LISTEK. Na lovu. B. D. (Dalje.) Ib stekel je Baravaost po bregu aavzdol. Četrt ure je ril skozi grmovje, raztrgal si obleko in sopihal z največjo aaglico, dokler ai prišel do plaaiflice, kjer je imel razgled po vsej dolini. nHvala Bogu!" vzdibnil je, videč spodaj znaao mu pot. rKako po Bepotrebnem se prestrašim! Zakaj Beki? Saj če bi si v teb gozdičkih res zašel, bi se ne mogel zapozniti več, kakor za poldrugo uro !" Ta hip zagleda pred seboj jablan. ,Aj, glej, kako prav -rfriii& ~tar stvar! Gtr«eli so sicer, a nekaj jabolk je ostalo. Ib te si privoščim jaz!" Toda jakolka so bila grenko, črvivo sadje, ki n\ ugajalo niti žejflemu Šmitku. rTo se pravi aorčevati se s človekom! Kaj bi ne moglo biti dobro sadje? — Hm! hru, kaj pa če bi enkrat ustrelil!" Smitek je zapazil na vrbu jablane lepo rudeče jabolko, in to ga je zbodlo v oči. BBom vsaj eakrat v svojem življeaju streljal, saj doslej še nisem. Le čakaj! Kopito se upre v ramo, petelin se vspne, lice se pritisae k puski, potem se pomeri ia —" Šmitek je sprožil ia odskočil začudea, •4cer ai pričakoval takega sunka. Poleg tega mu je začel dim siliti v oči in pljuča, da je začel kašljati, kakor kak star berač na božji poti. Ko se je dim razkadil, drgnil si je Smitek oči. Pogledal je bolje. Da, bila je resaica: jabolka ni bilo več na drevesu! nZadel!" kriknil je Šmitek. BPa tako visoko! Zadel aa prvi strel! Zdaj pa mi aaj se kdo kaj očita! Zato Be bom ničesar prinesel z lova, ker aičesar Be Bajdem, a ae zato, kakor bi aič Be zadel. To se pa aajboljšemu lovcu lahko pripeti, da ne aajde divjačiae." BKaj ste prinesli, Šmitek?" BNid, gospod župan!" BSe mi je zdelo! Ali ste morda kaj streljali ?" BNa goloba, ki je letel aad mano," je lagal Šmitek. rPa nisem nič zadel." ,,V zraku je že bolj silno, to je res?" nAli so drugi že bili tu?" BVsi razun učitelja. Jaaez ima veverico, poštar pa zajca." nZajca?a, začudi se Šmitek. nZajca!a potrdi župaa. nKaj pravite?" BJe imel pač srečo! Zajca brez psa, to je že aekaj!" nZajca, zajca!" mrmral je Štnitek ia se poslovil. Poštar se mu je zdel kakor otrok sreče, ia zavist mu je trgala obisti. nZajca!" Morda se ni bil Šm^ek v svojem življenju tako aevošljiv kakor v tem treautku. Niti takrat ne, ko je še kot bosopet paglavec hodH -v šolo in je fljegov tovaris samosrajčaik-Jlihec našeL.-neko6 »desetico. Tadi takrat ae! Sramoval se je! Samo oa flič! Prepričaa je bil, da prinese učitelj tudi kako divjačiao. Vsi drugi, le on Be! To je bridko! Kaj poreče svet, kaj poreče pri Afldreju zbrana mteligeflca! Res, enkrat je Šmitku pot % Andreju trajeva pot. Ali se ae bo smejal vea svet njemu, ki bc bo aičesar priflesel ? In kako se bo babaril Grčar! Gospod Šmitek je ko je prišel k Andreju. bil zelea nevošljivoeti, i (Konec prihodnjič.)