Arhitektura, raziskave Architecture, Research prenova / renovation ISSN 1580-5573 Ljubljana 2005 Uvodnik Vodilna tema te številke je prenova: od detajla, celote, organizacije, varovanja do problematike v načelu in v praksi. Problematiko odpira prof Fister s prikazom slovenskega prispevka velikega projekta Re Urban Mobil, zanimiv pa je pogled "onstran" arhitekture: Katarina Višnar odstira ob sicer manj pomembnem detajlu (vloga javnosti v strokovnem delu) pogled na prenovo z opisom razvoja varovanja arhitekturne dediščine. Ob tem omenja vodilno vlogo umetnostne zgodovine. Pri tem ne gre za stroko, pač pa za posameznike, ki so si primarno vlogo prisvojili. Ta vloga pripada - po pameti - arhitektom, ki zaobjemajo problematiko od zasnove v prostoru do izvedbe v času, vse do detajla. Arhitektura ni zgradba, ne gradnja in ne grajeno okolje: je okvir življenja, delovanja in misli družbe v prostoru in v času. Zgodovina, umetnostna zgodovina, etnologija, arheologija in druge stroke so pomembni segmenti, a le segmenti in ne morejo osvetliti problematike v celoti. Zato imamo probleme v enostranskem gledanju, v preozkih okvirih obstoječe zakonodaje in izvedb. Pri tem ne mislim na načela, pač pa na izvedbo. Dokler bodo institucije varovanja imele pravice in ne dolžnosti: dotlej bomo priče razhajanj v multidisciplinarnem področju varovanja kulturne dediščine. Govorim o področju arhitekture, seveda. Arhitektura ni edina pametna veda, je pa najširša in vpliva na največ področij: v naravni prostor, v času od prazgodovine do bodočnosti. Ni slučaj, da v slovenski politiki ni arhitekta: arhitektura ni razglabljanje o arhitekturi, je misel, je delo, je realnost-in to od včeraj, danes in predvsem za jutri. Naj povem že stotič: arhitekti smo srečni ljudje, saj se lahko na vsej včerajšnji arhitekturi učimo. Vse slabe arhitekture so se že zdavnaj podrle. Z novimi tehnologijami pa bodo arhitekture - med drugimi tudi slabe - živele še lep čas. Umen človek se tega zaveda. Temu žal ne sledijo vse stroke, ne vsi arhitekti. Na njihovo srečo tega ne razumejo. Ampak kratkovidnost se vedno maščuje. Predvsem v arhitekturi... Peter Fister v uvodnem članku Arhitektura in urbane strukture v načrtovanju procesa urbanizacije prikazuje delo v mednarodnem okviru, kjer raziskuje možnosti in ovire za reurbanizacijo širših območij mestnih jeder in razvoj instrumentov, spodbud in strategij za ustrezno dolgoročno rabo teh območij ter hkratnega upoštevanja pogojev demografskih sprememb. Fakulteta za arhitekturo je usklajevala in izvajala poseben segment arhitekture in urbanističnega načrtovanja izmed štirih osnovnih segmentov in v okviru štirih evropskih vzorčnih študij za mesta Bologna, Leipzig, LeoninLjubljana. Katarina Višnar prikazuje Razvoj in pomen nevladnega sektorja v varstvu dediščine Slovenije. Trdi, da je treba pri celostnem varstvu stavbne in prostorske dediščine vključevati civilnodružbene agense v procese načrtovanja in izvajanja varstvenih dejavnosti. Črtomir Mihelj se sprašuje Kam? Pravi, da so varstvo, prenova in vzdrževanje kulturne dediščine pomembna in odgovorna naloga. Nalogo morajo reševati enakopravno vsi v posamezne primere vpleteni strokovnjaki z različnih področij, da ne bi zabredli v problemi kot smo jim priča ta trenutek: Kolizej, Cukrarna, Plečnikov stadion, Krakovo ipd. Trdi, da bi predvsem področju vzgoje arhitektov konservatorjev bilo treba nameniti največjo mogočo skrb, če hočemo, da bo varovanje, prenova in vzdrževanje spomenikov kvalitetno. Domen Zupančič obdeluje sisteme v okviru vernakularne arhitekture: Dinamika obnove in pokrajinski razvojni potenciali. Pripoveduje o splošnem odnosu do kulturne dediščine, ki je med prebivalci naravnan sentimentalno in hkrati kritično do prostorskega razvoja. Rušenje objektov, predvsem gospodarskih (kozolcev, kašč, skednjev) in deloma bivalnih hiš (z institutom nadomestnih gradenj) v javnosti poraja izrazit odklonilni odnos. Predlaga nekatere programske vsebine, začenši s specializiranimi etnološkimi knjižnicami (ne muzeji), do vernakularnih samoniklih vasi ali njihovih delov, ki nudijo popestritev turistične ponudbe. Turizem v smislu raziskovalnega turizma s prvinami kulturne raznolikosti in vpetosti v naravno krajino je zagotovilo uspeha. Leon Debevec v članku Vizija in praksa v prenovi sakralne arhitekture polemizira o vlogi arhitekta in cerkva pri obnovi sakralnih objektov. Gostje z mariborske univerze Metka Sitar, Dean Korošak, Kristijan Krajnc se ukvarjajo s prenovo razmeroma novega: družbene gradnje zadnjih desetletij. V članku Trajnostni vidiki prenove večstanovanjskih zgradb se zavzemajo za izboljšanje bivalnih standardov, ki s funkcionalnega, arhitekturnega, urbanističnega in gradbenotehničnega vidika ne ustrezajo več današnjim potrebam stanovalcev. Ob tem poudarjajo tudi evropske smernice, ki učinkovito rabo energije obravnavajo kot eno temeljnih meril kakovosti v skladu z vodilnimi strateškimi usmeritvami trajnostnega bivalnega okolja. Na področju krajinske arhitekture prikazujeta ozelenitev zgradb Tanja Simonič in Marko Dobrilovič s člankom Vloga ozelenjevanja streh in fasad, kjer poudarjata, da so lahko zelene strehe in fasade del sistema tudi zelenih odprtih površin mesta. Kot take imajo pomembno vlogo, zlasti ekološko in okoljsko, morfološko, sociološko ter ekonomsko. Zelene strehe so pomemben del zagotavljanja energijske varčnosti objektov, saj vplivajo na zmanjšanje izgube toplote v okolje, izboljšajo energijsko učinkovitost objektov, predvsem z nižanjem temperaturnih nihanj na površini strehe, s čimer se podaljša življenjska doba gradiv. Prispevekje zaokrožen s predstavitvijo izbora nekaterih gradiv. Kolega iz Gradca Grigor Doytchinov predstavlja delo arhitekta, ki je s svojimi deli vplival tudi na arhitekturno podobo mesta, predvsem v okviru Mesta kulture EU: Arhitektura Hansa Gangolija. Njegova najbolj vidna in hkrati najpomembnejša značilnost je sestav novega s starim, kot ga označuje Doytchinov: občuteno z razumnim. Posebna draž in aktualnost je prikaz islamske arhitekture v Evropi: z njo se ukvarja arhitektka in akademska slikarka, zamejska Slovenka iz Argentine, ki se ukvarja predvsem z edukacijo: Beatriz Tomšič Čerkez v članku Islamski verski objekti v Evropi. Članek predstavlja kratek, poenostavljen pregled oblikovanja mošej v evropskih mestih s poudarkom na načinih povezovanja objektov z neposrednim okoljem in z upoštevanjem osnovnih značilnosti islamske arhitekture. Pri tem je najpomembnejši element uporaba geometričnih, rastlinskih, živalskih in kaligrafskih vzorcev, pri katerih so poudarjeni pojmi enota, ritem, ponavljanje. Izvirna je uporaba iger svetlob in senc ter barve. Arhitektura se je v islamskem svetu vedno prilagajala oblikovnim značilnostimkraja, kjerje nastajala. Igor Kalčič predstavlja Prenovo pastirskega naselja v Triglavskem narodnem parku - Planina Kuhinja v krnskem pogorju. Naloga vzpostavlja v obnovljenih objektih novo vsebino. Samo del naselja je prenovljen v turistično apartmajsko ponudbo, vse ostalo je prenovljeno za prvotno dejavnost. Pastirsko naselje tako prične živeti novo, sodobno življenje, v sožitju primarne dejavnosti, ki nudi sodobnemu turistu, naveličanemu stereotipov klasične turistične ponudbe nove oblike in načine aktivnega preživljanjapočitnic. Jože in Domen Kušar predstavljata Obnovo "Vorenčevih svisli" na Uskovnici. Konstrukcijska zasnova svisli izvira verjetno že iz zelo starih, verjetno protovenetskih obrtnih izročil, ki so znala mojstrsko povezati naravne danosti smrekovega debla z delom človeških rok v presenetljivo enotnost in popolnost preproste stavbe za shranjevanje sena. Prikaz prenove, ki kaže celovito problematiko sistemskega dela prikazuje Živa Deu v članku Udejanjanje celovitega varstva. Slovenija v zvezi z varstvom stavbne dediščine kot pomembnega, a v našem razvojnem urejanju prostora močno ogroženega člena kulturne dediščine, v normativnih in vrednostnih dokumentih, izdelanih na državnem nivoju, kakovostno povzema mednarodna določila, priporočila in zaveze. Področje statike in konstrukcijskih rešitev pokrivajo Srečko Vratuša, Valter Pikel in Roko Žarnič s prispevkom Primer prenove in revitalizacije stanovanjsko gospodarskega objekta. Predstavljeni so zgodovinski podatki o gospodarskem objektu v Borovnici ter konservatorske smernice za prenovo, ki so bile podane pred prenovo objekta. Sodelavci te številke so znanstveniki in strokovnjaki iz dveh držav, s treh univerz ins štirih fakultet. Naslednja številka AR Arhitektura raziskave/Architecture Research bo spet redna, s pregledom raziskovalnega dela na Fakulteti za arhitekturo. Druga številka, 2oo5/2pabo tematska s temo Izjemna mentorska dela. S tem ne mislim na prav vsako seminarsko nalogo: tudi delavnice smo že objavili v eni prejšnjih letnikov. Pričakujem velik odziv. Časa za pripravo je dovolj. Zagotavljam, da bodo vsi kvalitetno pripravljeni prispevki s prikazom dobrega mentorskega dela, ne le na fakulteti, objavljeni, kolikor bodo pripravljeni po napisanih pravilih. Ta številka bo dokaz kvalitete vse fakultete, pedagogov in pedagoškega dela, pa tudi poseben izziv za študente, od prvega letnika do doktorandov. Zdaj pa vam želim le še prijetno branje, urednik AR Editorial The leading theme of the pending issue is renewal: from the detail, entirety, organisation, preservation, to issues of principles and practise. The issue begins with prof. Fister's review of the Slovene contribution to the large project Re Urban Mobil, while an "ulterior" view of architecture is also interesting: by describing the development of architectural heritage protection Katarina Višnar discloses, albeit with a less important detail (the role of the public in professional work), a view on renewal. Hereby she states the leading role of art history, not the profession as such, but the individuals that grasped the idea first. This role belongs by common sense to architects, who can grasp the entirety ofthe whole issue, from conceptualisation in space, construction in time to the detail. Architecture is not a building, neither the construction nor the built environment: it is the framework of life, activity and ideas of a society in space and time. History, art history, ethnology, archaeology and other professions are important segments, yet only segments that cannot enlighten upon the whole issue. This is the reason for problems stemming from single-minded approaches: too narrow stipulations ofvalid laws and implementation. Herewith I'm not implying principles, rather the implementation. Until the day protection institutions have only rights and no duties, we will be witness to divides in the multi-disciplinary field of preserving cultural heritage. I am ofcourse speaking about thefield ofarchitecture. Architecture isn't the only clever science; it is nevertheless the widest and affects the most area: the space ofnature since prehistoric times till the future. It is not by chance that there is no architect in Slovene politics: architecture is not talking about architecture; it is a thought, work, reality since yesterday, till today and above all for tomorrow. I will say this for the hundredth time: we, architects, are lucky people. We can learn from all architecture of yesteryear. All bad architectures have fallen long ago. With new technologies architectures will remain alive for quite some time amongst other, also bad ones. A wise person is aware of this. Unfortunately all professionals don'tfollow suit, not all architects. The later are fortunate to have no understanding. But short-sightedness carries a vengeance. Above all in architecture... In the introductory article Architecture and urban structure in planning the urbanisation process, Peter Fister, shows his work in the international field, where he researches possibilities and obstacles for re-urbanisation ofwider urban cores, development instruments, stimuli and strategies for adequate long-term land use of these areas, with simultaneous respect for conditions ofdemographic change. The Faculty of architecture managed and executed the special work package dealing with architecture and urbanistic planning within the framework of four European case study cities: Bologna, Leipzig, Leon, and Ljubljana. Katarina Višnar presents an article titled The emergence and significance of the non-governmental sector in heritage protection in Slovenia. She claims that agents ofcivil society have to be included in the processes and activities of protection activities, especially comprehensiveprotection ofbuiltandspatialheritage. Črtomir Mihelj wonders Where? First he states that protection, renewal and maintenance of cultural heritage are important and responsible tasks. In all particular cases they have to be tackled equally by all involved experts from different fields, thus preventing problems, which we are presently witnessing: Kolizej, Cukrarna, Plečnik's stadium, Krakovo etc. Furthermore, the education of architects- conservationists is a task that demands utmost care, if we want quality in protection, renewal and maintenance ofmonuments. Domen Zupančič deals with systems within the framework of vernacular architecture: The dynamics of renewal and development potentials of the landscape. He narrates the general attitude towards cultural heritage, which is amongst the people rather sentimental but also critical to physical development. Demolition of buildings, especially economic outhouses (hayracks, barns, haylofts) and partially residential buildings (perpetrated by the institution of substitute buildings) provokes exceptionally negative responses amongst the public. He suggests certain programme contents, beginning with specialised ethnological libraries (not museums) to vernacular self-emergent villages or their parts, which offer more varied tourist offer. Tourism, seen as research tourism with elements of cultural diversity and integration in the natural landscape, assures success. In his article Visions and practise in renewal ofecclesiastic architecture, Leon Debevec initiates a polemic about the role ofthe architect and church in renewal of ecclesiastic buildings. Our guests from the University of Maribor, Metka Sitar, Dean Korošak and Kristijan Krajnc, deal with renewal of the relatively new: social housing of the last decades. In their article Sustainable aspects of renewal of multi-apartment buildings they argue for improvement of living standards, since from the functional, architectural, urbanistic and engineering aspects they don't fit the present needs of residents. Hereby they also emphasise European guidelines that promote efficient energy consumption as one of the basic elements of quality and are aligned to the leadingstrategic principles ofsustainable residentialenvironments. In the field oflandscape architecture greening ofbuildings is presented by Tanja Simonič and Marko Dobrilovič in the article The role ofgreen roofs and facades in building refurbishment, where they argue that green roofs andfacades can be parts of the system of open green spaces in cities. As such they play important roles, especially the ecological, environmental, morphological, sociological and economic ones. Green roofs can significantly contribute to energy savings in buildings, since they affect lesser losses of heat, and above all by diminishing temperaturefluctuation on the roof surface improve the buildings energy efficiency, and thus also improve the roof material's lifespan. The article is rounded up with a selection of materials. In the article The architecture of Hans Gangoly, Grigor Doytchinov, our colleague from Graz, presents the work ofan architect whose work also influenced the architectural image ofcity, above all within the initiative EU City ofCulture. Its most visible and simultaneously most important feature is the assembly ofnew and old, as put by G. Doytchinov: the sensitive with the sensible. Specially stimulating and present is the representation of Islamic architecture in Europe in the article Islamic religious buildings in Europe: the debate between tradition and context, a theme dealt by architect and academic painter Beatriz Tomšič Čerkez, an expatriate Slovene lady from Argentina, whose main field of interest is education. In the article she presents a short, simplified overview ofthe design of mosques in European cities with emphasis on their linkages to their immediate surroundings, while respecting the most important elements of Islamic architecture. Thus the most important element is use ofgeometrical, floral, animal and calligraphic patterns, in which concepts, such as unity, rhythm and repetition, are most emphasised. The use ofplay oflight, shadows and colour is also original. In the Islamic world architecture always adapted to the design features of the place where it was built. Igor Kalčič presents Renewal ofa shepherd settlement in the Triglav National Park The Kuhinja Mountain in the Krn Range. The task was to establish new contents in the refurbished buildings. Only a part ofthe settlement was refurbished to provide the offer oftourist apartments, the rest was renewedfor the primaryfunction. The shepherd's settlement thus begins a new, modern life, which is in harmony with the primary function and offers the contemporary tourist, bored of stereotype classical tourist offer, a newform and way for experiencing active vacations. Jože Kušar and Domen Kušar present Refurbishment of the hayloft "Vorenčeve svisli" on the Uskovnica Mountain. The hayloft's structure probably stems from ancient heritage, probably that of proto-Venetian craftsmen, who had exquisite knowledge about merging natural quality of pine trunks and handicraft into surprising unity andperfection of simple buildings for storing hay. An example of renewal, which proves the comprehensive complexity of systematic issues, is presented by Živa Deu in the article Implementation of comprehensive protection. Concerning protection of the built heritage as an important, yet severely endangered link in our cultural heritage, Slovenia has successfully integrated international stipulations, recommendations and obligations in our normative and criteria documents adopted on the national level The field oftechnical mechanics and structural solutions is covered by Srečko Vratuša, Valter Pikel and Roko Žarnič with their article Example of renewal and revitalisation of a residential-economic building. They present historical data about an economic building in Borovnica as well as conservation guidelines for renewal, which wereprovidedbeforethebuilding'srenewalitself. The authors of this issue are scientists and experts from two countries, three universities and four faculties. The next issue ofAR Architecture Research will again be a regular one, bringing a review or research done at the Faculty of architecture. The second issue, 2005/2 will be a thematic one, the theme being Exceptional tutorial work. Here we mean truly all studio work: even workshops were published in one of theformer volumes. I am expecting massive response. There is enough time to prepare. Ican guarantee that all articles showing good tutorial work and prepared to the required quality, not only at the Faculty, will be published, ifsubmitted according to the written instructions. This issue willprove the quality of thefaculty, its staff and teaching methods, and will be a special challengefor students, fromfirst year students to PhD candidates. To conclude, Iwish you pleasant reading. The editor Peter Fister 2oo5/2 AR izvleček Študija je rezultat interdisciplinarnega projekta Re Urban Mobil (Sprožanje reurbanizacije v razmerah demografskih sprememb, orig. Mobilising Reurbanisation on condition of demographic change), ki je bil opravljen med leti 2002 in 2005 v sklopu Petega evropskega okvirnega raziskovalnega programa "Energija, okolje in trajnostni razvoj". Fakulteta za arhitekturo je koordinirala in izvedla posebni del o arhitekturi in urbanističnemu planiranju. Projekt je sicer bil razdeljen na štiri dele (ostali trije so bili: sociologija in demografija, ekonomija in pravo ter urbana ekologija) in izveden na štirih primerih mest (Bologna, Leipzig, Leon in Ljubljana). Splošni cilj projekta je bil razčleniti potenciale in ovire reurbanizacije stanovanjskih območij v mestnih jedrih, kakor tudi razviti orodja, spodbude in strategije za ustrezno dolgoročno namensko rabo teh območij ob upoštevanju spreminjajočih se demografskih razmer. Poseben cilj delovnega paketa WP4 arhitektura in urbanizem je bil na splošno razčleniti prednosti in pomanjkljivosti mestnih jeder glede na rezultate izbranih primerov. Znanstveni cilj je bil opredeliti osnovne zahteve za višjo raven življenjskega okolja ob upoštevanju urbanega razvoja in arhitekturnega načrtovanja. Študijski rezultati so novi metodološki pristopi k raziskovanju, planiranju in uveljavljanju reurbanizacije v mestnih jedrih. Najpomembnejše novosti so: posebna primerjalna interdisciplinarna analiza, poseben seznam kazalcev in njihove uporabnosti, predlog delovne metode za arhitekturno in urbanistično planiranje, nova metoda analize uresničljivosti prenove zdajšnjih arhitekturnih in urbanističnih struktur ter predlog posebnih orodij za reurbanizacijske procese. Planski proces, uporabljen na primerih štirih mest, je osnovan na teh novih metodologijah. ključne besede: Reurbanizacija, interdisciplinarne metode, študije izvedljivosti reurbanizacije, raziskave, planiranje. Povzetek Raziskava je nastala v okviru interdisciplinarnega raziskovalnega projekta Re Urban Mobil (Pospešitev reurbanizacije kot posledice demografskih sprememb) v 5. evropskem okvirnem programu med leti 2002-2005 in kot del "Energetskega, okoljskega in trajnostnega razvoja". Fakulteta za arhitekturo je usklajevala in izvajala poseben segment arhitekture in urbanističnega načrtovanja izmed 4 osnovnih segmentov (drugi: sociologija in demografija, ekonomija in zakonodaja, urbana ekologija) in v okviru 4 evropskih vzorčnih študij za mesta Bologna, Leipzig, Leon, Ljubljana. Splošni cilj projekta je raziskava možnosti in ovir za reurbanizacijo širših območij mestnih jeder in razvoj instrumentov, spodbud in strategij za ustrezno dolgoročno rabo teh območij ter hkratnega upoštevanja pogojev demografskih sprememb. Posebni cilji segmenta 4 (WP4 - "arhitektura in urbanistično planiranje") so raziskave prednosti in ovir mestnih jeder na širši strateški ravni kot na osnovi podrobnih rezultatov raziskav vzorčnih primerov. Znanstveni cilji so določitev temeljnih pogojev za zvišanje kvalitete bivanja glede na razvoj mesta in arhitekture. Raziskava je razvila nove metodološke pristope v raziskovalnih, načrtovalnih in izvedbenih sestavinah procesa reurbanizacije mestnihjeder. Najpomembnejše novosti so: - posebna primerjalna interdisciplinarna analiza, - razvit sistem indikatorjev in njihove uporabnosti, - predlog posebne metode urbanističnega in arhitekturnega načrtovanja, - povsem novo razvita analiza primernosti za reurbanizacijo obstoječih arhitekturnih in urbanih struktur (vsebinsko, pomensko ekonomsko), ter - predlogi specifičnih instrumentov kot sestavin reurbanizacijskegaprocesa. abstract The study is the result of interdisciplinary research project Re Urban Mobil (Mobilising Reurbanisation on condition of demographic change) within the European Fifth Framework Program "Energy, Environment and Sustainable Development" from 2002 - 2005. Faculty of Architecture coordinated and performed special section about architecture and urban planning from 4 basic sections (others: sociology and demography, economics and law, urban ecology) and in 4 European cities as case-studies (Bologna, Leipzig, Leon Ljubljana). The general aim ofthe project is to analyse re-urbanisation potentials and obstacles of inner-city residential areas and to develop instruments, incentives and strategies for an appropriate and long-term use of these areas taking into consideration changing demographic preconditions. The specific aims of WP4 (architecture and urban planning) are to analyse the advantages and disadvantages ofinner city in general and on the base ofcase study results. Scientific aim is to define the basic prerequisites for higher living quality with respect to the urban development and architectural planning. Study results in new methodological approach in research, planning and implementing the reurbanisation in city cores. The most important novelties are: special comparative interdisciplinary analysis, specific list of indicators and their applicability, proposal for work method ofarchitectural and urban planning, new method of analysing renewal feasibility of existing architectural and urban structures, suggestions for special instruments as part ofreurbanisation process. The planning process in the case studies in four cities is bed upon such new methodology. key words: Reurbanisation, interdisciplinary methods, feasibility studies, researches, planning. Načrtovanje reurbanizacije v vzorčnih mestih je bilo utemeljeno s predlaganimi novimi metodami in z naslednjimi izhodišči: - Reurbanizacija mora v bodoče postati strateška sestavina prostorskega planiranja, organizacije, varstva in razvoja mesta ter vključena v dolgoročne plane. - Aktivna revitalizacija (= poseben del reurbanizacije) je temeljna oblika varstva mestne kulturne dediščine: vključena je v vse sestavine varstva dediščine, na vseh ravneh od nepremične kulturne dediščine do kulture bivanja. - Revitalizacijo in reurbanizacijo načrtujemo tudi kot "recikliranje" (prilagoditev novi vsebini) struktur visoke materialne ali oblikovne vrednosti in skrbno nadzorovanega "marketinga" obstoječih prostorskih, urbanih in arhitekturnih vrednot. - Planiranje za revitalizacijo najkvalitetnejših (izjemnih) območij mesta mora biti izvajano najmanj v dveh korakih: a) dolgoročni načrt (strategija) celovite mestne prenove = "master plan"; b) podrobni načrti izvedbe celovite revitalizacije ali reurbanizacije izbranih območij. - Temeljni princip reurbanizacije je vgraditev ustreznih razmerij med prenovo in novogradnjo v vse izvedbene načrte. - Vključevanje prebivalcev, lastnikov in uporabnikov je pomembno tako za osveščanje pa tudi kot nujna oblika načrtovanja in izvedbe revitalizacije/reurbanizacije. - Oblikovanje "ekspertnih ustanov" v okviru izvajanja integralnega varstva zaščitene nepremične dediščine mesta in kot splošna strokovna pomoč občanom v procesu reurbanizacije je ena od osnovnih organizacijskih nalog. Introduction The Re Urban Mobil project (Mobilising Reurbanisation on condition of demographic change) was one of the research projects within the European Fifth Framework Program "Energy, Environment and Sustainable Development" from 2002 - 2005. Divided in 9 workpackages, the four of them were developing the basic analysis (sociology and demography, architecture and urban planning, economics and law, urban ecology). 9 important European research institutions carried out the researches and in 4 cities the case studies were elaborated (Bologna, Leipzig, Leon, Ljubljana). Faculty of Architecture, University of Ljubljana was performing the research on the topic of architecture and urban planning under the leadership of prof. Peter Fister, with special collaborators (dr. Darko Likar, Ad Pirum institute, prof. Roy Graham and the Catholic university in Washington, students from the Faculty of Architecture Ljubljana, etc.). The results of the study from the point of view of architecture and urban planning are to be published also in a special publication, the results of other topics can be found on page www.re-urban.com. Objectives (accepted as starting points for research): Since the emergence of European cities their structural development has been determined by the search of human beings for an optimum quality of life of which housing is a central dimension. In the different stages of urban development, this optimum was looked for in different places. In West European countries, urbanisation was followed by suburbanisation in still growing agglomerations. Due to economic changes from the 1960s onwards, the continuous suburbanisation led to declining inner-city neighbourhoods, in extreme cases to disurbanisation. Counter strategies of urban renewal and revitalisation were partly successful in the sense of attracting higher-income groups to return to the inner city. But regarding the whole core city, its potentials for re-urbanisation as one possible stage following disurbanisation were not exhausted. Instead, patterns of polarisation came into being with gentrified and declining areas nearby. Beside tendencies of intra-urban polarisation, the overall trend of economic and demographic recession could not be reversed. The gap between growing and declining regions in Europe increased and will even more increase in future. Massive demographic changes will accompany these disparities. According to projections, in many European countries the population decline due to partly extremely low fertility rates will coincide with a growing number of households. Moreover, their structure is modifying: households of both younger and older age groups will become smaller and less stable. The general aim of the project is to analyse re- urbanisation potentials and obstacles of inner-city residential areas and to develop instruments, incentives and strategies for an appropriate and long-term use of these areas taking into consideration changing demographic preconditions. The specific aims of WP4 (architecture and urban planning) are to analyse the advantages and disadvantages of inner city in general and on the base of case study results. Scientific aim is to define the basic prerequisites for higher living quality with respect to the urban development and architectural planning. Architectural and planning aspects of the working model Basic Prlnciples The basic aims of the comprehensive reurbanisation are both general and specific. The general principles concern the overarching strategy for the physical organisation and development of the urban space and built structures, while the specific ones are focused on particular issues as part of the positive management of the available space and the existing settlement and building heritage, irrespective of their positive or negative value. As "the architecture is a formed space with special contents and the contents is a human being" (Zevi B., 1950), the measure for the quality of life in the reurbanised city centres are social, demographic, economic and cultural parameters. Actual problems of most European city centres from the point of view of architecture and urban structures are connected at the same time to the high architectural, symbolic or semantic values of the built heritage and to the insuitability of these structures to the changes of social, demographic and economical needs or expectations. Therefore from the point of view of architecture and urban researchers and planners the reurbanisation process should offer protection of specific values as well as new possibilities for new way of life. The main frames and expected results must consider the fact that all implementations can be done only by formal planning documents and systems. As the reurbanisation indicates at the same time the preservation of cultural and identity values and the development of new qualities, some new aims and indicators must be built in the existing theories and methodologies of analysing, planning and building of architectural and urban structures: - Reurbanisation must be in future a strategic part of the spatial planning, organisation, protection and development of the city: incorporation into the long-term plan. - Active revitalisation (= special part of reurbanisation) is a basic form of protection of the city's cultural heritage: incorporation into the terms of the protected heritage at a l l levels of the immovable heritage and the culture of living. - Revitalisation becomes a basic form of regeneration and high-quality urbanisation of degraded parts of the city. - Revitalisation and reurbanisation is planned also as the "recycling" (adaptation