SVOBODNA SLOVENIJA
LETO CASO) XLIV (38)
Štev. (No.) 32
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
15. avgusta 1985
Kriza v SFRJ
CENE
Do aprila 1985 je bila inflacijska stopnja 85% na leto. V maju so cene skočile samo za 4%, prvi znak stabilizacije, a se je vse podrlo v juliju. Dne 18. julija so se cene strahotno dvignile: moka za 48%, kruh 35%, sladkor 35%, jedilno olje 41%, elektrika za 20% itd. Za konec julija pričakujejo uradno potrdilo, da je letna inflacija dosegla za Evropo strahotno stopnjo 100%.
ZUNANJI DOLG
Namesto, da bi se po vseh žrtvah ljudstva zadnjih pet let, ko se je realni osebni dohodek znižal za najmanj eno tretjino, idolg polagoma zmanjšal, se celo veča. SFRJ je sicer plačala obresti, ne pa glavnice. K temu pa moramo prišteti še nova posojila. Priliv deviz, ki je 1984 kazal dober napredek predvsem zaradi povečanega izvoza na zapad, bo letos dokaj manjši, ker se je izvoz letos zaenkrat zmanjšal za 12%, u-voz pa povečal za 6%. Turizem bo številčno letos beležil rekord, ves Jadran je trenutno poln, vendar glede deviz ne bo nič kaj večji dotok od lanskega. Privatniki, predvsem pa uslužbenci podjetij in podjetja sama pridejo v borbi za malo večje dohodke do precejšnjega dela deviz. Da bi prihranili devize, skušajo sedaj čimveč prodati Sovjetom. Sovjeti so namreč v celoti prevzeli oskrbo SFRJ z nafto, plinom in kakovostnim premogom za jekleno industrijo. Sovjeti prevzemajo od SFRJ v glavnem blago široke uporabe, ki bi jo lahko kupili tudi drugod. Odvisnost od SZ postaja polagoma tako važna, kot je bila pred L 1948, kar po znanih skušnjah lahko postane silno nevarno. Političnemu pritisku SZ se bi sedaj komaj dalo izogniti, izigravanje Zapada proti Vzhodu ne vžiga več!
STABILIZACIJA
Ker partija čuti, da je ekonomsko
stanje tako nevarno, da lahko povzroči preko noči silne nerede, poskušajo zvišati osebne dohodke, da vsaj deloma pokrijejo inflacijo. To zopet postavi v nevarnost podjetja, ki teh stroškov ne pokrijejo s povečano produkcijo. Občine poskušajo najrevnejšim preskrbeti doklade za povišane cene stanovanjem, ker pa denarja nimajo, skušajo sredstva dobiti od davkoplačevalcev, to je zopet podjetij. Kako slabo stoji družbeni sektor, je pred kratkim povedal V. Klemenčič, minister financ: celotno aktiva OUR (državna podjetja) znašajo 27 milijard dolarjev, celotna pasiva pa 48.7 milijard ! !
Ko je vedno težje priti do kapitala, ko ni več UNRE, možnosti zaplembe industrijalcem, trgovcem in posestnikom, ko so gozdovi praktično nacionalizirani in do skrajne mere posekani, iščejo druga pota do deviz. Že leto in več se bavijo z idejo, kako bi prišli do deviznih prihrankov izseljencev, ki jih cenijo od 12 do 50 milijard dolarjev. Ker partijska oblast ne sega do nemških bank, je komaj kaj upanja; izseljenci namreč že nekaj let poskušajo rešiti še tisto, kar so vložili na devizne račune. So povsem podobni zapadnim bankam, ki skušajo rešiti stara posojila, glede novih so pa povsem gluhi. Malo olajšanje za letos bo ie v povprečno 2% nižji obrestni meri za dolarske dolgo, ve.
PREDLAGANE REŠITVE
G.	L. MADŽAR, beograjski ekonomist: V sistemu, v katerem je politična moč ekstremno koncentrirana, vključno gospodarstvo, kjer glas politike preglaša vse, celo glas znanosti, je težko sprejemati racionalne odločitve. — Rigorozno omejevanje vsake iniciative v privatnem sektorju in bojazen pred „bogatenjem“ je po mojem velika ideološka zaslepljenost, zaradi katere več kot
milijon sposoibnih ljudi „gradi“ tujo, namesto svoje domovine. — Naša politika „ve“ tudi brez znanosti, kaj je dobro za družbo. Zato ne preseneča, da smo 40 let po revoluciji to, kar smo bili pred vojno: del nerazvitega, stagnirajočega zaledja Evrope. (10. maja; Nin)
IVAN ŠIFTER: Borba; 11.-12. maja: Zapadli smo v ideološko in politično krizo, ki smo jo sprementi v ekonomsko. Ta ekonomska kriza pa se spet vrača tja, kamor tudi spada — postaja politična. Nikakor ne povemo, kakšen socializem želimo graditi, če je ta naš socializem družba siromakov, se mu bom že jutri odrekel. Nisem se boril za tako družbo. Družba bogatih je tista, ki ima na delavca bruto nacionalni dohodek 12 do 15 tisoč dolarjev. Te bogate družbe pa se ne da graditi, če se ljudem krati svoboda do dela, svoboda do pobude in če tisti, ki gospodarijo, niso stimulirani in motivirani za delo. — Mi pa razpravljamo o socialnih razlikah. Kot da smo v krizi zaradi bogastva in ne zaradi revščine. Višina zaslužka, ustvarjena s poštenim delom, ne bi smela biti omejena.
UBOGI DELAVCI
Ko danes vsa Slovenija živi slabo (saj tudi komunisti v splošni krizi ne morejo niti približno uživati primernega standarda) ni dvoma, da so najbolj tragično prizadeti delavci. Sedaj je že tako daleč, da družina tudi od dveh delavskih plač (mož in žena) komaj rine. Pristaniškim delavcem v Kopru so zvišali plačo za 20% v juniju letos. Ker pa so plačani samo od efektivnega dela, so dobili samo pol mesečne plače, ker je bila luka 14 dni brez ladij. Tomos v Kopru je v stalni krizi, dohodki so povprečno manj od 40 tisoč ND. Ker pa je manj dela zaradi slabe prodaje, se še ti minimalni dohodki manjšajo. Delavstvo je šlo v Luki in pri Tomosu v štrajk. Na štrajku pa so zdržali samo 4 ure, komaj zadosti, da bi se kaj premaknilo.
dr. Peter Urbanc
Sedem mitov

HRVAŠKA
Mednarodna organizacija za človekove pravice s sedežem v Diisel-dorfu, Nemčija, je pred kratkim razposlala letak z naslovom: „Jugoslavija: vera kot vzrok za zapor“.
Na ta način IGFM obvešča evropsko javnost, da imajo jugoslovanske oblasti v zaporu več duhovnikov, katerih glavni „prekršek“ je, da so narodnostno zavedni duhovni vodje svojega ljudstva.
Med priporniki je pater Luka Pr-cela, rojen leta 1941, ki ga je 1983 okrožno sodišče v Splitu obsodilo na 5 let zapora in 5 let prepovedi izvrševanja duhovniškega dela. Ob hišni preiskavi je namreč policija pri njem našla samo en izvod hrvaškega emigrantskega lista „Nova Hrvatska“.
Zaprt je trudi Ivan Turudič, rojen
1.	1961 in frančiškanski novinec v samostanu Ilumac. Obsojen je bil na 5 let in 6 mesecev zapora v KPD Zenica, ker je policija med drugim našla pri njem ra;zlne članke časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung.
Pater Jožo Križič, rojen leta 1951, je bil tajnik patra Ferda Vlašiča in je bil obsojen na pet let ječe.
Pater Ferdo Vrašič pa je bil rojen leta 1920 v Hercegovini in je bil že dvakrat obsojen, prvič leta 1952 na 16 let zapora in pet let izgube državljanskih pravic, drugič pa leta 1981. Okrožno sodišče v Mostarju ga je kaznovalo na podlagi člena 131 jugoslovanskega kazenskega zakonika na 8 let zapora in sicer zaradi „državi sovražne propagande, kleronacionalistične ideologije in povezave s hrvaško emigracijo“. Skupaj z Jožo Križičem je v aznilnici Foča v Bosni.
Franjo Vidovič, petindvajsetletni frančiškanski novinec v samostanu Humac v Bosni-Hercegovini, je zaprt in zaradi „sovražne propagande“ obsojen na 5 let zapora v Zenici. Ko je namreč leta 1980 policija naredila v samostanu hišno preiskavo, je med drugim tudi našla pesnitev, v kateri Vidovič popisuje, kako je jugoslovanska policija u-morila njegovega očeta in deda.
Pod naslovom „Izpustite slepega profesorja Cizeka“ imenovana organizacija sporoča, da je 54-letni Hrvat, prof. Vjeneeslav Cizek, od leta 1972 živel v Zapadni Nemčiji, kjer je dobil azil. Leta 1977 ga je jugoslovanska tajna policija nasil-
no odvlekla v Jugotsiavijo, kjer ga je sarajevsko okrožno sodišče obsodilo na 15 let zapora zaradi „proti-državlnega delovanja“. V tem času je prof. Cizek v ječi skoro popolnoma oslepel. IGFM poziva jugoslo-- vanske oblasti, da naj obolelega profesorja čimpreje izpustijo.
Poleg omenjenih primerov je organizacija Amnesty International objavila in dokumentirala še več primerov, ko so bili jugoslovanski državljani zaprti in obsojeni zaradi svojega političnega prepričanji. V državi sami pa se zadnje čase vedno bolj širi mnenje, da bi jugoslovanske oblasti morale spremeniti kazenski zakonik in tudi sodne postopke nujno reformirati.
Priredila Pavlina Dobovškova
Med nas je usekalo...
