga bodo gotovo z nekom zamenjali. Tudi drugi triki Pridejo še v poštev. Menim, da nima smisla, da bi že zdaj pregledovali vagone."
Dupont se je obrnil k Pameli.
»Se že dolgo poznata?"
»Točno tri tedne."
»Hitro sta se poročila," je dejal Dupont Fragoliju. »In takoj ste ženo odpeljali na službeno potovanje."
»Sicer sva hotela malo v Švico," je odgovoril Fragoli. »To je bila ideja moje žene."
»Kje sta se spoznala?" je dalje vpraševal komisar.
»Na terasi neke kavarne v Boulonjskem gozdu. Veste, žena je Švicarka, zato je hotela v Švico."
»Niste imeli težav z dokumenti?"
»Pamela jih je že imela."
»Čestitam," se je nasmehnil Dupont in nagovoril mlado ženo: »Veste, to se redko dogaja. Imate družino v Švici?"
»Da, v Asconi."
Vrata oddelka so se odprla. Prišla je čistilka. Imela je na sebi sivo delovno obleko in ruto, zavezano kot turban. Izpraznila je pepelnik in s krpo obrisala mizico pod oknom.
»Napravite mi uslugo, Dupont," je dejal Fragoli, ko je čistilka odšla. »Ne povejte v Parizu, da sem potoval z ženo. Stari tega ne bi mogel razumeti."
»Molčal bom kot grob. Vrhu tega nam bo morda prav vaša žena pomagala ujeti tihotapca."
»Morda," je odgovorila Pamela posmehljivo in pozorno pogledala Duponta.
»Prepričan sem. Sest oči več vidi kot štiri, čeprav so vaše zasenčene z ljubeznijo in srečo. Ali vam je že kdo rekel, da ste zelo lepi? Veste, nas policajev z majhnimi plačami si žene ne že-
le za može. Mi se poročimo s povprečnimi ženskami. Kadar nam reče lepa ženska, da nas ljubi, mora biti že nekaj posebnega."
»Morda sem imela poseben razlog," se je nasmehnila Pamela.
»Lačen sem,“ je dejal Dupont. »Kdo gre v restavracijski vagon?"
Vsi trije so vstali. Pamela je vzela svojo torbico. Bila je nenavadno velika. Poleg tega ni ustrezala elegantni obleki, čevljem in klobuku. Tega pa ni opazil nihče razen Duponta.
Tudi tihotapci postanejo lačni. Zato sta policaja pozorno opazovala goste. Toda kako naj spoznata človeka, ki ga iščeta? Vedela sta samo, da je iz Pariza nekam odšla velika količina heroina. Prijeli so enega od članov tolpe in povedal je, kar je vedel. Vedel pa je samo to, da morajo heroin spraviti čez mejo v Švico.
Čistilka je spet prišla. Prav pod mizo policajev in Pamele se je sklonila in dvignila s tal umazan prtiček in ga dala v košaro. Šef restavracije ji je jezno dejal, naj ne hodi več v vagon, dokler so gostje pri obedu, a ona se sploh ni zmenila za to.
*
Vlak se je približeval meji. Komisar Dupont in inšpektor Fragoli sta dvakrat šla skozi kompozicijo in pozorno gledala obraze potnikov. Dupont je prehodil zadnji, Fragoli pa sprednji del vlaka. Ničesar sumljivega nista mogla odkriti.
»Mislil sem, da se je Fragoli že vrnil," je dejal
Tivi
Tišina
Tišina...
Sreča in mir srce obdaja, v daljavi nov dan se poraja.
Tišina... — nežna in mirna obuja spomine. Nekje se
preteklost budi...
Tišina...
Solza in obup, bol, ki ne mine, a vedno se znova rodi iz tišine ...
Srečen nasmeh
Bil je jesenski večer. Svetle lučke cestne razsvetljave so odsevale svojo svetlobo v Ljubljanici, ki je leno tekla dalje. S Sonjo sem hitela po Zmajskem mostu.