to a new use) of structures of high- quality construction and design and carefully supervised "marketing" of established geographic, urban and architectural values. - Planning for revitalisation of high-quality (distinctive) areas of the city must be done in at leasttwo steps: a) long- term plan (strategy) of comprehensive urban revitalisation = "master plan"; b) detailed workphase plans for the execution of the comprehensive revitalisation/reurbanisation of the relevant areas. Particular Components Of The Working Model In order for the aims of the reurbanisation to be incorporated into the city's plan (case studies) the following mustbe defined: - The criteria of the general orientation of the reurbanisation as part of development strategy of a town: conservation of protected areas and parts of the protected immovable heritage, creating acceptance of the appropriacy and precedence of revitalisation as against new construction, revitalisation of degraded urban areas linked to high-quality (distinctive) urban districts, specific development of the central and identifiable importantparts of the city. - Determination of areas for reurbanisation and revitalisation: according to scope, value criteria, expected problems and outcomes. - Incorporation of the relationship between revitalisation and new construction in the execution plans is the basic principle ofreurbanisation. - Involvement of local inhabitants, owners and users is introduced in this phase for the purposes of publicity and as a necessary form of planning and execution of the revitalisation. - Formulation of "expert foundations" for the integral preservation ofthe protected immovable heritage of the city - update of the situation, definition of influential areas, establishment of new terms of protection. - Analysis and determination of degraded sections with respect to social, demographic, economic and spatial conception, construction fabric, content and uses. - Creation of proposals for appropriate use of poorly used space, for environmental, functional and qualitative amelioration or building-up of degraded sections ofthe city centre, for economically advantageous solutions to the acquisition of new capacity in degraded sections. Some problems ofthe methodology of planning Development of built structures ("recycling") and orientation towards high-quality uses requires the creation of quantitatively determined development scenarios: linkage of the comprehensive strategy for the revitalisation of the city centre with particular appropriately selected districts with regard to their physical, functional or semantic characteristics. An essential prerequisite is the creation, monitoring and analysing of an appropriate central data repository for all categories ofspace and buildings, followed by the definition of a development strategy and development documentation in the final phase and the interdisciplinary comparable data for environmental, social, demographic and economic indicators. Unifying and updating previously collected or created material, studies, analyses and revitalisation plans is an appropriate starting-point and a means of shortening the timescale for the creation ofthe plans. From this material a basic information repository for planning and monitoring the revitalisation process will be created, principles (or help in the establishment of principles) for a long-term strategy will be formulated, and prioritisation of various initiatives required for the creation of the plan and the execution of the comprehensive revitalisation will be undertaken. It will be possible to define detailed components following a review and assessment of the applicability of material created previously Establishing the revitalisation plan at the master plan level will require an appropriate interdisciplinary team, sufficiently strong activity at the city level (public involvement) and appropriate policies on the part ofthe city authorities. Appropriate demographic, sociological and economic indicators and scenarios must back up all conclusions. The reurbanisation master plan can be adopted as part ofthe city spatial planning documents or entirely independently, while constant monitoring (by the appropriate municipal section), formation of a sufficient number of active initiatives (with an orientation towards ensuring the quality of public goods and towards an appropriate development initiative = management) and linkage with the target strategy at national or even international level, must be provided in parallel. The scope may include defined parts of the city structure, distinctive complexes or individual (especially protected) parts of the architectural heritage. The selection of these priority workphases will proceed from the comprehensive revitalisation plan, current circumstances and the possibilities for implementation. The selected districts that are sufficiently homogenous from a design, functional and development standpoint can begin to be addressed while the comprehensive strategic plan for revitalisation is still in preparation - they are particularly useful as pilot cases. Relevant ecological, demographic, sociological and economic analyses and scenarios, building on the general ones in the basic strategic document, mustbe conducted in advance. In order to gain acceptance for the partial comprehensive revitalisation plans it is necessary to ensure an appropriate role in the city's development plans and active involvement of owners, users and potential investors via the formation of special initiative groups. Detailed components will be defined with respect to the specifics of individual areas or components. Comparative disciplinary analysis for architecture and planning (Coordination between case-studies and disciplines) Objectives The work-package "architecture and planning" in the reurbanisation process is the final and one of the most general application. Such task demands special approach - always connected to all other workpackages and research groups. As the planning for architecture and urban revitalisation/ reurbanisation needs specific results from different special analysis and because it is based on interdisciplinary gathered indicators, it is obvious that it can be done after the basic studies only. But for the practical use of individual results of these studies the coordination of their goals must be clear from the very beginning. There are too many examples in every country where special ideas or wishes how to revitalise or to reurbanise parts of the city structures (specially the protected ones!) failed because of one simple reason: the connection between cultural, economic, social, demographic, even political strategies on one side and the reality of space, of the state of existing built structures or infrastructures, were not taken in account as basic conditions for any realistic decision in revitalisation! To develop special methodology of such coordination it is urgent to start with the coordination at the beginning of the project. Therefore general scheme of theoretical approach in methodology of reconciliation of separated research results of different groups, ideas and viewpoints that could be used for the planning is the starting point of the work on architecture and urban structures within planning the strategy of reurbanisation process. To be able to coordinate the tasks of architecture and urban research and planning it is necessary to interpret the proposed methodology within every case study and separately inside every special group or independent disciplines at the beginning ofthe project, following specifics of planning the reurbanisation from the point of view of architecture and urbanism. Basic issues The basic aims of reurbanisation for architecture and urban planning shouldbe: 1. The comprehensive reurbanisation In general reurbanisation of concerns the overarching strategy for the physical organisation and development of the urban space and built structures - in specific problems it is focused on particular issues as part of positive recycling and management of the available space, settlement structures and built heritage. 2. Reurbanisation as strategic part of development plans As the reurbanisation indicates at the same time the preservation of cultural and identity values and the development of new qualities, new aims and new indicators must be built in the existing theories and methodologies of planning. Reurbanisation must be in the future a strategic part of the spatial planning, organisation, protection and development of the city and therefore incorporated into the long-term plans. The reurbanisation (master) plan can be adopted as part of the city spatial planning documents or entirely independently through constant monitoring of important indicators. 3. Reurbanisation as the recycling of existing structures Reurbanisation should be planned first of all as the recycling of structures of high quality, as the regeneration of degraded parts of the city and as the revitalisation of the city's cultural heritage. 4. Reurbanisation planning as interdisciplinary program Principles for a long-term strategy should be the starting point for the prioritisation of various initiatives required for the creation of the plan(s) and the execution of the comprehensive reurbanisation. Analysis should give the interdisciplinary comparable data for social, demographic, economic, cultural and all physical indicators. Unifying and updating such results should form the basic information repository for planning. Establishing the reurbanisation plan requires an appropriate interdisciplinary team, sufficiently strong activity at the city level (public involvement!) and appropriate policies ofthe city authorities. 5. The "open planning system" as starting point for reurbanisation of existing architectural and urban structures To ensure the reurbanisation process an appropriate role in the city's development plans it is necessary to organise active involvement of habitants, owners, users and potential investors. Relevant demographic, sociological and economic analyses and scenarios, building on the general ones (in the strategic document), must be conduced in advance, regarding the actual priorities. Special workshops and/or architectural-urbanistic charettes should be provided to be able to create proper scenarios before planning the long-term strategic plans or even before final decisions for detailed plans of reurbanisation are accepted or implemented. 6. Reurbanisation is aprocess not a closed action To ensure the reurbanisation process necessary continuity and realistic feasibility the methodology of approach should be developed through proper phases. If only some selected (preferential) aims are included into reurbanisation strategy and plans the results can not be optimal or of long duration. At least 3 phases should follow: a) research, documentation, evaluation and organisation of special expert and public approach, b) "open planning" phase, c) implementation of special actions, monitoring and organisation of continual reurbanisation process. Operational goals ofthe first phase The first phase of the project should be got underway immediately in two groups: a) definition and evaluation of basic groups of problems and aims b) analysis and evaluation of specific indicators - formation of "central data repository". To define the basic group of problems it is urgent: - Nominating a coordinator for the creation of a central data repository. In addition to a coordinator, appropriate resources need to be provided (funding, IT hardware and training, appointment of contractors and coordination with those carrying out the project). Given that a documentation centre of this kind will be particularly necessary during the implementation stage of the project, so that initial studies can have no real basis without it, this must be one ofthe first operational goals. - Establishing principles for the project. In addition to the proposed, but still overly general strategic directions regarding the requirement for reurbanisation, criteria and objectives must be agreed that will facilitate consistent work by the split project team across all the various thematic groups. Proposal for implementation: 1. Each party should prepare a list of special criteria and objectives building on the general ones (for example: the renovation of construction fabric in particular areas is simultaneously dependent on the ownership structure, the adequacy from an urban planning point of view of the introduction of new or preservation of old contents and uses with reference to the development strategy of the city as a whole, the quality ofthe building heritage etc., which in some instances may call into question the general development or conservation strategy forparts ofthe city nucleus). 2. Each group should formulate subject criteria that must be reconciled with other groups (for example, the feasibility of proposed conservation of a cultural monument is assessed along with technical preservation, the expected economic case etc.). 3. The project group, together with those responsible for the city's development strategy, should draft a coordinated set of unitary criteria and goals for the assessment of components in the city nucleus and for the direction of individual components ofthe project. 4. General (detailed) criteria and aims should be presented to the public on two levels: to city councillors and at a public hearing. - First public presentation. As a starting point there could be either general preliminary information produced by representatives of the commissioning body or a more detailed presentation as in the previous proposals. At the same time, an appeal will be made to the public to start taking an active part in the planning and later in the execution of the revitalisation. Special forms of active public involvement could also be proposed. To analyse and evaluate specific indicators using "central data repository": - Settingup the expert groupfor documenting and monitoring. - Creation ofan appropriate "central data repository". - Evaluation of specific indicators. Data sources (important for architecture and urban structures): The sources are primarily those that can be used directly for the preparation of the basic strategy and master plan for the revitalisation: - analyses of parts ofthe relevant nucleus ofthe city from the perspective of current situation, assessment and feasibility studies of development taking into account both heritage conservation and spatial and architectural circumstances, - architectural snapshots of particular buildings and complexes, - architectural feasibility studies for revitalisation of particular buildings and complexes. Possible official sources: Agency (or specific authorised group/official institution) for the Protection ofthe Cultural Heritage: - all previously collected material from the area ofthe nucleus of the city and connected parts ofthe city, - material acquired in the course ofthe project for preparing new terms of registration in the register of cultural monuments. NationalArchive and the City Archive: - Access to required archival material should be arranged not only via ad hoc requests but if possible under a special authorisation to be agreed between the two institutions. Office of Statistics, Geodetic Administration (other institutions): - To provide best access to necessary data it can be proposed to be arranged through the relevant offices of the City Municipality as set out below. Department for Spatial Planning (or other departments) of the City Municipality: - Computer databases and all available data connected with them (GIS...). - Snapshot ofthe whole (A at a planning scale of 1:500; B for individual locations, archaeological and historical data = Agency for the Protection of the Cultural Heritage; architectural data = ground plans and elevations, number of storeys, data on content and use, spatial integration, technical data = assessment of technical condition; economic data = activities, assessment of actual value of the building, connection with the wider city economy; demographic data, etc.). - Data on infrastructure (including the level of preservation or degradation). - Data on non-built spaces (transport, green space, public/private, protected etc.). The available material will reveal the state of documentation of the area under review and indicate what information needs to be obtained in order to finalise the documentation. Since a large part of the data mentioned is likely to be requested by other collaborators, or since certain data in some areas will already have been collected, a coordinator should be appointed immediately and tasked with preparing a central data repository. Details and specifics are part ofthe developed "data base" (GIS reurban), but it is urgent to connect these data to the specifics of every researched town. Index of schemes, relating the proposed "Action plan" ofthe first phase: - General proposal for the basic scheme of methodology - Detailed proposal A: Analysis of accordance - Detailed proposal B:Evaluation of efficiency of existing planning - Detailed proposal C: Adjustment of legislation - Detailed proposal D1: Indicators of infrastructure and space - Detailed proposal D2: Indicators of technical conditions - Detailed proposal D3: Indicators for the economy - Detailed proposal D4: Indicators for social/demographic conditions - Detailed proposal D5: Indicators for "cultural" conditions Methodology supplement: documentation and monitoring Specific indicators (The contents of indicators as expected to be applicable for architecture and planning) 1. Specific indicators of infrastructure and space: - indicators that generate(-ed) the role and relation of the selected area and of its infrastructure within range of town and region in physical meaning - evaluation from the point of view of natural and built circumstances (conditions), - indicators ofthe role and relation ofthe selected area within strategic starting points - evaluation should be executed within the range of existing strategic plans on the level of town, region, state (?): - indicators of the state of general economic, socio- demographic, technical, physical, ecological (...) state of geomorphologic and built structures - evaluation on the level of town, selected area, groups of houses, infrastructure complexes (i.e. from retail, education, recreation, transport to energy, communication complexes, etc.) and special geological or geomorphologic structures; - specific indicators of protected areas, heritage complexes, monuments and special constituents that are related to the selected area (cultural, symbolic, semantic,esthetic, social, economic, demographic, etc.) - evaluation should manifest the expected role (influence) of these indicators within the planning and implementation of reurbanisation. 2. Indicators oftechnical and ecological conditions: - actual technical conditions (actual state), characteristics and values of basic town structures - evaluation in comparison within selected area (communications, all kinds of supply structures - specifics ofthe town or selected area), - technical state of built structures - the final aim should be a detailed documentation (data base) of every built structure; the actual expected aim is to get the data of characteristic (typical) groups of built structures that can be used to calculate the required financial and functional input, - technical specifics of typical built structures - collection and evaluation of special knowledge and experiences (within selected area and in connection to the region), - specific indicators of characteristic materials and technologies - survey and evaluation of historic, actual or expected use of specific material or technologies (within selected area, specific groups = types of buildings and in connection to the region), - special indicators of technical conditions of protected heritage or degraded structures ofthe selected area, - indicators of positive or negative ecological conditions connected to the selected areas as well as to the general state of art in the region, town and town centre (detailed selection depends ofthe local specifics). 3. Indicators of economics: - general indicators of the actual economic state of selected area - in relation to the town, region or special administrative units, - special indicators of characteristic economic structures - within selected area and in relation to specific built structures/units on micro (= building, group of buildings) or macro level (selected area - in relation to the town or region), - economic indicators of positive or negative processes of evolution - the experiences and expectations connected to the selected area and/or to the typical built structures (specially used or built for housing, trade, reproduction, education, culture, tourism, etc.) - economic indicators of the possibilities of positive development for the selected area - in relation to the development strategy of the town or special administrative unit and considering the socio-demographic and space indicators. 4. Indicators ofsocio-demographic conditions - indicators of existing positive and negative socio- demographic conditions - in relation between the selected area and the town or specific region, - socio-demographic indicators of existing state - selection of specific criteria for every case with the possibility to document, monitor and evaluate the state of socio- demografic conditions within selected area, time-section, social strata or specific problems, groups, etc. - indicators of anticipation of socio-demografic process - selection of specific criteria or/and methods for every case study. 5. Indicators of cultural conditions - indicators for evaluation of quality level of built cultural heritage - relation between the selected area and the town/region, relation between special (protected) groups of buildings or public spaces, etc. - indicators of culture of life - specifics and values of social, cultural, everyday life, providing the degree of quality of individual houses, groups of buildings or spatial parts of the selected area; the evaluation of relations between existing state and expected changes is to be done; - indicators of the role and importance of cultural activities - within selected area in relation between different parts and in relation between selected area and the town/region, - indicators of general cultural importance of the selected area - comparison and evaluation to the level of town, administrative unit, region, state, etc. The indicators above can be changed by their importance, can be added by specifics of different problems or can be abandoned because they do not exist as problems or opportunities. Architectural and urban planning aspects (Outline proposal for work method) Basic principles The basic aims of the comprehensive reurbanisation are both general and specific. The general principles concern the overarching strategy for the physical organisation and development of the urban space, while the specific ones are focused on particular issues as part of the positive management of the available space and the existing settlement and building heritage, irrespective of their positive or negative value. Before the planning next implementation of the following measures must be offered: a) incorporation of reurbanisation/revitalisation as a strategy in the city development plan b) collection, unification and updating of previous documentary information (formation of a central data repository and monitoring) c) coordination of the creation of the basic reurbanisation master plan d) formation of appropriate expert, coordinating and civil groups in order to facilitate public involvement and for publicising intentions for the reurbanisation of the city centre. Analysing renewal feasibility of existing architectural and urban structures Typology of built structures as the instrument of renewal feasibility There are different approaches and aims of typological research. Every profession uses its own system and they are many times incomparable between themselves. As the architects and planners need first of all such system of typological evaluation that can answer to the basic questions (such as what is technical, functional or esthetical value proportionate to the existing reality or speciality of researched structure) a new and multidisciplinary typology should be created and used in every different case. When there is the question of planning the strategy of reurbanisation (or revitalisation...) of existing built structures the most important problem is how to "measure" the feasibility of renovation of the researched area, selected complexes or of every single building. Comparing the existing practices (in Europe) it can be stated that generally only for single buildings or small complexes such studies have been researched and that in general the question of renewal feasibility is not part of the strategy or general planning at all. Of course, the most difficult problem originates when the built structure is at the same time evaluated as cultural heritage. Strategic decisions for planning are based upon the evaluation of different types of buildings and open places. Differences between them can be the deciding factor for wrong realisation of the strategy many times. But the implementation of expected aims is always connected to the problem of investment acceptability. If a building is a cultural monument (but without suitable function for reurbanisation), or if it has some technical and functional qualities (but it is not listed as cultural heritage), there can be great differences of investment needs in favour of the second one - and the strategic decisions can not be realistic ones! Therefore the method of "measuring" the feasibility of renewal should connect and amalgamate different typologies in relation of the specifics of the researched town or part of it. Starting points and aims of the proposed method of renewal feasibility To be able to compare the feasibility of renewal of single buildings or complexes a special method was developed. The results should help to the objectivity of decisions in the process of planning and during the realisation of rehabilitation and reurbanisation process. It can serve as one of expected tools in reurbanisation action. According to the specifics of selected areas the built structure must be divided to different groups (following different typologies) that allow to elaborate comparable results. Within every specific group one typical building or typical area is selected and analysed in details - the results serve to create the list of average problems, possibilities and needs. When all the analysis are put together, the general evaluation of feasibility of renewal and possibilities of existing building structures (and/or typical small areas) must be presented on the GIS system to be comparable to other analysis and data. Monitoring of changes is urgent at least every five years - if a very active reurbanisation (or renewal) takes place, monitoring shouldbe carried outmore frequently. The algorithm shows the method of evaluation of feasibility of architectural and urban structures in reurbanisation. It is divided in 2 phases: - 1st phase includes different expert evaluations and documentations, using general and/or detailed indicators as criteria and experts' as well as public suggestions for the expected aims of improvements. The result can be made on a) general scale, on b) level of typological groups of buildings or ambiental parts of the town, or on c) detailed level of single buildings. - 2nd phase is the evaluation analysis of the state of art, using proposed general values or special local values. It generates the final feasibility graph. It can be used as starting-point of discussion, strategy, decisions or even expert support for owners/investors. The square of complete values is the maximum of possible values for part of town structures, for typological unit of buildings or for single building. Drawing the internal values the figure shows the real needs and/or possibilities of existing structures in the future revitalisation process. - The state of art is divided into 4 categories: on the horizontal level are urban structures and urban values, on the vertical one there are architectural structures/values and building structures (technical conditions of existing architectural structures). Every category has its own specifics and expected results, but in the same time each category is connected to the proposed system of instruments/tools. SINGLE BUILDINGS (analysis of detailed/architectonic structures = implementation) TYPOLOGICAL GROUPS (analysis of urban structures = urban planning) GENERAL EVALUATION (= general/strategic planning) As sample there are results of such feasibility studies for case study of Ljubljana and Bologna, both elaborated in detail (single building, detailed field work), and case study of Leon on the general level (using existing formal data). Detailed results ofthe feasibility research are reported to the treated cities. Method for basic sector analyses Supplementary field research: To adapt existing (special) typologies of specific built structures to proposed methodology of "renewal feasibility" supplementary field research is to be done. During theoretical and practical research special questionnaires were created. Using them the field research can be done in a relatively short time and by interdisciplinary group of specialists (architects, technicians and other specialists - dependently to the quality of existing typological evaluations). Supplementary field research is based on the questionnaires on two levels: first level is the analysis of selected sample- buildings (using the 1st questionnaire), the second one is a general evaluation of existing state of art of the built structure (using the 2nd questionnaire). Instruments ofthe renewal-feasibility method There are several steps of the research method. Special questionnaires and calculation-table were created and tested. 1st step: Selection of comparative area of typical groups of buildings. Expected result: creation of compatible groups of buildings with expected similar characteristics in the renewal process (from the point of view of age, aesthetic evaluation = monument, heritage, etc., specific technical characteristics, expected possibilities or other special characteristics). When the groups at the same time create special areas (region, district...) the results can be used as general application. 