Ob 40-letniei našega begunstva
Emigrantski pevski zbor se je dejansko ustanovil že takoj po prihodu naše begunske skupine v Monigo pri Trevisu. Rodila ga je psihološka nujnost slovenske duše in praktična potreba glasbenega sodelovanja pri cerkvenih prireditvah v taboriščni kapeli. Iz prvih osnov se je hitro razvilo glasbeno telo, ki se je z vso vnemo lotilo sistematičnega dela za glasbeno-tehnično izpopolnitev in pravi muzikalno-umetm-ški izraz. Da bi se delo enotneje, načrtneje in bolj discipliniramo vodilo, zlasti pa še, da bi se zbor kot celota ohranil in gojil tisto smer, ki so ji morali slediti posamezni člani kot slovenski begunci zaradi verskega in naordnega prepričanja, se je 4, avgusta 1945 zbor formiral v Emigrantski pevski zbor "Slovenija”.
Uspeh prve pripravljalne dobe se je manifestiral prvič s svetno slovensko pesmijo dne 25. avgusta 1945 v moni-ški avtogaraži, za to priliko primerno prirejeni. Kmalu je sledil drugi koncert prav tam. Po preselitvi v Servi-gliano se je zbor še bolj izpopolnil v vsem ter je sodeloval na številnih taboriščnih prireditvah in proslavah, da ne omenimo njegovih lastnih, nadvse uspelih koncertov "doma” in v "tujim”. V taborišču je najprej sodeloval na a-kademiji poljske podčastniške šole, a-kademiji na čast Kristusu Kralju, žalni slovesnosti za mrtvimi Slovenci, ob obisku prevzv. nadškofa fermenskega, pri Balantičevi prireditvi in pri drugih prireditvah kot poslovitvah taborišča od zavezniškega osebja itd.
(K. S. S., 1949; str. 130)
Na sedmih mitih sloni vsa slava Tita, pravi Nora Beloff v svoji knjigi Tito’s flawed legacy — Titova skvarjena dediščina, ki je pred krat. kim izšla v Angliji. Kot smo pred meseci poročali, so pisateljico izgnali oktobra lani iz Beograda in njenim prijateljem v Jugoslaviji delali sitnosti.
Pisateljica 'ima realen pogled na jugoslovanski komunizem, partijo in Tita. Na primer, naštejmo tistih sedem mitov: Da je bil Tito navdušen patriot, da so se Jugoslovani sami osvobodili Nemcev, da so partizani bistveno, prispevali k zavezniški vojni strategiji, da je Titov prelom s Stalinom popolnoma spremenil jugoslovanski komunizem, da je „neuvrščenost“ resnična nevtralnost, da je Tito dosegel pravo bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in da je uvedel nov in uspešen ekonomski sistem „samoupravljanja“. Vse to je napak!
Popolinomia jasno piše pisateljica, da Titu ni šlo v prvi vrsti za o-svoboditev izpod okupatorjev, ampak za prevzem oblasti v civilni vojski in da je zahodne zaveznike imel za svoje sovražnike.
Tudi njegova „neuvrščenost“ po vojni je v nekem oziru slabša kot prejšnji njegov stalinizem, saj zdaj
lahko kritizira zahod z dozdevnega nevtralnega stališča. In zahodnjaki še vedno krmijo njegove ambicije z radodarno roko, katero neprestano grize. Tudi v notranji politiki njegov sistem ne gre, vse je le improvizacija !
Mnenje Nore Beloff je, da vsa politika Zahoda, ko podpira Tita in Jugoslavijo, ni dosegla ničesar niti za Jugoslavijo niti za Zahod. V Jugoslaviji še vedno vlada brezpravje in ena stranka ter ne dopuščajo privatne podjetnosti.
Tudi so v knjigi dobro nakazani problemi, s katerimi se mora spoprijeti vsak, ki piše po svoji vesti, ne po partijskem kopitu.
Ocenjevalci knjige v angleških časopisih so .mnenja, da je bila knjiga potrebna, da se večinsko mnenje angleške publike zave svojega iluzornega mišljenja, da obstaja razlika med „dobrimi“ in „slabimi“ komunisti.
Zanimivo bi bilo dobiti knjigo in objaviti kaka poglavja, kajti iz ocen 'in poročil je videti, da je pisateljica dobro poučena o razvoju titoizma in o dejanskem stanju in se ne da zapeljati komunistični propagandi i,n zahodnjaški kratkovidnosti.
TDml
Emigracije v Argentini
Velemesto Buenos Aires s svojim evropskim obrazom ob vlažni južnoameriški obali je že vrsto let eno izmed svetovnih središč kulturnih prireditev in znanstvenih kongresov. Na' teh srečanjih sodelujejo kulturniki in znanstveniki iz „starega“ in „novega“ kontinenta. Tako smo lahko prejšnji teden prisostvovali simpoziju, ki ga je organiziral Latinoameriški center za študij emigracij. Integracija in kulturna identiteta emigrantov je bila osrednja tema teh študijskih srečanj. Pri pripravi zanimivih prispevkov so sodelovale razne argentinske in italijanske univerze, muzej Roča, italijanske in brazilske ustanove ter seveda rimsko središče za študij e-migracije.
Brazilski poslanik v Argentini in Luigi Favero, ta zadnji kot direktor CELMA (Centro de Estudios Mi-gratorios Latinoamerieanos), sta otvorila ta zahteven in zanimiv shod znanstvenikov.
Italijansko emigracijo so primerno predstavljali profesorji z raznih italijanskih univerz. Ne pozabimo, da je v Argentini italijanski priseljenski pritok najštevilnejši. Kljub temu pa ima CEMLA odkrito željo in namen, da bi privabila k sodelovanju na raznih kulturnih forumih pri znanstvenih razpravah in tiskanih prispevkih vse ostale narodne emigracijske skupnosti v Argentini. Kot prvi korak so pričeli z izdajo štirimesečne revije posvečeno emigraciji, v kateri se obravnavajo teme iz demografskega, zgodovinskega, antropološkega, gospodarskega, legalnega, sociološkega ;n pastoralnega vidika.
Če se povrnemo k obširnemu in zanimivemu programu tega simpozija, ki se je razvijal od 5. do 7. avgusta, naj bi omenili, da je bil prvi dopoldan posvečen argentinski emigracijski politiki v preteklosti, začenši pri gledanjih, ki jih je skušal uveljaviti 'Sarmiento — kot pisatelj in politik. Sledila je analiza povezave argentinskih vzgojnih programov in integracije tujcev v Argentini, saj je tuji element iz Evrope polagoma prevzemal vodilne vloge proti bivšim argentinskim aristokratičnim krogom.
Prvi popoldanski program je bil posvečen tematiki o emigraciji in političnem sodelovanju tujcev. Pri tem družbenem procesu so odigrale važno vlogo italijanski priseljenski tokovi s svojo ideološko oznako (liberalci, anarhisti, demokrati, socialisti, fašisti itd.). Zaključno predavanje prve-
ga dne je bilo posvečeno predstavi socialnega in kulturnega profila francoske emigracije v Argentini od leta 1860 do 1914.
Referata z dne 6. avgusta je koordiniral Gianfausto Rosoli, predstavnik rimskega centra za študij emigracije. Povezoval je referate in vodil debato v sklopu tematike „Emigracija in socialne strukture. Vloga etničnih ustanov“. Zaključno predavanje s tega dne je bil referat dr. Jožeta Velikonje, ki je profesor na Washingtonski univerzi v Seattlu. Pod temo Slovenske emigrantske skupnosti v vélikem Buenos Airesu je dr. Velikonja podal znanstveno, objektivno, točno sintetično in zanimivo podobo naše emigracije. Misli je ilustriral z grafiki in skSoptičnimi slikami. Poudarjena je bila misel o buenosaireški slovenski emigraciji kot kulturnemu in političnemu središču, ki je več ali manj prisoten v svobodnem slovenskem svetu.
Povzemamo glavne predavateljeve misli.
SLOVENSKE SKUPNOSTI V VELIKEM BUENOS AIRESU
Priselitev kakih 7000 političnih beguncev v Argentino med 1. 1947 in 1949 je le neznaten prištevek k prebivalstvu Velikega Buenos Airesa in le majhno povečanje slovenskih izseljencev, k; so se že prej naiselili v mestu. Demografska, socialna in kulturna sestava vseljene skupine je bolj v skladu s karakteristikami „odliva možganov“ kot pa masivna emigracija v prvih desetletij.
Predvsem se zaradi političnih vzrokov novi emigranti niso uvrstili v obstoj'ečo slovensko skupnost, ki je ohranila svoj center v Villa Devoto, ampak so posebej ustanovili skupnosti na obrobju Velikega Buenos Airesa, vzdolž najvažnejših komunikacijskih smeri in bolj dosegljivih predmestnih parcel. Proti 1. 1985, ko se je metropolitanska površina razširila, so te skupine in njih središča integralni del socialne in demografske buenosaireške celote. Sedem skupinskih središč (San Justo, Carapaehay, San Martin, Ramos Mejia, Berazategui, Castellar in Lanüs) služjio poleg kulturnega središča na Ramón Falco-nu za najvažnejše lokalne prireditve, za kulturne dejavnosti in naselitvena jedra,
(Nad. na 2. str.)
Dr. Tine Debeljak
(228)
MED KNJIGRMI IN REVIJAMI
Tone Mizerit
OlUENlA V ARGENTINI
NASELJEVANJE SLOVENCEV PO VZHODNEM TIROLSKEM
Dr dr. Trofenik je po daljšem času'z novim 'letom zopet začel s svojo, po vsem svetu renomirano založbo znanstvenih del iz Vzhodne Evrope, ki jih izdaja v nemščini pod naslovom „dr. dr. Rudo f Trofenik Verlag München“, in s katerimi o-skrbuje univerzitetne knjižnice vse. ga sveta. Poleg slavističnih balkanskih in orientalskih del posebej P°-sveča pozornost delom, nastalim na slovenskih tleh, ali pa so jih pisali Slovenci ter spadajo v poznanje svetovnega izobraženca. Ob priložnosti njegovih življenjskih obletnic smo v našem tedniku že opozorili na pomembnost njegove založbe, kakor tudi o njegovem visokem odlikovanju, k; ga je prejel od bavarskega predsednika vlade za svoje založniško delo.
