KATOLJŠK CERKVEN LIST. »Danica« izhaja vsak petek na celi poli in velja po pošti za celo leto 7 kron, za pol leta i; krone fO vinarjev, za četrt leta 2 kroni. V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron, za % leta 3 kiore za 4 leta lkicnof^ vin., ako Li bil petek praznik, izide »Danica« dat poprej. Tečaj LIV. V Ljubljani, 11. oktobra 1901. List 41. t Stolni dekan mariborski dr. Ivan Križanič. Kakor kreoek kosec nežne cvetlice, tako > letos neusmiljeno kosi bela žena — smrt duhovnike v lavantinski škofiji. Od novega leta si m jih je umrlo že 12. Zadnji in najodličnej.ši med njimi je bil prečastiti gospod dr. Ivan Kiižanič, infulirani dekan stolnega kapitola manboiskega. Dne 27. julija t. 1. se je podal v svojo rojstno župnijo Sv. Križ na Murskem polju, da blagoslovi v novi cerkvi nov veliki altar. G. stolni dekan je na \idez popolnoma zdrav navdušeno govoril mnogoštevilnemu ljudstvu in pel veliko sv. mašo vsled svojega dostojanstva v škofovski opravi. Kako so se veselili ta dan njegovi rojaki! Po noči oO. julija pa odličnega moža nepričakovano napade huda bolezen, in dru£i dan ob 2. popoludan je že izdihnil po prejetih s v. zakramentih svojo blago dušo. Osupli smo zaslišali žalostno novico in od vseh strani so prihiteli duhovniki in dobro ljudstvo, da ska-žejo pokojnemu zadnjo čast z obilno vdeležbo pri pogrebu. Dolga vrsta duhovnikov 64, med njimi preč. g. stolni prost mariborski Lovro Horg, preč. gg. stolna kanonika Bohinec in dr. Mlakar, prošt ptujski preč. g. Fleck, je spremljala pokojnika k zadnjemu počitku. Tako miruje stolni dekan dr. Križanič na pokopališču svoje rojstne župnije, blizu svojih dobrih starišev, med svojimi rojaki, katere je ljubil iz dna svojega srca ter jim skoraj pri vsaki cerkveni slovesnosti oznanoval besedo božjo. Dr. Ivan Križanič je bil rojen 12. avgusta 1843. Nadarjenega dečka so poslali skrbni stariši v latinske šole. Po izvrstno dovršeni gimnaziji je gnala pobožnost pridnega mladeniča v mariborsko bogoslovje. Leta 1867. v duhovnika posvečen je služboval kot kapelan pri Sv. Mar tinu pri Vurbergu in pri Sv. Magdaleni v Mariboru, a ob enem se pridno učil. da bi postal doktor btgoslovja. To čast je dosegel I. 1*73. Leta 1875 je postal dr. Križanič profesor, kmalu pozneje tudi podra.natelj bogoslovja, kjer je z malim presledkom učil do svoje smrti. L. 1884 je bil prof. dr. Križanič imenovan za stolnega kanonika, letos za stolnega dekana lavantinskega kapitola. Rajni stolni dekan je bil izvrsten učitelj, ljubljen in spoštovan od svojih slušateljev. Bil je njih pravi duhovni oče, kar je povdarjal rad in z nekakim ponosom. Velike zasluge si je pridobil dr. Križanič za slovenske dijake. On je v s ta no vil dijaško kuhinjo v Mariboru, vodil jo je spretno od njenega početka ter ji pridobil veliko dobrotnikov in prijateljev. Koliko dijakov je po Križa niče vem trudu doseglo svoj namen! Pokojnik je tudi marljivo sodeloval, da se je v Mariboru osnovalo »Marijan išče", zavod, kamor se sprejemajo brezposelne dekle, da se obvarujejo slabe druščine in tako ne pogube. Bog bodi plačnik rajnemu za njegova dobra dela! Koliko sitnosti, skrbi in nezasluženih napadov je moral dr. Križanič pretrpeti kot dolgoletni načelnik „Katoliškega tiskovuega društva!" A vse je prenašal mirno iz ljubezni do dobre stvari iz ljubezni do svojega naroda. Marljivo je tudi nekaj časa predsedoval podružini družbe sv. Cirila in Metoda v Mariboru. Toda ne samo domačini so stolnega dekana dr. Križaniča poznali, ampak vsi Slovenci; saj I jim je v koledarju družbe sv. Mohora dolgo let poročal razgled po misijonih. Tu je mično opisal romarsko pot v Rim in v Lurd, štiri poslednje reči, spisal je »Zgodovino sv. katoliške cerkve" ; in slednjič „Raz'ago velikega katekizma." Tako je dr. Križanič bučelici enako marljivo delal, učil z besedo, s peresom, a tudi z lepim izgledom. Rajni preč. g. stolni dekan je bil vzgleden in pobožen duhovnik, goreč častilec Marijin in , molilec presv. liešniega Telesa. V občevanju je bil Križanič zmiraj ljubezniv in prijazen imajoč za vsakega lepo besedo. Zato so ga ljubili in ; spoštovali njegovi prijatelji in znanci, ljubili ga posebno njegovi rojaki, katerih dika je bil. V ljubezni se jim je umirajoč odzval še posebnovtem, da po Božjem sklepu med njimi počaka trombe sod njega dne. — Prehitro je ugrabila neusmiljena smrt vrlega delalca. a tolažijo nas besede sv. pisma govoreč: »Blagor