(Basen.)
pain v gaji lepa grivica,*) s Na sredi glive lipiea, Na njej se drobna ptičica Zibala je, prepévala O zlatih urah krasnih dnij, O slädkej božjej milosti.
Prilezla tja je inačica, Oj mačica poniglava; Ko ptico peti slišala, Takó je v sebi mislila: „Ne bodeš dolgo pela, ne, Požreti hočem skoraj te!"
Zdaj mačica prederzna vsa, Po deblu k višku plézala ; A predno k verhu je prišla, Uže je ptica sferknila, In zdolaj mačke, jezen ves, Pričakoval je velik pes.
Ko mačica, brezupna vsà, Želela priti je na tla, Takó se vstrašila je psa, Da padla doli od strahii, In bila v pasjih je zobéh, Ki jej pretresli ves so meh.
P. Grog.
Tromba sodnica.
(Po Auerbachu predelal Val. Jarc.)
Sredi razrastlega gozda, ki je mejo delil dvema vasicama, godilo se je v svitlej pomladauskej noči grozovite delo. Mož srednje velikosti, ubožno oblečen, klečal je na človeškem telesu, ki se mu nij branilo, uže nij gibalo, — bilo je mertvo. — Gost oblak je zakrival bledo luno, a klečeči mož je naglo preobračal
*) Griva je to, kar tr%ta. — Trata nij slovenska beseda. „Ured."
mertveca, skerbno mu pretipäval žepe ter gotovino pospravljal. Pobravši vse imetje poskuša ga zadeti na ramo, da bi ga odnesel k deročej reki ter potopil v šumeče valove in vsak sled storjenega hudodelstva zakril. Mertveca naloživši nese nekoliko korakov, a breme ga teži, da jedva hröpe. Mahoma obstane ter premišlja, kaj bi mu bilo storiti. — Luna zdaj posije izza temnega oblaka, medle žarke mej drevjem pošiljdje nesrečnemu u bojniku. Groza ga je mesečine in svoje sence. Lice mu obledi, oko stermi, serce mu jame glasno utripati in merzel pót mu čelo oblije. Zdaj zasliši, ne daleč od ondod, po cesti vozečega postilijona, ki je po svojej navadi trobil, ter zdi se mu, kakor bi njemu trobil: „kaj si storil ti? Ali te kaj skerbi?" Lasje mu po konci stermé; bilo je, kakor bi mu oživelo mertvo, čez ramo po herbtu viseče breme in ga davilo. Težo hitro odverže ter skokoma zbeži po tihej goščavi. Do reke dospevši začne poslušati ; — vse molči, samo valovi hrumeče mimo hite, kakor bi hoteli uteči grozovitemu ubij ài cu ter večnemu sodniku tožiti njega hudodelstvo.
Jezilo ga je, da grozne moritve ne more skriti in da je tako ostrašen. Naglo zbeži nazaj, hiti po temnej goščavi sem ter tja, — sam ne védi kam. Mertvaški pot ga oblije ter noge mu oteže, kakor — svinčene.
Ostrašil je nekatero ptico, ki je v gnjezdu valila ali uže ljube mladiče ogrevala z mehkim perjem. Tudi še mnogo drugih gozdnih stanovnikov je vzdra-mil iz sladkega spanja ter spodil iz umételjno zgrajene postelje. Tako brez namena leta in zopet obstane, da bi sam k sebi prišel. Premišlja, kje je in česa tukaj išče; a nij se mogel zavedeti. Migetälo mu je vse pred očima, kakor bi se pred njim pripogibala drevesa ter z vejami in šibkimi verhovi pot zapirala. Dolgo je blodil po hosti, a potem se je vendar jelo daniti. Živo gibanje nastane, poljski pevci se tu in tam oglašajo, stvarniku jutranje pesence daruj<5č, in ponočne grabljive živali se umikajo uže k pokoju. Stčperv zdaj nesrečni ubojnik izpregleda, kje je in kaj se godi. Hitro pobegne iz gozda.
Še tisto jutro so našli mertvo telo ter je v bližnjo vas prinesli. Na desnem sènci je imel znamenje terdega udarca z rogljatim kamenom. Popotnih bukvic nij bilo, niti ne drugih pisem, katera bi govorila, kdo in kaj je ali od kod in kam je bil hodeč. Jutrodan so neznanega merliča nesli na pokopališče, ki je bilo na holmci okrog cerkve, a ob njem je šla v terdo skalo vsekana cesta. Velika velika množica pogrebcev je izpremila mertveca do groba; iz vseh sosednjih vasij so se ljudje sešli; vsak je hotel svojo nedolžnost izpričati in pokazati bridko žalost o storjenej pregrehi. A duhovnik se je namenil, zbranemu narodu nekoliko v serce sezajočih besed izpregovoriti pred pokopom, ter zato reče:
„Na poti si padel mej razbojnike; Bog vé, kam je tvoj duh hrepenel, katero serce je zate gorelo! O ti večni oče, ki vse rane znaš ter je ozdraviš, daj nesrečnim ubojnikom tega človeka pravo obžalovanje, kes in pokoro ; daj jim večni mir in pokoj ! Nihče ne ve, od kod si šel in kam si hitel. Nam si neznan, ter neznana roka te je umorila; a on, kateremu je znan tvoj prihod in odhod, nij branil, da so te ubili; napotil je tebe v deželo, katere še nij videlo živo oko, v deželo, smertnim ljudem neznano. Katere vere si, kateri li jezik si govoril? — A komu odgovori ném človek! Stopil si pred sodnika, ki so mu znane vse vere, in ki umeje vse jezike. Vsak narod ga po svoje imenuje, a razumeti ga ne more nobeden. Povzdignite z mano roke!" duhovnik dalje be-seduje zbranej množici, ter vsi povzdignó roke. Potem zopet reče: „mi vsi roke
vzdigujemo k tebi, vsevedóci ! nedolžne so, nijso se oskrunile s kervjo tega merlila. Tukaj na solnčno luč prisezamo, da nijsmo krivi uboja. A pravici božjej ne odideš, kjer koli si, kedor si svojega brata ubil v nočnej temoti. Meč božje pravice je nad tvojo glavo, ter zdaj in zdaj pade in ti jo razdrobi'. Spreoberni se, o nesrečni človek, dokler še utegneš, ter ne kopiči hudodelstva na hudodelstvo, kajti pela ti bode tromba k sodbi —"
V tem hipu se raz cesto zasliši postilijonov rog, tako trobeč: „kaj si storil ti? Ali te kaj skerbi?" Vse umolkne, niti zasopsti se na glas ne derznejo. — A iz srede zbranih ljudij mlad človek pade na obraz ter zakričf: „jaz — jaz — sem !" Ko ga po konci vzdignó, izpove se skesän svojega greha, kako je v mestu zaigral novce gospodove, katerega je služil; kako je umoril tujca, ki ga je hotel samo na tla vreči; kako ga je postilijonov rog z uma zmeknil; kako ga je roka pekla, kedar jo je prisezaje k nebu vzdigoval, ter kako se mu postiljonovi glasovi še vedno po ušesih razlegajo.