Mimoidoči so bili zamišljeni vsak v svoje misli in niso opazili sključene starke, ki je stala na robu pločnika in nemo zrla na cesto v avtomobile, ki so drveli mimo nje. V eni roki je držala veliko mrežo, ki je bila polna sadja in zelenjave. Teža jo je vlekla k tlom, da se je njena postava še bolj sklju-čila. Z drugo roko se je opirala na leseno palico, ki se je rahlo tresla zaradi trepetanja njenih izsušenih rok. S Sonjo sva se spogledali. Iz njenih oči je izžarevala ista misel: pomagajva starki.
Stopili sva k njej, jo prijeli vsaka pod eno roko in jo varno pripeljali čez cesto. Seveda sva nesli tudi njeno mrežo. Nato
se je med nami hitro razvil pogovor. Starka je bila zelo presenečena, saj je bila prepričana, da mladi sploh ne opazimo več starih ljudi. Njene ozke, izrazito podolgovate ustnice so se raztegnile v srečen nasmeh, po njih se je hitreje pričela pretakati kri in jim vrnila rdečo barvo. Oči so ji žarele, kakor dve mali sonci v poletnem dnevu.
Zazdelo se mi je, kakor da so ji gube, ki so ji prekrivale obraz, izginile. Sreča, ki je napolnila starkino srce, je naletela na odprta vrata tudi v najinih srcih.
Ko smo prišle do njenega stanovanja, sva se poslovili od starke, ki je še dolgo časa zrla za nama, iz nje pa je žarela sreča, ki je dandanes tako iskana in potrebna, vendar jo le malokdo najde in občuti.
Dupont, ko je zopet prišel v oddelek. »Veste, gospa, da je Fragoli eden od mojih najboljših prijateljev? Zato boste razumeli, da sem včasih v skrbeh zanj. Mlad je in čeden. Nekoč sem imel prijatelja, ki je zaradi lepe žene padel v tako neumno situacijo, da je izgubil službo. Tej ženski je bil samo za alibi."
»Mislite, da sem prava žena za vašega prijatelja?" je vprašala Pamela.
»Na to vam bom lahko odgovoril šele v Baslu. To pa bo odgovor od srca."
Tedaj je stopil v oddelek Fragoli. Vlak je vozil v postajo Basel. Potniki so zgrabili kovčke in se napotili po hodniku proti izhodu. Dupont je šel za Pamelo, za njim pa Fragoli. Izhodna vrata je zapirala čistilka in z velikim zavitkom časnikov marljivo brisala šipo na vratih. Ni nehala delati, čeprav se je vlak že skoraj ustavil.
Ko je vlak slednjič stal, je čistilka prva skočila ven. Vrgla je zmečkane časnike v koš za odpadke na peronu.
Dupont se je ustavil zraven Pamele. Ni je izpustil iz oči. Nenadoma je opazil, kako daje Pamela nekomu skoraj neopazen znak z glavo in očmi. Sledil je njenemu pogledu.
Za Fragolijem se je košu za odpadke približeval postajni delavec v sivi obleki in s čepico na glavi. Pred sabo je porival voziček. Zapeljal je h košu za odpadke in stresel njegovo vsebino v voziček. Nato se je hitro oddaljil.
Dupont je pohitel za njim. Preden je prišel do njega, se je pred delavcem pojavil Fragoli in ga prijel za roko.
»Prosim vas, pojdite z menoj! Aretirani ste zaradi trgovine z mamili. Brez obotavljanja!"
Zvečer je Pamela pripovedovala:
»Gospod Dupont! Ves čas ste me sumili. Mislili ste, da sem se poročila z vašim prijateljem samo zato, da bi pod varstvom policije prenesla mamila čez mejo. Bili ste slepi za vse drugo okoli sebe. Niste opazili čistilke, ki je imela, ko se je drugič pojavila v restavraciji, v ušesih uhane, ki so vredni celo premoženje. Ko sem na postaji videla, kako pridno čisti okno na vratih, mi je bilo vse jasno. Dajala je znak sodelavcu in mu kazala, v kateri koš za odpadke bo dala tihotapsko blago. To sem pošepnila možu."