mrtvim, ki v Gospodu umrjejo, kajti njihova dela gredo za njimi." (Skr. raz. 14, 13.) Prof. Josip Kar dinar. Kako je treba moliti sv. rožni venec? Marsikomu se morda težavno zdi dobro moliti sv. rožni venec, ker mu je nemogoče ob enem premišljevati posamezne sv. skrivnosti in pa besedilo „( eščene Marije". Priznati se mora, da je oboje h krati res težko storiti, namreč zbrano moliti Oesčeno Marijo in sv. skrivnosti dobro premišljevati. Zato je treba opomniti, da sv. cerkev tu ni tako stroga, kakor bi kdo mislil. Sv. cerkev želi v prvi vrsti, da dobro premišljujemo posamezne sv. skrivnosti. • Besedilo Ceščene Marije pa naj ima vsak toliko pred očmi, kolikor je v njegovi moči. S. Izpovedi ni uvedla cerkev, ampak je Božje vstanove. Izveličar ozdravi deset gobovih in jim ukaže: „Idite, izkažite se duhovnom." (Luk. 17, 14.) Mozesova postava je namreč zapovedovala (3. Mojz. 13, 14.) gobovim, da so sli do svojih duhovnov, naj so ti pregledali, so li čisti ali ne, ali smejo že med ostalo ljudstvo ali ne. V tem obredu je po soglasnem menenju sv. očetov pred-podoba obtožitve grehov, kakor je običajna v sv. cerkvi. (Sv. Zlatoust III. de sacerd. in sv. ! Hijeronim in cap. 15 Matth.) Kakor je namreč Bog v stari zavezi postavil duhovne, da bi ti sodili o telesnih gobah, tako je postavil tudi v novi zavezi duhovnike, da bi ti sodili o dušnih gobah, o grehih. In sicer naj bi po besedah sv. Ilijeronima ne le sodili, je li kdo gob čist ali ne, ampak njim je dal moč in oblast dušo v resnici očistiti. Da bi pa bilo to mogoče, zapovedal je Bog izrecno, velike grehe, katerih se grešnik po skrbnem izpraševanju vesti spomni, posamič in vpričo pooblaščenega duhovnika izpovedati. Izpovedanje grehov je božja na-redba; to versko resnico je razglasil Tri-dentinski zbor (sess. 14. cap. 5, can. 6. 7. 8.) Kakošne dokaze ima neizmotljiva cerkev za to versko resnico? Sv. pismo nam prvo pripoveduje, da je Bog od začetka in vedno tirj il izpovedanje grehov. Ko je Adam v raju grešil, rekel je Bog: ,,Adam! kje si?" (1. Mojz. 3, 9.) Bog je Adama videl, vedel je za njegov greh; toda poklical ga je, da pride sam k njemu in se sam obtoži greha. Isto beremo pri Kajnu. „Ko je Kajn ubil svojega brata, prikazal se je Bog in ga vprašal: „Kje je tvoj brat Abel?" — Bog je tedaj, kakor pravi Tertuiijan (1. 2. adv. Marc.) Kajna vprašal ne za to, kakor še ne bi bil slišal, kako vpije prelita Abeljeva kri v nebo na maščevanje, ampak zato, da privede Kajna do tega, da po svoji prosti volji prostovoljno pripozua svoj zločin in se ga opere, ali pa ga taji in poveča. Kar je tedaj zahteval Bog v začetku sveta, to je zahteval v celem starem zakonu. Po Mo-zesu je namreč razglasil postavo: „Ako moški ali ženska storita kateri izmed grehov, v katere ljudje navadno padajo in po zanikarnosti prestopita zapoved Gospodovo in grešita, naj spoznata svoj greb." (4. Mojz. 5, 6. 7.) In to zapoved je Bog večkrat ponovil v sv. pismu. Ko je Ahan skrivaj izmaknil plašč in ga je skril, vprašal ga je Jozve: „Moj sin, daj čast Gospodu, Izraelovemu Bogu in priznaj in povej mi, kaj si storil, ter nič ne zakrivaj." (Joz. 7, 19.) In Ahan je pripoznal svoj greh. — Ko je Savel, kralj, grešil, priznal je svoj greh ne samo pred Bogom, priznal ga je tudi proroku Samuelu: „Gresil sem", pravi, „ker sem prelomil Gospodov govor in tvoje besede." (I. Kralj. 15, 24.) Istotako je prizval David svojo krivdo proroku Natanu: »Grešil sem zoper Gospoda!" in ta mu je naznanil, da mu je Bog odpustil; »Gospod ti je tvoj greh odvzel." (II. Kralj. 12, 13.). Tako govori sv. pismo stare zaveze tudi na drugem kraju: „Kdor svoje pregrehe skriva, mu ne bo dobro; kdor se jih pa obt<>ži in jih opusti, dosegel bo milost." (Preg. 28, 13.) V novi zavezi pa nam pripoveduje evangelist sv. Luka, da so prvi kristijani svoje grehe izpovedavali. Ko je došel namreč sv. Pavel potu joč v mesto Etez — „prihitelo je do njega veliko vernikov, ki so se izpovedali ter naznanili svoja dejanja". Dej. ap. 19, 18. Izpovedali so se, tako piše Belarmin (de poenit. 