Molče in brez tožbe a serčno žalostna se množica domov povrača. Ubojmk se jedva očitno izpove ter potem od straha in žalosti izdihne svojo dušo. Bodi mu sodnik milostljiv!
Zasluženi novec.
(Serbska narodna pripovedka.)
Bil je siromak človek. Pribije se k nekacemu bogatinu služit brez pogodbe. Tako je služil leto dnij. A kadar se naverši leto, ide k gospodarju in zaišče, da mu plača, kar misli, da je zaslužil. Gospodar vzame novec in reče: „nä, to ti je služba!" Sluga prime ta novec in zahvali gospodarju ter odide na potok, kjer je voda bila mnogo berza. Kadar pride na potok, reče sam v sebi: „mili Bog! kaj je to, da sem zaslužil samo jeden novčič za vse leto dnij? A Bog zna, ali sem še to v resnici zaslužil. Zdaj hočem ogledati: veržem ta novčič v vodo, ter ako ne potone, ondaj sem ga zaslužil, ako li potone, nijsem ga zaslužil." Tedaj se prekriža, govoreč: „mili Bog! ako sem zaslužil ta novec, naj plava verhu vode, ako li nijsem, naj potone na dno." To rekši verže novec v potok, a novčič mahoma potone na dno. Tedaj se on zgane, ter vzame novec iz vode in ga odnese gospodarju nazaj, govoreč: „gospodar! nd novec; jaz ga še nijsem zaslužil, nego služil te bodem še leto dnij." In tako stane na novo služiti. Kadar se zopet naverši leto dnij, on ide k gospodarju in zaišče, da mu plača, kar misli, da je zaslužil. Gospodar zopet vzame novec in mu reče: nä, to ti je služba!" On prime novec in zahvali gospodarju ter zopet odide na <5n potok, prekriža se in verže novec v potok, govoreč: „mili Bog! ako sem ga prav zaslužil, naj plava verhu vode, ako li nijsem, naj potone na dno." Kakor ga verže v vodo, novčič mahoma pade na dno, a on se zgane ter ga pobere in zopet odnese gospodarju, govoreč: ,,nd, gospodar! novec nazaj, še ga nijsem zaslužil, nego služil te bodem še leto dnij." Tako zopet počne služiti, in kadar izide tudi tretje leto, on odide k gospodarju iu zaišče, da mu plača, kar misli, da je zaslužil. Gospodar mu zopet dà novec, a on ga vzame ter zahvali, in odide zopet na potok, da vidi, ali ga je zdaj zaslužil. Kadar pride na potok, prekriža se in verže novec v vodo, govoreč: „mili Bog! ako sem zaslužil ta novec,
naj plava verhu vode, ako li nijsem, naj potone na dno." Kadar novčič pade
7 *
v vodo, počne plavati verliu vode. Tedaj on vesel prime iz vode novec, dene ga v žep, odide v gozd in naredi kočico ter ondukaj stane živeti. Posled nečega časa čuje on, da se stari njegov gospodar odpravlja na korablji (barki) preko morja daleč v drugo cesarstvo, ter odide sè svojim novčičem k njemu in stane ga prositi, da bi mu kupil kaj v druzem cesarstvu za njegov novčić. Gospodar mu obeta, vzame njegov novec ter odpotuje. Potujoč tako najde kraj morja otroke, kateri so bili prinesli mačka, da ga ubijó in v morje veržejo. Kadar on to vidi, pribiti k njim ter jib vpraša: „kaj je to, otroci?" A oni mu odgovore: „kvaro dela, in zato ga hočemo ubiti." Tedaj on vzame novec svojega nekdanjega sluge ter jim ga ponudi, da mu dadé mačka. Otroci tega jedva (komaj) čakajo, ter vzamó novec, a tergovcu dadé mačka. On odnese mačka na korabelj ter gre dalje potovat ; a tako potujočemu duhne krepek veter in odnese korabelj, Bog zna kam, da tri mesece nij mogel priti na svoj pravi pot. Kadar veter utihne, korabeljski gospodar nij vedel, kje je, in pošedši malo dalje, pride pod nekako mesto. Kadar se začuje po mestu, da je prišel korabelj iz neznane zemlje, pritisne jih mnogo korablja gledat, ter jeden od njih, kateri je bil verlo bogat, povabi korabeljskega gospodarja na večerjo. Kadar je tam, ali korabeljski gospodar ima res Čuda videti: miši in podgane tekajo na vse strani ter sluge s palicami stojé in branijo, da ne pridejo na mizo. Tedaj on reče domačinu: „za Boga, brate, kaj je to?" A domačin mu odgovori: „tako je, brate, vedno pri nas, da ne moremo od tega zverinja na miru ni kositi ni južinati. Še kadar spimo, vsak imamo svojo kersto (trugo), ter se v kersto zapremo, da nam ne bi ušes poizodgrizlo." Tedaj se korabeljski gospodar domisli svojega za novec kupljenega mačka in reče domačinu: „jaz imam v korablji žival, katera bi to vse zaterla v dveh, treh dnevih." Domačin k temu odgovori: „brate, ako imaš tako žival, daj jo sem, jaz ti napolnim korabelj samega srebra in zlata, samo če je res, kar govoriš." Po večerji odide korabeljski gospodar in prinese svojega mačka, a reče domačinu, naj ležejo brez kerste; ali oni zopet nikakor ne smejo, samo on se tako spravi spat. Ondaj on spusti mačka, a maček, kadar opazi toliko misij in podgan, počne je loviti in daviti ter vse na gomilo znašati; tudi miši iii podgane, spoznavši, kdo je tukaj, začno bežati, kamor katera. Kadar v jutru dan osvitne ter ljudje povstanejo, ali sredi sobe velika gomila mišij in podgan, a po sobi je malo katera še tekala, nego gledale so iz mišin. Posled trijeh dnij uže nij bilo nobene videti. Ondaj domačin za mačka napolni potniku korabelj srebra in zlata. Potem naš potnik odide s korabljem domóv. Kadar pride na svoj dom, pristopi njegov stari sluga vprašat, kaj mu je prinesel za ón novčič. Gospodar mu iznese mramor kamen, lepo otesan na štiri ogle, ter mu ga dà: ,,nà, to sem ti kupil za tvoj novčič." Sluga se temu verlo obraduje, vzame kamen in odnese v svojo kočico ter načini mizo od njega. Jutrodan odide sluga v derva ter kadar se verne domóv, a to se je ta kamen prestóril v zlato, in sijal, kakor solnce; vsa se je koča od njega svetila. Kadar on to vidi, uplaši se in teče k svojemu staremu gospodarju ter pove mu: „gospodar! kaj si to ti meni dal? To nij moje, pojdi gledat." Gospodar pride, in kadar vidi, kakšno čudo je Bog storil, ondaj mu reče: „nij koristi, moj sinko! komur Bog pomaga, temu tudi vsi svetniki; pojdi semkaj, evo tvojega blaga." In mu verne vse, kar koli je prinesel na korablji, ter dà mu hčer svojo, da se ž njo oženi.