»Dejal sem, da šest oči več vidi kot štiri," se je kislo nasmehnil komisar Dupont. »Odkod pa naj bi bil vedel, da so uhani z briljanti? Da niso ponarejeni?"
»Vi niste vedeli niti tega, da moja ljubezen ni ponarejena, spoštovani komisar!"
»K vragu!" je dejal komisar Dupont, ki se ni mogel zdržati. »Kaj ste nosili v tisti odvratni torbici?"
„Konjak, dragi komisar!" se je nasmehnila Pamela. »Stari francoski konjak za očka!"
JOHANS KOSTER
Zab|jen in spominjam se vsakega kraja, kamor je nosila Ptica svoje gnezdo, kjer smo kurili krese, kjer smo lovili rake-koščake ali tolkli kozo »pod novim cesarjem gor in dol"!
Vsi ti spomini ti mrgole pred dušo, telesu pa je, kakor 131 se kopalo v bistri in okrepčevalni vodi.
Ravno tako je bilo tisti dan, ko sem hodil proti Jelo-vernu brdu. Mehki spomini so me objemali, in ko sem do-sPel do Tominčevega h rastja pod Lovskim brdom, ni vrag, da bi ne bila zapela vuga? In pognala je svoj glas v zele-n° dolino! Vuga? Malo pozno je že bilo zanjo. Meni pa Se je vendar zdelo, da je le bil »stric Matijo", ki prišiva Sv°ie gnezdo na rogovilico pri veji, da mu giblje sapa Radiče v tej zračni zibki. Ej, škoda, samo enkrat v življu sem vedel za tako gnezdo, a še to je viselo na tako šibki veji, da nisem mogel do njega!
Nad Lovskim brdom je pričel kazati svoj obraz stari Paš Blegaš, a tik njega je čepel okrogli Koprivnik, izza kakega se tako radi privlečejo črni oblaki, da namočijo J301)®, kadar je najmanj treba. Takrat je v ozadje stopila tbbljana in v stran so stopile vse skrbi, ki grenijo življenje SarTicem po mestih!
Hotel sem sesti pri poti v šumeče resje ter se zagledati Pošasti Blegaš, če me morda še pozna?
A pri poti sta že sedela dva. Že pred mano sta bila prelezla klance do Lovskega brda. Sedaj sta čepela v resju, podobna kupu nesreče, in meni sta se videla kakor Va omlačena snopa.
Mož je pokazal z roko na Blegaš: »Lep je! Na vrhu v senci, po bregovih pa ga obseva sonce!"
,r> res je takrat nad goro plaval velik oblak, ki je pre-Strezal sončne žarke, tako da je bil vrh teman. „Lep je" T~ k meni je obrnil izmučeni svoj obraz — »in če je bil °vek šestnajst let notri, se ga komaj nagleda."
bil
mu
Nagledal se je v goro. Pričelo se mi je svitati, kdo bi ta človek. Dolgi zapor mu je razoral lice in izpadli so bili tudi lasje na glavi. Ni ga bilo lahko spoznati. Nekdaj je govorilo naše gorovje le o tem, kako sta se
kočar Skalar in gruntar Kalar trgala zaradi male njivice, ki je bila last beračeva, po kateri pa je hotel bogatin vlačiti posekani les iz svojega gozda, ki je ležal ravno nad omenjeno njivico. Kalar, ki je bil z vso vasjo v sorodstvu, je imel torej vso vas na svoji strani. Imel pa je na svoji strani še različne odvetnike, ki so mu puščali denarnico, da je pravda več stala, nego sta bila njivica in gozd skupaj vredna. Skalar je vsled tega imel proti sebi vso vas in mnogo odvetnikov, ali vzlic temu je končno zmagal v pravdi.