1. III. c, 4.J naslaniaje se na prvotni sirski tekst, storjenih grehov. Izpovedali so se svojih grehov ne le Bogu, ampak tudi apostolom in učencem Jezusovim, kot svečenikom nove zaveze, ker so se do dobra zavedali besedij Gospodovih, katere je zapisal sv. Matej. (Mat. 16, 19: 18, 18:) in sv. Ivan (20, 22, 23.). Sv. Ivan namreč popisuje, da je Krist dihnil v svoje apostole in učence in jim rekel: ^Prejmite sv. Duha; katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, katerim jih boste zadržali, so jim zadržani." Na podlagi teh jasnih, določnih besedij je od sv. Duha razsvetljena cerkev vedno smatrala izpoved grehov kot božjo zapoved. Ako bi namreč ne bilo ljudem potrebno izpovedati se grehov, bila bi oblast podeljena v navedenih besedah ničevna. Kako naj namreč sodijo o grehih, ako ne vedo za nje. Ako bi bil Krist le rekel: rKaterim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni," zadostovalo bi v odpuščanje grehov, da gredo grešniki k duhovnikom in se tam priznajo sploh za grešnike. Toda Krist je rekel tudi: „ Katerim jih boste zadržali, so jim zadržani." — To pa je gotovo nemogoče, ako duhovni ne pozna popolnoma grešnikovega duševnega stanja. Le ako ga pozna, zamore odločiti, je li vreden odveze ali ne. V navedenih besedah je Izveličar dal apostolom in naslednikom sodno oblast nad grešniki. A sodbo zamore sodnik izreči še le potem, ako je pretehtal vse pregrehe, njih obte-ževalne in olajševalne okoliščine. Ker pa duhovnik ni v stanu vedeti vse skrivnosti človeškega srca in vesti, mora grešnik duhovniku svoje grehe razodeti. Potem še le zamore on kot sodnik veljalno sodbo izreči, ali v obsodbo ali oprostitev. Dejansko nam potrjuje resnico, da je Krist to izrecno zapovedal, postopanje prvih kristijanov; to potrjuje vsa cerkvena povestnica, kjer se nam nikjer ne omenja, da bibilacerkev izpoved vpeljala. Po pravici pravi tedaj Belarmin (confess. c. 12) „da so se vse cerkvene naredbe, vsi obredi vpeljali na podlagi določil kakega cerkvcnega zbora ali dekretov papeževih: da so pa izpoved smatrali vsi cerkveni zbori in vsa papeževa določila že kot od Kristovih časov in od Krista vpeljano naredbo." Cerkvena zgodovina ne pozna mesta, kjer bi govorila o tem. kako se je tekom časa vpeljala izpoved. Kajti kako naj bi se papež s svojimi škofi predrzni I vpeljati tako zoperno postavo, katerej se mora podvreči sam: kako naj bi bili sprejeli od cerkvenih dostojanstvenikov to trdo naredbo svetni mogotci, ki al ji, knezi, ako ne bi bil Krist sam dal te zapovedi. Človeška naredba, bi ne bila nikdar v stanu ljudi privesti do tega, da bi oni odkrili vse svo e najskrivnejše pregrehe, katere znajo tako previdno in skrbno prikrivati, in da bi premagali svojo sramožljivost, lastno ljubezen in bi duhovniku odkrili svoje srce. Jasno in določno govorijo sv. očetje, da brez izpovedi svojih grehov grešnik ne dobi odpuščanja. Ze Klemen rimski (t ion po Kr.) pravi v svojem drugem pismu do Korinčanov: ,,Dokler smo na zemlji, moramo se iz vsega srca odpovedati vsem grehom, da nas B< g vsprejme v nebo: na zemlji se moramo otresti svojih grehov, ker po smrti nam ne bo več mogoče niti izpovedati se trti za grehe pokoro delati." In kdo naj dandanes bolj jasno oznaki versko resnico o izpovedi, kot jo je označil že v drugem stoletju Tertulijan. Govori namreč: „Ako se hočete odtegniti izpovedi, mislite na večni ogenj, katerega lahko ugasite tu v izpovedi. Ako namreč pri krijemo svoje grehe ljudem, mar jih bomo mogli tudi Bogu? Jtli za nas bolje, da se s prikrivanjem pogubimo, kakor da z odkrivanjem očistimo svojega srca? Gorje onim, ki dan na dan odlašajo z izpovedijo in se bolj ozirajo na svoje samoljubje. kakor na svoje izveličanje!" (art. de poenit.) I stota ko jasno natn govorijo o izpovedi Ciprijan, Orgen. Avguštin. Origen (f -54. po Kr.) pripoveduje »Ilom. 2 in Ps. 37.), da je nastala javna izpoved iz molčeče izpovedi. Navaja tudi slučaje, v katerih je za grešnika in ljudi bolje, ako priznajo svoje grehe pred vso občino in tako popravijo pohujšanje in poslušalce zbudijo k večji gorečnosti. Ta jasna izjava velikega cerkvenega pisatelja mora do cela pobiti menenje, da so izpoved vpeljali iz sebičnih namenov duhovniki, in da je izpoved le za največje grešnike. Sv. Av-i guštin pravi: „Ne sramuj se odkriti enemu svojih grehov; manj sramu vžiješ tu pred enim (spovednikom), kakor pred milijoni v dan sodbe. (Ps. 86.) Na drugem mestu pravi: „Ako kdo reče: Obžalujem svoj greh na skrivnem: to zadostuje, da se izpovem pred Bogom, tedaj tak zameta sv. evangelij. Ako bi to zadostovalo, čemu je izročil Krist ključe nebeškega kraljestva cerkvi, čemu naj bi bil Jezus rekel: Kar boste na zemlji zavezali ali razvezal i, zavezano ali razvezano bo tudi v nebesih:"4 Prav tako jasno govorijo sv. očetje vseh poznejših stoletij. Lepo piše sv. Anzelem ('anterburv-ški: »Človek mora priznati, da je grešnik: 8 tem pokaže, da v resnici obžaluje svoje grehe. Ne zadostuje, da na tihem prizna svoje grehe, ampak ker jih Bog pozna, zahteva, da jih prizna za kazen drugemu, ki ne ve za nje. Tako pokažemo, da bi jih odkrili tudi Bogu, če ne bi vedel za nje." A najboljši dokaz, neovrgljiv dokaz, da je Krist sam vstanovil izpoved, je soglasna navada izpovedi v rimski, grški, egipški, abisinski, armenski, nestorijanski cerkvi. To soglasje pa presega ono dobo, v katero postavljajo nekateri vpeljanje izpovedi; ta umišljena doba je čas Inocencija III.