2nd step: Detailed analysis of selected sample building. Groups of researched problems - evaluation of functional units (typological groups, urban structures) - evaluation of "ability for living" (= objective standards + special values) - evaluation of architectonic/urban special values list of technical problems Suggestions for the instruments of wp4 - architecture and urban structures Preamble: The instruments/tools should help to understand and to use properly the role of urban and architectural structures within the expected goals and opportunities of reurbanisation that are taking shape from the point of view of socio/demographic, economic, and other changes inside the existing city centres. It is expected that architecture and urban structures will offer through proposed tools special directions for general planning and for proper developing for every single case as an essential part of final results as well as an expected applicable issues of strategic or practical reurbanisation. The proposed instruments are based upon the results of data collection and special researches of Ljubljana and Bologna case studies, upon the reports of four cities (Leipzig, Leon, Ljubljana, Bologna), upon the existing results of other work packages (specially economics and urban sociology/demography), upon parallel methodology research studies of reurbanisation/ revitalisation of architectural heritage and using the results of some best practices. Basic Criteria For Wp4 Instruments/tools TYPE CRITERIA SPECIFICS/IMPORTANCE urban structures -central -density of structures and population, -subcentral -accessibility -suburban -share of utilities: -(other specifics) important as criteria for strategic planning of comprehensive reurbanisation urban values -urban -degree of formal values, heritage/monument protection -basic urban structure -infrastructural equipment -secondary urban -ecological and environment. structure values -degraded urban -cultural conditions (quality of structure life) important as orientation in planning process building structures -residential -m2 per capita: total - according to specific groups, -public -building stock: total number of dwellings or parts of buildings, mean number of persons per dwelling, size of dwellings and other functional parts, vacant dwellings or parts of buildings -commercial important as criteria of recycling, developing or destroying/new building decisions -productional (industrial...) (other specifics...) architectonic -architectural -degree of formal values structures monument -architectural heritage -fulfilling standardised conditions (regarding city's specifics or legislative norms) -typical arch. structures -technical state of art -atypical structures important as criteria for final decisions in detailed reurbanisation/building -negative/degraded structures planning -national/regional -national/regional strategies planning include reurbanisation as basic part of plans c) Developing attraction of ambiental and housing types - due to specific or expected socio-demographic structures. d) Developing the functional diversity - connected to the expected specifics of each town or case. e) Preservation or improvement/revitalisation of local identity and cultural heritage (monuments...). f) Realistic evaluation of feasibility of existing structures to guide to the best economic, technical and functional reurbanisation. Connection of the proposed instruments to the general and specific tools The proposed instruments represent common approach and method of work in a general and specific reurbanisation process from the point of view of architecture and urban structures (planning). They are developed from the specifics ofthe general situation in city centres in Europe and especially from the local specifics ofthe four case-cities. As the detailed tools for selected case studies can be recognised after the architectural charettes will be finished, and because other work packages often repeat the same proposals as it is expected to be done from the point of view of architecture and urban structures, only those tools are selected that can be recognised from the reports of four cities and from the GIS-data. Also the scenarios will be available after the architectural workshops only Levels of understanding and planning reurbanisation Levels are divided into 3 specific groups from the point of view of realistic way of research, planning and implementing the reurbanisation process for selected parts of a town: general strategic level, level of urban values and building structures and level of architectural values (connected to the existing built structure). GRAPH OF IMPACT OF DIFFERENT LEVELS: general approach 1. general strategic level 2. level of urban values and building structures 3. level of building structures and architectonic values Guidance of the reurbanisation process, connected to the proposed instruments a) Incentives for reurbanisation - national, regional local, individual level. b) Improving environmental quality - on general and individual level. detailed approach Proposal for instruments and tools Because of great differences between national legislation concepts and postulations it is impossible to harmonise instruments and tools on the national level. Therefore the proposals are on urban and architectonic level only - specially created for general use and for case studies. As the "charettes" are after the detailed evaluation of feasibility of the selected case studies the only realistic and applicable result of specific tools for every case study, the final version of specific tools on the level of architecture and building structures can be expected after the charettes and missing feasibility evaluations canbe done. The proposed instruments are based upon the results of data collection and special researches of Ljubljana and Bologna case studies, upon the reports of four cities (Leipzig, Leon, Ljubljana, Bologna), upon the existing results of other work packages (specially economics and urban sociology/demography), upon parallel methodology research studies of reurbanisation/ revitalisation of architectural heritage and using the results of some best practices. (Single instruments are presented in the detailed study.) 1st level: urban values and building structures A) IN GENERAL: Using proposed method of work from next "instruments" of "Urban structures" (partly), "Urban values" , (partly) "Building structures" and "Planning structures" (partly): - 1.2. and2.2. "Civil initiatives" - 2.1. "Monitoring" - 3.1. "Expert support" - 5.2. "Strategicplanning" It is expected that the result shouldbe next tools: - definition ofthe strategic importance ofthe reurbanisation process ofthe city centre, - scenarios are included into the general strategy of the city development plans (special "master plan" is possible) - specific deliverables and tools for each city (urban-strategy level). 2nd + 3rd level: building structures and architectonic values Using the proposed method of work from next "instruments" of "Building structures", "Architectural values" and "Planning structures": - 3.1. and4.2. "Expertsupport" - 3.2. and4.1. "Communities of special interests" - 4.3 "Stimulative/destimulative action plan" - 5.1. "Openplanning" It is expected that the result shouldbe next tools: - detailed recognition of real possibilities and evaluation of feasibility of reurbanisation on the level of housing-blocks and individual houses. - specific scenarios or recommendations for investors, owners, groups of special interests. - special plans and actions for implementation of reurbanisationprocess. - stimulative/destimulative actionplans. - organisation of expert support. Analysis of the aims of four selected case studies: Leon, Bologna, Leipzig, Ljubljana Analysis is based upon the special reports ofthe cities (presented in the detailed study). The most important aims of the four case cities Bologna, Leipzig, Leon, Ljubljana - from the point of view of architecture and urban structures (planning) LEON: - to develop formal and practical co-operation between reurbanisation planning on small scale and the city's planning strategy - to produce special plans for the preservation of cultural heritage (architecture and urban structures (greenery, gardens, squares, streets, etc.) considering the need of stimulate and destimulate prerequisites - to offer new or to change existing apartments in old fabric - to rehabilitate squares and parks - to work out a detailed evaluation of real possibilities for new or changed functions within existing built structures and public spaces Slika 1: Ohranjene in spomeniško zaščitene dele mesta Leon v Španiji naj bi načrtno obnovili kot predele z visoko kvaliteto bivanja in kot bodoči turistični cilj vse odločitve sprejemata država in občina, ki sta pomembna investitorja. Preserved and protected parts of Leon in Spain will be systematically renewed as city quarters for high quality living and as a future tourist destination - all decisions are adopted by the state and municipality, which are also important investors. BOLOGNA: - to develop formal and practical co-operation between reurbanisation planning on small scale and the city's planning strategy - to elaborate visions for possible development of new structures - to organise neighbourhood workshops on 3 levels (leaders - information - public discussion) - to work out a detailed evaluation of general possibilities for new or changed functions within existing built structures and traffic system Sliki 2,3: Reurbanizacija izbranih vzorcev Bologni v Italiji je usmerjena v možne spremembe strukture prebivalcev dobro ohranjenega dela mesta. Reurbanisation of selected patterns in Bologna, Italy, is directed towards possible changes in population structure ofthe well-preserved part ofthe city. LEIPZIG: - to establish general and local strategies for reurbanisation - to connect city planning and small areas development/ revitalisation plans - to work out a detailed evaluation of strategic possibilities for new or changed functions within existing built structures, green areas and traffic system - to offer new or to change existing apartments in old fabric - to study the possibilities of reuse of old industrial buildings - to rehabilitate and improve the design of public spaces and traffic system - to improve the ecological situation Slika4: Problem Leipziga v Nemčiji je v izpraznjenih stavbah (cca 40%!), zato je cilj reurbanizacije razredčenje zazidave in več zelenih površin, kar naj bi pritegnilo nove prebivalce. The main issue in Leipzig, Germany, are vacant buildings (approx. 40%!), therefore the goal of reurbanisation is diminishing the built-up structure and providing more green surfaces, which should attract new inhabitants. LJUBLJANA: - to change the improper functions - to develop new traffic system - to offer new apartments in old fabric - to prevent decay ofthe historic fabric (cultural heritage) - to rehabilitate squares and parks - to work out a detailed evaluation of real possibilities for new or changed functions within existing built structures rush their drawings to the Ecole Des Beaux-Arts placed them on a cart which was called a charette. Later the word broadened its meaning and came to describe any intense, short-term student design project. Today the word is used by the architectural community at large to describe any intense, on-the-spot design effort. There are two main advantages to working in the context of a charette. The first is that a charette operates in a highly collaborative atmosphere. Instead of an architect taking ideas and plans and going away to develop them on his or her own, a charette allows for the participation of everyone involved with the project, resulting in a highly charged and creative atmosphere. The inclusion of many points of view results in well-rounded and realistic proposals, with everyone satisfied that they were able to contribute. Secondly, Charettes are fast, and relatively inexpensive. In the intital stages of a project, the venture is necessarily highly speculative. It is important to keep costs at bay, while also moving forward quickly to take advantage of changing situations and often prohibitory deadlines. Charettes offer the opportunity to work safely and effectively within both of these boundaries. Comment: Special studies and complete methodology are to be published separately as special publications and as the results of researched case studies! Viri in literatura Berg, van den L.,etc., 2004: National Urban Policies in the European Union, European Institute for Comparative Research (EURICUR), Erasmus University Rotterdam Villes durables Europeenne - Rapport - Groupe d'experts sur l'environment urbain; Commision Europeenne, Dir. Gen. XI, Bruxelles, Mars 1996 Agenda Habitat, UN Conference on Human Settlements 2, Istanbul 1996 Aalborg Charter of European Cities and Towns Sustainability, Aalborg 1994 Rebernik, D., 2004: Recent urbanisation trends: from suburbanisation to reurbanisation, Geografski Vestnik 76/2, Ljubljana Fister, P., 2003: Revitalisation or Reurbanisation of City Cores - Viewpoints of Architecture and Urban Planning, AR - Architecture, Research 2003/1, FA University of Ljubljana, Ljubljana Kain,R., 1981: Planning for Conservation, Mansell, London Sliki 5, 6:Kot eno osnovnih izhodišč za reurbanizacijo jedra Ljubljane je njena izjemna kulturna dediščina in vloga državne prestolnice. Osnovni cilj je ustvariti najvišjo kvaliteto bivanja ob hkratni ohranitvi vrednot in ekonomsko utemeljeni prenovi. The basic starting points for reurbanisation of the Ljubljana city core are its exceptional cultural heritage and role of capital city - the prime target is to create the highest possible living quality with simultaneous preservation of values, which is economically viable andjustified. "Charette" as important part of planning architecture and urban structures for the reurbanisation process How can a charette facilitate the building/reurbanisation process? The term "Charette" initially appeared in the early part of the late 1800's. Architecture students in Paris who needed to prof dr Peter Fister Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani fister.peter@fa.uni-lj.si Katarina Višnar 2oo5/2 AR izvleček V prispevku je predstavljen historiat delovanja civilnodružbenih dejavnikov v slovenskem spomeniškem varstvu. Izhodiščna teza je, daje treba pri celostnem varstvu stavbne in prostorske dediščine vključevati civilnodružbene agense v procese načrtovanja in izvajanja varstvenih dejavnosti. Četudi lahko sledimo vključevanju "laične" oziroma nestrokovne javnosti v procese varstva dediščine vse do časov po drugi svetovni vojni, je to sodelovanje vse do danes ostalo na nivoju posamičnih, med seboj nepovezanih epizod. Razloge lahko poiščemo tako v slabši razvitosti oziroma prepoznanosti civilnodružbenega sektorja (znotraj katerega so še posebej omenjena društva, ki se ukvarjajo z varstvom dediščine), kot tudi v stališčih historično najmočnejše spomeniškovarstvene stroke, umetnostnozgodovinske, do pravice odločanja o dediščini. Vendar pa je v prihodnosti moč pričakovati, da bo potrebno zaradi spreminjanja vloge države okrepiti sodelovanje vladnega in nevladnega sektorja. ključne besede: Dediščina, nevladne organizacije, Slovenija. Ustava Republike Slovenije je skrb za dediščino opredelila kot skupno skrb celotne družbe in vseh njenih posameznikov. Vendar glede na ceno obnove in vzdrževanja spomeniško zavarovanega fonda ne moremo pričakovati, da bo država kadarkoli sposobna poskrbeti za vso dediščino, katere vrednote prepoznava. Nalogo države bi lahko iskali v tem, da bi morala iznajti, legalizirati in nato vzpodbujati mehanizme, ki bi imeli za svojo posledico pozitivne učinke na prenovo stavbne dediščine. Izhodiščna misel pričujočega prispevka je, daje prav nevladni sektor - torej ozaveščeni, samoorganizirani del civilne družbe - in še posebej tisti del, ki se pri svojem delu srečuje z varovanjem dediščine, ključni element v iskanju širšega družbenega konsenza v prenovah dediščine v prostoru, ter da je obenem tisti premostitveni mehanizem med strokovno in splošno, najširšo javnostjo. Kot takšen lahko močno vpliva na doseganje varstvenih ciljev ter posledično uspešnejše varstvo dediščine. Če sprejmemo idejo Howarda Davisa o obstoju "stavbne kulture", o stavbah kot proizvodu kulture, kjer se gradnja razume kot unificiran družbeni proces [Davis 1999], lahko za svojo perspektivo sprejmemo oblikovanje varstvenega sistema kot družbeno širše zasnovanega mikrokozmosa. Davis pravi, da so večje spremembe v grajenem okolju - sam ga imenuje kar grajeni svet - možne ne samo po volji in delu individualnih arhitektov in urbanistov, temveč da so zelo odvisne od postopne preobrazbe gradbene kulture. Gradbena kultura je za Davisa koordiniran sistem znanj, pravil in procedur, ki si ga medseboj delijo ljudje, sodelujoči v gradbeni dejavnosti. Prav to sodelovanje v sistemu določa obliko, ki jo nato privzamejo - tako stavbe kot celotna mesta [Davis 1999: 3]. Celostno varstvo stavbne in prostorske dediščine tako implicira nujnost vključevanja civilnodružbenih agensov v procese načrtovanja in izvajanja varstvenih dejavnosti. To tezo podkrepljuje izkušnja, ki pravi, da je strokovno, konservatorsko delo v okolju, kjer so ljudje senzibilizirani za spomeniško-varstvene vrednote, mnogo lažje kot tam, kjer te občutljivosti preprosto ni. Razlog je dokaj preprost: konservatorji si v prvem primeru z ljudmi delijo pogled - ali še bolje povedano - vrednote. V pričujočem prispevku podajam vpogled v zgodovino sodelovanja spomeniškovarstvene stroke in civilnodružbenih abstract The article presents the history ofactivities undertaken by civil-socialfactors in Slovene heritage protection. The starting hypothesis is that for comprehensive protection of built and spatial heritage civil-social agents have to be integrated in planning and implementation processes concerning protection activities. Although we can follow the integration of"lay" or unprofessional publics into heritage protection processes in the whole period following WWII, such cooperation has until the present remained on the level ofparticular, mutually unconnected episodes. The reasons can be found in the under-developed civil- social sector or lack of its recognition (whereby societies interested in heritage protection are specially noted), but also prevalent attitudes ofthe historically strongest monument protection professional discipline - art history, concerning the right to take decisions about heritage. However, since the role of state is changing, in the near future we can expect strengtheningofcooperation between the government and non-government sectors. key words: Heritage, non-governmental organisations, Slovenia. dejavnikov v varstvu in prenovi stavbne dediščine. Res je, da je nestrokovno javnost v zgodovini slovenskega spomeniško-varstvenega sistema možno najti le skozi posamične, ne nujno med seboj povezane epizode. V le-teh se je začenjal oblikovati neke vrste laični sektor v varstvu prenovi, vendar pa so zaradi mnogih razlogov vsi ti poskusi do danes ostali brez pravega oziroma dolgotrajnejšega vpliva. Kakšna je potemtakem historična vloga nevladnega sektorja v sistemu prenove stavbne dediščine v Sloveniji? V katerih točkah se ta sektor vključuje v prenovo, in kam bi ga lahko (bolje) pozicionirali? Kratek zgodovinski pregled razvoja slovenskega spomeniško- varstvenega sistema Razvoj slovenskega spomeniškovarstvenega sistema je tesno povezan z razvojem avstrijskega (in s tem posredno tudi ostalih držav, ki so bile tedaj del Habsburške monarhije), vendar pa je naš sistem specifičen v tem, da ga označuje historično pogojena vodilna vloga umetnostnozgodovinske stroke, ki je pogojevala prevladujoče varstvene paradigme. Nekdanja Habsburška monarhija in pozneje Avstro-Ogrska sta opredelili tudi načine civilnodružbenega udejstvovanja, saj je bila država tu vedno močan dejavnik v primerjavi s civilno družbo, kar je bil vzrok za manjšo potrebo civilne družbe, da bi se samoorganizirala in glasno izražala svoje potrebe. Naravnemu razvoju civilnodružbenih iniciativ - ali nevladnih organizacij (v nadaljevanj: NVO) - nista šli na roko niti jugoslovanski državi, ki sta v tem prostoru sledili cesarstvu. Še tisto nekaj civilnodružbenega dogajanja, kar se je uspelo razviti pod okriljem Kraljevine Jugoslavije, je bilo potem nenadoma ustavljenega z vzpostavitvijo socialistične Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Dunajsko spomeniškovarstveno šolo sta obeležila dva, tudi v evropskem merilu izredno pomembna teoretika, za katera lahko rečemo, da sta danes del "železnega repertoarja" zgodnje evropske spomeniškovarstvene teorije. Gre za Aloisa Riegla ter Maxa Dvoraka, ki je bil tudi učitelj Franceta Steleta. Četudi so implikacije in izpeljanke filozofije dunajske šole danes morebiti dosti drugačne (sploh pa pri nas), se Rieglova varstvena filozofija v svoji osnovi odraža v zagovoru konserviranja in ne restavriranja. Leto 1912 štejemo za začetek specifično slovenskega spomeniškega varstva, saj je v tem letu France Stele prevzel službo praktikanta, leto zatem pa deželnega konservatorja za Kranjsko. Obdobje Kraljevine Jugoslavije ni bilo posebej ugodno za razvoj spomeniškega varstva, saj kljub naporom ni bila nikoli sprejeta varstvena zakonodaja. Konec druge svetovne vojne je pomenil pojav nove filozofije oblasti do spomenikov - tudi kot reakcija na vse izgube, doživete med vojno. Tako je bila spomeniškovarstvena služba ustanovljena takoj po koncu vojne, leta 1945 kot Zavod za varstvo in znanstveno proučavanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS. Prvotno je bilo razglašanje spomenikov zvezna naloga, a je kmalu prešlo pod pristojnost republik. Z ustanovitvijo Zavoda je prenehal delovati nekdanji Spomeniški urad, istočasno pa se je razširilo tudi delovno področje konservatorjev, ki so prej lahko upravljali "samo ožje strokovno področje, to je predvsem varstvo umetnostnih spomenikov" [VS 1/1948: 7]. Delovnemu področju so priključili tudi naravo, kije ostala organsko povezana s kulturo (bila je pod pristojnostjo Ministrstva za kulturo) vse do prehoda pod okrilje Ministrstva za okolje in prostor leta 1994, s čimer so se začele poglabljati razlike med obema vidikoma varstva. V svojih začetkih je varstveni sistem poznal institut častnih zaupnikov spomeniškovarstvenega zavoda, svojevrstni proto-nevladni varstveni organ, ki pa je sčasoma žal zamrl. Tedanja nerazvitost mreže varstvenih zavodov je bil povod za zanimivo razmišljanje, ki je impliciralo razvoj nevladnega sektorja, sicer zaradi družbene klime za vsak primer zamaskirano v bolj popularne definicije "ljudstva in množice" kot je to bilo v resnici: "Pomanjkanje strokovnega kadra in potrebnih izkušenih delovnih moči pri takem delu, ki zahteva mnogo specialno izvežbanih strokovnjakov, seveda ni moglo napredovati, kakor je bilo zaželeno. K temu delu bo treba pritegniti široke množice, jih poučiti in jim privzgojiti čut za spoštovanje in čuvanje slovenskih kulturnih spomenikov. Iz teh množic po vsej republiki smo izbrali tiste, ki kažejo za predmet posebno veselje in zanimanje ter jih postavili za čuvarje naše kulturne dediščine in njenih spomenikov." [VS 2/1949: 2] Mreža laičnih sodelavcev spomeniškovarstvenih strokovnjakov je dobila ime zaupniška mreža. V Varstvu spomenikov beremo o obstoju kartotečne evidence okrajnih in krajevnih častnih zaupnikov, kije tako razširjena, da ima vsak okraj "najmanj enega zaupnika, bodisi z ali brez zaupniškega tečaja, vendar še ni ustaljena zaradi neagilnosti ali premajhne poučenosti nekaterih" [2/1949:46]. V letih 1951/52 je spomeniškovarstvena služba razširila in poglobila svojo dejavnost s tem, da se je vključila v ljudske odbore, "kjer se organizirajo prve spomeniškovarstvene komisije v okviru Svetov za prosveto in kulturo in družbene organizacije."[VS 4/1951-52: 1]. Kljub temu so v povojnem času večino spomeniškovarstvenega dela opravljali muzejski uslužbenci znotraj spomeniških referatov [Črepinšek 1993: 24]. Študenti umetnostne zgodovine Univerze v Ljubljani so se začeli spoznavati z organizacijo spomeniškovarstvene službe. Varstvena služba je hitro dojela potrebo po širjenju in popularizaciji spomeniških vrednot in smisla ohranjanja dediščine in s tem namenom začela izdajati zbornik "Varstvo spomenikov". Zgodnje izdaje "Varstva spomenikov" tako odlikujejo besedila, polna vzgojno-pedagoškega duha. Služba se je polagoma krepila in v šestdesetih letih 20. stoletja doživela oblikovanje mreže regionalnih zavodov, ki je potekala ob decentralizaciji upravno-političnega sistema. Takšna krepitev je pomenila kvalitativno rast celotne stroke, a je hkrati pomenila tudi konec zaupniške mreže. Konec šestdesetih let 20. stoletja so se znotraj spomeniškovarstvenega sistema začeli oblikovati novi zametki nevladnega delovanja v obliki odborov za prenovo, kar je možno povezati s porastom števila prenov v starih mestnih jedrih (Tržič, Škofja Loka). V odborih je sodelovalo veliko ljudi s strokovno izobrazbo, ki se je neposredno navezovala na spomeniško varstvo (kot na primer turistični delavci) [Črepinšek 1993: 28]. Konservatorska stroka je najugodneje ocenjevala uspešnost sodelovanja s civilnodruženo sfero prav pri odborih za prenovo [Črepinšek 1993: 65]. Zvezna ustava iz leta 1974, ki ji je sledila tudi republiška slovenska ustava, je bila pomemben mejnik v razvoju spomeniškega prava. Kulturni spomenik je postal "dobrina splošnega pomena, ki uživa posebno družbeno varstvo tako kot to velja za človekovo življenje najbolj pomembne naravne dobrine. Varovanje kulturnih spomenikov ni samemu sebi namen, spomeniki se varujejo zaradi zadovoljevanja duhovnih, družbenih in tudi individualnih potreb." [Gregorin 1976: 93] Prišlo je do močne decentralizacije ter uvedbe samoupravljanja. Velik del odgovornosti za zagotavljanje javnih dobrin in storitev seje prenesel na občinsko raven. Posledica tega so bile okrepljene težnje po lokalni samozadostnosti in zagotovitvi širše mreže javnih organizacij, razpršenihpo celotnem slovenskem prostoru (čeprav je bila opazna večja rast društev v urbanih okoljih). Zaradi odpiranja prostora za ustanavljanje društev na pobudo državljanov je posledično prišlo do njihovega razcveta. Ustanovljenih je bilo veliko strokovnih oziroma poklicnih združenj. Obstoječi pravni okvirje poznal in dovoljeval zgolj društva kot edino obliko prostovoljnega združevanja. Ohranila so se tista društva, ki so svoje delovanje omejila na lokalno raven in niso ogrožala politične oblasti. Redka izmed njih so poznala kakršnokoli obliko profesionalizacije, skozi vertikalno povezovanje pa je država vzpostavljala kontrolo nad njihovim delovanjem [Kolarič 2002: 99- 101]. V istem desetletju so se kot sogovornice varstvene stroke uveljavile stanovanjske skupnosti [Črepinšek 1993: 41], a prva nevladna organizacija, ki se je neposredno dotikala varstva stavbne dediščine, je bilo Slovensko konservatorsko društvo (v nadaljevanju SKD). Nastanek SKD se neposredno navezuje na liberalizirano družbeno klimo po sprejetju ustave iz leta 1974. Četudi je bila za socialistične sisteme značilna dominacija partijskega (državnega) sistema nad ekonomskim in civilnodružbenim, se Slovenija in ostale bivše jugoslovanske republike od drugih nekdanjih socialističnih držav razlikujejo po tem, da je tu razvoj nevladnega sektorja doživel vmesno fazo razvoja v času samoupravnega socializma. Z ustavo iz leta 1963 so postali družbene organizacije in društva ustavnopravne kategorije, ustava iz leta 1974 pa jih je opredelila kot integralni del političnega sistema. Istega leta je bil v Sloveniji sprejet Zakon o društvih, ki je državljanom omogočal združevanje in uresničevanje posebnih interesov. Poleg splošnega so bili sprejeti tudi zakoni za društva, delujoča na področjih posebnega društvenega pomena (gasilska, lovska, ...), posebno vlogo pa je dobila tudi Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) kot krovna organizacija. V času socializma je stroka skušala krepiti laično razumevanje spomeniškega varstva skozi mehanizme, ki so ji sploh bili dostopni. Humer [1985: 18-23] je tedanjo SZDL prepoznal kot najprimernejši organizacijski okvir za zastopanje širšega družbenega interesa pri odločanju o varovanju kulturne dediščine. Samoupravne interesne skupnosti, ki upravljajo z interesi, pomembnimi zavarovanje dediščine, bi naj obravnavale varstvene vidike in zagotovile redno sodelovanje s strokovnimi varstvenimi organizacijami. Poleg tega se kot dejavniki varstva prepoznavajo tudi sredstva javnega obveščanja, krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije in društva. Vsi naj bi seznanjali pripadnike lokalnih skupnosti z dediščino in njenimi vrednotami. Pri vsem tem gre za svojevrstno idejo o nevladnem varstvu oziroma širitvi odgovornosti in zavesti o varstvu na najširše kroge. Sodobni okvir za delovanje NVO v Sloveniji Današnji sistem varovanja kulturne dediščine v Sloveniji temelji na omembi varstva v slovenski ustavi ter na Zakonu o varstvu kulturne dediščine, hkrati pa je Slovenija podpisnica več mednarodnih konvencij, izmed katerih naj tukaj omenim Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (1972), Konvencijo o varstvu stavbne dediščine Evrope (Granadske listine, 1985), ter Beneško listino (1964). V Sloveniji ima država primarno vlogo pri financiranju in proizvodnji javnih dobrin in storitev, medtem ko nevladni sektor zapolnjuje vrzeli v storitvah javnega sektorja in ima zatorej suplementarno vlogo [Kolarič 2002: 126-127]. Država največ financira javne zavode, NVO pa imajo v tem modelu podrejeno, če ne že obrobno vlogo. Od držav s socialnodemokratskim sistemom blaginje se tako Slovenija (kot tudi druge postsocialistične države) razlikujejo po stopnji oddaljenosti in pomanjkanju komuniciranja med državo in NVO, kar napeljuje k misli, da država NVO ne obravnava kot resnega partnerja in ne upošteva njihovega prispevka k splošni družbeni blaginji. Pobuda za sodelovanje prihaja predvsem s strani NVO. Odnos države, ki se še najbolj kaže v stopnji financiranja, je razlog za majhen obseg in vlogo NVO pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev. Država še vedno stoji na stališču zagotavljanja modela močnega javnega sektorja in ne odpira prostora drugim sektorjem, istočasno pa je "še vedno prevelika ovira tam, kjer bi moralo biti zasebnemu neprofitno-volonterskemu in drugim sektorjem dopuščeno večje poseganje v produkcijo javnih dobrin in storitev" [Kolarič2002:131-136]. Pojem nevladne organizacije v Sloveniji zaenkrat še ni zakonsko opredeljen. Klasifikacija društev v skupine in podskupine - glede na vrsto društev - se v skladu z Navodilom za razvrščanje društev v registru društev (2002) vrši za analitične in statistične potrebe. Postopek, ki ga pri tem uporabi upravna enota, vsebuje šifrant vrst društev, vendar ni jasno, če je lahko povsem objektivna. Upravni organ pri razvrstitvi upošteva namen in cilje delovanja društva, ki so praviloma opredeljeni v temeljnem društvenem aktu, statutu. Če je teh namenov več oziroma so cilji različni, se za določitev šifre uporabi glavni cilj. Tukaj spet ni jasno opredeljeno kako upravna enota ve, kateri izmed ciljev je glavni. A če na podlagi temeljnega akta ni moč opraviti razvrstitve po šifrantu, se pri razvščanju upoštevajo tudi naloge, ki jih društvo opredeli v svojem temeljnem aktu. Po razvrstitvi v skladu s šifrantom dobi društvo svojo šifro in se vpiše v Register društev, o vpisu pa upravni organ obvesti upravljalca poslovnega registra Republike Slovenije. Šifrant opredeli deset skupin društev, te skupine se delijo na več podskupin. Šifra 0300 predstavlja kulturna in umetniška društva, med katero se uvrščajo "vsa društva, katerih namen oziroma cilji delovanja so ustvarjanje, poustvarjanje in posredovanje del estetske vrednosti vseh zvrsti". Zanimivo je, da "ohranjanje kulturne dediščine" v šifrantu ni domena kulturnih in umetniških društev, temveč nosi šifro "0799 - druga društva za razvoj kraja". Peti členNavodil za razvrščanje društev pravi, dasevto skupino in ustrezno podskupino "razvrščajo vsa društva, katerih namen oziroma cilji delovanja so kulturni in ekonomski razvoj določenega kraja oziroma območja, urejanje krajine ter ohranjanje kulturne dediščine. V to skupino se ob izpolnjevanju splošnih kriterijev razvrščajo tudi društva, ki se ukvarjajo z muzejsko dejavnostjo (druga društva za razvoj kraja)." Takšna klasifikacija v šifrantu deluje v večini primerov, a v primeru, kakršen predstavljajo nevladne organizacije, ki se srečujejo z varovanjem stavbne dediščine, ni zadosti natančna. Tako se je izpostavilo, da je za iskanje društev, ki se srečujejo z varovanjem dediščine, Register društev uporaben le pogojno. V tovrstnih primerih se bomo namreč znašli pred dejstvom, daje to "nevladno" varstvo skrito v raznobarvno paleto društev in celo neformalnih iniciativ, ki segajo od turističnih, preko kulturnih, do športnih [Višnar 2004: 79]. Tovrstna pravno-formalna nejasnost le še povečuje nezmožnost poglobljenega sodelovanja nevladnih iniciativ, ki jih zanima ohranjanje in razvoj dediščine. Razlogi za odklonilen odnos stroke do civilnodružbenega sodelovanja v procesih varstva in prenove dediščine Vrnimo se k vprašanju zakaj so primeri poglobljenega sodelovanja spomeniškovarstvene stroke in javnosti v preteklosti bolj izjema kot pravilo. V slovenskem konservatorstvu so od