Lahko si mislite, kakšno sovraštvo je nastalo med Ka-larjem in Skalarjem. Bogatin je besnel in je bil — kakor pravimo — vedno pripravljen, revnemu kočarju „s sekirico dobro jutro voščiti". Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v nekem robovju na Blegašu srečala, se spopadla, in da se je pri tem Kalar do smrti ponesrečil. Potem je bila dolga razprava in — če sem se prav spominjal — je bil Skalar za vse življenje obsojen v Gradiško.
Pri teh spominih sem spoznal Šimna Skalarja, s katerim sva v otroških letih ovce skupaj pasla, kateri je pa bil videti sedaj za najmanj trideset let starejši od mene.
Zopet je ječal: »Lemoj, šestnajst let! In noben dan nisem videl ne Koprivnika, ne Mladega in ne Starega vrha. Posušil sem se ko kopriva — ej, huda je bila!"
Ko je nekaj časa molčal, je iztegnil koščeno roko ter pokazal na kraj, kjer se je iz zelenega bukovja kazal bel rob na bregu, ki ga obrača Blegaš proti Jelovemu brdu.
„Vid’š, tam za robom je bilo! Na ozki stezi me je srečal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil. Ker pa je bilo deževalo, se mu je spodrsnilo. Truplo in sekira sta padla po skalovju navzdol, in kakor je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil! Vid’š, tako je umrl Kalar!"
Vprašam: »Kako, da so te obsodili?"
»Njegov brat je pričal. Skrit za grmovjem, je hotel videti, kako sem Kalarja pograbil in potisnil čez rob. Krivico mi je storil in šestnajst let mi je ukradel!"
Do sedaj Šimnova žena, Luca, ni bila izpregovorila.
Prejkone je bila v dvomih, ali me naj tika ali vika. — Pri nas so tiste dni imeli samo oženjeni pravico, da so jih vikali; če si vikal neoženjenega, ti je štel to v zlo. Žalibog je tudi ta lepa navada v pogorju ponehala, in kmalu doživimo, da se bodo dekleta iz različnih far med seboj vikala!
Pa Luca se predolgo časa vendarle ni mogla krotiti. Imela je jokajoč, stepen glas, kakor ga ima zajec, če si ga slabo zadel. Povzdignila je ta glas.
»Toliko sem vekala," je zastopala, in njene oči so v resnici bile podobne studencu, kadar izgubi v poletju vodo, »toliko sem vekala, ko so mi moža odpeljali. Sosedje me niso pogledali, in če bi Presečnika ne bilo, bi bila vzela konec od lakote. Drugi me tako ni vzel na delo! Dobro leto potem je umrla Špelica — od stradanja! Toliko sem vekala!"
Pri nas ljudje ne jokajo, pri nas vse „veka“, tako otrok v zibeli, kakor žalujoči pri pogrebu. Zatorej je tudi Luca »vekala", ko so ji moža vzeli in ko je umrlo otroče.
Pa tudi brez vekanja bi bil človek tej ženski verjel, da je veliko trpela pod božjim soncem. V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen, da je s suhim svojim obrazom migala neprestano sem in tja, kakor petelin na vrhu cerkvene strehe, kadar je dvoja sapa v zraku. Ta uboga glava se je brez odloga kakor nihalo premikala od leve na desno in od desne na levo, prav kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila z jokajočim in stepenim svojim glasom. Vse to je napravljalo vtisek smešnosti, ali ravno ta smešnost je nehote poviševala — če si nosil kaj človeškega srca v sebi — vtisek žalosti, katera je bila v toliki meri prisojena materi Luci.
»Tako je umrla tudi Špelica! Pa še tružice mi niso hoteli napraviti v vasi! Morivci in ubijavci nismo imeli nobene pravice!"
Radoveden sem postal.