Deček in metulj.
„O beži, ti presrečni, Po biiskovo ferčiš, In z dihom mladolétnim Mej cvétijem živiš.
Za toboj jaz bi hitel, A nij mi jih perut! Oh, nij mi ga veselja — Osoda mi je trud!"
,„,Kaj nijsem morda tudi
Jaz mučil se zapert? Ko nijsem izletéti Še mogel v pisan vert?
Ne veš, da prizadeval
Cervič si je hudo, Ko bilo se mu v ječo Zapresti je tesnó?
Prebival je v temnici
Pokojen dan na dan, Nikoli se uporen Osodi stavil v bran.
Ter k višku do veršičev
Drevesnih sferfoli, Naš deček si otira Solzice iz očij.
Človeka v učenosti
Krilata čaka moč, Z njo bodeš osvečaval Nevednosti si noč;
„Moj bodeš moj, prelepi
Metulj ferčšči ti!" In svojega se lova Vže lovec veseli.
„„Ne!"" tiho odgovarja
Metulj, in vstane v zrak, „„Ne dam se ti ujeti, Zapirati ne v mrak.""
Ker znal je verlo dobro,
Da mu napoči zòr, In da krilat razdere Pretèmni si zapòr ;
Da pómlad mu trosila Do cvéta bode cvet, Da svoboda ga čaka — Vesoljni čaka svet!
In čuj! takó se tudi
Še tebi dogodi, Ce bodeš vémo služil Dolžnostim svojih dnij.
Potèm na vek svoboden Ti bodeš, dragi moj: Svoboda biva v znanstvu, In v njej vès svet je tvoj!""
Ltijiza Pesjakova.
Otročiči, ljubite se mej soboj!
„Otročiči moji! ne ljubimo se samo z besedo, niti ne z jezikom; nego ljubimo se v dejanji in v resnici." (Ivan I. 3, 18.)
L
Ljubezen in zloga bratovska je nebeska iskra, ki ogreva človeka na vsako dobro delo. Prava kerščanska ljubezen je podobna terdej skali; kar na-njo sezidaš, stoji nepremično, kakor vék. Prava kerščanska ljubezen je seme najlepših cvetlic — in vseh blagih čudij. Brez prave ljubezni ne more nič dobrega biti niti ne obstati. — Oh, kako veselo se živa v tistem hramu, kjer je prava kerščanska ljubezen! — Kako milo ter veselo je videti nedolžno mladino, katero druži vez kerščanske ljubezni! Zatorej, vam mladi „Vertčevi" čitatelji! kličem s sv. apostolom Ivanom: „Otročiči moji! ne ljubite se samo z besedo, niti ne z jezikom; nego ljubite se v dejanji in v resnici." Ljubite Boga nad vse, a vse druge ljudi — brez razločka — kakor sami sebe. — Ljubite svoje brate in sestrice tako goreče in priserčno, kakor je Bogomirček ljubil sestrico Marijanko, o čemer vam hočem denes nekaj povedati. Pazljivo me poslušajte.
n.
Marijanka je bila stóperv kakih 10 let izpolnila, a bila je vendar zelò pobožna in pridna deklica. — Zaradi nje lepega vedenja, ponižnosti in dragih lepih čednostij, katere so jo krasotile, ljubil jo je vsak, kedór jo je poznal. Nje bratec, Bogomir po imenu, bil je kaki 2 leti izpod nje; ali kar se tiče lepega vedenja in pobožnosti, nij za njó zaostajal. Od svoje sestrice, katero je tako priserčno ljubil, nij se genii do velike sile ; bil je vedno pri njej. — Zmirom sta se vkupej učila šolskih nalog. A če je mati kako delce Marijanki odločila, to je Bogomir bil takój pripravljen, pomagati. Zakaj li jej ne bi pomagal, ker jo je bolj ljubil, nego li zenico v svojem očesu. — Niti izpregovoril nij, da bi ne bil omenil svoje drage sestrice Marijanke ter pohvalil njenih lepih čednostij. Marijanka in Bogomir sta živela, kakor dva golobca. A žal, ka pridna otročiča nijsta zdaj mislila, da se njima kmalu bode razločiti za — vselej. Necega dne mati pošlje Marijanko v daljno vas k teti. Na potu, domóv gred0č, ujame Marijanko velik dež. Zatorej sede pod košato lipo tam na polji, precej daleč od vasi, ter ondu čaka, da pljuska prestane. A ka je poprej hitro hodila, ker se je bližala nevihta, zato se je bila nje mlada kri zelò razgrela. — Uže se je mračilo. Dež je še vedno ulival izpod neba, a Marijanka sama na širocem polji. Kaj je bilo sedaj početi? — Dvigne se v božjem imenu zopet na potkdomačej hižici. Ko domóv pride, bila je sirota do kože premočena. Preobleče se ter nekoliko počije, a skoraj začne tožiti, da jo glava boli in da jo po udih terga. Ubožica je prehlajèna, kar jej nakoplje smertno bolezen. Treba je bilo iti v posteljo, s katere potem živa nij vstala. — To se je pobožnemu in pridnemu Bogomirčku tako užalilo, da od velike bridkosto nij vedel, kaj bi počel. Da bi njegova ljuba sestrica kedaj umerla, tega Bogomir še nikdar niti pomislil nij.— Merliča še nij videl, kar je živ. — A ko je ubogej Marijanici huje od ure do ure, od dneva do dneva, in ko uboga sirotka od velikih bolečin milo v posteljici
vzdihuje, Bogomir ves žalosten in pobit vedno premišlja, s čim bi mogel bolnej sestrici ustreči in jo razveseliti. — Mahoma se spomni, kako je bila Marijanka vselej vesela, kedar so s pomladi nežne vijolice iz zemlje pricvele, in kako se je radovala kitic pisanega cvetja.
Zatorej Bogomir vesel zdirja v bližnji log, da bi tam bolnej sestrici nabral najlepših blagodišečih cvetlic, s katerimi bi jej tužno lice zopet razvedril. — Ali mej tem časom, ko Bogomir terga cvetje, umerje bolna Marijanka. — Žalostna mati jo hitro preobleče v belo, kakor je najrajša hodila, dokler je živela, ter jo položi na lepo mertvaško posteljico. Marijanka je ležala uže vsa terda in merzla, ko Bogomir ves potän prisöpe s cvetlicami v rokah. — Uže od daleč jej kaže lepe cvetlice, ktere je njej prinesel. A Marijanka se ne ozre niti na Bogomira niti na lepe cvetlice. Bogomira to nič ne užali, zatorej jo ves vesel pokliče: „vidiš, draga moja sestrica! kako lepe cvetke sem ti prinesel; bašti jih bodeš vesela!" A Marijanka ne sliši Bogomirovih besed. Zategadelj Bogomirček stopi bližej k posteljici, na katerej leži njegova ljuba sestrica — mertva. Ko zapazi, da Marijanica niti z očesom ne trene, misli sam v sebi: „hvala Bogu! sedaj jej je vendar nekoliko odleglo." Za nekaj časa na tihem izpregovori: „kako moja bolna sestrica mirno in sladko spi ! Natergane cvetlice jej položim na persi, da jih bode tem veselejša, kedar se iz sladkega spanja prebudi in poreče: tega veselja mi nij storil nikdo drug, razven moj preljubi bratec Bogomir." — Potem se Bogomir oberne k materi, ki je stala žalostna poleg svoje mertve hčerke, in reče: „draga moja mamica! Marjanici sem cvetlic natergal, samo takih, katere vem, da so jej najljubše. A ker zdaj spi, nijsem je hotel buditi; nego položil sem jej natergane cvetke na persi. Kako bode vesela, kedar se prebudi!"
