P t i « i. Prišla je ve.sela pondad, ktere se vesele Ijudjp in živali. Ptiči, ki so po zimi hudo zmprzovali in stradali, pozabijo zdaj na vsp prclcklo tpvc in težavp, tcr so zoppt presiečni in veseli. Po vertib iu na polji, po zplenih gojzdih iu logili se sliši od jutra do večera veselo petje Jjubeznjivih živalic. Kdo bi bil tako Ip.sen , da bi ga li čvprsti glasi ne zbudili iu veselili! — Zraveu tcga pa, da nas ptiči toliko veselč in kratkočasijo, iiam tudi neizrečeno veliko koristijo, in nam tako rpkoč poinagajo pridelovati naš ljubi vsakdanji kruhek. — In vender ljudje tako nialo spoznajo in obrajtajo to vpliko dobroto, ktero nani naklanjajo le ubogp živalice. Ko bi Ijudje to spoznali, bi golovo ne lovili in preganjali tph npdolžnili stvaric, pa tudi donia bi jili ne zapirali v tesne kletke. Kakor otroci vidijo pri odraščcnih, tako tudi sami delajo, — in jih posebno vpseli, če spondadi naznajo kako ptičje gnjezdo, da nilade poberd ali razmečejo, staro pa love in terpinčijo. — Kaj v takih zadevah stori skerbni učenik, nam ni treba preobširno razkladati. — Spoinniino se, da je nekrat prišla senica z gosenco v kljunčku na okno šolske izbe, in nas jp prav niilo poglcdovala, kakor da bi hotla reči učeniku: ,,Xaroči vendar učcncoiu, da z nanii, ubogimi ptiči, nc bodo tako iieusiiiiljeno ravnali, saj tudi otroci nimajo radi, da bi jih kdo iz posteljicc metal in jili dražil, — in jeseni (udi radi jedd sladko sadje, ktpro jim mi zdaj varujenio, da jiin ga 110 požro mprčpsi." — Kako bi tedaj učitelj, po.spbno na dpželi, inogel pozabiti, da bi vsako pomlad prav živo ne opominjal svojih učencov, da bi ubogini živalicam nikjer in ni- koli ne storili kaj žalega, tpmuč da bi jili še le vabili na vertp, in jini še kaj postrpgli, np pa jih odganjali. Povpdati je treba otrokom, da gnjpzda razdirati in ptiee pobirati jp zelo neiismiljpno, pa tudi zelo pregrpšno, kpr božjim stvaricam ne privošimo, da bi sp nedolzno vesplilp, kakor jih jp sam ljubi Hog ustvaril in jim dovolil, — pa tudi kako, — da jo jp že niarsiktpr prp.šprn olrok lnido skupil, kpr ni poslušal Ipppga opominjevanja, da bi ne lazil za ptiči. — Posebno pa naj učenik razloži otrokom, kako zelo nam koristijo ptice, in da nani posebno sponiladi pri sadjoreji toliko storo, kar bi tisuč in tisuč človeškili rok ne moglo sloriti. Povp naj se učencom, kako, postavim, spniea pobprp s svojo družinico na dan več tisuč gosenc, ktpre bi sp kniali zeld pomnožile in nam sadje požerle ; kako kraljičet ali poletni steržpk prav skerbno prpiščp vse merčese po drevju, in sicer po letu in po zimi, — tako ludi plpzavti, kteri jih celo izpod skorjp prav umetno pobirajo: kako ludi vrabec, akoravno se nani zdi, kakor da bi bil siten in nepotrpbeu ptič, nabere s svojo tovaršico za gnjezdo v enein tednu okoli 2000 gosenc; kako da škorci, kavke, vrane, šogc, srakopprji i. (. d. pobirajo kebrp, da sove Iovp mlade iniši, in da vse druge drobne ptice imajo večidcl celo leto za živež žižke, červe, polže, pajke i. t. d., kakor pastaričice, drozgi, muharji, steržki, rppaljšice, škerjanci, šinkovci, sternadi, lastovke i. t. d. Kažp naj se učenconi, kako nektere pticc iščejo teh niprčpsov, druge drugili, — kako jili nckterp pobirajo s perja, kako jili nekferc vertajo iz skorje, kako jili nektere Iovp po zraku, kako jili nektere kopljpjo iz zemlje — vsaka po svoji navadi in umetnosti, kakor jim jo odločil in naročil neskončni stvarnik. —