Pripovedovalec in pripoved
Marjan Dolgan, Pripovedovalec in pripoved. Maribor, Založba Obzorja 1979, 133 str
Literarno-teoretično in analitično delo Marjana Dolgana Pripovedovalec in pripoved temelji na teorijah, ki skušajo pripovedna dela tipizirati in sistematizirati glede na položaj pripovedovalca v romanu. Vsi avtorji (K. Friedmann, W. Kayser, F. Stanzel, K. Hamburger, P. Lubbock, W. Booth, M. Bahtin) so mnenja, da avtor in pripovedovalec nista ena in ista oseba, ampak je pripovedovalec del Aktivnosti, ki bralcu upovedeni svet posreduje na poseben, zaželeni način. Sistemi, ki jih posamezni avtorji poskušajo vzpostaviti glede na tip pripovedovalca, se med seboj močno razlikujejo, odvisno od tega, s katerega zornega kota se lotevajo problema (prvoosebnost - tret-jeosebnost, hotena subjektivnost - objektivnost, vsevednost - nevsevednost itd.). Za bazo svojega raziskovanja uporablja Dolgan mrežo, podano v razpravi Novela v literarni teoriji Matjaža Kmecla. Kmecl razdeli Upe pripovedovalca tako, da sovpadajo z osnovnimi literarnimi zvrstmi: v epskem pripovednem poročilu je pripovedovalec vseveden, v pripovedni sceni se v dialogu osamosvoji več pripovedovalcev, v llrizirani pripovedni sliki pa imamo opravka s subjektivizira-nim razmišljanjem ali notranjim monologom. Dolgan ugotavlja, da tem svojim položajem primerno pripovedovalec tudi vrednoti svet in se idejno opredeljuje. Možnosti vrednotenja varii-rajo od mono- do poliionskega, ki je najbolj razvito pri scenarični vrsti pripovedi, kjer je sopos-tavljenih več osamosvojenih oseb.
Na osnovi teh teoretičnih izhodišč Dolgan analizira sedem del iz povojne slovenske književnosti in na njih opazuje proces odpiranja idej-nosti pripovedovalca. S svojo metodo prečeše Dolgan najprej pripovedni način, pripovedni položaj in metaforiko, nato pa se ukvarja še s specifičnimi značilnostmi posameznega dela Obravnavana dela so razdeljena na tri večje skupine glede na idejno posrednost pripovedovalca V prvo skupino uvršča pripovedi z idejno neposrednim pripovedovalcem, ki se različno realizira.
62
v Kranjčevem romanu Pisarna (1949), ugotavlja Dolgan, je ves pripovedni postopek, naj bo v motivaciji oseb, pojmovanju zgodovine ali v naravnosti dogodkov, sociološko usmerjen. Glavna ideja romana je prikaz preobrazbe vasi v družbe-nozgodovinskem dogajanju. V romanu je ekspliciten tudi pripovedovalec sam s svojimi komentarji, pride celo do samorazkrivanj pisatelja, povezanih s teorijo socialističnega realizma Roman je zato enoidejen, monološki, kot je pripove-dovalčevo vrednotenje sveta
V Kocbekovi noveli Blažena krivda (1951) je struktura idejnosti bolj zapletena Iz posameznih pripovedovalčevih komentarjev jo je mogoče navezovati na eksistencialistično in krščansko miselnost To idejno osnovo razbija metaforika, ki odpira konotacije k drugim pomenom, in delno osamosvajanje upovedenih oseb. Hiengova novela Grob (1954) upodablja duševna stanja frustriranih oseb, vzroke za te frustracije je mogoče poiskati v čustvenonagonskem svetu, ki je osnova človekovega bivanja. Ta ideja je subjek-tivizirana, kot že pri Kocbeku, z večvalentno metaforiko.
Naslednja skupina del ukinja enega pripovedovalca in uvaja polifonsko strukturo več pripovedovalcev. V Javorškovi Obsedeni tehtnici (1961) Dolgan opazuje prehod enega postopka v drugega. Roman v treh delih vsebuje prvoosebno, dru-goosebno in tretjeosebno pripoved - pri prvih dveh se enotna idejnost izgubi, pojavijo se kontradiktorni in komplementarni elementi, vendar subjektivizacijo korigira tretji, objektivni del, ki vzpostavi enotnost poteka dogodkov. Kavčičev Zapisnik (1973) je primer izpeljane poUfonske strukture, saj združuje 27 pričevanj o neki osebi. Ta pričevanja stojijo sama zase in predstavljajo mozaično upodobitev polpretekle dobe. Ker primera ne razrešijo, pušča odprt konec bralcu možnost idejno vrednostne opredehtve in samostojno oblikovanje pogleda na upovedeni čas.