Žalostno mater o teh besedah spet oblijó grenke solze, bridko vzdähne in reče: „prav si storil, dragi moj Bogomir! Res Marijanka spi, ali na tem svetu se uže nikdar ne prebudi, dokler ne pride strašni dan, ko vse nas močni glas angelske trombe pokliče pred ostrega in pravičnega sodnika, kjer vsak prejme plačilo za dobra in zla déla, ki jih je storil v življenji." — „Obtorej te prosim, dragi moj Bogomir!,, — govori žalostna mati — „ostani zmirom tako priden in pobožen, kakor si sedaj, da bodeš vreden priti gori nad svitle zvezdice, kjer se sedaj izprehaja tvoja preljuba sestrica, svobodna vsega pozemeljskega terpljenja, v družbi nebeskih angeljcev." — Sedaj mati umolkne. — „A če Marijanka samo spi, zakaj bi se li zopet ne prebudila?" vpraša Bogomir svoje matere. Od velike žalosti mu k temu vprašanju mati ne more nič odgovoriti. Žalost po izgubljenoj hčeri jo presune, verže ogel rute na oči, da bi si skrivoma obrisala debele solze, ki so jej po lici derle.
Bogomiru se to čudno zdi, ter zopet vpraša: „draga mamica! zakaj se jokaš?" — Mati mu s tužnim glasom odgovori: „Bog je dal, Bog je vzel; njegovo presveto imé bodi hvaljeno in češčeno vekomaj !"
m.
Ob! kako kratko je človeško življenje. Jedva ga je začetek, uže gaje zopet konec. Malo malo jih učaka sive starosti, največ jih zemlja požre v najboljšem, najplemenitejšem cvetu nežne mladosti. Bleda smert ne gleda ni sive starosti ni nedolžnih mladih let; ona seli druzega za drugim iz te solzne doline
v drugo boljšo deželo, kedar jej vsemogoči ukaže, naj prereže nit človeškega življenja. — Tudi Bogomirček, da-si je še bil mlad in nedolžen, kakor angeljec v nebesih, okusil je uže zgodaj kupo bridke smerti, in se preselil s tega sveta v drugo neznano deželo.
Namreč od ónega dneva, ko so Marijanko položili v hladni grob, bil je Bogomir kar dlje tem otožnejši. Nijso ga uže mikale krasne in nežne cvetice; nij ga veselilo milo petje drobnih ptičic. — Bolj in bolj je hiral, ter za nekaj mesecev so tudi njegovo telo položili v temno in tesno hižo na božjej njivi, kjer so mu odločili na strani sestrice, katero je tako priserčno ljubil, majhen prostorček v pokojišče do sodnjega dneva. — A njegova še vsa nedolžna dušica se je preselila tja gori v nebesko višino k ljubej sestrici, kamor tudi vi pridete, ako bodete zmirom čisto in nedolžno živeli na tem svetu.
IV.
Kaj ne, dragi moji otročici in „Vertčevi" čitatelji ! da vam ugaja ljubezen, s katero je Bogomirček ljubil svojo sestrico? — A zdaj vas še vprašam: ali se tudi vi mej soboj tako priserčno ljubite, dragi moji! kakor sta se ljubila Mari-janka in Bogomir? — Ako ste do sedaj z brati in sestricami živeli v nezlogi, ter drug druzega često pisano gledali, ostavite to od denašnjega dneva za — vselej, in skerbite, da od tistega hipa, ko te moje verstice prečitate, vamvserca pride prava kerščanska ljubezen do Boga, do vaših ljubih roditeljev, bratov in sestric ter do vseh ljudij.
Ljubezen kerščanska naj v sercih gori Ter veže, objemlje vse dobre ljudi.
L. Jurinec.
Kako je žid za pet palic konja kupoval.
(Zap. J, S—a.)
Ko še nij bilo železnih cest, na katerih se zdaj vse hitro in z Mhka prevaža po širocem svetu, tedaj so ljudje potovali peš ali na vozéh ali na konjih. Zdaj puste vélike ceste in kerčme ob njih so bile vse žive popotnikov in voznikov.
V nekej kerčmi te verste je star žid sedel mej različnimi gosti; kupoval in prodajal je razno staro sódergo. Žid zna v novce spraviti vse, na kar bi se drug človek niti ne ozerl.
H kerčmi je vojak prijezdil na čilem konji, pred kerčmo ustavil ter stopil v hižo. Vojaka žid mahoma nagovori: „tako ini vere, krasen je konj, katerega je vaša milost prijezdila."
„Veseli me, ako vam je po godi, sin Abrahamov!" odgovori vojak.
„Sto palic bi rad deržal, ako bi potem bil moj," reče žid.
Vojak s korobačem udari po skornjah in dé: „zakaj sto palic? Dobodete ga tudi za petdeset."
Žid, vesel te vojakove darežljivosti, reče: „ali bi ga za petindvajseti palic ne dobil?"
„Tudi za petindvajseti," odgovori vojak, „in ako bi vam to bilo preveč, tudi za petnajst vam bodi."
„Kaj li, ko bi jih deržal samo deset?"
«BSä.

„Nu, če nij drugače, zadovoljen sera, ako samo pet palic deržite."
Žid si misli: „za Boga živega, kako po ceni bi dobil krasnega konja! Deset palic sem uže na Žabjaku deržal, in še me nij konec, a da bi me bilo samo od petih? — Gospod," reče dalje, „vi ste vojak, in vojaki spoštujejo svojo besedo, zatorej smem vašej besedi terdno verovati?"
Vojak odgovori: „če ne upate mojim besedam, hočete li pismo?"
„Ljubše bi mi bilo," odgovori žid.
Oba gresta potem k beležniku, in ta naredi tako pismo : „če gospodar tega pisma od vojaka s terdo leskovico dohode pet palic ter je odnese mirno in zadovoljno, tedaj mu vojak svojega konja vranca takoj dà brez nobene druge plače ali odméne." Potem je bil podpisan kraj, dan in priče.
Ko je žid imel to pismo v rokah, poverneta se zopet v kerčmo in žid mirno leže na stol, da bi odslužil pogojeno plačilo za konja. O pervem udarci se je zderznol ter sam v sebi mislil: „ta ti je bil za profosa, ker bolje tepe nego li birič na Žabjaku."
