Tone Škrjanec
Pesmi
nikogar ni pravzaprav strah
vprašljivo se mi zdi vsakršno ugibanje
in vrednotenje mojega početja, oprezanje
za mojimi pogledi, tudi naslanjanje na
mojo okensko polico, hinavsko prevzemanje
mojih lastnosti in pehanje za vrhunsko
ekstazo, ki jo ponujajo gorski potoki, bencinski
hlapi, brezbrižno poležavanje v travi
ali morda steklenice piva, nočno sanjaijenje
o sanjah, sanjam sanje sanj, prodam malo
te pesmi, malo one, malo samega sebe,
malo pomežiknem in malo,
zelo malo potisnem prst skozi veter.
grem in zaprem papir, poravnam list
peteršilja, potipljem zrak; in on res diši
po soli, in ona res diši po soli in
nikogar ni pravzaprav strah, samo zdi se nam
tako. mili, majhni, bleščeči, bledeči,
vsega željni, drobni petprsti hudički.
hlapimo raj dihamo dan.
blues za srne
sladki blues, tako ležerno se slači, da so gibi počasni kot rast. popek se razkriva sporadično in počasi kot poslednja skrivnost oborožena s stekleno pajčevino. poskakovanje ritma pretrga telefon, privoščimo si hudobno opazovanje večerne baletne predstave, dekleta komaj zadržujejo smeh. rokenrol je oster in blag. kot kakšna začimba, dekleta raztegujejo noge. oblikujejo mišice ritnic, naročajo pijačo, opletajo z lasmi, nekatere oponašajo srne.
poznovečerni pisarniški blues
tako je prav. luč rdeča se sveti
med usti fikusa na okenski polici.
suhe in hrapave dlani, kdo te je.
kdo te je naredil tako okroglo in vlažno
kot glina, in to, da te nekaj vedno ostane
na dlaneh, po vsakem dotiku, glasovi so
od onkraj vrat in komaj razločim besede.
moški in ženske so skriti, komu prepuščam
to noč. ničesar ne govorim.
o ničemer ni govora.
ta noč. drifting sama vase.
literatura
7
***
kos s črvom pod grmom, milost
je širši pojem. ***
dež briše prah s cvetov regrata
pod oknom petje, nad mano luč.
občutke nanaša v plasteh kot sneg. zlepijo se en z drugim potem jih kot kakšna smetana prekrije trda skorja, kot ščit, da je ne predreš,
da ne dosegaš več zemlje s svojimi nogami, da se po njej brezbrižno ošabne sprehajajo ptice, ki jim hladna smetana snega ne požira več nožic. hodiš po njem in oko se sprehaja po bleščeči beli prevleki kot po moiju, ki ga sonce potrese z bleščicami, preden se odpravi k počitku, k ribam.
Mleko
sometimes I sits and thinks sometimes I sits and drinks but usually I only sits N. Cassidy
moje oko je iz mleka.
na njem se pozibavajo papirnate barke.
dišijo po kamilici in ustni harmoniki.
vračajo se in spet odhajajo,
povsem neodvisne od vetra
in ne oziraje se name.
smehljajo se
in si manejo stegna da dišijo.
mleko je tudi pot med drevesi
v drevoredu.
razpira se kot roka,
ki zelo previdno drsi po boku.
previdnost ni počasnost.
je kvaliteta,
ki včasih je,
včasih ni.
včasih enostavno sedim.