i «fegg$>        Naš murče.
:    l^sl^' al ne' 'j11'^' otroci, zdaj sfe pa gotovo rado-®  imL   vedni, kdojeto: naš murče. To je uganka,
JglfejS        ,,Mucek je", se mi bo odrezal prvi po-
¦5§JS§|J        E, kaj si še vsega ne izmisliš; murče je
SSiiii  vse     ' veC' '<a'<or sara0 ^0 mače. s^^H        ^Kaj neki, druzega more biti, če ne kak ajfM  psiček". bo  posegel vmes  učenček prvega
"*     razreda.
,Kaj boš neki (i, saj bi še v šoli kmalu ne vedel, koliko je enkrat nič. Potem pa se drzneš uganjevati, kdo je murče!"
,No pa lc nikarte obupati! Le naprcj! Bom videl, kdo bo prvi uganil."
Nič, nikogar ni ? No, zdaj imam pa že tudi dosti potrpljenja. Druzega mi ne kaže, kakor da sam povem.
konjiček je  murče,  da,  konjiček,  majhen   in
mičen. E, pa se že poredneži posmehujete in šepetate:
^.    Bog ve, kako staro, suho in leno kljuse mora to biti..
—   44   —
Kaj bi tisto ? Čakajte, da povem in da vam opišem našega murčeta. Najprvo vam moram povedati, da je inajhen. Pa le nikarte zopet misliti, da je to kako žrebe pol lcta staro, češ, laceg-a imamo pri nas ludi. O ne. ne: naš murče je star gotovo štiri leta, če ne že več. Kakor pa veste, je vsak konj, ki je star že Itiri leta. docela dorastel, lak, da vi s svojimi ročicami ne do-sežete njegove glave. Zdaj si pa bote že zopef belili glave, kako je to, da je ostal naš murče tako majhen. kakor vaše žrebe, ki še prosto leta po dvorišču. Pa saj vem, da vi ničesar ne uganete. Naš murče je doma iz Bosne, doli blizu Turškega. Tam imajo tako majhne konjičke. Pa bi bil že skoro pozabil opisati vam našega murčela. Po vsem telesu je črn, pa ne tako morebiti ko va5 dimnik. Njegova črna barva se izpreminja lepo v temnikasto. Glavico ima niajhno, nič predolgo nič prekratko. Pa ko bi videli, kako prijazno in milo gleda ! Z ušesi ziniraj miga in z repom tudi ni nikoli pri miru ! No, zdaj pa imate našega murčeta! Ali ni čedcn ko-njiček, kaj? Kje so tisti nezadovoljneži, ki so prej pre-zgodaj godrnjali in opravljali našega Bošnjaka.
Pa mislite. da je naš murče tudi priden in krotak? Zmotili ste se. Jaz sem tudi mislil. ko sem ga videl prvikrat. Pa sem se motil kakor vi. Murče ima tudi svoje muhe. Poreden je, morebiti še preveč. Še meni jo je enkrat nrezal, da nikoli tega! Pa vendar sem ga imel tako rad in sem mu dajal lolikokrat ovsa! Ne morem si kaj, da bi vam te nehvaležnosti ne povedal.
Nekega dne mi stric - koniiček je bil namreč stričev — ukažejo, da irS} popeljem z murtetom in z malim vozičkom južino na travnik. Bil sem seveda takoj pripravljen. Naložijo nii v jerbas južino ter jo položijo na voz.
,Počasi vozi, da se kaj ne razlije; je še dosti časa", mi reko in jaz pozenem. Razume se, da Peruna, malega psička, tudi nisem pogrešal.
Voziva približno že Cetrt ure. Ravno pred trav-nikoni se vzdiguje precej visok liribec, čez katerega vodi strni klanec. Predno bi imel konjiček iti navzgor. skočim z voza. da polajšam murčctu težo. Vajeti pri-vežem k ročici. pa začnem slopati proti vrhu. Pa mislite,
—   45    -
da je bil murče hvaležen, ker sem mu polajšal težo? Kaj še! Počasi obrne svojo zvito bučo ter pogleda, ali imam vajeti v rokah ali ne. Ko pa vidi, kako brez-skrbno jo maham kraj cesle, obrne ušesa pokoncu, zamahne še enkrat z repom, voz na široki cesti obrne in v diru se spusti proti vasi nazaj. Ferun seveda za njim! Predno jaz razvidim, kaj se je pravzaprav zgo-dilo, in kako najboljše pomagati, je bil že daleč. daleč. Kaj sem hotel? jokati nisem imel časa. Udarim jo, kar sem mogel teči, proti vasi. Mislil sem si: do vasi ga bo že kdo ustavil, in ko pridem jaz Ije, ga obrnem in pcljem nazaj.
Ko tako tečem in tečem, se na ovinku izpod-laknem in padem prav poSteno. Ker se k sreči nisem dosti udaril, se spravim hitro pokoncu ter pogledam, kaj je. Toda, kaj vidim ? Kaj pravite, vi radovedneži? Uganite! Pa uganete itak nič! Kraj ovinka je ležal pre-vrnjem, ubit lonec . . . Okoliinokoli je bilo pa razstre-seno meso in kuhano sočivje. In zraven lonca je po-polnoma hladnokrvno Perun rahljal in trgal kos suhega niesa, ki je padlo s sočivjem vred iz tonca. Nisem vedel, se bi smejal ali jokal. Zavpijem: ,,Perun!" Pa mislite, da se jc zarobljencc kaj zmenil za to ? Počasi je dvignil glavo ter me jezno pogledal. Nato pa zagrabi za kos in hajd ž njiin po cesti. Pa teci za njim! Težko sem sopel dalje, pa razmišljal a nehvaležnosti Peru-novi in murčetovi.
Ko pridem že blizu doma, prilete mi naproti stric v skrbi, kaj se mi je zgodilo. Hitro jim povcm, kar sem vedel in znal. Mislil sem, da bodo stric murčeta pokarali, pa kako se začudim, ko jamejo meni očitati, da nič ne pazim na konja. da imam povsod preje oči kot na murčetu. in še veliko. veliko tacega in enacega.
Murče je bi! pa že v hlevu. Marljivo je žvečil mrvo in gledal tako nedolžno, kot bi bil že cel teden nepremično stal v hlevu. Ko pa stopim k njemu ter položim malo trdo roko na pleča, me neotesanec tako milo pogleda kot bi hotel reči: »Revež, kaj ti pa je, da si tako prašen?"
Kdo je tisti dan peljal južino na polje, ne vem več.  Le loliko mi je znano, da murče ne, in jaz tudi
ft
—   46   —
ne'. Da Perunu tisti večer ni bilo v kuhinjo, kot je bila njcgova lepa navada v petek in svetek, se tudi še spo-minjam. Kaj sc hoče ? Trije smo bili, pa vsi malo lahko-mišljeni, če ne — poredni. Takole je, če veja ob vejo udari — je rekel rajni Krpan. in prav je imel.
Tegodrag Lirko.