Po pervej palici vojak sede ter mirno čaka pri kozarci vina. „Kako si, Abrahamov sin?" vpraša za nekoliko časa Žida.
„Prosim, odštejte kar sem še dolžan, da hitreje preterpim."
„Bodi si," reče vojak ter mu drugo priloži, ostrejšo od perve. Potem zopet sede in pije. Pozneje mu odmeri tretjo in četerto, a vselej tako, kakor pervo.
Žid, nevoljen, ker je vojak tako obotäven, reče napósled: „ne vem, ali bi vam bil hvaležen, ker mi pogojene palice tako polagoma dajate? Udarite naglo še peto, da bode vranec vedel, čeg6v je, ter da midva prideva v red!"
A vojak mu odgovori: „sin Abrahamov! pete palice bodeš dolgo čakal," ter leskovico verže v kot.
Žid je prosil in pretil, a vse zastonj ; vojak mu nij hotel dati pete palice. Vsi so se smijali, a žid je šel k beležniku, da bi mu pripomogel k petej palici, katero mu je vojak pismeno ugotovil. Beležnik pogleda v pismo in reče: „s tem pismom ne opravite nič. Pismo ne govori, da bi vam vojak bil prisiljen dati pet palic, ako vam jih nehče."
Zato bajè žid še denes čaka pete palice in konja vranca.
Komur se ta dogodba pripoveduje, dajó mu v tolažbo nauk: „kogar nij sram v lakomnosti deržati pet palic, da bi konja dobil, vreden je štireh palic zastonj."
Kmet in sodnik.
Pasel je kmet sodnikova goveda ter imel tudi svojo kravo, katera je hodila z gospodovimi govedi. Dogodi se, da se pobode sodnikova krava s kmetovo, in kmetova krava ubode sodnikovo do smerti. Ondaj kmet berže bolje teče k sodniku: „čestiti gospod! vaša krava je umorila mojo kravo." — „A kedó je kriv, neumnik! Ali jo je kedó naganjal?" — „Nihče je nij; same so se sprijele." — „E kaj hceš dalje, živinčetu nij sodbe!" — Tedaj kmet reče: „a Čujete li, gospod sodnik! moja krava je umorila vašo kravo." — „A a! čakaj, da pogledam v zakon (postavo)," ter poseže z roko po knjigo, a kmet ga prime za roko : „ne boste, Bog in božja vera ! kadar nijste mojej kravi gledali v zakon, ne boste niti svojej !"
I. Okróglica (rotiinda).
Če tudi ste ■j Še majheni, ven-jdar znam, da ste ■uže kaj slišali ali I morda tudi čitali 1 o svetóvnej razstavi, ki je bila lansko leto naDu-jnaji, stolnem me-I stu našega cesar-'stva. — In kako
ne bi? Bilo vam je tam ljudstva strah božji, ki je privrelo od vseh krajev sveta, gledat velikanske razstave, kakoršne do sedaj na svetu še nij bilo. Tu vam so bili Gerki, Kitajci (Kinezi), Angleži, Francozi, Nemci, Slovani, ali da vam ob kratkem povém: narodje malo ne vsega sveta. Boga mi, nij čuda, če se kaj tacega povsod pripoveduje, ter zategadelj mislim, da ste tudi vi uže kaj čuli o dunajskej svetóvnej razstavi. — A kaj je razstava? povpraša me kak radovednež mej vami.
Da vam zatorej nekoliko povem, kaj beseda „razstava" zndči.
Bili ste uže izvéstno (gotovo) na kacem semnji. Tam ste pod pokritimi šatori videli rokodelce in tergovce, ki so prišli od raznih krajev ter ponujali mimo gredočim ljudem svoje izdelke in različno kakšno blago. Vaši roditelji in drugi ljudje dobro vedó, da se na semnjih vidi mnogoverstnih stvarij, zato gredó tja, da si izberó ter kupijo, česar jim je najbolj treba.
A še bolj so morebiti vam znani javni izpitje v ljudskej šoli, kakoršne smo imeli še pred nemnogimi leti po vseh naših ljudskih šolah ter so po nekatere kraje še zdaj obični. Tem izpitom je bil namen, da so otroci javno pokazali, česar so se mej šolskim letom naučili, ter so na vidik iznesli vse, kar je bilo njih najboljših izdelkov v pisanji, risanji, vezenji itd. In kako veseli so bili dečki ali deklice, ako so je ob tacem javnem izpitu očitno pohvalili ali še tudi obdarovali!
Evo, to vam je razstava! Nič drugo nij nego nekakov semenj ali javni izpit, a to vseh narodov na zemlji. V razstavo nanesó različni rokodelci, tergovci in strokovnjäki od vseh krajev sveta svoje izdelke, da pokaž0, kaj je na vsem svetu posebnega in neobičnega, ter bi tudi radi, da se njih izdelki in blago razproda. Vsak narod in vsak strokovnjäk izpostavi tu na vidišče svoje umo-tvórine, s: katerimi bi se rad odlikoval. Ali kaj proda ali ne prodà, ali je pohvaljen ali ne, ostane mu vendar vse njegovo življenje vesela zavest, da je poslal svoje blago na razstavo, da so je ljudje videli, ter dosti mu je, da ga ljudje znajo.
Vidite, taka razstava vam je lani bila na Dunaj i. A ne mislite, da nij bilo do zdaj še nikoli nobene razstave na svetu; kajti uže poprej sta se odliko-
vali sè svetóvno razstavo véliki mesti London in Pariz. Tuđi razven teh mest so še bile razstave, ali ne tako velikanske. V takih manjših razstavah so bili razstavljeni samo pojedini izdelci kake dežele, a nikakor ne to, kar ima ves svet in kar mog<5 narediti vsi ljudje.
Ali ne? bilo je treba velicegaprostora, kjer se je nakopičilo toliko mnogo-verstnega blaga vsega sveta! In res, zunaj mesta Dunaja v Pratru je bil ta velikanski prostor odločen razstavi. Ves prostor je bil ograjen od vseh stranij z deskämi ter je obsezal 2,500.000 kvadratnih metrov.
V tem po samej naravi krasnem prostoru bilo je glavno razstävno poslopje, rekše velikänska o k r <5 g 1 i ca (rotunda), okroglo poslopje z galerijami, kakoršno vam kaže denašnja podoba. Spredaj, zadaj in ob straneh so bila druga stavbena dela, hrami, paviljoni itd., ki so uže sami ob sebi vobrazevàli razstavo ter ob enem bili namenjeni, v svoje prostore sprejeti različne, razstavi odménjene stvari.
Pod okróglico so bili na vse strani pomešani mnogoverstni ter najlepši pro-izvodje vsega sveta. Na desno in levo se je po dolzem raztezalo ogromno poslopje ter ob vsakej stràni tega poslopja so bile galerije, rekše manjša prislopja, v katerih so posamezne deržave nakopičile svoje ogromno blago. Najlepše ter najdražje stvari so se hranile v okróglici, in kedorkoli je to videl, ostane mu vse življenje v dobrem spominu.	T.
