NEKAJ NARODOPISNIH DROBTINIC
Stane Mikuž
Ta »niembra disjecta« sem zbral, da bi skromno počastil spomin
pokojnega prijatelja Borisa Orla. Soodgovoren za to pisanje je tudi
tovariš Milko Matičetov, ki me je z ljubeznivo potrpežljivostjo priganjal,
naj se vsedem k delu. Kraj, ki je v glavnem dal pričujoče drobtinice, so
Slemena, hribovje, ki leži vzhodno od Velikih Lašč, med sodraško
dolino in železniško progo, ki teče proti Ribnici. Tudi v te zatišne kraje
stopa novi čas z novimi zahtevami, navadami in drugo barvo. Stari
ljudje so skoraj pomrli, mladina pa željno gleda v dolino in proti Ljub-
ljani. Narodopisni izviri so močno usahnili. Hudo bi bilo potrebno na-
črtno narodopisno obdelati te kraje v najbližji bodočnosti.
L Zdravica
Štir kovana kula
štiri bele šimeljne
enga mladga hlapčka
temu lilapčku rdeče hlače
bel klobuk
vidga čuk,
s tega glažka
vince smuk!
2. Zdravica
Lepo ime Micka (ali kako drugo ime)
sam Bog te živi,
zdaj pa s tega glažka
vince ven poplj!
Le popij ga,
le zavžij ga, —
dosti let dočakati,
od veselja skakati!
Opomba. Gradivo je v glavnem urejeno po snovi, kolikor se je seveda to dalo.
Številke v tekstu se nanašajo na pripovedovalce. Snov za zapiske št. 1, 2, 5 in 17 mi
je povedala moja mati Marija Mikuž, roj. Prijatelj, doma iz Maršičev pri sv. Gre-
gorju (rojena leta 1880). Zgodbe pod št. 4, 6, 9, 11, 15 in 24 je povedal Lovšin
Jernej (rojen 18. maja 1875), po domače Burčev oče iz Vasi Gašprinovo (l'ara
sv. Gregor). Št. 5 mi je narekoval France Oblak, posestnik iz Maršičev, št. 7, 10.
in 15 pa Mirko Prijatelj, posestnik iz Maršičev. Št. 8, 12, 14, 16, 18—23 mi je
posredovala Nežika Mikolič, učiteljica v pok., doma iz Sodražice. Vsem se
iskreno zahvaljujem.
217
Stane Mikuž
3
»Prišel je Jezus k svoji usmiljeni materi.
Kaj delaš? Ali čuješ, ali spiš, ali svoje sanje premišljuješ? Ne čujem, ne
spim, ali svoje sanje premišljujem, ki so se mi ponoči sanjale. Ena pred
polnočjo, ena pred belim dnevom. Da so prišli hudi Judje, da so me zve-
zali, s trnjem kronali in na križ pribili...«
4
a) Kako so bolezni zdraoili. Otrok je »naniknil« (»neniknu«), to se
pravi zbolel. Mati so odmerili natanko pet žlic vode in jo nato žlico po
žlico čez levo in desno rame zmetali proč. Nekaj vode je ostalo »kar je
bilo čudno«. To vodo so dali popiti otroku, pa je odjenjalo. Burčevega
očeta je, ko je bil majhen, grizlo v trebuhu. Pa je prišla neka ženska iz
Loškega potoka, sicer priložnostna delavka: »Kar pustite, bom pa jaz to
naredila!« Šla je ven pod kap, vzela je kamenček in ga dala poduhati
otroku. Nato je šla zopet iz hiše in kamenček onic odvrgla vstran. Bo-
lečine so prenehale. Plačila ni zahtevala nobenega, le jesti so ji dali. Isti
je kot otrok imel polne roke velikih bradavic. Neka druga ženska iz
Loškega potoka je dejala: »Čakaj, ti jih bom odpravila!« Rekla mu je:
»Štej vse bradavice, kolikor jih imaš!« Štel je: Ena! — »Ni ene« je rekla.