samega začetka dominirali umetnostni zgodovinarji, kar je sčasoma postala zanimiva specifika slovenskega varstva (v nasprotju s Slovenijo drugod v varstvu pretežno prevladujejo arhitekti). To se še danes kaže v zakonodaji, ki varstvo stavbne dediščine drobi po matičnih strokah (etnološka, umetnostno- zgodovinska, tehnična, ...). Slovensko konservatorstvo je posledično zapadlo v "konserviranje videza" oziroma za umetnostnozgodovinsko valorizacijo tipično estetskih vrednot, kjer se mnogokateri drugi aspekti niso zadosti upoštevali (avtentičnost, bodoča funkcija, opredelitev ter sovključenost interesnih skupin v oblikovanje prihodnosti dediščine,...). Posledica tega je bilo, med drugim, oblikovanje določene splošne (laične) antipatije do konservatorske stroke kot "zaviralcevrazvoja". Kontrola dogajanja na spomeniku, brez vključevanja javnosti, seje izkazala kot nezadostna. Poudarjanje posamičnih spomenikov je pomenilo, da je vse ostalo ušlo izpod nadzora (kot naselbinska dediščina ali moderna ali industrijska arhitektura, ki nikoli ni dosegla ne enakovredne stopnje varstva ne spoštovanja v očeh javnosti). Ogromni, desetletja trajajoči projekti so se izvajali brez konkretno dorečene vizije, ki bi bila utemeljena v življenjskih potrebah (takšen je primer Štanjela, kjer se je zaradi muzealiziranja srednjeveškega naselja posledično razvilo popolnoma novo naselje, izven meja varovanega območja, in je s tem "begom" življenja Štanjel resnično postal "muzej"). Določeni posegi so kazili tako videz kot performans stavb (npr. skozi aplikacijo na betonu temelječih ometov tam, kjer so bili nekoč mehkejši, poroznejši apneni ometi). In končno, nikoli ni bila vzpostavljena metodologija za razločevanje nivojev kulturne dediščine, s čimer bi posledično narekovali različno stroge varstvene režime. Razlogov za takšen razvoj celotne spomeniškovarstvene stroke je bilo več. Fister je leta 1993 zapisal, da načini vrednotenja v večini strok še vedno temeljijo na izhodišču, "daje najboljše le tisto, kar je mogoče meriti z najširšimi 'svetovljanskimi' merili. Vse drugo, kar je relativno vezano na določeno okolje in prostor, pa je ali marginalno ali provincialno in zato nima posebne vrednosti" [Fister, 1993: 78]. Že leta 1979 paje Fister pisal o razpotju, na katerem se je po njegovem v tistem trenutku po vsej verjetnosti nahajala spomeniška služba. Dilema, ki jo vidi, je v odločanju za aktivno varstvo v okvirih načrtne revitalizacije večjih kompleksov oziroma - na drugi strani - vztrajanju pri parcialnem reševanju najpomembnejših spomenikov. Gre za to, da so večji kompleksi živi ambienti, pri katerih je "poleg zgodovinsko-estetskih kvalitet zelo pomembna tudi kvaliteta vsebine. Da bi torej združili vse te zahteve, je bilo treba poleg pravnega varstva zagotoviti tudi družbeno, to je aktivno, in ne le formalno zaščito" [Fister 1979:21-22]. Podobno tezo zagovarja J. Pirkovič (2003) v svojem članku o reproduciranju izginulih spomenikov. Sprašuje se, kako je mogoče, daje konservatorska šola, zrasla na izročilu dunajske šole, ki ne podpira rekonstrukcij, v času po drugi svetovni vojni tako veliko rekonstruirala, oziroma celo reproducirala. V svojih hipotezah poudari sledeče točke: predvsem povojna - in neizogibna, paralele najdemo širom vzhodne Evrope - ideologizacija stroke (s čimer se Pirkovič navezuje na Fistra), nadalje precejšnja nepovezanost in neenotnost stroke, razdeljene na vase se zapirajoče regije, ki ni bila naklonjena skupinskemu delu, ter na koncu samo šolanje konservatorjev: "Konservatorstvo kot enotna stroka se v Sloveniji nikoli ni uveljavilo, vedno so v njem delovale sredobežne silnice in boj za prevlado posameznih "matičnih strok" (Pirkovič 2003: 210). K tej neenotnosti prispeva šolanje bodočih konservatorjev kar znotraj oddelkov matičnih strok (arheologija, etnologija, umetnostna zgodovina, arhitektura,...), kar samo še obnavlja delitve med stroke. Kljub temu, daje Humer leta 1985 zapisal, da mora biti "spoštovanje dediščine, skrb in pripravljenost, dajo ohranjamo", vgrajena "v vse naše družbeno načrtovanje, odločanje in delovanje", je laični sektor ostal na marginah institucionalnega varovanja stavbne dediščine. Umetnostnozgodovinsko videnje je pri tem marginaliziranju odigralo pomembno vlogo. Leta 1960 je bil v Radovljici simpozij Slovenskega umetnostno-zgodovinskega društva "Spomeniško varstvo in umetnostna zgodovina". Umetnostnozgodovinskim prvakom se je zdelo pomembno poudarjati "zgodovinski pomen zraščenosti teh strok" (torej umetnostnozgodovinske s konservatorstvom), kot bi bilo to, sicer nesporno zgodovinsko dejstvo, izključno dokazno sredstvo za ohranjanje primata ene stroke znotraj celotnega polja varstva stavbne dediščine. Še v letu 1996 je umetnostno-zgodovinska stroka zagovorjala zgodovinske pravice do svojega primata znotraj spomeniškega varstva. Na simpoziju o spomeniškem varstvu in umetnostni zgodovini je bilo tako moč slišati trditve, daje vrednotenje spomenikov izključna domena umetnostnih zgodovinarjev, da je vrednotenje spomenika elitistično početje, ki ga lahko dobro opravijo zgolj tisti, ki imajo prirojen čut in se potem priučijo prave metode, da morajo pri interdisciplinarnem konservatorskem delu imeti umetnostni zgodovinarji nujno vodilno mesto v timu, ter da je vrednost spomenika ali dediščine samoumevna v smislu, da oba ohranjata svojo vrednost ne glede na odnos družbe do njiju [Hoyer1997]. Širše pojmovanje sodelovanja pri varstvu dediščine Vendar pa zgodovina spomeniškega varstva v Sloveniji kaže tudi drugačne tendence. Kot primer lahko pogledamo razmišljanje Jaroslava Černigoja. Černigoj [1959: 18] piše o piranski varstveni problematiki, da je podoba spomeniško varovanih mest "elementarna javna in družbena zadeva. Zato je treba gledati na vse, kar na to podobo pozitivno ali negativno vpliva, z vidika javnosti in družbe." Na koncu svojega prispevka omeni Dubrovnik, ki ima svoje društvo prijateljev lokalnih starin. To "razvija izredno iniciativo ter predstavlja obenem naravnost idealno ljudsko kontrolo nad spomeniško substanco in spomeniškim dogajanjem - brez vsakega miličnika. Čeprav so pogoji v Piranu zaradi znanih demografskih premikov po vojni povsem drugačni, pa vendar ne more biti dvoma, da bi lahko tudi tam zbrali tisto mero ljubezni, vere in entuziazma za spomeniške stvari, ki bi vodila do podobnih podvigov. Kakšna naloga za mlade ljudi!" [Černigoj, 1959:20] Amsterdamska deklaracija, otrok Kongresa o evropski arhitektonski dediščini, organiziranega oktobra leta 1975 kot (za)ključni dogodek Evropskega leta arhitektonske dediščine je zelo hitro odjeknila in hitro našla pot v slovensko spomeniškovarstveno teorijo [Kolarič 1976, Sedej 1976], vendar brez pravih konkretnih posledic. Deklaracija uvaja pojem stavbne dediščine, a le-ta vse do današnjega dne ni našel odziva v slovenski varstveni zakonodaji. Sedej je prepoznal Amsterdamsko deklaracijo kot odlično osnovo za akcijo - tudi v samoupravnih pogojih. "Ni naključje, da govori tekst o udeležbi malih komunalnih skupnosti in celo o ideji, da bi skrb za stavbno dediščino (ki vključuje tudi pomembnejše spomenike) prevzeli občani neposredno. Formulacija je sicer dokaj meglena in splošna - vendarle si lahko v njej kot idealno izhodišče zamislimo prav sistem, kakršnega izgrajujemo pri nas." Kajti večina pogojev za učinkovito varovanje stavbne dediščine Sedej že vidi izpolnjene (sistem neposredne demokracije, lokalne samouprave, način organiziranosti spomeniške službe, spomenik III. kategorije, ki predstavlja "ekološki vidik varstva stavbne dediščine") [Sedej 1976: 328-329]., Fister omenja praktično izkušnjo, kjer seje pokazalo, da celo Zavod za spomeniško varstvo ne more biti edini izvajalec projektov, zasnovanih na širini - kot so revitalizacijski projekti za stavbno dediščino - da pa mora postati eden glavnih usklajevalcev akcije [Fister 1979: 23]. Specifična metodologija, razvita na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo ima za najpomembnejše izhodišče splošno kvaliteto celote, medtem ko so posamični kulturni spomeniki v takšnem pojmovanju "nosilci in oblikovalci kriterijev za vrednotenje celote". Nova metodologija je narekovala odprto načrtovanje, inter-disciplinarnost dela in kriterijev, stalnost in dialektičnost postopka revitalizacije (prenove), s čimer so kulturni spomeniki dejansko zasnovani kot življenjska, aktivna prostorska kategorija [Fister 1979: 24-25]. Skladno delujoč sistem varstva oziroma integralno varstvo je sestavljeno iz treh podsistemov vzpodbud in omejitev: zakonodaje, uprave in financiranja [Pirkovič 1997:102]. Zaključek V sistemu, ki zgodovinsko pozna zgolj izredno močno vlogo države znotraj družbenega prostora, bi težko pričakovali močno vlogo nevladnega sektorja znotraj varstva stavbne dediščine. V primeru Slovenije je možno k temu dodati še specifičen razvoj spomeniškega varstva, ki ga je zaznamovala vodilna vloga umetnostnozgodovinske stroke. Videli smo, da so posamezni poskusi oblikovanja nevladnega sektorja znotraj varstva ostali zgolj kratke, med sabo nepovezane epizode, izmed katerih bi težko potegnili kakršnokoli nit kontinuuma. Posledično je ostal slovenski sistem varstva stavbne dediščine, če ga pogledamo skozi širši koncept "grajenega sveta", domena in pravica strokovne javnosti, nikakor pa ne civilne družbe. Ta je v varstvo vključena le kot pasivna udeleženka, če pa že pride do javnih civilnodružbenih pobud glede določenih vprašanj (kot je bilo na primer vprašanje o prihodnosti Robbovega vodnjaka v Ljubljani), razprave pogosto pustijo občutek, da po nizanju argumentov obeh vpletenih strani pravi dialog pravzaprav sploh ni bil vzpostavljen. Slovensko spomeniško varstvo je danes v večji meri skoncentrirano znotraj piramidalno organizirane strokovne službe, katere vrh predstavlja Ministrstvo za kulturo. Nekoliko širše pojmovanje bi v to mrežo vključilo tudi znanstvene in strokovne sfere fakultet in prostorskih načrtovalcev. Zelo težko bi, razen redkih izjem, kot del tega sistema označili nevladne organizacije, ki ga razumemo kot najbolj organizirani del civilnodružbene sfere. Kljub temu spomeniškovarstveni sistem dobro komunicira z javnostjo skozi akcije, kakršna je vsakoletna priprava odmevnih Dnevov evropske kulturne dediščine. Dodatno težavo predstavlja slaba prepoznanost sektorja nevladnega varstva dediščine znotraj obstoječega sistema registracije in razporeditve društev. Nevladni sektor, ki se v svojem delovanju ukvarja z varovanjem stavbne dediščine tako zaenkrat ostaja relativno neprepoznan, ali pa ne dosega pomena enakovrednega sogovornika, bodisi znotraj institucionalnega spomeniškega varstva, bodisi pri zakonodajalcu oziroma splošnem omrežju nevladnih organizacij. Vendar pa je ta nerazpoznavnost vse prej kot dokaz, da tovrsten sektor ne obstaja. Kot primer naj tukaj omenim Kulturno društvo Naša Slovenija - Slovenia Nostra, ki je prvo slovensko društvo, ustanovljeno z namenom ohranjanja kulturne dediščine (za pilotno študijo nevladnega sektorja v varstvu in prenovi slovenske dediščine [Višnar 2004: 82-102]). Naša Slovenija je članica evropske mreže Europa Nostra, in se je pri svojem delu povezala tudi z drugimi, predvsem lokalnimi iniciativami, tako formalnimi kot neformalnimi (Ustanova Poti kulturne dediščine, Civilno-družbenapobuda Stražišče, Turistično društvo Suha Krajina). Odgovore na vprašanja bodočega povezovanja vladnega in nevladnega varstva dediščine torej lahko iščemo na dveh ključnih nivojih: na sistemskem (kaj lahko izboljša država oziroma institucionalni varstveni sistem) ter lokalnem nivoju (kaj lahko naredijo civilnodružbeni agensi). Bistveno spoznanje je, da bi bilo potrebno preoblikovati sistem varstva stavbne dediščine tako, da bi spodbujal povezovanje in ustvarjalno sodelovanje države, stroke ter nevladnih organizacij. Videli smo, da so se tekom novejše zgodovine v slovenskem spomeniškem varstvu pojavljale določene epizode vključevanja laične javnosti v prenovo in varstvo. S ciljem uspešnejših spomeniškovarstvenih dejavnosti bi morala biti laična javnost aktivno vključena v procese načrtovanja, varovanja in prenove stavbne dediščine, predvsem kot tisti dejavnik, ki opozarja na probleme in primere dobrih praks, ter nadzoruje in popularizira rezultate strokovnega dela. Takšno sodelovanje bi vzpostavilo kontinuiteto procesov varstva na osnovnem, lokalnem nivoju in znotraj lokalne skupnosti. Ob spreminjajoči se vlogi države, ki se vedno bolj podreja interesom kapitala, bo pomen sodelovanja in povezovanja spomeniškovarstvene stroke z drugimi "prostorskimi" strokami ter tudi civilnodružbenimi agensi vedno bolj pomemben za uspešno varstvo in prenovo (grajenega) prostora. Viri in literatura Černigoj, J., 1959: Ob piranski spomeniški problematiki. Varstvo spomenikov, 7,1958- 59, 5-20. Črepinšek, M., 1993: Prenova stavbne dediščine v Sloveniji. Ljubljana, Info Press. Davis, H., 1999: The Culture Of Building. New York, Oxford, Oxford University Press. Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. Ljubljana, Partizanska knjiga. Fister, P., 1993: Za in proti identiteti v arhitekturi. AB, št. 117/118 (oktober 1993), 76- 85. Gregorin, D., 1976: Razmišljanja o spomeniškem varstvu ob novi ustavi. Varstvo spomenikov 20,1976,93-105. Hoyer, S. A. [ur.], 1997: Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo : posvetovanje ob 75-letnici ustanovitve Slovenskega umetnostno-zgodovinskega društva, 1921- 1996. Ljubljana, Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo. Humer,., 1985: Analiza stanja naravne in kulturne dediščine. Varstvo spomenikov, 27. 1985,11-23. Kolarič, M., 1976: Amsterdamska deklaracija in kongres o evropski stavbni dediščini 1975. Varstvo spomenikov, 20,1976,313-324. Kolarič, Z. s sodelavkama, 2002: Zasebne neprofitno-volonterske organizacije v mednarodni perspektivi. Ljubljana, Založba FDV. Pirkovič, J., 1997: Okvir za delitev pristojnosti med službo za varstvo kulturne dediščine in službo za varstvo narave. Varstvo spomenikov, št. 37,1997, 8-12. Pirkovič, J., 2003: Reproduciranje izginulih spomenikov in vprašanje pristnosti. Varstvo spomenikov, št. 40,2003,209-214. Sedej, I., 1976: Varstvo spomenikov v luči varovanja stavbne dediščine. Varstvo spomenikov, 20,19876,325-336. Uredništvo, 1949: Pravilni odnos do naših kulturnih spomenikov. Varstvo spomenikov, št. 1-2, 1949, 1-10. Uredništvo, 1952:Našapot.Varstvospomenikov,4,1951-52,1-2. Višnar, K., 2004: Vloga laične javnosti v procesu revitalizacije stavbne dediščine Slovenije: historiat, stanje in metodologija razvoja aktivne participacije : doktorska disertacija. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. --- Navodilo za razvrščanje društev v registru društev. Uradni list RS št 7/2002. ---Zavod za varstvo spomenikov LRS. Varstvo spomenikov, št. 1,1948,6-9. dr Katarina Višnar Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije OE Ljubljana katarina.visnar@lj.zvkds-slo.si Črtomir Miheli 2oo5/2 AR izvleček Varstvo, prenova in vzdrževanje kulturne dediščine je pomembna in odgovorna naloga. Nalogo morajo reševati enakopravno vsi v posamezne primere vpleteni strokovnjaki z različnih področij, kotje pač potrebno. Najpomembnejše deloje vrednotenje / valorizacija: zakaj nek objekt razglasimo za spomenik. Ta mora biti vsestranska, ne samo umetnostno zgodovinska. Pomanjkanje celostnega vrednotenja je čutiti pri spomenikih kot so Kolizej, Cukrarna, Plečnikov stadion, Krakovo ipd. Pri prenovi ali vzdrževanju spomenikov so pomembne spomeniško varstvene smernice. Le te so največkrat pomanjkljive ali pa vsebujejo zahteve, ki bi morale biti v pristojnosti strokovnjakov za različna področja. Vse te zagate se kažejo pri vzdrževanju in prenovi Plečnikovih herm in ploščadi s stopniščem pred glasbeno Matico na Vegovi ulici, fasadi Deželnega dvorca / Univerze, fasadi stavbe Trboveljske premogokopne družbe / Ministrstva in fasadi cerkve na Rožniku v Ljubljani. Področju vzgoje arhitektov konservatorjev bi bilo treba nameniti največjo mogočo skrb, če hočemo, dabo varovanje, prenova in vzdrževanje spomenikov kvalitetno. ključne besede: Varstvo, prenova ,vzdrževanje, vrednotenje, smernice, arhitekti, konservatorji, dediščina, cena. Varstvo, prenova in vzdrževanje kulturne dediščine odpirajo vedno nova in nova vprašanja. Največkrat se odgovori pojavijo dosti kasneje kot bi potrebovali. Nekatera vprašanja pa ostanejo bolj ali manj neodgovorjena in mednje sodijo predvsem načini in postopki vrednotenja: zakaj neki objekt kulturne dediščine razglasimo za spomenik. Vrednotenje ne bi smelo biti domena ene same stroke, ampak vseh strok, ki so prisotne v procesu varovanja in prenove. Menim, da je varovanje na katerikoli stopnji dolgoročno zelo odgovorna zadeva. Predvsem, ko gre za aktivno zaščito, ki naj omogoča, da se bo spomenik uvrstil v današnjo polno uporabo z vsemi tehničnimi, funkcionalnimi in ekonomskimi zmožnostmi ter hkrati ohranil kulturno sporočilno vrednost v detajlu, celoti in širšem prostoru. Zaradi tega bi bilo smotrno preveriti uspešnost sedanjega načina operativnega delovanja javnih razpisov. Javni razpisi morajo obstajati zaradi primerjave različnih ponudnikov in preglednosti trošenja finančnih sredstev. Imeti pa bi morali varovalo, ki bi omogočalo izbor res usposobljenega projektanta in izvajalca. Danes v največ primerih odloča le najnižja ponudbena cena. Predvsem pa pogrešam, da bi bil pri obnovi naveden odgovorni projektant ali celo avtor prenove ali vzdrževanja, ker je zdaj največkrat dovolj, da vodi prenovo ali vzdrževanje le konservator področne enote Zavoda za spomeniško varstvo in izvajalec del. Nujno bi bilo treba doseči, da za prenovo ali za vzdrževanje zaščitenega objekta, odgovorne institucije preko javnega razpisa iz registriranega nabora usposobljenih strokovnjakov izberejo najustreznejšega projektanta: za arhitekturo in opremo arhitekta, za urbanizem urbanista ipd. Tako kot konservatorji pripravijo konservatorski program, bi morali projektanti pripraviti projekte prenove ali vzdrževanja, jih koncu koncev soočiti z ekonomskimi izračuni in jih ovrednotiti ter preveriti ustreznost naložbe. Vsi ti postopki abstract Protection, renewal and maintenance of cultural heritage are important and responsible tasks. In particular cases the task has to be tackled equally by all involved individual experts from various fields, as demanded by the task. The most important part is assessment / evaluation, determining why a building is declared a monument. It has to be done comprehensively, not only from the art historian standpoint. The lack of comprehensive evaluation can be seen in monuments, such as Kolizej, Cukrarna, Plečnik's stadium, Krakovo etc. Monument protection guidelines are important for renewal or maintenance of monuments. These are generally deficient or containing demands, which should be arghumented by responsibe experts from different fields. All these obstacles are seen in the maintenance and renewal of Plečnik's hermas and the platform with stairs in front of the Philharmonic Society on Vegova Street, facade of the Provincial Palace / University, facade of the Trbovlje Coalmining Company/Ministry of Justice and facade of the Church on Rožnik Hill in Ljubljana. The education ofarchitects-conservationists is a field, which should be given utmost attention, if we want to assure quality in protection, renewal and maintenance ofmonuments. key words: Protection, renewal, maintenance, evaluation, guidelines, architects, conservationists, heritage, price. stanejo, so dolgotrajni, a rezultati bi bili verjetno boljši kot so sedaj. Zakaj vse to pišem? Zato, ker se vedno znova pojavljajo vprašanja Kolizeja, Cukrarne, Stadiona, Krakovega ipd. in vzdrževanja objektov kulturne dediščine v mestu. Našteti objekti nezadržno propadajo, vzdrževanje pa je vsako leto bolj in bolj neustrezno in neučinkovito. Eno bistvenih, a nerešenih vprašanj je razglasitev spomenika od občinskega do državnega pomena. Spomenik razglasimo, lastniku pa ostaja skrb zanj. To je najenostavneje in brez stroškov za razglaševalca. Rezultati so znani. Kolizej propada, bile so celo smrtne žrtve, stadion ni primeren za osnovno dejavnost in tudi propada, da o cukrarni ne govorim, ki se bo vsak čas sesula sama vase. O Krakovem pa kakšne posebne zaskrbljenosti sploh nisem zasledil. Ko berem razne članke v dnevnem tisku, raznih forumih in elektronskih portalih, vedno najdem "zaprisežene varuhe" kulturne dediščine, ki točijo krokodilje solze za vsakim malce "drugačnim" objektom, ki gaje povozil čas, a je izdelek "na novo odkritega velikega arhitekta" in bi varovali vse, po dolgem in počez. Dobro vem, da če varujemo vse, ne varujemo nič. Ti "zapriseženi varuhi" so ponavadi ali na začetku svoje strokovne kariere in se želijo predstaviti javnosti z radikalno zagnanostjo ali pa so zgolj "ljubiteljsko zasvojeni" preko polresnic in polovičnih informacij. Ponavadi tudi hitro obrnejo plašč po vetru in niso prav zanesljivi v svojem delovanju. Varstvo in prenova kulturne dediščine zahteva strokovno neoporečen in selektiven pristop, kajti omejevanje napredka in razvoja iz tega naslova je tudi nedopustno. Še enkrat poudarjam, da primanjkuje vsestransko vrednotenje, ki bi ga moral opraviti konzilij strokovnjakov vseh tistih strok, ki so vpletene v reševanje problema varovanja objekta kulturne dediščine in njegovega delovanja za prihodnost. Resno in vsestransko vrednotenje je predpogoj za uspešno spomeniško zaščito. KAM? O Kolizeju in natečaju na tej lokaciji je bilo povedanega veliko in preveč. Dokler ni bilo rezultatov natečaja, se o Kolizeju ni kaj dosti govorilo. No, nekaj že, ko so bile smrtne žrtve zaradi nestrokovnih in nelegalnih posegov. Zidalo pa se je v njegovi neposredni okolici kar veliko, tudi že pred drugo svetovno vojno. Arhitekt Vladimir Mušič, avtor Delavskega doma, je po urbanističnih pogojih mestnega gradbenega urada svoj objekt zastavil tako, da je jasno razbrati misel o potrebi odstranitve Kolizeja zaradi sklenitve karejske zazidave. Ob prenovljenem Delavskem domu so po osamosvojitvi Slovenije zrasli poslovni objekti, ki "ne dajo več dihati" (v jami nekdanjega peskokopa zgrajenemu) Kolizeju. Kje so bili vsi tisti uradni in neuradni varuhi? In zakaj bi kdo šele zdaj odstopal s kakršnegakoli položaja, ko pa na prednatečajno početje na tej lokaciji ni reagiral? Koncu koncev so morali investitorji imeti vsa spomeniškovarstvena in urbanistična soglasja. Argument, da je to edina preostala zgradba tega tipa bivše Avstro-Ogrske monarhije je na majavih nogah in ne zdrži resne presoje, če ne izvemo zakaj so vse druge po širni Avstro-Ogrski podrli. O natečaju pa le to, da bi bila takšna višina stavb predvsem odraz samovoljne arhi- objestnosti, problem logistike pa za resno dejavnost prireditvene dvorane več ali manj nerešljiv. V natečajnih stanovanjskih tlorisih pa so se kot notranja oprema pojavljali klavirji, ki so imeli visoke tone na levi strani klaviature, kar je dovolj zgovorno. Na drugi strani pa nas prav ta natečaj opominja, da je to center našega mesta. To pa verjetno vsi vemo kaj pomeni. Pri odločanju o urejanju in razvoju arhitekture mesta ne smemo in ne moremo kar tako odpraviti ekonomske stroke, ampak mora biti vključena kot enakovreden dejavnik od samega začetka. Podoben problemje Plečnikov stadion. Zgrajenje bil za točno določene namene. Zato je tudi neustrezen za vse tisto, kar bi dandanes hoteli početi na njem. Da bi objekt ščitili zgolj in samo zato, ker je Plečnikov, spet ni zadosti prepričljiv argument. Gotovo je pomemben za prostorski razvoj Bežigrada, a istočasno je neviden, razen impozantne stebriščne lope pred vhodom, ki daje neverjetno močan vtis, a je skrajno zanemarjena. Nekateri objekti so zaščiteni zaradi svoje vrednosti, drugi zaradi pomembne dejavnosti, ki se je odvijala v njih. Pri stadionu je treba tudi to celostno vrednotiti in šele potem ukrepati. Ne nazadnje bi moralo priti pri mestnih svetnikih, bivših in sedanjih, do samospraševanja o lastni odgovornosti za takšno stanje kot je. O Cukrarni pa ni več vredno izgubljati besed, ker se bo vsak čas zgrnila sama vase, odlokom o zaščiti navkljub. Problem infrastrukture mesta pa leta in leta čaka, zavrt je razvoj mesta, ki bo dobil svoj zalet potem, ko si bodo na kupu ruševin vsi vmešani umili roke. In ne nazadnje o Krakovem in silnem pritisku raznih lobijev na to izjemno lokacijo v mestu. Tudi tu gre za vprašljive postopke. Investitor, ki hoče obnoviti ali zgraditi nadomestno gradnjo, dobi natančne spomeniško varstvene smernice, ki ohranjajo originalno podobo objektov na lokaciji. Pa se nenadoma pojavi izpraznjena lokacija bivšega skladišča "Dalmacija vina" in teh in takih spomeniško varstvenih smernic nekako ni čutiti. Lahko se gradi karkoli in na vprašanje zakaj, je odgovor, daje v Krakovem spomeniško zaščitena le srednjeveška parcelacija. Resnici na ljubo so res na vogalu Gradaške in Emonske ulice obstoječe stavbe polpretekle dobe vstavljene v srednjeveški urbanizem, kar bi lahko vodilo v precedens. A zdaj smo veliko bolj osveščeni in bi lahko bolj pazili na arhitekturno in urbanistično podobo Krakovega. Pri novem objektu o kakšnih spomeniškovarstvenih smernicah ali pogojih, ki bi govorili v prid celostno zaščitenega Krakovega zdaj, ko je zgrajen, ni niti slutiti. J^^P^H." . jiM ggTTv^ M " ■ T Slika 1,2: Pogled na Krakovo z mojega okna pred posegom (levo) in pogled po posegu(desno). A view of Krakovo from my window before the development (left) and after the development (right). Mogoče bi bil profit mnogo večji, če bi zgradili na tem mestu petdesetnadstropno stavbo kot kaže na primer natečaj za Kolizej. Na srečo si lobisti, investitorji in projektanti tega še ne upajo. Si bodo v kratkem? Za vsakršno prenovo je treba pridobiti spomeniško varstvene smernice. S tem se popolnoma strinjam. V teh smernicah naj bi konservatorji pristojnih zavodov podali generalno linijo varovanja in prenove. Le ta bi se morala dopolnjevati v skladu s sodelujočimi strokami, ne pa da konservator tako rekoč predpisuje tehnične in likovne rešitve, čeprav zanje nima primerne izobrazbe. Večkrat sem zasledil bolj ali manj bizarne zahteve, npr. da naj bodo stekla strešnega nastavka rdeče tonirana v barvi strešne kritine. Tu se vidi, da ni znanja osnovne geometrije. Samo telo strešnega nastavka je veliko bolj prostorsko opazno kot pa zasteklitev le tega. Stekla so pa tudi temna, brez barve, kadar v prostoru ni prižgane luči. O rdeči barvi zasteklitve in vplivih te na počutje v interieru bi zagotovo lahko kaj rekel psiholog. Podoben nesmisel je, ko se v smernicah zahteva uporaba npr. interpolacije jeklenih nosilcev med lesenimi stropniki. To je tako tehnična zahteva, da bi o njej prvo besedo lahko rekel le strokovnjak, ki bi verjetno upošteval tudi tehnološki razvoj, obnašanje sestave različnih materialov in odzivov na različne vrste obremenitev ipd. Tudi o razsvetljavi v historičnih objektih je govora v smernicah. Ne o tem kaj naj bi bilo razsvetljeno, ampak s kakšnimi sredstvi naj se to stori, kar je največkrat odvisno od modnega trenda v svetu. Resna rešitev tega vprašanja bi bilo le usklajeno delo arhitekta in specialista za razsvetljavo in konservatorja, odgovornega za objekt. Spomeniško varstvene smernice ali pogoji bi morali biti generalna linija, ki bi jo sproti in za vsak problem posebej dopolnjevali usposobljeni strokovnjaki ob smiselnem sodelovanju pristojnega konservatorja Zdaj pa še o vzdrževanju in mestni podobi. Kar nekaj stvari me je zmotilo v zadnjem času. Pri vseh pa je jasno, da ni bilo arhitekta projektanta, ki bi skrbel za strokovno izvedbo. Začnimo na Vegovi ulici. Plečnikove herme z Dolinarjevimi portretnimi plastikami južnoslovanskih skladateljev so se zaradi ob njih rastočih dreves nagnile. Sestavljene so iz elementov kot pri klasičnem stebru: portret/kapitel, soha z napisom/trup in baza, ki stoji na krovni plošči opornega zidca. Če že postavljamo spomenik v vertikalo, ga je treba postaviti v celoti! Tako pa je baza ostala poševna, trup so podložili z lesenimi zagozdami in razliko zapolnili s cementno malto, da je dobil vertikalen položaj. Ta nova spojnica je na prednji strani spomenika debela do 2 cm in počasi preide na zadnji strani v nič. Zunanje stopnišče pred Glasbeno matico, kije bilo včasih iz lokalnega kamna (podpečan) je bilo zamenjano s kraškim kamnom (Lipica). Lahko, da so se izgovarjali, da podpečana ni več dobiti, a to ne bo držalo, ker ima Mineral svoj obrat prav v Podpeči in takšno količino kamna bi lahko pripravili, če bi KAM? stopnišče in ploščad preložili z novimi dopolnitvami, kot je bilo do zdaj v navadi. Verjetno je temu botrovala najnižja cena ponujene rešitve? Še hujšaje obdelava stopnic. Ne vem od kod je prišlo v navado, da se "štokajo" tudi nosovi stopnic?! Nikjer več ne vidim štokanega zrcala nastopne ploskve, poliranega okvira okoli le te, poliraneganosu in čela stopnic. Slika 3: Herme s portretno plastiko južnoslovanskih skladateljev, Vegova ulica. Hermas with portrait plastics of Southern Slavic composers, Vegova Street. Slika 4: Spojnica med trupom in bazo Gallusove herme, Vegova ulica. The bond between the body and base ofGallus's herma, Vegova Street. Slika 5: Stopnišče pred Glasbeno matico, Vegova ulica. . Stairway in front of the Philharmonic Society, Vegova Street. Na podoben način so uničili notranje stopnišče Deželnega dvorca (Univerze), pa še kakšen objekt bi se dalo našteti. Da bo podoba popolna pa še malo zunanje stopnišče s Peternelove ulice na ploščad pred Glasbeno Matico. Pravilo pri stopnicah, ki se priključujejo na poševni pločnik je, da mora biti največja višina vseh stopnic izračunana višina stopnice po obrazcu za zunanje stopnice. Priključna stopnica na zgornjem delu poševno tekočega pločnikapaje lahko nižja. Tuje spodnja stopnica za cca 5cm višja od ostalih stopnic. Če nič drugega gre za varnost pri uporabi takega stopnišča in pustimo vnemar pravilnost izvedbe, estetiko ipd. Slika 6: Stopnišče na ploščad pred Glasbeno matico, Peternelova ulica. . Stairway to the platform in front of the Philharmonic Society, Peternelova Street. Takoj zraven stoji Deželni dvorec (Univerza), ki je končno dobil prenovljeno podobo. Tudi tu se sprašujem kdo neki je napravil načrt fasade z vsemi barvnimi členitvami in izborom barvnih odtenkov? Če gaje sploh kdo! Veliko je nedoslednosti pri uglaševanju arhitekturne in barvne členitve. Ponavadi so arhitekturni členi obravnavani enotno. Na primer: če pri stebrih (lizenah) temneje toniramo kapitel, morata biti baza in postament prav taka, trup pa je lahko v drugačnem tonu. Podobne nerodnosti se pojavljajo tudi pri horizontalnih vencih in pasovih. Podoba je, kot da so sproti ugotavljali kako barvno obdelati fasado. Domnevam in slutim, da je šlo brez natančnega načrta fasade in označitve barvnih členitev. Najbolj pa zmoti obdelava medaljona nad stranskim vhodom na Gosposki ulici. Slepi medaljon je navadno obdelan nevtralno in enotno v enem barvnem odtenku, tako kot okvir medaljona. Tu pa je slepo polje pozlačeno. Nedopusten poseg, ki daje slutiti vnos nižje kulturne ravni tudi na področje prenove. Slika 7: Deželni dvorec, Peternelova ulica. The Provincial Palace, Peternelova Street. Črtomir Mihelj KAM? Da počasi zaključim pa moram omeniti še veliko slabši primer prenove fasade stavbe bivše Trboveljske premogokopne družbe d.d. na Župančičevi ulici. To palačo so nam naši učitelji arhitekture dajali kot primer kako se da s skromnimi sredstvi doseči trdnost, veličastnost, skratka pomen stavbe. Sama arhitekturna kompozicija stavbe je zasnovana trdno, težko, kot nekaj, kar varuje vrednost lastnika. Temna in enotna barva je to še podkrepila. Navkljub ometu (terranova) je temno siva stavba z ozkimi in visokimi odprtinami, portikom, opremljenim z dorskimi stebri, dajala resnično mogočen vtis. Danes prenovljena in barvno predrugačena fasada daje vtis lahkotnosti in igrivosti. Portik je v svetlem tonu, prav tako arhitekturni členi fasade. Daleč od tistega, kar je bilo prvotno. Sprašujem se ali je prenova fasade stekla po originalnem načrtu ali kakšni inačici, ali pa je le nekomu preblisnilo, da je treba fasado narediti bolj "veselo" in napraviti ta del mesta bolj "odprt". Če je bil to vzrok za današnjo podobo, vsekakor