Vsako njegovo novo izdanje, pa najsibo še tako majhno, je za nas presenečenje. Tako je zdaj izdal 34 strani obsegajočo razpravo z naslovom Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem, ki jo je napisal dr. J. C. Mitterrutzner in jo je izdal knjigarnar J. Krajec v Novem mestu leta 1880. Za nas je to izdanje pomembno iz dveh razlogov: prvič, da je dr. dr. Rudolf Trofenik obnovil svoje založniško prizadevanje, drugič pa, da vpada delo prav letos, ko se spominjamo slovenskega taborišča v Vetrinju, ki je takoj po tragični usodnosti bilo preseljeno iz Lienza v te kraje vzhodne Tirolske. Meni malo znani avtor dr. Mitterrutzner je opisal pred sto leti naseljevanje Slovencev v Pustriški dolini in njih pokristjanjenje v 7. stoletju, kar je sicer danes že zastarelo; važtoo pa je, da poudarja, da sta se pred sto leti v Pustriški dolini še nahajali dve slovenski dekaniji: Lienz in Windisch-matrei, kjer so se Slovenci „najsta-novitnejše“ naselili v solnograški nadškofiji. Kot dokazilo slovenske naseljenosti v teh krajih mu služi tudi izvor živinske pasme krav, ki so jih gojili novo naseljeni Slovenci ter je različna od one, ki so jo redili Nemci; podaja tudi trditev, da tedanji (iz leta 1871) izvedenci trdijo, da je v treh krajih prav toliko „slovenske govedi kot bavarske“.
Kot Miklošičev učenec se je zanimal za krajevna imena, ter na de-
setih straneh podaja seznam imen, ki izhajajo iz slovenskih (Arich, Bobojaoch, Perlog in drugi). Iz svojega bivanja v taborišču v Lienzu, kamor so bili med okupacijo Gorenjske priseljeni slovenski učitelji, mi je eden od teh kazal gorski previs „Die Polizen", pa tudi Windisdhma-trei kaže na slovenski izvor.
Več slovenskih imen sem zasledil tudi na lienškem pokopališču (nad 20). Saj tudi vemo, da je v čaisu Napoleonove Ilirije spadal o-kraj Lienz še pod ljubljansko francosko vlado.
Tako je ta knjižica lep dokument o naselitvi Slovencev na Tirolskem, kar je ohranjeno tudi še v slovenski narodni pesmi.
VAUHNIKOVA „NEVIDNA FRONTA“
V SRBSKEM PREVODU
Izšla je v tiskarni srbskega časopisa „Iskra“, 8 München 90, Ohl-müll erster, 16, Rgb.
Ko je Stare leta 1965 izdal v založbi Svobodne Slovenije knjigo ge-neralštabnega polkovnika Vladimira Vauhnika, je bil silno ponosen, da mu je uspelo izdati ta velevažni rokopis tega največjih slovenskih profesorjev vojaških znanosti v bivši Jugoslaviji, bil pa je tudi^ razočaran, da med Slovenci ni našla takega odziva, kot bi zaslužila in kot je pričakoval. Nasprotno pa je delo vzbudilo veliko zanimanje doma in v tujini; doma so 'izdali skrajšan ponatis brez poglavja o domobrancih, pravtako pa so Nemci izdali nemški prevod, tudi brez opisa Vauhn’kovega sodelovanja pri domobrancih.
'Zdaj pa je iz kroga srbskega časopisa Iskra v Münchnu izšel anonimen celoten prevod v srbščini, ki mu je namesto prejšnjega uvoda generala Prezlja in konzularnega u-radnika dr. Frida Pogačnika napisal uvod, 'sedaj že tudi pokojni Vauhnikov brat dr. Miloš Vauhnik.
Poudariti moramo tudi, da je prevod tiskan v latinici. Posebno odkritje tega prevoda pa je študija d'r. Miloša Vauhnika, ki podaja zanimiv življenjepis svoje družine in brata, še bolj' pa analiziranje o vzponu Hitlerja in njegovem vojnem u-spehu z vero velike večine Nemcev v končno zmago, ter o bratovih zvezah v Berlinu, kjer je dobil tesne zveze s protihitlerjevsko sku-
Gospodarske poteze in politični zapleti se izredno hitro pomešavajo v tem obdobju, ko se država nahaja sredi posebne vrste nevihte. Pred volitvami je v vladi eksplodiral škandal v Španijo pobeglih teroristov; pero-nisti se nahajajo v vedno večji krizi v provinci Buenos Aires; objava petrolejskih pogodb je- bil nov udarec za levo krilo vlade, medtem ko se socialna kriza poglablja. Res ni položaj ravno rožnat.
ARGENTINSKI WATERGATE
Tako že nazivajo opazovalci afero, ki se je ugnezdila v krogih notranjega ministrstva. Nič jasna ni zadeva, in težko je o njej dokončno izraziti mnenje. Treba bo pač počakati, da poseg sodnih oblasti postavi stvari na svoje mesto.
Dejstvo je, da so pred časom odkrili zaroto desničarske celice, in eden izmed vidnih članov te teroristične skupine, Raul Guglielminetti, je pobegnil v Španijo. Hitro so časnikarji odkrili, da je bil omenjeni mož važen ud telesne straže bivšega vojaškega predsednika gen. Bignoneja. A stvar se ni končala tam. Izjave prič in pozneje tudi fotografije so dokazale, da je bil član telesne straže v sferah notranjega ministrstva tudi po nastopu radikalne vlade. Še več, bik je dodeljen straži gospe Peronove, ko se je ta vrnila v državo in se sestala s predsednikom Alfonsinom.
Vlada mu je zaupala baje tudi ne-
pino generalov, 'iz okolice šefa nemške protišpijonaže, admirala Cana-risa, k; je igral dvojno vlogo. Dr. Miloš Vauhnik govori o delu majorja Prabsta kot protihitlerjevske-ga zarotnika, s katerim je brat sodeloval in po katerem je bil obveščen o najnovejših'izsledkih nemške vojne industrije, strateških tajnosti in politike. Tä'ko- je mogel zvedeti o nameravanem napadu na Beograd, o čemer je obvestil kneza Pavla, nova 'beograjska pučevska vlada pa ni znala izkoristiti teh obvestil. Prav take tesne zveze je imel Vauhnik tudi v nemškem zunanjem ministrstvu, zato je razumljivo, da je Hitler sam imenoma dal zapreti njega in njegove. Kljub temu Nemci ves čas niso odkrili njegovih zvez v takih potankostih, kot jih je odkril pozneje brat dr. Mi lös in ki jiih zdaj objavlja v tem epilogu srbskega prevoda bratove knjige.
katere tajne posle, med katerimi nekateri opazovalci postavljajo nadziranje peronističnega Herminia Iglesia-sa, ko se je ta nahajal v Evropi. Je Guglielminetti tedaj ostal v Španiji? Ni jasno. Sledi temu, da ga je španska policija prijela in postavila v zapor, argentinska vlada pa je zahtevala repatriacijo, da ga postavi pred sodišče zaradi nekaterih težkih zločinov.
Do tu je razvoj razumljiv. Presenetilo pa je dejstvo, da je državni podtajnik notranjega ministrstva, Galvan, govoril z omenjenim teroristom po telefonu. Galvan trdi, da predno so ga aretirali, in da je ta telefonska zveza pripomogla, da so ga potem aretirali. Funkcionar je najprej molčal o zadevi, potem pa, verjetno na pritisk iz predsednikove pisarne, potrdil pogovor, zanikal nekatere časnikarske opise o vsebini telefonske zveze, in se končno pred. stavil sodnim oblastm naj one odločijo ali je kršil ali ne dolžnosti svoje funkcije.
'Celotna zadeva pa je postavila vlado, ali vsaj določene kroge notranjega ministrstva, v slabo luč, iz katere se jim bo kaj težko izmazati.
MI GREMO NAPREJ,
MI STRELCI.. .
Problem, ki je zašel v slepo ulico, pa je razmerje v peronističnih vrstah buenosaireške province. Tam je sedaj prva opozicionalna stranka doživela oktobra 1983 enega svojih najhujših porazov. Krivdo so tedaj metali zlasti na osebo guvernerskega kandidata: Herminio Iglesias je bil prej in potem ena najbolj polemičnih osebnosti v državi. Njemu osebno je uspelo obdržati v vajetih vodstvo provincialnega peronizma. Pred kratkim je sklical notranje volitve, a na tak način, da je strankino razsodišče, njemu zvesto, 'izvrglo dve opoziicio-nalni listi, k- sta se predstavili.
Po drugi strani pa je narodno vodstvo peronizma ukazalo intervencijo provincijske sekcije. Intervencijska komisija je ukinila sklic volitev, in skuša, da bi se razne notranje struje zedinile glede edine skupne liste za narodne volitve. Predstavniki opozicije, zlasti ekonomista Cafiero in Setti, kljub temu, da so v različnih strujah, pa vidijo sedaj priliko, da izrinejo Iglesiasa z mesta ob krmilu provincijskoga peronizma.
Tak je trenutni položaj1. Vse sile narodnega vodstva, pa tudi raznih
•■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■•«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■BBBBBBBBBBBBBBaBBBBBBBBBBBBB
B|BBBB*aBaai***lllaillBBBlBBBBBBlBBllBBiaillBlaiaaBBBaiB|BBIBBIll|iaBBB||BBBBBBMaaBB|BBNBaB|BBBBaaBBB||BBIB|IBaaBBBailllBlB
TINE DUH: Iz prispevka za Visokošolski tečaj	(1)
Kakšno bodočnost hočemo?
Zakaj se slovenski narod poteguje za lastno državo?
Prvi razlog je zgodovinski: Zato, ker smo Slovenci prav ob vstopu v zgodovino že ustvarili lastno samostojno državo. Ni bila velika niti mogočna, toda bila je naša. Ime. novala ,se je Karantanska Slovenija, direktna naslednica velike Samove slovanske državne zveze in je pozneje bila vključena (pod Otonom
I.	Velikim) v sklop svetega rimskega cesarstva nemškega naroda — Sacrum Imperium Romanum. Bila je vzor svobodne, demokratske dr-žave, saj so njene vladarje — kneze volili neposredno svobodni slovenski kmetje1 na Gosposvetskem polju.
Po svojem bivanju na sedanjem narodnem ozemlju smo Slovenci že poldrugo tisočletje star narod in smo že stoletja kulturno na feti višini z največjimi evropskimi narodi. Tudi zato imamo pravico do samostojne slovenske države.