*) To soglasje presega pa tudi dobo Leona, kateremu pripisujejo zmernejši nasprotniki upeljavo izpovedi. Iz tega pa jasno sledi, da je očitanje: latinska cerkev je upeljala izpoved, izvito popolnoma iz trte. Grška cerkev ni še nikdar očitala latinski cerkvi, da je ona uvedla zakrament 8v. pokore in prisilila ljudi, da se obtožujejo svojih grehov. Vemo pa, da prav ta cerkev skrbno pazi na latinsko cerkev in se ne straši je žaliti z najhujšimi očitanji, in da se je ona izneverila Kristovim naukom ter da uči krive nauke. Kadarkoli se je šlo za zedinjenje obeh cerkva, niso se dotaknili izpovedi niti v najmanjšem, ker ste si prav glede te točke popolnoma edini, i Klee, Dogm. zvez. 3. str. 226.) Potreba izpovedi greha je v naravi sami. Miihler pravi v svoji knjigi „Symbolik" str. 285: ,,Vse. kar je v resnici notranjega, se mora po naukih sv. cerkve na zunaj pokazati. Notranja ljubezen do Krista se kaže v javnih dejanjih ljubezni do bratov v Kristu, ker kar tem storimo, *) Papež Inorencij VI. je izdal namreč na Lateranskem cerkvenem zboru 1. 1225 postavo, zapoved, vsako leto vsaj enkrat izpovedati se. Iz tega sklepajo nekateri, katerim je izpoved trn v peti. da je fie le ta papež vpeljal izpoved. Izpovedovati seje božja zapoved, izpovedati se vsaj enkrat vletu je cerkvena zapoved Izpoved je zato vpeljana, da rešijo ljudje svoje duSe; vsak smrtni greh namreč spravi duSo v smrtno nevarnost, zato se moramo izpovedati, kadarkoli smrtno greSi mo Zato pravi sv. Zlatoust: »Noč in dan sem pripravljen vas izpovedati, in ako kdo po noči smrtno greši, pride naj k meni, vzbadi me in izpovem ga. smo storili Njemu. Istotaka je tudi s kesom in izpovedanjem greh«»v. Ako je kesanje resnično, močno, kaže se tudi na zunaj, in kar nas tišči znotraj, to sil: na ven in to se zgodi pred duhovnom v izpovednici. Dva sovražnika se zamo-reta le tedaj resnično spraviti, ako čutita v srcu stud nad medsebojnim sovraštvom. A če to, potem je do sprave potreben vender še eden korak in ta je v tem, da priznata vsak od svoje strani krivico; še le potem je mogoča prava sprava. Človek je namreč tak, da ne veruje z lepa notranjščini, ampak išče dokaza za notranje mišljenje na zunanjih znamenjih. Isto je v izpovedi. Vsak katolik mora priznati razloček med notranjim in vnanjim kesom, med notranjo in vnanjo izpovedjo". Kar se tiče sramu, ki je v zvezi z izpovedjo, je ta sicer glede okoliščin lahko velik, a nikdar ni tako velik, da bi zamogel oprostiti človeka obveznosti, ki jo ima v izpolnovanju božje zapovedi. Ta sramožljivost pa izvira iz posledice greha. Greh namreč popači in preobrne našo notranjščino, našo vest in pamet. Bog je dal, tako pravi sv. Zlatoust. grehu sramoto, priznanju greha zaupanje. Hudobni duh pa je stvar zasukal: Grehu da zaupanje, priznanju sramožljivost. To so že spoznali pagani kot napačno sramožljivost. Ko je neki mladenič stopil iz razupite hiše, naleti ravno na mimoidočega Sokrata. Mladenič se ustraši in oblije ga rudečica. Toda Sokrat ga ga ogovori: „Moj sin, ne sramuj se iti iz te hiše, pač pa se sramuj stopiti vanjo." — Koliko je tej sramežljivosti pomagano 8 tem. da nalaga cerkev duhovniku ne-kršl jivo molčečnost. Zato pravi sv. Paskal: „Zamore li kdo kaj prijetnejšega, kor stnejšega najti kakor je izpoved. Izpovednik res nekaj izve, a to je zanj toliko, kakor ne bi vedel. In koliko je izprijenih ljudij, kateri vid\jo v izpovedi nekaj trdega, tiranskega. Kako nehvaležno kako trdo je človeško srce, ki beži pred izpo-vednico. Sramuje se izpovedati pred enim človekom, dasi bi zamogel Bog tirjati, da se odkrijejo grehi pred vsim svetom." Izpoved je tedaj božja naredba, ne cerkvena: cerkev kot namestnica Kristova res zapoveduje vernikom izpoved, a uvaia je ne in je ni uvedla. Uvedel jo je Bog. Ljudi, ki vedo drugim potom zadobiti odpuščanje in ki hočejo drugim potom priti k Bogu, bi bilo zanimivo poslušati njihovih razlag in njihovih dokazov. L. P. 0 vzrokih brezverstva. Pogosto se dandanes začujeno povprašujemo: Odkod tol.ko brezverstva po svetu? Nehote se poloti človeka neka otožnost, ko gleda po svetu in vidi, da toliko ljudij hodi po potih teme, po potih nevere. Ako pa uvažujemo vzroke, vsled katerih krvavi ta rana na telesu človeštva, prepričamo se, da to ni prav nič posebno čudnega in da se je to moralo izvršiti. 