Dve — ni dve, tri — ni tri itd. Vsakokrat je napravila vozel na niti. In
ko je preštel vse bradavice, je žena nit z vozli stisnila skupaj in podrg-
nila z njo enkrat po levi, enkrat po desni roki — iu bradavice so izginile
v enem tednu.
h) Čarovnice. Ko je bila še sestra živa, je prišla k hiši ciganka.
»Dajte mi mleka« je zahtevala, sestra pa ji ga ni hotela dati. Ciganka se
je vjezila, vrgla proti hlevu neko reč in odšla. Cez kake tri dni je prišla
Koreninka, doma s Slatnika pri Žlebiču, stara kakih šestdeset let. »Mati«,
je dejala, »dajte mi mleka, da si bom skuhala kavo.« Mati so rekli, da bi
ji ga radi dali, pa je mleko slabo, smrdi in zeleno je. Koreninka pravi:
»To so vražjevke (coprnice) naredile!« Potlej pa pravi meni in materi:
»Takole denite žerjavice v lonec!« Vzela je žakeljc in poiskala v njem
neko stvar. Odšli smo v hlev, poprej mi je pa še zabičala: »Nič se ne
smeš ustrašiti, ker bo počilo, kot da bi s pištolo ustrelil. Tebi ne bo nič
prizadejalo.« Vrgla je tisto stvar na žerjavico in res je počilo. Nato sem
»pokadil« kravo in Koreninka je rekla materi, naj gre molzt, ker je
mleko že popravljeno. Koreninka je bila čarovnica. Nikoli ni hotela
spati pod hišno streho, temveč samo na kozolcu ali pa v skednju. S seboj
je nosila košaro, v kateri je imela kavo, sladkor in kruh. Ustavljala se
je pri ljudeh, ki jih je poznala.
c) Ko smo bili še pastirji, so nam možje ukazali, naj znosimo drva
na hribček za vasjo>, da bodo kurili kres. Ko je kres zagorel, so prišli tudi
stari možje zraven. Videli smo nad hojkami leteti luči proti Škrlavici m
Zlatemu repu. Možje so menili, da so to čarovnice.
218
Nekaj narodopisnih drobtinic
d) Moj starejši brat je bil že od soldatov in sva šla v skedenj spat.
Lepo je znal vriskati, pa je šel za skedenj in je zavriskal. Pa je prišla
od Poljan velika, okrogla luč, iz nje pa se je zaslišal debel glas: Boš
tiho! Brat pa, ki se ni nikogar bal, je odvrnil: Nak, tebi ne! Pa je spet
zavriskal. Ponovno je rekel glas: Boš tiho! Brat: Tebi ne! Ti bom čako
odbil. Nato je luč odletela čof, čof, čof — po poti na Graben.
e) Stari ljudje so dejali, da so coprnice večkrat točo naredile. Tam
na Zlatem repu in na Škrlovici so bile doma. Moja mati so pripovedo-
vali, da so ponoči hodile v hišo žabe in so delale: ha, ha, ha . .. tako da
niso mogli spati. Če so šli spat v skedenj, so pa prišle žabe za njimi.
Potlej je neki Šuštar dejal, da so to coprnice. Poklicali so župnika od
Sv. Gregorja, da je šel na Zlati rep preganjat coprnice. Tam je bila neka
»starinska« hiša in gospodar je rekel: Jaz nočem, da bi bila moja mati
coprnica. Gospod so pa dejali: »Kar imaš, imaš!« Potlej niso več hodile
ponoči žabe v vas.