Skozi vsa ta stoletja po naselitvi — do današnjih dni — strnjeno prebivamo na isti zemlji; naše razmerje do sosedov je vedno bilo miroljubno. Vedno smo svojo zemljo samo branili pred pohlepom močnejših sosedov. Ta naša zgodovinska karakteristika je pač dovoljno jamstvo, da bomo v samostojni slovenski državi to svojo stoletja staro politiko tudi v bodoče nadaljevali.
Dokler ne bo Slovenija samostoj-
na država, bodo njeni veliki sosedje vedno v sporih za oblast nad slovensko zemljo, ker leži na prehodu s severa na jug in z zahoda na vzhod, prav v srcu srednje Evrope. Kot samostojna država z med-narođn'm priznanjem bi Slovenija bila članica Organizacije Združenih narodov. Poglavitna dolžnost te organizacije pa je ravno skrb za mir med narodi, preprečevanje kakršnegakoli nasilja močnejših nad slabotnimi, zlasti pa nad malimi narodi oz. državami.
Kot narod (celò sedanja jugoslovanska zvezna ustava za sedaj Slovencem še ne odreka samostojne slovenske narodnosti, saj' jim priznava celò „nacionalno suverenost“) imamo po mednarodno-državnoprav-ni teoriji in praksi iste pravice kot vsi 'drugi narodi na svetu, veliki ali mali, torej imamo tudi pravico do državne samostojnosti.
Po istih mednarodnopravnih za-kolnih imamo pravico do lastnega, slovenskega mednarodnega zastopstva in neposredne udeležbe pri vselh mednarodnih forumih.
Do lastne slovenske države imamo pravico tudi zato, ker smo načelno nasprotni kakašnikoTi oblikj imperializma, kolonializma in političnih hegemonij. Znova moramo poudariti, da smo po prvi svetovni vojni, pred takozvano „osvoboditvijo“ surov germanski imperializem zamenjali s še bolj surovim in brezobzirnim jugoslovanskim oz. srbskim,
ki nas tlači še danes, obenem se pa sklicuje na solidarnost delovnega ljudstva Jugoslavije.
Tudi gospodarski razlogi govorijo v prid državni samostojnosti Slovenije. Ves čas svojega obstoja je jugoslovanski jug gospodarsko iz-žemal Slovence, ki pa so vkljub svojemu majhnemu številu prebivalstva iin sorazmerno manjši gospodarski zmogljivosti dajali v belgrajske blagajne težke milijarde z žulji slovenskih delavcev prigaranih gospodarskih presežkov. Iz tega moremo sklepati, da bi slovenski narod mogel živeti v izobilju, če bi ves njegov denar ostajal na slovenski zemlji, če bi vse te milijarde služile izključno le napredku Slovenije, kar bi bilo logično, pa tudi pravično.
Za mednarodno trgovino, ki brez nje danes niti največ je države ne morejo živeti, ima Slovenija svoje slovensko morje s slovenskimi pristanišči in slovenskim trgovskim ladjevjem, ki pa 'bi brez belgrajske o-■srednje kontrole danes moglo biti še neprimerno večje.
Politična odločitev za samostojno slovensko državo je sad dolgoletnih izkušenj življenja v skupni državi z „bratskimi“ narodi. Te izkušnje tako i'z prve kot iz druge Jugoslavije pa so slovenski narod pripeljale do prepričanja, da bo vsaka Jugoslavija zdaj in večno neživljenjska, u-metna tvorba, ki za Slovence pomeni smrt njihove narodne individualnosti ter zastoj kulturnega 'in gospodarskega razvoja.
Odločitev za slovensko državo je utemeljena tudi v priznanju pravice do samoodločbe narodov; nekateri jugoslovanski narodi so se že pred svetovno javnostjo izrazili za
uveljavljanje te pravice in je prišel čas, da tudi mi to istorimo!
Jasen pogled v bodočnost
Predvsem si moramo biti na jasnem, kakšno boldočnoist želimo in hočemo za slovenski narod ! Gre za čisto preprosto vprašanje, ali naj se slovenski narod tudi v bodočnosti zadovolji le z večjo ali manjšo mero kulturne avtonomije, o čemer pa seveda ne bo odločal sam po svojih predstavnikih, ampak mu bodo obseg njegove „kulturne avtonomije“ določali neslovenski predstavniki v razmerju s celotnim številom prebivalstva v državi! Tak je bil in je še namen zloglasnih skupnih izobraževalnih jeder, ki pomenijo smrtno obsodbo slovenskega jezika in .s tem tudi slovenskega naroda. Spričo takega položaja, je odločitev veli. kanske večine Slovencev doma in po svetu jasna: bodočnost slovenskega naroda bo varovana edinole v samostojni slovenski državi.
To je bila ob njenem nastanku in je vise do danes 'ideja neodvisne Slovenje, tista ideja, ki je narodu potrebna ne le za vsakdanje, brezciljno životarjenje, ampak ona, ki iz nje črpa potrebno življenjsko silo in notranjo moč za svoj naravni razmah ne le znotraj obstoječih in do danes nam vedno vsiljenih državnih mej, ampak tudi navzven, do zadnje pedi zemlje, koder še zveni slovenska beseda in živi slovenska narodna zavest. Kajti narod, ki se zapre sam vase in si zavestno zagradi pot do svoje ekspanzije, si sam zapira vrata v lepšo in varnejšo bodočnost.
(Bo še)
senatorskih in poslanskih skupin, so usmerjene v dosego vsaj začasnega premirja. To premirje skuša, s svoje strani, doseči tudi peronistični sindikalizem, na čigar čelu je znova Lorenzo Miguel. Rešitev je težka, kajti obnovitvene skupine v peronizmu so tako zagrizene v izvedbo notranjih volitev (po uspehu v prestolnici), da grozijo z razkolom in, če treba, nastopom dvojne peronistične liste. Tudi če končno uspe vodstvu predstaviti enotno listo, je njih uspeh že vnaprej dvomljiv. Bivši predsedniški kandidat, dr. Luder je že izjavil, da bo sprejel kandidaturo za poslansko mesto le, ako bodo nastopili zedinjeni vsi sektorji peronizma. Njegovo ime p>a bi potegnilo k peronizmu številne sredinske sektorje, ki se sicer ne vedo kam obrniti.
KRIZA IN ODMEVI KRIZE
Čeprav je predsednik Alfonsin te dni zatrdil, da je „najhujše že mimo“, se mnogi zaskrbljeno ozirajo na mesec september, pa še oktober in november. O kaki reaktivaciji gospodarstva ni ne duha ne sluha, in sam minister Sourouille je izjavil, da v kratki dobi ni mogoče misliti na re-aktivacijo, Vsaj ne na tako, ki bi ji načelovala vlada.
Vsaj kratek oddih je vlada dočakala te dni, ko so iz Mednarodnega monetarnega fonda napovedali skorajšnjo pošiljko noviih dolarskih posojil. Z druge strani, pa je vlada objavila vzorec novih petrolejskih pogodb, s katerimi skuša pritegniti v državo vsaj del tujega kapitala. Na splošno so se zainteresirani krogi izjavili pozitivno o tem vzorcu. Zadnji čas je bil tudi že za ta korak, kajti petrolejska cena vedno bolj pada, medtem ko državno podjetje YPF nima nobenih finančnih sredstev za nova vrtanja in nove prospekte črpanja.
In končno, zanimiv pojav tega časa krize. Tovarna piškotov Canale, ki je pred kratkim pogorela, je odpustila 600 delavcev. Na zborovanju sindikata delavcev jestvinske industrije so nekateri predlagali, naj bi ves sindikat stavkal, dokler Canale ne bi sprejel nazaj odpuščenega osebja. Predlogu se je uprla večina. Delegat Terabussija se je izgovoril, da si ne upa trditi „da bi tovariši podprli stavko“. Še bolj jasna je bila delega-tinja tovarne Bagley. Izjavila je, da v njeni tovarni ne bodo stavkali, ker „tovariši pazijo na svoje delo in na svoj žep“. Zborovanje je ploskalo o-bema izjavama. Pač znamenje krize in dejstva, da se ljudje zavedajo, da se 'danes ne sme igrati s službami. Pač pa so soglasno izjavili, da bodo podprli stavko CGT prihodnjega
29.	avgusta.
EMIGRACIJE V ARGENTINI
(Nad. s 1. str.)
Skupnost ni toliko le sprejemnik kulturnih vezi, ki se spočenjajo v območju Slovenije in Jugoslavije, temveč služi kot središče, ki ustvarja kulturne 'in 'družbene vezi z izseljenci po svetu. Ta vloga je še bolj vidna, če gledamo mrežo širjenja raznih publikacij.
Ohranitev skupnostne zavesti in obvladanje lastnega jezika zavirata družbeno in kulturno integracijo v argentinsko družbo in omogočata naseljencem slovenskega izvora, rojenim v Argentini, da ohranjajo svoje kulturno delovanje.
Referat je vzbudil globoko zanimanje med poslušalci ; sledila so razna vprašanja, katere je prekinila skopost odmerjenega časa.
Presenetljiva so bila izvajanja, ki so se vrstila zadnji dan simpozija v okviru tém, ki so analizirale ustne in pisane vire z.a študij emigracije.
Italijanski ambasador v Argentini je slovesno zaključil seminar. Poudaril je vlogo emigracij pri izoblikovanju te dežele — Argentine — ter zahtevo, da ustvarijo na tukajšnjih univerzah stolico za študij priseljencev.
'Seminar se je uspešno 'končal in verjetno prebudil med publiko in sodelavci veliko zanimanja in iniciative.
'CEMLA je ustanova, ki je nastala na pobudo italijanskih krogov, vendar ima na stežaj odprta vrata za morebitno sodelovanje vseh emigrantskih skupin pri znanstvenem študiju in publikacijah- Naslov CEMLE je Necochea 330, P. S. 1158. Buenos Aires.
K.-C.
^4jkl NOVICE IZ SLOVENIJE
POSTOJNA — Gasilsko društvo je
praznovalo stopetdesetletnico. Proslavili so jo s parado, na kateri je sodelovalo 700 gasilcev iz raznih sosednih krajev.