Prizadevanja po razveljavitvi pripovedovalca pa niso opazna le pri deUh s scenamo oz. polifonsko strukturo, ampak tudi v delih s stilnim reizmom, kot je Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler (1968). Spremenjeni pripovedni način, ki temelji na deskripciji predmetov in reifikaclji človeka, vzbuja zaradi hotene deantropomorfizacije vtis objektivnosti, vendar Dolgan s svojo analizo opaža, da se za takim postopkom še skriva vsevedni pripovedovalec. Relativizacijo osnovne ideje o reifikaclji pa Dolgan ugotavlja v izboru metaforike in osnovnih prizorov tripUha.
Idejno osnovo pripovedi Dolgan poimenuje ne-idejna idejnost, saj je razvidna le iz pripovednega načina in je torej nedeklarativna in delu imanentna
Ruplov Čaj in puške oh štirih (1972) si je Dolgan izbral za analizo zato, ker se pripovedovalec na koncu poistoveti z resničnim pisateljem. Bralec sledi vsem fazam nastajanja pripovednega dela, na koncu literarnost razpade in se prevesi v av-
tobiografijo. S tem se osamosvoji postopek, ki ga je implicitno začel že Kranjec, a s to razliko, da je zunajhterarni prijem pri Ruplu zavesten in načrten.
V zaključku Dolgan še enkrat razgrne lestvico različnih možnosti vrednotenja, od skrajne v dokumentarno poučnem in tendenčnem pisanju do omejevanja pripovedovalčevega gledišča. Imanentno posredno vrednotenje pa je stalno prisotno v tematskem in motivnem izbiranju in pripovednem načinu.
Dolganovo delo odpira nov pogled na obravnavana dela sodobne slovenske proze in razvojno ugotavlja proces prehoda tradicionalnega romana v sodobni na osnovi položaja pripovedovailca Romani z enoznačnim, enoidejnim pripovedovalcem so tudi manj odprti stilnim novostim kot tisti s polifonsko strukturo. Pri teh že samo razkrivanje in razbhnjanje pripovedovalca ponuja večje možnosti ubesedovanja različnih stanj upovedenih oseb.
Prav tako Dolgan s svojo metodo uvaja nov in dokaj zanesljiv sistem analize posameznega dela, ki je lahko komplementaren vsaki stilni analizi. Mesto pripovedovalca v romanu namreč odloča o idejni mono- ali polifoniji, izbor posameznih prizorov in metaforike pa o stilu samem. Celo pri izrazito sodobnih avtorjih nam ta postopek lahko pomaga do izluščenja osnovne ideje in osnovnega pripovednega položaja. Prav tako ali še bolj so take sistemske analize uporabne pri avtorjih druge polovice 19. stoletja. Ponavljajoča se stilna značilnost teh del je namreč eksphciten, individualiziran pripovedovalec, ki ima poseben pripovedni položaj v romanu in ki ga karakterizira tudi famiharnost z bralcem (n. pr. v delih Mencingerja, Stritarja, Jurčiča, Tavčarja idr.).
Nekateri teoretiki (K. Friedmann, W. Kayser, W. Booth) so se ob analizah pripovedovalca zavedli tudi sprejemnika literarne komunikacije - bralca in se tako pridružili razpravljanju o recepciji in realizaciji literarnega dela. Zanje bi na splošno držala trditev, da književnost kot komunikacija ne more obstajati ne brez pripovedovalca ne brez bralca (C. Todorov), naj bo ta bralec fiktivno določen že v pripovednem načinu (W. Kayser) ah samostojen. Še širša je možnost, ki zajema v verigo tudi Uterarno delo: gre za trditev, da je delo impliciten dialog med pisateljem, pripovedovalcem, upovedenimi osebami in bralcem, ki med seboj vstopajo v različna kompleksna razmerja. (W. Booth).
Med vsemi temi možnostmi pa je še vedno najvažnejše konkretno delo, na njem samem je treba poiskati najprimernejši, najbolj poveden ana-hučni postopek.
Na da   B a r b a r i č Ljubljana
63 i