Jure Jakob
Pesmi
Štirje poskusi za dvojino
1.
Pridi z golimi sencami pridi temna med poletnim drevjem sklonjenim z vonjem v stopinjah pridi da me bo vleklo kot žival v čredi pridi z vencem ali brez z bršljanom v ožilju ali z lovorom v očeh
pridi nama v kri ki ji jo spuščava v čakalnici razdalje pridi zadnjič
če že nočeš priti prvikrat 2.
Nežno me odlomi kos kruha in me použij
globoko v tebi te bom čuval in pestoval najine drobne klice nežno me čuti in sleci tenko skorjo z vzhajajočega trebuha
pripravljen sem da si postrgaš po prepokani lupini in iz belih opeklin zamesiš nove hlebce
L
I
TERATURA
5
ki jih boš s črnilom povila v papir kamor sva se izlistala za hip
potem se zbriši kakor se briše sipina v nove gube molka se zvrtinči nežno bela moka s pripravljenostjo kvasa ki je ostal v tebi
3.
Pod kožo krvavijo žile
prisloni se in čuti
kako je če si
prekrvavljeno
vase uvozlan
prisloni in poslušaj
oddaljevanje rečnih strug
poslušaj ledenike ki se lomijo
v rdečo skoijo
vse pod kožo vse
nevidno me poslušaj
ko ti govorijo kaplje
tekočine
kje si ko ti sikajo nemočno pod povrhnjico krvavitve ki te odnašajo na mestu
sva
pod kožo se nama dogaja pod lupino se sipljeva ko si prisluškuješ ti grmi kot slap na kateri strani sva prekrvavljeno vase uvozlana kri
6	LITERATURA
4.
Ujetnik
v ujetnikovem jeziku
hrapavo meso se liževa po straneh
med stenami jezika
prasketajo zublji
s katerimi jetnišnica boža
po prostorih svojih dvojnih sten
kjer si redki nepobegli ujetniki
z ustnami sesamo ključe
da so mehki voljni voskavi
v čakanju ko se razmika čas
jih predamo redkim novim
žilam ki jih čaka vosek v ključu
in rastemo potešeni z veliko žejo
ker je vosek kakor voda večen in vsepovsod
najbolj
v ujetnikovi kapniški ujetosti
Dvakrat izdvojena
V tišini sva, dva, vedno dva.
Zdi se, kot da je oddaljenost čudna glasba,
ki spi v šibko pleteni glavi prostora,
in čas je počasi, skozi zobe, momlja.
Sliši se kot približevanje, toda v resnici
se ne bliža: gosti se.
Ko stegnem roko proti njej,
mi zavalovijo žile in zaprosijo, naj se umakne,
morilsko dišim. Zato se bojim nežnosti,
ki mi jo vleče iz kotičkov oči, upeijenih vanjo.
ITERATURA	7
Grozno je, ker ona ne ve, ker nihče ne ve. Razen diha, ki je ločen od pljuč, diha, ki drži šivanko, zalesketano med ljudi, da bi oznanjalo žalost in mirno upanje, trdo skrito v redke vbode.
Vrata se zapirajo in trkanje v stari uri,
Vzidani v nas, duši svoj odmev. Ves napor,
ki me svetli, ko padam, je trganje
mesa s kosti, da se sprostijo pojoči
curki medenine, nastrgane skoz čas.
Medene snovi, ki v strasti zvija kače,
ki levom razširja potne pore
in ki v sebi grize prah sonca,
tega božjega izgubljenca.
Napor dihanja, ki ubija tako dolgo,
kot je dolgo življenje. Ki tiša
zaljubljene premike krvi in se oprezno
plazi skozi zamolčana vprašanja, skozi trepalnice
nad voščeno belino beločnice, razlite.
Ki pljuča zaobljublja škrgam
in naju vodam, iz katerih
sva se dvakrat izdvojila
in ki sva jih morala, morala
popiti.
8	LITE
R
A
TURA