1.) Prvi vzrok brezverstva je velika nevednost ljudij v veri in njenih resnicah. Verska naobrazba je pri večini ljudij dandanes jako površna, jako plitva. V ljudskih šolah dobe otroci komaj nekaj osnovnih pojmov o veri, a jih je tudi veliko, ki še teh nimajo, ker so preleni, in stariši le premalo skrbe za to. Ko otrok odraste, izgine polagoma pri mnogih še to, kar so si bili pridobili v šoli. To prav dobro vedo kate-hetje; to dobro vedo župniki, kadar imajo priliko iz-praševati ženina in nevesto iz krščanskega nauka. Ker so premalo poučeni o verskih resnicah, zato take vrste ljudi brezverec kaj lahko premoti, saj ne poznajo pravega vzroka za svoje versko prepričanje, saj morda celo šest resnic več ne znajo. Nevednost v verskih resnicah dandanes mnogo, mnogo ljudi pokoplje. Razbrzdano in razkošno življenje brezvercev jih popolnoma omami, sami se zaženo v valovje stras ij in blodijo slepo po stezah teme. Tem je že govoril prorok Izaija: „Zato je bilo moje ljudstvo vjeto in odpeljano, ker je bilo — nevedno." 2.) Drugi vzrok brezverstva je napoluizobraženost. Napoluizobraženost je še večja in nevarnejša sovražnica verskemu čutu kakor nevednost. Priprosti kmetic lažje veruje v verske resnice kakor kak napoluizobra-ženec. Neizobraženec namreč ne more ocenjevati in od vseh stranij ogledavati si verskih resnic in cerkvenih naredeb, ker ne zna tega, ker je njegov duh takorekoč v meglo zavit. A napoluizobraženec, ki je vežban v tej ali oni stroki znanja, zahaja z neko slastjo na versko polje in se hoče tudi tu kazati strokovnjaka. Nekoliko izobrazbe ima in posebne bistroumnosti tudi ni treba, da se tu pa tam iztakne kak verski dvom. Sicer pa niti treba ni, da bi sam začel o čem dvomiti; saj je dandanes v knjigah in knjižicah naloženega takega blaga na kupe. V cerkev ne zahaja redno, sv. zakramentov ne prejema, dvome ima in z vero v njegovem srcu je pri kraju. — Kamor pride, povsod okužuje svojo okolico. Prepričan je namreč, da povsodi. kjer strese nekaj svojih verskih dvomov, pridobiva na ugledu in da ga smatrajo ljudje za posebno duhovitega. Včasih tak dvomljivec tudi kaj napiše in prodaja svoje pogubonosno ^prepričanje" o verskem vprašanju. Če bi ga pa natančneje potipal, izprevidel bi, da je morda v tej ali oni stroki mojster, a da je na verskem polju popolen nevednež. Takim pohujševalcem, ki nimajo volje, da bi se na ta ali oni način otresli morda že stokrat rešenih dvomov, pač ne moreš drugega reči: „Le črevlje sodi naj kopitar!" 3.) Tretji vzrok brezverstva je napuh Napuh je vrgel angelje iz nebes v pekel, napuh je ukradel Adamu in Evi in z njima vred vsemu človeštvu prekrasni raj, napnh oropa tudi dandanes mnoge ljudi najdražje svetinje, ki diči človeško srce, — sv. vere. „Jaz naj verujem" — tako si misli marsikak domišljav človek — „vse nauke, ki jih uči katoliška cerkev! Ali more pameten in razumen človek vero- vati v verske skrivnosti? Jaz verujem, da je on Bog, drugega pa nič, saj vse drugo so si tako večinoma izmislili duhovniki sami." Tako in podobno modrujejo ošabneži. V cerkev hoditi se jim zdi nepotrebno in tam paziti na besede in pouke pridigarjeve; knjige verskega duha ne vzamejo v roke, ker se jim zdi — strogo pisana, one pa, ki žive verno in spodbudno, prezirajo in gledajo na nje z nekega umišljeno visokega stala, češ, to ste omejeni in suženjski. A napuh tira človeka take vrste še dalje. Ni mu dovolj, da sam nima niti iskrice vere, ni mu dovolj, da v svojem srcu sovraži vse, kar je z vero v dotiki, on celo v družbi javno razkriva svoje brezbožne misli in pohujšuje ljudi. Koliko blagih plemenitnikov se v taki družbi pokvari in sicer pokvari tako, da čutijo zle posledice vse svoje življenje. Najžalostneji izgled — takih ošabnih brezvercev je Francoz Voltaire. Človeka je groza, ko bere popis njegovega življenja in gleda v njegovo slovstveno delovanje. Kar si je upal ta mož pisati in govoriti, to presega vse meje. Krvavo je čutil francoski narod uspehe Voltair-jeve. „Ko bi ne bilo Voltair-ja,u pisal je nekoč imeniten zgodovinar, „ne bi bilo — francosl t revolucije. 