LJUBLJANA — Delež izvoza na
konvertibilne trge v prvih petih mesecih je bil 62% vsega izvoza Jugoslavije. Od teh pripada tri četrtine slovenskemu izvozu.
LJUBLJANA — Do leta 2.000 hočejo zagotoviti 600.000 ha za kmetijsko dejavnost. Ta načrt so sprejeli z namenom, da zavarujejo prostor pridelovanju hrane. Kljub temu v občinah računajo, da bodo del kmetijske zemlje vseeno pozidali.
PORTOROŽ — Rally veteranov so
priredili ob stoletnici portoroškega, turizma. 128 starih avtomobilov je „tekmovalo“ med Lipico skozi Koper do Portorolža. Prišli so iz petih držav; najzanimivejši so bili Piccolo 1906, Austro Daimler 1899 in Ford T 1923.
KRANJ — Telefonski priključki na
Gorenjskem naj bi v petih letih narasli za 16.000 novih telefonov. Od tega odpade celih 11.000 na novo centralo na Planini v Kranju, ki bo začela delovati konec leta. Večje nove centrale bodo na Trati v Škofji Loki, v Stražišču pri Kranju in na Javorniku na Jesenicah. S tem bi število priključkov leta 1990 bilo 56.000, povprečje pa bilo na 100 prebivalcev 20 telefonov (danes je 13 telefonov).
RIBNICA — Stavbno pohištvo iz tovarne Inles se dobro prodaja v inozemstvu. Za letos načrtujejo, da bodo iztržili za štiri milijonov dolarjev. Kupci so iz Skandinavije, Arabije, Avstrije, Nemčije.
'ČRNOMELJ — Naravni rezervat
naj bi bil razglašen v dolini rečic Ne-rajčice in Male Lahinje. Značilnost doline so rečne vijuge in nekateri primerki žuželk, ki jih drugod po Sloveniji ni najti.
LJUBLJANA — štipendije so leta 1980 predstavljale 66 odstotkov povprečne plače v Sloveniji; danes znašajo le 43%.
ČRNOMELJ — 40.000 kompresorjev
so poslali na Kitajsko. Izdeluje jih Kompresor iz sklopa Gorenje in so namenjeni, da jih vgradjo v hladilnike. Njih karakteristika je neobčutljivost na nihanje električne energije in stane vsak od 25 do 30 dolarjev.
LJUBLJANA — Študij medicine na-
meravajo podaljšati od pet na šest let, klinični študij medicine pa z dveh na tri leta. Podaljšanje je namenjeno predvsem usposobljenju za praktično delo.
LJUBLJANA — Sl. julijem so se vozovnice na domačih rednih progah podražile za 25%.
TREBNJE! — „Program Trebnje“
bo v okviru FAO izpeljal načrt pro-svetljevanja in iskanja primernih oblik dela, ki bi pomagala k izboljšanju življenja prebivalcev.
MARIBOR — Drama Termopile
Vladimira Kavčiča je bila predstavljena mariborskemu občinstvu v parku pred gledališčem na Slomškovem trgu. Razlog je obnavljanje mariborskega gledališč. Pravijo, da je bilo na premieri dvakrat yeč gledalcev, kot na dobro obiskanih predstavah.
ŠENTVID' PRI STIČNI — 7000 pevcev se je zbralo na 16. taboru slovenskih pevskih zborov. Teh je bilo 230 iz Slovenije, zamejstva in tudi s Hrvaške. Na njem se je skupno izvajal Radovana Gobca sklop pesmi z naslovom Od puntov do Tita.
LJUBLJANA — Dve novi moderni cesti sta odprti: avtocesta Ljubljana-Naklo in Sabotinska cesta. Prva je dolga 29 kilometrov in cestnina stane 80 din za domače voznike. Sabotinska povezuje Goriška Brda z Novo Gorico, teče delno po italijanskem teritoriju in precej krajša, pot med obema krajema.
UMRLI SO OD 17. do 24. junija 1985:
,LJUBLJANA — Ana Samaluk roj. Pogačnik; Milan Babnik; Rudolf Weix-ler; Anton Briški; Janez Krek; Marija Babnik roj. Žabjek, 76; Gvido Dolenc; Angelca Intihar; Ciril Vrhovnik; Teodora Novak roj. Lenarčič; Frančiška Dolenc roj. Križnar; Andrej Vidmar st.; Antonija Smerajc roj. Smrekar, 90; Štefan Kranjec, 75; Angela Vesel roj. Kralj; Savo Vilhar; Rudolf Guičerbraun; Leopoldina Kofler roj. Kašnik; Franc Štular; Marija Rojec roj. Pavlin; Anica Kocutar; Ciril Kiferle; Anica Jesse roj. Seljak; Ivanka Klemenčič roj. Roj-šek; Jože Martinuč; prof. Tine Orel; Bogomir Lapanja; Jolže Štular.
RAZNI KRAJI — Kristjan Stolbi-čar, žpk., Podkoren; Vinko Meglič, Tržič; Ida Zontar roj. Gauper; Litija; Marija Železnik roj. Mlajč, Izola; Terezija Brilej roj. Avlino, Radeče; Rozalija Pogačar (Metenkova mama), Sip. Hrušica; Desa Zupan roj. Stojilkovič, Celje; Marija Fortuna roj. Kmet, Male Dole; Janez Rebolj, Kranj; Mihaela Modic roj. 'Svete, Tomišelj; Julijana Vode, roj. Bitenc, 81; Anica Peček roj. Kržišnik, 74, Kočevje; Pavla Kešpret loj. Carinšek, 80, Celje; Dragica Gove-
Ä SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Krsta: v slovenski cerkvi Marije Pomagaj je bila v nedeljo, 11. avgusta, krščena Karolina Marija Gelb, hčerka Petra in ge. Dore roj. Dermastja. Za botra sta bila Jože Gelb in ga. Stella Maris Gelb. Krstil je Jože Škerbec.
V cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi je bil krščen Silvo Darjan Rozina, sin Borisa in Martinke roj. Mikic. Botrovala sta Bogo in ga. Ani Rozina. Čestitamo !
Poroka: V cerkvi siv. Patricija v Buenos Airesu sta se poročila dr. Jure Marin in prof. Noemi Mazzei. Za priče so bili ga. Joža Marin in cont. Tone Marin ter Domingo Mazzei in gdč. Cecilia Mazzei. čestitamo!
Nov diplomant: Na moronski univerzi je prof. Tomaž Debevec, sedanji ravnatelj Slovenskega srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka, uspešno branil predstavljene naloge in dobil naslov lilcenciat v zgodovini.
Čestitamo!
[MflEi®:
NASTOP PEVKE BERNARDE FINK
V HÄNDLOVEM ORATORIJU „IZRAEL V EGIPTU“
Glasbena ustanova „Festivales Mu-sicales de Buenos Aires“ je posvetila letos svoj koncertni program izvedbi naketerih stvaritev Bacha in Händla ob 300-letnici njunega rojstva. (V evropskih deželah so ob tem jubileju razglasili leto 1985 kot „evropsko leto glasbe“.) „Festival Bach-Händl ‘85“ je v Teatru Colón pripravil 4 koncerte v spomin teh dveh vélikih mojstrov visokega baroka: 20. in 21. julija je bil na sporedu Händlov oratorij Izrael v Egiptu, 20. avgusta bo Bachov Matejev pasijon, 7. septembra Bachove Goldbergo-ve variacije, 11. oktobra pa Bachova Maša v h-molu.
darica, Koper; Henrik Mušič, Mengeš; Avgust Mugerli, Vrhnika; Alojz Šu-belj, Šentpavel pri Dobrunjah; Genovefa Grčar (Matijeva mama), 71, Štude pri Domžalah; Franc Berčon, Obolno; Roža Šinigoj roj. Žabkar, Celje; Alojz Zupančič, 83, Dolenja nemška vas; Ignac Čarman, 80, Gornja Stara vas; Ana Vidmar, 70, Kamnik; -Jožef čujee (Mlakarjev Pepi), Leopold Šavli, Koper; Julijana Razgoršek, Podkraj pri Velenju; Miro Rosina, Celje; Viktor Valant, Celje; Andrej Gabrovšek, 86, Horjul; Otmar Cvirn, Maribor; Joža Pristovnik, Laško; Rozalija Bertoncelj roj. Šubic, Virmaše; Janez Kozinc, Trbovlje; Jože Berlan st., Žalna; Anton Terpin, 70, Domžale; Stane Fidej, Podkraj; Ivan Jakiše, Novo mesto; Jože Sleko-vič, 84, Trbovlje; Ivan Rotar, Hrastnik; Janez Henigman st. (Kovačev ata), Prigorica; msgr. Franc Stegel, Radovljica; Mihael Koritnik, Senožeče.
Glasbeni zgodovinar Kurt Homolka označuje biblijski oratorij Izrael v E-giiptu z mogočnimi zbori kot vrh epsko-dramatičnega zborovskega oratorija, ki ga v vsestranosti nd nikoli nihče več presegel.
Oratorij so izvajali komorni „Festivalni orkester“, Državni polifonični zbor in šest solistov pod taktirko slovitega salzburškega dirigenta Leopolda Hager-ja. Glasbeni kritiki so izvedbo označili kot veličastno poustvaritev, občinstvo pa jo je sprejelo z izjemnim navdušenjem.
Pri oznaki solistov so kritiki najbolj pohvalili našo mezzosopranistko Bernardo. Roberto Cemino je v dnevniku La Prensa zapisal, da pomenijo mlade pevke solistke, sopranistki in mezzo, „nov življenjski sok za poživitev argentinskih pevk iz prve vrste“; Pompeyo Camps v Clarinu: „...najbolj se je odlikovala mezzosopranistka B. F.“; Alberto Emilio Giménez v La Nacionu: „B. F. poje vsak dan lepše; gotovi smo, da se ne bo ustavila v svojem nadaljnjem vzponu“; Juan Carlos Monterò v Tiempo Argentino: „Mezzosopranistka B. F., ki je med solisti imela najodgovornejši del, je pela svoje speve z neskaljeno muzikalnost j o, s prelepo barvo glasu in z gotovostjo tudi pni najzahtevnejšem ko-loraturnem okrasju“.
