Ko se je vojak 26. pešpolka Franc Cede 13. sep- tembra 1916 iz Maribora odpravil proti domu, je bil najsrečnejši človek na svetu. Na vlaku so mu misli uhajale proti rodnim Založam. Kaj zato, če je na tirolski fronti skoraj pol leta doživljal najhujše grozote! Kaj potem, če ga je na začetku julija zadela italijanska krogla in so se zdravniki v Innsbrucku in Kremsu dodobra namučili, da so ga za silo za- krpali. Samo da bo čim prej stopil na zemljo, ki jo je pred vojno z veliko ljubeznijo obdeloval. Samo da bo lahko čimprej objel svojo ženo in otroke. Od šestega novembra 1915, ko ga je le par ur pred odhodom na tirolsko fronto obiskala v Ma- riboru, je bil z ženo Nežo v stikih le preko pisem. Otrok ni videl vse od srede oktobra 1915, ko se je moral po tritedenskem dopustu vrniti v svojo enoto. Takrat je tudi zadnjič občutil radosti za- konskega življenja. Oh, kako je hrepenel po svoji dragi ženi! In je želel z njo čim prej ponoviti to, kar sta nazadnje počela daljnega 8. oktobra 1915, v času, ko je bil na zasluženem dopustu. Toda ko se je proti večeru pojavil na domačih vratih, je doživel pravi šok. Njegova ljubljena Neža, ki mu je bila na fronti in v vojni bolnišnici ves čas v mislih, je bila v blagoslovljenem stanju. Skoraj ga je kap, ko mu je s solzami v očeh po- vedala, da se je na tihi petek (7. aprila 1916) za- pletla v ljubezensko razmerje z njegovim bratom Martinom. A ko mu je skrušeno priznala, da je njeno »spolno razmerje« z Martinom trajalo vse »do zadnjih dni« (do 6. septembra 1916), ga je od jeze skoraj razgnalo. Ženo je nemudoma pognal od doma (z otroki je poiskala zavetje pri svoji materi v Sv. Juriju ob Taboru) in je začel snovati »maščevanje«. Še pred vrnitvijo v svojo enoto (v Mariboru se je moral zglasiti 17. oktobra 1916) je na Okrajnem sodišču na Vranskem zoper oba prešuštnika po- dal kazensko ovadbo. Vranski, okrajni sodnik se je podvizal in že 22. novembra 1916 je Nežo in Martina obsodil zaradi prestopka po §§ 501 in (samo Martina) 502 kazenskega zakonika.1 Toda ' i 501 KZ se je glasil: »Nečistost med brati in sestrami pravimi ali po poli, z zakonskimi drugi starišev, otrok ali bratov in sester je kakor prestopek kaznili z zaporom enega do treh mesecev, kateri naj se po okoliščinah po- ostri. - Tisti, ki se v preiskavi za zapeljivca spoznajo, naj se obsojujejo v hud zapor od enega do treh mesecev. Po dokončani kazni je treba iz uradske dolžnosti po- skrbeti, da krivci skupej ne ostanejo, lemuč se eden od drugega ločijo.' § 502 KZ pa je določal: »Oženjena ali omožena oseba, ki prešeštvo doprinese, kakor tudi ne- oženjena ali neomožena oseba, s katero se prešeštva, je kriva prestopka, in se kaznuje z zaporom od enega do šestih mesecev, ženo pa je takrat huje kaznovali, če za- more iz doprinesenega prešeštva vstali dvomba, ali je sledeči porodzakonsk ali ne.