»Lemojte" — pa se je takoj popravila — »lemoj, zdaj sem te spoznala! Brada ti raste, pa vendar Kosmov! —
(Dalje prihodnjič)
Celovec
NEDELJA, 27. 10.: 7.05 Duhovni nagovor — Po vaši želji. — PONEDELJEK, 28. 10.: 13.45 Informacije — Za našo vas. — TOREK, 29. 10.:
9.30	Narodno-zabavne melodije. — 13.45 Informacije — Šport — Rdeče, rumeno, zeleno. — SREDA, 30. 10.: 13.45 Informacije — Popevke — Iz koroške literarne delavnice (V. Polanšek: Informacija). — ČETRTEK, 31. 10.: 13.45 Informacije — Družinski magazin. — PETEK, 1. 11.: 7.05 Duhovni nagovor — Na vse svete (Laterarno-glas-bena oddaja). — SOBOTA, 2. 11.: 9.45 Vernih duš dan (Ljudski običaji).
Avstrija
1. PROGRAM
NEDELJA, 27. oktobra: 15.30 Živordeči avtobus
—	16.00 Za otroke od 6. leta dalje: Wickie in močni možje — 16.25 Igrajoča ura — 16.25 Ca-limero — 17.00 Za družino: Jurij: Slavimo praznike po koledarju — 17.25 Operni vodič — 17.55 Cooky in njegovi prijatelji, lahko noč za najmlajše — 18.00 V nedeljo ob šestih (2. nadaljevanje)
—	18.40 Za mladino od 14. leta dalje: Kdo več ve? — 19.30 Čas v sliki — 19.45 Šport — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Ne pošiljaj mi cvetlic, ameriška filmska komedija o namišljenem bolniku — 21.50 Čas v sliki — nočna izdaja in šport.
PONEDELJEK, 28. oktobra: 18.00 Znanje — aktualno — 18.25 Cooky in njegovi prijatelji, lahko noč za najmlajše — 18.30 V kraljestvu divjih živali — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport
—	20.15 Ljudje na renču Šajlu: „Jennifer“ —
21.15	Prometni magazin ORF — 22.15 Čas v sliki — nočna izdaja.
TOREK, 29. oktobra: 18.00 VValter in Connie: Tečaj angleškega jezika — 18.25 Cooky in njegovi prijatelji, lahko noč za najmlajše — 18.30 V kraljestvu divjih živali — 19.00 Avstrija v sliki
—	19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Vaš nastop, prosim, oddaja s Heinzem Fischer-Karvvinom — 21.00 George Dandin, Jeana Baptista Moliera, iz nemščine H. C. Artmann; za oder predelal Herbert Wochinz.
SREDA, 30. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Obiščemo razstavo. Angelika Kauffmann in njen čas — 10.30 Trgovsko in prometno mesto: Beljak — 11.00 Program za delavce: Dvorni svetnik Geier — 16.30 Za otroke od 6. leta dalje: Krokodil, ki se vode boji — 17.00 Jože in nogomet — 17.15 Za družino: Gadi v dolini Teton; film Walt-Disneya — 18.00 Tečaj francoskega jezika — 18.25 Cooky in njegovi prijatelji, lahko noč za najmlajše — 18.30 Tri deklice in trije dečki: Do-Re-Mi — 18.15 Oddaja SPO — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Panorama — 21.20 Ob 50-letnici svetovnega dneva varčevanja — 22.05 Čas v sliki — nočna izdaja.
ČETRTEK, 31. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Formalna logika — 10.30 K dnevu varčevanja: Krokodil, ki se boji vode — 11.00 Gost pri llzi Aichinger — 11.30 Materija in prostor: Naša domovina v vesolju — 12.00 Poštna hranilnica —
17.00	Protestantska božja služba — 18.00 Ruščina — 18.25 Cooky in njegovi prijatelji, lahko noč za najmlajše — 18.30 Športni mozaik — 19.00 Avstrija v sliki — 19.20 ORF danes — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Popevkarski festival 1929; melodije in dogodki — 21.45 Čas v sliki — nočna izdaja — 21.50 Šport —
22.00	Pohlep po življenju, ameriški kriminalni film.
2. PROGRAM
NEDELJA, 27. oktobra: 16.00—18.00 Svetovno prvenstvo v orodni telovadbi v Varni — 18.00 Tedenski magazin — 18.30 Prerezi — 19.30 Čas v
Naš tCdllik izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24,— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. sterl.. za Jugoslavijo 100.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce št. 2, 9065 Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
sliki — 19.45 Kultura — posebno — 20.10 Okolica — 20.15 V lastni zadevi — 21.45 Vprašanja kristjana — 21.50 Čas v sliki.