5
a) Bil je jesenski čas, sobota zvečer. Na Riglu so meli proso in tja je
bil povabljen tudi stric Janez. Mei je proso z domačo deklo. Ko so delo
opravili, so šli v hišo na povečarek (žganje, kruh, menci so dobili še kos
kruha s seboj). Stric se je odpravljal domov, dekla pa mu je rekla: »Ti
čem naredit', da boš ti nocoj po peklenskem pungartu hodil?« Stric je
dejal: »Le naredi!« in je šel. Hodil je vso noč, ves čas je videl Urhovo
cerkev pred seboj in slišal biti ure v zvoniku, pa ni mogel nikamor. Zbu-
dil se je ob pol petih, moker do pasu, pod Kahnečevim kozolcem, ko je
ravno vtikal nogo v kolo, da si bo sezul čevlje — ko je pri sv. Urhu za-
zvonilo k dnevu. Potlej je hitro in na skrivaj odšel domov, ker ga je bilo
sram. Zjutraj je šel k maši, pa ga je dekla srečala: »KaJco si hodil sinoči
domov, Janez?« je vprašala. »Fino«, se je odrezal stric, ki ni maral pri-
znati, kako je bilo v resnici. Ta dekla je bila lepa ženska, coprnica, in jo
je kasneje (lastno) mleko zadušilo.
h) Kadar je zbolel prašič, so dejali, da je uročen. Uroke so zdravile
Mežnarjeva Reza in teta Karlina. Žival so pregnali skozi obroč, v rešeto
so dali oglje in ga zgasili tako da je voda tekla po prašiču. Tudi v lonec
z vodo so metali živo oglje ter pri tem govorili neke besede. Pripovedo-
valec se spominja le besed: baba, sapa. Mežnarjeva Reza je s krilom
opletala prašiča po gobcu in ponavljala Fodernic! Pisec teh vrstic si je
zapisal ve« potek »copranja« že pred vojno (pripovedovalka teta Kar-
lina), toda žal so šli zapiski pozlu.
6
a) Otroke so strašili na Slemenih »da bo prišlo hroavo siegrw<:~.. (Kaj
več o tej simpatični prikazni nisem mogel zvedeti. — Op. pis.)
219
Stane Mikuž
b) Z bratom sva spala na roženvensko nedeljo ponoči v skednju. Bilo
je polno otave, mesec je svetil kot podnevi. Pa je nekaj bosega prišlo na-
ravnost k meni. Slišal sem, kako so podplati drsali ob podnice, videl
nisem pa nič. Mislil sem, da brat Jože kaj vidi, pa tudi ta ni videl niče-
sar. Vzel sem ključ, oni pa podajač, pa sva Sla okrog skednja. Nikogar
nisva našla, potlej so pa mati rekli, da so to tisti ljudje, ki so morali ho-
diti nazaj, ker so očetu seno kradli.
c) Z bratom sva delala pozno v noč na žagi. Tiste čase je šlo trdo
fantom, ker je bila huda za solde. Greva ven na krlišče, pa ti v lesu
zakliče trikrat: Štefan, Štefan, Štefan! Bil je tak glas, kot bi mati klicali.
Pobrala sva orodje, zaklenila žago in odšla domov. Doma je pa vse lepo
spalo. Drugo jutro sva vprašala mater, če so oni klicali. I, kaj, jaz sem
spala! — so se odrezali. Stvar je bila pa ta, da sva rezala les že po pol-
noči, ko je bil praznik Žalostne M. B. v postu.
d) Na Poljanah je v farovžu strašilo. Gospod so se bali, pa so hodili
v vas spat. Njegov naslednik je bil pa korajžen, in je kar v farovžu ostal.
Videl je ponoči svojega prednika, ki je stal pri omari in listal po knjigi.
Vprašal ga je, kaj bi rad in zakaj hodi nazaj. On je dejal, da ni opravil
dveh maš.
7
a) Mora. Antonov atek so spali, ko so bili še fant, v skednju. Noč je
bila svetla, mesec je sijal, skedenjska vrata so bila priprta. Videli so
človeško postavo, ki se je postrani pririnila v skedenj, potem se niso
mogli več ganiti. Zjutraj še pred dnem so jih prišli klicati oče in so jih
slišali, kako so renčali. Zavpili so — Anton, Anton, gremo kosit — potlej
so se vzdramili in so bili dobri.
b) Anžetov oče je vasoval v Prapročah in je šel domov na Maršiče.
