R E C E M z I J A G0sta Esping-Andersen, Duncan Gallie, Anton Hemerijck, John Myles (2002),, V^hy IVe Neeć a New Welfare State. Oxford: Oxford University Press. 244 str. Knjiga (naslov je v prevodu Čemu potrebujemo novo državo blaginje) temelji na poročilu Nova evropska blaginjska arhitektura (A New European Welfare Architecture), ki je bilo pripravljeno po naročilu belgijske vlade v času belgijskega pred- sedovanja Evropski Uniji v drugi polovici leta 2001. Takratni belgijski minister za socialne za- deve in pokojnine Frank Vandenbroucke se v predgovoru sklicuje na zasedanje Evropskega sve- ta v Lizboni marca 2000, ko si je Evropska Unija za naslednje desetletje postavila cilj, »postati naj- bolj konkurenčno in dinamično na znanju teme- lječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajnost- ne gospodarske rasti z več in boljšimi zaposlit- vami in večjo socialno kohezijo«. To zahteva spre- membo evropskega socialnega modela. Nova država blaginje ohranja tradicionalni cilj zagotoviti ustrezno socialno zaščito tistim, ki tega ne zmo- rejo sami. Mora pa biti aktivna, država aktivnih ljudi - kar pomeni, da vsem državljanom omogoča udeležbo v socialnem in ekonomskem življenju. G. Esping-Andersen je napisal prva tri poglavja z naslovi: Ponovno na poti k dobri družbi? (To- wards the Good Society, Once Again?), K otroku usmerjena strategija socialnih investicij (A Child- Centred Social Investment Strategy) in Nova pogod- ba med spoloma (A new Gender Contract). D. Gal- lie je prispeval poglavje Kakovost delovnega življe- nja v blaginjski strategiji (The Quality of Working Life in Welfare Strategy), J. Myles pa Nova socialna pogodba za stare? (A New Social Contract for the Elderly?). Avtor sklepnega poglavja Samopreobraz- ba evropskega socialnega modela (modelov) (The Self-Transformation of European Social Model(s)) pa je A. Hemerijck. Osrednje vprašanje je reforma pokojninskega sistema, ki se je avtorji lotevajo pri koreninah. Najboljše zagotovilo za ekonomsko in socialno sprejemljiv in dolgoročen pokojninski sistem so investicije v sposobnosti otrok. S tem so povezani odnosi med spoloma, zlasti položaj žensk na trgu dela, in kakovost delovnega življenja. Ne zadošča zgolj visoka stopnja zaposlenosti, zaposlitev mora omogočiti izobraževanje in napredovanje. V prvem poglavju Esping-Andersen opozarja na velike družbene spremembe ob koncu 20. sto- letja in zavzema kritična staUšča do rešitev, ki jih ponujata neoliberalizem in tako imenovana tretja pot, o kateri nekje zapiše, da je verjetno komaj kaj več kakor zelo zapoznelo britansko odkritje nordijske socialne demokracije (str. 5). Njegovi izhodišči za spremembe sta socialna pravičnost in učinkovitost. Enake možnosti so prvi pogoj učinkovitosti. Človeški kapital je edinstven in naj- pomembnejši vir, ki lahko zagotovi dinamično, konkurenčno in na znanju utemeljeno gospo- darstvo. Pomemben je razmislek o metodologiji social- ne politike. Navadno je kratkoročna, statična, raz- drobljena in izhaja iz obstoječega stanja, kar je sprejemljivo, če družba ostaja stabilna. V obdobju hitrih sprememb pa mora ustrezati trem kriteri- jem: omogočiti pogled v prihodnost, povezati frag- mente v celoto in vključiti dinamiko življenjskih priložnosti državljanov (str. 6). Avtorji izhajajo iz okvira poteka življenja (life course framework). Ta povezuje dele v celoto, ker razmere v posamez- nem delu življenja vplivajo na blaginjo v nasled- njem. S pogledom na celotni potek življenja je mogoče razlikovati med začasnim in trajnim po- manjkanjem. In končno tak pristop pomaga pri pogledu v prihodnost. Če poznamo značilnosti današnje mladine, lahko napovemo, kakšni bodo jutrišnji starši, delavci ali uporabniki socialne pomoči. V nadaljevanju problematizira odnos med tremi stebri blaginje, trgom, družino in državo, ter se sprašuje, ah oziroma koliko lahko neuspeh enega kompenzirata ostala dva in aH obstaja ne- varnost, da odpovedo vsi trije. Na to naveže prikaz treh sistemov blaginje: nordijskega, liberalnega in kontinentalnega, ki so pred podobnimi izzivi, ter oceni njihove prednosti in pomanjkljivosti. Da bi se ti trije sistemi zlih v enoten evropski sistem. 