4.) Poleg mnogih drugih vzrokov brezverstva naj navedemo le še eden: pohotno življenje. Vsak človek čuti v sebi, kakor pravi sv. Pavel, postavo duha in postavo mesa. Vsak človek brez izjeme čoti v sebi neko nasprotje, neki boj. Ta boj je hud, silovit; brez milosti božije ga ni mogoče srečno izvoje-vati. Kdor se trdno ne zavaruje z milostjo boži jo proti navalom hudobnega duha, ta je izgubljen. Z leti so strasti čim dalje hujše, in če se jim človek rad udaja, izvrši se v njegovi notranjosti žalosten in grozen prevrat. Strastno, pohotno življenje in verske zapovedi — to ne gre vkupaj, med tema je živo nasprotje. In če se človek zažene v valovje strastij in uživanja in če je morda celo tako daleč zašel, da obupa nad vsakim izpreobrnjenjem. tedaj začne ugašati v njegovem srcu luč sv. vere, dokler je vihar strastij popolnoma ne ugasne. Pogo-to srečamo take ' ljudi, kateri so že na pol v grobu, dasi še v najlepših letih, v cvetu življenja. Duševno umorjeni, telesno uničeni. Najbolj žalostna in najbolj pretresljiva je smrt takih ijudij. Če naravno umirajo, umro večinoma kakor nespokorni grešniki, ali si pa sami narede konec življenju — s samomorom. — Črv si želi podaljšati življenja — in človek samomorec! Toliko o vzrokih brezverstva. Dobro je poznati vzroke, ker če poznamo vzroke bolezni, vemo, kako se nam je varovati bolezni in kako lahko druge poučimo, da je ne nalezejo. .S. Anarhist napadel Viljem Mac Kinley-a, predsednika združenih držav*). Na razstavi v Buffalo, X. Y., je streljal anarhi st Czol gosz na predsed- ♦) Pričujoči sostavek smo pretiskali iz »Amer. Slovenca« zato, da se naši ljudije S i bolj varujo že sence tega, kar bi sploh utegnilo navajati do zločinov.* Vsak tak, ki n. pr. delalca buni zoper svojega gospodarja, podložnika zoper svojega prednika, nika Združenih držav ter ga zadel v prsi in želodec. Predstojništvo panamerikanske razstave v Butfalo jc priredilo minuli četrtek in petek 12. in l.'J. sept. na čast predsedniku Združenih držav večje slavlje, katerega se (je udeležilo več tisoč ljudi. Ko je imel ob tej priliki predsednik Viljem McKinlev popoldne v „Terople of Musicu nekak javen v s preje m, zgodilo se je strašno hudodelstvo. Predsednik je stal na nekoliko vzisenem mestu in se priklanjal na \se strani mnogoštevilnemu občinstvu, ki ga je burno aklainiralo. Posamezniki izmed množice so se rinili naprej in dajali predsedniku roke, katere je ta s prijaznim smehljanjem in z običajno dobrohotno naklonjenosto stiskal. Nekaj minut čez štiri se mu je približal med drugimi tudi srednje velik, mlad človek, z črnimi brkami pod nosom. Tropa tajnih detektivov ni opazila nič sumljivega niti na obnašanju, niti na obrazu in obleki. Približal se je predsedniku, kakor so se mu bližali diugi ljudje in se delal, kakor bi mu hotel stisniti p« lin ano desnico. Tudi predsednik je stopil naprej, stegnil loko, kakor bi hotel stisniti ponižano desnico, a predno sta se roki dotaknili, \zdignil je m znanec z žepmm robctm zavito levico, v kateri je držal skrit revolver in je ustrelil na predsednika. Kroglja je zadela visoko v sredo prsi in obtičala pri kosti. Zločinec je izprožil naglo še enkrat in pomeril nižje in zadel v želodec. Predsednik je »topil korak nazaj in je silno prebledel. V bližini stoječi tajni policist Gearv ga je vjel v naročje: rAli sem ustreljen?" — je vprašal predsednik. Policist je takoj odpel predsednikov telovnik in videl da je srajca krvava. „Bojim se, da ste zadeti", — mu je odgov oril. V „'Temple of Mnsic" je nastala panika. Policisti so takoj aretirali zločinca. Kakih dvajset ljudi je padlo nanj in ga pobilo na tla. Celo enemu policistov bi se slaba godila. Ta je namreč se nam zdi nevaren Nevaren je — naj bi se izprva videl Se tako nedolžen. Podobnega zapeljevanja je danes prav dosti tudi med Slovenci. A socijalno demokratstvo je pa sploh že na pol revolucija; iz njega je do anarh>zm« menda le eden korak. In anariust je bil nesrečnež, ki si je upal ugonobiti dragoceno živenje načelniku tako velike države. Kdo je bil ta veliki umor* jenec? Ljubitelj domoviju. Amerikan do dna svoje motne duSe, je bil umorjeni prvomestnik Viljem Mac Kinley in — ne sicer katolik — Teren kristijan, ki je umrl iz-ustujot: »Ne moja. ampak zgodi naj se Božija volja.