Mesec je svetil. Naenkrat je zagledal, kako^ mu je šel poti nasproti mož
brez glave. Ustrašil se je in se skril v natiški fižol. Prikazen je šla mimo,
oni pa jo je ubral domov.
8
V starem gradu (nad Ortenekom) so se godile strašno čudne stvari.
Graščak se je po železni kači pogovarjal z ribniškim. Ponoči so se spre-
hajale po parkih čudne bele deklice. Iz gradu je bilo slišati stokanje,
rožljanje z verigami, tako da je bilo človeka groza. V cerkvi sv. Jurija
zraven gradu je vsako noč stala nad grobnico bela prikazen, kdor jo je
videl, je moral umreti za nenavadno boleznijo. Da je bila to resnica, pri-
povedujejo, kako je ortneški Hans (Kosler) prišel s fotografskim apara-
tom, da bo slikal oltar sv. Jurija. Ko je pogledal v aparat, je zagledal
prikazen, ustrašil se je, hitro fotografiral, potlej pa zbežal. Kasneje so na
plošči razločno videli megleno prikazen. Ta Hans je nato zbolel in se je
zdravil v Egiptu, kjer je umrl.
220
Nekaj narodopisnih drobtinic
a) Deseti brat. Urbas (Urbasov po domače) so mu rekli, od Marovčev
je bil pa doma. Pri Bučevih je prenočeval, ni hotel postelje, le gori in
doli je hodil v hiši, včasih se je vsedel. Tole je povedal: Pri Starem gradu
so spravljene tri lodrice denarja iz turških časov. Pa ga ne bodo dobili,
ker ga varje črn mož. Prišli so trije študentje iz Ljubljane in dva do-
mača, ponoči so poizkušali priti do zaklada, pa so morali popustiti, ker
jih je bilo preveč strah.
b) Divja jaga. Ena ženska iz Hojč je pripovedovala, da je šla ponoči
domov, pa je prijezdil nekdo po poti naravnost proti njej. Mislila je, da
jo bo pohodil, toda nenadoma je zavil v gozd, naravnost v jarek.
10
Antonov atek je ponoči stal pri cerkvi, pa je slišal lajež psov in strel
iz puške doli v logih. Bila je divja jaga.
11
a) Svetinje so večkrat videli. To so luči, ki letijo od cerkve do cerkve
ponoči.
b) Divji mož.. En mož z Nebes je hodil zarana k maši, pa ga je videl.
Bil je visok kot hojka, pa fino opravljen.
c) Rojenice so prišle le, če so otroka položili na srednje okno. Potem
so slišali mati in vsa družina, kaj bo v življenju z otrokom — ali bo
srečen ali nesrečen.
d) Smrt v hiši. Ko je človek umrl, so najpreje izlili iz škafa vso vodo,
kajti v njej si je smrt koso umila. Ponekod je ta običaj še v navadi (na
Grmadi).
e) Rojstvo D hiši. Ko se otrok rodi, ga pridejo sosedje obiskat. Toda
ne smejo naravnost k novorojenčku. Nekaj časa v hiši postanejo ali pa se
česa dotaknejo. Tudi se ne smejo otroku čuditi, češ kako je lep, močen ali
debel. Pohvalijo ga le mimogrede. Sicer bo otrok mračan (umsko nespo-
soben). Otroka ne sme dolgo gledati ženska, ki sama nima otrok, kajti
potem bo uročen. Porodnica, ki še ni šla v cerkev k vpeljevanju, ne sme
stopiti na tujo zemljo, ker bi prišlo sicer ogromno miši. Baje so te navade
še žive na Zlatem repu.
f) Tovorniki. Neki mož iz Brinovščice je tovoril osle in kose. Y Po-
stojnskem gozdu ga je ponoči ustavil razbojnik (ravbar). Zavpil je:
»Noč je moja!« Korajžni tovornik pa mu je zabrusil: »Pot je pa moj!«
— in je mirno šel mimo.
g) Francozi. Tisti kmet. ki ni mogel plačati davka, je dobil franco-
skega vojaka, da ga je krmil. Zibati ga je moral v zibelki, nato ga je pa
prevrnil.