385 RECENZIJA dvomi, ker je za vsakim od njih različna dediščina socialne blaginje. Poudarja nujnost nove družbene pogodbe, v katero je treba vključiti novo družinsko politiko, nove odnose med spoloma, socialno vključevanje s pomočjo zaposlovanja in pogodbo med genera- cijami. V drugem poglavju Esping-Andersen razprav- lja o vplivu družinskih razmer na položaj otrok, zlasti na možnosti za razvoj njihovih sposobnosti, izobraževanje in zaposlovanje. Razmišljanje pod- krepi s podatki iz nekaterih držav EU in ZDA o povezanosti stopnje izobrazbe staršev in otrok, o novi strukturi tveganj, ki ogrožajo družine, o dele- žu revnih družin, o povezavi med revščino otrok in (ne)zaposlenostjo staršev. Posebno pozornost nameni enostarševskim družinam, zaposlenosti mater, dostopnosti ustanov za varstvo otrok. V družinah vidi ključ do socialne vključenosti in do konkurenčnega, na znanju temelječega gospo- darstva. Odločilno je obdobje zgodnjega otroštva. Iz revščine otrok izvira socialna izključenost odra- slih. Prikrajšanje v otroštvu je pozneje zelo težko odpraviti (str. 55). Kritičen je do ukrepov, s kate- rimi naj bi nadomestili pomanjkljivo znanje in druge zmožnosti odraslih. Učinkoviteje in ceneje je poskrbeti za sedanje otroke in mladino. Bistve- nega pomena so zdravje, preprečevanje revščine in razvoj začetnih sposobnosti otrok. Prikrajšanje v otroštvu bi bilo treba odpraviti s kombinirano strategijo, ki bi zagotovila primerne družinske do- hodke, preprečila neposreden vpliv (pomanjklji- vih sposobnosti) staršev na kognitivne sposobno- sti otrok ter izboljšala delovne razmere mater (str. 56) Zelo poudarja kakovost in široko dostopnost otroškega varstva. Kot zadnje vprašanje obravnava povezavo med rodnostjo in blaginjo družine. Želja po otrocih se ni zmanjšala. V državah EU si starši želijo v pov- prečju 2,4 otroka, dejansko jih imajo manj. Raz- liko pojasnjuje z visokimi osnovnimi stroški za otroke, brezposelnostjo in naraščajočo negoto- vostjo, s težavami, ki jih imajo mladi odrasU, ko začenjajo živeti na svoje, s stanovanjskim vpraša- njem, kar vse povzroči »sindrom odlašanja« (post- ponement syndrome). Pomemben razlog za nizko rodnost so težave pri povezovanju materinstva in dela. Zdi se paradoksno, vendar je visoka rodnost pozitivno povezana z visoko zaposlenostjo žensk, kar vodi k novi pogodbi med spoloma. V tretjem poglavju Esping-Andersen glede enakopravnosti spolov razlikuje med dvema cilje- ma. Prvi je uskladitev materinstva in kariere, dru- gi, zahtevnejši, pa je doseči spolno nevtralno po- razdelitev možnosti, življenjskih priložnosti in blaginje. Velika večina današnjih žensk izbere model dvojne vloge, ki združuje kariero in materinstvo. Zaradi materinstva imajo v aktivnem življenjskem obdobju nižje zaslužke. Izguba gre na račun preki- nitev dela in zastarevanja znanja, manjše izku- šenosti in krajšega staža, ki so posledice prekinitev v karieri. Nižji zaslužki žensk so tudi eden od raz- logov za neenako dehtev domačih opravil. Možnosti za združevanje materinstva in karie- re so v posameznih državah zelo različne in ne- dvomno razredno pogojene. Odločilni dejavnik pri tem je otroško varstvo, ki je v nekaterih drža- vah zelo drago. Ženskam prijazna politika, ki je izrazita v skandinavskih državah, povzroča delo- dajalcem večje stroške. Posledica je segregacija na področju dela. Ženske so zaposlene predvsem v »mehki ekonomiji«, v javnem sektorju. Zaposlovanje žensk je eden najučinkovitejših načinov za preprečevanje socialne izključenosti in revščine. Ženskam prijazna politika je prijazna tudi do družine in družbe ter jo je treba opredeliti kot družbeno investicijo (social investment). Ob- staja soglasje, da ženskam prijazna politika ob- sega dostopno otroško varstvo, plačan materinski in tudi očetovski dopust in nadomestila za odsot- nost v času otrokove bolezni (str. 94). Potek življenja žensk se maskulinizira, vendar za to obstoje realne meje. Avtor sklepa, da je za resnično enakopravnosti