* Prim. Zbirka avstrijskih za- konov v slovenskem jeziku, Ljubljana 1889, str. 181-182. Janez Cvirn. »ŽUPNIK JE REKEL DA BI BILO TREBA ŽENSKE ZAPEČATITI« ZGODOVINA ZA VSE prešuštnikoma je odmeril dokaj milo kazen. Neži je prisodil deset in Martinu 16 dni zapora, kar je bilo manj od najnižje v kazenskem zakoni- ku predvidene kazni. Razsodba Vranskega okrajnega sodišča Fran- ca Čedeta ni v celoti zadovoljila. Pred celjskim okrožnim sodiščem je vložil še zahtevek za lo- čitev svojega zakona z Nežo. Ko pa je še pred zaključkom ločitvene pravde Neža povila otroka (9. januarja 1917), ki so ga dan kasneje ob krstu avtomatsko »pripisali« Francu, čeprav očetovstva ni nikoli priznal {»baš zato je župnik Franc Zdol- šek pustil v krstni knjigi predal zakonski - ne- zakonski' začasno prost«), je v zakonitem roku pred celjskim okrožnim sodiščem podal še za- htevek za ugotavljanje (ne)zakonskega rojstva, v katerem je uradno spodbijal očetovstvo. Sodni dvor celjskega okrožnega sodišča ni imel pretežkega dela. Na podlagi uradnih do- kumentov poveljstva •. kr. strelskega polka št. 26 in rekonvalescenčnega oddelka istega pol- ka iz Maribora ter županstva Polzela so sodniki z lahkoto ugotovili, da so navedbe tožnika ve- rodostojne. Nobenega dvoma ni bilo, da je bil Franc Cede v času, ko je žena zanosila, na tirol- ski fronti, zato pač ni mogel biti oče 9. januarja 1917 rojenega Antona. Ker je tožnikove navedbe brez ugovarjanja potrdila tudi nesrečna Neža, je skrbniku za zagovor zakonskega rojstva dr. Aloj- ziju Gregorinu na obravnavi zmanjkalo mane- vrskega prostora. Zato je sodni zbor celjskega okrožnega sodišča 14. maja 1917 z lahkoto raz- sodil, da je 9- januarja 1917 rojeni Anton neza- konski otrok Neže Cede. Razsodba Okrožnega sodišča Celje je - enako kot razsodba okrajnega sodišča Vransko - veljala za direkten dokaz pri uveljavljanju ločitve zakona iz izključne krivde žene.2 Spremembe spolne morale Franca Čedeta je doletela usoda mnogih mož, ki so jih med vojno poklicali na branik domovi- ne. Tudi on je moral z grenkobo spoznati, kako je množični odhod moških na fronto bistveno spremenil nekdanjo spolno moralo, ki je spo- lnost dopuščala le v svetem zakonu. Na lastni koži je občutil, kako malo so žene vojakov upoš- tevale stališča priznanih zdravnikov, ki so - kot npr. dr. F. Derganc v knjižici Spolna nevarnost - sugestivno trdili, da spolna vzdržnost »pospe- šuje zdravje, daljša življenje, krepi živce in telo, veča užitek in veselje življenja«.5 Mnoge žene, ki so po vpoklicu svojih mož ne- nadoma ostale same, so se prej ali slej zapletle v ljubezensko razmerje. Povečala se je raba kon- domov, ki niso bili le zaščitno sredstvo pred na- lezljivimi spolnimi boleznimi, ampak tudi zašči- ta pred neželeno zanositvijo. »Vojna je bistveno prispevala k temu, da seje razširilo poznavanje tehnik preventivnega občevanja, tako pri mo- ških kot pri ženskah.«4 Leta 1915 je po Ljubljani krožil naslednji dovtip: »Dr. Krajec kot fizik revi- diral lekarno, pa pride deček kupit 'tif«. - »Kak- šen 'tif? Morebiti perservatif?« - »Da, tisto!« Mu dajo z naročilom, naj pridejo drugič ata sami kupit. »Saj ni za ata, je za mamo, ata so že 6 mesecev v vojski.