221
Stane Mikuž
12
Francozi so z Napoleonom prišli tudi v Sodražico. Sodraški možje
so šli nadnje s kosami in vilami. Počakali so jih pod »Štriki« (strma pot
iz Travne gore do Sodražice), ko so jih pa zagledali, so zbežali domov.
Ženam so se hvalili, da so Francoze nabili. Ko so prišli francoski vojaki
v trg, so ljudje poskrili denar in hrano. Pa je rekel sam Napoleon: »Pred
mojimi vojaki so lahko cekini na mizi in ne bo nobeden vzel, niti pogle^
dal, tako so vsi pošteni. Zato je tudi sramota, da stojijo pred mostom
gavge (vislice).« Vojaki so jih podrli. Od takrat ni več vislic za mostom
sv. Janeza, ki je bil tedaj lesen, sedaj je pa zidan.
13
a) Skrivači. Iblajtarji so jih lovili, da bi služili cesarja. Kadar so
se iblajtarji bližali vasi, kjer so bili skrivači, so ljudje vpili: >Prašiči so
ušli, pojte prašiče lovit!« Ta čas so se skrivači umaknili v les. Nek
skrivač je pesem zložil:
b. Nedeljo vsako jutro
je v cerkvi božja čast,
jaz pa po gmajni hodim
sem žalosten ta čas.
Zdaj pa pojdem sam v Ljubljano
tud če pridem glih pod meč.
c) Iblajtarji so hodili po vaseh tudi zaradi tobaka. Možje so imeli
po dve mošnji; v eni je bil pravi, v drugi pa hrvaški. Iblajtarji so rekli:
»Pokaži!« — pa je pokazal prvo mošnjo, drugo je pa skril. Hrvatje so
prinesli tobak v listih, nato so ga pa sami narezali. Tudi zaradi soli so
hodili iblajtarji po vaseh.
d) Spomini na tlako. Na tlako je hodil oče, ko je bil petnajst let star.
Nositi so morali steljo iz Žrnovca. Naredil je butaro, si jo dal na rame,
potem je pa padel. Valpet ga je usekal z bičem, potlej je pa hitro nosil.
Valpet (ukaznik) je pobiral desetino kar iz kozolcev. Na tla je zmetal
snope žita. Tisti kmetje, ki so se »fajn« držali so ga pa nabili, ker se je
žito kvarilo.
Stara mati so mi pripovedovali, da so šli posekati rajkel na grašča-
kovo. Prišel je berič (brič), jih ozmerjal in zapisal. Nato so bili mati
s sinčkom Antonom štirinajst dni zaprti na ortneškem gradu.
15
Antonov atek so pripovedovali: Ko je bila še tlaka, je prišel ukaznik
in rekel kmetom, da morajo hitro posaditi fižol. Možje so izkopali veliko
jamo, vanjo vsuli ves fižol ter jamo zakrili s prstjo. Ko se je valpet vrnil
in vprašal, kaj je s fižolom, so mu pokazali jamo — »nti, saj si hotel da
hitro vsadimo!