Dognano sodelovanje na tem koncertu sodi nemara med najpomembnejše nastope na dosedanji umetniški poti naše pevke Bernarde, k čemur ji iskreno čestitamo.
SimiensUa vas
COLLODIJEV „OSTRŽEK“
NA NAŠEM ODRU
Ga. Zdenka Jan je znova zbrala skupino otrok slovenske šole in z njimi naštudirala iz italijanščine prevedenega „Ostnžka“, ki ga bolj poznamo po ka-steljanskem imenu Pinocho.
Predstavo so pripravili za 4. avgust, to se pravi na otroški dan.
Kislo vreme je res vabilo v dvorano, vendar je številna udeležba presegla vsa optimistična predvidevanja. Dolga vrsta čakajočih iz prav vseh starostnih dob je dokazovala, da so pretekle izkušnje pozitivno vplivale in ustvarile vzdušje veselega pričakovanja.
Kmalu se je to pričakovanje pričelo uresničevati. Ostržek se je prikazal pred zaveso in s prikupnim nastopom hitro ustvaril tesno povezavo z občinstvom, posebno pa še z najmlajšimi. Za njim so se zvrstili še drugi igralci in tako se je dogajanje spletlo in razvijalo v zabavo pa tudi v skrb vseh navzočih. Ker je bilo podajanje jasno, smo z lahkoto sledili vsej zgodbi in bili vsi skupaj v strahu — kaj neki bo s to posredno
Svobodna
Kulturno - družabna prireditev Svobodne Slovenije v Slovenski hiši, v soboto, 3. avgusta, je bila ena od prireditev, ki bi jih lahko ponovili vsako leto. Ljudje pridejo, sedejo k večerji in se pogovoré, ampak — lahko rečemo — vse to iz zanimanja in ljubezni do naših stvari. Te naše stvari so slovenske knjige, revije in časopisi. In Svobodna Slovenija je ena od najpomembnejših.
Dober časopis je kot kres, ki ga zakurimo v noči in sedimo okrog njega. Ogenj se razgoreva, obseva in osvetljuje svet in naše obraze, tako da vse vidimo in vse razpoznamo. Prijetno je in noč ni brezupno dolga, časopis pa je tudi kres, ki ga zakurimo na stražnjem vrhu, da bi opozarjali bližnjo in daljno okolico na turško in vsakršno nevarnost. Mislim, da so časnikarji prav tako odgovorni za varnost v deželi, kot oni, ki so opazovali obzorje in nebo in takoj prižgali grmado, čim so zagledali ogenj v dalji. Hočem reči, skrbeti morajo za pravilni o-genj, da je plamen čist in da se dim ne vije nizko. Skrbeti za pravilno besedo, točen izraz, resnično poročilo.
Svobodno Slovenijo prejemajo naročniki proti koncu tedna — obstaja mreža požrtvovalnih raznašalcev časopisa v Velikem Buenos Airesu — in s tem je sproščena tista skrivnostna sila, ki ji pravimo tisk. Ampak, kako pride do tega, kako se poraja ter tudi obenem kako na-
Slovenija
staja vsakotedenski „udar“ te sile? Gregor Batagelj, član uredniškega odbora, je podal avdiovizualno poročilo (napisal ga je Tone Mizerit) nastanka Časopisa, kako se rojevajo številke teden za tednom, že 38 let. Kako se spočenjajo v pisarni uredništva na Ramón Falconu, in že prej, v mnogih urah snovanja kjerkoli po svetu. Prispevki prihajajo dan za dnem iz vseh strani sveta, iz vseh mest, kjer živi slovenski človek, ki ga skrbi naša usoda, kultura, politika. Ljudje sporočajo o svojem življenju in o življenju svojih skupnosti. Rojstva, poroke, smrti; nastopi šolskih otrok, mature, diplome, športni dosežki, kulturne prireditve.. . Zbran, urejen in včasih nanovo prepisan material odnese urednik v tiskarno, kjer ga dobita v roke stavca Marijan in Ivan. Beseda se zliva v svinčene vrstice, ki polnijo stolpce (čolne), cele strani... Nato je treba na odtisih popraviti grafične napake, stavek primerjati z rokopisom, črtati morebitna slaba mesta, upoštevati zadnje izboljšave in končno pripraviti vse za tisk — lomiti — to se pravi, dati vrsticam in stolpcem dokončno prostorno razvrstitev. Da bi vse to bolje razumel, bi pravzaprav moral iti v tiskarno, ki jo po smrti Vilka Čeča vodi sin Janez, tam v najbolj zanimivem, starem in bohemskem predelu Buenos Airesa, v San Telimi. — In seveda še upravniškj del, ki omogoča, da list sploh izhaja; treba je voditi
kartoteko naročnikov pa knjigovodstvo in na žalost tudi včasih terjati zaostalo naročnino. Vse to opravlja že dolga Deta poleg svoje službe prof. Neda Vesel.
Če je Gregor prikazal tehnični nastanek posameznih številk Svobodne Slovenije, je za njim glavni urednik Tine Debeljak ml. spregovoril o zgo. dovini časopisa, ki ga je 22. novembra 1941 ustanovil in do lani vodil Miloš Stare. Spregovoril je o časopisu, pa tudi sploh o založbi, ki je v mnogih letih izdala poleg štiriindvajsetih reprezentativnih Zbornikov, ki so prava zakladica dokazov slovenstva v svetu po zadnji vojni, tudi nekatere knjige. Navedem vsaj nekatere: Velika črna maša za pobite Slovence (Tine Debeljak) ; Poljub, pesniška zbirka (isti); Mariji, rapsodija za prvo Marijino sveto leto 1954 (isti) ; čas pod streli, zbirka črtic (Ivan Korošec); Nevidna fronta, spomini (Vladimir Vauhnik). Ampak knjiga ima svoje mesto tudi v časopisu: poleg rubrike Iz življenja v Argentini, ki jo piše sourednik Tone Mizerit, je ena najbolj zanimivih rubrik poročilo in ocena knjig in revij, ki jo tedensko pripravlja urednik dr. Tine Debeljak.
Iz poročila glavnega urednika si je bilo mogoče ustvariti ne samo zgodovinsko, ampak tudi stvarno podobo: bistvo časopisa ni le v tem, da prinaša novice in da sporoča, razlaga ter obvešča v tisti jasnosti, katere temelj je resnica. Bistveno je ustvarjalno sporočanje, ustvar. jalna jasnost, pa tudi ustvarjalna polemika. Tu omenim uvodne članke, ki jih piše, med drugimi, tudi so-
urednica dr. Katica Cukjati. Iz časopisa odseva vse naše življenje — ne samo vsakdanje, zgodovinsko, ampak tisto globlje, kulturno, versko, narodno. Vrednost in važnost takega časnikarstva je tolikšna, da bo začel pisati svoje tedenske članke v svetovne časopise sam papež Janez Pavel II.
Ivo sem premišljal o teh stvareh, je prireditev Svobodne Slovenije prešla v zabavni del. Za mojim hrbtom je veselo omizje vneto sledilo žrebanju dobitkov za „mačka v Žaklju“; družba se je vživljala v številke, ki jih je napovedovalec in družabni mojster večera, Stanko Jerebič, prestregai iz vrtečega se koška, da so nazadnje res zadeli dobitek, ki pa ga je bilo treba odpreti šele — doma. Smeh in ploskanje ... Isto za žrebanje televizorja... In potem se mi je zdelo, da so se tisti za menoj in vsi okrog mene nekam oddaljili. V mislih sem se znašel na podstrešju, kjer hranim kupe sliovenskih časopisov. Dostikrat sem jih hotel odnesti na vogal, kjer ima cestar svojo posodo za smeti. Ampak časopisi, stare Svobodne Slovenije so še tam. Začel sem jih premetavati, odkrivati leta — deset, dvajset, trideset... Zapisana so rojstva enega in drugega sina, hčere, njihova imena. Kako so hodili v šolo, v krajevni Dom; zapisane so učiteljice, prireditve ob koncu šolskih let. Kje so že tista leta! Mislim — v zgodovini časopisa, v tistem spominu, kjer živi naša zdomska družina s svojo slovensko besedo in resnico.
Fr. P.
oživljeno lutko. Napetost se je vseskozi obdržala, ker je bilo dogajanje dinamično, k čemer je pripomogla zelo pripravna, čeprav morda malo skromna scena (Lojze in Marija Zupančič) in prilično igranje pred odrom, tako da so bile pavze minimalne.
Igralci so svoje vloge dobro znali in jih podajali v lepi slovenščini. S tem je tudi dosežen morda najvažnejši cilj, ki si ga je voditeljica Slovenske šole zastavila. Lahko pa smo tudi opazili igralski smisel pri nekaterih nastopajočih, čeprav je sproščenost na odru težje doseči in je ponavadi sad pogostejšega i-granja, za kar pa ni vedno prilike. Posebno omembo zasluži osemletna Cecilija Grbec, ki je prav ljubko odigrala glavno vlogo z zelo dolgim tekstom.
Sem pa tja se je morda opazilo pomanjkanje pomožne ekipe, ki bi omogočila rešitev kakšnih manjših pomanjkljivosti, ki jih. na odru nikoli ne manjka.
Končni aplavz je bil izraz splošnega zadovoljstva, pa tudi zahvala za mnogo vloženega truda s strani režiserke, scenografov in vseh mladih igralcev.
Po igri so bili še vsi otroci pogoščeni, tako da so praznovanje svojega dne zadovoljni zaključili.
SKRB ZA ETIVIČIVE MMJŠME
Pri nedavnem kongresu evropskih narodnostnih skupnosti v Ženevi, prvem povojnem zasedanju v tako širokem okviru, je številnim manjšinskim delegatom, iz vse Evrope postalo jasno, da se da izboljšati položaj manjšin le z vztrajnim prizadevanjem in mednarodno solidarnostjo.