«5 Že po letu vojne vihre je števi- lo rojstev povsod opazno upadlo, hkrati pa se je povečalo število splavov, ki so sicer bili kazensko sankcionirani. Na Dunaju je število žensk, ki so po mazaško opravljenem splavu morale poiskati pomoč zdravnika, naraslo za štirikrat. Če so leta 1913 v glavnem mestu zabeležili 1,3 splava na ti- soč prebivalcev, so jih leta 1915 že 4 in leto kasne- je 5,3.6 Kljub povečani rabi kondomov in porastu splavov pa so mnoge ženske vseeno zanosile. Že julija 1915 je bilo v Šiški kar 60 delavk tobačne tovarne nosečih od nastanjancev. »V Cerknici zelo nadležni napram učiteljicam. Jim ponujajo za eno noč 500 K.«7 »VRibnici oznanil župnik, naj se oglase oženjene ženske, ki pričakujejo ne- zakonske otroke (od trenarjev), da bodo dobile podporo. Jih je prišlo 30 in so bile ozmerjane.«8 Kot drugod po Avstriji in tudi v Nemčiji so se zelo razpasle ljubezenske afere med domačin- kami in vojnimi ujetniki,9 čeprav je bila »ujetni- ška ljubezen« za žensko lahko še posebej nepri- jetna.10 Če lahko verjamemo navedbam Frana Milčinskega, so bili med Slovenkami še posebej priljubljeni ruski vojni ujetniki. »Na Koroškem nore ženske za Rusi. Ena je šla vprašat župnika, kako bise mogla z Rusom poročiti. Župnik rekel, 2 Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Okrožno sodišče Celje, a. š.367,CgI9/17. 3 Prim, ocena Dergančeve knjige, v: Čas, 1916, sir. 280. 4 Sittengeschichte des Ersten Weltkrieges, Hrg. von Magnus Hirschfeld und Andreas Gaspar, Berlin 1929, str. 102. s Fran Milíinski, Dnevnik 1914-1920, Ljubljana 2000, str. 92. 6 Sittengeschichte des Ersten Weltkrieges, str. 102. 7 Milčinski, str. 122. " Milčinski, str. 171. 9 Prim. Sittengeschichte des Ersten Weltkrieges, str. 114-117. 10 V zadnjem letu vojne so npr. v Innsbrucku ustanovili posebno združenje, ki se je poimenovalo »Klofutna ligat (Ohrfeigen-Liga). Naloga njenih članov in članic je bila, da so dekleta in žene, ki so se spustile v ljubezensko raz- merje s kakšnim vojnim ujetnikom, ustrahovali v javno- sti. Prim. Sittengeschichte des Ersten Weltkrieges, str. ••. VSE ZA ZGODOVINO 73 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004, št. 2 Končno Vir vseh fotografij v prispevku: Sittengeschichte des Erstcnwcllkriegcs, Hrg. von Magnus Hirschfeld und Andreas Gaspar, Berlin 1929. da bi bilo treba ženske zapečatili.«4 »Birkova in njena dekla sla obe povili otroka; oče isti Rus, ki so ga potem prestavili v drugi kraj. Odkraja je Birkova tajila, daje oče Rus, zdaj ne več. Dekla je pa šla služit h Kmeču.«12 »Dr. Groharjeva pra- vila, da k nji prišlo dekle, da jo preišče. Dr. Gr.: Gospodična, ne morem vam drugega povedali - v drugem startu sle' - Na to gospodična: 'O ti prekleti Rus!'«15 Čeprav so oblasti in cerkev od žen vojakov za- htevale brezpogojno zakonsko zvestobo, je za- konolom postal množični fenomen. Nekatere so poskušale rešiti čast in zakon na ta način, da so odhitele na obisk k svojemu možu, četudi je bil že na fronti. »Hamperlovapravila, daje neka ženska ob odsotnosti moža na srbskem bojišču prišla v drugi stan; želela sije k možu, da dobi dele očeta, paje niso pustili. Obrnila seje naško- fa, mu vse povedala in on je izposloval, da je šla za 14 dni do moža.