ETNOLO.KI MUZEJI IN NACIONALNA IDENTITETA Slovenski etnografski muzej Bojana Rogelj .kafar IZVLEEEK V prispevku je Slovenski etnografski muzej ume.een med dve stvarnosti, med zgodovinsko .ivljenje naroda in nacionalno identiteto na eni strani, in na drugi strani osvetljen kot nosilec simbolov nacionalne identitete, ki jih (lahko) prepoznavajo in nato na vizualen naein javnostim predstavljajo nosilci muzejske dejavnosti. Podana je analiza tovrstnih razmerij in praks od zaeetkov oblikovanja slovenskega naroda in zaeetkov zbiranja »etnografskih« predmetov do danes, ko je nakazan mo.en pogled na vlogo nacionalne identitete v etnolo.kem muzeju. Kljuene besede: muzeji, Slovenski etnografski muzej, etnija, narod, nacija, nacionalna identiteta ABSTRACT The article examines the Slovene Ethnographic Museum.s position in between two realities: the historical life of the nation and its national identity on the one hand and, on the other hand, it highlights the museum as the bearer of the symbols of national identity which can be identified and visually presented to the public by those who carry out museum activities. The article provides an analysis of this position and the practices from the initial formation of the Slovene nation and the beginnings of collecting .ethnographic. objects to the present; a possible view of the role of national identity in an ethnological museum is then presented. Key words: museums, Slovene Ethnographic Museum, ethnos, nation, national identity Uvod .ivimo v easu, ko ni vee pomemben smisel eesarkoli in ko se po Jeanu Francoisu Lyotardu ne spra.ujemo vee o konenih ciljih. Temeljni sestavini v procesu delovanja dru.be, katerega razpoznavni znak je raeunalni.ka tehnologija v vlogi »osnovne proizvajalne sile«, sta proizvodnja in menjava znanja, ki ga je mo.no prodajati (Haralambos 1999: 917). Dokaz uspe.nosti se ka.e v ueinkovitosti, ki jo merimo s kolieino prodanega, pri eemer je po Jeanu Baudrillardu kupovanje in prodajo materialnih dobrin zamenjalo kupovanje in prodaja znakov in podob, ki imajo z materialno resnienostjo malo zveze, oziroma podob neeesa, kar ne obstaja (Haralambos 1999 : 917). Zdi se . ee zgodovina, ki prihaja, ne bo pokazala drugaee Bojana Rogelj .kafar . da sta ideji konenih ciljev v razvoju elove.ke dru.be (na organski solidarnosti temeljeea kompleksna dru.ba Emila Durkheima in komunistiena utopija Karla Marxa) .e dlje od kakr.nekoli stvarnosti in uresnieljivosti kot v easu svojega nastanka. .ivimo v easu, ki je sprieo umanjkanja smislov in konenih ciljev zaznamovan z iskanjem, doloeitvijo in izpostavljanjem novih tako osebnih kot skupinskih identitet, kar ka.e na dejstvo, da daje pripadnost realno obstojeeim skupinam oziroma skupinskim identitetam ljudem neko zagotovilo varnosti. Vpra.anje identitete oziroma istovetnosti v pomenu nedvoumne enakosti ali istosti (Ju.nie 1993: 11) je aktualno zato, ker smo priea razkroju in razpadu mnogih doslej obstojeeih etnienih, religioznih in nacionalnih identitet. Razlogi za vznik novih skupinskih 32 identitet (in zanimanje za njih v politiki in dru.boslovnih diskurzih v zadnjih treh desetletjih) v drugi polovici 20. stoletja naj bi bili posledica razpada tradicionalnih avtoritet in tistih afektivnih vezi, ki sta jih pred tem servisirala razred in narod ali nacija (Rizman 1999: 239). Komunikacijskih pregrad je vse manj, sodobna tehnologija zahteva sodelovanje in povezovanje, pri eemer pa je, paradoksalno, elove.tvo vse bolj neenotno, v sporih in i.eoe identiteto, svojskost ter simbole, zlasti nacionalne, ki bi dokazovali to identiteto (Ju.nie 1993: 5). V slednjem tiei jedro teme, ki je predmet prieujoeega spisa. Izhodi.eno vpra.anje je povezava med pojmi narod, nacionalna identiteta, razmerje med muzejem in nacionalno identiteto, ki se (ee se) ka.e v opredmetenih simbolih, konkretno zbirkah muzejskih predmetov, v specifienih kontekstih skozi eas v ustanovi uradno nacionalnega pomena, imenovani Slovenski etnografski muzej (SEM). Pri tem izhajamo iz predpostavk, da je etnolo.ki muzej interferenca med zgodovinsko stvarnostjo razvoja (v primeru SEM slovenskega) naroda in razvojem oblikovanja nacionalne identitete, med razvojem etnolo.ke znanosti, med pojmovanjem in izvajanjem le te pri kustosih oziroma nosilcih muzejske dejavnosti v muzejih in med pojmovanjem vloge muzejev v soeasni dru.beni realnosti ter da je etnolo.ki muzej tista ustanova, ki legitimizira nacionalne simbole preko zbirk muzejskih predmetov in njihovega predstavljanja javnostim v obliki zlasti razstav, publikacij in dogodkov, ki se navezujejo na vsebine etnolo.kega muzeja. Prav vidna vsebina muzeja je medij za signaliziranje identitete, izra.ene z opredmetenimi identifikacijskimi simboli. Slednje implicira dejstvo, da so elove.ke skupnosti nagnjene h kopieenju simbolov, da bi s tem dosegle veejo sporoeilnost (Ju.nie 1993: 242). Za razmi.ljanje o razmerju med narodom/nacijo, nacionalno identiteto in SEM je potrebno razmisliti o pomenu in definicijah posameznih pojmov. Velja pa, da kot je te.ko definirati narod/nacijo zaradi njegove/njene raznovrstnosti in zgodovinske premakljivosti, je te.ko definirati nacionalno identiteto, ki je ena izmed najbolj zapletenih in protislovnih, iz raznovrstnih drugih »sestavljena« identiteta. V dru.boslovnih znanostih, v okviru katerih so se .ele v osemdesetih letih 20. stoletja zaeele poglobljene razprave o pojmovanju naroda (ki naj bi bil po mnenju enih le nami.ljeni konstrukt, zrasel v glavah nacionalistov in elit, da bi zadovoljili politiene ambicije, in po drugih, »primordialistih«, nekaj naravnega in realnega) Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta (Rizman 1991 : 20), nacije, nacionalizma (ki so ga zaeeli razumevati ne le kot razdiralno obliko v najbolj znani nacionalsocialistieni in fa.istieni podobi, ampak kot ustvarjalno obliko, ki utemeljuje in vzdr.uje idejo o naciji-dr.avi), nacionalne identitete in o »gradnji narodov«, ni enotnega konsenza o definiciji naroda (in z njim povezanimi dru.benimi pojavi) (Rizman 1991: 15). Kljub temu so .e bile podane nekatere definicije, ki povezujejo skupne poteze sicer razlienih pogledov in lahko slu.ijo kot oprijemali.ea nadaljnjih razmi.ljanj. O etniji Predstopnja (kar ni nujno) naroda in nacije je etnija, ki jo v tem spisu omenjamo z vidika orisa pojmovanja naroda. Etnienost (Repie 2002: 212.213) kot skupek 33 lastnosti etnije je z vidika »primordialistov« ena od danosti elove.ke eksistence in obstaja v naravi, drug, skrajni »situacijski« pogled pa pravi, da je pripadnost etnieni skupini stvar odloeitve, obeutkov, percepcij, ki se spreminjajo glede na spremenjeni pogled posameznika. Med tema dvema pogledoma so vmesni pristopi, ki poudarjajo zgodovinske in simbolieno kulturne atribute etnienosti. Etniena skupina naj bi tako bila tip kulturne skupnosti, ki poudarja vlogo mitov o izvoru in zgodovinskih spominov in ki je prepoznavna po eni ali vee kulturnih razlikah, kot so vera, .ege, jezik ali institucije. Vsaka etniena skupina je po tem naziranju rezultat specifienih zgodovinskih sil, je subjekt zgodovinske spremembe in razkroja in je prepoznavna kot loeena kulturna in zgodovinska grupacija. Etnieno skupnost oznaeujejo kolektivno lastno ime, mit skupnih prednikov, skupni zgodovinski spomini, ki si jih medsebojno delijo, eden ali vee razlikovalnih elementov skupne kulture, povezava s specifieno domovino in eut solidarnosti (Smith 1991: 20.21). Novej.i pogledi prina.ajo ugotovitve, da je bistveni pogoj za oblikovanje etnienosti najprej vsaj minimalni redni stik med razlienimi skupinami in medsebojno sporoeanje kulturnih razlik in da za veeino etnienih skupin sicer velja, da svojo avtonomnost argumentirajo s sklicevanjem na skupno kulturo in izvir, da pa etniena skupina dejansko nima lastne, enkratne in izolirane kulture kot reificirane, dru.beno konstruirane abstrakcije, temvee lastno dru.beno organizacijo kulturnih razlik (Repie 2002: 220.221). Pri ohranjanju identitete gre za subjektivno kontinuiteto istosti v smislu postavljenosti v dru.beni prostor in ne za istenje z drugimi pripadniki skupnosti, pri eemer se zavest o skupnosti ohranja z manipulacijo skupinskih simbolov. Realnost skupnosti je odvisna od njene simbolne konstrukcije, pri eemer je skupnost tisto prizori.ee, kjer se ljudje ueijo biti dru.beni, kjer pridobijo kulturo, izra.eno s simboli, s pomoejo katerih postanejo dru.bena bitja. Dru.bena pravila niso pravila, temvee simboli, ki jim ustvarjamo pomene (Cohen 1998: 15). Za etnije je znaeilno obeutenje zavesti o skupni pripadnosti in o oblikah skupne kulture, ki je veasih .e bolj kompaktno in konkretno kot pri narodu. Slednji je .e dru.ba z izrazitimi strukturiranostmi in z loeenimi identitetami slojne, razredne in .e kake druge narave. Narod naj bi imel bolj poudarjeno ideolo.ko in politieno dimenzijo, medtem ko v etniji .e ni prave ideolo.ke elaboracije in ne izrazite te.nje po politieni nadgradnji. Narod naj bi bil v veeji meri nagnjen k Bojana Rogelj .kafar projiciranju v preteklost, k dokazovanju zgodovinske kontinuitete in k zatekanju k vsakovrstnim predelavam zgodovine, kar naj bi dokazovalo starost in korenine naroda. Veliko kohezivno moe pri uevr.eanju ideje naroda imata mitologizacija, ki projicira obstojeea stanja v preteklost, in glorificiranje mitiene preteklosti, ki vzbuja pri pripadnikih naroda obeutek vzvi.enosti in izjemnosti. O narodu/naciji Etnije so lahko potencialni narodi, narodi pa potencialne nacije. Ko se ideja o narodni samobitnosti prevesi v te.njo po lastni dr.avi, se proces diahronienega preoblikovanja od etnije prek naroda do nacije konea (Ju.nie 1993: 278). Etnija je 34 lahko prehodna oblika, ni pa nujno. Pri tem naj omenimo pogled Maxa Webra, ki etnije ni loeil od naroda, ampak je menil, da obeutek etniene solidarnosti .e ne naredi naroda in da ju je mogoee spraviti v eno definicijo. Zanj so etniene skupine potencialni narodi, ki v etnienem smislu dobro vedo, kaj niso, in .ele potem, ko se zavedo, kaj so, postanejo narod (Rizman 1991: 18). Sicer pa je narod samozavestna etniena skupina. Etniena skupina je kot taka spoznana po drugih, narodi se kot taki spoznajo sami. Da pa bi narod postal dinamiena sila, potrebuje aktivno predstavo o samem sebi, ki ji eustva in odloena dejanja pomagajo, da priplava na povr.je kot subjekt zgodovine. Narod (nacija) je po Rudiju Rizmanu tako politieno ozave.eena etnija oziroma etnija, ki si na tej podlagi lasti pravico do dr.avnosti (Rizman 1991: 18), hkrati pa sta po Anthonyu Smithu znana dva modela naroda/nacije (Smith 1991: 9.14): zahodni (tudi me.eanski) in vzhodni (tudi etnieni in genealo.ki). Prvi povezuje narode Zahodne Evrope in Amerike in je vezan na prostorsko/ozemeljsko koncepcijo, katere bistveni element je ozemlje, »zgodovinska de.ela«, domovina, zibelka »na.ega ljudstva«. »Zgodovinska de.ela« je teren, kjer se ozemlje in ljudje na njem vzajemno pre.emajo skozi vee generacij. Domovina je skladi.ee zgodovinskega spomina in asociacij, prostor, kjer na.i modri, svetniki in heroji .ivijo, delajo, molijo in se bojujejo. Vse to naredi domovino edinstveno. Njene reke, obale, jezera, gore in mesta postanejo sveti . mesta ea.eenja in povelieevanja, v njene notranje pomene pa se lahko poglabljajo le posveeeni, sebe zavedajoei se elani naroda. Le oni lahko »koristijo« de.elo in ne tujci. Nacionalni teritorij mora biti samozadosten. Poleg s skupno domovino teritorialno povezane populacije oznaeujejo zahodni model naroda/nacije .e sledeei elementi: skupni zgodovinski miti in spomini, skupna kultura in ideologija, legalna politiena skupnost, v kateri imajo elani reciproene pravne pravice in dol.nosti znotraj skupnega pravnega sistema, in skupen sistem produkcije, ki omogoea mobilnost elanom po vsem teritoriju. Za Vzhodno Evropo in Azijo velja etnieni koncept naroda, ki ga doloea od prvega modela razlikovalna poteza poudarka na rojstni skupnosti in na kulturi te skupnosti. Zahodni koncept namree dopu.ea prosto izbiro naroda, etnieni ne. Slednje pomeni, da posameznik lahko zapusti svoj narod, a ostaja njegov organski del. Pri etnienem modelu je torej poudarek na izvoru (ki je seveda domnevni izvor) in ne na teritoriju. Narod je tako nekak.na umi.ljena velika dru.ina. Pripadniki Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta naroda po zahodnem modelu predstavljajo politieno skupnost, oziroma so subjekt, ki je podvr.en skupnim zakonom in institucijam. Mesto zakona v zahodnem modelu je v etnienem modelu prevzela tako imenovana ljudska kultura, posebej jezik, pesmi in .ege. Tu je razlog, zakaj so imeli leksikografi, filologi in raziskovalci »ljudskega« .ivljenja tako pomembno vlogo v zgodnjih nacionalizmih Vzhodne Evrope in Azije. Lingvistiene in etnografske raziskave preteklosti (in sedanjosti) »ljudstva« so prinesle material za naert oblikovanja bodoee nacije. Ustvarjanje znanja o mitih, zgodovini in jezikovni tradiciji skupnosti je doprineslo h kristalizaciji ideje o narodu/naciji. Mnogovrstna, skorajda nepregledna, je literatura, ki govori o oblikovanju narodov/nacij1. Med tistimi, ki ponujajo preprieljiv pogled na vzroke za njihov nastanek, je nedvomno Benedict Anderson (1998). Zanj so narodi zami.ljene 35 politiene skupnosti (Anderson 1998: 14) in ne naravna danost, so nataneno doloeene zgodovinske in kulturno raziskovalne, interpretativne in prisojevalne kategorije, katerih oblikovanje je utemeljeno v razlienih zgodovinskih in politienih kontekstih. Utemeljeni so z jezikom in ne s krvjo. Nacije so interpretirane kot skupnosti, ki so si jih njihovi elani lahko zamislili .ele s pomoejo knjig in easopisov, natisnjenih v njihovem skupnem maternem jeziku. Pri raziskovanju nacij (in nacionalizma) so osvetljena »produkcijska sredstva za produkcijo nacionalne zavesti«. Nacije so kot zgodovinski dru.beni pojavi odslej mi.ljene kot zgodovinski rezultati in dru.beni produkti komunikacijskih razmerij med ljudmi in njihove vsakdanje, samoumevne uporabe tiskanih medijev . zlasti easnikov in romanov. V tej perspektivi je mogoee . vsaj medijsko posredovane . komunikacijske prakse obravnavati kot proces produkcije relativno trajnih zgodovinskih skupnosti, ki »opremljajo« posameznike z njihovo dru.beno identiteto. Na neki stopnji dru.benega razvoja je tako zveza med dominantnimi komunikacijskimi formami in dominantno vrsto zami.ljene skupnosti nenakljuena (Vogrinc 1998: 182.183). Tako lahko trdimo, da ee v zgodovini oziroma v razvoju elove.ke dru.be obstajajo nujnosti, se zaradi evropskega ali celo svetovnega procesa oblikovanja nacionalnih dr.av zdi, da le te sodijo v to kategorijo . in sicer zaradi svoje neizogibnosti. Zdi se, da so nacionalno dr.avo izna.li v Angliji. Bila je to uspe.na iznajdba . kot parni stroj. Kdor je ni uporabil, se je zna.el v nezavidljivem polo.aju. Bil je v nevarnosti, da ga bodo tisti, ki so ta izum uporabljali, pohodili. Nacija je postala politiena nujnost, pri eemer v Srednji Evropi nacionalna identiteta ni bila posledica, ampak pogoj oblikovanja nacionalnih dr.av (Moritsch 1997: 33.34). O nacionalni identiteti Ni problem v tem, da so narodne (in nacionalne) identitete zgodovinski konstrukti, problem je, da delujejo kot realna dru.bena sila (Mur.ie 1997: 232). Zato ne gre toliko zato, kaj se je zgodilo, ampak kaj navadni ljudje menijo, da se je zgodilo, in kako do.ivljajo realnost, oziroma kdo je tisti, ki izbere in predstavi 1 Glej npr. John A. Armstrong: Pristop k nastanku narodov in Anthony D. Smith: Genealogija narodov. V: .tudije o etnonacionalizmu. Ur. R. Rizman. Ljubljana: Knji.nica revolucionarne teorije, 1991 (Knji.na zbirka Krt; 79). Bojana Rogelj .kafar simbole identitete, na osnovi eesa jih izbere in kako le ti »za.ivijo« v dru.beni realnosti. Za vse oblike identitete velja, da niso preprosto dane, temvee so rezultat ustvarjalnega oblikovanja sveta. Ka.ejo se v obliki samopodobe in kot rezultat lastne ustvarjalnosti. Kolektivne identitete temeljijo na dru.benih komunikacijah. Eim gostej.a je mre.a komunikacij, tem izrazitej.a je ustrezna kolektivna identiteta. Spolne in starostne skupine so utemeljene biolo.ko, poklicne ergolo.ko, sloji in razredi ekonomsko, kaste in verske skupnosti kulturno, krajevne skupnosti ekolo.ko in dr.ave politieno . pri etnosih (in narodih/nacijah) pa gre nasprotno za prepletanje vseh teh vidikov (Makarovie 1997: 167.168). Vse skupinske identitete so relacijske identitete, katerih smisel in obstoj sta samo v nanosu na drugaene identitete. Nihee ni elan samo ene zami.ljene skupnosti, pae pa se zami.ljanja nalagajo eno na drugo, se med seboj ignorirajo ali izrivajo, zlepljajo ali razdru.ujejo. Nacionalna identiteta ni zamenjala religiozne, ampak se je artikulirala veasih mimo nje, veasih nasproti njej, veasih se celo maskira vanjo. Enako velja za razmerje nacionalne zavesti do domovinske ali dr.avljanske. »Zaveden Slovenec« danes morda verjame, da je tisoe let sanjal o neodvisni Sloveniji, pred sto leti pa je bil mirne du.e poleg zavednega Slovenca obenem po.ten K. u. K. rodoljub, pred petdesetimi leti pa Jugoslovan (ali Argentinec?) (Vogrinc 1998: 189). Tako za narod kot za nacionalno identiteto velja, da sta v osnovi veedimenzionalna. Nikoli ne moreta biti reducirana le na en element. Sta kompleksna konstrukta, sestavljena iz .tevilnih medsebojno povezanih komponent . etniene, kulturne, ozemeljske, gospodarske in pravno-politiene. Oznaeujejo ju solidarnostne vezi med elani skupnosti, te pa zdru.ujejo spomini, ki si jih delijo, miti in tradicije, ki lahko ali pa ne pridejo do izraza v lastni dr.avi, in so popolnoma drugaeni od eisto pravnih in birokratskih vezi dr.ave. Prav veedimenzionalnost je razlog za to, da je nacionalna identiteta tako gibljiva in vztrajna sila v modernem .ivljenju in politiki (Smith 1991: 15). Nacionalna identiteta ima razliene funkcije. Njena notranje funkcija je socializacija pripadnikov naroda zlasti preko izobra.evalnega sistema. Zunanje funkcije nacionalne identitete so ozemeljska, gospodarska in politiena. Najbolj izstopajoea politiena funkcija nacionalne identitete je legitimiranje skupnih pravic in dol.nosti pravnih ustanov, ki definirajo vrednote in znaeaj naroda in odra.ajo narodove »starodavne .ege«. Sklicevanje na nacionalno identiteto je v sodobnem svetu postalo glavna legitimacija za dru.beni red in solidarnost, hkrati pa je obeutek nacionalne identitete moeno sredstvo za definiranje in lociranje posameznika v svetu skozi prizmo skupinske osebnosti in njene posebne kulture. S pomoejo edinstvene kulture vemo, kdo smo. S ponovnim odkrivanjem kulture odkrivamo sebe, svoj avtentieni jaz. Proces samodefiniranja in samoumestitve je v mnogoeem kljue do nacionalne identitete, istoeasno pa vzbuja mnogo dvomov in pomislekov. Na eni strani ga prepoznavajo kot orodje za doseganje politienih ciljev vladajoeih elit, na drugi strani pa ima mnoge pozitivne ueinke, kot so za.eita manj.inskih kultur, obujanje Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta izgubljenih zgodovin in literatur, inspiracija kulturnih renesans, sredstvo za re.evanje krize identitete, legitimiranje skupnosti in dru.bene solidarnosti, navdih za upor proti tiraniji, ideal suverenosti in kolektivne mobilizacije ter dejavnik gospodarske rasti. Dru.bene vezi med posamezniki in dru.benimi skupinami se ustvarjajo in krepijo z uporabo skupnih vrednot, simbolov in »tradicije«. Z uporabo simbolov, kot so zastave, denar, uniforme, spomeniki in spominske slovesnosti, se pripadnike skupnosti vsakie znova spominja na skupno dedi.eino in kulturno sorodstvo, skupno identiteto in pripadnost (Smith 1991: 16.17). Nacionalna identiteta je po svojem bistvu konkretizacija nacionalne zavesti, za katero velja, da je rezultat dalj.e zgodovinske homogenizacije, in jo opredeljujejo trajnej.e znaeilnosti dru.bene skupnosti . naroda, poseben .ivljenjski slog in 37 skupnost zgodovinskega spomina. Je specifiena oblika skupinske identitete, ki se pridobi z rojstvom v doloeeno skupnost, z imenom in jezikom take skupnosti, je odraz posebnosti naravnega okolja, naeina .ivljenja, posebnosti dru.inskega in sorodni.kega odnosa, vrednostnega sistema in, kar je .e posebej pomembno, obeutenja loeenosti in drugaenosti od drugih. Nacionalno identiteto pa skoraj neizogibno spremlja ali celo generira nacionalistiena ideologija. Oblike nacionalizmov pogojujejo oblike nacionalistienih ideologij. Nacionalizem ima lahko obliko nacionalne solidarnosti in je defenziven, lahko pa je agresiven in kot tak po eni strani povezan z imperialistienimi te.njami, po drugi pa deluje kot instrument mobilizacije etnienih in nacionalnih manj.in/ skupin. Njegova glavna funkcija je funkcija integrativne sile v graditvi nacionalne enotnosti. V tem smislu je politiena doktrina, po kateri je nacionalni interes najvi.ja vrednota in kot tak je (bil) nacionalizem graditelj nacionalnih dr.av. Prav ta doktrina mora imeti skoraj neizbe.no ideolo.ko podobo. O oblikovanju nacionalne identitete pri Slovencih Prvi nacionalistieni val je v Evropo pljusknil z romantiko, kulturnim, umetni.kim in literarnim gibanjem prve polovice 19. stoletja. To je bil eas propada monarhizma in absolutizma, v katerem je nastajala nova atmosfera s stimuliranjem suverenosti ljudstva. Liberalizem kot doktrina mlade nastopajoee bur.oazije je zagovarjal popolno svobodo zasebne iniciative in hkrati zasebne svobo.eine. Radikalni liberalci so zagovarjali republiko, splo.no volilno pravico in .e tudi idejo o samoodloebi narodov. Romanticizem je poznal nacionalne razlike, je pa kar vabil k oblikovanju mistienih koncepcij narodnosti. Nacija je postala oseba »na .ir.i zasnovi« z lastno voljo in lastnostmi posameznika. Glavni ideolog tedanjega nacionalizma je bil Johann Gottfried Herder (1744.1803), filozof, pesnik, zgodovinar in teoretik »viharni.tva« (Sturm und Drang). Romanticizem je predstavljal upor proti razsvetljenskemu poudarjanju uma nasproti eustvom in strastem. Vsak narod naj bi imel svojo du.o (Volksgeist), iz eesar naj bi izviral poseben naein mi.ljenja in eustvovanja in kot tak pripomogel k oblikovanju posebnega jezika in kulture. Na tej osnovi se je zaeelo zbiranje mitov, legend, narodnih pesmi in pripovedk ter poudarjanje maternega jezika. V tem primeru ni Bojana Rogelj .kafar .lo za neke skrajne oblike nacionalizma, ampak za kombinacijo idej me.eanskega liberalizma in demokratienih naeel. Prehod v skrajni nacionalizem, ki zagovarja nacionalno ekskluzivnost, je bil postopen in se je razvnel v 20. stoletju. Oblikovanje slovenske nacionalne identitete je bilo nujnost ali vsaj posledica sile razmer (Moritsch 1997: 34). Zgodovinska mitologija Slovencev se