ne bi smeli napraviti takšnih vertikalnih odtočnih žlebov. To pa je skrajni primitivizem. V osi arhitekturnih členov potekajo vertikalni odtočni žlebovi kvadratnega profila cca 30/30 cm, ki se izogibajo horizontalnim arhitekturnim členitvam. Slika 9: Prenovljena fasada cerkve na Rožniku, detajl zvonika. Restoredfacade ofthe Church on Rožnik, detail ofthe bell tower. Lahko smo samo še zgroženi ob misli, da se bo tak "inovatorsko/najcenejši" način prenove nadaljeval. Preden zaključim pa še to, da je bila nekaj časa nazaj v Dnevniku objavljena fotografija kako se je udrla streha spomeniško zaščitene Riklijeve vile na Bledu. Dodatne besede so odveč. Edina misel, s katero bi zaključil opise v zadnjem času videnega in branega je, da je treba vložiti kar največje napore za vzgojo arhitektov konservatorjev, urediti zakonodajo z vsemi iz nje izhajajočimi pristojnostmi glede izbora projektantov in izvajalcev, da najnižja ponudbena cena ne bo edini in zadostni pogoj za pridobivanje dela, ampak bo najvišja mogoča garancija kvaliteta. Slika 8: Odtočni žleb na stavbi bivše Trbovljske premogokopne družbe d.d., Cankarjeva ulica. Gutter on the former Trbovlje Coalmining Company Building, Cankarjeva Street. Plečnik je v Peklenskem dvorišču Križank pokazal primer kako se arhitekturno uredijo vertikalni žlebovi, prav tako Ravnikar v Študentskem naselju v Rožni dolini. Palača zaradi nove podobe ni več palača, ampak oduren spomenik kleparskim delom in odvodnjavanju strehe. Kot slab primer prenove bi omenil še cerkev na Rožniku. Dolgo časa, kar predolgo, so obnavljali fasado, katere prenovljeno podobo so obiskovalci Rožnika nestrpno pričakovali. Ko so odstranili odre se je zableščala fasada, ki pa jo žal kvari slaba obnova arhitekturnih profilov. Namesto da bi poškodovane profile zamenjali z novimi natančnimi odlitki ali z vlečenjem ^profilov na mestu, so jih enostavno nestrokovno zamazali. Četudi so visoko na zvoniku, to še ni opravičilo za nemarno delo. Velika prizadevanja, velika vložena sredstva se zaradi takih nedoslednosti enostavno razvrednotijo. Tudi tu se sprašujem ali je bil prisoten arhitekt, projektant prenove. doc Črtomir Mihelj Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani crtomir. mihelj@fa.uni-lj.si Domen Zupančič 2oo5/2 AR izvleček Obnova je dinamični proces. Predhodno zastavljeno hipotezo, ki izhaja iz Norberg-Schulzove definicije entitet arhitekture prek članka dokazujem s teoretičnimi ugotovitvami na osnovi epistemologije in na praktičnem apliciranju problematike v prostoru. Preučevanje pojmov privede do spoznanj, daje pojmovanje raznoliko predvsem zaradi nepoznavanja celote. Mešanost uporabe in pregovorna skupna nedejavnost strok implicira na zmedo pri uporabi in tudi pri sami realizaciji obnove. Urejanje dokumentacije je oteženo, saj so posamezni podatki nedostopni, težje dostopni ali pa sploh nezaznavni. Slovenija ima s svojo razpršeno gradnjo vernakularnih objektov potencialne možnosti razvoja prostora. Razpršeni objekti kot so kašče, sušilnice in kozolci ustvarjajo obstoječ fleksibilni mrežni sistem stavbnega tkiva. Objekti niso bili zakonsko določeni, temveč izvorno izhajajo iz potreb posameznika, namena objekta in poznavanja naravne krajine (prostora). Nastali so s samoregulativo, z zavedanjem ekonomike gradnje in preživetja. Mrežni sistem nudi programsko oplemenitenje in posledično spodbuja razvoj regije na lokalnem nivoju. Programske vsebine, začenši od specializiranih etnoloških knjižnic (ne muzejev) do vernakularnih samoniklih vasi ali njihovih delov, nudijo popestritev turistične ponudbe. Turizem v smislu raziskovalnega turizma, s prvinami kulturne raznolikosti in vpetosti v naravno krajino je zagotovilo uspeha. Seštevek obeh danosti generia unicum in tako ne vzpostavlja konkurenčnosti turistične ponudbe med pokrajinami, temveč jih povezuje. Povezanost je mogoča prav z uporabo skupne razvojne matrike in uporabo prostorske baze planoteke in grafičnih zakonskih določil. ključne besede: obnova, terminologija v arhitekturi, planoteka, arheosistem. abstract Renewal is a dynamic process. In the article I prove the stated hypothesis, which evolves from Norberg-Schulz's definition of architectural entities, with theoretical findings based on epistemology and practical application of the issue into space. Research ofthe subject leads to the conclusion: definitions vary, basically because of neglectfor the whole. Mixing of uses and the proverbial lack of common activity of the professions imply confusion in use and correspondingly in execution of renewal. Organising documentation is hindered since particular data is inaccessible, difficult to reach or non-extant. With its dispersed structure of vernacular buildings Slovenia has potentials for developing its space. Dispersed buildings, such as haylofts, drying facilities and hayracks, form the extant flexible network system ofbuilt tissue. These buildings were never legally predefined, but originate from user's needs, the building's function and knowledge of the natural environment (space). They emerged from self-regulation and consciousness about economic building and survival. The network system offers programmatic upgrading and consequentially stimulates regional development on the local level. Programme contents, beginning with specialised ethnological libraries (not museums) to vernacular self-emergent villages or their parts, offer diversified tourist offer. Tourism, seen as research tourism with elements of cultural diversity and ties to the natural environment, is the guarantee ofsuccess. The sum ofboth amenities generates a unique product, thus doesn't establish competing tourism offers amongst regions, but one that links them. Using a common development matrix and physical database - the planotecque, enables such links. In conclusion a summarised confirmation of the starting hypothesis is given, with thoughts about the present mission ofthe architect. key words: Renewal, terminology of architecture, planotecque, archaeo-system. Arhitekt načrtuje prostore za bivanje, torej riše in nato gradi. Objekt je danost v prostoru, ki v svojem življenjskem ciklusu doživlja spremembe in na neki točki potrebuje novo kalibrirano vizijo, da se proces obnove začne. Obnova v arhitekturi torej temelji na spoznanju, da je to, kar želimo obnavljati, prešlo iz zadostnega stanja v stanje nezadostnosti. V praksi omenjeni besedi nadomešča besedna zveza standard kvalitete bivanja. Termin kvaliteta bivanja pa je v tesni povezavi z nazori posameznika, vrednotami družbe, kulturo bivanja na obravnavanem območju, kjer naj bi se obnova vršila ter ne nazadnje z danostmi okolja. Ugotovitve lahko strnem na dva pola: genotip posameznika določa življenje, arhitekturo in tudi obnovo ter fenotip okolja določa družbene norme in fizične danosti prostora. Norberg-Schulz utemeljuje tovrstno spoznanje s trditvijo, daje prostor arhitekture možno odkriti le prek spoznavanja življenja [Schulz, 1990:12]. Izhodišče razmišljanja je fizični prostor. Z rojstvom smo postavljeni v dani prostor, ki ga je postavil človek in je vpet v zgodovinski tok dogajanja. Prva izhodiščna točka je danost in ne izbira, potrebno je sprejeti razmere in na osnovi teh rasti. Osnovni korak je identifikacija s svetom, ki nas obdaja. Za izhodišče postavljam Norberg-Schulzove entitete arhitekture: morfologija, topologija in tipologija. Delitev osnovnih likov in mas je grafična predstavitev ekonomike razmišljanja in sestavljanja. Koncepti so tako splošni, da jih je mogoče uporabiti za analizo in razlago monumentalnih, religioznih objektov kot tudi preprostih minornih (odvisno od opazovalca) elementov in sklopov vernakularne arhitekture. Vezni člen različnih arhitektur je spoznanje prvobitnih načel: osnovna matematična načela (razmerja), logika reševanja prostorskih problemov (sestavljanje) in bivanje (preživetje). Vse ostalo je družbena plast arhitekture. Delovna hipoteza Morfologija je genotip v razmišljanju, preprosti liki se sestavljajo in delijo; topologija umešča strukturo, ki je kompozicijsko usklajena, v prostor in ne nazadnje ob preveritvi v prostoru in času nastane tipologija objekta. Obnova v arhitekturi je možna le s spoznanjem, da ima preprosta rešitev sposobnost preživetja in obstoja. Preprostost, jasnost in logičnost so vodilo na vseh nivojih urejanja tovrstne problematike, tako na področju zakonodaje, investicij, politike in upravljanja. Transparentnost procesov implicira večjo prilagodljivost vseh akterjev posameznega procesa obnove. Obnova ni retrogradna veja arhitektovega načrtovanja, temveč je del odraščanja arhitekta, kjer pridobi nova spoznanja, preverja teoretične kompozicijske principe in implicira nove arhitekturne elemente z ozirom na danosti okolja. Epistemološki pogled na tematiko obnove Nejasno pojmovanje pojmov, nejasne definicije, izvirajo iz neadekvatnega sodelovanjamed filozofskim in tehničnim gledanjem na problematiko [Fister, 1979: 15]. Menim, da je razumevanje obnove preveč okleščeno in utesnjeno. V praksi obstajajo različna poimenovanja obnove objektov, ki izhajajo iz ekonomskih, pravnih, konservatorskih, gradbenih in arhitekturnih področij: - upravljanje, - vzdrževanje, - adaptacije, - asanacije, - prenove, - obnove, - rekonstrukcije. Preseganje okvirja objekta vpeljuje v seznam še naslednje termine: - kontinuitetarazvojavprostoru, - oživitev (revitalizacija) območja, - reurbanizacija (renovatio urbis), - reruralizacija(renovatioruralis-odgovor na reurbanizacijo) - akcijski načrti obnove retrogradnih ali nevarnih območji, - itd. Nedvomno je področje obnove, ki presega kontekst objekta mehkejše z vidika stroke, saj v tem primeru zajema širši prostor, več igralcev, več podatkov in večje število inhibitorjev, lobistov in ostalih dejavnikov šuma pri komunikaciji med nosilci problematike in reševalci problematike. Tovrstna tema presega okvir in namen tega članka, naj se vrnem k osnovnim izrazom. posredne možnosti strateške makroekonomske odločitve prenos kulturne identitete na ostala področja razvoj turistične ponudbe alokacija proračunskih sredstev za razvoj kulture dvig kvalitete bivanjskega okolja razumevanje vernakularne arhitekture in ekonomike neposredne možnosti študije upravičenosti prilagoditve zakonskih uredb upoštevanje v prostorskih izvedbenih aktih oblikovanje vrednostnega sistema za namene investicij pilotski projekti (razvojni, izobraževalni) sistem certificiranja dediščine izobraževanje mojstrov ocene stabilnosti naložb za potrebe upravljavcev ocene adaptacij, predelav in asanacij diagnosticiranje poškodb oz. vzrokov poškodb razvoj praktične platforme obravnave stanja arhitekturne analize prostorske analize infrastrukturne študije nove metodologije raziskovanja in dokumentiranja dvig ugleda fakultete kot krovne organizacije povečanje založniške dejavnosti fakultete Slika 1: Odmevnost planoteke. An echo of spatial database. Vsak izmed naštetih terminov obnove objekta pokriva svoj del radija s svojim načrtom delovanja (upravljalski načrt, načrti vzdrževanja posameznih vgrajenih elementov in sklopov, načrt adaptacije, načrt obnovitvenih del, celovita dokumentacija prenove, celovita dokumentacija rekonstrukcije). Upravljanje objekta je osnovni proces in najmanj posega v zasnovo objekta, upravljanje je mehka obnova. Osnovno vodilo upravljanja je skrb za zadoščanje vsem upravičenim potrebam objekta. V neposredni relaciji je vzdrževanje, ki je v domeni tehničnega osebja. Redno vzdrževanje objekta ne posega v konstrukcijo ali videz z vidika večjih sprememb, temveč z manjšimi popravili ali zamenjavami posameznih delov elementov (nasadila pri stavbnem pohištvu, posamezne letvice tlaka, pleskanje,...). Adaptacija se načeloma nanaša na del objekta, v glavnem na posamezne vgrajene sklope (streha, posamezne fasade objekta, stavbno pohištvo, komunikacijske površine, tehnične površine, posamezne bivalne površine). Asanacija je ozek termin, ki opredeljuje izboljšanje razmer in dvig zdravstvenega standarda. Obnova je obnovitev, ki zajema širše območje kot je etaža ali več etaž skupaj, fasade objekta, zunanje površine. Obnova in adaptacija ne posegata v konstrukcijo z namenom načrtnega spreminjanja, temveč z namenom celovitega vzdrževanja celote objekta z ozirom na obstoječo prostorsko danost in sodobno oblikovanje prostora. Pri tovrstnih procesih gre za uporabo enakih oz. sorodnih gradiv obstoječih arhitekturnih elementov, ali pa popolno diametralnost, ki ločuje staro in novo. Besedo obnova tvorita dve besedi ob nova, razlaga z vidika arhitekture je jasna, ob staro pridenem novo. Tesno temu sledi prenova, ki pa zajema predpono pre-. Izvršitev predpone pre- je mogoča le tedaj, ko nekaj že obstaja in to kasneje predelamo, prenovimo, posodobimo. Prenova, drugače kot obnova, izhaja od zunaj navznoter. Obnova je inertna vzpodbuda z vidika objekta, prenova pa je vzpodbuda iz okolja na objekt. V praksi se prav prenova izkaže kot bojišče za lomljenje strokovnih in manj strokovnih kopij med različnimi igralci, ki so vpleteni v tej igri. Na tem mestu je koristna Kantova ekonomična misel, človek oziroma človeštvo naj odraste, to pa je mogoče le, če začne uporabljati svoj lastni razum, namesto da se opira na predsodke in avtoritete. Prenova je vpeljevanje novega v staro: pre-uči, pre-delaj obstoječe in zasnuj novo. V tej luči je možno razumeti tridelnost metodologije Norberg- Schulza. Analogije na temo prenove, a z vidika bivanja in preživetja, omenja arheoantropolog Egenter. Prenovitev je torej obnova in zavestno vpeljevanje novih elementov, transformacij obstoječe konstrukcije, uporaba novih materialov in ostalih konceptov (filozofskih, zgodovinskih, tehnoloških) oblikovanja prostora. Prenova zahteva poglobljeno študijo obstoječega stanja, interno strokovno podprto diskusijo in odprt zunanji dialog med različnimi ustanovami in interesnimi skupinami. Diskusija izpostavi štiri entitete, ki generirajo konfliktnost med strokami: zasnova, konstrukcija, material in izvedba. Prenova nudi mutacije in permutacije obstoječega stavbnega tkiva; pavšalnost in upoštevanje le posameznih vplivnih dejavnikov (finančni, časovno nepreverjeni materiali, substitucije materialov na osnovi vizualnosti) vodi do epidemije slabe obnove. Posledično do povečanja stroškov upravljanja in vzdrževanja, kar je nenazadnje korak nazaj. Rekonstrukcija je termin, ki opredeli postavitev objekta, sklopa objektov ali še širše, v stanje nekega določenega obdobja. Pri rekonstrukciji gre izpostaviti problematiko določitve izvornega, izvirnega, originalnega in pristnega; torej je problem rekonstrukcije prav v dogovorni določitvi stanja, ki ga rekonstrukcija želi predstaviti. 2. člen ZGO-1 v točki 7.2 opredeljuje rekonstrukcijo objekta kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta. Prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam. Rekonstrukcija je izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, zunanji izgled in namembnost objekta, se pa spreminjajo njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost in se izvedejo druge izboljšave objekta. Reševanje prostorske problematike v okvirih obnove ali prenove z vidika rekonstrukcije trči v težave. Prenova stremi k novemu, obnova stremi k sedanjemu, rekonstrukcija pa nedvomno strmi k nekdanjemu. Prostor bivanja ne more postati muzej. Rekonstrukcija celote zajema tudi bivanje od načina priprave hrane do načina spanja, obdelovanja zemlje in upravljanja. Smiselnost rekonstrukcij je v izobraževalnem smislukot arhitekturi s sporočilnostjo preteklosti. Edukacija, kulturna identifikacija, spoznanje preteklosti je prek rekonstrukcije predstavljiva in otipljiva (kar pri multimedijski rekonstrukciji ni mogoče). Ne glede na različnost dojemanja omenjenih terminov jih povezuje skupna ideja, kontinuiteta razvoja in vzorcev bivanja, dejansko fenotip, kije oblikovan na osnovi genotipa. Torišče obnove je v danem trenutku razdeljeno na tri nivoje: nivo življenjskega standarda, nivo tehnologije in nivo zakonodaje. Arheosistem Prilagajanje obsega procese samoobnove in samoregulacije. Razumevanje autoregulacije in konjukturnosti ni povsem samoumevna teza, ob obnovi povojne Jugoslavije leta 1945 so nastajale knjige, katerih sporočilnost je bila v prekinitvi retrogradnosti (t.i. kmečke graditve) in prehodu v novodobno gradnjo doma. Kregar nagovarja bralca: napravimo si končni, popolni načrt kmečkega doma zase in za bodoče rodove [Kregar, 1943: 6]. Upoštevaje čas nastanka je stavek razumljiv, a z vidika današnjih dni je čutiti naivnost in vznesenost, ki sta samonikli arhitekturi tuji. V vernakularnem arheosistemu, ki je podoben ekosistemu v naravi, je vse podrejeno delovanju in funkciji. Vrednote so temeljno načelo, določajo razvoj in obstoj. Kvalitetne vrednote, izhajajoče iz potreb uporabnika in razumevanju okolja so usmerile vernakularno arhitekturo na pot evolucije. Revolucije v vernakularnosti ni. Vse je pogojeno postopnemu razvoju. Univerzalnost arhitekture je na nivoju principa, reda. Pojavnost paje vedno unikatna, ponovljiva v svojem bistvu in ne v fizični pojavnosti. Tako kot življenje samo. Raziskovanja v vernakularni arhitekturi neprestano odkrivajo nove oblike bivališč in naprav, a vse temeljijo na načelu sestavljivosti, preprostosti sklopa, jasnosti funkcije in logičnosti uporabe. Prikaz metodologije ekonomike objekta je nedvomno osvetlil ozadje ekonomike, ki je srž vseh ključnih odločitev v vernakularni arhitekturi. Vernakularna arhitektura v sistemu nedoločenosti se naslanja na lokacijo. Nastala kulturna krajina je zlitje grajenega in naravnega okolja. Preživetje v kulturni prostorska baza PLANOTEKA krajini pomeni živeti po meri možnosti, ki jih nudi okolje in znanje. Vključuje še dejavnik časa, generacija mora živeti tako, da bodo potomci lahko živeli naprej. Razumevanje cene v vernakularni arhitekturi ni enako razumevanju cene v današnjem času. Danes pomeni cena število enot denarja, ki ga potrebujem, da bom nekaj kupil. Denar služimo s svojim delom, z denarjem si kupujemo materialne dobrine, ki jih potrebujemo ali pa jih ne moremo ali pa ne znamo opraviti sami. Današnji družbi primanjkuje časa, stopnjuje se količina časa, preživetega v službi in zmanjšuje se količina prostega časa. SKLADI, PRORAČUNSKA SREDSTVA ALI / IN >5 € URADI, CEHOVSKA ZDRUZENJA, IZOBRAŽEVALNE ORGANIZACIJE, STROKOVNI SVETOVALCI PORABNIK SREDSTEV, GOSPODARSTVO IZOBRAŽEVANJE Slika 2: Shema razdelitve finančnih sredstev in posredovanja znanja. Scheme of financial transfer and knowledge sharing. Vernakularnost ni le arhitektura, temveč je način razmišljanja, upravljanja z viri (materialni, nematerialni čas) in bivanje. Danes je denar = čas. Ob nastajanju vernakularne arhitekture ob prelomu prejšnjega stoletjaje bilo v družbi več časa in manj denarja. Slamnata streha je bila neprecenljiva v denarju, a popolnoma določljiva v času. Časovna količina je ostala do današnjih dni enaka, ne prizadene jo inflacija. Jurčičevo rojstno hišo (bajto) na Muljavi so leta 1994 prekrili s slamo, gradivo so čakali dve leti, navkljub zagotovljenim finančnim sredstvom. Vernakularnost je tesno povezana z gradivi, razumevanjem njihovega ciklusa in poznavanjem delovanja. Rž za streho na Muljavi je rasla dve leti, dvakrat po pol količine, vzrok ni samo v počasni rasti, temveč tudi v upravljanju z razpoložljivimi površinami (njivami). Intenzivna pridelava žita je usmerjena na pridelek zrna in na težo klasa, žito za slamnato streho pa potrebuje manjši klas in daljše steblo. Poleg fizične razlike med žitom, namenjenim prehrani oz. strehi, je razlika tudi v kvaliteti stebla. Hitro rastoče steblo ima mehkejšo strukturo, ki je manj odporna na plesni in mehanske poškodbe, kar dodatno skrajšuje življenjsko dobo slamnate strehe. Kakorkoli delimo problematiko, ugotavljamo zveznost časa. Količine, ki bodo zagotovile iskano kakovost in kvaliteto oblikovanega prostora, potrebujejo svoj čas. Tudi beton potrebuje svoj čas (lunin mesec 28 dni), da pridobi tlačno trdnost. Čas je bil dosegljiv, prosti čas ni bil namenjen zapravljanju časa, temveč učenju, zabavi, igri, a vedno edukaciji. Spomnim naj na igro otrok in treh palic. Bivajoči v prostoru razume pojem dosegljivosti. Dosegati tisto do kamor sežem, telesno, socialno, kulturno, psihološko, umsko in družbeno. Dosegljivost materiala v vernakularni arhitekturi ni presegala vplivnega območja tovrstne arhitekture. Vplivno območje posamezne vernakularne arhitekture sovpada z mejami posameznih tipov v tej arhitekturi. Bivališča, odkrita na otočju Orkney, so pokazala na vlogo moškega in ženske v matriki vernakularnosti. Moški je bival bližje vhodu, ženska ob ognjišču, preslikano v sistem odnosov ta opis pomeni, da: moški varuje in ženska skrbi. Prav enak vzorec zasledimo pri vernakularni arhitekturi. Ženskaje skrbela za hišo in moški za varnost celote (pater familias). Moški je sejal, oral, sekal, vgrajeval in obdeloval makrokozmos. Ženaje imela svoj vrtiček ob hiši in malo njivo, kjer je rasla slama za streho, korenje za svinje in rože - mikrokozmos. Žena je znala bolje žeti, nežnejše roke so manj poškodovale slamo, ročnost ženskih rok je natančneje ovila snop slame in skrbno oko (izhajajoča iz materinske skrbi) je ločilo le najboljšo slamo za sleme in zatrep oz. čop. Ženaje hišo bolje poznala, bivala je v njej, kuhala in kurila je v črni kuhinji, vedela je kje spušča streha. Menim, da mnogo slamnatih streh ne bi obstalo brez ženske skrbnosti. A naj se vrnem k dosegljivosti. Ponuja se vprašanje: zakaj se ni razvil trg slame kot strešne kritine ali pa trg skodel? Vzrok je preprost: k lastništvu domačije je spadala priprava nadomestnih / potrošnih elementov arhitekture. Prodaja nekajletnega pridelka slame ni prišla v poštev zaradi preprostega razloga, bojazni pred nesrečo (požar, veter). Slama v kašči je bila pasivna varnost, kot dragocenosti v sefu, brez nje je bil ogrožen obstoj hiše, tako v fizičnem kot socialnem pogledu. Vernakularna arhitektura ni nastajala z arhitektom, postavljal jo je posameznik, bivajoči človek v času in v prostoru. Današnji človek je uporabnik potrošnik, čas za raziskovanje in igro bivanja ima strogo odmerjen med kopico opravkov in nalog kot član družbe / družine. Arhitekt je tisti, ki raziskuje prostor, razumeva principe, se uči standardov preteklosti, zakonov itd. Osnovno poslanstvo arhitektov je načrtovanje in oblikovanje prostora za bivanje; doba, v kateri živimo danes, pa postavlja ob bok oblikovanju in načrtovanju še svetovanje in izobraževanje. S tem ne mislim le lastnega izobraževanja arhitektov, ampak izobraževanje strank, naročnikov. Arhitekt je odvetnik prostora, oblikuje prostor za bivanje človeka in razume "pravni" sistem prostora. Na tem mestu gre poudariti, daje arhitekt povezovalni element v matriki strokovnjakov, ki sodelujejo pri obnovi in mora kot tak prevzeti popolno odgovornost in probleme reševati tudi z veliko mero etike, spoštovanja kulture in danosti okolja. Matrika strokovnjakov je obširna, predvsem pa v danih razmerah nima jasno opredeljenih prioritet sodelujočih posameznih strokovnjakov. Privzgojeno nezaupanje med posameznimi udeleženci pri obnovi poraja dodatne ovire, ki jih je možno zaznati v časovni neodzivnosti, okleščeni podatkovni dokumentaciji in nenazadnje v finančni porabi, zaradi vzpostavitve vzporednih baz prostorskih podatkov in ostalih dokumentacij. Vzporednost podatkovnih baz je v določeni meri varovalka v primeru nesreče ali izgube. V nadaljevanju bom predstavil pogled na praktično vrednost obnove, razumevanja relacij in upravičenosti prostorskih baz podatkov. Arhitektura in ekonomija Razpršene povezave med predlaganimi objekti arhitekturne in prostorske baze so koristne za različne uporabnike. Ločimo cestne povezave za prevoz z motornimi vozili in poti za sprehajalce. Suha opredelitev na dve skupini skriva posamezne ciljne uporabnike, ki so strukturno močno različni: šolska mladina, etnologi, ekologi, biologi, lesarji, gradbeniki, arhitekti, geografi, gostinci, vinarji, živilci, športniki, rekreativci, starejši prebivalci, meščani, itd. Navzven nekoherentna skupina potencialnih uporabnikov ima skupne cilje in potrebe: raziskovanje, spoznavanje, učenje, sproščanje. Ekonomska prednost izbire teh objektov je utemeljena prek naslednjih ugotovitev: - objekti že obstajajo v prostoru - ni potrebe po iskanju lokacije, študijah pozidave, - enkratnost morfološke lokacije - atraktivnost pogledov, dominantni položaj v sklopu domačije, sončne lege, vetrovno izpostavljene lege, del obzidja, - morfološke enote lokacij objektov so različne - nekateri objekti stojijo na kmetijskih zemljiščih, gozdnih robovih, močvirjih, - lega objekta je bila preddoločena v preteklosti na osnovi njegovega namena, - preprosta gradnja z uporabo lokalnih materialov, - optimiziranje že obstoječe grajene strukture - plombiranje vaškega tkiva, - predhodna kvalitetna baza podatkov s podanimi smernicami - manj ovir med idejo in realizacijo; - rekonstrukcije in adaptacije objektov so finančno ugodnejše kot novogradnje podobnih objektov - manj posegov strojne mehanizacije, - načelo od splošnega (strategije) k posebnemu (realizacija). Dvomi o ekonomski upravičenosti obnove teh objektov izvirajo predvsem iz nepoznavanja problematike in ohlapnega odnosa do kulturne dediščine, kije del unikuma slovenskega ozemlja. Vrednost kozolca kot značilnega oblikovalca pokrajine in tudi kot dela turističnega produkta je za prostor Slovenije izjemnega pomena. Arhitektura v današnjem času z nekaterimi dvojnimi moralnimi držami zapravlja zemljišča. Ekonomski pritiski in izpeljave posameznih projektov vodijo do večgeneracijske izgube zemljišč in neposrednega uničenja ambientalnosti ter identitete arhitekture. Cilji strategije turizma za obdobje 2002/2006 so jasno opredeljeni in stremijo k povečanju števila turističnih kmetij, ležišč v hotelih družinskega tipa in izpeljavi investicijskega ciklusa. Obstoječi objekti predstavljajo možnosti koriščenja v turistične namene. Zagotovo v to skupino ne spadajo vsi, a vendar jih je mogoče z ustrezno prostorsko analizo vanjo vključiti precejšen delež. Turizem Slovenija ima zelo ugodno poklicno in izobrazbeno sestavo tujih gostov: več kot polovica jih je višje ali visoko izobraženih. Poleg tega ima zelo dobro ohranjeno naravno dediščino in tudi bogato kulturno dediščino ter dejavno sočasno ustvarjanje na področju kulture [Lebe, 2000]. Prav zato mora biti razvoj turizma načrtovan in usmerjen, sicer se lahko pozitivni učinki kaj kmalu spremenijo v negativne [Koprivnikar, 2002: 5]. Trženje unikuma Slovenije je smernica kulturnega turizma, ki upošteva vseobsežnost raznolikega območja kulturne dediščine. Poglavitni namen kulturne dejavnosti je povečevanje ugleda določene družbe in njenih uspehov. Posredni učinki turistične ponudbe skozi optiko kulture so vidni v dvigu ugleda posamezne lokacije, ki v času globalne konkurenčne bitke dobiva na pomembnosti. Splošni masovni turizem je hedonistično usmerjen tok ljudi, ki potujejo zaradi menjave lokacije (dom - nekam drugam). V popolnoma avtonomnih hotelskih enklavah je ponudba neodvisna od zunanjih dejavnikov. Lokacija enklave je odvisna le od geografske pozicije in imaginarne predstave do zgodovinskih dejstev Lloret de Mar (Španija), Kreta (Grčija), Sharm el Sheik (Egipt). Skupna značilnost uporabnikov teh uslug je udobnost, lagodnost uživanja, kjer je nujna konstantna ponudba vseh dobrin (bazeni, hrana, vreme). Nasprotje tem dejavnikom je kulturni turizem, kjer so možna odstopanja od idealov, a so še vedno v območju dovoljenih (dogovorjenih) standardov. Kulturni turist išče posebnosti in se zaveda neponovljivosti lokacije in z njo povezane kombinacije ostalih dejavnikov (ljudje, zgodovina, klimatski pogoji, gospodarstvo, jezik ...). Elastičnost ponudbe je del kulturnega turizma in predstavlja preslikavo človeškega zavedanja, da je vsak dan sicer drugačen od dneva, a je le-temu soroden. Odvisnost od vremenskih danosti, letine in ostalih dejavnikov, ki vplivajo na končno dojemanje kvalitete ponudbe, je del zavedanja potrošnika. Ponudba domačih produktov, ki so deklarirani kot biološko pridelani, je variabilna. Krma za pridelavo biološkega sira ne sme vključevati silaže in ostalih dodatkov ali krmil. Osnovna krma je seno, ki je bilo naravno sušeno. Neupoštevanje teh zakonitosti vodi do neustreznih končnih mlečnih izdelkov. Nedvomno predstavlja tovrsten način priprave mlečnih izdelkov večje tveganje za proizvajalca - odvisnost od klimatskih pogojev ni zagotovilo preživetja ali stalne zaposlenosti. Z ekonomskega vidika je biološka Slika 3: Shema sistemskega delovanja fakultete in planoteka. Scheme offaculty organization and management of spatial database. pridelava živil preprostejša, a socialno-ekonomsko kompleksnejša. Posameznik stremi po doseganju lastne blaginje v materialni manifestaciji lastnega dela (preživetje) in socialnemu statusu v družbi (ugled, moč). Kvalitetne turistične kmetije so dokaz, da je možno sočasno delovanje kmetijstva, turizma, varovanja identitete in razvoja (utrjevanje) ekološke osveščenosti uporabnikov. Tovrstni turizem umeščamo v etnološki turizem. Slika 4: Grafični del zakonskega člena, ki opisuje kašče. Graphical presentation of article describing granary. Zaposljivost Pogačnik ugotavlja, da bo polkmetstvo v prihodnosti ohranjalo tradicionalno agrarno krajino, hkrati priznava na paradoksalnost trditve, saj je bil prav polkmet glavni krivec za urbanizacijo podeželja in posledica je bila izguba ruralne dediščine v Sloveniji. Polkmetstvo je del sive ekonomije; z omogočanjem zaposlitve na domu, kot dopolnilne dejavnosti bi stanje omilili. Na ta način bi se ohranjala tudi pokrajina za potrebe turizma, rekreacije v naravnem okolju in varstvo pred naravnimi nesrečami. Polkmetje bi morali biti v takšnih okoljih tudi finančno subvencionirani [Pogačnik, 2000: 55]. Na tem mestu se z avtorjem ne strinjam, saj finančno podpiranje zaposlitve na domu ne nudi zagotovila uspešnosti. Poraba davkoplačevalskega denarja bi bila nesmotrna. Smotrnejša poraba sredstev je v kombinaciji s projektnim reševanjem problematike. Praktično to pomeni, da je zaposlitev stimulirana prek dodatnih strokovnih izobraževanj na lokalnem ali regionalnem nivoju, kjer slušatelji po uspešno opravljenih izobraževanjih prejmejo certifikate usposobljenosti, ki jim omogočajo zaposlitev na domu in nudijo davčne ugodnosti. Opredelitev stremi h kvalitativni zaposlenosti prebivalstva - kvantiteta ni razlog uspešnosti. Vzroki take organizacije zaposlitve so v preprečevanju izkoriščanja sistema; zasnovan ključ zaposlovanja stimulira in vodi do večje lastne aktivnosti posameznika. Ni potrebno poudarjati, dato, kar se Janezek nauči, to Janez zna. Davčne ugodnosti uvajajo lastne stimulacije posameznika ali pravne osebe. Te so neposredno finančne in omogočajo konkurenčno prednost pred posamezniki, ki še niso vključeni v programe certifikatov. Certifikati usposobljenosti se izdajajo po ključu licenc, doseganje točk v sistemu certifikatov je dokaj ozko ali še nič urejeno področje. Zato predlagam uvedbo točkovanja znanja prek posameznih udeležb na tečajih, ki so strokovne narave. S pripravo brošur in učnega gradiva, izhajajočega iz prostorske baze ter s sodelovanjem z lokalnimi organizacijami (KGZS območne enote, LTO) je prenos znanja možen. Izobraževalni tečaji so del obveznih seminarjev članov posameznih združenj, nanje pa so vabljeni tudi ostali prebivalci. Aktivno posredovanje informacij in znanja je koristno tudi za izobraževalne organizacije, saj pridobijo povratne informacije, ki vodijo do optimizacije celote in posameznih faz procesa. Shema prikazuje dvojnost razdeljevanja sredstev. Primarna pot je neposredna pomoč prek razpisov posameznih strukturnih skladov. Prijave za pridobitev sredstev so precej komplicirane in so tako časovno kot kadrovsko zajetne. Pridobljena sredstva so ozko odmerjena na osnovi predlaganih dejavnosti in rezultatov. Ob zaključku posameznih sklopov projektov je potrebno izdelati končna poročila o porabi sredstev. Uspešnost projektov je na ta način le deloma zagotovljena, saj celotno organizacijo in težo projekta nosi porabnik sredstev. Sekundarni način dodeljevanja pomoči je z uporabo obstoječih struktur, uradov, cehovskih