PONEDELJEK, 28. oktobra: 18.30 Množice, slučaj in statistika — 18.45 Šola za starše — 19.00 Havaji: Raj ras — 19.30 Čas v sliki in kultura
—	20.00 ORF danes — 20.06 Znanstvena poročila — 20.09 Okolica — 20.15 Morje, drama Ed-warda Bonda — 22.20 Avstrija v sliki — 22.40 Čas v sliki in kultura.
TOREK, 29. oktobra: 18.30 Preživeti v koloniji galebov — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 ORF danes — 20.06 Znanstvena poročila — 20.09 Okolica — 20.15 Hans Moser — pogled nazaj: Dvorni svetnik Geiger — 21.45 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — aktualno — 22.05 Znanje — aktualno — 22.30 Čas v sliki in kultura.
SREDA, 30. oktobra: 18.30 Iz šolske televizije: Materija in prostor — 19.00 Ernst Fuchs: Dialog s slikami; umetnost videti in razumeti — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 ORF danes — 20.06 Znanstvena poročila — 20.09 Okolica —
20.15	Svet in znanost: Medicina in biologija —
21.15	V. I. P. — gugalnica — 22.00 Avstrija v sliki — 22.30 Čas v sliki in kultura.
ČETRTEK, 31. oktobra: 18.30 Iz šolske televizije: Pojte Gospodu novo pesem — 19.00 Stik
—	19.30 Čas v sliki in kultura — 20.00 Spotoma ob koncu tedna — 20.06 Znanstvena poročila — 20.09 Okolica — 20.15 Teleobjektiv — 21.15 Vesoljska ladja Enterprise: Apolonov tempelj —
22.00	Avstrija v sliki — 22.20 Čas v sliki in kultura — 22.50 Športni mozaik.
Ljubljana
NEDELJA, 27. 10.: 9.25 Svet v vojni — 10.25 Otroška matineja — 11.10 Poročila — 11.15 Kmetijska oddaja — Nedeljsko popoldne — 18.55 Prepad — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 19.50 Tedenski gospodarski komentar — 19.55 3-2-1 — 20.00 Mirko Božič: Človek in pol — 21.00 Karavana: Glasinac
—	21.35 Športni pregled — 22.10 TV dnevnik — 22.25 Košarka Bosna : Borac.
PONEDELJEK, 28. 10.: 8.10 in 9.30 TV v šoli
—	14.10 in 15.30 TVT v šoli — ponovitev — 16.30 Madžarski TVD — 17.35 S. Jeličič: Fant in očala
—	17.50 Obzornik — 18.05 Naši zbori — 18.35 Narodi in pisava — 19.05 Oddaja za skupščinske delegate — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cik-
cak — 19.30 TV dnevnik — 19.55 3-2-1 — 20.05 A. Hieng: Lažna Ivana — 21.40 Sodobna oprema
—	21.50 Mozaik kratkega filma — 22.10 TV dnevnik.
TOREK, 29. 10.: 8.10, 9.35 in 10.05 TV v šoli
—	14.10, 15.35 in 16.05 TV v šoli — ponovitev
—	16.35 Madžarski TVD — 17.30 M. Golar: Okrogle o Vrežencih — 17.45 Risanka — 18.00 Obzornik — 18.15 Življenje v gibanju — 18.40 Mozaik — 18.45 Ne prezrite: Mladinsko gledališče — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 19.35 3-2-1 — 20.05 Aktualna oddaja — 20.55 Propagandna oddaja — 21.05 Thomas Hardy: Mračni Jude — 21.55 TV dnevnik.