Črevljarstvo.
Uže v starih časih so se ljudje pazili, da si ne bi nog pohäbili. Zato so les izrezovali v podobi plésne (podplata), ter ga z vervco privezovali pod nogo. Ob Mojzesu so uže obuvali črevlje, kateri so pokrivali vso nogo. A Rimljani so nosili črevlje od volovske surove kože ter so je okolo nog samo ovijali, a po vzhodnjih krajih so imeli plésnice (sandale), katere so si z remeni okolo nog privezavali. Imenitnejši Rimljani so rabili šivane črevlje od rudeče kože. Stari Nemci so imeli z likom povezano obutelj od surove kože. Črevlje s petami so izmislili Španjolci. V 15. stoletji so Francozi nosili črevlje, kateri so bili zelò šiljasti (špičasfci) in zaviti. Bogate gospé so si vezle ne le črevljev sè zlatom in z biseri, nego tudi papuče (copate).
Stóperv v novejših časih so črevljarji začeli delati črevlje čedne in primerne nožnej velikosti. Največjo zaslugo ima v tem Peter Canger, ki mu je 1782.1. pervemu na misel prišlo, da je treba črevelj narejati po nogi a ne po izmišlje-tfnah in po stänu, kakor je bila v srednjem veku navada, ko so ljudje nosili tem daljše črevlje, kar so bili imenitnejši. V 17. stoletji so Benečanke imele tako visoke pete na črevljih, da često nijso mogle hoditi.
Tudi črevljarji verlo malo orodja potrebujejo: nekoliko šil raznoverstne debeline, klàdivo, klešče, žreblje, nože, šobo, dreto, ščetine in smolo. V najnovejših časih se namesto drete rabijo leseni klinčki, (a tudi se uže črevlji na strojih šivajo).
Črevljarji delajo prihüliv sedeč, in zategadelj tudi često bolehajo. Potrebno jim je, po doveršenem delu hoditi na čist zrak, ter se tam izprehajati. A naglo ne smejo hoditi, ker bi jim to več kvarilo nego li koristilo.
Nova meterska mera in vaga.
(Piše Ivan Tomšič.)
Ako nove ploskovne mere primerimo z našimi dosedanjimi starimi merami, našli bodemo mej njimi sledeče razmerje:
1 □ meter = 0-278036 □ sežnja; približno 5/ts □ sežnja; 1 □ meter = 10-60931 □ čevljev; približno 10 □ čevljev; 1 Hektar = 1-737727 □ av. orali; približno 1% orali; 1 □ Mirijameter = 1-737727 □ milje; približno 1% □ milje. A stara mera stoji z novo v tem-Ie razmerji: 1 □ seženj = 3-596652 □ metra; približno 3% □ metra; 1 □ čevelj rr 0-099907 □ metra; približno J/10 □ metra; 1 dol. avstr. oral = 0-5754642 Hektarja; približno % Hektarja; 1 avstr. □ milja = 0-5754642 □ Mirijamet; približno % □ Mirijametra. Vsa ta števila, ki nam kažejo razmerje mej staro in novo kvadratno mero, so nam potrebna, ako hočemo natančno izpremeniti dosedanje stare mere v nove in narobe.
Kakor ploskóvna mera, baš tako je osnovana tudi mera za prostornosti ali kakor jo sploh imenujemo: telesna mera. Pri telesnih merah se poslužujemo kocke, katere sleherni rob ima za podlago katero koli metersko dolgostno mero. Kocka, katere sleherni rob je dolg 1 meter, imenuje se kubikmeter ter se zaznamenà z okrajšanim znamenjem Kb m. Takoj boste lehko uganili, kaj je 1 kubikdecimeter, 1 kubikcentimeter itd.; tega tedaj nij treba, da bi vam razlagal. Ako ste le dolgostno mero dobro razumeli, sami potem lehko najdete jednòtine deline in množine. Jednöta splošne kubične mere je kubikmeter. Splošne kubične mere za nas nijso tolike važnosti, ker se potrebujejo le pri merjenji zidovja, kamenja itd. Bolj važne za nas so tako imenovane o t le ali poso dne mere, ki so na prejšnjih merah osnovane in imajo le imena predrugačena, a to zategadelj, ker je rabimo kot otle mere za suho blago in posode za tekočine. Jednöta posodne mere je liter, to je, otel kubik, katerega vsak rob je 1 decimeter dolg.
Imeli bi tedaj sledeče posodne mere, ako si je denemo v pregled:
Jednòtine deline: deciliter (dl) — '/,„ litra5 centiliter (cl) = yi00 litra; mililiter (ml) = Viooo litra-
Jednòtine množine: Dekaliter (Dl) = 10 litrov; Hektoliter (Hl) = 100 litrov; Kiloliter (Kl) = 1000 litrov; Mirijaliter (Ml) = 10000 litrov.
Iz tega zopet takoj vidite, da je tudi pri tej meri delitev in množitev desetinska.
Potem takem je:
1 liter = 10 dl = 100 cl = 1000 ml; 1 liter = V10 Dl = % oo HI = V.ooo = KI = 710000 Ml.
r
Namesto dosedanjega vedra jemali bodemo vprihodnje polu Hektolitra ali posodo, ki derži 50 litrov. Ta posoda derži 3 velike merice menj nego vagan, in blizu 4'2/a bokala menj nego vedro.
Namesto dosedanjega bokala imeli bodemo vprihodnje liter, ki derži iy5 masljica menj nego bokal. Namesto dosedanjega verčka (1 7* masljica) imeli bodemo polu litra, ki derži samo '/,„ masljica menj nego verček.
Primerimo zdaj novo posodno mero z našo dosedanjo staro in dobili bodemo sledeče razmerje:
1 Hektoliter = 1-626365 vagana; približno l5/s vagana;
1 Hektoliter = 1-767129 vedra; približno l7/9 vedra;
1 liter = 0-7068515 bokala; približno % bokala.
In ako primerimo staro posodno mero z novo, našli bodemo, da je:
1 vagan = 0-6148682 Hektl., približno 8/l3 Hektolitra;
1 vedro = 0-565890 Hektl., približno \6 Hektolitra;
1 bokal = 1-414724 litra, približno litra.