222
Nekaj narodoDIsnih drobtinic
16
Stara mati so mi povedali tole pravljico:
Sveti Anton je imel kravico, po imenu Šavrioo. In ta kravica, Šavrica
ni imela ne volička, ne telička in sv. Anton je bil hudo žalosten. Cez se-
dem let je kravica Šavrica dobila dva telička, oba volička, ki sta po sre-
brnih parkeljcih hodila in zlate rožičke nosila. Sv. Anton se je zahvalil
Bogu in molil, da bi volička zdrava ostala in mu vegele uree delala. Pa je
o teh voličkih zvedel hudobni grajščak in zahteval, da mu pripelje oba
volička v grad. Sv. Anton je bil hudo žalosten, ko je peljal volička pred
grajščaka. Grajščak je zadovoljen gledal volička in pravi: Volička sta
moja. Sv. Anton pa prosi in moleduje in reče: Ne dam jih, voliča sta
moja. Grajščak se zasmeje: No, sv. Anton, če bosta voliča do noči pojedla
poln skedenj sena, potem sta voliča tvoja, če ne, sta voliča moja in tudi
tebi se ne bo dobro godilo. Sv. Anton pelje voliča ves žalosten v skedenj,
do vrha poln sena in slame. Voliča sta začela hrustati, sta hmstala, proti
večeru sta slamce iskala. Vesel pravi sv. Anton graščaku : Voliča sta
moja, sta vse pohrustala, sta slamce iskala. Graijščak pa pravi: Ne,
sv. Anton, voliča bosta moja. Pelji jih k jezeru, ki stoji ob gradu. Ce
bosta voliča do noči popila vso vodo iz jezera, sta tvoja, če ne, sta moja.
Spet pelje sv. Anton žalosten in nejevoljen voliča k jezeru. Voliča sta
pila, pila, pila. Proti večeru sta voUSä mukala, sta lužce iskala. Sv. Anton
vesel pelje volička pred grajščaka in pravi: Zdaj sta voliča moja. Pa se
zasmeje hudobni grajščak in pravi: Še ne, sv. Anton, voliča bosta moja.
Ce pa mi jutri ob sončnem vzhodu peljeta vso mojo grajsko gospodo in
služničad na vrh hriba in brez nevarnosti pripeljeta voz na vrh in nazaj,
potem sta tvoja, če ne bosta moja. Drugo jutro so se vsa grajska gospoda
in služničad vsedli na velik lojtrni voz in sv. Anton je vpregel volička.
Volička sta peljala, vlekla-, vlekla v hrib. Volička sta začela stokati, sto-
kati, jarmiči so začeli pokati, pokati. Jarmiči so se strgali in voz je
zdrvel v dolino z vso gospodo in grajščakom in zgrmel v prepad. Birič
pa je na sori sedu, pa mu je pregelj v rt smuknu. Tako je sv. Anton rešil
svoja volička, ki sta po srebrnih parkeljcih hodila in zlate rožičke no-
sila.
17
Rakuž. Moja mati mi je pripovedovala tole zgodbo: Fantički so
večkrat hodili ponoči v loge lovit rake, kajti takrat se pasejo v travi.
V logah namreč teče potok, ki ^e bil nekoč poln teh živali. Fantički so
vzeli s seboj košaro in so pobirali rake. Naenkrat so zagledali velikan-
skega raka, vrgli so ga v košaro in se napotili domov, češ, da je plena
dovolj. Ko so dosegli gozd, pa so zaslišali od potoka sem strašen glas:
Dajte rakuža nazaj! Ucvrli so jo po gozdu navkreber in tedaj je drugič
zaklicalo še strašnejše: Dajte rakuža nazaj! Se niso ubogali in so' bežali
naprej, rak-velikan pa se je premetaval v košari. Tretjič je zavpil glas
223
Stane Mikuž
tako močno, da so hoje zatrepetale: Dajte rakuža naza-a-j! Sedaj so od-
vrgli košaro v praprot, brez sape pribežali v vas in se poskrili po kozol-
cih. Poslej se ni noben fantiček več upal ponoči loviti v logih rakov.
18
Pesem o Mariji romarici. (Feia so jo dekleta v šoli okoli leta 1930,;
Marija gre na božjo pot
v Jeruzalem na božjo pot.
Na rokah nese Jezusa
Oj Jezusa zveličarja.
Srečala jo je deklica
tud lepa mlada romarca
Marija jo je vprašala
al bi kaj nesla Jezusa?
Za nič ne nesem Jezusa,
saj vidiš, da sem vsa šlarasta.
Marija gre na božjo pot
v Jeruzalem na božjo pot
Na rokah nese Jezusa
oj Jezusa zveličarja.