Med obema vojnama, ko so grozeče sence senžermenskih plotov že silile v domala vse evropske države, je po idejni zasnovi tržaškega Slovenca dr. Josipa Vilfana švicarska Ženeva postala žarišče in prizorišče narodnostnih kongresov, dokler sila političnih razmer leta 1939 ni ugasila obetajočega plamenčka etnične vzajemnosti. Tedaj so se narodnostne skupnosti •— in z njimi seveda tudi koroški Slovenci —• borili proti centralističnemu nacionalizmu držav.
Sele po letu 1945, po nezaslišanem zatiranju individualnih teženj narodov, so se začeli države in državna združenja, institucije in osebnosti zavedati pomena, ki ga bo v prihodnjih desetletjih odigrala pravična rešitev etničnih, kulturnih in jezikovnih vprašanj manjšin oziroma narodnostnih skupnosti.
Leta 1949 nastane v Parizu, v centru še do danes obstoječega francoskega centralizma, tako imenovana Federalistična unija evropskih narodnostnih skupnosti, idejna naslednica medvojnih manjšinskih kongresov v Ženevi. Trenutno zastopa ta vseevropska manjšinska organizacija interese 35 članic. V številnih intervencijah, resolucijah in pogovorih s predstavniki oblasti se FUENS nenehno poteguje za dosledno izpolnjevanje pravic jezikovnih skupnosti. Medtem so se FUENS pridružile številne organizacije na raznih področjih. So-prireditelj ženevskega kongresa je bila tudi tako imenovana AIDLCM, organizacija za zaščito ogroženih jezikov in kultur, ter INTEREG, mednarodni inštitut za manjšinsko pravo in regionalizem. Poleg teh organizacijskih oprijemov se danes v vseh evrposkih narodnostnih skupnostih na novo zbuja samozavestna drža, ki ne želi več neutemeljenega klanjanja in prilagajanja večinam. Odločno zahtevajo svoje pravice nemški Alzačani in Bretonci, Frizi in Valižani ter številni drugi pripadniki številčno šibkih narodov in narodnosti. Časi, ko so morali mali narodi podrejati svoje interese težnjam državniške oblasti, so, tako kaže, le že 'deloma preteklost.
Tudi države in združenja držav danes ne morejo več mimo legitimnih interesov narodnostnih skupin. V vseh pomembnih evropskih gremijih, v Evropski skupnosti v Bruslju, v Evropskem parlamentu v Luxembur-gu in v Evropskem svetu v Strasbourgu se vedno znova pojavljajo ankete, iniciative, javna zaslišanja in tudi sklepi, ki naj ,bi omogočili u-činkovitejšo zaščito 'harodnosti.
Ženevski kongres sam je tudi sprejel katalog predstav o pravicah, kakršnega so si manjšine same izoblikovale.
dr. Reginald Vospernik, Nedelja, 2. junija
SLOVENIJA V SVETU
Kanada
Tekmovanje v ribolovu so priredili Slovenci za konec aprila v ribiškem klubu v Allistonu. Nagrado je odnesel Joiže Muhič za. skoraj 9' funtov težkp postrv. Naslednji dan pa so se pomerili v taroku, kjer je zmagal dr. Peter Urbanc. Maja pa so praznovali materinski dan.
ZDA
Zlatomašnik dr. p. Kalist Langer-holz OEM je maja praznoval svoj jubilej v Chicagu. Zanimivo je, da je dosegel svoj doktorat za strokovnjaka sv. pisma nove zaveze na. univerzi v Jeruzalemu. Na zlati maši in sledeči proslavi m.u je čestitalo veliko prijateljev in se mu zahvalilo za dolgoletno delo med Slovenci, tako doma kot v ZDA. V zahvalo so mu pripravili tudi prisrčen spored s folklornimi in pevskimi točkami.
Materinski dan so praznovali v Chicagu pri slovenski šoli 12. maja. Otro-
ci zo zaigrali „Divjega moža“, ki ga je režiral Rudi Knez. Šolo je končalo 9 učencev.
Ameriška. domovina, clevelandski slovenski časopis, ki izhaja že 87 let, je zamenjala stroje, tako da lahko sedaj tiska naenkrat 24 strani, ali 16 v dveh barvah.
Slovenski folklorni institut iz Clevelanda je priredil izlet v Washington. Zanimivo je, da so obiskali slovensko spominsko kapelo v katedrali in se pred njo slikali v narodnih nošah. Kar lepo število jih je videti na sliki. Sedaj pripravljajo festival slovenske folklore, kjer bo predstavljena kmečka ohcet.
Med počitnic,- = je bil vseskozi odprt plavalni bazen na Slovenski pristavi.
Spominske maše za pobite protikomuniste v clevelandski katedrali se je udeležil tudi uradni predstavnik mesta. Proti temu je jugoslovanski konzul protestiral pri županu in baje tudi pri škofu Pevcu, ki je maševal. Seveda ni opravil ničesar.
Slovenska ksilturna akcija
8. KULTURNI VEČER	XXXII. SEZONA
DR. MARKO KREMŽAR
MICHEL NOVAK, TEOLOGIJA GOSPODARSTVA
Predavanje bo v 'soboto, 31. avgusta ob 20. uri v gornjii dvorani Slovenske hiše.
1
\ Carapachayu
bo v nedeljo, 25. avgusta 1985
MLADINSKI ĐAIV
S CELODNEVNO PRIREDITVIJO
ob 8 tekmovanje v odbojki , ob	11	dviganje zaStä'W nato'švžta rnasa
ob	13	skupno kosilo
ob	17	kulturni program
Po programu družabna zabava z orkestrom. Mlajše in starejše lepo vabi mladina iz Oarapachaya.
MEDNARODNI TEDEN
JANEZ PAVBL II. je na novem potovanju afriškern kontinentu. Obiskal bo to pot sedem držav in bo orisostvo-val slovesnemu zaključku 43. mednarodnega evharističnega kongresa, ki se razvija v Nairobi, prestolnici države Kenia. Na tem totovanju papež ponovno poudarja afriškim katoličanom, da naj ohranijo korenine svoje kulture, ki pa naj bodo prehojene z veselo krščansko novico. „Botite Afričani in obenem katoličani,“ poudarja Janez Pavel
II.	ob vsakem k. raku. Ob tej priliki je sveti oče tudi pčnovno obsodil rasizem v Južni Afriki in prosil vernike, naj
Slovenci na Primorskem
molijo za trpeče brate, za mir in zato, da bi odgovorni našli pravo pot v smislu pravice in človeškega dostojanstva.
V ČILE so imeli nove „protestne dneve“. Opozicija proti vladi generala Pinocheta je tako zadobila nov pogon. Seveda je zopet prišlo do spopadov s policijo in žalostnimi posledicami mrtvih in ranjenih. — V PERUJU medtem nova vlada uvaja izredne ukrepe, ko skuša vzpostaviti nekoliko reda v tamošnjem kaosu. Kar se tiče protigve-rilske vojne, je varnostnim organom usipelo zajeti izredno aktivno in nevarno celico, ki je izvedla vrsto atentatov ob priliki obiska argentinskega predsednika Alfonsina v Peruju.
OBVCSTILA
SV. VIŠARJE
Na praznik sv. Janeza Krstnika so se na Sv. Višarje podali prvi romarji; bili so to domačini iz Žabnic. Nekateri so šli peš, drugi z džipom iz Zajzere. Vseh ljudi se je na vrhu nabralo kakih 50. S tem so odprli romanja na to božjo pot kot to delajo že od davnih časov: na dan sv. Janeza Krstnika se uradno odpre božja pot na Sv. Višarje- in zapre na rožnovensko nedeljo v oktobru.
Vendar do sedaj ni bilo tam kaj prida romarjev, ker še vedno ne vozi žičnica in še celo poletje ne bo dokončana. Kdor hoče' na Sv. Višarje, mora zato peš kot v starih časih. Cerkev je bila do sedaj zaprta, ta teden pa je prišel na Sv. Višarje g. Vinko Žakelj, ta najbolj zvesti ljubitelj svetovišarske božje poti, in cerkev bo znova oskrbova-
PETEK, 16. AVGUSTA:
V	Slomškovem domu ob 20. uri predavanje in razgovor o izseljenskih problemih. Predava univ. prof. dr. Jože Velikonja iz ZDA.
SOBOTA, 17. avgusta:
Profesorska seja Slovenskega Srednješolskega tečaja ob’15. uri. Sestanek s starši ob 17. uri.
V	Slovenski hiši oh 15. uri Zveza slovenskih mater in žena: „Dolenjske jedi“ — srečanje v kuhinji.
V	San Martinu oh 19.30 Jalnova igra „Dom“.
V	San Martinu po igri prijateljsko srečanje; večerja s kolinami in pečenko.
NEDELJA, 18. avgusta:
Romanje v Lourdes.
SREDA, 21. avgusta:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu. Govoril bo dr. Jure Rode.
ČETRTEK, 22. avgusta:
na.
Cerlkev so popravili in ni več sledu poškodb zaradi potresa. Vsi pa seveda čakamo, da bo zgrajena žičnica in bodo (Sv. Višarje znova zaživele kot včasih. G. Vinko Žakelj ostane na Sv. Višarjah do nedelje 18. avgusta.
Žabnice so še vedno brez svojega župnika. Začasni upravitelj je g. M. Gariup iz Ukev. Toda govori se, da se videmski nadškof razgovarja s frančiškani iz Slovenije, naj bi oni prevzeli
o^Sv-AGša
župnijo v Žabnie^h in rij.
K.	Glas, 1. avg. 85.
Prispevajte v tiskovni sklad!
Seja Upravnega sveta Zedinjene Slovenije v društvenih prostorih ob 20. uri.
SOBOTA, 24. avgusta:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
XVI. Pevsko-glasbeni večer SDO in SFZ v Slovenski hiši ob 20.30.
NEDELJA, 25. avgusta:
Obletnica Zavetišča dr. Gregorija Rožmana. Ob 11.30 sv. maša, nato skupno kosilo.
Mladinski dan v Carapachayu. SOBOTA, 31. avgusta:
Bftftnoditév
z žrebanjem srebk ža SloVériSko hišo.
V Slomškovem domu ob 20. uri av-diovizual: „Jaz pa pojdem na Gorenjsko“. Na razpolago večerja.