SREDA, 30. 10.: 2.45 Kinshasa: Boksarski dvoboj Clay : Foreman — 8.10, 10.50 in 15.25 TV v šoli — 16.25 Posnetek boksarskega srečanja Clay : Foreman iz Kinshase — 17.25 Zgodba o deklici Margareti — 17.55 Obzornik — 18.10 Po sledeh napredka — 18.40 Mozaik — 18.45 Mladi za mlade — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak
—	19.30 TV dnevnik — 19.55 Propagandna oddaja — 20.05 Film tedna: Na lovu — 21.45 Propagandna oddaja — 21.50 Miniature: Dunajski komorni orkester — 22.10 TV dnevnik.
ČETRTEK, 31. 10.: 8.10 TV v šoli — 9.35 Francoščina — 14.10 TV v šoli — ponovitev — 15.35 Francoščina — 16.30 Madžarski TVD — 17.30 T. Seliškar: Bratovščina sinjega galeba — 18.00 Obzornik — 18.15 Mozaik — 18.20 Svet v vojni — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak —
19.30	TV dnevnik — 19.55 3-2-1 — 20.05 F. He-ško: Rdeče vino — 21.20 Kam in kako na oddih
—	21.30 Četrtkovi razgledi — 22.00 Kontrastna slika — 22.40 TV dnevnik.
200oooeooooooQcooocceeooooeooooee
Ledince
Kombajn (Mahdrescher) ali Kulturni dom? — Na to vprašanje bodo odgovorili vsi volilni upravičenci šolskega okoliša Ledince v nedeljo, 3. novembra, v obliki referenduma. Kombajn bi bil za kmete zelo potreben, pač pa bi Dorfgemeinschaft raje imela še en kulturni dom — k že dvema v občini (Loče in Brnca), ki itak nista preveč frekventirana. Ne glede na dejstvo, da je Kulturni dom vse predraga zadeva, bo kombajn vse bolj rentabilen.
eeeeeoeeeoeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeoeeoeeeeoeeeeeooeeoeeoeeeoeeeežeeeosg
Protestna izjava
Člani, zbrani na občnem zboru Slovenskega prosvetnega društva „Bilka“ v Bilčovsu, dne 12. 10. 1974, odločno protestiramo proti sklepu predsednikov v parlamentu in v koroškem deželnem zboru zastopanih strank, z dne 19. 9. 1974 o ugotavljanju manjšine oziroma posebnem ljudskem štetju na Koroškem. V polni meri pozdravljamo in podpiramo tozadevno resolucijo obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev — Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Narodnega sveta koroških Slovencev —, sprejeto na zborovanju 6. 10. 1974 v Celovcu.
Tomi Lesjak, tajnik	Rupert Reichmann, predsednik
ZAHVALA
Vsem, ki so spremljali na zadnji poti našega dragega moža in očeta, gospoda
Jožefa Korena
v tako lepem številu, izrekamo prisrčen Bog plačaj. Posebno še g. duhovnemu svetniku, župniku Andreju Kariclju, g. dr. Jakobu Kolariču in cerkvenemu pevskemu zboru za lepo oblikovanje pogrebnega obreda, g. Janku Zvvittru za nagovor in tolažilne besede.
Moža in očeta bomo ohranili v trajnem častnem spominu.
Žalujoči:
žena in otroci
RUTAR-CENTER
$ ugodno dobavi S in hitro na dom dostavi
RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas — Eberndorf, telefon 042 36 - 381
Jugoslavija dobro informirana
(Nadaljevanje s 1. strani)
izraz takšnega stanja dogovor treh vodilnih avstrijskih političnih strank o preštevanju posebne vrste, ki ni le novo nasilje nad Slovenci v Avstriji, ampak tudi poskus revizije določil avstrijske državne pogodbe.