združenj, ki bi omogočali verodostojno posredovanje informacij in organizacijo seminarjev. Del sredstev, namenjenih financiranju predlaganih projektov, se neposredno nameni tovrstnim uradom. Sodelovanje svetovalne organizacije zagotavlja večjo uspešnost projektov. Kulturne dejavnosti so sredstvo za preprečevanje socialne izključenosti revnih, perifernih in rizičnih slojev. Vključevanje širše populacije v procese različnih dejavnosti bo premostilo mnoge različne bregove. Primer socializacije območja s pomočjo kulturne dejavnosti je "Cite de Musique" ali "Mesto glasbe". Projekt se je odvijal v središčnem delu mesta Marseille v Franciji. Cilji projekta so bili usmerjeni v mlade priseljence, ki so delovali kot marginalni del kulture. Prek izobraževanj, usposabljanj in koncertov so jih vključili v aktivno ustvarjanje kulturne ponudbe v središču mesta. Neposredna bogatitev kulturne ponudbe je pokazala pozitivno plat v obliki ustvarjanja lastne identitete teh mladih priseljencev, ki so se identificirali in vključili v socialno mrežo mesta [Lipovšek, 2003: 13]. Razvoj kulturnega podjetništva zajema fleksibilnost, združevanje, podporo profilaciji delovne sile kot kvalificiranih specializiranih ustvarjalcev na področju varovanja, ohranjanja in razvoja kulturne dediščine. Prepoznavnost Prepoznavnost je nujni del tržnega modela. Predlagam naslednjo strategijo oblikovanja prepoznavnosti na trgu (branding). Kozolci, kašče in sušilnice so energetski objekti, ki delujejo na osnovi inertnih lastnosti vernakularnih sistemov. Povedano drugače, objekti so postavljeni tako, da varčno in ekonomično trošijo naravne obnovljive vire energije. Bistro razmišljanje graditelja je kozolec pripeljalo do optimalne naprave za sušenje trave. Smotrne medsebojne adaptacije naravnega in grajenega okolja so omogočile obstoj v času in funkciji. Centralizacija dejavnosti na državnem nivoju ne ustreza razvojnim tendencam. Slabosti centralizacije so: - "slaba slišnost" - med oddajnikom in sprejemnikom se pojavi šum, - slaba čitljivost prostora, - neizraznost lokalnih ambientov, - slabše infrastrukturno opremljena lokalna središča, - stihija in neraziskani robni pogoji, - nenadzorovana rast sivega grajenega tkiva (nedoločenosti enostavnih objektov, dvostransko branje oz. razumevanje zakonov, npr. ob stanovanjskem objektu lahko postavimo garažo do 30 m2 brez gradbenega dovoljenja; frčade, ki presegajo eno polje med špirovci načrtujemo kot projekt za gradbeno dovoljenje). Pokrajinsko sodelovanje Fleksibilnost povezovanja posameznih občin v regije je pogoj delovanja pokrajinskega sodelovanja. Fleksibilnost ni le teza, razviti se mora zaradi potreb po boljšem bivanju, uspešnejšem gospodarstvu, delitvi stroškov organizacije in utrjevanju prepoznavnosti. Sinergija je v optimizaciji upravljanja. Odprta mreža malih objektov kot so kašče, kozolci, sušilnice, je mrežno mozaični model v realnosti. Pogačnik ugotavlja, daje odprta mreža spodbuda za lokalne iniciative in sodelovanja. Vpetost torej obstaja, potrebno jo je le obnoviti, posodobiti in določiti nove standarde sodelovanja. Pokrajinsko sodelovanje je generator projektov, ki so nastali na osnovi idej lokalnih skupnosti. Skupni projekti so potrebni. Izpostaviti je potrebno dejstvo, da je število mojstrov, ki znajo obdelovati lokalna gradiva in pravilno izvajati posamezne arhitekturne sklope po načelu vernakularnosti, izredno majhno. Iskanje krovca, ki zna izvesti slamnato streho, je malodane detektivski podvig. Smiselnost sodelovanja je v: - kadrovski pomoči - izobraževanje lokalnih izvajalcev in mojstrov, - tematskih delavnicah - fakultete, uradi, lokalna uprava, prebivalstvo, - skupnih evidencah - dopolnjevanje nacionalne podatkovne baze, - kandidaturi za sredstva - skladi, EU, ministrstva, zasebniki, - davčni politiki, - zaposlovanju lokalne delovne sile, - izboljšanju turistične ponudbe celotne regije, - skupnih nastopih na turističnem trgu in tematskih sejmih. Pokrajinsko sodelovanje je potrebno pri izdelavi strategij, ki bi oblikovale tržne zakonitosti in usmerjale lastnike enostavnih objektov, da jih ne prodajo naprej in jih s tem izločijo iz mase turistične ponudbe. Praktično sodelovanje predstavljajo specializirane knjižnice, ki so dvoživke med turistično pisarno in knjižnico. Poudarek je na nudenju informacij etnološkega značaja regije, pokrajine ali kraja, ki predstavljene le na mediju (papir, video, www), temveč so praktično predstavljene tudi biološke, pedološke, geološke značilnosti območja. Delovanje etnoloških knjižnic je ustreznejše ob povezavi programskih vsebin s ciljnimi skupinami (obstoječa mreža centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, lokalni muzeji, lokalne turistične organizacije). Sklepne misli Nedvomno predstavljam proces obnove kot dinamičen, interdisciplinaren (žal še vedno zelo premalo) in družbeno vpet proces. Obnova že obstoječegaje vpeta v družbene tokove, saj objekt ali sklopi stojijo v naravi in vsakdo jih lahko ocenjuje, meri in vrednoti, kar povečuje gostoto podatkov. Kvantiteta podatkov še ne govori v prid kvaliteti. Kvaliteto podatkov in pozitiven odziv javnosti, stroke in ostalih uporabnikov je možno doseči prek aktivne promocije prostorskih ureditvenih aktov in ostalih zakonskih določil (zakoni, pravilniki) ter tehničnih smernic. Predstavitev zakonskih določil v obliki shem in prostorskih risb [Zupančič, 2005: 146] omogoča jasno predstavitev namenov zakonodajalca in onemogoča nerazumevanje. Grafični vložki zakonov, ki urejajo prostor in objekte so nujno potrebni, tako z vidika načrtovalcev kot uporabnikov. Risba je več kot 1000 besed. Risbaje berljiva v vseh jezikih. Domet tovrstnih zakonskih določil bi se odražal v večji strpnosti in razumevanju investitorjev (razvojnikov), omogočal bi hitrejše reševanje zakonskih lukenj in kvalitetnejši razvoj regije. Arhitekt pabi stempostal: - arhitekt - človek, - arhitekt - humanist, - arhitekt - načrtovalec, - arhitekt - inženir, - arhitekt - pravnik, - arhitekt - finančnik, - arhitekt - uradnik. Viri in literatura Black, P., 2000: Management. Prentice Hall, Upper Saddle River. Claessens, F., Duin, V. L., 2004: The European city. Architectural Interventions and transformations. EAAE, DUP Science, Delft, Netherland. Egenter, N., 2004: Vernacular Architecture Where do the Symbolic Meanings Come From?, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana. V: AR2004/1:6-15. Egenter, N., 1994: Semantic and sybolic architecture. Structura Mundi, Lausanne. Fister, P., 1979: Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. FAGG, Ljubljana, Slovenija. Koprivnikar, Š. M., 2002: Turistična politika in analiza slovenskega turizma v obdobju 19952001. Delovni zvezek 1, Urad za makroekonomske analize in raziskave RS, Ljubljana. Kovač, B., 2002: Strategija slovenskega turizma. Vlada RS, Ministrstvo za gospodarstvo, Ljubljana. Kregar, R., 1943: Nasveti za gradnjo kmečkih domov. ESZDN, Ministrstvo za kmetijstvo, Ljubljana. Lebe, S. S., 2000: Trženje slovenske kulturne ponudbe v Evropi. Ljubljana. V: Evrobilten, št.: 20. Lipovšek, B., 2003: Kultura kot razvojni dejavnik države in regij. Delovni zvezek 4, Urad za makroekonomske analize in raziskave RS, Ljubljana. Norberg-Schulz,C. , 1990: Stanovanje; Stanište, urbani prostor, kuća. Građevinska knjiga, Beograd. Pogačnik, A., 2000: Urejanje prostora za tretje tisočletje. Študentska založba, Ljubljana, Slovenija. UMAR., 2004: Strategija razvoja Slovenije. Vlada RS, Ljubljana. Uradni list, 2003 ZGO-1, Zakon o graditvi objektov. Ljubljana. Zupančič, D., 2005: Oblikovanje kvalitetnega bivalnega okolja z ozirom na izrabo naravnih obnovljivih virov med vernakularno in sodobno arhitekturo. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, Slovenija. Vir slikovnega gradiva: Zupančič, D., 2005: Oblikovanje kvalitetnega bivalnega okolja z ozirom na izrabo naravnih obnovljivih virov med vernakularno in sodobno arhitekturo. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, Slovenija. dr Domen Zupančič Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani domen.zupancic@fa.uni-lj.si Leon Debevec 2oo5/2 AR izvleček Prispevek je razdeljen na tri vsebinske sklope. V prvem je predstavljena prenova kot poseben segment arhitekturnega ustvarjanja, povezan s preurejanjem obstoječih stavbnih struktur. Utemeljuje jo njena vrednostna podstat, ki je zakoreninjena v pozitivnem odnosu do arhitekturnih dosežkov preteklosti in njihovega odločilnega pomena za kakovost arhitekture sedanjosti ter prihodnosti. V drugem sklopu je prikazan odnos Cerkve do prenove sakralne arhitekture kot gaje mogoče izluščiti iz cerkvenih dokumentov. Za Cerkev je prenova kot princip preurejanja obstoječega v določeni meri celo teološko pogojena, saj omogoča ohranjanje in plemenitenje tistih sestavin bogoslužnih stavb, zaradi katerih le-te postajajo "pastoralno sredstvo". V tretjem sklopu pa je z nekaterimi izpostavljenimi značilnostmi liturgične prenove bogoslužnih stavb na Slovenskem nakazan določen razkorak med vizijo izraženo v cerkvenih dokumentih in prakso. ključne besede: Prenova, sakralna arhitektura, liturgična prenova. Vrednostna podstat prenove Postopno demokratizacijo naše stvarnosti spremlja v zadnjem poldrugem desetletju proces intenzivne gradnje ne samo na področju infrastrukture, temveč tudi na področju stanovanjske gradnje, gradnje večjih oskrbovalnih središč in ne nazadnje kompleksov, namenjenih preživljanju našega prostega časa. Znano dejstvo, daje prostor končna dobrina, še zlasti na način kot ga vidijo skozi očala zaslužka in tržne zanimivosti novodobni lastniki kapitala, daje vedno skromnejšim ostankom še nepozidanih stavbnih zemljišč do nedavnega še nepredstavljivo tržno vrednost. Med različne in po naravi raznorodne posledice takega procesa je mogoče uvrstiti tudi intenzivno preurejanje obstoječe stavbne strukture, značilno zlasti zaurbananaselja. S preurejanjem obstoječega v arhitekturi pa je tesno povezan pojem prenove, čeprav med njima ni mogoče preprosto postaviti enačaja. Če namreč z izrazom "preurejanje" na najbolj splošni ravni zamejimo posege v obstoječo stavbno strukturo od novogradenj, ima prenova znotraj tega polja svoje jasno določljivo mesto. V ne tako davni preteklosti smo bili priča zavračanju prenove kot pomembne arhitekturne discipline, saj naj bi sodila bolj pod okrilje restavratorstva, konzervatorstva in ostalih dejavnosti spomeniškega varstva, ker naj bi bila po naravi neinventivna. Danes k sreči skoraj ne najdemo arhitekta, ki bi prenovi odrekal njen arhitekturni značaj. Prenova je kot princip preurejanja obstoječega v arhitekturi postala celo vrednota, s katero se želi ponašati marsikatera arhitekturna realizacija. To pa še ne pomeni, da so s tem rešeni vsi nesporazumi v zvezi s prenovo. Najpogosteje namreč koreninijo v različnih interpretacijah njenih vsebinskih izhodišč. O vsebinskih značilnostih prenove ne moremo govoriti ne da bi se dotaknili njene vrednostne platforme. V Slovarju abstract The article is divided into three distinct parts. The first brings renewal as a specific segment of architectural creativity, which is tied to rearrangements of extant built structures. Its rationale stems from values, which are grounded in positive relations to architectural achievements of the past and their decisive significancefor the quality ofarchitecture ofthe present andfuture. The second part deals with relations of the Church to renewal of ecclesiastic architecture, as can be discerned from the church's documents. The Church sees renewal as a principle ofrearrangingthe extant and a theologically conditioned act, since it enables preservation and upgrading of those parts of devotional buildings, which make them "pastoralvehicles". By pointing out certain characteristics of liturgical renewal in devotional buildings in Slovenia in the third part, a specific gap is shown between practise and visions expressed in Church documents. key words: Renewal, ecclesiastic architecture, liturgical renewal. slovenskega knjižnega jezika je pojem prenove, razložen na dva načina. Prvič so tako opredeljeni posegi, zaradi katerih "kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo." [SSKJ, 1997: 1006] in drugič so to posegi, zaradi katerih "se kaj po lastnostih, značilnostih razlikuje od prejšnjega, slabšega." (Prav tam) S tem v zvezi je zanimiva še opredelitev pojma "restavrirati", ki je razložen kot "narediti, da kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko, obnoviti". [SSKJ, 1997: 1162] Temeljni poudarek, ki ga je mogoče izluščiti iz gornjih citatov je, da prenovo kot arhitekturno intervencijo na izbrani stavbni strukturi zaznamuje zavezanost arhitekta, da v procesu prenove doda zatečeni stavbni strukturi nove, zlasti pa kakovostno boljše arhitekturne vrednosti, za razliko od restavratorskih posegov, katerih namen je vračanje zatečene stavbne strukture v njeno prvotno stanje. S tem v zvezi je tako mogoče izpeljati vsaj dve ugotovitvi. 1. Tako kategorija "novo" kot tudi kategorija "kakovostno boljše" sta vrednostni kategoriji, ki jimaje potrebno dati vsebino, saj je prav od vsebinske jasnosti predstavljenih vrednot v odločilni meri odvisna uspešnost določene prenove. 2. Obe kategoriji sta v vsebinskem pogledu nujno vezani na značilnosti stavbne strukture, ki je predmet prenove. Celovitost vrednotenja stavbne strukture se tako kaže kot odločilni korak, na podlagi katerega je mogoče določiti najvišje vrednosti, ki jih je le-ta dosegla v dosedanjem razvoju. Ugotovljene najvišje vrednosti pa v vsebinskem smislu na ravni presojanja "novosti" in "kakovostno boljšega" prenovljene stavbne strukture predstavljajo najnižjo vrednost, ki jo mora arhitekt z arhitekturno intervencijo v kakovostnem smislu preseči. Odločilnost celovitega vrednotenja stavbne strukture za ugotavljanje uspešnosti prenove le-te se v končni konsekvenci dotika temeljnega odnosa ustvarjalca - arhitekta do preteklosti, do zgodovine kot dejstva naše stvarnosti. Čeprav so za odnos arhitekturne stroke do preteklosti v današnji stvarnosti značilni številni odtenki, zadostuje za osvetlitev bistva obravnavanega problema bipolarnost, ki jo slikovito prikaže David Watkin v svojem uvodu v zgodovino zahodne arhitekture. Po njegovem mnenju gre na eni strani za predstavo o zgodovini kot truplu, o razvoju arhitekture pa kot pokopališču, na katerem ima vsak arhitekturni stil svoj nagrobnik s pedantno izpisano letnico njegovega rojstva in smrti. [Watkin, 1992: 8] Pristašev takega odnosa ne manjka tudi pri nas, če smemo sklepati po zanosu predstavnika slovenske arhitekturne "scene" ki v svoji apoteozi ideji gradnje novega "babilonskega stolpa" v Ljubljani samozavestno označi zgodovino arhitekture kot "čudovit Muzej in predvsem uporaben arhiv napak". [Lovas, 2004: 62] "Obiski" takega pokopališča naj bi bili kar se da redki, da zagledanosti arhitektov v egocentrično maksimo domnevne arhitekturne avantgarde "upati si" ne bi zmotilo spoznanje o obstoju in prepričljivosti tudi drugačnega pogleda na arhitekturno ustvarjanje utemeljenega na kategoriji "znati". Na drugi strani pa gre za pojmovanje zgodovine arhitekture kot pomembne vrednote, ki je odločilno zaznamovala zahodno kulturo. Zato postavlja Watkin nasproti prispodobi pokopališča podobo cvetočega vrta, ki izraža svežino in življenjsko moč principov pretekle arhitekture. Dokaz za to svežino je zgodovina arhitekture sama s svojimi pomembnimi dosežki. Gre torej za dva med seboj nasprotna si pogleda na arhitekturno produkcijo preteklosti. Prvi v njej vidi nujno zlo, ki gaje potrebno "avtorsko posodobiti" in najpogosteje rezultira v rešitve, pri katerih je zlorabljena kakovost obstoječe stavbne strukture za prikrivanje neinventivnosti in semantične plehkosti arhitekturne intervencije, značilno skrite za oznakami "kontrast med starim in novim", "staro se zrcali v novem" ipd. Predstavljenemu pogledu nasproten je pogled, ki temelji na podobnem temeljnem načelukotgauporabljakazensko pravo, po katerem je posameznik nedolžen dokler mu ni dokazana krivda. Prevedeno na obravnavano temo bi pomenilo obravnavati stavbarstvo preteklosti kot načelno kakovostno dokler za posamezno sestavino le-tega s celovito analizo ne ugotovimo nasprotnega. Arhitekt se s spoštovanjem tega načela odreka miku trenutne arhitekturne atraktivnosti, saj svojo ustvarjalnost uokvirja v razvojne, funkcionalne, konstrukcijske in arhitekturne zakonitosti stavbne strukture, ki jo prenavlja. V takem ravnanju se povsem približa načelom trajnostnega razvoja (Sustainable Development) ki že dobro desetletje niso več zgolj prizadevanja redkih zanesenjakov, temveč postajajo vseobvezujoč globalni proces. Teološke korenine prenove sakralne arhitekture Problematika prenove sakralnih stavb je globoko ukoreninjena v specifičnem odnosu Cerkve do sakralnih stavb oziroma natančneje povedano v interpretaciji vloge sakralnih stavb v uresničevanju njenega pastoralnega poslanstva. V izogib nesporazumom v zvezi z razumevanjem večpomenskega pojma "cerkev" bo v nadaljevanju ta izraz pisan z veliko začetnico, ko gre za poimenovanje institucije in z malo začetnico, ko bo izraz uporabljen za poimenovanje njene sakralne stavbe. Sakralne stavbe - cerkve - so bile že od samih začetkov institucionalizacije krščanstva (4. stol. po Kr.) deležne osrednje pozornosti vodstva Cerkve. Središčno vlogo sakralne stavbe utemeljuje na njeni specifični funkciji - omogočati zbiranje krščanskega občestva k evharistiji. Prav evharistija kot osrednji misterij krščanstva vzpostavlja dvojno razsežnost sakralne stavbe: fizično in zakramentalno. Fizična se izraža v specifičnem ustroju krščanskega sakralnega kompleksa, specifičnih prostorskih enotah, ki ga sestavljajo, specifični opremi in kar je bistveno: specifični - liturgični rabi. Zakramentalno razsežnost sakralne stavbe pa po eni strani vzpostavlja Cerkev, ki s posvetitvijo take stavbe formalno potrdi njeno primernost za bogoslužno rabo in jo izvzame iz svetne rabe, na drugi strani pa krščansko občestvo s prepoznanjem in uporabo take stavbe kot prostora misterija božje navzočnosti. Posebnost in ekskluzivnosttake vloge sakralne stavbe pojasnjuje tudi "Pismo o potrebnosti in nujnosti inventarizacije in katalogizacije kulturnih dobrin Cerkve", v katerem Papeška komisija za kulturne dobrine opredeljuje sakralno umetnost kot "vrhnjo preobleko" in "oprijemljive stopinje njenega nadnaravnega življenja." [Pismo, 1999:146] S to posebno, sakralni umetnosti lastno vlogo, so utemeljena tudi prizadevanja za zagotavljanje njene trajnosti, saj posamezna sestavina sakralne umetnosti s tem, ko presega običajne meje njene trajnosti, v predstavljenem kontekstu pridobiva na sporočilni moči, kot ugotavlja v svoji okrožnici Papeška komisija za kulturne dobrine: "Za Cerkev je pomembno kako se iz roda v rod prenaša njena dediščina kulturnih dobrin. Te dejansko predstavljajo bistveni člen v verigi izročila, so čutni spomin evangelizacije; postajajo pastoralno sredstvo." [CD, 97:21] Iz ohranjenih pisnih dokumentov je razvidno, daje tak odnos do sakralne umetnosti prisoten že od samih zametkov Cerkve kot institucije. V tej zvezi je vsekakor potrebno izpostaviti imenovanje prvega komisarja za ohranitev antičnih kulturnih dobrin leta 1534 s strani takratnega papeža Pavla III. [CD, 97: 136] Med številnimi ukrepi, s katerimi je vodstvo Cerkve skozi stoletja svojega obstoja zagotavljalo kontinuiteto pričevalnosti sakralne umetnosti sta za njeno ohranitev in vrednotenje velikega pomena okrožnici državnega tajnika kardinala Gasparrija (15. april 1923, št.16605 in 1. september 1924, št.34215). Slednja, naslovljena na italijanske škofe, naznanja ustanovitev "posebne osrednje komisije za sakralno umetnostvvsej Italiji", s sedežem v Rimu, da bi povsod in s pomočjo lastne dejavnosti vodenja, nadziranja in propagande, s sodelovanjem s škofijskimi komisijami vzdrževala buden in delaven smisel za krščansko umetnost in pospeševala pravilno ohranjanje in povečevanje umetnostne dediščine Cerkve. [CD, 97:138] Zgoraj navržena dejstva nikakor nimajo namena slikati odnosa Cerkve do prenove kot idealnega, brez stranpoti, na katere bi le-te ne moglo zanesti v njenem iskanju stalno se spreminjajočega se ravnotežja med zavezanostjo najglobljim vsebinam krščanstva na eni strani ter mikavnostjo raznolikega prepletanja njenih institucionalnih struktur s posvetnimi na drugi. Pomembneje je razumeti globoko, drznil bi si reči celo teološko utemeljenost prenove kot posebnega principa preurejanja grajenih struktur v procesu gospodarjenja s kulturno dediščino Cerkve. Tako pomembno mesto ji daje njeno vodstvo samo, ko zavrača poudarjanje zgolj estetskih prvin umetnostne dediščine, obsoja zanemarjanje njenega pomena kot sredstva kateheze in bogočastja ter nalaga delnim cerkvam, da na premišljen način izpostavijo "kontekstualni pomen umetnostno-zgodovinskih dobrin, kijih v njihovi estetski vrednosti ne gre povsem ločiti ne od njihove pastoralne vloge ne od zgodovinskega, družbenega, okoljskega in bogoslužnega konteksta, ki ga na poseben način odražajo in izpričujejo." [CD, 97:22-23] Slika 1: Prenova župnijske cerkve sv. Martina pri Fari. Izvedba novega stropa v glavni ladji. V tehničnem pogleduje nov strop zasnovan kot obešen strop, ki je pritrjen na obstoječo pravokotno mrežo tramovjatako, dajo s spodnje strani v celoti zapira. S tem je po eni strani zaprt pogled na nekvalitetno in na določenih mestih že poškodovano tramovje, po drugi strani pa taka rešitev omogoča členitev novo nastale površine v ritmu poslikanih polj na bočnih stenah ladje oziroma v ritmu arkad med ladjami. Renewal of the parish church St. Martin near Fara. The new ceiling of the main nave. In the technical sense, the new ceiling was built as a suspended ceiling, which is fixed to the extant rectangular grid of girders and completely encases it from the bottom. Thus on one hand, the largely poor quality girders, which are in several places also damaged, are hidden from view and on the other, structuring ofthe new surface is enabled, whereby the new surfaces follow the rhythm of the illuminated fields on the side walls and arcades between the naves. Vizija in praksa Kompleksna vpetost Cerkve med že omenjena vsebinska izhodišča in izzive stvarnosti, katere del je, pomembno sooblikuje pogoje za uresničevanje vizije v praksi. Med njima je stalen razkorak že zaradi dejstva, daje prvo rezultat miselnega procesa, saj praviloma vsebuje izrazito teoretske poudarke, postavljene v dolgoročni časovni okvir in zato tudi temu primerno splošne, da bi se izognili vplivom, ki so posledica spreminjajoče se vsakodnevne realnosti. Drugo pa vsaj v primeru prenove predstavlja niz konkretnih opravil oziroma aktivnosti, kijih prvi usmerja, vsekakor nekaj stvarnega, v nekem smislu dokončnega. Predstavljena bipolarnost omogoča na ravni vizije izčiščevanje izhodišč oziroma vrednot, ki določajo okvir fizične aplikacije, v proučevanju prakse pa ugotavljanje stopnje usklajenosti le-te z izhodišči vizije. Bolj ko je namreč področje, kateremu je vizija namenjena, široko oziroma raznoliko, težje je določiti skupne prvine, kijih taka vizija kasneje povzame. Povedano še posebej velja za koncilske usmeritve v zvezi s sakralno umetnostjo, saj so morali imeti koncilski očetje pri pripravi le-teh pred očmi proces planetarnih razsežnosti z vsemi kulturnimi, civilizacijskimi, zgodovinskimi in razvojnimi razlikami vred. Poteze stalnega, pa hkrati nenehno spreminjajočega se razkoraka med vizijo in prakso je glede na pričujoči (po obsegu omejen) okvir smiselno predstaviti v času, ki ga živimo oziroma s tistimi razširitvami, ki pomembno osvetljujejo današnje stanje na obravnavanem področju. Mednje gotovo sodi Drugi vatikanski koncil (sklenjen leta 1965), ki je med številnimi reformnimi procesi v življenju Cerkve sprožil tudi obsežno in kompleksno dogajanje, povezano s tako imenovano "liturgično prenovo" sakralnih stavb. Ker gre za časovno jasno opredeljiv pojav in hkrati za relativno svežo ter dobro dokumentirano vizijo se zdi proučevanje razkoraka med vizijo in prakso toliko zanimivejše tako v znanstveno-raziskovalnem kot tudi aplikativnem pogledu. Ob proučevanju zapisov iz časa po Drugem vatikanskem koncilu, povezanih z liturgično prenovo sakralne arhitekture, je pogosto zaslediti trditve o tako rekoč revolucionarnih spremembah, ki naj bi jih na tem področju le-ta uveljavil. Take trditve se zdijo ob študiju koncilskih dokumentov najmanj pretirane, če že ne neresnične. V Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1944 sicer preberemo naj ordinariji: "skrbe, ko zaslišijo, če je treba, tudi strokovnjake, da se bodo pri zidanju ali popravljanju cerkva spoštovale ustaljene krščanske oblike in zakoni krščanske umetnosti." [Zakonik, 1944: 433] vendar citiranega določila ne gre direktno povezovati z uveljavljeno prakso v sakralni umetnosti na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Poznavalec sakralne umetnosti prelat Flis namreč ugotavlja, da tedanja doba: "zida eklektično, sloge si izbira in zida za poskušno romansko, gotsko, renesansko ali pa tudi brez sloga." [Flis, 1885: 166] Taka praksa kaže na pomembno odstopanje od vizije, ki je izražena v "Konstituciji o svetem bogoslužju". V njej preberemo, da ni Cerkev: "nobenega sloga razglasila za sebi lastnega, ampak je v skladu z značajem in razmerami narodov ter potrebami različnih obredov dopustila oblike vsake dobe. S tem je v teku stoletij ustvarila umetnostni zaklad, ki ga je treba nadvse skrbno varovati." Zadnje ugotovitve dajejo slutiti, da snovalci vizije sodobnega sakralnega prostora niso imeli pred očmi želje po nečem povsem novem, še ne videnim, temveč kot so zapisali: "naj se novosti ne uvajajo, razen če jih terja resnična in nedvoumna korist Cerkve; pri tem je treba skrbeti, da nove oblike nekako organsko rastejo iz dosedanjih oblik." [SC, 70] S poudarjanjem organske rasti so odločno zavrnili iskanje na polju sakralne umetnosti za vsako ceno izvirnih rešitev in ponovno utemeljili kontinuiteto kot konstitutivno razsežnost pokoncilske sakralne umetnosti. Izvirnost pa, kot nesporna kakovost vsake polnokrvne umetnine s tem nikakor ni izključena. Razlika je v tem, da je, ko govorimo o sakralni stavbi, omejena na raven interpretacije sicer izvornih vsebin, ki omogočajo njeno razpoznavnost - kontinuiteto kolektivnega spomina, povezanega z njo - znotraj arhitekturne tipologije. Na nevarnost preplitvega in iz dvatisočletne kontinuitete iztrgane interpretacije usmeritev povezanih s prenovo sakralnih stavb opozarja že takoj po zaključku koncila kardinal Lercara. [Pismo, 1965: 2] Da njegova bojazen ni bila brez podlage, ugotavlja že v istem dokumentu, ko opozarja na pretirano domačnost, ki jo po njegovem izraža arhitekturno neizrazito interpretirana hierarhičnost sodobnega sakralnega prostora [Pismo, 1965: 2], na prevečkrat nepremišljeno postavljanje oltarja "versus populum", kar je po njegovem mnenju sicer s pastoralnega vidika koristno, pa vendar dodaja: "je ta sama po sebi tako dobra želja do sedaj pripeljala v nekaterih primerih do neokusnih, nerazumnih in nasilnih rešitev." (Prav tam) Kritika preplitve in zgolj tehnicistično funkcionalistične interpretacije koncilskih dokumentov je še ostrejša v okrožnici "O skrbi za zaklade cerkvene umetnosti". V njej opozarja Kongregacija za klerike na dejstvo, da so mnogi "ne glede na opozorila in predpise apostolskega sedeža celo izvajanje prenove bogoslužja porabili kot povod za neprimerne spremembe v cerkvenih prostorih, za uničevanje in zapravljanje neprecenljivih vrednot." [Okrožnica, 1971: 44] V istem dokumentu daje tudi zelo jasno navodilo: "Če je treba umetnine in zaklade iz prejšnjih časov prilagoditi novim bogoslužnim predpisom, naj škofje poskrbijo, da bo to narejeno le, če je res potrebno, in tako, dane bodo umetnine poškodovane ..." (pravtam). Slika2: V oblikovnem pogledu gradijo strop variirani motivi križa, kijih členi mreža svetlobnih "cvetov". Stem, ko so svetila vgrajena v samo stropno oblogo, ostaja lepo proporcionirana prostornina glavne ladje neokrnjena. Gosta mreža svetil pa le-to povsem presvetli in stopnjuje njeno monumentalnost. In the design sense, the ceiling is builtfrom variations of the cross motif, which are distinguished by a grid of lighting "rosettes". By integrating the lighting fixtures into the ceiling cladding itself, the well- proportioned main nave's volume remains intact. The dense grid of lights nevertheless provides strong lighting and thus enhances its monumentality. Značilnosti prenove sakralne arhitekture na Slovenskem Gornje ugotovitve nedvomno veljajo tudi za prenovo sakralnih stavb na Slovenskem. V drugi polovici 20. stoletja sakralne arhitekture na Slovenskem ni zaznamoval le Drugi vatikanski koncil s svojo prečiščeno vizijo poslanstva Cerkve v sodobnem svetu temveč v pomembni meri tudi spremenjeno razmerje med njo in državo, ki se je uveljavilo kmalu po drugi svetovni vojni. Cerkev in država sta si postala ideološka nasprotnika, kar se je v mnogočem odražalo tudi na polju sakralne arhitekture. Ker ni namen pričujočega sestavka podrobno razčlenjevati odslikave tega razmerja v sakralni arhitekturi, naj kot prikaz njene zlorabe v politične namene služi drobec iz osebnih zapisov škofa Vovka. V njegovem pogovoru s članom IS LRS, Borisom Kraigherjem, 27. junija 1953, v katerem je skušal preprečiti rušenje znamenite cerkve v Poljanah pri Škofji Loki je na škofovo začudenje "da isti, ki so sedem let trdili, kako je znamenita, sedaj naenkrat pravijo, da ni umetniške podlage za ohranitev." in vprašanje "Ali ni škoda uničiti stavbe, ki dvetretjinsko stoji?" dobil odgovor Kraigherja "Sam sem pogledal iz avta cerkev. Ni govora, da bi ostala. Sicer pa: Spremenite svoje odnose, se bomo pa tudi o tem menili!" [Vovk, A. 2003,str.336] Kljub zapletenim razmeram, ki so obremenjevale predstavljeni odnos, je bilo v času po zadnjem koncilu prenovljenih na Slovenskem veliko število sakralnih stavb. Ta proces sicer v bolj umirjeni dinamiki poteka še danes. Njegova intenzivnost je v zadnjih štirih desetletjih dosegla že take razsežnosti, da se laičnemu opazovalcu kaže prenova sakralnih stavb kot najpomembnejši rezultat zastavljene reforme. Izhajajoč iz že citiranih koncilskih usmeritev, predvsem pa opozoril, se zdi bližja resnici ugotovitev, da je bila sakralna arhitektura prepogosto uporabljena (zlorabljena?) za polje dokazovanja doslednosti v uveljavljanju tako imenovanih "koncilskih reform". Logična posledica reformnih prizadevanj za zagotavljanje arhitekturnih rešitev, ki bodo omogočale "dejavno sodelovanje vernikov" je dejstvo, da je prenova sakralnih stavb najizraziteje posegala v notranjost le-teh. Po korenitosti prenovitvenih posegov izstopajo posegi v prezbiterij. Med skupne značilnosti le-teh je mogoče uvrstiti postavitev novega oltarja, ki omogoča maševanje na način, da je duhovnik obrnjen k vernikom, postavitev ambona za branje svetopisemskih besedil in pogosto tudi krstnega kamna. Ker gre pri naštetih posegih za vstavljanje novih elementov v obstoječi prostor prezbiterija je praviloma z njimi povezana tudi zamenjava celotnega tlaka v prezbiteriju in preoblikovanje stopnice oziroma stopnic, ki oddaljujejo prezbiterij od prostora za vernike. Ob tako zastavljenih prenovah se postavljajo naslednji pomisleki: Pomembna značilnost sakralnih prostorov na Slovenskem je njihova majhnost in z njo praviloma povezana zasičenost. Zasičenost je pogosto rezultatbarokizacije sakralnih stavb, kije v zasledovanju sočasnih "modnih trendov" izkoristila, včasih domiselno, večkrat pa nasilno, še zadnje prostorske možnosti dotičnega sakralnega prostora. Vnašanje dodatnih elementov v opisane prostore tako nujno razvrednoti simbolno težo elementov samih in soustvarja semantični kaos. Tako nastala "gneča" v prezbiteriju pa najpogosteje celo otežuje najelementarnejšo liturgično rabo. Pomensko zmedo ne ustvarja samo gostota elementov temveč tudi njihovo podvajanje. V običajni sakralni stavbi na slovenskem tako najdemo kar tri praviloma baročne oltarje, ki s postavitvijo in oblikovanjem obvladujejo celotni sakralni prostor. Ob postavljanju novega oltarja, ki mora biti dimenzijsko in oblikovno prilagojen novemu načinu maševanja, se