263
Obrtnija.
Ali pridejo posojilnice tudi na boben?
Spisal Ivan Lapajne.
Naj se nikdo ne čudi, ako govorimo o smrti naših posojilnic, ki so večinoma komaj v plenicah še. Če tudi pri denarnih zavodih ne velja pesniški izrek: „Kar se rodi, smrti zoria, v endar jetreba tudi na to misliti, kdaj
in kako se utegnejo naše posojilnice razrušiti, ali bolje rečeno, na to je gledati, da se ne bi porušile. Ali je mar to tako lahko? Nikakor ne! V normalnih razmerah je zelo težko, denarni zavod osnovati. Kedar je pa enkrat ustanovljen, ga je v normalnih razmerah še težje razdreti. Pri Slovencih se tudi ni pripetilo, da bi se bil denarni zavod porušil. Pa vsaj tega tudi ne želimo. Kako nas še zdaj, ko je že četrt stoletja minolo, peče, da se je bila zavarovalna banka „Slovenija" za nas Slovence tako sramotno podrla. No, hvala Bogu, od takrat ni bilo več sličnega zavoda, ki bi bil prišel v kcnkurs. Doživeli smo sicer pred nekaterimi 10 leti, da se je bila razšla nekaj let obstoječa posojilnica na Gorenjskem. Toda pri tej ni nihče škode trpel. Denar je bila v posojilnico največ le ena oseba utaknila, in to ga je čez leto dni ali koliko časa že zopet odtegnila, pa se je likvidacija te posojilnice kolikor le mogoče enostavno izvršila. Občutljivejša je znabiti za prizadete člane likvidacija neke posojilne zadruge na Primorskem, ki je lani redno poslovanje ustavila ; pa tudi pri tej ni čuti, da bi bili upniki kaj izgubili; znabiti še udje ne bodo veliko prizadeti. O novih likvidacijah naših denarnih zadrug pa ni slišati nikjer na Slovenskem, in tako se bode „Tagespoštino" škodoželjno prorokovanje o bodočih podrtijah nekih slovenskih posojilnic na Štajarskem izjalovilo.
Vendar moramo Slovenci ipak previdni biti. Če nam od 150 posolilnic, kolikor jih skoro štejemo, le ena to sramoto učini, da „krido" naredi, nam s tem večjo britkost učini, kakor jo je bil svetopisemski izgubljeni sin svojemu očetu; kajti oče je bil tega sina zopet našel, polomljeni denarni zavod se pa ne da več uravnati; kajti te je hudournik, povodenj, ki razdira mostove, dere bregove in dela sploh grozno škodo.
V  svarilo povemo naj iz statistike avstrijskega po-sojilništva, da so drugod v Avstriji večkrat slučaji likvidacij in konkursa pri posojilnicah.
V  22 letih se  je v Avstriji   4490  posojilnic regi-strovalo, toda  tudi   830 razšlo.   Od  teh 830 jih   je re 739 likvidiralo, t. j. prostovoljno razšlo. V 91 slučajih pajebilkonkurs.
Kako so se ti konkurzi vršili in izvršili, koliko so udje, koliko upniki izgubili, o tem seveda molči statistika; o tem govore le sodnijski akti. Da so ti žalostni, to je lahko razumeti. Kaj je provzročilo konkurs, si lahko le mislimo. Bila so gotovo izneverjenja, goljufije, pomanjkljivo knjigovodstvo, napačna pravila, ki so morebiti dovoljevala, da so odborniki tudi na posodo jemali ali poroki bili ali celo oboje itd. Znabiti je bil ta in oni zavod le v rokah in oblasti ene osobe; morebiti se drugi odborniki za zavod nič brigali niso. V nekaterih slučajih ni bilo nič nadzorstva; v mnogih slučajih se je teh in enakih grehov več nakupičilo. Zato svarimo vse upravnike slovenskih denarnih zavodov, da so vselej in proti vsem previdni, delavni in v denarnih rečeh do skrajnosti ne-zaupni. Potlej se ni bati, da bi prišla slovenska posojilnica na boben.