zaeenja s spominom na Karantanijo kot samostojno slovensko dr.avo in na obred ustolieevanja koro.kih vojvod na kne.jem kamnu pri Krnskem gradu (Neaak 1997: 20). Glavni kohezijski sili pri nastanku slovenskega naroda in pri utrjevanju slovenske nacionalne identitete sta bila nedvomno jezik in kultura in ne dr.ava, dinastija ali vera kot pri mnogih drugih narodih. V 2. polovici 18. stoletja je bilo v terezijanskih obveznih 38 osnovnih .olah uvedeno poueevanje (tudi) slovenskega jezika, kar je pripomoglo k zarisu meje slovenskega etnienega ozemlja. Uvajanje sloven.eine ni bilo plod dobrohotnih prizadevanj absolutistienih vladarjev, temvee je bilo v funkciji .irjenja in veeanja znanja, ki je pripomoglo k veeji produktivnosti prebivalstva in posledieno k splo.nemu gospodarskemu napredku. Sredstvo za to je bil slovenski jezik, torej jezik takratnega veeinskega prebivalstva, za eigar .irjenje je poskrbela katoli.ka duhov.eina. To je bil tudi eas zorenja zavesti, da so Slovenci posebna etniena skupnost med Slovani. Zaeetek 19. stoletja je bil eas utrjevanja slovenske kulturne identitete, ne pa tudi politiene zavesti. Slovenci smo postali moderen politieni narod s prvim narodno politienim programom »Zedinjena Slovenija« leta 1848. Vsesplo.na slovenska politiena zavest se je dokoneno utrdila po de.elnozborskih volitvah leta 1867, ko se je izkazalo, da je narodno gibanje u.ivalo mno.ieno podporo pode.elskega veeinskega prebivalstva, v easu taborskega gibanja med letoma 1868 in 1871 pa se je utrdila identiteta Slovencev preko zgodovinskih de.el. Za oblikovanje slovenske nacionalne identitete velja, da je nastala v easu hudih nacionalnih bojev, ko se je slovenskemu narodnemu programu po robu postavil vsenem.ki nacionalni program. To je bil eas iskanja in oblikovanja nacionalnega kolektiva s skupno politieno voljo in lastno identiteto znotraj habsbur.ke monarhije, pa tudi eas nacionalne diferenciacije med prebivalstvom na Slovenskem. Nastajajoee me.eanstvo in razumniki so se morali odloeiti med udele.bo v politiki ustavne nem.ke dr.ave oziroma dolgoroene nadvlade nem.kega naroda in med emancipacijo samosvojega naroda v okviru habsbur.ke Avstrije. Izbrali so slednje. Za to so potrebovali revolucionarno moe, kar je narekovalo povezovanje liberalcev s katoli.kimi konservativci. Proces integracije naroda je predpostavljal narodno identiteto, ki jo je tudi sam ustvarjal. Dru.beni proces emancipacije Slovencev je treil ob nem.ko in italijansko ideologijo obrambe posestnega stanja. Nosilci teh ideologij so se imeli za prina.alce kulture. Nosilci »izgradnje« slovenskega naroda so si zadali nalogo dokazati, da ima doslej zatirani narod z zgodnej.o naselitvijo in dr.avnostjo pravico do dokonene osamosvojitve. V tej pozicijski vojni je uspelo slovenski katoli.ki duhov.eini in narodnja.ki inteligenci v relativno kratkem easu oblikovati enovito narodno identiteto in jo posredovati slovensko govoreeemu prebivalstvu. Naloga inteligence je bila utemeljitev narodne pripadnosti z jezikom in kulturo, kar je duhov.eina okrepila z navezovanjem na onostranstvo (Moritsch 1997: 36.37). Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta Pred prvo svetovno vojno smo bili Slovenci povsem razvit narod z lastno kulturo, znanostjo, umetnostjo, jezikom in jasno politieno voljo. Vendar je bil to tudi eas gospodarske krize in napredujoee germanizacije na Koro.kem in .tajerskem. Vse tri takratne vodilne politiene stranke so iskale re.itev v jugoslovanstvu. Kljub komaj dose.eni stopnji modernega politienega naroda smo se ob koncu dvojne monarhije zna.li v krizi identitete, ki jo je spro.il neurejen politieni status slovenskega naroda v monarhiji. Po koncu prve svetovne vojne smo se zna.li v situaciji, ko je izkazovanje slovenstva napram vsemu nem.kemu doseglo vrh, istoeasno pa smo se zatekli pod okrilje troimenske jugoslovanske nacije v dr.avi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slednje je povzroeilo identifikacijski .ok, saj smo se iz srednjeevropske, katoli.ko civilizacijsko kulturne skupnosti zna.li v balkanski 39 pravoslavno-muslimanski skupnosti (Neaak 1997: 22). Pri tem je pomembno, da jugoslovanska ideja kot produkt 19. stoletja ni nastala iz .elje po skupnosti sorodnih narodov, ampak zaradi obrambe ju.noslovanskih balkanskih narodov pred ogro.ujoeim germanizacijskim, romanizacijskim, mad.arizacijskim in osmanskim pritiskom. V tridesetih letih 20. stoletja je pri.lo do moenih te.enj po iznieenju kakr.nekoli nacionalne neodvisnosti. Morda je bilo prav slednje pobuda za trdno vztrajanje pri slovenski narodni identiteti v easu prve jugoslovanske dr.ave in s tem izogibanju nekak.ne nove jugoslovanske nacije. Identiteta se je krepila v boju proti hegemonistienemu pritisku srbskega nacionalizma in proti realnosti razkosanja naroda med .tiri dr.ave. Slednje je bilo velika ovira na poti realizacije narodnega programa. Druga svetovna vojna je prinesla razkol v narodu. Tako komunistiena kot antikomunistiena stran sta videli uresnieitev programa »Zedinjene Slovenije« v jugoslovanskem okviru. Povojna Jugoslavija naeeloma ni krnila pravic narodov, v resnici pa je bila centralistiena dr.ava. Dajala je prednost razrednemu pred nacionalnim, kar je pripeljalo do njenega razpada. V letu 1991 smo Slovenci prvie v svoji zgodovini do.iveli trenutek, ko je slovenska narodna identifikacija prerasla v dr.avno identifikacijo. V easu osamosvajanja je bila nacionalna identiteta nujno sredstvo za dru.beno emancipacijo, danes pa je njena funkcija konsolidacija slovenske nacionalne dr.ave (Neaak 1997: 24). In vpra.anje je, kak.na bo njena funkcija v bli.nji prihodnosti, ko bomo postali del evropske integracije, ter sprieo dejstva, da je bila v doloeenem easu nujna, dru.beno historieno potrebna, oziroma konkretneje, skonstruirana s politizacijo etnosa. To dejstvo danes vsekakor ni vee samoumevno. Nacionalna identiteta in muzeji Kot je bilo .e omenjeno, so se v osemdesetih letih 20. stoletja v dru.boslovju razvile poglobljene razprave o bistvu, pomenu in vlogi nacionalizma, narodov in nacionalne identitete. Tovrstnim razpravam so se pridru.ila razmi.ljanja o vlogi muzejev v vsakokratni dru.bi z vidika njihove vloge pri oblikovanju nacionalne identitete (Kaplan 1996: 5). Osnova tovrstnih razmi.ljanj je bil razredni vidik, kar pomeni, da so razpravljali o muzejih kot »orodjih«, ki so jih historieno gledano najprej uporabljali nosilci dru.bene moei (avtokracije, teokracije, kraljestva, imperiji) Bojana Rogelj .kafar za razkazovanje svojega dru.benega statusa s pomoejo opredmetenih simbolov. Predmeti, ki so bili razstavljeni v tej funkciji, so bili plod intenzivnega, specializiranega dela, raritete in luksuzni predmeti, torej veeinoma predmeti, ki so lahko nastali le pod okriljem bogatih dru.b. Pogosto so to bili predmeti, pridobljeni s trgovino na dolge razdalje in z zavojevanjem. Monopolizirali in nadzorovali so jih predstavniki vrhnjih razredov dru.be z dru.beno moejo ali tisti, ki so te.ili k temu, da bi bili vplivni in moeni. Njihovo lastni.tvo je bilo posledieno zasebno, omejeno v smislu javnega dostopa in na ogled izbranim elitam ali celo nedostopno. Mesta hranjenja zbirk so bili palaee, templji, cerkve in rezidence elit. Zbirke predmetov so bile podrejene elitnemu svetu, bile so simbol bogastva, znanja in 40 moei v dru.bi, s katerimi je elita nagovarjala tiste dru.bene skupine, ki so bile organizirane in z zavestjo o sebi kot vrhu dru.bene hierarhije in ki so jih kot take prepoznavali drugi. Do razcveta drugaenih muzejev je pri.lo v 19. stoletju. Po eni strani je na to vplival razvoj znanosti in kapitalizma. Muzeje so podpirali predstavniki srednjega razreda, ki so pri.li do moei z razvojem industrije in trgovine. Srednji razred je gradil muzeje kot simbole svoje moei. S pomoejo muzejev, pa tudi drugih ustanov, je srednji razred izra.al svoj pogled na svet in svoj pomenski sistem. Na drugi strani je v 19. stoletju pri.lo do »prebujanja« narodov, ki so muzeje uporabili za izkaznice svoje ne le kulturne, ampak narodne identitete, torej identitete naj.ir.ih, kmeekih plasti prebivalstva. S tem so muzeji dobili vlogo potencialnih kovnic samozavedanja in v tem kontekstu so bil rojeni etnografski muzeji. V 20. stoletju, .e posebej v njegovi drugi polovici, so s .irjenjem znanstvenih raziskav in gospodarskega napredka muzeji postali prostori, kjer so lahko tako elite kot tekmujoee dru.bene skupine izrazile svoje ideje in svetovni nazor. V njih ni bilo vee monopola nad vstopom, lastnino in razstavljanjem simbolov moei. Nasprotno, muzeji so postali gostitelji razlienih idej in vsebin in tiste ustanove, ki opogumljajo .iroko in socialno zelo razlieno publiko k dostopu do v muzejih uskladi.eenega znanja. V 20. stoletju smo bili tudi priea revolucionarnim gibanjem v svetu, ki so vodila k osnovanjem nacionalnih dr.av. Da bi ohranili kulturno dedi.eino, ki je bila pred tem v lasti elit, so jo preusmerili k ljudem kot nacionalno dedi.eino, ki je bila poslej dostopna v muzejih za obogatitev, izobra.evanje in utrjevanje nacionalne identitete. In ni malo primerov, ko so muzeji odigrali pomembno vlogo pri ustvarjanju nacionalne identitete, ko sta en predmet ali zbirka odigrala vlogo simbolov nacionalne dr.ave ali ideje dr.ave. V teh primerih so bili muzeji »orodje« za definiranje naroda. Vzporedno z naziranji, da so muzeji le »orodja« dru.benih skupin v doloeenem easu in prostoru, so se pojavljale .e druge interpretacije o vlogi muzejev v dru.bi. Segale so od tez o tem, da so muzeji izobra.evalne ustanove v smislu dopolnila .oli, da je v njih mogoee dobiti znanje o tradicionalnih tehnologijah, do tega, da muzeji oblikujejo zavest. Slednje pomeni, da naj bi muzeji .irili zavedanje o kulturi, dru.benih strukturah, elove.kem jazu, imeli vpliv na krepitev identitet, na Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta ohranjanje tradicionalnih vrednot v razlienih dru.bah, povezovali naj bi tradicionalno z modernim in kazali mo.ne poti v prihodnost (Proesler 1993: 8). In ugotovljeno je bilo, da so muzeji pravzaprav relativno avtonomne ustanove. Nedvomno so vezani na doloeeno obliko zgodovinske zavesti in kot taki medij za potrjevanje doloeene kulturne ali nacionalne identitete, za katero je bilo v tem kontekstu ugotovljeno, da nastane ob razlienih izrazih kulture, ki povezujejo ljudi v prostoru skupnih izku.enj, prieakovanj in delovanj. Dru.be vzpostavljajo svoje samopodobe in skozi vrsto generacij prena.ajo identiteto, v kateri oblikujejo kulturo spomina. Dru.bene skupine kot velike »spominske skupnosti« razvijejo posebne skupinske figure, ki omogoeajo prena.anje zavesti skozi eas. Tako more nastati obeutek, da naj bi bili »mi« »od nekdaj« tak.ni in tak.ni, da naj bi imeli tak.no ali 41 drugaeno zgodovinsko poslanstvo, da naj bi bili vedno ogro.eni od skupinskega sovra.nika. Kolektivni spomin deluje pri tem rekonstrukcijsko. Na eni strani zaobsega komunikativni spomin o dogodkih, ki jih sodobniki .e lahko rekonstruirajo (torej najvee tri ali .tiri generacije oziroma 75 do 100 let), in na drugi strani kulturni spomin, ki sku.a slediti zgodovini vse do pra virov, do najstarej.ih izroeil, oblik organizacije in do naselitve (Suppan 1997: 25). Nosilci kulturnega spomina so bili duhovniki, ueitelji, umetniki, pisci in ueenjaki. Kulturni