Srečala jo je deklica
tud lepa, mlada romarca
Marija jO' je vprašala,
al bi kaj nesla Jezusa?
Za nič ne nesem Jezusa
Saj vidiš, da sem vsa zidana.
Marija gre na božjo pot
v Jeruzalem na božjo pot
Na rokah nese Jezusa
oj Jezusa zveličarja.
Srečala jo je deklica
tud lepa, mlada romarca
Marija jo je vprašala,
al bi kaj nesla Jezusa?
Prav rada bi nesla Jezusa
pa vidiš, da sem vsa umazana.
Bi rokoe mu pomazala
pa bi se mu zamerila.
Marija jo je vprašala
kaj boš za to zahtevala.
Nič drugega ne daj mi ti
kot moji duši sveti raj.
Ta prvi bom dal velik zlata
velik zlata, velik srebra
po smrti pa bo v peklu doma.
Ta drugi bom velik blaga
velik dobrin tega sveta
po smrti pa bo v peklu doma.
224
Nekaj narodopisnih drobtinic
Ta tretji bom dal velik otrok
velik otrok, velik nadlog
po smrti pa bo gledala
preljubega Zveličarja.
19
Pesem o Urški, najlepši nunci kloštrski
I
Stoji, stoji tam samostan
in notri je dvanajst deklet
najlepša pa je Uršika
najlepša nunca kloštrska.
II
Urška skoz okno gledala
zlat prstan z roke snemala
pod oknom fantič je oral
je dobro deteljo sejal.
III
Je drobno deteljco sejal
in Urški je tako dejal
ah Urška pojdi ti z menoj
za eno ureo pojd domov.
IV
Urška prosila je domov
za eno ureo al pa pol
za eno ureo al pa pol
bi Urška rada šla domov.
V
Ta velika nunca jo svari
le molči, molči Urška ti
le molči, mo/lči Urška ti
najlepša nunca v kloštru si!
VI
Kaj ste me dali v klošter zdaj
ko sem že stara sednajst let
ko sem že stara sednajst let
ko sem spoznala kaj je svet.
VII
Mar bi me dali v klošter svet
ko sem bla stara sedem let
ko sem bla stara sedem let
, k še nisem vedla kaj je svet.
13   Slovenski etnograf 225
Stane Mikuž
VIII
Urška prijela je za meč
zabodla si ga je v srce
zabodla si ga je v srce
in rekla je besede te.
Le tee, le tee rdeča kri
na vse te mlade zdaj ljudi
na vse te mlade zdaj ljudi
da mene s kloštra ne pusti.
20
Pesem, ki jo pojo pri mrliču, če je fant ali dekle (okolica Sodražice)
1
Če bo on za taboj hodil
bom zagradil krog in krog
hudga sultana bom kupil
da bo lajal vse povsod.
2
Zjutraj doli ob potoku
dekleta stikajo glave
bog ve al kropit ga pride
al jo mamca ne puste.
3
Mamca, mamca le pustite
da ga z vami grem kropit
saj ne bodem tam jokala
hočem vam se pokorit.
4
Ko na odru ga zagleda
kako bled mrtev leži
plane k njemu, ga objame
zjutraj dvema zazvoni.
21
Pesem o študentu, ki je hotel obiskati očeta, pa ga je zamedlo in je
zmrznil. Zložil in uglasbil jo je njegov oče, ki je bil cerkovnik m hkrati
učitelj v Loškem potoku.
1
Bil v beli sem Ljubljani
in študiral sem od lani
prav obnašat sem se znal
vodil sem prijatelje k nam.
2
Dobil sem pismo od očeta
da je ljubezen staršev vneta
me z Ljubljane pot pelja
na praznik svetega Jožefa.
226
Nekaj narodopisnih drobtinic
3
Na Gori so me ustavljali
in tako so mi dejali
Naj ne hodim čez gore,
ker so burje tam strašne.
4
A ljubezen do očeta
poslušala ni nasveta
pojdi brate obiskat
in očeta vezevat.