pojavlja problem prepričljivosti osredinjenja sakralnega prostora, ki naj bi ga po koncilskih določilih vzpostavljal oltar kot osišče liturgičnega dogajanja. Podobno se dogaja z ambonom kot nadomestkom za prižnico, čeprav v koncilskih določilih ne najdemo mesta, kjer bi bila prižnica kot element sakralnega prostora označena za neprimerno v sodobnem bogoslužju. Glede na pogostost in hkrati problematičnost prenovitvenih posegov v sakralnih prostorih je potrebno poleg prezbiterija omeniti še pevski kor. V tem primeru ne gre za prilagajanje obravnavanim koncilskim usmeritvam. Tovrstni posegi so pogosto radikalni, saj gre za odstranitev obstoječega kora in gradnjo novega, oziroma za bistveno povečanje in s tem tudi predrugačenje obstoječega. Med utemeljitvami najpogosteje slišimo domnevno slabo urejenost dostopa na kor, prevelika utesnjenost pevcev in praviloma nameravano zamenjavo obstoječih orgel z novimi. Slednje je v zadnjih desetletjih preraslo v nekakšno iracionalno polje rivalstva med posameznimi župnijami za prestiž, ki naj bi bil povezan s čimbolj mogočnim tovrstnim inštrumentom. Le-ta vse bolj postaja odločilni kriterij pri načrtovanju prenovitvenih posegov, povezanih s pevskim korom in hkrati marginalizira razmisleke o pogosto občutljivem razmerju med korom ter ostalim prostorom in med velikostjo inštrumenta ter akustičnimi značilnostmi sakralnega prostora. V dozdajšnjem razmišljanju o značilnostih prenove sakralnih stavb na Slovenskem sta bila izpostavljena samo dva najbolj ogrožena dela sakralnega prostora, ki pa hkrati odločilno sooblikujeta podobo celote. Prenovitvene posege v sakralnih stavbah pa je mogoče razčleniti tudi glede na tipološke značilnosti arhitekturnih intervencij. Tako izhodišče generira v grobem dve tipološki skupini. Pri prvi gre za posege v sakralno arhitekturo, ki kažejo prevladujoč vpliv umetnostno-zgodovinske stroke. Z vidika uvodoma predstavljenih značilnosti prenove kot principa preurejanja grajenih struktur, so taka preurejanja po vsebini že na meji z "restavracijo", saj je na novo dodanih sestavin relativno malo. Pomembna značilnost takih prenov pa je tudi izrazita podrejenost arhitekturnih prvin novih sestavin prvotnemu izgledu dotične sakralne stavbe, ki se kaže v nevtralnem oblikovanju, v oblikovanju novih elementov, ki se želi priličiti oblikovnim prvinam zatečenega likovnega izraza sakralne stavbe, v asimetričnih postavitvah daritvenega oltarja, da ne bi zastiral pogleda na glavni oltar in nenazadnje v oblikovanju najpomembnejših elementov prezbiterija - oltarja in ambona - kot premičnih elementov, ki jih je mogoče kadarkoli odstraniti iz prezbiterija. Nove sestavine so tako obravnavane kot nekakšno nujno zlo, ki naj bi v čim manjši meri obremenjevalo prvotno podobo sakralne stavbe. Teološko-liturgični vidik je v takih prenovah pogosto drugotnega pomena ali pa je celo povsem zanemarjen. Slednje se kričeče odraža prav v primeru lokacije novega oltarja, ki naj omogoča maševanje duhovnika obrnjenega k ljudem, saj je v koncilskih dokumentih le-ta označen kot simbolno, teološko in liturgično najpomembnejši element bogoslužnega prostora. V drugo skupino pa je mogoče uvrstiti prenove sakralnih stavb, pri katerih prevladujejo značilnosti arhitekturnega oblikovanja. Za to skupino je značilna izredna raznolikost arhitekturnih rešitev, kar je mogoče razumeti kot iskanje sodobnega arhitekturnega odgovora na pastoralne potrebe Cerkve, vezane na sakralno stavbo. Prepogosto pa je ta raznolikost posledica nerazumevanja specifične, s kristocentričnostjo zaznamovane sakralnosti, hierarhičnega ustroja sakralnega prostora, teološkega in simbolnega bogastva njegovih specifičnih prvin in podobno. Značilnost tovrstnih intervencij je večja radikalnost pri posegih v obstoječo stavbno strukturo in pogosta neuravnoteženost le-teh s prepričljivostjo novega. Skrajnost predstavljajo primeri, ko je poseg celo tako obsežen, da postane zatečena stavbna struktura bolj ali manj logičen privesek ali celo torzo v novi arhitekturni celoti (Reteče pri Škofji Loki, Dornberk, Litija, Zreče). Vrednostno dno pa dosegajo posegi, ki kažejo, da sploh ne gre več za iskanje rešitev, ki bodo nadgrajevale kakovost določene bogoslužne stavbe, temveč za brezplodno merjenje moči med vztrajanjem spomeniško-varstvenih služb na skoraj dosledni nespremenljivosti zatečenega, naročnikovim vztrajanjem na popolni zadovoljitvi njegovih prepogosto subjektivno obarvanih funkcionalnih zahtev in arhitektovim egom, ki v taki nalogi vidi predvsem priložnost za dokazovanje lastne kreativnosti. Slednje izpostavlja z vso ostrino pomen in hkrati nevarno neartikuliranost odnosa kot temeljne drže v procesu prenove sakralnih stavb. Prav vrednostno harmoniziran odnos ne samo do sakralne stavbe, ki je predmet prenove, temveč tudi med dejavniki, ki prenovo take stavbe soustvarjajo, je nujni predpogoj kakovostne rešitve. V okrožnici, ki se nanaša na vzgojo duhovnikov za "občutljiv" odnos do kulturnih dobrin, s katerimi upravljajo, je ta problem opredeljen kot "neučinkovitost razgovorov s svetom umetnikov in znanstvenikov" [Pontificia 1992, 2]. Problem skrhanega dialoga je izpostavil že papež Pavel VI., ko je opozoril v nagovoru umetnikom na "nekatere umetniške izraze, ki nas žalijo" in nadaljeval: "Včasih pozabljate (umetniki op. av.) na osnovno pravilo vašega poslanstva, ne ve se kaj govorite, ne veste niti sami: sledi jezik Babilona, konfuznosti. In potem, kje je umetnost." [Devetak, 1983:40] < T Slika3: Izmenjajoče ponavljanje motivov in minimalni višinski zamiki ustvarjajo dinamično polnost ter plastičnost površine, le-ta pa povezuje bočna pasova poslikav v harmonično celoto. Strop je izdelan iz masivnegačešnjevegalesavnaravnibarvi. The consecutive repetition of motifs and minimal vertical shifts create a superficial dynamic fullness and plasticity, which link with the illuminated side panels into harmonic unity. The ceiling is made of massive cherry wood in natural colouring. Za sklep V arhitekturni stroki se postopno uveljavlja pojem "prenova prenove", s katerim označujemo prenovitvene posege na že v preteklosti prenovljenih stavbah. Poleg številnih tako teoretičnih kot tudi praktičnih dilem, kijih odpira opisana potreba, se hkrati ponuja tudi nova priložnost, priložnost vsaj do neke mere popraviti napake, storjene v preteklosti. Taka priložnost se nakazuje tudi na področju sakralne arhitekture, po štirih desetletjih trajanja liturgične prenove. Izziv nove priložnosti je potrebno začeti udejanjati najprej na ravni zgoraj opisanega odnosa, ki se kaže kot nujnost jasnejše vizije o tem, kakšen sakralni prostor potrebuje Cerkev na Slovenskem za izvrševanje svojega poslanstva. Konsistentnost take vizije pa nujno soustvarja sočasno poglobljeno osvetljevanje misterija navzočnosti presežnega v svetu. Če naj bo sakralna stavba "posoda", v kateri se bo le-ta prepričljivo razodeval, mora znati Cerkev kot naročnik umetniškega dela vedno znova artikulirati tiste njegove razsežnosti, ki seji zdijo (ne subjektivni oceni posameznika - tudi klerika) v danem času in prostoru najbolj aktualne. Te naloge ne more prevzeti nihče drug. Pretekla obdobja nas učijo, da je bogastvo in žlahtnost omenjene artikulacije tesno povezano s spoštovanjem in domiselnim kontinuiranim prevrednotenjem izročila tipoloških, ikonografskih, simbolnih in pomenskih vsebin, ki soustvarjajo razpoznavnost in izjemnost sakralne arhitekture na Slovenskem. Tak proces pa ne more potekati na nekakšni ljubiteljski ravni, saj ga je v njegovi kompleksnosti mogoče učinkovito zaobjeti le z orodji, značilnimi za znanstveno raziskovanje. Viri in literatura AAS. 1947, št.39, Vatikan. Benedetti, S., 1985: Problemi današnjega sakralnog graditeljstva. V: Kapitanović, V.,ur.: SlužbabožjaXXV/3,Franjevačkavisokabogoslovija,Makarska. Devetak, V., 1983: Liturgijski susreti i umjetnost. V: Babić, M.,ur.: Služba božja XXIII/1, Interdejecezanski Liturgijski Odbor, Makarska. Drugo navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju. Flis, J., 1885: Stavbinski slogi, založba pisateljeva, Ljubljana. Janez Pavel II.. , 1999: Pismo umetnikom (Naslov izvirnika: Lettera del Papa Giovanni Paolo II. agli artisti. Prevod: J. Zupet). Družina Ljubljana Konstitucija o svetem bogoslužju. (Sacrosanctum Concilium). Lovas, D., 2004: viva, Podrecca!. V: Klik - revija za kreativno računalništvo, št.64/12-01(2005), Pro anima,d.o.o., Ljubljana, str.62) Okrožnica o skrbi za zaklade cerkvene umetnosti, 1971. V: Prenovljeno bogoslužje 1981, Slovenski medškofijski liturgični svet, Ljubljana. Pismo o pastoralni vlogi cerkvenih muzejev. 2002: Papeška komisija za kulturne dobrine Cerkve. V: Valenčič, R., ur.: Cerkveni dokumenti 97, Družina, Ljubljana. Pismo kardinala Lercara o liturgični obnovi, 1965. V: Radić, J., ur.: Služba božja V/5-6, Interdejecezanski Liturgijski Odbor, Makarska. Pismo o potrebnosti in nujnosti inventarizacije in katalogizacije kulturnih dobrin Cerkve. 1999: Papeška komisija za kulturne dobrine Cerkve. V: Valenčič, R., ur.: Cerkveni dokumenti 97, Družina, Ljubljana, str.146) Pontificia commissio, de patrimonio artis et historiae conservando. 1992: Okrožnica št. 121/90/18. Prenovljeno bogoslužje, 1981: Slovenski medškofijski liturgični svet, Ljubljana. Prvo navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju. (Inter Oecumenici). Ratzinger, J., 2000: The Spirit ofthe Liturgy, Ignatius press, SanFrancisco. Tretje navodilo za pravilno izvajanje Konstitucije o svetem bogoslužju. Vovk, A.,: V spomin in opomin, Ljubljana 2003,336) Watkin, D., 1992: History ofWestern Architecture, Laurence King Publishing. Zakonik cerkvenega prava. 1944: Škofijski ordinariat Ljubljana, Ljubljana. Tehnični podatki o predstavljeni realizaciji Investitor: Župnija Hrenovice Projekti: Inštitut za sakralno arhitekturo, avtor: doc. dr. Leon Debevec, u.d.i.a. Gradbena dela: Makser, d.o.o. Ilirska Bistrica Izvedba stropa: mizarski mojster Klemen Demšar doc dr Leon Debevec Fakulteta za arhitekturo Univerza v Ljubljani leon.debevec@siol.net Metka Sitar, Dean Korošak, Kristiian Krainc 2oo5/2 AR izvleček Trajnostna kultura prenove stanovanjskega fonda v stavbah, zgrajenih pred desetletji, izpostavlja izboljšanje bivalnih standardov, ki s funkcionalnega, arhitekturnega, urbanističnega in gradbenotehničnega vidika ne ustrezajo več današnjim potrebam stanovalcev. Značilni pristopi in metode preurejanja stanovanjskih sosesk poleg arhitekturnih in urbanističnih rešitev vključujejo tudi vidik energetsko varčne prenove večstanovanjskih zgradb, t. i. stanovanjskih blokov. Aplikativni razvojno raziskovalni projekti se uveljavljajo v praksi z različnimi modeli prenove, kijih zaradi vgrajevanja novih materialov in inovativnih tehnik podpirajo tudi različne veje gradbene industrije. K trajnostni prenovi nas poleg domače zakonodaje zavezujejo tudi evropske smernice, ki učinkovito rabo energije obravnavajo kot eno temeljnih meril kakovosti v skladu z vodilnimi strateškimi usmeritvami trajnostnega bivalnega okolja. Za sodobne pristope preurejanja sosesk povojne organizirane stanovanjske gradnje širom po Evropi so značilne integralne metode trajnostne prenove, ki oblikujejo novo podobo stanovanjskih sosesk. Vnadaljevanjuje kot vzorčni model predstavljen aplikativni raziskovalni projekt celostne prenove stanovanjskega bloka v naselju Metalna v Mariboru iz konca štiridesetih let. Energijska prenova stavbe je zasnovana v dveh scenarijih, ki v povezovanju ukrepov tehnično tehnološke prenove z arhitekturno oblikovno podobo izpostavljajo nujnost integralnega pristopa. ključne besede: Trajnostna prenova stanovanjskega fonda, energetsko varčna prenova, večstanovanjske stavbe, preurejanje. abstract Sustainable culture of renewal of the housing stock of buildings built decades ago stresses improvement of living standards, since from the functional, architectural, urbanistic and engineering aspects they don't correspond to present residential needs. Besides architectural and urbanistic solutions, typical approaches and methods for rearranging residential neighbourhoods include the aspect of energy efficiency in multi-apartment buildings, i.e. housing blocks. In practice, research projects dealing with applicative development by various models for renewal that use new materials and innovative techniques, which are supported by various branches of the building materials industry, are gaining in recognition. We are committed to sustainable development by domestic legislature and European guidelines that see efficient use of energy as one of the fundamental measures of quality, which is aligned to leading strategic directions concerning sustainable living environments. Modern approaches to refurbishment ofpost- war estates of organised housing in Europe are typified by integral methods of sustainable renewal, which also create new images of residential estates. In continuation a pilot model from the applicative research is presented: the comprehensive refurbishment of the residential block in the Metalna neighbourhood in Maribor, built in the late 40s. The renewal that was conditioned by energy-use aspects follows two scenarios, which, by joining technical technological renewal to architectural design image, stress the necessity of the integral approach. key words: Sustainable renewal of the housing stock, energy-efficient renewal, multi- apartment building, rearrangement. Danes se na vseh področjih soočamo s problemi in izzivi, povezanimi s pojmi, ki opredeljujejo trajnostni, okoljsko vzdržni, sonaravni razvoj. Pojem trajnostnega razvoja predstavlja stalnico razvojnih usmeritev na vseh področjih delovanja države že od zgodnjih 90tih let.1 V arhitekturi, gradbeništvu, urbanizmu, prostorskem planiranju trajnostna kultura dviguje merila kakovosti načrtovanja in gradnje [John, 2005]. Načela prenove, rekonstrukcije, prestrukturiranja, preurejanja grajenih struktur so zapisana tudi v številnih mednarodnih dokumentih, ki jih je sopodpisala tudi Slovenija.2 Stanovanjska gradnja zavzema osrednje mesto v prizadevanjih za integrirano prenovo in revitalizacijo širših območij, zlasti v obsežnejših sklopih stanovanjskih sosesk [Ruano, 2002]. V središču zanimanja je preurejanje stanovanjskega fonda, zgrajenega v povojnem obdobju, ki po svojih bivalnih standardih v funkcionalnem, urbanističnem in gradbeno-tehničnem smislu ne ustreza več potrebam današnjih stanovalcev. Trajnostna prenova predstavlja tudi pomembno področje raziskovalnega dela, zlasti z vidika tehnološkega razvoja. Prestrukturiranja posameznih predelov mesta postavlja temelje za reaktiviranje degradiranih območij in nudi številne možnosti za uresničevanje teoretičnih rezultatov v praksi. Projekti trajnostne prenove delujejo pogosto kot pomembni urbanistični in arhitekturni impulzi, drugod spet kot eksperimentalna polja projektnih inovacij. Različni javno in privatno podprti programi vzpodbujajo zlasti tiste projekte preurejanja za dvig splošne bivalne kakovosti, ki predstavljajo primere dobre prakse v trajnostnem gospodarjenju s prostorom. Raziskave [Erlandsson, 2004], ki temeljijo na oceni življenjskega cikla zgradbe kažejo, daje prenova celostno okoljsko ustreznejša kot novogradnja ob doseganju enakovrednih parametrov kakovosti v delovanju zgradbe, povezanih z okoljem. Potrebe po prenovi stanovanjskega fonda v Sloveniji Ko govorimo o prenovi večstanovanjske gradnje v slovenskem prostoru, imamo v mislih zlasti problematiko stanovanjskih sosesk, zgrajenih v povojnem času na robu mestnih središč in v širšem obmestju majhnih in velikih mest, ki pa do sedaj ni bila dovolj celovito obdelana. Približno realno sliko o stanju in potrebah po preurejanju lahko dobimo na osnovi statističnih podatkov, ki govorijo o številu stanovanj, njihovi strukturi, lastništvu, velikosti, vrsti, namenu, starosti, materialih itd.3 Izhodišče za pridobitev orientacijskih podatkov glede potreb in možnosti v obstoječem stanovanjskem fondu izhajajo iz področja gradbenih aktivnosti. Gradnja objektov predstavlja več kot polovico deleža gradbene dejavnosti v Sloveniji (52,5 %), vendar je okrog tri četrtine aktivnosti namenjenih gradnji novih objektov in le manjši deležprenovi (Slika 1). Obdobje 2001 2002 2003 2004 2005/7 Stavbe 55,20% 51% 47 60% 51,70% 52,5 Gradnja novih objektov: 40,2 36,5 34,1 38,5 41,5 Rekonstrukcije objektov: 7,4 7,9 7,6 7,3 7 Investicijska vzdrževalna dela: 4,8 3,9 4,1 4,5 3,1 Redna vzdrževalna dela: 2,8 2,6 1,7 1,3 0,9 Slika 1: Delež opravljenih del v gradbeništvu, namenjenih stavbam Vir: http://www.stat.si/ Najizrazitejši tip večstanovanjskih objektov, potrebnih prenove, predstavljajo t.i. stanovanjski bloki, zgrajeni v 40-tih, 50-tih in 60-tih letih prejšnjega stoletja, v času t. i. organizirane stanovanjske gradnje. V raziskavi obravnavamo segment organizirane blokovne gradnje, za katero ocenjujemo, da predstavlja dobrih 30 % zgrajenih stanovanj (cca 230.000 stanovanj v l. 2002). Stanje stanovanjskega fonda sicer že na TRAJNOSTNI VIDIKI PRENOVE VEČSTANOVANJSKIH ZGRADB osnovi izkušenj na splošno ocenjujemo kot problematično, v praksi pa v nekaterih primerih kar kritično. Že podatki, ki govorijo o starosti stanovanj, povedo, da jih je več kot polovica ali 61 % starejših od 30 let, kar velja kot mejna starost za prenovo (cca 140.000 stanovanj, Slika 2). Obdobje 1971 1981 1991 2002 Stanovanja skupaj 477273 607682 683137 777772 Slika 2: Število stanovanj ob popisih 1971, 1981, 1991, 2002 Vir: http://www.stat.si/letopis/ Še več povedo statistični podatki o prenavljanju stanovanjskih površin, iz katerih je razvidno, daje bilo npr. do l. 1970 prenovljenih le 2,3 % stanovanjskih površin, medtem ko kar 70 % vseh stanovanjskih površin še ni bilo nikoli obnovljenih [Kilar, 2004]. Tako lahko poenostavljeno ocenimo, da obstoječi stanovanjski fond obsega skupno cca 100.000 stanovanj, starejših od 30 let, ki so zaradi tehnične in tehnoloških pomanjkljivosti ali enostavno zaradi dotrajanosti potrebna prenove. Ocenjujemo, da je aktualno stanje in čedalje slabši standard starejših večstanovanjskih zgradb, povezan s privatizacijo t. i. družbenih stanovanj v začetku 90tih let. Pomembenje podatek, ki govori o tem, daje med stanovanji, starejšimi od 30 let 92 % vsega stanovanjskega fonda (cca 90.000 stanovanj, Slika 3) v zasebni lasti, kar v praksi predstavlja velik problem že za vzdrževanje zgradb, medtem ko je problematika trajnostne prenove stanovanjskih zgradb in celostnega preurejanja celotnih stanovanjskih območij kljub sprejetim parcialnim dokumentom sistemsko popolnoma nedorečena. Zato predstavljajo stanovanja, ki so v lasti javnega sektorja (cca 8.000 stanovanj) največji potencial za organizirane inovativne pristope celostne prenovo v skladu s trajnostnimi vidiki preurejanja. Razvojne perspektive Slovenija se je sicer v svojih novo nastalih zakonih ter strateških in programskih dokumentih gospodarskega, prostorskega, socialnega in okoljskega razvoja že relativno zgodaj opredelila za trajnostni razvoj kot strateško usmeritev. Če pogledamo konkretne programe na področju stanovanjske gradnje, pa ugotovimo, da so praviloma usmerjeni zgolj na novogradnje in le redko in takrat zgolj parcialno na obstoječe zgradbe. Tako npr. ne premoremo celovite strategije zatrajnostno prenovo obstoječih stanovanjskih zgradb, ki bi upoštevala tako privatna kot tudi najemna stanovanja, pri katerih je problematika vzdrževanja in dviga kakovosti dotrajanih objektov in njihove infrastrukture najbolj aktualna. Žal so se usmeritve Nacionalnega stanovanjskega programa iz l. 2000 kmalu po sprejetju programa pokazale za neuresničljive. Že nekaj časa je sicer govora o pripravi novega državnega stanovanjskega strateškega dokumenta, le-ta pa bi poleg izhodišč in smernic nujno moral vključevati tudi inštrumente, še bolje pa kar konkretne akcijske programe za uresničljivost strateških usmeritev. Vidiki trajnostne prenove stanovanjskih struktur S problematiko celostne trajnostne prenove stanovanjskih zgradb se že vrsto let intenzivno ukvarjajo v nekaterih državah srednje Evrope (med drugimi v Avstriji, Švici, Nemčiji, Nizozemski itd.), skandinavske države pa so razvile strategije celostnega preurejanja (Danska, Švedska) [SUREURO]. Stanovanjska gradnja zavzema tako osrednje mesto v prizadevanjih za integrirano prenovo in revitalizacijo širših območij zlasti v obsežnejših sklopih stanovanjskih sosesk [Ruano, 2002]. Med najbolj značilne pristope sodijo prenove, ki vključujejo razvojne modele energetsko varčne prenove in jih z uporabo novih materialov in preizkusom inovativnih tehnik podpirajo tudi različne veje gradbene industrije. V teh državah so prav državne finančne vzpodbude, izobraževanje in raziskave ter temu prilagojena politika mestnih uprav prinesle številne pozitivne rezultate in zanimive izkušnje [van Bueren, 2001]. V Sloveniji so sicer že izvedeni posamezni projekti prenove po načelih trajnostnega razvoja, ki pa so prej rezultat ozaveščenosti in prizadevanj posameznikov kot rezultat gospodarsko učinkovitih strategij trajnostno naravnane državne politike. Vidiki preurejanja v načrtovanju in v gradnji Trajnostna kultura daje prednost preurejanju zaokroženih stanovanjskih struktur večje gostote, posameznih stavb in gradbenih sklopov z manjšim ali večjim številom etaž, ki nudijo številne možnosti za preizkuse različnih metod arhitekturnega in gradbenega preurejanja. Govorimo o integralni prenovi, ki oblikuje celostno podobo stanovanjskega območja in ji zagotavlja prepoznavnost kot enega najpomembnejših meril kakovosti. Na osnovi teoretičnih spoznanj in izkušenj povzemamo najznačilnejše elemente celostne prenove stanovanjskih struktur: - kvalitetna arhitektura, oblikovanje in funkcionalnost, skrbno obdelane projektne rešitve - okolju prijazno načrtovanje, gradnja in uporaba (varčevanje z resursi) - gospodarno - varčno ravnanje s površinami in stroški - široki spekter ponudbe stanovanj - izbor stanovanj različnih velikosti, variantne rešitve posameznih stanovanjskih tipov fleksibilnost stanovanj - možnosti prilagajanja spremenjenim potrebam - tlorisne rešitve - nevtralnost in konstrukcijsko odprtost za variabilne ureditve - multifunkcionalnost prostorov (počitek, hobiji, otroci, priprava hrane itd.) - oblikovanje zunanjih površin - po meri stanovalcev - integralne projektne rešitve, vzpodbujevalne za oblikovanje sosedstva in skupnosti (komuniciranje, samopomoč itd.) - možnosti za neposredno udeležbo pri upravljanju (lastniki, najemniki itd.). Vidiki energijske učinkovitosti V času globalnih sprememb ozračja in klimatskih pogojev, zavedanja omejenosti zalog fosilnih goriv in problema onesnaževanja okolja je nujna temeljita sprememba načinov porabe energije. V večini razvitih držav in držav v razvoju se v stavbah porabi približno polovica celotne porabe energije na nacionalni ravni. S trajnostno naravnanimi merili stanovanjske prenove je neločljivo povezana povečana skrb za energijsko učinkovitost stavb, ki lahko bistveno prispeva k smotrni rabi energije. Eden od pomembnih izzivov gradbene stroke in industrije je tako zagotoviti visoko kakovost notranjega Tip naselja Skupaj (št.) Lastništvo stanovanja Zasebna last fizičnih oseb Last javnega sektorja Drugo Stanovanja 777772 718964 48516 10292 Površina(m2) 58031187 54923270 2517242 590675 Slika 3: Število in površina stanovanj po lastništvu in tipu naselja, popis 2002 Vir: http://www.stat.si/letopis/ TRAJNOSTNI VIDIKI PRENOVE VEČSTANOVANJSKIH ZGRADB bivalnega okolja ob sprejemljivih stroških gradnje in vzdrževanja. Ob zahtevah po trajnostnih vidikih gradnje, upoštevanju okoljskih predpisov ter novih materialih in načinih gradnje naloga arhitektov in drugih projektantov s časom ne postaja lažja. K temu zavezujejo tudi evropski dokumenti o energijskih lastnostih stavb, ki vzpodbuja ukrepe za učinkovito rabo energije tako v novih kot v starih zgradbah kot eno od bistvenih meril kakovosti. Integralni pristop k trajnostni prenovi: Analize izvedenih primerov trajnostne prenove združujejo urbanistično-arhitekturno-oblikovalski vidik (izbor rešitve, arhitekturni jezik, želeni cilji načrtovanja), z okoljskim (ekološka optimizacija, inovativne tehnologije, uporaba obnovljivih energetskih virov) in socialnim (oblikovanje kreativne skupnosti, stanovanja za posebne skupine itd.). Principe trajnostne prenove lahko tako strnemo v integralnem pristopu, ki temelji na naslednjih najpomembnejših ukrepih: - izboljšanju bivalnih pogojev in zagotavljanju uporabniku prijaznega stanovanja - povečanju fleksibilnosti zasnove celotne stavbe in njenih posameznih delov glede na sedanje in prihodnje potrebe stanovalcev - zmanjšanju porabe energije in s tem povezanih stroškov obratovanja zgradbe - povečani uporabi okolju prijaznih materialov in obnovljivih virov - ekonomsko ugodnih in inovativnih ukrepih načrtovanja, gradnje in uporabe. Kako torej zagotoviti ustrezno bivalno okolje kot rezultat optimalnih načrtovalskih rešitev? Vsaka stavba predstavlja kompleksen in dinamičen sistem. Odgovor je v razvoju in vključevanju integriranega modeliranja in simulacij energijskih lastnosti stavbe v najzgodnejših fazah snovanja in projektiranja. Raznolike možnosti ponuja vrsta bolj in manj sofisticiranih programskih orodij, s katerimi je možno zelo natančno analizirati lastnosti tako posameznih konstrukcijskih elementov kot energijske lastnosti celotne stavbe. Primer: trajnostna prenova večstanovanjske zgradbe v Mariboru Podatki o projektu: Razvojno raziskovalni projekt integralnega pristopa predstavlja izdelavo teoretičnega modela aplikacije nekaterih izbranih vidikov trajnostne prenove na primeru večstanovanjskega bloka v stanovanjskem naselju Metalna, kije bil zgrajen konec štiridesetih let; avtor urbanistične zasnove je Jaroslav Černigoj. Objekt predstavlja eno od značilnih povojnih zgradb v nekdanjem tradicionalnem delavskem predelu, zgrajenem za potrebe delavcev v neposredni bližini tovarne Metalna na Teznu. Urbano okolje in celotno območje je pomanjkljivo opremljeno, značilnost zgradb so toge tlorisne zasnove in poenotene rešitve stanovanj [Pirkovič-Kocbek, 1982]. O kakovosti same gradnje lahko sodimo na podlagi obstoječega stanja in načrtov; izvedba ter oprema je v tehničnem in sanitarnem smislu dotrajana in ne ustreza sodobnim standardom. Zunanja ureditev je problematična zlasti glede prometnega in parkirnega režima, kar je s spremembami načina bivanja in povečanjem števila osebnih avtomobilov tudi na splošno najbolj kritična točka stanovanjskih sosesk starejšega datuma. Na teh predpostavkah smo ob določenih omejitvah določili ključne cilje in preizkusili nekatere ukrepe uveljavljanja trajnostne kulture v: - arhitekturni prenovi zasnove in oblikovanja celotne stavbe s poudarkom na tlorisnih rešitvah posameznih lamel s tipologijo stanovanj, - konstrukcijsko tehnološki prenovi z vidika energijske učinkovitosti posameznih elementov in konstrukcijskih sklopov ter - urbanistični prenovi zasnove zunanje ureditve. Sliki 4,5: Obstoječe stanje. Extant condition. Sliki 6,7: Prenova 1. Renewal 1. COill Sliki 8,9: Prenova 2. Renewal 2. Preurejanje tlorisa:4 Projektni pristop temelji na uveljavljanju arhitekturne in funkcionalne kakovosti stanovanj z vidika preurejanja zasnove celotne zgradbe. Osrednja pozornost je namenjena tlorisnim rešitvam značilnih lamel, v katerih je togo shemo enakih dvosobnih stanovanj zamenjala odprtost za raznolike tipe stanovanj, tako glede na velikosti kot tudi notranjo organizacijo prostorov. Predlog prenove obsega tako nabor kompatibilnih tlorisnih rešitev po posameznih etažah, ki gradijo na tipologiji raznolikih stanovanj, od enosobnega do petsobnega, vključno s specifičnimi tipi stanovanj za različne ciljne skupine stanovalcev, kot so starostniki, mlade družine, enočlanska gospodinjstva itd.; posebna pozornost pa je namenjena stanovanjem za osebe z omejenim gibanjem. Zunanje bivalne površine (balkoni, terase) so obravnavane variantno v dveh scenarijih: v prvem (Prenova 1) z dodajanjem zunanjega elementa kot nadkritega balkona in v drugem (Prenova 2) z uvajanjem novega stavbnega člena - steklenika kot pasivnega energijskega elementa. Projektne rešitve energijske učinkovitosti: Izbrani model predstavlja princip nizkoenergijske prenove zgradbe, ki kot osnovni poseg za boljšo energijsko učinkovitost predvideva vgradnjo kvalitetnih izolacijskih elementov oziroma materialov v vse konstrukcijske sklope - okna, vrata, stene, stropne in strešne konstrukcije. Uporabljene metode in rešitve temeljijo na preizkušenih vzorcih in ukrepih za povečanje energijske učinkovitosti z upoštevanjem določil Pravilnika o toplotni zaščiti zgradb iz l. 2002, katerega osnova je standard TRAJNOSTNI VIDIKI PRENOVE VEČSTANOVANJSKIH ZGRADB SIST ENV 832. Trajnostna prenova objekta je predstavljena v dveh scenarijih, ki z energijsko učinkovito prenovo proučujeta povezavo med možnostmi arhitekturnega oblikovanja, tehnološke prenove in energetske učinkovitosti za ogrevanje zgradbe. Slika 10: Obstoječe stanje - prereza Vir: Pokrajinski arhiv Maribor, 1949 Extant condition - sections. a £ O B m Slika 12: Prenova 1 - nekaj tipov stanovanj. Renewal 1 - appartement typology. P S Obstoječe stanje Slika 11: Značilni tlorisi Vir: Pokrajinski arhiv Maribor, 1949 (obstoječe stanje); K. Krajnc, 2005: Trajnostna prenova večstanovanjske zgradbe, diplomsko delo (prenove) Typical floor layouts. Prenova 1 - predstavlja model standardne rešitve trajnostne prenove, ki temelji na vgradnji dodatne toplotne izolacije v celotno lupino stavbe ter zamenjavi stavbnih elementov kot so okna, vhodna vrata, balkoni, vetrniki itd. Prenova 2 - izkorišča dodatne inovativne možnosti povečanja energijske učinkovitosti na osnovi povečanja stavbne mase z zapiranjem balkonskih niš in dogradnjo novega konstrukcijskega elementa - večetažnega steklenjaka za pridobitev obsežnihzunanjihpovršinbivalnihteras. O ^ L i- £ - Jon PS B O P □ □ □ □ F n - 1 1 - m Slika 13: Prenova 2 - nekaj tipov stanovanj. Renewal 2 - appartement typology. TIP B TIP D TIP E TIPD-1 TIP C Prenova 1 Prenova 2 TIP D-3 TRAJNOSTNI VIDIKI PRENOVE VEČSTANOVANJSKIH ZGRADB Preveritev stroškov ogrevanja: Tip izračuna Obstoječi objekt Prenova 1 Prenova 2 Prenova 2a Prenova 2b Letna potrebna toplota (kWh/m2a) 147,6 40,5 27,2 31,2 Poraba kurilnega olja (l/m2) 20 5,45 3,6 4,15 Vrednost v SIT/m2 2360 643,1 424,8 489,7 Neto ogrevana površina (m2) 1207,9 1207,9 1827,9 1270,6 Letna poraba kurilnega olja (l) 24.158,00 6.583,10 6.580,44 5.273,00 Letni stroški nabave kurilnega olja (SIT) 2.850.644,00 776.805,80 776.491,92 622.214,00 Prihranek (SIT) 2.073.838,20 2.074.152,08 2.228.430,00 Slika 14: Primerjalna ocena toplotnih izgub in stroškov ogrevanja.5 Energetska učinkovitost predlaganih scenarijev je preverjena na osnovi izračuna potrebne toplote in z njimi povezanimi stroški ogrevanja. Čeprav potrebna toplota za obstoječo zgradbo izdatno presega letne potrebe "normalne hiše" (cca 148 kWh/m2), rezultati pokažejo, da lahko zgradbo že z ukrepi prvega scenarija Prenova 1 uvrstimo med "nizkoenergijske hiše" (cca 40 kWh/m2). Po pričakovanju je še bolj učinkovit drugi scenarij, Prenova 2, ki zgradbo z dodatnim pasivnim solarnim elementom - večetažnim steklenjakom - približa energijski varčnosti t. i. "pasivne hiše" (cca 30 kWh/m2). Prenova 1 prinaša tako 72-odstotno, Prenova 2 pa celo 78- odstotno zmanjšanje potrebne toplote za ogrevanje. Temu ustrezno je zmanjšanje stroškov letne porabe olja za kar tri četrtine, kar v denarju pomeni prihranek dobra 2 mio. SIT letno. Primerjalna ocena toplotnih izgub in stroškov ogrevanja tako že na osnovi prihrankov energije za ogrevanje dokazuje ekonomsko upravičenost naložbe. Iz slike 13 je razvidno, da smo pri izračunu energijskih lastnosti modela prenove pri scenariju Prenova 2 zasnovali dve podvariantni rešitvi: pri podvarianti Prenova 2a smo zgradbi prizidali večetažni steklenik, ki smo ga upoštevali kot del ogrevanega prostora, pri podvarianti Prenova 2b pa smo ga obravnavali kot neogrevan del zgradbe - kot pasivni solarni objekt. Izbrana podvariantna modela predstavljata skrajna pola dejanskega odziva zastekljenega volumna stavbe na časovno odvisne zunanje pogoje in sta dejansko izhodiščni točki za bolj detajlno analizo. Natančnejši izračuni modelnih rešitev so možni z uporabo simulacijskih metod prenosa energije in snovi skozi zunanjo lupino z upoštevanjem posebnosti lege objekta in lokalnih (urnih) vremenskih podatkov [Clarke, 2001]. Zaključek Predstavljeni primer modela trajnostne prenove večstanovanjske stavbe predstavlja priložnost za razmislek o izvedbi pilotnega projekta v praksi, ki bi s podporo državne in lokalne politike povezal raziskovalno dejavnost univerze z gospodarstvom v vseh njegovih segmentih ter pridobil zanimanje in podporo tudi širše javnosti. Za uveljavitev načel in ciljev trajnostne kulture bi bilo potrebno izoblikovati širši okvir sistemskih ukrepov, ki bo zajel vsa področja in dejavnosti za izboljšanje pogojev prenove, vključno z zakonodajno in finančno področje, zlasti pa bi moral že v najzgodnejši fazi snovanja in odločitev pritegniti tudi uporabnike stanovanj - tako lastnike kot tudi najemnike. Integralni proces trajnostnega preurejanja stanovanjskih sosesk na prvem mestu zahteva interdisciplinarnost dela. Sodobni pristopi v skladu s trajnostno kulturo narekujejo permanentno sodelovanje in usklajevanje vseh udeležencev - arhitektov, gradbenih inženirjev in drugih strok - tako pri pripravi, izvedbi, kakor tudi pri monitoringu in evaluaciji projektov prenove. Slika 14: Situacija po prenovi. Condition after renewal. Opombe 1 Zakon o urejanju prostora, Politika urejanja prostora Republike Slovenije, Strategija prostorskega razvoja Slovenije, Nacionalni stanovanjski program. 