Jugoslavija je kot sopodpisnica Državne pogodbe že večkrat preko Zveznega sekretariata za zunanje zadeve opozorila, da je Avstrija dolžna na osnovi te pogodbe zagotoviti posebno zaščito slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem, ne glede na številčnost manjšine. Uresničitev zahtev po preštevanju slovenskega prebivalstva je nadaljnja spodbuda šovinističnim, revanšističnim in nacionalističnim silam, ki so zainteresirane za vzdušje nacionalne nestrpnosti in ki so sovražno razpoložene do narodnih manjšin in Jugoslavije. Te sile izkoriščajo zahtevo po preštevanju posebne vrste za najbolj grobo obliko pritiska na manjšine. Nedopustno je, da so osnovne človečanske pravice predmet in sredstvo medstrankarskega manipuliranja avstrijskih strank, ki so, kot dokazuje njihov dogovor o preštevanju, pripravljene kapitulirati pred nemško nacionalističnimi in šovinističnimi silami, kar ne more ostati brez posledic za demokratičen razvoj avstrijske družbe.
Delegati vseh treh zborov opozarjajo, da je prišlo do odločitve glede zahteve po posebnem preštevanju kljub odločnemu nasprotovanju slovenske narodne manjšine, ki je izključena iz odločanja in reševanja vprašanj, ki življenjsko zadevajo njen obstoj in usodo. Še posebej zaskrbljuje dejstvo, da se pri tem javno in nemoteno odvija teror šovinističnih in pronacističnih sil, pri čemer zlasti prednjači Karntner Heimat-dienst, ki deluje, ne samo za to, da bi odvzeli slovenski narodnostni skupnosti tistih nekaj pravic, ki si jih je izborila, ampak da bi Slovenci v Avstriji kot narodnost izginili. Avstrijska vlada dopušča takšno početje, čeprav bi morali obstoj in tako delovanje organizacij, ki so dediščina nacistične preteklosti, prepovedati, saj Državna pogodba kot sestavni del avstrijske ustave izrecno prepoveduje dejavnost organizacij, ki težijo za tem, da se hrvaškemu in slovenskemu prebivalstvu odvzame njihov manjšinski značaj ali manjšinske pravice.
Takšna politika avstrijske vlade ter političnih strank, ki so zastopane v avstrijskem parlamentu, je v nasprotju z njihovimi izjavami o željah za dobrososedskimi odnosi in po širšem sodelovanju z Jugoslavijo. SFR Jugoslavija je svoj interes za razvoj vsestranskega sodelovanja z Avstrijo že dokazala. Delegati prav zaradi tega opozarjajo, da uresničitev dogovora o preštevanju koroških Slovencev ne bo v prid poglabljanju zaupanja med jugoslovanskimi narodi in avstrijskim narodom, niti v prid razvoja jugoslovansko-avstrijskih odnosov in da je nasprotna duhu evropskega prizadevanja za mir in medsebojno sodelovanje in sožitje med narodi.
Delegati, zbrani na skupni seji zborov skupščine SRS, izražajo zaradi odločitve avstrijskih strank o preštevanju posebne vrste globoko zaskrbljenost in podporo pravičnemu boju Slovencem v Avstriji ter demokratičnim silam v tej državi, ki se zavzemajo za uresničitev pravic slovenske in hrvaške narodnostne manjšine.
Koroška stvarnost —
v NAŠEM TEDNIKU
seeeeccceoeeoooeoeeceooo®ecccecca
Slovensko prosvetno društvo „DANICA“ iz Št. Vida v Podjuni vabi na pevski koncert mešanega pevskega zbora
„ANGEL BESEDNJAK11 iz Maribora,
ki bo v soboto, 26. oktobra 1974, ob 20. uri pri Voglu v Št. Primožu-
Zbor „ANGEL BESEDNJAK" je eden najboljših zborov v Sloveniji in si je pred kratkim na pevskem tekmovanju v Mariboru osvojil bronasto plaketo.
Zato se tem bolj veselimo, da lahko ta zbor pozdravimo v naši sredini.
Vsi ste prisrčno vabljeni!
ooeooooeoeoooooeoooooooooeoooooci