5
Strašna burja je pihala
in s sneg'om je vihrala,
da mi zmeša vso glavo
in zaidem pot strašno.
6
Kje ste fantje in dekleta
ki imate moja leta
pridte meni na pomoč
to bo moja zadnja noč.
7
Bratci in sestrice moje
kličem vas iz groze svoje
pridte meni na pomoč
to bo moja zadnja noč.
8
Očka vi mi odpustite
mamca vi mi križ storite
to bo moja zadnja noč
pridte meni na pomoč.
22
Svatovska pesem, tudi iz okolice Sodražice:
O preljubi svatje vsi
skupaj smo se zbrali
da veseli ohcet bi
skupaj praznovali.
: (Pozdravljeni — živeli
ohcetni!) :
O preljubi ženin ti
le poglej nevesto
kak lepo pri teb sedi
ti ji bodi zvesti!
:(Lepa je, hišna je
pa tvoja je!):
O preljuba nevesta ti
le poglej ga ženna
kak lepo pri teb sedi
bodi ga vesela!
:(Ne žaluj, ne caguj,
ree saj si muj!) :
23
Nove prilike v 19. stoletju so našle odmev tudi v ljudskih zabavlji-
cah. Ulčarjev po domače, iz Slatnikov, je takole krožil:
Nova mera, nova vaga
tu se men strašnu feržmaga
literca in kilogram
tega jaz nč ne poznam.
15»
227
Stane Miknž
Prišle 90 Še te novice
da bodo še manjše žlice
če grem kaj v štacuno
moram vse prej preračunat
ker me ta nevšečni brat
hoče zmerom ogoljufat!
24
Na Slemenih se je ohranilo nekaj spominov na znanega ponareje-
valca denarja Prelesnika. Mudil se je pri Brinščku na Podpoljanah in pri
Oblaku iz Grabna, kjer je delal denar. Oglasil se je tudi pri Matevževih
na Prappočah ter zahteval, naj ga zaklenejo v klet, toda so ga odpodili.
S ponarejenim denarjem je hodil na štajersko nakupovat prašiče, ki jih
je nato prodajal v Trst. Star mož z Briiovišče je zložil tole pesem:
Kaj bi Stajerc počel
če b Krainjca ne blo
bi moral doma klati
>a v dim obešati —
¦Coi mu pokaže dnar
proda dva za en par
se da goljufati
kranjskemu brati.
Zusammenfassung ]
EINIGE VOLKSKUNDLICHE BEITRÄGE I
Der Verfasser voröffentlieht Material, das er in der Rügellandschaft Sie- ;
mena, östlich von Veliice Lašče in Unterkrain, von seiner Mutter und andern
Erzählern gesammelt hat. \
Unter den Liedern sind vertreten Trinklieder (Nr. 1, 2), erzahlende Lieder \
(Nr. 18, 19), Lieder hei der Totenmache (Nr. 20, 21, andere Gelegenheitslieder Î
fAV. 23, 24) und ein Hochzeitslied (Nr. 22). Zmei ursprünglich erzählende Lieder i
sind schon halb in Prosa übergegangen (Nr. 3, 16). Unter der Prosa finden mir j
Sagen von Hexen (Nr. 4 b-e), vom Blutigen Schenkel (Nr. 6 a), von den Schlick- i
salsfrauen ^rojenice« (Nr. 11 c), von einem Herrn der Krebse, »ßafcuz« genannt \
(Nr. 17), vom zehnten Bruder (Nr. 9 a), von der Wilden Jagd (Nr. 9 b, 10), vom ;
Alpdrücken (Nr. 7 a), von Gespenstern und Erscheinungen (Nr.6d, 7 b, 8), von j
Erinnerungen an die Franzosen (Nr. 11 g. 12), die Fronarbeit und verschiedene \
andere geschichtliche Ereignisse (Nr. 11, 13—15). Schliesslich noch einige Nach- \
richten von Krankheitsheilungen in früheren Zeit (Nr. 4 a, 5 b). i
228