spolov potrebno, da mo- ški sprejmejo bolj feminiziran potek življenja (str. 95). Temeljna misel četrtega poglavja je tale. Kako- vost delovnega življenja in blaginjska strategija je, da za pospeševanje socialne vključenosti ne za- došča naraščanje deleža zaposlenosti. Bistvenega pomena je kakovost zaposlitve. ZaposHtev, ki omogoča osebno pobudo, je vir osebne stabilnosti in razvoja. Kakovost zaposlitev je danes zelo strati- ficirana. Gallic navaja podatke, iz katerih izhaja, da so v EU štiri od desetih zaposlitev precej slabe. To velja zlasti za dela, ki jih opravljajo polkvalifi- cirani in nekvalificirani delavci, tisti, ki so zapo- sleni z nepolnim delovnim časom, najbolj prikraj- šana skupina pa so starejši nekvalificirani in pol- kvalificirani delavci. Učinkovitost zaposlovanja pri zagotavljanju socialne participacije je odvisna tudi od tega, ali 386 G. ESPING-ANDERSEN ETAL (2002), WHY WE NEED A NEW WELFARE STATE delo varuje pred revščino. Države EU so razme- roma uspešne pri preprečevanju revščine zaposle- nih, vendar je delež revnih, ki delajo (working poor) in imajo manj kot 50% povprečnega dohod- ka na gospodinjstvo, še vedno znaten. V posamez- nih državah je različen, odvisen je od spola in sestave gospodinjstva. Delež revnih zaposlenih moških se giblje od 0,9 v Belgiji do 8,7 v Italiji. Delež subjektivne revščine zaposlenih v EU je povprečno 14,8 (str. 103). Nizki prejemki iz dela imajo za posledico majhne možnosti varčevanja in nizke pokojnine. Delo postaja vedno bolj zahtevno, naporno, stresno in tudi bolj negotovo, kar še zlasti velja za manj kvalificirane delavce. Delavci, ki imajo slabe zaposlitve (poor jobs), so manj zadovoljni z dru- žinskim življenjem, prostočasnimi aktivnostmi in družbenim življenjem (str. 108). Se bolj uničujoča za ljudi je brezposelnost, vendar tudi nizka kako- vost dela ne omogoča socialne integracije. Vpliv take vrste dela na življenjske priložnosti je odvisen od trajanja. Večina sistemov usposabljanja odraslih bolj krepi kot odpravlja zgodnjo prikrajšanost. Ko ljudje začno opravljati nizko kvalificirana dela, imajo manj možnosti za izobraževanje, pogosto gre za delo za določen čas. Za tiste, ki so dobiH delo kot brezposelni, je štiri- krat bolj verjetno, da bodo odpuščeni, kot za tiste, ki so zamenjaH zaposlitev (str. 117). Dolgoročno je treba vložiti več v odpravljanje izobrazbenih pomanjkljivosti mladih in v ohranjanje sposobno- sti učenja. Na področju dela je treba razviti politiko var- nosti in zdravja pri delu, upoštevati fizično in psi- hično zdravje ter ohraniti in razvijati delovne spo- sobnosti. Slednje prinaša znatne kratkoročne stro- ške tako za delodajalce kot za delavce. Mnenje, da so kakovostne zaposlitve dražje od slabih, je zelo vprašljivo, če upoštevamo vse stroške, ki nastanejo zaradi slabih delovnih razmer. Dosežki gospodarstva v EU bodo usodno odvisni od pri- pravljenosti investirati v sposobnosti in motivacijo ljudi. Učinkovita politika usposabljanja bi morala temeljiti na upravičenosti državljanov do izobra- ževanja. Zmanjšanje negotovosti zaposlitve in re- integracijo brezposelnih je mogoče doseči z dalj- šimi odpovednimi roki, večjo podporo pri prene- hanju pogodbe o zaposlitvi, z odgovornostjo delo- dajalca, boljšo ureditvijo dela za določen čas in z ustrezno zaščito življenske ravni brezposelnih. Myles začne prispevek z znanimi dejstvi o nuj- nosti pokojninskih reform. Poudarja, da je treba upoštevati celotne stroške vzdrževanja upokojen- cev - javni sistem in privatna sredstva, saj se oboje prelije v porabo upokojene generacije. Cilj spre- memb je sistem, ki bo zagotovil pošteno dehtev bremen med generacijami, solidarnost v okviru posamezne generacije, enakopravnost spolov, močno gospodarstvo in zdrave finance. Kako je mogoče zagotoviti vse hkrati? Obstoječi pokojninski modeU temeljijo bodisi na predpisani stopnji prejemkov (fixed replace- ment rate - FRR), ali na predpisani stopnji prispev- kov (fixed contribution rate - PCR). V prvem pri- meru gredo stroški demografskih sprememb na račun zaposlenih, v drugem