Jezikoslovne stvari
Apostelj-steljiia. — Uže često se je reklo, da bi Slovenci iz knjige zapodili ta neslovenski „n," ki v tujih samostalnih besedah, katere imajo na konci „lj," v podaljšanej obliki pred obrazila stopa, na pr. r àbelj-beljwa, temp el j-peljwa, apostelj - steljMa, bréncelj - celjwa, nàgelj - geljrta itd.; kajti razven Slovencev nobedno slovansko narečje tako ne piše, nobedno tako ne govori, niti stara slovenščina o tem nič nij vedela. Kako li hoče vedeti, ker je poznejša, iz nemščine pridobita oskrumba, ki se je poprijela samo našega narečja! Niti Slovenci, ali če tanje povemo, niti slovenski Kranjci, kateri so našim ljubljanskim pisateljem jedini vzor pravega knjižnega jezika, s tem tujim obrazilom ne gerdé govorjenja tako zelò, kakor novejše knjige. Obče se piše: Japelj-peljna, a pred nedavnim časom smo na svoja ušesa čuli Iždnca, govorečega : „Japl/ev (ne: Japelj/tov) Matevž." Kar se je uže tolikrat povedalo, to zdaj zopet ponavljamo, slovenskih pisateljev proseč, da bi se okänili te barbdrščine, katera se z drugimi vred tem ostudneje vriva v pisanje, čim so menj knjižniki naši začeli paziti, kako se bolje slovenski govori in piše. Tako se v novejšej dobi še nij z nemčevanjem kvàril naš preubogi jezik, kakor se zdaj kvàri, in to osobito po novinah. Temu se nij čuditi, ker mnogo pisateljev, znajčč najbolj samo opogänjeno ljubljansko jezičjo zmes, piše, kakor se slovenski nikoli pisati ne more. Res je pokvarjene pisave često kriva tudi näglica, s katero je treba novinarske spise zverševati, kar vendar ne more slabega jezika nikakor izgovarjati, a še menj opravičevati ; kajti inače bi se o nečistem, lenovito zgrajenem jeziku mnogo mnogo bolj smele izgovarjati nemške vsakdanje novine, katere so toliko ogromnejše od naših, — a tega mej njimi ne čujemo, ker se to mej izobraženimi narodi s kratka ni čuti ne more. Na ponemčevanje kričimo, kakor na belo vrano, a v tem ne pomislimo, da sè svojo pisavo tudi sami pomagamo, kolikor koli moremo, spešneje ponemčevati.
Poprej omenjeni „n" je nemškega rodu, ka da je pri nas dobil obširnejšo rabo, nego mu je v nemščini bila odločena ter mu je še zdaj v švicarskem narečji. Nemcem je služil in splob služi (v švicarskem) samo v zmenjševdlno obliko; a nam rabi pri tujkah s pismenom ,,lj" na konci, naj-sibodo zmenjSevälne: ringelj-geljna (Ringlein), ali naj-si ne bodo: tempelj-tempeljna. Ali vsem tujkam ta „n" zopet ne rabi: krempelj-plja, pušelj-šlja, šapelj-plja (Murko) itd. Vendar ne dvömi, da imaš tujko pred soboj, ako vidiš, da v sklombo vtiče „n;" obtorej sta tuja tudi : uhelj-lieljwa (kerhelj) in bréncelj-celjjia (Bremse, Brame, Breme); pervo najberžepreslovénjeno od nem. Hutzel (eine getrockneteBirn) Höfer H. 82, a drugo od: Bremse (strsl. nsl. hrvsl. srb. čšk. obad), da-si poleg brewcelj tudi nahajamo obliko brécelj Miki. lex. 47, o. Hipolit v slovarji; kajti več tujih besed je v novej slovenščini izgubilo hohnik: j ep ar, neka posoda (gorenjski), od nem. Eimer, strvn. ein p ar, joger od Jünger, kafra od Kampfer, voščiti od wünschen; druge ali hohnik izmetajo ali ga tudi hranijo: cepèr poleg cempèr itd.; primeri čšk. dékovati, pljsk. dzi^kowac od nem. danken. Res na Dolenjskem govoré: brencelj-clja, a ni to ne dokazuje, da je beseda slovenska, primeri: pušelj-šlja itd. Izmeju slovanskih narečij slovar samo v gorenje-serbskem kaže besedo, našej podobno: brama (grosse Pferdefliege), a tudi ta je iz nemščine: Brame.
Graff v staro-visokonemškem slovarji v II. zvezku na 25. stràni uči: „in der Regel erscheint das verkleinernde Suffix I in der Form Ii, die in der Flexion, oft auch schon im Nominativ, noch ein n annimmt: augili (Genitiv augi-lines), rokkelin (Genitiv rokkelines)." — Tudi slovenski se nahaja ta „n" uže v imenovalniku: solin - lina (Frauenschuh), bavarski: Schuehhel, Schuehhal, Schmell. III. 340, kar bi ustrezalo staro-visokouemškej obliki: scuoblin; mej narodom je čuti: ndgelj poleg: näglün (Nelke); Megiser ima: rabel in rab lin (Henker); tudi Kuzmič (1771) na 10. str. piše: šoulincov; Dalmatin (v Johu XXVIII.): p erlin i (die Perlen); v evang. sv. Mat. VII. 6: nemate vaše perline pred svinje metati; a Trubar na tem mestu piše: vaše perle ne metite pred te suine; Dalmatin v evang. sv. Mat. XIII. 45., 4ö: kupcu, kateri je dobre perline iskal, inu kadar je bil en cilu dober p erlin našel; a Trubar na tem mestu zopet: kupcu, kir je lipe perle iskal, inu kadar on eno cilu drago perlo naide. — Iz tega vidimo: 1) da germanski „n" tem bolj v rabo leze, kakor prava kuga, čim bolj književniki popakujejo slovenščino, kajti v naših pervih pisateljih, v katerih se vedno čita: apostola (ne aposteljwa), bil je ta „n" še tako redko upotrebljavan, kakor tudi tist neukrétni, z njim jednoliko vredni „t," n. pr. Marko-fa, Jardla-ča, starašxne-£a (nam. Marka, Jaräle, starejšine); 2) vidimo, da je stara visoka nemščina v imenovälniku edinst. št. ta „n" ali stavila: rokkelira, ali ne stavila: augili, samo v podaljšane]' obliki da ga je vedno imela: augi lines, rokkeliwes, kar še tudi v slovenščini vse tako nahajamo: sóli», rabli», perlim, nàglin, poleg: rabelj, perelj (perla f. Trubar), nàgelj. Obtorej nij treba vprašati, kakor se je res uže vprašalo, od kod je v slovenski jezik ta „n" prišel. Očito nam ga je dala nemščina, v katerej švicarsko narečje malo ne še zdaj vse tako govori, kakor so govorili stari Nemci, ker tega narečja samostalniki: Bädli (Bad), Füssli (Fuss), Küchl i (Kuchen) itd. v podaljšauej obliki dobivajo

tudi„n": Bädlewe, Füsslewe, Kiichle?ie (primerinaše: kühelj-heljwa). „Auf dem Bänkli. In alle Lumpenbädlewe. Us de schönste Himmelsguegleree." Jeremias Gotthelfs Anne Bäbi I. 230. 151. 408.; 3) vidimo, da ij v slovenskem imenovälniku stoji nam. Ii: „ringelj" nam. „ringeli," iu da bi se obtorej v podaljšanej obliki prav pisalo: r i n g l i n a, kakor v resnici čitamo : p er l tua, š6lincev, kajti e3 v imenovälniku stoječ pred I/, izpada v sklombi ter potem i, kateri je v imenovälniku bil stopljen z glasom l, zopet razvezan stopa nasvoje mesto.