«n Pri diskretnem reševanju takšnih primerov pa ni »pomagal« le ljubljanski škof Jeglič (čeprav je bil - kot kažejo njegovi dnevniki - po izbruhu vojne iz dneva v dan bolj zgrožen nad vsesplošnim moralnim propadom), ampak tudi nekateri visoki častniki, denimo celo slavni Svetozar Boroevič: »Ena oficirska dama, ki ima moža v Pulju, je prišla v odsotnosti može- vi v drugi slan. Da reši otroku očeta, seje hotela peljati k možu, pa navzlic odkriti obrazložitvi ni dobila dovoljenja, dokler si ga ni izposlovala od Boroeviča.«K Toda velika večina žena takšnega ali podobne- ga »manevra« ni mogla izvesti. Lahko so zgolj ča- kale in upale, da njihovi možje ob vrnitvi domov ne bodo reagirali prestrogo, ko bodo izvedeli, da so v odsotnosti postali očetje. Nekatere je ženi- no prešuštvo močno prizadelo: »Župan Podboj pravil, da sije v Planini nastanjen vojak po dol- gem času izprosil dopust, da gre domov. Se hitro vrnil, bil ves pobit - ženo je bil našel v drugem stanu - in se slednjič obesil.«16 Spet drugi so rea- girali kot Franc Cede: ženo so pognali od doma in so se nemudoma ločili. Očitno pa se jih je z ženinim spodrsljajem veliko tudi sprijaznilo. Povojni skok ločitev Število ločitev (in razvez)17 je bilo od preloma stoletja v stalnem porastu. Naraščanje je bilo pri- sotno v vseh cislajtanskih deželah, čeprav so bile med njimi velikanske razlike. Najbolj opazno je bilo v velikih mestih, še zlasti na Dunaju. V sod- nem okolišu Višjega deželnega sodišča Dunaj se je »zgodilo« kar 40 % vseh razvez in med 50 in 60 % vseh ločitev v Cislajtaniji.18 Število ločitev (in razvez) je relativno hitro naraščalo tudi na Štajer- skem, Tirolskem in v Bukovini, na drugi strani pa so bile npr. v Dalmaciji ločitve (razveze) zakonov ves čas izjemno redke. Območje Absolutno število ločitev po deželah 1900 1910 191U- 1912 Dunaj 585 982 1061 1126 Preostala Sp. Avstrija 80 154 180 189 Zg. Avstrija 40 91 67 96 Salzburg 24 29 41 28 Štajerska 136 220 252 ; 264 Koroška 20 48 49 41 Kranjska 20 21 22 26 Tirolska 28 63 77 80 Vorarlberg 3 1) 9 4 Primorska 63 82 112 91 Češka 251 559 613 660 Moravska 89 211 226 223 Slezija 25 63 57 44 Zahodna Galicija 25 50 61 83 Vzhodna Galicija 64 66 40 69 Bukovina 42 150 194 197 Dalmacija 9 11 7 16 Skupaj 1504 2811 3068 3237 Milanski, str. 166. Milčinski, str. 332. Milčinski, str. 166. Milčinski, str. 147. MilCinski, str. 258. Milanski, str. 179. 74 VSE ZA ZGODOVINO Janez Cvirn. »ŽUPNIK JE REKEL. DA BI BILO TREBA ŽENSKE ZAPEČATITI« ZGODOVINA ZA VSE Območje Število ločitev na 100.000 prebivalcev po deželah 1900 1910 1911 1912 Dunaj 34.4 48,3 51,6 53.7 Preostala Sp. Avstrija 5,7 1Ü.3 11.9 12,6 Zg. Avstrija 4,9 10,7 7,8 11,1 Salzburg 12,5 13.5 18,9 12.8 Štajerska 10.0 15,2 17.4 18.1 Koroška 5,4 12,1 12,3 10.2 Kranjska 3,9 4.0 4,2 4,9 Tirolska 3,3 6,7 8.1 8,3 Vorarlberg 2,3 7,6 6,1 2.7 Primorska 8,3 9,2 12.4 9.9 Češka 4,0 8,3 9.0 9,7 Moravska 3,7 8,0 8.6 8.4 Šlezija 3,7 8,3 7,5 5,7 Zahodna Galicija 1,0 1.9 2.3 3.0 Vzhodna Galicija 1,3 1,2 0,7 1.3 Bukovina 5,8 18,8 24.1 24,2 Dalmacija 1,5 1,7 U 2,4 Skupaj 5,8 9,8 10.7 11,2 Spodnje