2 Agenda 21, Agenda Habitat. 3 Podatki Statističnega urada RS iz l. 2002 4 Prispevek v nadaljevanjupogl. 4 povzema vsebino in rezultate diplomskega dela na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Mariboru z naslovom Trajnostna prenova večstanovanjske zgradbe avtorja Kristijana Krajnca, ki so bili predstavljeni tudi širši javnosti na razstavi na Ljubljanskem gradu v sklopu mednarodne konference z naslovom Prestrukturiranje velikih stanovanjskih sosesk v evropskih mestih: Politike, prakse in perspektive, ki je potekala v okviru projekta RESTATE od 19. do 21. 5. 2005 v soorganizaciji UIRS. 5 Cena kurilnegaolja 118 SIT/l, zdne 21.12.2004. TRAJNOSTNI VIDIKI PRENOVE VEČSTANOVANJSKIH ZGRADB Viri in literatura Aalbers, M., Beckhoven, van, E., Kempen, van, R., Musterd, S., Ostendorf, W., 2003: Large Housing Estates in the Netherlands. RESTATE report 3e, Faculty of Geosciences, Utrecht University Bueren, van, E., 2001: Sustainable building policies: Exploring the implementation gap. V: Maiellaro, N., Towards sustainable building, 29-41. KluwerAcademic Publishers,Amsterdam Clarke, J., 2001: Energy simulation in building desing. Butterworth-Heinemann, Oxford Družba-prostor-graditev, Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, 2004. simpozij, 19.5.2004, Ljubljana Energetsko učinkovita in trajnostna gradnja,. V: Zbornik 3. dneva inženirjev in arhitektov, Inovativno grajeno okolje, 2004. Inženirska zbornica Slovenije, Ljubljana Erlandsson, M., Levin, P., 2004: Environmental assessment of rebuilding and possible perfomance improvements effects on a national scale. Building and Environment 39:1453-1465. Flade, A., Hallman, S., Lohmann, G., Mack, B. (Ur.), 2003: Wohnkomfort im Passivhaus. Institut Wohnen und Umwelt GmbH, Darmstadt John, G., Clements-Croome, D., Jeronimidis, G., 2005: Sustainable building solutions: a review of lessons from the natural world. Building and Environment 40:319-328. Kos, D., 2004: Rehabilitacija stanovanjske soseske: primer Savsko naselje. V: Stanovanja in urbanizacija - trendi in perspektive, Povzetki prispevkov, mednarodnakonferenca8.-9.nov. 2004, Ljubljana Kranjc, K., 2005: Trajnostna prenova večstanovanjske zgradbe. Fakulteta za gradbeništvo, Univerza v Mariboru, diplomsko delo Mandić, S., 1996: Stanovanje in država. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana Nacionalni stanovanjski program. 2000. Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti akti Pirkovič-Kocbek, J., 1982: Izgradnja sodobnega Maribora. Partizanska knjiga, Znanstveni tisk, Ljubljana Ruano, M., 2002: EcoUrbanism Sustainable Human Settlements: 60 Case Studies. Editorial Gustavo Gili, Barcelona Schubert, W., 2001: Wohnqualität als Standortfaktor. V: Ökologie und Ökonomie des Bauens, simpozij, 17.11.2001, Ludwigshafen Sendi, R. et al., Prostor SI 2000, 2000: Stanovanja, kvaliteta bivanja in razvoj poselitve,. Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana SUREURO - Sustainable Refurbishment Europe. http://www.sureuro.com Viri slik: K. Krajnc, 2005: Trajnostna prenova večstanovanjske zgradbe, diplomsko delo avtorja. doc dr Metka Sitar doc dr Dean Korošak Kristijan Krajnc Fakulteta za gradbeništvo Univerza v Mariboru metka.sitar@uni-mb.si Tanja Simonie. Marko Dobrilovič 2oo5/2 AR VLOGA OZELENJEVANJA STREH IN FASAD PRI PRENOVI OBJEKTOV The role of green roofs and fasades in building refurbishment UDK 692.4,711.168 COBISS 1.02 pregledni znanstveni članek prejeto 26.10.2005 izvleček Članek prinaša sintetičen pogled na vlogo zelenih strešnih in vertikalnih površin objektov v integralnem načrtovanju odprtega prostora mesta. Prikazani so sistemski pristopi k načrtovanju tam, kjer jih podpira mestna politika s smernicami, priporočili, subvencijami in postavljanjem normatov za obseg površin. V prispevku je predstavljena njihova ekološka in okoljska vloga v krajini, njihov vpliv pri redestribuciji padavinskega odtoka, zmanjšanju obremenitev mestnega kanalizacijskega omrežja, zmanjšanju učinka toplotnega jedra, usmerjanju gibanja zračnih mas in absorbciji polutantov. Zelene strehe so pomemben del zagotavljanja energijske varčnosti objektov, saj vplivajo na zmanjšanje izgube toplote v okolje, izboljšajo energijsko učinkovitost objektov, predvsem z nižanjem temperaturnih nihanj na površini strehe, s čimer se podaljša življenjska doba gradiv. Imajo tudi pomembno socialno in psihološko vlogo v smislu zagotavljanja možnosti za rekreacijo, aktivno vrtnarjenje, terapevtsko sprostitev in počitek v urbanem okolju. Zeleni strešni in fasadni sistemi imajo tudi morfološko in mestotvorno vlogo in pomembno vplivajo na doživljanje prostora in mestnega okolja, naberljivost prostora in identifikacijo z njim. Poudarek je namenjen razčlenitvi ekonomske upravičenosti izvedbe zelenih streh zaradi nižjih stroškov vzdrževanja, daljše življenske dobe materialov in energijske varčnosti. Zelena streha poveča tudi vrednost nepremičnini. Prispevek je zaokrožen s predstavitvijo pravilnega izbora ustreznih gradiv, zlasti rastlinskega ter z vidiki implementacije in vzdrževanja ekstenzivnih in intenzivnih sistemov ozelenjevanja streh. ključne besede: Ozelenjevanje streh, ozelenjevanje fasad, strešni vrt, prenova objektov, funkcije zelenih streh. abstract The article brings a synthesised view on the role of green roof and vertical surfaces of buildings in integral planning of open urban spaces. Presented are their ecological and environmental role in the landscape, their effect in the redistribution and discharge of atmospheric water, diminishing burdens on municipal sewer systems, alleviating the effect ofthe heat core, directingflows of air masses and absorption ofpollutants. Green roofs significantly contribute to energy consumption in buildings since they diminish losses of heat to the environment and improve energy efficiency of buildings, above all by diminishing temperature fluctuation on the roof surface, thus improving the lifespan of materials. They also have important social andpsychological roles in the sense of ensuring possibilities for recreation, active gardening, therapeutical relaxation and leisure in the urban environment. Green roof and facade systems also play morphological and city-building roles and significantly contribute to experiencing the urban environment, spatial legibility and self-identification. Emphasis is given to the analysis ofeconomic legitimacy of building green roofs in conjunction with lower maintenance costs, longer lifecycles of materials and energy saving. Green roofs also increase the value of property. A presentation of correct choice of adequate materials rounds up the article, especially concerning the vegetation, as well as aspects of implementation and maintenance of extensive and intensive systems for roof greening. key words: Greening ofroofs, greening offacades, roofgarden, building renewal, functions ofgreen roofs. Priložnosti za uvajanje zelenih streh in fasad v mesto V kontekstu paradigme trajnostnega razvoja je pri prenovi objektov smiselno izkoristiti potencial za vzpostavljanje zelenih streh in zelenih fasad, kjer je to mogoče. Pri vsakem posegu v prostor, pa naj bo to pri novogradnji ali pri prenovi objektov, je zato smotrno pretehtati tako prednosti in koristi, kot tudi druge okoliščine prenove. Zelene strehe in fasade so še neizkoriščen potencial, ki ga je smiselno upoštevati v načrtovanja odprtega prostora trajnostnega mesta in smotrnega gospodarjenja s prostorom. V tradicionalni arhitekturi so znani primeri ozelenjenih streh zlasti iz skandinavskih dežel, kjer je bila zatravljena streha pomembna pri uravnavanju toplote v notranjih prostorih hiše. V novejšem času so postale zelene strehe ne samo popularne temveč ponekje tudi zakonsko predpisane. Nadomeščanje izgubljenih zelenih površin zaradi urbanizacije rešujejo v Nemčiji z zakonskimi določili. V tem smislu družba zakonsko podpira graditev zelenih streh ter zagotavlja subvencije pri gradnji, znižanje pristojbin za uporabo kanalizacijskega omrežja in podobno. V takem družbenem okolju so stroški 36. letnega vzdrževanja za 15% nižji kot pri goli strehi. Zato ni presenetljiv podatek, da so v Nemčiji od leta 1998 ozelenili 10 milionov kvadratnih metrov ravnih streh. V zadnjih letih se z naraščajočimi okoljskimi problemi tudi v ameriškem prostoru pojavlja prestrukturiranje vrednot, kar daje večji pomen varovanju okolja. V severno ameriških mestih tako umeščajo ozelenjene strehe v mestno infrastrukturo s pomočjo subvencij iz mestnih proračunskih sredstev. Ozelenjene strehe postajajo vse pomembnejše tudi v sredozemskem območju, poleti znižujejo temperaturo v notranjosti objektov. Z okoljskega vidikaje vsaka, še tako majhna zelena površina v mestu, pomemben del zelenega sistema ter prispeva k večji bivanjski kakovosti v smislu trajnostnega razvoja. Priložnosti za to so številne: zelene strehe so mogoče in zaželene na obsežnih ravnih strehah industrijskih objektov, garažnih hiš, nakupovalnih središč pa tudi v stanovanjskih soseskah in na zasebnih stanovanjskih objektih. Prenova objektov v soseski Ghdstan v Goteborgu je primer urejanja strešnih terasnih vrtov. Potenciali za uvajanje zelenih streh in fasad v mestu so omejena dostopnost odprtih zelenih površin ter visoka cena zemljišč. Slika 1: Objekt pred prenovo v soseski Gardstan v Göteborgu (foto: Anders Thor). The building in the Gardstan estate in Gothenburg before renewal. Slika 2: Objekt po prenovi v soseski Gardstan v Göteborgu, s terasasto urejenimi strešnimi vrtovi (foto: Anders Thor). The building in the Gardstan estate in Gothenburg after renewal, roof gardens designed as terraces. Vloga zelenih streh in fasad: nova urbana kakovost Zelene strehe in fasade so lahko del sistema zelenih odprtih površin mesta. Kot take imajo pomembno vlogo, zlasti mestotvorno, estetsko, sociološko, ekološko in okoljsko, morfološko ter ekonomsko. Uvajanje zelenih strešnih sistemov je obenem tudi priložnost kakovostno oblikovanje krajine. Mestotvorna vloga in estetska vloga: Zeleni strešni in fasadni sistemi imajo morfološko in mestotvorno vlogo in pomembno vplivajo na doživljanje prostora in mestnega okolja, na berljivost prostora in identifikacijo z njim. Med strešnimi ureditvami so lahko tako drobne zasebne ureditve kot obsežne javne parkovne ureditve. Vse pogosteje postajajo strehe podzemnih garaž tudi javni zeleni prostor, plaza ali tržna ureditev. Specifične razmere in omejitveni pogoji nedvomno vplivajo na načrtovanje krajinskih ureditev na strehah in na fasadah objektov. Največji omejitveni dejavnik je nosilnost konstrukcije ter s tem povezana količina substrata in vrsta uporabljene vegetacije. Drugi omejitveni dejavnik je stopnja vzdrževanja, tretji pa predvidene rabe v prostoru. Tako so pri strešnih ureditvah za učinkovito artikulacijo prostora namesto dreves uporabljene vertikalne zazelenjene strukture z vzpenjalkami, pogoste so oblikovne igre s tlaki in uporabo različnih vrst pokrovnih rastlin in trajnic. zeleni sistem mesta in postanejo tudi del krajinskoekološkega sistema (koridorji, stopni kamni, ipd.). Slika 4: Park Atlantique je intenzivno vzdrževan strešni vrt - park nad postajo. (foto: Tanja Simonič) Park Atlantique is an intensively maintained roof garden - park over the station. Slika 3: Terasasto urejena streha nad nakupovalnim središčem Les Halles v Parizu (foto: Tanja Simonič). Roofdesigned as a terrace on the Les Halles shopping centre in Paris. Socialna in psihološka vloga zelenih streh in fasad: Prav rabe so tiste, ki določajo način strukturiranja in oblikovanje strešnih vrtov. Kot okolja s prevladujočimi naravnimi sestavinami imajo tudi pomembno socialno in psihološko vlogo v smislu možnosti za zagotavljanje rekreacije, aktivnega vrtnarjenja, terapevtske sprostitve in počitka v zelenem, čeprav v urbanem okolju. Stik z naravnim okoljem namreč zagotavlja sprostitev, fizično in mentalno regeneracijo ter boljše počutje [Kaplan, Kaplan 1989, Hartig 1993, Simonič 2003]. Ekološka in okoljska vloga: Ozelenjevanje streh lahko prispeva k izboljšanju okoljskih razmer v urbanem okolju. Zeleni strešni sistemi vplivajo na redistribucijo padavinskega odtoka, zmanjšanje obremenitve mestnega kanalizacijskega omrežja, zmanjšanje učinka toplotnega jedra v mestih, usmerjanje zračnih mas in absorbcijo polutantov, kar so nedvomno pomembni dejavniki za podrobnejši razmislek o njihovem vključevanju v mestno zeleno strukturo. V tem smislu lahko ozelenjene strehe funkcionalno dopolnjujejo Slika 5: Strešni vrt banke NMB v Amsterdamu. Ureditev vključuje bogato zazelenitev, vodne motive ter prostore za zadrževanje uslužbencev v času odmora (foto: Tanja Simonič). Roofgarden of the NMB bank in Amsterdam. The design includes lush vegetation, water motifs and spaces for gathering of employees during breaks. A. Razporejanje padavinske vode Vegetacija strešnih vrtov sodeluje pri uravnavanju in razporejanju padavinske vode. Odvisno od intenzitete padavin in debeline substrata (globine tal) lahko ozelenjena streha zadrži od 15 do 90 % padavinske vode (povprečno 50 60 %). Voda se zadrži in porabi na mestu samem. Tako 8 cm plast rastlin zadrži 35 mm padavin. Zmanjša se količina padavinske vode v mestnem kanalizacijskem omrežju, hkrati pa se izboljša nadzor nad transportom sedimentov v padavinski vodi [Moran in sod. 2005]. B. Absorbcija polutantov Težke kovine in dušične spojine v padavinski vodi se na ozelenjenih strehah vežejo na talne delce in se ne spirajo v kanalizacijsko omrežje in podtalnico. Na ta način se iz padavinske vode izloči več kot 95 % kadmija, bakra in svinca in 16 % cinka. V veliki meri se zniža tudi vsebnost dušičnih snovi. Vendar pa se v primeru bogato založenega rastnega sloja s humusom (15%) pojavi večja količina dušikovih spojin v odtoku, kar je posledica spiranja dušika iz organskega dela substrata. Ta vidik je treba upoštevati na območjih, kjer je varovanje podtalnice posebnegapomena[Moraninsod. 2005: 6]. C. Uravnavanje temperature ozračja Segrevanje objektov, streh, cest in tlakovanih površin v mestnih središčih ustvarja toplotna jedra. Od vseh površin se najbolj segrejejo ravne strehe (v poletnih mesecih doseže temperatura strehe okoli 800C) in tako največ prispevajo k učinku toplotnega jedra. Posledice so neugodna bivanjska klima. Vegetacija znatno izboljšuje mestno mikroklimo. Temperaturna sprememba med nižjimi temperaturami nad vegetacijskim pokrovom ozelenjene strehe in višjimi temperaturami nad tlakovanimi površinami povzroča vertikalno cirkulacijo zračnih mas v mestu, kar zmanjšuje učinek toplotnega jedra. Bilanca sončnega sevanja je zato na ozelenjeni strehi ugodnejša za mikroklimo kot na goli strehi. Na ozelenjeni strehi se odbije 27% celotnega sončnega sevanja, 60% ga absorbirajo rastline in 13% tla [Ekaterini in Dimitris,1998: 29]. Pri neozelenjenih strehah prispe na površino strehe do 100% sončnega sevanja [Patterson, 1998: 81]. Strehe kot gornja plast mestnega prostora največ prispevajo k pregrevanju in ustvarjanju mesta kot toplotnega jedra. D. Kakovost zraka Vegetacija strešnega vrta zadrži aerosol in absorbira toksine v zraku. Rastline zadržijo atmosferski prah, ki se ob padavinah spere v tla, kjer se velik del veže na talne delce in tako ne pride v podtalnico. Raziskave so pokazale, da kvadratni meter travne površine letno odstrani 0,2 kg prašnih delcev. Zeleni deli rastlin absorbirajo številne okolju neprijazne pline in toksine. Tako srednje veliko drevo v enem dnevu očisti 10 m3 zraka. V 1 m3 zraka v ulici brez vegetacije je 10 20 000 prašnih delcev, v ulici z drevoredom pa prašnih delcev le za eno tretjino te vrednosti. Na osnovi teh podatkov lahko predvidevamo, da 2000 m2 zatravljene strehe (nekošena trata s 100 m2 listne površine nam2) lahko odstrani 4000 kg prašnih delcev na leto (2 kg na m2). E. Zvočna izolacija Testi kažejo, da 12 cm sloj rastnega substrata na ravni strehi zmanjša hrup (v notranjih prostorih) za 40 db [Pech in sod., 1999:7]. F. Nov življenjski prostor Ozelenjena streha je biotop, v katerega se vključuje veliko živalskih vrst. Je nadomestek za izgubljene zelene površine zaradi urbanizacije. Zelene strehe so lahko načrtovane kot stopni kamni, ki omogočajo pretok živalskih in rastlinskih vrst in so povezani z naravnimi habitati ali pa so zasnovani kot samostojni habitati. Brenneisejeva raziskava je pokazala na pomen ozelenjevanja streh z avtohtonimi vrstami, saj je bila največja biološka pestrost ravno na teh površinah, še posebej če površine niso bile ravne ali so vključevale vodne prvine ali zadrževalnike [Wieditz, 2005:9-10]. Zelene strehe in energijska učinkovitost objektov: Zelene strehe prispevajo k energijski varčnosti objektov, saj vplivajo na zmanjšanje izgube toplote v okolje, izboljšajo energijsko učinkovitost objektov ter z manjšanjem temperaturnih nihanj na površini strehe podaljšajo življenjsko dobo gradiv. Ozelenitev strehe z drevesnimi vrstami zniža stroške hlajenja v vročih krajih tudi za 10 - 50 % [Simpson, Macpherson, 1996]. Temperatura zraka v bivanjskem delu pod ozelenjeno streho je za 3 - 40 C nižja od zunanje temperature (25 - 300 C). Prihranek energije je odvisen od velikosti stavbe, lokacije, debeline rastnega substrata, izbora rastlinskega gradiva. Pri eno ali dvonadstropnih stavbah, kjer zavzema streha velik delež površine v stavbnem plašču, so lahko prihranki pri hlajenju 25 % [Peck in sod. 1999: 6]. Tudi če rastni substrat pozimi zmrzne, deluje ozelenjena streha kot toplotni izolator. Dovolj je že 30 cm debela plast substrata, da preprečuje ohladitev strehe pod 0 0C (pri zunanji temperaturi 20 0 C) [Peck in sod. 1999:7]. Slika 6: Vertikalna konstrukcija za vzpenjalke kot zelena stena javnega objekta v mestnem parku v Göteborgu (foto: Tanja Simonič). Vertical support structure for climbers as a green wall of a public building in the Gothenburg city park. Slika 7: Ozelenjena stena kot členitveni element na fasadi (foto: Tanja Simonič). Green wall as a structuring element of the facade. Ekonomske prednosti in omejitve pri uvajanju zelenih streh in fasad: Začetni stroški za izvedbo ozelenjene strehe so tri do šest krat večji kot pri goli strehi [Wong in sod. 2002]. Vendar pa se z upoštevanjem stroškov investicije in vzdrževanja skozi celotno življenjsko dobo strehe (investicija in vzdrževanje) pokaže, da objekti z ekstenzivno ozelenjeno streho kljub višjim začetnim izvedbenim stroškom porabijo manj energije za ogrevanje in ohlajanje, stroški vzdrževanja strehe so nižji in gradiva imajo daljšo življenjsko dobo [Wong in sod., 2002: 500]. Trajanje vodotesnih membran se pri ozelenjenih strehah dvakratno poveča, saj so bolje zaščitene pred mehanskimi poškodbami, UV žarki in velikimi nihanji temperatur. Pričakovana življenjska doba ozelenjene strehe je tako okoli 40 let. Izbor gradiv za ozelenitev streh in fasad Pri izvajanju zelenih streh tako pri novih objektih, še posebej pa pri starih, je nujno upoštevati nekatere omejitve pri izboru gradiv. Pomemben je izbor substratov za zasaditev ter pravilen izbor rastlinskih vrst ter upoštevanje vidikov izvajanja in vzdrževanja ekstenzivnih in intenzivnih sistemov ozelenjevanja streh. Značilni profil zelene strehe gradijo od spodaj navzgor drenažni sloj (premer delcev 16-30 mm), nad njim je filterska plast (filc 150-300 g/m2), ki zadržuje delce iz plasti prsti (humus 40%, porozni granulat, vulkanski pesek, silikati 30%-60, gline). Prst pokriva zastirka iz lesnih sekancev (5 cm) ter vegetacijska plast (debela od nekaj centimetrov do več metrov). Pri intenzivnejših izvedbah so spodaj še tipske kasetirane plošče, ki zadržujejo deževnico in jo kasneje postopno oddajajo nazaj v substrat. Substrat: Za kakovostno izvedbo strešnega vrta je pomembna ustrezna priprava substrata. Ta mora imeti ustrezne sloje, stabilno strukturo, treba je poskrbeti za zadrževanje mineralnih delcev ter za ustrezno odvodnjavanje. Za polnila ali artikulacijo strešnega prostora se lahko uporabi polistiren ali betonsko konstrukcijo, možna je uporaba tudi plastičnih posod za rastline. Za drenažni spodnji sloj je najbolje uporabiti gramoz iz vulkanskih kamnin, ki ima nizko specifično maso, ali umetne granulate, ki so inertni, omogočajo zadrževanje vode in so po izvoru zaželeno silikati. Izvesti je treba tudi protikoreninsko zaščito ter položiti filc za zadrževanje drobnih talnih delcev pred izpiranjem. Prst mora imeti specifične pedološke lastnosti z manj organskimi delci in večjim deležem anorganskih delcev, torej peščenih delcev in glin. Zgornja plast so lesni sekanci, ki zadržujejo vlago in s tem uravnavajo površinsko izhlapevanje. Rastline primerne za ozelenjevanje strešnih vrtov: Ozelenitev strešnih vrtov je lahko ekstenzivna ali intenzivna. Pri ekstenzivni metodi je vegetacija prepuščena samostojnemu razvoju, zato je praviloma ne gnojimo in ne namakamo, saj bi s tem ustvarili pogoje za rastline, predvsem plevele, ki zahtevajo rodovitnejšo okolje. Pri ekstenzivni metodi se ustvari stabilen ekološki sistem, ki ne potrebuje dodatnega vzdrževanja. Značilna vegetacija ekstenzivno ozelenjenih streh pogosto raste prosto v naravi; predvsem na revnih, suhih rastiščih s tankim rastnim slojem. Rastline so tu izpostavljene neposrednemu sončnemu obsevanju, nihanju temperatur in talne vlage. Zato je pomembno izbirati vrste, ki dobro prenašajo tako sušo kot občasno močo. Primerne rastline za taka rastišča imajo pogosto debelo kutikulo, mesnate liste in dlakavo listno površino. Pomembno je, da imajo dobro obnovitveno sposobnost, se dobro razraščajo in dobro prekoreninijo substrat. Za uspešno rast mora biti debelina rastnega substrata na ekstenzivno ozelenjenih strehah prilagojena rastlinski vrsti in znaša od 5 do 15 cm [Riehl, 2003:37]. Rastline primerne za ekstenzivno ozelenjevanje streh [Kutin,1996:15-16] so med travami Agrostis capillaris, Bromus erectus, Festuca ovina, Poa pratensis in Festuca scoparia, med sukulentami Sedum acre, Sedum album, Sedum floriferum in Sedum reflexum, med zelišči pa Allium flavum, Allisum argenteum, Anthemis tinctoria, Aubrieta sp., Carex sp., Chrysanthemum leucanthemum, Dianthus carthusianorum, Lavandula angustifolia, Potentila argentea, Salvia nemorosa in Thymus serpyllum. Za razliko od ekstenzivno ozelenjene strehe, nasad intenzivno ozelenjene strehe ni samozadosten sistem. Rastline potrebujejo stalno oskrbo z vodo (namakanje), hranili (dognojevanje), dodajati in obnavljati je treba tudi substrate, propadle rastline ter odstranjevati plevele. Debelina substrata je 20 cm in več, odvisno od izbora rastlinskih vrst [Riehl, 2003: 37]. Slika 8: Strešni vrt v Innsbrucku, kjer so zasajene homulice in druge sočnice, je primer ekstenzivne zazelenitve, kjer dodatna oskrba nasada ni potrebna. (foto: Janja Lužnik) Roof garden in Innsbruck with planting of crassulaceae and other succulents is an example of extensive greening where additional maintenance ofthe plants is not necessary. Slika9: ParkAtlantique je intenzivno ozelenjena strešna ureditev. (foto: Tanja Simonič) ParkAtlantique is an intensively greened roofdesign. vode in elektrike. Obenem pa način izvedbe in vrsta uporabljenega rastlinskega gradiva vplivata na obseg in vrsto operacij po dejanski izvedbi, ki so nujne za uspešno trajanje nasada ter doseganje želenih učinkov. Slika 10: Prerez strehe z ekstenzivno ozelenitvijo [po Riehl, 2003:37]. Section of a roofwith extensive greening [after Riehl, 2003:37]. Slika 11: Prerez strehe z intenzivno ozelenitvijo [po Riehl, 2003:37]. Section of a roofwith intensive greening [after Riehl, 2003:37]. Merila za izbiranje rastlinskih vrst v primeru intenzivne ozelenitve ne izhajajo samo iz ekofizioloških značilnosti rastlin. Enako pomembna so merila, ki izhajajo iz videznih lastnosti rastlin (velikost, oblika, barva, habitus, tekstura...), saj so ti vrtovi namenjeni neposredni uporabi in bivanju. Zato je izbor rastlinskih vrst obsežnejši. Pomembno ga je prilagoditi rastišču, kar zmanjša stroške vzdrževanja in podaljša življenjsko dobo nasadov. Gaida in Grothe [2000: 276-284] priporočata za sajenje številne vrste in sorte tujerodne drevnine. Za naše klimatske razmere so primerne drevesne vrste, kot na primer Acer ginnala, Acer japonicum "Aconitifolium", Acer palmatum "Osakazuki", Betula nana, Betula pendula "Youngii", Prunus fruticosa"Nana", Sorbus aucuparia. Med grmovnicami so najprimernejše Amelanchier lamarckii, Berberis thunbergii, Buxus sp., Cornus kousa, Cotoneaster sp. Cytisus praecox, Euonymus alatus, Euonymus planipes, Genista sagittallis, Hydrangea sp., Hypericum sp., Ilex sp., Lonicera sp., Mahonia aquifolium, Pachysandra terminalis, Potentilla sp., Salix helvetica, Salix lanata, Salix purpurea "Nana", Salix rosmarinifolia, Spiraea sp. in Viburnum sp.. Za zasajanje strešnih vrtov so primerni tudi številni pritlikavi iglavci in nekatere vednozelene rastline (Prunus laurocerasus, Vinca minor, Vinca mayor). Za zelene stene so glede na različne konstrukcijske izvedbe primerne naslednje vzpenjalke Aristolochia sp., Campsis radicans, Hedera sp., Hydrangea petiolaris, Lonicera caprifolium, Lonicera henrii, Lonicera tellmaniana, Partehnocyssus sp., Polygonum aubrietii ter Wisteria sp.. Vzdrževanje zelenih streh in fasad: Ključni dejavnik že v fazi načrtovanja zelene strehe je odločitev glede ekstenzivnosti in intenzivnosti vzdrževanja nasada, v slednjem primeruje želena, včasih pa nujna dostopnost Slika 12: Intenzivno gojena trata na strmih stenah športne dvorane v Parku Bercy v Parizu je primer nesmiselnega načrtovanja zelene strehe - stene, saj zahteva izjemno visoko stopnjo dragega vzdrževanja. (foto: Tanja Simonič) Intensively cultivated lawn on the steep walls of the sports hall in Park Bercy in Paris is an example ofsenseless planning of green roofs - walls, since it demands extremely costly maintenance. Sklep Uvajanje ozelenjenih streh in fasad, tako na novih objektih kot pri prenovi starih, ima številne prednosti, pa tudi omejitve. Vsekakor so ti zeleni sistemi pomemben prostorski potencial, ki lahko prav v gosto poseljenem urbanem prostoru igrajo pomembno ekološko, okoljsko, socialno pa tudi morfološko vlogo. Zanemariti pa ne gre tudi dejstva, da so lahko dolgoročno to tudi ekonomsko sprejemljivejše rešitve. Prav aktivna prostorska politika pa bo morala spodbujati nadomeščanje izgubljenih zelenih površin v mestih in vzpostavljanje zelenih strešnih in vertikalnih površin povsod tam, kjer je to mogoče in sprejemljivo. To paje še eden od korakov h bolj kakovostnemu bivanju in trajnostnemu razvoju mest. Viri in literatura Ekaterini, E., Dimitris, A., 1998: The contribution of planted roof to the thermal protection of buildings in Greece. Energy and Buildings. 27 (3): 29-36. Gaida, W., Grothe, H., 2000: Gehölze handbuch für Planung und Ausführung. Patzer Verlag, Berlin-Hannover. Gilbert, O. L. 1991: The Ecology of Urban Habitats. London, Chapman & Hall. Hartig, T. R. 1993: Nature Experience in Transactional Perspective. Landscape andUrbanPlanning,25: 1736. Kaplan, R., Kaplan, S. 1989: The Experience of Nature. Cambridge, Cambridge University Press: 240 str. Kutin, B., 1996: Primernost nekaterih avtohtonih rastlin za ekstenzivno ozelenjevanje streh. Diplomska naloga, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana. Moran, A.,Hunt, B., Smith, J. (2005):Hydrologic and water quality performance from greenroofs in Goldsboro and Raleigh, Nord Carolina. The Green Roof Infrastructure Monitor, 7(1):6-12. Ogrin, D. 1989: Sodobni tokovi v oblikovanju mestnega zelenja. V: Vidiki urejanja javnega zelenja v mestih. Zbornik referatov. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Katedra za krajinsko arhitekturo: 6-14. Osmundson, T. 1999: Roof Gardens. History, design and construction. New York: W.W. Norton & Company. Patterson, M., 1998: What color green?. Buildings, 92(5): 80-82. Peck, S. W., Callaghan, C., Kuhn, M. E., Grass, B., 1999: Greenbacks from green roofs: forging a new industry in Canada. PeckandAss.. Riehl, W., 2003: Regelwerke, Techniken und Bauweisen. Garten und Landschaft, 10:36-38. Simonič, T., 2003: Preference and Perceived Naturalness in Visual Perception of Naturalistic Landscapes. ZbornikBF, 81,2:369-387. Simpson, J. R., McPherson, G., 1996: Potential of tree shade for reducing residental energy use in California. Journal of Arboriculture, 22 (1): 23-31. Wieditz, I., 2005: Urban Biodiversity An Oxymoron?. The Green Roof Infrastructure Monitor. 5(1): 9-10. Wong, H. H., Tay, S. F., Wong, R., Ong, C.L., Sia, A., 2003: Life cycle cost analysis of rooftop gardens in Singapore. Bilding and Environment. 38(3): 499-509. Dörries, J. , Zens, U., 2003: Multifuntionale Dachvegetation. Garten und Landschaft, 10: 22-25. Ekaterini, E., Dimitris, A., 1998: The contribution of planted roof to the thermal protection of buildings in Greece. Energy and Buildings. 27 (3): 29-36. Gaida, W., Grothe, H., 2000: Gehölze handbuch für Planung und Ausführung. Patzer Verlag, Berlin-Hannover. Gilgen, H., Zwanzig Jare Erfahrnug mit Extensivbegrünung. Garten und Landschaftsbau, 10 1994:617-619. Kutin, B., 1996: Primernost nekaterih avtohtonih rastlin za ekstenzivno ozelenjevanje streh. Diplomska naloga, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Ljubljana. Palmer-Wilson, K. 2005: Introduction to Horticultural Therapy and Green Roofs. The Green Roof Infrastructure Monitor. 5(1):11-12. Patterson, M., 1998: What color green?. Buildings, 92(5): 80-82. Peck, S. W., Callaghan, C., Kuhn, M. E., Grass, B., 1999: Greenbacks from green roofs: forging a new industry in Canada. PeckandAss.. Riehl, W., 2003: Regelwerke, Techniken und Bauweisen. Garten ind Landschaft, 10:36-38. Simpson, J. R., McPherson, G., 1996: Potential of tree shade for reducing residental energy use in California. Journal of Arboriculture, 22 (1): 23-31. Wieditz, I., (2005): Urban Biodiversity An Oxymoron?. The Green Roof Infrastructure Monitor. 5(1): 9-10. Wong, H. H., Tay, S. F., Wong, R., Ong, C.L., Sia, A., 2003: Life cycle cost analysis of rooftop gardens in Singapore. Bilding and Environment. 38(3): 499-509. Osmundson, T. 1999: Roof Gardens. History, design and construction. New York: W.W. Norton & Company. http://appsci.queensu.ca/ilc/livebuilding/greenwall(13.10.2005) http://www.plants-for-people.org/eng/science/f.htm(13.10.2005) http://www.eaue.de/winuwd/search.htm(13.10.2005) http://www.sustainable-energy.vic.gov.au(13.10.2005) http://www.umanitoba.ca/academic/faculties/architecture/la/sustainable/cases (13.10.2005) asist dr Tanja Simonič asist dr Marko Dobrilovič Biotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani tanja.simonic@igre.si marko.dobrilovic@bf.uni-lj.si Grigor Doytchinov 2oo5/2 AR A SYNTHESIS OF SENSUALITY AND SOBRIETY: afcpw£atu m