Časi nam tudi čisto slovanske besede, a to samo v pokvarjenem ljubljanskem in tudi morebiti gorenjskem jezici, zdaj v knjigi jedino vladajočem, dobivajo v sklombi tak Ij, n. pr. Rógelj-geljna (osobno ime), česar nepokvarjen Slovenec nikoli drugače ne govori, nego li: Rogelj-glja. A čemu se čudimo Ljubljančanom, ko tudi v novinah čisto slovansko, namreč rusko besedo: rubel j čitamo sklänjano: rübelj-beljna, nam. rübelj-blja!
Dokazano je, da je ta „n" nemšk; da o njem nič ne ve stara slovenščina ter nič nobedno drago slovansko narečje; da tudi sama slovenščina mnogim tujim besedam, imejočim končnico Ij, vendar ne vtiče pismena „n"; dalje, da se ta napaka tem huje vriva, čim gerje se jezik pači, zatorej v denašnjih časih bolj nego li v pervej dobi slovenske knjige ter po mestih bolj nego li po kmetih : zaradi vsega tega naj se ta „n" čisto verže iz naše knjige, ter piše naj se: tempelj-plja, apostol, apostola, Heršeljev (ne: Heršeljnov) teleskop, kakor piš') tudi Rusi! Apostol, apostola rabi starej slovenščini ter vsem ostalim Slovanom, razven jedinih nas pouemčenih Slovencev, kteri poleg vsega
tega vendar še govorimo: apostoZsk, a ne: apósteZ/nsk.
---
Razne stvari.
Drobtine.
(Žepne ure.) Navadno se pripoveduje, da je žepne ure izümel No-rinberžan Peter Hele 1500.leta. Njegove ure so imenovali zaradi oblike „noriuberška jajca." — A to stoji, da je potrebno natančnost uram v tekanji dal stoperv 1657. 1. slavni fizik Huy-gens, ki je uram pervi rabil njihalo in zavito zmét v ravnälo.
(Star običaj.) Pri starih Slovanih je bil običaj, ki se še denes nahaja pri nekaterih slovanskih narodih, da so kruha in soli ponudili tujemu človeku, katerega so sprejeli v gosta. S tem so hoteli pokazati prijateljstvo, ter da sta sol in kruh verlo potrebni stvari v ohranitev človeškega življenja.
(Zlato.) Toliko vročine, kolikor je raztopi srebro, nij še dovolj, da bi
raztopila tudi zlato. Košček zlata, tolikšen, kolikoršen je krajcar, dä se s klädivom raztolči na tako široke in tenke pločice, da se more z njimi pokriti več tisoč krajcarjev.
Kratkcčasnice.
*	U Č i t e 1 j : O katerih domačih živalih smo se uže zadnjič razgovarjali ? — Učenec: Govorili smo o kravi, konji, oslu, kozi, ovci in prašiči. — Učitelj: Res je; vse si dobro za-pomnel. A zdaj še nekaj ! Kako imenujemo tisto žival, ki je človeku posebno zvesta, ter ga po vseh potih življenja spremlja in ga ne ostavi do smerti ? — (Več učencev vzdigne roke.) Učitelj: Nu Matij ček, povedi ti! — Matijček: To je — bolha.
*	Tat, ki je bil uže često kaznjevau

za tatvino, najde listnico z novci ter jo spravi. Bil je zato pred sodišče poklican ter zapert. Sodnik ga vpraša : „nijsi li čital naznanila v novinah, da je treba listnico gospodarju verniti?" Tat odgovori: „da, da, čital sem, čital, a mislil sem si, da se to naznanilo tiče samo poštenih ljudij."
*	„Prosim vas, povedite mi, kako je to," reče meščan pekärju, „da je vsak hlebec pri vas manjši nego li pri drugih pekàrjih?" — „Ej! to vam lehko povém," odgovori pekär, »ker drugi pekärji v hlebec po več test%jemlj<5 nego li jaz."
*	Dijak, v društvu pripoznavši svoj pregrešek, reče: „res je, da jaz posojene knjige rad zaderžujem." „To vam verujemo brez vašiga zagotovila, odgovori neki gospod, „kajti laže je zaderžati knjigo nego li to, kar jevknjigi."
*	Pravnik se je hvalil v društvu, da ga je pokojni gospod župnik samo jedenkrat videl vse življenje, a da je vendar njemu ostavil vse svoje imenje. „To vam je na srečo," odj&vori mu njegov znanec, „kajti da vas je češće videl in tako poznal, kakor vas mf, niti krajcarja ne bi vam bil ostavil."
Računska naloga.
(Priobčil Ivan Borštnik.)
Pri nas smo štirje v hiži : oče, mati, sestra in jaz. Oče nij daleč, da zverši 50 let ; mati je 9 let mlajša od njega ; sestra je po-lovico, a jaz dve tretjini mlajši od ma-, tere. Ce naša léta uganeš in vse skupaj sešteješ, dobodeš število, katerega številke premetavaj od desne na levo, od leve na desno, iz srede na kraj, ali kakor koli ti je drago, vedno se ti kaže isto Število. — Zdaj še nekaj ! Ako število, kolikor je nam vsem vkupe let, izpremeniš na lMsece ter je ravno razdeliš mej nas štiri, najdeš, da je vsak izmej nas izpolnil trikrat toliko mesecev, kolikor let nam je vsem skupaj. — Ce to uganeš, res modre glavice si!
Zabavna naloga.
Prenarédi naslednje pike v križ tako, da ti nobena pika ne ostane.
• «
* <
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu).
LISTNICA. Gg. A. M. v Lj.: Pripovedka o „želez-nem vitezu" nij dosti zanimiva, da bi bila za natisk. Izberite boljšega gradiva in radi mu bodemo dajali prostora v „Vertcu." — A. K. v Lj.: Nekaj enacega smo uže brali v 2. berilu ; Izvolite nam poslati drugačnega gradiva. — B. H. v Lj.: Vaše pesni še nijso ugodne za natisk; a le pridno delajte in se učite, posreči se tudi Vam! — J. J. v C. : Vašej želji ne moremo ustreči, naročnina se naprej plačuje, kar stoji na vsacera liatu zapisano. — J. B—r, kap. na Breznici : Naročnino smo uže poprej bili prejeli za vse leto ; poslani 1 gld. 80 kr. smo Vam zato vpisali za prihodnje leto. Da ste nam zdravi!
Nekateri« gospodom, ki naš list prejemajo, smo denašnji list obustavili, ker nam naročnine za letos še nijso poslali; a vseh dragih gospodov, ki so denašnjo številko dobili, a naročnine nam še nijso odposlali, prosimo, naj se podvizajo ter zaostalo naročnino takoj pošljejo, inače smo prisiljeni tudj njtm prihodnjo številko obustaviti.
SUŠE" Imamo še nekaj iztiskov „Vertca" s 1871. in 1872. leta terdo vezanih po 2 gld. iztisk.
R&t" Z letošnjega leta se dobodo še vse do sedaj na svetlo izišle številke ter novim naročnikom lehko še z vsemi štev. postrežemo.
Uredništvo.
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič — Tisk Egerjev v Ljubljani,