Štajerske),20 lahko sklepamo, da je bilo gibanje ločitev na Spodnjem Štajerskem bliže kranjskemu kot štajerskemu povprečju. Gibanje ločitev po deželah19 Od dežel, v katerih so živeli Slovenci, je število ločitev in razvez najhitreje naraščalo na Koro- škem, kjer se je v letih 1900-1912 več kot pod- vojilo. V osrednji slovenski deželi, na Kranjskem, statistika ni zabeležila omembe vrednih spre- memb. Po številu ločitev na 100.000 prebivalcev je Kranjska le za malenkost presegala Dalmacijo, Galicijo in Vorarlberg. Bistveno hitreje je število ločitev naraščalo na Primorskem in Štajerskem, pri čemer se zdi, da je na Primorskem večji del ločitev (razvez) zakonov odpadel na Trst, na Šta- jerskem pa na nemški del dežele. Na podlagi gibanja števila zahtev za ločitev (razvezo), ki so jih v letih 1900-1914 vložili na Okrožnem sodišču v Celju (od leta 1898 je nje- gov sodni okoliš pokrival približno polovico ^•nor #u; »t« B Leto Število zahtev za ločitev oz. razvezo (po sodnem vpisniku)" 19D0 7 1901 10 + 2* 1902 14 1903 10+1* 1904 14+1* 1905 16 1906 22 1907 22 + 2* 1908 17 1909 15 + 1** 1910 22 1911 28 1912 18 1913 22 1914 24+1 Amor tut vadbišču - razi vljavitev katoliškega zakona; - razveza nekatoliškega zakona Po izbruhu prve svetovne vojne je število loči- tev začelo upadati. Kot lahko sklepamo iz giba- nja zahtevkov za ločitev pred Okrožnim sodiš- čem Celje, se je v letih 19IS- 17 število zahtevkov več kot prepolovilo, toda že v letu 1918 se je spel približalo stanju ob izbruhu vojne." Leta 1919 pa se je število zahtevkov (in tudi dejanskih ločitev) v primerjavi s stanjem pred vojno skoraj potroji- Za razliko oil zakonov »nckatoliških kristjanov» (prote- stantov in pravoslavcev) in Judov, ki so bili razvezljivi, je po §111 OD/, za katolike veljalo kanonsko načelo ne- razvezljivosti zakona. »Vez veljavnega zakona se more med katoliškima osebama samo s smerljo enega zakon- skega ilružeta razdreti. Ravno tako nerazrešljiva je vez zakona, če je le ena stran že ob času sklenjenega zakona katoliške vere bila.» Katoliški zakonci so se lahko ločili le od postelje in mize (divortittm aul separatio a tltoro el meusa). Waltraud Ileindl, Aspekte der Ehescheidung in Wien um 1000. Grenzen und Möglichkeiten der Erforschung des Problems, v: Mittheilungen des Österreichischen Staat- sarchivs 33, 1980, str. 221. österreichische Justiz-Statistik. Ein Handbuch für die Ju- stizverwaltung, llrg. von der k. k. Statistischen Zentral- kommission. Erster Jahrgang 1910, Wien 191 J, str. 88; '/.weiterJahrgang 1912. Wien 1915;Str. 183. Koliko vloženih zahtev za ločitev je dobilo sodni epilog, nisem mogel ugotoviti. Zdi pa se, da so bili spravni posku- si pred sodiščem uspešni najmanj v tretjini primerov. Zgodovinski arhiv Celje (/.AC). Okrožno sodišče Celje. a. š. 354; vpisniki za leta 1900-1914. Tudi drugod pO Evropi je število ločitev začelo naraščati leta 19IS. V Berlinu so zgolj v štirih mesecih leta 1918 za- beležili 700 primerov ločitev. Prim Sittengeschichte des Krsten Wellkrieges, str. 96. VSI-ZA ZGODOVINO 75 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004. št. 