« - A tudi mnogim sorodnikom svojih v Ameriko izseljenih dragih utegne biti ta priobčeni obaežneji spis ljubo berilo. Uredit. držal v roki revolver, katerega so napadalcu iztrgali in občinstvo je menilo, da je on napadalec. Le stežka se je dokazala zmota. Policija je z veliko težavo strgala napadalca iz rok razjarjenega in vsled strahu kar podivjanega ljudstva, ki je glasno zahtevalo, da naj se hudodelca linča. t. j. raztrga. Vender ga je srečno privedla do ječe. Predsednika so takoj prepeljali v „Emer-gencv-Hospital,1' kjer je dr. Parke takoj odstranil ono krogljo, ki se ie bila ustavila v prsih ob kosti. Grozna novica se je razširila hitro po mestu in od tod po Ameriki in vsem ostalem svetu, samo gospej McKinlevevi si ni upal nihče povedati o groznem dogodku, ker je predsednik sam prosil, da se ji ne pove. Ljudstvo je kar vrelo po ulicah in zahtevalo natančnejših poročil o stanju gospoda McKinleva. Ob G. uri je prišel znamenit zdravnik in špecijalist za rane Rosvvell Parke. Ob 6. uri 45 minut se je naznanilo občinstvu: Prva kroglja je odstranjena in je zapustila le prav nič nevarno rano v mesu. Druga kroglja je prodrla nižje, šla skozi želodec in izginila v mesu. Dosedaj je še ni možno dobiti. Želodec so od obeh strani s svilo zašili in je upanje, da bo mogoče predsednika vzdržati pri življenju. To je razburjeno občinstvo vsaj za prvi hip potolažilo. Ob sedmih zvečer so še le povedali gospej predsednikovi grozni dogodek. Gospa se je silno prestrašila, vender je junaško trpela. Izrekla pa je željo, da ga naj takoj prepeljajo v hišo gospoda Milburna, kar se je tudi potem zgodilo, ko so ga zadostno obvezali. Ob desetih zvečer so izdali zdravniki zopet drugo poročilo o stanju bolniko\em, ki je čakajoče in vznemirjeno občinstvo precej pomirilo. Ko je dospelo poročilo o napadu na predsednika v \Vashington, ni bilo skoro nikogar doma in uradi so bili zapuščeni. Ko je izvedel grozno novico podpredsednik Roosevelt, odpeljal se je takoj s posebnim vlakom v Butfalo, kamor je dospe1 o polnoči. V soboto je dospelo iz vseh krajev Amerike in ostalega sveta nebroj sožalnih brzo-javek. Napadalec predsednika se je imenoval prvič Fred Nieman in izjavil, da je goreč anarhist ter da je s tem le izpolnil svojo dolžnost. Zatrdil je tudi, da nima nič zaveznikov in pomagačev. Pozneje je policija izvedela njegovo pravo ime. Zove se Leon G1zolgosz. Star je 26 let, rojen v Detroit, njegovi stariši in bratje ter sestre pa žive v Clevelandu. V pisani izjavi je razložil, kako je postal po čitanju Eme Goldmannove in drugih anarhističnih spisih anarhist. Iz njih se je prepričal, da je ves sedanji vladni sistem krivičen in neznosen in da ga je treba prevreči. Umor predsednika pa da je najboljši pripomoček za to. Leon Czolgosz ima stariše in sedem bratov in sester v Clevelandu in zato je tam policija povprašala razne stvari o morilcu. Leonova stara mati je izjavila, da nič ne ve, da bi bil anarhist in da se ji zdi sploh nemogoče, da bi se drznil tako boječ človek, kakor je bil Leon, izvršiti tako grozno hudodelstvo. Na vprašanje, če kaj ve, da je bil pristaš Eme Goldmann, je izjavila, da je bil sploh prebedast da bi razumel njene spise. Pred par leti je delal v tovarni, a je moral delo opustiti radi slabotnega zdravja. Oče in brat sta se izrekla jako ostro o njem in dejala, da zasluži nesrečni morilee vislice in da bi bilo primerno, če bi ga takoj obesili. Delovodja one tovarne, v kateri je Leon pred leti delal, je povedal, da mu je bilo dobro znano, da se je Czolgosz vnemal za anarhistične spise in da je rad čital prevratne časopise. Tudi po drugih mestih je začela policija preiskavo proti anarhistom. Dognalo se je namreč, da se je mudil Czolgosz od 4. do 12. julija v Chicagi in da je občeval tam z vsemi znameni-tejšimi anarhisti in pogosto z Emo Goldmann. Razjarjena množica je zahtevala, da se anarhistično agitatorico linča. Po „ Amerika h shem Slovenci (Kon«c prihodnjič.) Zamujeni vlak. (Potopisne črtice.) (Dalje.) Tudi ta mariborska semeniška cerkev ima nekoliko zgodovine. Pozidali sojo oo.jezuiti, tedaj samotarci onega reda, ki je bil, in je še novošegnim paganom vsega sveta „oster trn v peti". — Memogrede naj povem, da je ono deseto po imenovanem redu v Avstro-Ogrski monarhiji zgrajeno svetišče, katero sem v teku svojega življenja videl. Namreč: v Mariboru, v Ljubljani, v Zagrebu, na Reki, v Trstu, v Gorici, v Celovcu, v nemškem Gradcu, na Dunaju in v Olomucu. Kdor eno ali pa več teh cerkva vidi in ogleduje, priznati mora, ako ni zaslepljen enostranec in ima sploh kaj pojma o lepoti cerkvA, da jezuitom nihče ne zamore oporekati, da bi oni cerkva zidati znali ne bili. Marveč trditi se zamore: Vsaka je zgrajena po dobro preudar-jenem načrtu. Zgoraj omenjenim cerkvam so bili pri-zidani, kaj pa da, tadi samostani tega reda. Žal, da j je te poparila politična slana iz let 1780.