na račun upokojen- cev. Avtor se zavzema za model predpisanega re- lativnega položaja (fixed relative position - FRF), ki ga je v 80. letih razvil ekonomist Musgrave. Bistvo tega modela je, da se postavi konstantno razmerje med prejemki zaposlenih in prejemki upokojencev. Ob spremembah deleža upokojen- cev glede na število zaposlenih se hkrati povečajo prispevki zaposlenih in zmanjšajo pokojnine, tako da ostane razmerje med dohodki enih in drugih nespremenjeno. Prednost modela sta enakomer- na delitev bremen med generacijami, zlasti pa to, da ga je mogoče uporabljati ne glede na to, kako se v času spreminja odnos med številom zaposle- nih in številom upokojencev. Solidarnost znotraj generacije mora obstajati: med upokojenci, kjer je treba upoštevati višino pokojnin in pričakovano življenjsko dobo, med zaposlenimi, kjer je treba upoštevati plače in dru- žinske izdatke, in med spoloma, ki imata različen položaj na trgu dela in sta različno obremenjena s skrbjo za onemogle družinske člane. Ta izho- dišča Myles podrobneje razčleni. Spremembe v pokojninskih sistemih bodo mo- rale povišati upokojitveno starost, kar je mogoče ob upoštevanju življenjske dobe, zdravstvenega stanja, delovnih razmer, izobrazbe in povpraše- vanja po delovni siU. Preprečiti je treba revščino starih. Ker je trajanje življenjske dobe povezano z ekonomskim statusom, zavarovanje povzroča transfer od revnih k bogatim. Razlike v material- nem položaju starih izvirajo tudi iz različne zgo- dovine statističnih kohort. Današnji upokojenci so delavci iz obdobja gospodarskega razcveta. V zaključku Myles opozarja na prehajanje blagostanja iz generacije v generacijo. Lahko se zgodi, da bo blagostanje sedanjih otrok bolj od- visno od kariere staršev kakor od njihove. Pomen »razredne pripadnosti« lahko ob koncu življenja 387 RECENZIJA enako naraste kot ob začetku. V sklepnem poglavju Hemerijck povzema ugo- tovitve in stališča prejšnjih ter jih postavlja v širši pohtični in ekonomski okvir z uvedbo Evropske monetarne unije. Ugotavlja, da je skupna značil- nost evropskih držav blaginje, da so zavezane so- cialni pravičnosti, ki prispeva tudi k ekonomski učinkovitosti in napredku. Izziv postindustria- lizma je najti novo sinergijo med ekonomsko in socialno politiko. Glavni dejavnik reform in inovacij so sicer po- samezne države, a morajo upoštevati medna- rodne razmere. Pri odločitvah morajo izhajati iz dosedanjega razvoja, ker je izbire iz preteklosti težko spremeniti. Nobena reforma ne more pred- postavljati tabule rase. Avtor podrobneje opiše »metodo odprte koor- dinacije« (Open Method of Co-ordination - ОМС), ki je poseben način približevanja posameznih po- dročij socialne politike v državah članicah EU, njen razvoj, prednosti in pomanjkljivosti. Namen OMC je v okviru skupno dogovorjenih usmeritev postaviti konkretne cilje za vsako državo, upošte- vajoč njene značilnosti, spremljati napredek, izme- njavati izkušnje in dobro prakso. Samopreoblikovanje evropskih socialnih mo- delov ne poteka po nobenem izdelanem načrtu. Po Hendrijckovem mnenju vključuje kombinacijo domačega učenja, učenja od drugih in - tako upa - učenja pred neuspehom. V publikaciji je veliko zanimivih idej, zlasti metodologija, ki izhaja iz celotnega poteka živ- ljenja, usmerjenost v razvoj zmožnosti vseh otrok, opozarjanje na pomen zaposlovanja žensk, zago- tavljanja kakovosti zaposlitve, Musgraveov model prepisanega relativnega položaja zaposlenih in upokojencev in ne nazadnje metoda odprte koor- dinacije. V celotni publikaciji je le v dveh stavkih ome- njena širitev EU. Večina novih članic EU ima za seboj 45 ali več let izkušenj socialističnega sistema. Zaposlenost žensk in vključenost otrok v ustanove otroškega varstva, ki jima avtorji publikacije pripi- sujejo odločilen pomen za uspeh reforme države blaginje, sta (bila) prav v teh državah zelo visoka. Kljub poudarjanju učenja in odprti metodi koordinacije, ni videti, da bi se bili strokovnjaki in politiki iz starih držav članic EU pripravljeni učiti iz uspehov ali napak novih članic. Andreja Kavar Vidmar 388