Kulturni večer SKA v Slov. hiši ob 20: dr. Marko Kremžar: Michel Novak, teologija gospodarstva.
XVI. pevsko - glasbeni večer
V soboto, 24. avgusta, ob 20.30 V DVORANI SLOVENSKE HIŠE
■
■
SODELOVALA BO MLADINA IZ RAZNIH OKRAJEV VELIKEGA BUENOS AIRESA. VSTOPNICE NA RAZPOLAGO PRED PRIREDITVIJO È OD 18.30. VSE ROJAKE, STAREJŠE IN MLAJŠE, LEPO VABITA ZVEZNA ODBORA SDO IN SFZ.
lili
Marja Rodziewiczovna	(54)
HRAST
(DEWAJTE3)
„Kako, da niste zadržali tega?“ je vprašal Marko in pokazal na mrliča.
Julka se je pazljivo okrenila in utišala svoj glas:
„Meni se zdi, da je sam iskal smrti, kajti lahko bi še skočil iz ognja, ko se je strop začel podirati. Pravijo, da je že dolgo časa iskal priložnosti. Kdo ve?“
„Kdo ve?“ je Manko ponovil in vzel v roke žago.
Pomerili so deske in jih pribili.
„Ste vi mizar?“ je zapazila Julka.
„Za mlada seta se z veseljem naučil tudi malo mizarjenja in zdaj mi pride prav, kajti stara navada je, da mrliču ne sme zbiti krste kakšen tuj človek, ampak njegovi najbližji. On pa ni imel družine.“
„Sorodnik bolje napravi in mehkeje postelje,“ je pripomnil Downar.
„Kje pa je ona?“
Mladi plemič se je spet Vmešal v pogovor.
„V življenju je on jokal, ona pa se smejala, smrt pa je tudi to preobrnila na glavo!“
V tem se je zaslišal s ceste topot konja. Vsi so se ozrli. Iz majhne kočije, v katero je bilo vpreženih par lepih konjičev, je izstopila gospodična Orwidova. Sama, brez Clarka. Oblečena v črno in bolj bleda kakor navadno. Julka, Ragis in Aneta so ji hitro skočili naproti; edino Marko se ni premaknil; samo ko je šla mimo, se ji je
globoko priklonil. Vsi so šli z njo do mrliča. Tedaj pa je rekel Downar Marku:
„Kam. pa zabijate ta žebelj, Czert-wan? Tam sta že dva!“
Po precej dolgi molitvi so vsi zopet prišli nazaj in se postavili okrog Marka. Irenka je pogledala na: krsto in rekla:
„(Sram naj vas bo, Czertwan! Oni tam, ki je umrl, je vse bolj vesel in nasmejan kakor pa vi!“
„Smehlja se!“ je pokimala teta A-neta. „Res je, moja. draga gospodična. Njegovo angelsko dušo je Bog položil kakor za pokoro v ubogo telo, zato se je vedno pritoževala in jokala... Ko pa je šla zopet v nebeško svobodo, je radostno udarila s perotmi po licih, da sta se nasmejali in ostali taki na veke...“
Na tako razlago se je Julka nehote nasmehnila, Downar je široko odprl usta in oči, Ragis pa je zmignil z rameni. Samo Marko ni z nobeno stvarjo pokazal kakšnega vtisa. Tedaj je Irenka pripomnila:
„Jaz bi rada kaj podobnega videla pri gospodu Czertwanu še pred smrtjo! Ejej, meni se zdi, da bi se morali veseliti in rasti po vsaki nesreči... “
„Da, tako tudi bo!“ je pritrdila, teta. „Zrasel bo še, zrasel nad vse druge! še premožen gospod bo in srečen! Sreča zida na nesrečah!“
Vedno več ljudi je prihajalo kropit. Ženske so začele naricati kot je bil še običaj. Na dvorišču je bila že gneča.
„Pojdimo stran,“ je rekla, Julka, „krsta je že narejena. Vzela bom s seboj gospoda Marka. Stric mi je to naročil. Morebiti bi za ta čas hoteli biti gOiSt v župnišču? To, kar so rešili pred požarom, so že pripeljali tja. Pojdimo !“
Zadnje žeblje je še zabil v krsto in jo postavil ob steno.
„Hvala,, gospodična,“ je rekel Marko, „zdaj ni čas za gostovanje. Pogorišče je treba pospraviti, pogledati škodo na drevju, iti zvečer na jezero. Krstni boter naj gre k župniku, da se pogovori o pogrebu, in naj se malo odpočije. Meni pa ni prav nič ne do počitka ne do jela. Tudi tetka je potrebna miru... “
„Jaz ostanem tu, Markec. če sem ti v nadlego, bom pa malo posedela z revico vdovo. Toliko je tu skrbi in dela, ona pa sama samcata!“
„Pojdimo tedaj na pogorišče, gospod Czertwan !“ je rekla gospodična Irenka. „Imamo, hvala Bogu, gozdove, polne lesa! Kmalu boste hišo zopet postavili.“
„S čim?“ je pomislil in stopal za njo. Zadnji čas je ižčrpalo njegove prihranke poljsko delo poprava mlinov, izplačilo Kazimiru, Hanki, mačehi in pravda za, hrastove gozdove. I-mel je le še majhno vsoto.
Ragis in Julka sta šla dalje. Irenka se je ozrla na niju, znižala glas in rekla proseče:
„Ali se ne boste jezili name, če vas nekaj prosim? Meni se zdi, da pol vašega. značaja obstoji iz načelnega po-
nosa in trmoglavosti, druga pa iz strašne vneme, samo molčati in ničesar pokazati. Jaz vem mnogo o vas in včasih se mi zelo smilite, včasih sem pa resnično jezna na vas. Zakaj se mučite brez smisla, in potrebe Oh, vredno bi bilo vašo dušo razžgati v ognju, potem jo pa prekovati v novo obliko, kajti stara je nečloveška v svoji zakrknjenosti!“
Nič ni rekel, 'le oči je povesil k tlom.
„Zakaj molčite tudi spričo mene? Jaz vam želim samo najboljše — iz vsega srca. Ne, mene s svojim mirom ne boste prevarili! Vem, da, za njim v dulši vre muka in pekel!“
V očeh so se mu zableščale zlate iskre.
„Zakaj se zaman mučite? Ne pomaga vam molčanje. Kdor hoče razumeti, ta bo razumel. Nikdar ne boste premagali nečesa, — nikdar!“
Zardel je in bolestni krč mu je za-drgetal sa licih, kakor da se je dotaknila hude rane.
„Varuj me pred nečimrnostjo, Bog usmiljeni in rajnki oče v nebesih! še pred ničemer nisem omagal, kar je grešno.“
Njej so se grozno namrščile obrvi.
„Ne razumeva se, gospod. To, ka,r jaz mislim, ni ne greh ne nečimrnost, in prav zaradi tega vas bo zlomilo, ker je veliko in dobro!“
„Ne stojiva na isti ravnini, zato kaže vsaka stvar drugačno podobo vam, drugačno meni,“ se je oglasil po kratkem pomisleku.
Ragis in Julka sta ju dohitela: obstali so nad pogoriščem.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503 Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor :_ dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
§ e
3 si
FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
TARIFA REDUCIDA dohcesión N? 3824
Registro Nacional de la Propieđađ Intelectual NO 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1985 :
Za^ Argentino A 5.30, pri pošiljanju po pošti A 6,00 ; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Občini La Matanza in Moron sta objavili dekret, po katerem morejo urediti svoj položaj vsi tisti, ki so zidali oz. povečali brez dovoljenja in načrtov stanovanjsko, trgovsko a-li industrijsko.poslopje. Rok za predstavitev je šest mesecev.
arh. JURE VOlMBERGAR
Gaona 2776, Haedo TE 659-1413
MMimniHiHiHiNnuiHiiniiuiuaiHiHi
ZAVAROVANJE VSEH VRST
M. in H. LOBODA
Sarmiento 385 - 1. nadstr. - pls. 10 Buenos Aires - Tel. 812-2127 vsak dan od 11 do 18.80
Predavanje dr. Milana Komarja v
okviru SKAlS-a, in Visokošolskega tečaja ob 16. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
SOBOTA, 7. septembra:
Redni pouk Slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. Dan Zveze slovenskih mater in žena.
V NEDELJO, 25. AVGUSTA 1985
16. obletnica Zavetišča dr. Gregorija Rožmana
Martin Fierro 4262, San Justo
Ob 11.30' sv. maša za vse žive člane, nato skupno kosilo (pribor prinesite s seboj).
Starec je šel med razvaline in se obrnil k Marku:
„Mlade štorklje so padle iz gnezda v plamen. Vidiš, kako krožijo stare nad nami ? V tem pepelu se je spekel moj Iglač. Nič ni ostalo od njega.“
Marko je napravil nekaj korakov in s škornji razbrskal ogorek. Nagloma mu je pod nogo nekaj zažvenketalo, sklonih se je in iz pepela je dvignil o-smojen predmet.
„Ostal si le ti. In cel!“ je polglasno zaklical v globokem vtisku.
Bil je to črni vitez, izrezan iz pločevine. Plamen se ga, ni dotaknil in mu ni spremenil najmanjše poteze. Jahal je še naprej na svojem konjiču z mečem v desnici in s ščitom na ramenu. Julka je skočila naprej.
„Naš vitez!“ je kriknila z bleščečimi se očmi in ponosno pogledala nanj. „Kje ste ga dobili?“
„Vedno je stal nad posteljo in tam tudi ostal,“ je odgovoril mladi mož ves prevzet od te najdbe.
„O, ta se ne boji nesreč! Že zdavnaj je ojeklenel!“ je rekla Olešova sestra s ponosnim nasmehom.
„Kdo je to?“ je vprašala Irenka in stopila bliže.
„Naš vitez!“ je ponovil Marko in skrbno otiral prah s postave.
Razumela je. Vzela ga je v roke in dolgo časa gledala nanj.
„Silni!“ je zašepetala kakor sama zase.
Ragis je pristopil in prav tako veselo plosknil z rokami.
„Oho, naš Wejdawutas! No, hvala Bogu! Zopet smo vsi skupaj!“
„Kdo je to Wejdawutas?“ je vprašala Irenka.