—1790. Svetovalci cesarja Jožefa II. so bili možje, ki samostanom v obče niso bili prijazni; ona žalna doba je upihnila namreč premnogim samostanom lučico življenja. Kaj je iz teh kedaj samostanskih poslopij postalo, povedal je 1850. 1. prav dobro neki mož doli v Primorju. Dejal je namreč: „Saj je pa vender le dobro, da so jezuiti | radi zidali; imamo mi zdaj vsaj — vojašnice in jet-! nišnice!" Žal, da je po večjem res tako. Nekedanji mariborski samostan se je porabljal v teka let v razne namene. Bil je po odhodu jezuitov skladišče, i potem za konjske hleve, pozneje kadetna šola (menda kratek čas tudi gimnazija). Slavni Slomšek je dobil poslednjič poslopje v last, ter je vravnal za semenišče i iavantinske škofije; torej je vrnil sopet cerkvi. Upajmo, da za vse čase ostane tako! Nadaljeval sem hodeč iz te cerkve sopet svoj popotni program skozi Maribor. Konec glavnega trga izhodnje strani se spusti cesta po ovinku in precej ■ strmem klancu navzdol. To je stara nekedanja dunajsko-tržaška cesta, in je tudi še zdaj za lokalni promet. Hpkler ni bilo železnice, šlo je po njej vedno. — dejal bi: noč in dan mnogo vozov, lahkih in težkih, in uboga živina je le-tod precej trpela, kar se vidi pogosto tudi še dandanes. Prišedši čez klanec sem bil zdajci pri Dravi, ki je tu že zelo velika in široka reka. Teče pa tako potuhnjeno-tiho, da se komaj čuti šum njenega valovja. (To sem zapazil pri tej vodi tudi že v Beljaku.) Skoraj je človeka nekako groza, ako ogleduje raz most to menda vedno kalno reko. Ko sem bil še majhen otrok, pravila mi je moja preljuba sestra o Dravi, (da-si sva bila daleč od nje doma): „Drava hoče imeti vsak dan svežo pečenko" j — s tem je hoteia povedati, da se v tej vodi vsak dan kdo ponesreči. Hodečemu čez most mi je nehotoma prišla na misel tudi povedka iz rDmgo berilo in slov-J niča za ljudske šole" berilna št. 148. .Drava, Sava in Soča". Naj povem tu, kar gotovo ni nobenemu na umu, da je prav omenjena pravljica znana po naših obmejnih kranjsko-goriških hribih. Moja dekla, rodom iz Martinivrha, mi jo je enkrat pravila. Ker poznam vse tri vode precej dobro, razvidel sem tudi, da je njihov značaj — če smem tako reči, — v pravljici res zelo dobro pogojen. Napisal sem jo torej za .Novice" (letnik mi ni več natanko znan), kjer je bila tudi natisnjena. In uprav od tam je prišla menda od besede do besede v „Berilo". Vir ondi vender ni imenovan, ne vem, ali namenoma, ali vsled pozabljivosti. Je pa, kakor sem povedal. Gredč čez most opazil sem tudi, da nosi na izhodni strani na svojih podslombah pritrjene debele železne cevi za bodoči mariborski vodovod, ^aj povem tudi še o tem kaj, dasiravno je za to potrebna voda še ondi, kjer je. Jaz za - se sem si tolmačil stvar I tako-le: Visoko Pohorje ni daleč od tod. Brezdvomno j ima ono dovolj močnih in hladnih stndencev, ki bodo I preskrbovali mesto s potrebno vodo. A, — na natanč-i neje povpraševanje sem izvedel drugače. Izvedel celo tako, da bi vsa stvar utegnila poslednjič postati še prav dvomljiv eksperiment. Tako-le se mi je povedalo: „Za mariborski vodovod bodo zajemali vodo na ..Tezni-, to je predkraj mariborski ob Ptujski in Tržaški cesti na široki ravnini. Pravijo, da je talna voda (po mojih mislih gotovo mnogo vode pod zemljo — v tleh.) A boje se, da se bodo vsled tega vsi vodnjaki v okolici izsušili, in istotako tudi ribnjak poleg knez-škofovega posestva Windenau. Ne ve se pa to za gotovo. Morebiti se o tem varajo. Vse podjetje pa je prenagljeno, ker se je proračun vže zdaj prekoračil baje za šest sto tisoč kron-. — Nova podjetja so res mnogokrat zelo nevarna. Želim pa od sira doticnim podjetnikom in sploh vsemu prebivalstvu v Mariboru, da bi se vsa ta stvar ne une - ampak popolnoma posrečila! Sad učit rl} Jo*ip LeviČnik. Dalje pride.) I. Bratovske zadev* molitvenega apostolstva (Spis potrdili in blagoslovili sv. Oče.) a) Glavni namen za mesec oktober 1901: KrščuH.