spomin je tako odigral vlogo varuha skupinske identitete. Plemena, ljudstva in narodi so lahko obstali kot skupine samo v zavesti svojih elanov. Zanje so morali postati nekaj samoumevnega, kar se je napajalo iz razlienih virov in se oblikovalo v razliene izraze: ime, jezik, simboli, grbi, oblaeila, zgradbe, obredi, proslavljanja in praznovanja. A preteklost ima tu posebno vlogo, saj narodne skupine zavest o svoji edinstvenosti vedno znova opirajo na dogodke iz preteklosti. Tu nastopijo zgodovinski muzeji, .e posebej tisti s pridevnikom nacionalni, ki dobijo vlogo euvarjev simbolov nacionalne identitete, celo vee . sami postanejo simboli dr.ave. V Budimpe.ti so tako vse do osamosvojitve Mad.arske izpod ».elezne zavese« krono sv. .tefana hranili v Narodnem muzeju, potem pa v stavbi parlamenta (!). V nacionalnih muzejih je rekonstruirana nacionalna zgodovina in njihova dol.nost je pripovedovati o preteklosti na doloeen naein. Imajo narativne in sporoeilne namene. Predmeti so uporabljeni in razporejeni tako kot ustreza naciji. In simptomatieno je, da Slovenci (.e) nimamo razstave v nacionalnem zgodovinskem muzeju, ki bi kazala nacionalne insignije in pripovedovala zgodbo o narodu/naciji oziroma njenem pla.eu, ki je dr.ava. V tej toeki je razvidna tudi razlika med nacionalnim zgodovinskim in etnolo.kim muzejem. Prvi so z vidika odnosa do nacionalne identitete v poglavitnem »spomeniki« dr.ave, drugi pa »spomeniki« ljudi, veeinskega prebivalstva, in njihovih kultur, naeinov .ivljenja in identitet skozi eas. Vendar pa je bila, kot reeeno, definirana vloga muzejev, ki ni le v predstavljanju kulture, temvee so muzeji sami njen izraz. S tem, kako kulturo predstavljajo, pa prispevajo k njenemu spreminjanju. Iz tega pa izhaja trditev, da je videnje muzeja kot ustanove, ki ohranja tradicije, mit. Specifiena dejavnost muzejev je v tem, da odstranjujejo predmete iz njihovega prvotnega konteksta in jih ume.eajo v novi Bojana Rogelj .kafar kontekst, ki je specifieen za muzeje in »umeten« (Proesler 1993: 10). Kot tak je vedno interpretacija in nova ustvaritev resnienosti. Muzeji torej ohranjajo materialne predmete in gradijo okrog njih novo resnienost z njihovo kontekstualizacijo. To je njihova glavna funkcija pri spreminjanju kulture oziroma pri kulturnem »razvoju«. Spreminjanje kulture vkljueuje nenehno rekonstruiranje resnienosti s pomenskim sistemom. Medij, v okviru katerega se ta rekonstrukcija dogaja, je razstava, dopolnjena s sodobnimi mediji. Dejanske in resniene funkcije muzejev so tako posredovanje pomenskih okvirov, novo razumevanje preteklosti in nove interpretacije, kar je njihov glavni prispevek h kulturnemu razvoju, razumljenem v smislu spreminjanja kulture. In kak.na je v tej luei dana.nja vloga muzejev, zlasti etnolo.kih (nacionalnih), pri oblikovanju in utrjevanju nacionalne identitete? Ob predpostavki, da je interpretiranje preteklosti v neposrednem odnosu s polo.ajem skupin v dru.beni sedanjosti, lahko trdimo, da je naloga tovrstnih muzejev razkrivanje dru.benozgodovinskih korenin, na osnovi katerih so bile v preteklih obdobjih zbrane zbirke doloeenih predmetov »ljudske kulture«, takrat razumljenih kot tistih, ki prieajo o »narodu/ljudstvu« in njegovi ustvarjalnosti ter tradiciji2. Pri tem je bistvenega pomena razumevanje dru.bene vloge tega »naroda/ljudstva« v doloeenem easu in razumevanje dru.bene vloge tistega, ki je ta predmet uvidel kot nacionalno pomemben in prieevalen (in zakaj ga je tako videl) in kot tak vreden umestitve v muzej, kjer bo na ogled vsem v funkciji simbola identitete oziroma opredmetene »zavesti o nas«. Ta historieni uvid pa ni samemu sebi namen, ampak vodi do samospra.evanja danes in tukaj, ko je naloga muzejev interpretacija preteklega s pozicije sedanjega in je predmetom kot opredmetenim simbolom neke skupnosti potrebno doloeiti pomen z dana.nje perspektive. Dru.bena pravila niso pravila, temvee simboli, ki jim ustvarjamo pomene. Kultura v smislu habitusa, zaznamovanega z dinamienostjo in spremenljivostjo trajnih sistemov in struktur (Repie 2002: 221, cit. po Bourdieu 1977: 72.73) kot sistem simbolov ne narekuje, kako naj posamezniki dojemajo svet, temvee jim omogoei, da pojasnijo lastno percepcijo. Razmerje med simboli in pomeni je dinamieno in odvisno od interpretacije. Prav zaradi tega lahko muzeji upravljajo s simboli in z njimi izra.ajo svoj pogled na identiteto na osnovi videnja lastne pozicije v dru.bi, ki jim je doloeena, in na osnovi izbora in izpostavljanja korpusa simbolov skupnosti (kajti skupnost ne pomeni uniformnosti pomenov) na osnovi znanstvene paradigme, ki jo zastopajo, iz katere izhajajo in na osnovi katere raziskujejo. Skupni korpus simbolov so skupne oblike (naeini ravnanja), katerih vsebine (pomeni) se lahko med pripadniki precej razlikujejo (Cohen 1998: 20). Dejstvo je, da realnost razlik med posamezniki skupinska ideologija neprestano transformira v idejo podobnosti in s tem naredi skupnost za dru.beno realnost. Pripadnikov ne zdru.i v skupni kulturi (mre.ah pomenov), temvee v skupnem prepoznavanju in priznavanju dihotomije med elani in neelani oziroma oblikovanju meja (konsenz simbolov). Nacionalna skupnost je 2 Oznaeevanje dru.benih skupin z izrazom tradicionalno je povezano s krepitvijo kulturne identitete srednjega razreda, katerega elani se imajo za moderne. Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta simbolni konstrukt, ki se oblikuje skozi medosebne odnose in se s priznavanjem pripadnikov in pomoejo reificirane kulture manifestira kot dru.bena realnost, ki je tako kompleksno simbolizirana, da zajema celotno bitje vseh pripadnikov. Naloga etnolo.kih muzejev je prepoznati razlike, a vseeno zaradi skupnega korpusa simbolov uvideti neke medsebojne podobnosti, jih interpretirati (in s tem definirati pomen ter razlike) in jih pokazati na opredmeten naein. Slovenski etnografski muzej in nacionalna identiteta SEM hrani fundus predmetov, ki je v preteklosti .ivel v doloeenih diskurzih, danes pa nas zanima z vidika idej pre.ivetja, bivanja, potro.nje in volje do ustvarjalnega izraza, katerega nosilci so bili Slovenci, .iveei na slovenskem etnienem ozemlju, ki 43 so se skozi eas oblikovali v narod in nato nacijo. Pri tem je potrebno poudariti, da nas v tem spisu zanima razmerje med muzejem in predmeti, ki so jih naredili in uporabljali na slovenskem etnienem ozemlju, in ne tistimi, ki so jih zbirali misijonarji, pomor.eaki, trgovci, diplomati in drugi zunaj Evrope, ali predmeti kot simboli identitete slovenskih izseljencev. Slednje je lahko tema drugega spisa. Ee govorimo o zbirkah predmetov, ki nas zanimajo v tem kontekstu, lahko reeemo, da so opredmetena legitimacija naroda. Ta svet predmetov je po svojem socialnem poreklu veeinoma kmeekega izvora, kar je v povezavi z zgodovinskimi dejstvi, da je bilo, prvie, slovensko veeinsko prebivalstvo do konca 2. svetovne vojne kmeekega porekla in, drugie, da je bila vsebina etnografskega muzeja na osnovi izbrane znanstvene paradigme zbirati predmete kmeeke kulture vse do .estdesetih let 20. stoletja in da torej drugi sloji v tem muzeju do takrat niso bili upo.tevani. Tako kot je .e bilo ugotovljeno za slovensko etnolo.ko znanost, da je bila do konca petdesetih let 20. stoletja teoretieno nedodelana in nerazgledana (Novak 1956: 7.16), lahko ugotavljamo tudi za SEM (in njegove predhodnike), da se raziskovanja predmetov niso lotevali z vidika njihovega ume.eanja v soeasna dru.bena razmerja in posledieno prena.anja tovrstnih pogledov v muzejsko prakso, zaradi eesar SEM kot ustanova ni bil dru.beno vpliven, kar se je kazalo zlasti v neuspe.nih prizadevanjih za pridobitev lastne stavbe in v neodzivanju ljudi na pro.nje za doniranje predmetov. Lahko pa zapi.emo, da so bili zaeetki zelo obetavni. Skupina razsvetljencev, predstavnikov takratne moderne me.eanske dru.be, temeljeee na racionalistieni spoznavni teoriji in empirizmu, ki jo je vodil baron .iga Zois, je v zadnjem desetletju 18. stoletja razmi.ljala o pomenu muzeja kot varuha opredmetene narodove kulture in narave, ki da je kot tak najbolj.i predstavnik slovenske narodne biti in samozavesti (Rogelj .kafar 1995: 213). V Kranjskem de.elnem muzeju, ki so ga uradno ustanovili v letu 1825, so bili nosilci muzejske dejavnosti izrazito usmerjeni v naravoslovje, do petdesetih let 19. stoletja pa so v muzej prihajali tudi izdelki domaeih obrtnikov in tovarnarjev, ki jih lahko .tejemo za zametke bodoeih »etnografskih zbirk«, njihov pomen pa so videli v privabljanju njihovih potencialnih naroenikov in kupcev.3 V 3 Ti predmeti so bili: vzorci idrijskih eipk, nogavice, eepice in rokavice tr.i.kega nogaviearskega ceha, re.eta, glinaste posode, lonearsko vreteno in kova.ki izdelki (Rogelj .kafar 1995: 213). Bojana Rogelj .kafar petdesetih letih 19. stoletja je postala paradna veda Kranjskega de.elnega muzeja arheologija, kar je bilo v zvezi s .tevilnimi izkopavanji in najdbami tedanjega easa. Karel De.man (Deschmann 1888: 124.167), kustos muzeja od leta 1852, je med etnografske predmete uvrstil predmete zunajevropskega porekla, obrtni in »ljudsko umetnostni« predmeti so dobili svoje mesto znotraj kulturnozgodovinskih zbirk4; bili pa so javnosti na ogled od leta 1888 naprej v De.elnem muzeju Rudolfinumu, prvi namensko zgrajeni muzejski stavbi na Slovenskem. Kot .e omenjeno, je bila slovenska narodna identiteta do zaeetka sedemdesetih let 19. stoletja utrjena .e preko de.elnih meja, vendar muzejska stvarnost tega ni odra.ala. V Evropi so ta eas odpirali etnografske muzeje v Stockholmu (Nordiska 44 Museet 1873), v Parizu (»francoska dvorana« v Musée de l.Homme 1888) in na Dunaju (Österreichisches Museum für Volkskunde 1895) (Smerdel 1996: 27), ki so bili v veliki meri posledica gibanj, ki so jih imenovali nacionalni preporodi. Ti so bili povezani z odkritjem ljudske kulture s strani intelektualcev ali bolj splo.no s strani zgornjih in srednjih razredov. Kulturo so razumeli kot skupek odnosov, vrednot in mentalitet, kot so bili izra.eni, utele.eni in simbolizirani v predmetih, uprizoritvah in praksah v vsakdanjem .ivljenju kmeekega prebivalstva. V 19. stoletju so se odkritelji od Herderja do Scotta, od Mistrala do Yeatsa, zanimali predvsem za ljudske pesmi in glasbo. Odkrivanje ljudske umetnosti in predmetov se je zaeelo relativno pozno v 19. stoletju z osnovanjem velikih muzejev na prostem na .vedskem, Norve.kem in drugod po Evropi in z nara.eajoeim zanimanjem za no.o s strani turistov. Interes srednjega razreda, nostalgieen ali pokroviteljski, je bil usmerjen k svetovnemu nazoru ali mentaliteti kmetov. Bil pa je mnogo manj diferenciran ali specifieen kot interes za .ege ali balade. Odnose in .ege sodobnih kmetov ter poljedeljskih delavcev so, ironieno, v easu, ko je na pode.elje vdiral kapitalizem, intelektualci interpretirali preprosto kot pre.itke arhaienih ali poganskih naeinov mi.ljenja ob predpostavki, da so bolj ali manj enaki po vsej Evropi ali celo Evraziji. Mnenje Jamesa Frazerja je bilo, da so vra.everje in .ege kmetstva najpopolnej.a in zaupanja vredna evidenca primitivne indoevropske religije, ki je bila na voljo. Z dana.nje perspektive lahko evropsko odkritje ljudske kulture oznaeimo kot serijo »nativistienih« gibanj v smislu gibanj za o.ivitev tradicionalne kulture in to pogosto v dru.bah, ki so bile pod tujo dominacijo (Burke 1996: 295). Mednarodno gibanje nacionalnih samoodkrivanj je bilo polno paradoksov in ironije. Intelektualci vse Evrope so se nagibali k mnenju, da so kmetje narodov najbolj.i predstavnik ob predpostavki, da so bili najmanj podvr.eni tujim vplivom in najbolj v stiku z narodovo oddaljeno preteklostjo. Pri.lo je do razcveta kmeekega slikarstva, ki je bilo pogosto delo umetnikov srednjega razreda in v glavnem namenjeno publiki srednjega razreda. Na drugi strani je bilo védenje intelektualcev o kmetih iz druge roke. V neposrednem stiku s kmeti so lahko ugotovili, da sta kmet in kmetica .e prihajala v stik z izdelki moderne mednarodne industrijske kulture (zavese, ogledala, 4 Vezenine, avbe, sklepanci, deli oblaeil, lesene .lice, cokle, .vegla, izdelki iz majolike, porcelan, steklo, slike na steklu in votivi. Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta ure .). In dogajalo se je, da je del srednjega razreda sku.al ljudi navdu.iti za modernizacijo, medtem ko je druga skupina sku.ala ljudi preprieati, naj ostanejo zvesti tradiciji (Burke 1996: 297). Slednji so bili nosilci »izumljene tradicije«. Dialektov, balad in no. niso zavestno uporabili v smislu objektov identitete, ki je .e obstajala, ampak so jo s pomoejo izbranih sestavin pomagali ustvarjati. Izna.li so »ljudsko kulturo«, ki ni bila predstavnica ljudstva in njegovo orodje, ampak je pripomogla k vzniku razredne zavesti ali narodne identitete (Burke 1995: 304). Na Slovenskem je bilo za varuha in nosilca tako imenovanega narodnega izroeila prepoznano preprosto ljudstvo, obo.evalci in zbiralci tega izroeila ter nosilci buditeljstva pa tanka plast inteligence, ki je iz.la iz kmeekega stanu (Urban Jarnik, Stanko Vraz, Valentin Vodnik, Emil Korytko, Peter Dajnko, Jo.ef Ko.ie), ki pa v 45 revolucijskem letu 1848 kmetov niso podprli. Njihova miselnost je bila konservativna, »ljudsko tradicijo« so pojmovali kot varuha vere in obstojeeega dru.benega reda (Kremen.ek 1978: 22.23). Po mareni revoluciji je postalo slovensko narodno gibanje po svoji vsebini vse moenej.e politieno in kulturno delovanje. Zbiralce »narodnega blaga« je do tedaj pri preueevanju zanimal estetski vidik, sedaj pa so postale pomembne narodnopolitiene sestavine, ki jih je upo.tevala mitolo.ka smer (Davorin Trstenjak, Gregor Krek, Ivan Navratil, Matija Majar Ziljski), v okviru katere je zbiranje pradavnih ostalin postalo nacionalna naloga, zbrano »narodno blago« pa v funkciji spomina na mitieno obdobje naroda. Cilj mitolo.ke smeri je bilo znanstveno ustrezno ovrednotenje zbranega gradiva in vtis ugotovljenega v spomin naroda, kar naj bi slu.ilo kot ka.ipot v narodovo prihodnost (Kremen.ek 1978: 24.28). Konec 19. stoletja sta s svojim znanstvenim delom zaznamovala Karel .trekelj in Matija Murko. V duhu realizma sta zaznala izenaeevanje kulturnega razvoja in konec je bilo vere v popolno samobitnost posameznih narodnih kultur. Preteklost je postala zanimiva z vidika evolucije posameznih kulturnih sestavin in njihove migracije. Zlasti Matija Murka sta zanimali narodova sedanjost in prihodnost in verjel je v razvoj malih avstrijskih slovanskih narodov. Z vidika tega spisa je pomembno njegovo zavzemanje za ustanovitev slovenskega narodopisnega muzeja, ki naj bi hranil gmotne preostanke tradicionalne ljudske kulture in tudi predmete sodobnega .ivljenja (Kremen.ek 1978: 32.35). V poroeilu o ee.koslovanski narodopisni razstavi v Pragi (1895) je ugotavljal, da v De.elnem muzeju ni bil ustrezno predstavljen niti slovenski narod na Kranjskem (Murko 1896: 135). V De.elnem muzeju so bili dalee tudi od kakr.negakoli razumevanja pomena »narodopisnih« zbirk z vidika utrjevanja narodne identitete. Kustos Walter Schmidt, arheolog, je sicer pridno nabiral »narodno blago«, a tako zbrane predmete je v letu 1906 ovrednotil kot prieevalne v smislu »podajanja slike lokalne kulture kranjske de.ele« (Rogelj .kafar 1995: 214). V dvajsetih letih 20. stoletja je pri.lo do pomembnih premikov, saj je bil ustanovljen sprva avtonomni Etnografski in.titut v okviru Narodnega muzeja (1. 7. 1921), ki ga je nato Vlada preimenovala v Kraljevi etnografski muzej (24. 1. 1923). Ustanovitev muzeja ni bila plod prizadevanj kake skupine intelektualcev ali »naroda« ali dr.ave, pae pa je bila povezana s politieno usmeritvijo in vlogo Nika Bojana Rogelj .kafar .upaniea, njegovega prvega ravnatelja (Promitzer 2001: 20)5. V easu njegovega intenzivnega politienega udejstvovanja je glavno strokovno in znanstveno delo prepu.eal umetnostnemu zgodovinarju in prvemu kustosu v samostojnem etnografskem muzeju Stanku Vurniku, ki se je v muzeju zaposlil v letu 1924. Ob reviziji stanja je ugotavljal, da so se predmeti za narodopisno zbirko v Kranjskem de.elnem muzeju zbirali glede na polo.aj Slovencev v Avstriji na omejenem ozemlju Kranjske in ne na geografsko zaokro.enem teritoriju znotraj slovenske jezikovne meje (Rogelj .kafar 1995: 215). Sicer pa se je usmeril v naerten in podroben .tudij posameznih kulturnih sestavin in ostajal z vidika svetovnega nazora znotraj me.eanskih pogledov na nacionalno zavest, temeljeeo na pogledih, ki so povelieevali 46 kulturo tlaeanov, v romantienem duhu slavili narodno du.o, nepokvarjeni narod, pradavnino, starodavno in mitieno. V tem duhu so se zbirali podatki o ljudski kulturi in iskali izviri posameznih sestavin. Iz takih izhodi.e je raslo zanimanje za posamezne »ljudsko kulturne« prvine in se manifestiralo v iskanju enotnega, iz me.eanskih pogledov izhajajoeega, narodnega sloga, vizualiziranega v gradnji hi. z njihovo notranjo opremo, v ornamentiki in narodni no.i. Tem .eljam in potrebam je stregel del narodopisnih objav, na svoj poueni pomen v tej smeri se je v svojih poroeilih in pozivih slovenski javnosti skliceval tudi Etnografski muzej. Arhitekti in obrtniki naj bi bili v tem obdobju »iskanja nacionalnega elementa v kmeeki kulturi in umetnosti« med dokaj stalnimi obiskovalci muzeja (Kremen.ek 1978: 31.42). In oeitno s svojimi naziranji v muzeju niso prepoznali realnih, za polo.aj naroda dru.beno pomembnih silnic, saj so tako pro.nje za donacije predmetov kot odzivi dr.ave ostajali skromni. V tem pogledu ilustrativna so poroeila o delu muzeja v muzejski periodieni reviji Etnolog, ki je izhajala od leta 1926/7: »Slovenci naj ne zanemarjajo svojih narodnih dol.nosti napram svojemu narodopisnemu muzeju. Ta muzej hrani ali bi moral hraniti v svoji razstavni zbirki vse tisto, kar je najpristnejše slovenskega* . .e pred letom smo zaman naslovili v easopisih podoben apel na rojake, ee. da muzej z odmerjenimi mu dr.avnimi sredstvi pri najbolj.i volji ne more biti kos svoji veliki nalogi, ker so preskromna. Z njimi samo nikakor ni mogoee dostojno izpopolniti muzejske zbirke, da bi izerpno prikazovala na. narodni .ivelj. Zato posnemajmo druge narode in druge dr.ave, kjer muzeji veeinoma niso nastali iz dr.avnih sredstev, ampak po prostovoljnih darilih prijateljev folklora. Nedavno smo dobili poroeilo iz mladih baltijskih dr.av, da so osnovale v 5 Dr. Niko .upanie, etnolog in antropolog, elovek izrazito projugoslovanske usmeritve, je v letu 1917, ko so jugoslovanski poslanci v dunajskem dr.avnem zboru v Majni.ki deklaraciji zahtevali zdru.itev Slovencev, Hrvatov in Srbov pod habsbur.kim .ezlom, ostro nasprotoval opciji zvestobe habsbur.ki dinastiji, se zavzemal za srbsko vlado in bil proti federalistieni ureditvi bodoee dr.ave. Do leta 1920 je sodeloval pri doloeevanju meja v povojni Kraljevini SHS, v letu 1920 se je v beograjskem Etnografskem muzeju zaposlil kot kustos in nato posku.al postati profesor etnologije na ljubljanski Univerzi, kar pa mu ni uspelo. S pomoejo zvez v Beogradu je bil nato zanj ustanovljen Etnografski in.titut v Ljubljani. 16. 12. 1922 je postal minister brez listnice v vladi Nikole Pa.iaa. .upanie se v politiki ni izkazal in leta 1927 je bila njegova politiena kariera koneana. Pa.iaeva Narodna radikalna stranka, ki jo je zastopal, v Sloveniji ni imela odmeva, dr.avni centralizem pa je bil ena od programskih toek slovenskih liberalcev, ki so imeli na Slovenskem precej dalj.o tradicijo. Temu je sledil ponoven poskus za pridobitev profesure na ljubljanski Univerzi (Promitzer 2001: 17.21). *V poudarjenem tisku so besede po izboru avtorice besedila.  Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta Dorpatu muzej z 12.000 objekti, katere vse je daroval narod. Eas bi bil, da bi nehali imeti narod samo v ustih, nego da bi Slovenci tudi kaj .rtvovali za svojo skupno stvar. Posnemajmo v tem oziru na.e brate Bolgare, Srbe in Hrvate, ki so si postavili po.rtvovalno lepe zbirke, ki napram tujcem reprezentirajo njih narodni živelj! Nikomur v korist ni predmet, ki trohni kje v podstre.ni shrambi, namesto da bi bil vsemu svetu v korist razstavljen v muzeju! Ne zahtevajte od muzeja za narodopisne malenkosti horendnih cen, ne pojmujte muzeja kot trgovsko podjetje, nego kot narodno stvar, ki mora biti na srcu vsakemu zavednemu narodnjakuu.«6 In nadalje: ».e par let imamo v Ljubljani samostojen narodopisni muzej, ki ima nalogo, da pospe.uje narodopisje, antropologijo in zgodovino ljudske umetnosti, da zbira tozadevni material, ga proueuje in hrani v svojih razstavnih zbirkah. V prvi vrsti ima 47 muzej nalogo, da obdela slovensko narodopisje, najprej domaei, nam najbli.ji material, ki se hrani po de.eli, ali je v lasti zasebnih zbirateljev. Narodopisno blago, ki je najboljši izraz narodnega bistva, treba zbrati, da bomo poznali sebe in da nas bo svet poznal in bolj vpošteval, kakor nas je doslej. Veliko imamo pokazati na tem polju: imamo kmeeko arhitekturo, originalne narodne no.e, vezenine, plastiko, ljudsko slikarstvo, domaeo umetno obrt, narodno pesem in njene melodije in pripovedno blago . Treba je, da na.i inteligenti na de.eli po.rtvovalno prevzamejo na.o narodno dol.nost, da pomagajo vodstvu muzeja in mu nabavljajo ali naznanjajo razmetani in vedno redkej.i narodopis, material, ki pod pritiskom civilizacije in moderne industrije od dne do dne gineva . Naj bi prevzeli po.rtvovalno delo te naloge duhovniki, ueiteljstvo in dija.tvo, ki imajo najvee stika z ljudstvom, in naj bi pridobivali za muzej narodopisno blago, ee mogoee kot dar ali pa ga vsaj naznanili. Korist od razstavljenega narodopisnega blaga ima ves narod, dobra etnografska zbirka je narodu zrcalo in ponos, stara umetnost narodova je pobuda novejšim umetnikom in obrtnikom.«7 Ter: » Treba bo vsekakor, da se naši poslanci vse bolj zavzamejo za slovenski narodopisni muzej, kakor os se doslej, in obenem, da se Slovenci za.no za to svojo, najbolj svojo institucijo vse druga.e zanimati in da tudi kaj žrtvujejo zanjo! jo! .al, vsi apeli muzeja na javnost, naj mu darujejo vsaj najpotrebnej.e no.e iz Slovenije, ki jih .e rabi, so ostali brezuspe.ni. Vsak le prieakuje od muzeja ogromnega preplaeila za svoje ponudbe in na tem se zlomi vsak napor kompletirati muzejsko zbirko.«8 Trideseta leta 20. stoletja so bila zaznamovana z globoko krizo me.eanske dru.be, ki je na dru.beno stvarnost zrla iz romantiene perspektive, v rousseaujevskem smislu vrednotila preostanke kulture predindustrijske fevdalne dobe in se ni spopadala z izzivi sodobnosti. V poudarjanju samobitnosti in domovinske ljubezni z ljudsko kulturnimi sredstvi so videli oro.je za narodovo samoobrambo proti imperialistienim prizadevanjem nacizma in fa.izma, ki sta v 6 (n.n.) (Stanko Vurnik): Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, naerti in potrebe. V: Etnolog 1, 1926/27, s. 144. 