2 lo. Podoben skok ločitev so leta 1919 zabeležili tudi na Dunaju.23 Leto Število zahtev za ločitev (po sodnem vpisniku) Število ohranjenih ločitvenih spisov 1914 24+• 1915 10 1916 13 1917 11 1918 21 +1" 7 1919 60 27 1920 15 6 * - razveljavitev katoliškega zakona; " - razveza nekatoliškega zakona Vzporedno z rastjo števila zahtevkov za ločitev je leta 1919 približno za trikrat naraslo tudi števi- lo zahtevkov, v katerih so možje spodbijali oče- tovstvo, tj. zakonskost rojstva otroka, ki ga je bila porodila njihova žena. Takšni primeri so bili sicer običajni že pred vojno, toda bili so relativno red- ki. Obe ohranjeni zahtevi iz leta 1912 sta npr. vlo- žila delavca, ki sta odšla s trebuhom za kruhom v Ameriko oz. Nemčijo, v njuni odsotnosti pa je žena zanosila z drugim. V ohranjenih primerih iz leta 1919 pa gre v glavnem za zahteve mož, ki se po koncu vojne, po vrnitvi s fronte ali iz vojnega ujetništva, niso hoteli sprijazniti z dejstvom, da so v odsotnosti postali zakonski očetje otroka - če- prav so bili v kritičnem času zaploditve otroka na fronti, v bolnišnici ali vojnem ujetništvu. Leto Število primerov 1911 5 1912 2 1913 0 1914 3 1915 2 1916 3 1917 3 1918 4 1919 14 Število ohranjenih primerov spodbijanja zakonskega rojstva Iz navedenih podatkov bi lahko sklepali, da je bilo povečano število ločitev leta 1919 kot tudi drugod po Evropi direktna posledica prešuštva žena. Toda na podlagi ohranjenih ločitvenih spi- sov Okrožnega sodišča Celje te sicer privlačne teze he moremo povsem potrditi. Nasprotno. Večino, skoraj dve tretjini zahtev za ločitev so na sodišče namreč naslovile ženske.2,1 Poleg tega je bilo med razlogi za ločitev prešuštvo kot glavni Bojevnikoua vrnitev razlog relativno redko. Od sedmih ohranjenih ločitvenih spisov iz leta 1918 je bilo prešuštvo žene (v odsotnosti moža, ki je bil pri vojakih) le v enem primeru razlog za ločitev zakona.25 Od 27 ohranjenih spisov iz leta 1919 pa so bili takšni primeri le trije, medtem ko je bilo eno ugotovlje- no prešuštvo žene povsem »navadno«. Prešuštvo je bilo že pred prvo svetovno vojno le redko edini razlog za ločitve. V letih 1898-1905 se je na Dunaju zaradi prešuštva kot glavnega razlo- 33 Sittengeschichte des Ersten Weltkrieges, str. 100. 2* Tudi na Dunaju so v letih 1898-1905 kar 68 % tožb za ločitev vložile ženske. Prim. Waltraud Heindl, Aspekte der Ehescheidung in Wien um 1900, str. 231. 25 V tem primeru sodišče ni upoštevalo »obrambe* obtožen- ke Jožefe Požlep, češ daje tudi njen mož (že pred vojno) zagrešil zakonolom. Za sodnike je bilo odločilno njeno priznanje, daje moža Andreja »prevarala« v času, koje bil na fronti. »Prelom zakona tvori po § 109 o. d. z. važen vzrok, iz katerega se more na ločitev zakona spoznati. V predležečem slučaju se sicer zakonolomstvo ni ugotovi- lo v kazenskem postopanju, vendar pa zamore to storiti tudi civilni sodnik, posebno na podlagi priznanja tožen- ke.'ZAÇ Okrožno sodišče Celje, a. š. 367, Cg I 77/18. 