7 (n.n.) (Stanko Vurnik). V: Etnolog 1, 1926/27 (notranja stran zadnje platnice). 8 (n.n.) (Stanko Vurnik): O novih pridobitvah, delu in potrebah kr. etnografskega muzeja v Ljubljani. V: Etnolog 2, 1928, s. 82. Bojana Rogelj .kafar obilni meri vkljueevala v svojo ideologijo etnolo.ke sestavine (Kremen.ek 1978 : 42). Uveljavljanje narodnega sloga v stavbarstvu, notranji opremi, uporabni umetnosti in v no.i ter folklorni festivali so bili v polnem razcvetu. V Etnografskem muzeju so se prito.evali nad neposluhom dr.ave za potrebe muzeja in svoje bistvo utemeljevali na neoromantienih predpostavkah: » Zrcalo vsakega naroda so njegovi etnografski muzeji. Sedaj ko odmira vsled velikih napredkov civilizacije samostojna ljudska delavnost, izginevajo stari obieaji, domaea obrt propada in se umika industrializaciji, sedaj ko se ljudstvo niti umetnostno ne udejstvuje vee, marvee prepu.ea to poklicnim obrtnikom, sedaj je .e eas, je dvanajsta ura, da se vse to .e zbere in ohrani zanamcem v pouk in spomin. Zato je poklican etnografski 48 muzej, da zbere vse te dokaze in priee ljudske aktivnosti in samostojnosti. Muzej samo na ta naein potem postane kraj, kjer se more mladina ueiti o delih na.ih oeetov. To so uvideli narodi drugod po svetu in polagajo ravno radi tega veliko va.nost na etnografske muzeje. Ne samo posamezni predmeti, cele sobe in celo kompletne hi.e so prenesene v muzej, kjer so zbrana sistematieno vsa dela ljudstva od najstarej.ih dob do danes. Slovenci imamo en sam in edini slovenski etnografski muzej na svetu. Toda ta nas ne more dostojno reprezentirati, ne more prav pokazati sliko .ivljenja in delovanja na.ega naroda. Mnogo imamo svojega in ni res, da bi vse to sprejeli samo od drugod, toda vsega tega prav pokazati tujcem ne moremo. Etnografski muzej v Ljubljani ima na razpolago eno samo razstavno dvorano in del hodnika za razstavo svojih predmetov . Uprava Etnografskega muzeja v Ljubljani ni nikoli nehala opozarjati na to porazno dejstvo, toda odziva sploh ni bilo, kakor da to ni va.no, kakor da je etnografija za dokazovanje narodne samobitnosti nepotreben faktor or . Veekrat je (uprava, op. p.) predlagala banovini in dr.avi v posebnih pro.njah zgradnjo novega etnografskega muzeja, ki bi res mogel dostojno predstaviti na. narod svetu. Toda naletela je povsod na gluha u.esa. Mnoge druge, ne trdimo da nepotrebne, akcije so na.le odmeva pri na.ih oblasteh. Zidala se bo Moderna galerija, ustanovila Umetnostna akademija in drugi slieni potrebni zavodi, samo na.a etnografija ne more najti svoje strehe. Vse navedene ustanove so gotovo potrebne, da celo prepotrebne za vzgojo mladega nara.eaja doma, toda .e bolj potreben je urejen in dostojen Etnografski muzej. Kako naj spozna mladi umetni.ki nara.eaj na.o domaeo umetnost, kako naj se navede in vzgoji k temu, da bo postal glasnik naše duše in da bo znal delati našemu ob.utju in srcu odgovarjajo.ee, ee tega nima kje spoznati, ee nima etnografskega muzeja, kjer bo mogel vse to brez te.koe proueiti in kjer mu bo to jasno na dlani prikazano? Tako pa ostanejo .e zmerom zmote o tem, da je slovensko le kar je alpsko, vse ostale pokrajine pa ostanejo nepoznane, eeprav hranijo mnogo vee narodnega bogastva. In tudi mnoga va.na vprašanja in problemi našega naroda so neobdelani in se nahajamo v nejasnosti samo radi tega, ker nimamo instituta, kjer bi se dalo vse to jasno in sistematieno zbirati in prikazati. Neutemeljeni so v tem pogledu vsi napadi na upravo muzeja, ker niso naslovljeni na pravi naslov. Zlo se naj leei pri korenini! Tja naj se obrnejo vse prito.be in negodovanja. Ljudstvo samo pa je tudi nezavedno, da bi dalo pri prodaji prednost Etnografskemu muzeju iz zavesti, da s tem bolj Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta koristi narodu, kakor pa ee dobi muzej nekaj soldov vee. Darovi muzeju so postali sploh redkost in gre zato tem veeja east izjemam«.9 In: »Kdor misli, da je namen muzejev samo hraniti in zbirati staro.itnosti, pae ne more presoditi, kako velikega pomena so etnografski muzeji za vsak narod in še posebej za male narode, ki morajo posveeati toliko naporov, .e za samo dokazovanje, da imajo pravico do obstoja. Etnografski muzej je ena najpotrebnej.ih kulturnih ustanov na.ega naroda . Etnografski muzej z vsemi svojimi pridobitvami je temelj za razvoj narodne kulture, zakoreninjene v domaeih tleh. Toda etnografski muzej ima svoj poseben pomen .e zaradi tega, ker zbira dokaze, ki jih, kakor pravi pesem, hrani narod, ker zbira legitimacije naroda ter njegovega .ivljenja; lahko bi rekli, da ima etnografski muzej propagandni pomen, a besedo propaganda je treba v tem primeru 49 razumeti v njenem plemenitem pomenu. Kdo potrebuje ve. propagande in uveljavljanja v svetu kakor naš mali narod? Svet mora vsaj zvedeti, da .ivimo, ee hoeemo, da se bo zanimal za na.o usodo in da nam bo priznal tudi pravico do .ivljenja«.10 Dober vpogled v tedanja me.eanska naziranja in poglede na problematiko naroda, narodne kulture in na vlogo muzeja pri tem nam daje poroeilo Franca Kosa, kustosa Etnografskega muzeja, ki je nadomestil v letu 1932 umrlega Stanka Vurnika: »Usoda etnografskega muzeja v Ljubljani je kaj .alostna in .iva priea malomarnosti na.ega naroda in na.e oblasti za ostanke narodne kulture, za dokaze narodne samobitnosti in za ogledalo narodove duše, kajti vsem tem trem smotrom v glavnem slu.i vsak etnografski muzej. Tako pa je muzej obsojen na .ivotarjenje, na neugled in veeinoma tudi na nepoznavanje na.e javnosti. Ena sama dvorana ne more nuditi niti be.nega pogleda v na.e ljudsko .ivljenje, v na.o ljudsko umetnost in v na.e znaeilnosti, posebno ko se v zadnjem easu radi nagromadenja in kopieenja predmetov spreminja v slabo urejen magacin etnografskih predmetov, ne pa v reprezentan.no svetiš.e naše nepokvarjene ljudske duše ke du.e. Vsi na.i klici po re.itvi iz tega neznosnega stanja so glas vpijoeega v pu.eini in naletijo povsod na gluha u.esa in zaprta vrata, kakor da Slovenci noeejo imeti lepih prostorov posveeenih ljudstvu in zdravemu nepokvarjenemu narodu, ki je znal prinesti iz pradavnine s seboj posebnosti in zna.ilnosti, katere nam dajo posebno narodno obeležje, ki nam dajo pravico, da se imenujemo narod. Vse na.e postavljanje z visoko kulturno stopnjo Slovencev je puhlo in zgrajeno na domi.ljavosti, ko pa vendar na drugi strani nismo v stanju pokazati niti toliko srene kulture, da bi mogli javno dokazati, da so nam na.e narodne dragocenosti in tudi na.a navadna svojina svete in da jih spo.tujemo, da so nedotakljive od vseh grabe.ljivih tujcev. Resni easi bi .e prav gotovo morali to od nas zahtevati in etnografski muzej bi moral biti hram, na katerega bi mogli pokazati omahljivcem, ki dvomijo v na.o samobitnost in pravico do lastnega svobodnega kulturnega obstoja. Zavednost bi mogli ravno na ta naein najla.je vzgojiti in vcepiti mladim in odraslim 9 (n.n.): Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936.1938. V: Etnolog 12, 1939, s. 152.156. 10 (n.n.): Te.ave na.ega etnografskega muzeja, ene najva.nej.ih kulturnih ustanov na.ega malega naroda (»Slovenski Narod« od 23.II.1939., Let. LXXII., .t. 44). V: Etnolog 12, 1939, s. 171.173. Bojana Rogelj .kafar . Posebno moremo opaziti, da ravno mali narodi posveeajo izredno pozornost svojemu etnografskemu muzeju. Saj majhen narod ne more pokazati takih primerov visoke umetnosti, kot je to slueaj pri velikih, ki so bili vedno vodilni v umetnosti in spravljali v senco manj.e, temve. more svojo samobitnost in svoje zna.ilnosti pokazati le v izdelkih duha in roke, ki so nastali v narodu samem brez velikega ozira na tuje vplive in je torej edini resni.ni izraz ljudstva, njegovega mišljenja in .ustvovanja. Malemu narodu je etnografski muzej potreben in prikaz ljudskega .ivljenja nujen, da more v narodu ohranjevati tradicijo in ga navajati k razlikovanju domaeega in tujega. S poveeano industrializacijo je postalo mnogo predmetov nerabnih, ali ni ravno etnografski muzej poklican k temu, da jih ohrani potomcem in da jih otme pozabe, da 50 bodo vedeli tudi oni, kak.no je bilo .ivljenje v prej.njih easih? Spoštovanje teh narodnih starin kaže na stopnjo narodne zavednosti, na narodni ponos in na kulturo naroda . Zanimivo je opazovati, da imajo ravno visoko kulturni veliki zapadni narodi, eeprav siroma.ni na narodopisnih posebnostih, tako urejene narodopisne muzeje in da ka.ejo ravno s tem na pomen, katerega ti muzeji za narod imajo in hoeejo poudariti vzgojno stran teh. Ljudsko .ivljenje polagoma zamira in prehaja v neko skupno .ivljenje vseh ljudi, v katerih ne bo vee razen jezika in miselnosti velikih .ivljenjskih razlik. Zato je treba pozabi oteti .ivljenje prednikov, ki so na tej zemlji .iveli in ji dali svoj znoj in .ulje svojih rok ter ustvarili skupnost, katera daje pravico narodnega obstoja in .ivljenja tudi poleg narodov . velikanov. Vseh teh dejstev bi se moral zavedati tudi eden najmanj.ih evropskih narodov . Slovenci, na kri.i.eu vzhoda in zapada na prehodu iz juga na sever, ki more ravno v vsem pokazati to kri.anje, svoj va.en geografski polo.aj v nevarnosti velikih sosedov in eigar poslanstvo le.i ravno v prehodu. Zavedati bi se moral polo.aja in skrbeti s pravo narodnostno vzgojo, s kazanjem na narodne svetinje in ostanke velike narodove kulture, da mora vztrajati na svojem mestu s svojim poslanstvom . Skrajni eas je .e, da zaene dr.ava oz. .e bolj banovina misliti na postavitev lastnega poslopja Etnografskega muzeja, kjer bo mogoee uresnieiti vse zahteve znanosti in .elje ljudstva z ozirom na tak muzej. Davno .e bi se morala oblast odloeiti za novo gradnjo. V Beogradu zidajo nov Etnografski muzej, v Zagrebu so tudi pripravljeni milijoni za novo zgradbo muzeja, v Ljubljani pa postavljajo drugo galerijo, tako da bomo imeli dve galeriji, pa nobenega Etnografskega muzeja, kar daje posebno sliko razmeram pri nas. Mogoee je Moderna galerija potrebna, eeprav je glasnik predvsem tujih, v svetu modernih, govoric umetnosti in klasiena zbirka tujih vplivov, dostopna samo nekaterim, ki se razumejo na sodobna gibanja, doeim bo ostala pri najveeji veeini slovenskega naroda nerazumljena in bo razliko med mestom in de.elo samo .e veeala. Etnografski muzej pa je središ.e vsega narodovega udejstvovanja, enako razumljiv meš.anu, prav posebno pa kmetu, ki bo s tem vedel, da imajo ljudski produkti tudi velik pomen in so cenjeni. Poslanstvo muzeja bo v tem v celoti izpolnjeno in se nam ne bo treba bati, da bi hodil na. elovek v tujino po vzglede in jih prena.al k nam, saj bo znal s pravim v.ivetjem v narodno svojino razumeti nje stremljenja in samo tako smo lahko gotovi, da se bo razvoj vr.il nadalje v pravi smeri.«11 11 F.(ranc) K.(os): Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939. V: Etnolog 13, 1940, s. 171.173. Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta Po koneani drugi svetovni vojni je imel Etnografski muzej vlogo osrednje slovenske etnolo.ke ustanove.Kakr.nokoli razumevanje naroda in njegove identitete nista bila vee posebej izpostavljena. Nagla.en je bil pomen znanosti za novo oblikovanje povojne dru.be, ki bi morala zapustiti zapra.ene kabinete in postati pomoenik v izgradnji domovine ter sodelovati pri socialni, ekonomski in politieni vzgoji ljudstva. Vzor so bile stalinske petletke v Sovjetski zvezi, kjer je menda znanost prispevala k njihovi uspe.ni izvedbi, slu.ila ljudstvu in mu prostovoljno predajala vse svoje izsledke. V tem kontekstu je bil prepoznan pomen etnografije in folkloristike, ki ju je prvi povojni ravnatelj Etnografskega muzeja Boris Orel oznaeil za znanosti o slovenskem ljudskem .ivljenju, o kulturnih tvorbah na.ega ljudstva in o njih zakonih razvoja. Tak.na znanost naj bi koristila socialistieni izgradnji domovine. 51 Za cilje in naloge strokovnega dela v muzeju so bili doloeeni sistematieno in metodieno zbiranje predmetov in zbiranje gradiva v vseh slovenskih pokrajinah na.e dr.ave. Prieakovani rezultat je bila »verna slika ljudskega .ivljenja na na.em pode.elju v letih po narodnoosvobodilni vojni in pred preobrazbo vasi, ki je bila napovedana s strani politike« (Orel 1948: 5.8). Sooeeni s tak.nimi pogledi so se v muzeju odloeili preseei ugotovljeno povojno stanje v muzeju, ki je bilo pravzaprav dedi.eina etnografskega oddelka biv.ega Kranjskega de.elnega muzeja in odraz razmer, ki so vladale v obdobju od ustanovitve samostojnega muzeja: pomanjkanje strokovnjakov, nedostopnost Koro.ke in Primorske za terenske raziskave po prvi svetovni vojni, pomanjkanje pregleda nad zbirkami, nenaertnost pri zbiranju, odvisnost od daril in slueajnih nakupov, izstopajoee kranjsko, .e posebej gorenjsko in belokranjsko poreklo predmetov, v vsebinskem pogledu pa .tevilena dominacija tekstilnih in ljudsko umetnostnih predmetov (Orel 1948a: 111.112). Na osnovi ugotovljenega stanja in za njegovo preseganje so oblikovali terenske ekipe, ki so do leta 1962 osemnajstkrat raziskovale, zbirale predmete in jih dokumentirale na Dolenjskem, Primorskem, Notranjskem, .tajerskem, Koro.kem, Gorenjskem in v Beli krajini. Vse do sedemdesetih let je bilo ob strokovnem delu vlo.enega veliko napora v popularizacijo muzeja in v »ljudskoprosvetno delo«. V tem smislu prieevalno je poroeilo Nika Kureta o obeasni razstavi Etnografskega muzeja v Moderni galeriji, na kateri so predstavili dotedanje rezultate raziskovalnega in zbiralnega dela terenskih ekip in ki je do.ivela izjemen odziv pri publiki: »Kdor bi si mislil, da je tempo sedanjega easa sprieo velikih problemov in nalog v .ir.ih krogih potlaeil ali celo zadu.il zanimanje za na.o ljudsko kulturo, ki jo odkriva in raziskuje etnografija, se moti. Ob prebiranju te knjige (knjige vtisov, op. p.) vedno znova spoznava., kako je ljudem vseh poklicev in vsake starosti na.a ljudska kultura njihova srena zadeva, kako se v vsakem ob sreeanju z njo vzbudi nekaj toplega, nekaj prisrenega, prav v zadnji kamrici skritega. Ljudje pi.ejo, da so tak.no razstavo .e dolgo pogre.ali in kar po vrsti prosijo, naj pride skupina tudi v njihov kraj, ali se prito.ujejo, zakaj je ni k njim, da bi re.ila, kar zapada pozabljenju. Preprost elovek in izobra.enec nagonsko eutita, da bi bila nepopravljiva .koda, ako bi kaj takega blaga brez sledu izginilo. Malokateri bi to znal razlo.iti, je pa vsak o tem prepriean. Posamezniki, ki imajo smisel za celoto, stalno poudarjajo, da bi na ta naein morali eimprej obdelati vso Slovenijo. Drugi spet eutijo potrebo, da bi bilo tak.no gradivo vedno Bojana Rogelj .kafar nekje razstavljeno ali da bi bila vsako leto vsaj razstava nabranega gradiva po vrnitvi skupin s terena. Razstava je torej zbudila neko latentno zanimanje, .e vee: pritajeno globoko ljubezen slovenskega eloveka do vsega, s eimer se ukvarja etnografija. Etnografi obeutijo ob tem veliko zado.eenje. Potrjena je njihova vera, da ne delajo le za zbirke in arhive, za revije po knji.nicah in strokovnjakom namenjene publikacije; za njimi stoji ljudstvo in hvale.no sledi njihovim naporom. To je pokazala ta skromna razstava v sredi.eu Slovenije. Bila je vse nekaj drugega kakor redko posejani elanki o delu etnografskih skupin.«12 O izjemnem odzivu in obisku stalne in obeasnih muzejskih razstav prieajo podatki o .tevilu obiskovalcev.13 Ves povojni eas je strokovno delo v muzeju potekalo v dialogu s soeasnim 52 razvojem etnolo.ke znanosti. Od .estdesetih let naprej sta postala predmet raziskovanja elovek in njegov odnos do kulturnih sestavin oziroma elovek kot nosilec kulture (Rogelj .kafar 1995: 218.219). V muzeju so razmi.ljali o spremembah v stroki, ki so obsegale predmetno raz.iritev od »ljudske kulture kmeta« k raziskovanju tudi drugih socialnih slojev, in o .iritvi easovne dimenzije tudi na sodobno .ivljenje. Razlog za to so bile spremembe v strukturi prebivalstva in njegova vse veeja mobilnost. Zavzemali so se za znanost, ki ne bi bila le »mrtva inventarna veda, temvee znanost, ki nam bo lahko podala celovito, tudi dana.njemu easu ustrezno podobo na.ega ljudskega .ivljenja«. Proueevali naj bi ne le kmeta, ampak tudi delavca, obrtnika iz industrijskih naselij ter dana.njega »me.eana«, kjer bi se lahko uveljavila tako veda kot muzej (Kuhar 1967: 3). V praksi tak.no pojmovanje ni povsem za.ivelo, saj so bile razstave ubrane tematsko na posamezne panoge ali sestavine (slikarstvo na panjskih konenicah . 1967, lonearstvo na Slovenskem . 1968, ralo in plug . 1968, slovensko ljudsko kiparstvo . 1969, klekljane eipke . 1970, kmeeka hi.a na slovenskem alpskem ozemlju 1970/71 .). Sklep Pri povzemanju lahko ugotovimo, da je bilo delovanje Etnografskega muzeja od ustanovitve do konca druge svetovne vojne pogojeno z me.eanskim pojmovanjem nacionalne ideologije, ki si je za medij izra.anja duha slovenstva izbrala zlasti no.e in »ljudsko umetnostne« predmete. Morda lahko na tem mestu podvomimo o veekrat izra.eni oceni, da nosilci me.eansko pojmovane nacionalne ideologije niso bili sposobni dojemanja in razumevanja soeasne umetnosti in ustvarjalnosti. Morda je niso niti .eleli, ker so v dru.benem kontekstu potrebovali svojo, od drugih narodov razlieno umetnost, ki pa ni bila plod njihove lastne, izvirne ustvarjalnosti, ampak je bila 12 Niko Kuret: Etnografska razstava v Ljubljani (od 22. junija do 12. julija 1953). V: Slovenski etnograf 6.7, 1953.1954, s. 302. 13 V letih od 1957 do 1959 je muzej obiskalo 100.000 ljudi (Marija Makarovie: Delo Etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1957.1959. V: Slovenski etnograf 13, 1960, s. 206.), v letih 1960 in 1961 90.000 ljudi (Pavla .trukelj: Delo Etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1960.1961. V: Slovenski etnograf 15, 1962, s. 257), v letih 1965 in 1966, torej v obdobju, ko so stalno razstavo umaknili na raeun veejega .tevila obeasnih razstav, je bilo 72.000 obiskovalcev ((n.n.): Razstave Slovenskega etnografskega muzeja 1965.1966. V: Slovenski etnograf 18.19, 1965.1966, s. 172.) Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta "reciklirana" sinteza elementov umetnostnega izraza najbolj slovenskega sloja, torej kmeekega. Pri tem se niso zavedali, da kmeeko ni nekaj avtohtonega, izoliranega od tujih vplivov, in v easu nespremenljivega. Tako pojmovano nacionalno je bilo v easu potrebno in po sili razmer nujno, oziroma eno je bila politiena stvarnost, drugo pogledi, razmerja in odzivi nosilcev muzejske dejavnosti na to. In razvid nad preteklimi dogajanji je pokazal, da z izbranim modelom niso bili dru.beno propulzivni. Narodni politieni mit, ki je bistveno vplival na razvoj muzejev v Evropi (.ola 1993: 20), je bil s koncem druge svetovne vojne mrtev. Vse do sedemdesetih let 20. stoletja v Etnografskem muzeju v Ljubljani dedi.eine niso sku.ali interpretirati v razmerju do preteklih, kaj .ele sodobnih, vsakokratnih dru.benih pojavov. Predmet raziskav so bili posamezni naeini .ivljenja, ljudje kot njihovi nosilci ter svet predmetov 53 kot vizualizirani reprezentant ugotovljenih razmerij med naeini .ivljenja in njihovimi nosilci. Konec osemdesetih let 20. stoletja so zaznamovala intenzivna teoretiena snovanja bodoee stalne razstave o .ivljenju in kulturi veeinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju.14 To je bil poskus nacionalne sinteze z etnolo.kega vidika, ki bi lahko vodila k prepoznavanju temeljnih nacionalnih identitetnih potez in k njihovi simbolni vizualizaciji. Do realizacije tega projekta ni pri.lo, v muzeju pa se tudi niso odzivali na razpadanje ideje tradicionalnega muzeja kot edine legitimne oblike muzejske ustanove, kar je bilo (s posameznimi izjemami) znaeilno vse do zaeetka devetdesetih let 20. stoletja. Ne gre prezreti, da je na to bistveno vplivalo tudi pomanjkanje ustreznega razstavnega prostora. Za izhodi.ee delovanja sodobnega muzeja z vidika identitete je pomembno razumevanje, da je enotno zami.ljeno nacionalno kulturo .e v veliki meri prekrila mno.iena oziroma popularna kultura, za katero je znaeilno, da se z nacionalnim kulturnim prostorom pokriva le .e do doloeene mere in da je istoeasno globalna in lokalna, enako privlaena in dostopna vsem dru.benim slojem in skupinam (Mur.ie 1997: 231), ki si na tej osnovi ustvarjajo tak.ne in drugaene identitete. Slednje se neprestano spreminjajo, so nedokoneane in podvr.ene relacijskim procesom. Kot take so lahko tudi del skupne .ivljenjske izku.nje ljudi s skupnim (dejanskim ali fiktivnim) poreklom, vendar jih je potrebno obravnavati skozi preseke prostorskih in easovnih determinant, v katerih se gradijo in oblikujejo (Mur.ie 1997: 229). V tej toeki vidimo veliko prilo.nost za afirmacijo etnolo.kega muzeja danes. Zaradi splo.nega in neprestanega nastajanja, spreminjanja in izginjanja identitet lahko ustvarjajo muzeji legitimnost svojega obstanka in delovanja bolj uspe.no kot kdajkoli prej s posredovanjem interpretacij dedi.eine, ki jo hranijo in ustvarjajo. Z vidika identitete je namree malo ustanov, ki bi rasle iz identitete in bi zaradi nje obstajale . tako kot muzeji (.ola 1991: 21). Za obdobje do konca druge svetovne vojne velja, da smo se Slovenci borili za obstanek naroda. Nosilci muzejske dejavnosti so izhajajoe iz me.eansko naravnane nacionalne ideologije bíli boj za dokazovanje korenin naroda in njegove samostojne 14 Sintetieni prispevki o posameznih tematskih podroejih (gospodarstvo, vinogradni.tvo, prehrana, rokodelstvo in obrt, oblaeilna kultura, stavbarstvo, stanovanjska kultura, dru.bena kultura, ljudska umetnost in zdravstvena kultura) so objavljeni v Slovenskem etnografu 33.34/1988.1990, 1991. Bojana Rogelj .kafar kulture. Po drugi svetovni vojni smo postali eden od deklarirano enakopravnih narodov znotraj federativne dr.ave. Nacionalno se ni posebej izpostavljalo ne v dru.benopolitienem oziru in ne znotraj muzeja, ki je .ele od leta 1964 naprej v imenu privzel pridevnik slovenski. Nacionalna osamosvojitev je sovpadla s easom razmaha globalizacije, eemur so sledili zaeetki zdru.evalnih trendov v Evropi. Slovenskemu etnografskemu muzeju so bili v devetdesetih letih prvie dodeljeni ustrezni prostori in uradni status specialnega nacionalnega muzeja.15 Osnova SEM so zbirke predmetov, ki so v svojem bistvu nacionalni se.tevek lokalnega in regionalnega, prieevalci lokalnih in regionalnih tak.nih in drugaenih identitet, in ki so bili v muzej prine.eni in tam interpretirani iz razlienih pobud, 54 temeljeeih na razumevanju znanstvenih paradigem in poslanstva nosilcev muzejske dejavnosti. Muzej kot abstraktni kulturni simbol nacije, me.anica posameznega, skupinskega, znanstvenega in mitolo.kega v smislu iznajdene lastne identitete na osnovi misli, zavesti, estetike, filozofije in ideologije je tako .ivo prizori.ee v vsakokratnem dru.benem diskurzu. Kot tak je ustanova, ki bele.i elemente razlienih identitet, ki se pojavljajo znotraj in zunaj meja nacionalne dr.ave, jih na osnovi izbranih znanstvenih izhodi.e odkriva, rekonstruira in s pomoejo razstav ter drugih medijev na simbolno opredmeten naein interpretira ter ponuja v presojo in razmi.ljanje razlienim javnostim. Tu je, da se sooea z razlienimi identitetami, ki skupaj tvorijo slovensko nacionalno identiteto. LITERATURA ANDERSON, Benedict (1998): Zami.ljene skupnosti: o izvoru in .irjenju nacionalizma. Ljubljana: SH . Zavod za zalo.ni.ko dejavnost (Studia Humanitatis). BOURDIEU, Pierre (1977): Outline of a theory of practice. Cambridge: Cambridge University Press. BURKE, Peter (1996): We, the people: popular culture and popular identity in modern Europe. V: Scott, V., Friedman, J. (ur.): Modernity and identity. Oxford UK, Cambridge USA: Blackwell. Str. 293.308. COHEN, Anthony P. (1998): The symbolic construction of community. London, New York: Routledge. DESCHMANN, Karl (1888): Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. Laibach: Krainische Landes-Museum Rudolfinum. HARALAMBOS Michael, Holborn Martin (1999): Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS. JU.NIE, Stane (1993): Identiteta. Ljubljana: FDV. KAPLAN, Flora E. S. (1996): Introduction. V: Kaplan, F. E. S. (ur.): Museums and the making of »ourselves«: the role of objects in national identity. London: Leicester University Press. Str. 3.15. KREMEN.EK, Slavko (1978): Dru.beni temelji razvoja slovenske etnolo.ke misli. V: Pogledi na etnologijo. Ljubljana: Partizanska knjiga (Pogledi, 3). Str. 9.65. KUHAR, Boris (1967): Ob dvajsetletnici Slovenskega etnografa. Slovenski etnograf, 20, str. 3.5. MAKAROVIE, Jan (1997): Slovenska identiteta kot meja in kot razlika. Traditiones, 26, str. 163.171. MORITSCH, Andreas (1997): Narodna identiteta . nujnost ali anahronizem? V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija: Slovenska narodna identiteta skozi eas: zbornik, Lipica, 29. maj . 1. junij 1996, Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF (Historia). Str. 33.40. 15 Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski etnografski muzej. V: Uradni list RS 1997, .t. 1, 10.1., s. 4. Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta MURKO, Matija (1896): Narodopisna razstava ee.koslovanska v Pragi leta 1895. Letopis Slovenske Matice, str. 75.137. MUR.IE, Rajko (1997): »Razkritje krinke«: o lokalno-globalnih identifikacijah. Traditiones, 26, str. 223.236. NEAAK, Du.an (1997): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija: slovenska narodna identiteta skozi eas. V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija: slovenska narodna identitetaskozi eas: zbornik, Lipica, 29. maj . 1. junij 1996. Ljubljana : Oddelek za zgodovino FF (Historia). Str. 19.24. NOVAK, Vilko (1956): O bistvu etnografije in njeni metodi. Slovenski etnograf, 9, str. 7.16. OREL, Boris (1948): V novo razdobje. Slovenski etnograf, 1, str. 5.8. OREL, Boris (1948a): Etnografski muzej v Ljubljani, njega delo, problemi in naloge. Slovenski etnograf, 1, str. 106.120. PROESLER, Martin (1993): Muzeji in razvoj . poziv k razmisleku. Muzeoforum: zbornik muzeolo.kih predavanj, 1991, str. 7.18. PROMITZER, Christian (2001): Niko .upanie in vpra.anje jugoslovanstva: med politiko in antropologijo (1901.1941). Prispevki za novej.o zgodovino, 41, .t. 1, str. 7.30. REPIE, Jaka (2002): O etnienosti za splo.no in posebno rabo: pregled antropolo.kih konceptualizacij etnienosti. Traditiones, 31, .t. 1, str. 211.225. RIZMAN, Rudi (1991): Teoretske strategije v .tudijah etnonacionalizma. V: Rizman, R. (ur.): .tudije o etnonacionalizmu. Ljubljana: Knji.nica revolucionarne teorije (Knji.na zbirka Krt; 79). Str. 15.37. RIZMAN, Rudi (1999): Nacionalna identiteta v easu globalizacije. V: .umi, Jadranka (ur.): Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem: .umijev zbornik: ob 20. letnici Znanstvenega in.tituta. Ljubljana: Znanstveni in.titut FF (Razprave FF). Str. 239.249. ROGELJ .kafar, Bojana (1995): Slovenski etnografski muzej od ustanovitve do danes. V: Mur.ie, R., Ram.ak, M. (ur.): Razvoj slovenske etnologije od .treklja in Murka do sodobnih etnolo.kih prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24. . 27. 10. 1995. Ljubljana: Slovensko etnolo.ko dru.tvo, Znanstveni in.titut FF. Str. 213. 220. SMERDEL, Inja (1996): Projekt, imenovan Slovenski etnografski muzej. Etnolog, 6, str. 17.39. SMITH, Anthony D. (1986): State-making and nation building. V: Hall, J. A. (ur.): States in history. London: Basil Blackwell. Str. 228.263. SMITH, Anthony D. (1991): National identity. London: Penguin. SUPPAN, Arnold (1997): Najnovej.a avstrijska dela o slovenski identiteti. V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identitetaskozi eas : zbornik, Lipica, 29. maj . 1. junij 1996. Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF (Historia). Str. 25.32. .OLA, Tomislav (1993): Sedanjost in bodoenost muzeja.Muzeoforum: zbornik muzeolo.kih predavanj, 1991, str.19.24. VOGRINC, Jo.e (1998): Zami.ljene skupnosti danes: spremna beseda. V: Anderson, B.: Zami.ljene skupnosti: o izvoru in .irjenju nacionalizma. Ljubljana: SH . Zavod za zalo.ni.ko dejavnost (Studia Humanitatis). Str. 181.201. Bojana Rogelj .kafar BESEDA O AVTORICI Bojana Rogelj .kafar, univ. dipl. etnologinja in umetnostna zgodovinarka. V SEM je zaposlena od leta 1988, sprva kot bibliotekarka, od leta 1999 pa kot kustodinja oddelka za ljudsko umetnost in slikovne vire. Podroeja raziskovanja: interpretacija slikovnih virov, vizualna kultura, zgodovina SEM. Razstava: Ljubezen je v zraku . ljubezenska darila v slovenski tradicijski kulturi (l. 2000 v SEM, l. 2001 v Jyväskyli na Finskem v 56 Nacionalnem muzeju obrti in l. 2002 v Budimpe.ti v Etnografskem muzeju). Pomembnej.a dela: Slovenski etnografski muzej . sprehod skozi eas in le delno skozi prostor (1993); Ljubezen je v zraku . ljubezenska darila v slovenski tradicijski kulturi (vodnik po razstavi), 2000; Poslikane panjske konenice (zbirka Knji.nica SEM; 8), 2000 (skupaj z G. Makarovieem). ABOUT THE AUTHOR Bojana Rogelj .kafar is a university graduate ethnologist and art historian. Employed at SEM since 1988, first as librarian and since 1999 as curator of the Department of Folk Art and Pictorial Sources. Research fields: interpretation of pictorial sources, visual culture, the history of SEM. Exhibition: Love is in the air . love tokens in the traditional Slovene culture (SEM in 2000, the Craft Museum of Finland in Jyväskylä in 2001, and the Ethnographic Museum in Budapest in 2002). Major publications: The Slovene Ethnographic Museum . A journey through time and only partly through space. (1993); Love is in the air . love tokens in the traditional Slovene culture (exhibition guide), 2000; Painted beehive panels (in the collection Knji.nica SEM; vol. 8), 2000 (together with G. Makarovie). SUMMARY ETHNOLOGICAL MUSEUMS AND NATIONAL IDENTITY The Slovene Ethnographic Museum We live in a time where the absence of meaning and final goals is marked by searching, defining and putting forward new personal as well as group identities. This indicates that the adherence to real existing groups or group identities gives people a feeling of safety. The question of identity in the sense of an indisputable identity or oneness is indeed of relevance to the present situation, because we are witnessing the decay and disintegration of many ethnical, religious and national identities which have survived into the present. The reasons why new group identities have been sprouting since the second half of the 20th century (and the increased interest in them in politics and in social science discourses in the past three decades) is presumed to be the result of the downfall of both traditional authority and the affection links that where previously upheld by class and nation. The starting-point for this article is the connection between the terms nation and national identity, the relationship between a museum and national identity, which shows, if at all, in material symbols, in collections of museum objects, in specific contexts and in the course of time in an institution which is officially of national importance . the Slovene Ethnographic Museum (SEM). Based on the assumption that an ethnological museum is an interference between the historical reality of the development of (in the case of SEM the Slovene) nation and the development of national identity and ethnological science, the interpretation and implementation of this discipline by the curators as bearers of museum activities, and the interpretation of the role of museums in the contemporary social reality. An ethnological museum is an institution which legitimises national symbols through its collection of museum objects and their presentation to the public in the form of exhibitions, publications and events which are related to its contents. And it is precisely the visual content of the museum which is the medium used to signalise identity, expressed by concrete identification symbols. Etnolo.ki muzeji in nacionalna identiteta To understand the connections between the syntagms that are crucial to this article, everyone of them is highlighted separately. Ethnos, nation, national identity, the history of museum, and the development of the Slovene Ethnographic Museum are each treated separately, briefly and essentially in order to understand the genesis of the relationship between national identity and SEM. In the light of contemporary, post-structuralist theory which does not interpret identity in the sense of a stable entity, but as a field open to mediation, defining and transformation in view of current historical, social and political contexts, the article establishes that the mission of an ethnological museum is to identify differences, but nevertheless recognise similarities in the common set of symbols, interpret them, and present them in a concrete forms. The heart of a museum are the collections of objects which are essentially the national aggregate of everything local and regional, witnesses of locally and regionally different identities, brought to the museum and interpreted there for a variety of reasons, based on 57 the interpretation of scientific paradigms and of the mission the bearers of museum activities carry out. The museum as an abstract cultural symbol of the nation, a mixture of individual, collective, scientific and mythological aspects in the sense of an invented proper identity is based on ideas, awareness, aesthetics, philosophy and ideology and is the living stage for every current form of social discourse. As such, it is an institution which registers the elements of different identities, which appear within and beyond the borders of the national state, and on the basis of selected scientific premises reveals, reconstructs and through exhibitions and other media interprets them in a symbolically materialised way, offering them to a diverse public for judgement and reflection. The museum is there to cope with the different identities which together form the Slovene national identity.