76 VSE ZA ZGODOVINO Janez Cvirn. »ŽUPNIK JE REKEL DA BI BILO TREBA ŽENSKE ZAPEČATITI« ZGODOVINA ZA VSE ga ločilo (razvezalo) približno 21 % zakonov, pri čemer so bili v 62 % primerov za prešuštvo krivi možje.20 Sicer je res, da so ga pogosteje od žensk kot glavni razlog ločitve navajali moški (ženske so ga očitno dojemale kot »kavalirski delikt« in so bile do njega bolj tolerantne),27 toda absolut- no število ločitev zaradi prešuštva žena ni bilo veliko. Ohranjeni ločitveni spisi Okrožnega so- dišča Celje kažejo, da prešuštvo kot glavni razlog tudi po vojni pri ločitvah ni igralo opaznejše vlo- ge. Kot kažejo številni zahtevki za ugotavljanje (ne)zakonskih rojstev, so v teku vojne mnoge žene sicer res pozabile na zakonsko zvestobo, toda le redki možje so - kot Franc Cede - zoper ženo sprožili kazenski postopek in nato vložili še zahtevo za ločitev. Zdi se, da se je večina »pre- varanih« mož zadovoljila s tem, da so po sodni poti izpodbijali očetovstvo. To je bilo za kmete, ki so bili med ločenci v veliki večini, pomembno zaradi vprašanja dedovanja. Leto Meščan Kmet Delavec Obrtnik Ostalo 1918 2 3 2 1919 2 14 4 2 5* Od lega 2 brez navedbe poklica, 1 nameščenec, 1 orožnik in 1 sprevodnik na železnici. Razlogi za ločitev Če si od blizu ogledamo ohranjene ločitvene spise za leti 1918/19, lahko ugotovimo, da so pri ločitvah veliko bolj kot prešuštvo prevladovali drugi razlogi. Leto Nepre- magljiva zopernost Hudobna zapustitev Zakonolom Nasilje, zmerjanje Ostalo Sporazum ženske moški 1918 1" 2 1 1 1+ 1919 1 4 2 12 7+ ** - razveza nekatoliškega zakona; + brez navedbe razlogov Razveza zakona tovarnarja Karla in Katarine Kurka,28 ki sta se poročila leta 1901 v Pulju po evangeličanskem obredu,0 je bila posledica »ne- premagljive zopernosti«. Hudobna zapustitev, ki je bila razlog ločitve treh zakonov, je bila kar dva- krat povezana s prešuštvom, enkrat pa je bila po- sledica šestletne zaporne kazni, na katero je bil obsojen mož. V veliki večini primerov (1919) sta bila kot glavna razloga ločitve navedena fizično in psihično nasilje {»prehudo ravnanje z druže- tom«) ter ponavljajoče še žalitve, ki sta bila skoraj v vseh primerih navedena skupaj. Seveda pa so se ob glavnem razlogu v ločitvenem postopku običajno pojavljali še drugi v § 109 ODZ našteti razlogi za ločitev od postelje in mize, ki bi lahko vsak zase predstavljali razlog za ločitev.30 Sodišče je pri razsodbi upoštevalo le tiste, ki jih je s po- močjo prič ali izvedencev nedvomno dokazalo. Toda tudi iz »nedokazanih« navedb zakoncev lahko sklepamo, da so tako ženske kot moški sodnike poskušali prepričati, kako je bil njihov zakon že od samega začetka nevzdržen - in to iz več razlogov.31 »Prehudo ravnanje z družetom«kot glavni raz- log ločitev se je kazalo v številnih oblikah. Grož- nje s tepežem in celo s smrtjo so bile očitno več kot običajne. Še najbolj mila je bila grožnja An- tona Cerjaka, ki je ženi Elizabeti - celo na sprav- nem poskusu pred okrajnim sodiščem v Breži- cah - zažugal: »Ti eno prismolim, da bošvidla!«11 Bolj odločna je bila Marija Rozman, ki je svojemu možu večkrat grozila, »da ga bode ubila, če pa ne bo storila tega sama, da si najame človeka v to