Glasilo Jugoslovanskega obrtništva Dravske banovine Lastnik: Poverjeništvo za izdajo lista „Obrtnik" (Lovro Pičman). Uprava: Ljubljana, Ilirska ul. 15. Naročnina znaša: za celo leto .... 50'— Din za pol leta............15'— „ posamezna številka . . 1'50 „ V slogi in edinstvu vsega Jugoslovanskega obrtništva ie uspeh! Uredništvo: Ljubljana, Borštnikov trg 1. — Odgovorni urednik Mihelčič Ivan. — Rokopisov ne vračamo. — Nefrankiranih dopisov ne sprejemamo. — Oglase zaračunamo po ceniku. — Ponatis člankov dovoljen le z dovoljenjem uredništva. Leto IB. Ljubljana, dne 21. julija 1933. Štev. 14. Pomoč Trbovljam Društvo jugoslovanskih obrtnikov za dravsko banovino v Ljubljani s svojimi podružnicami širom naše banovine poziva tem potom vse svoje članstvo in prijatelje, da takoj po svojih močeh podpro akcijo podružnice D. J. O. v Trbovljah, pod katere okriljem je ustanovljen socijalni odsek, katerega naloga je, da podpira najpotrebnejše družine obrtnikov in rudarjev. Ni potrebno še posebej naglašati, da trpe vsi stanovi v Trbovljah pod težo krize, osobito pa rudarji. Na stotine rudarjev in njih družine, kakor tudi obrtništvo trpi pomanjkanje. Številne družine pa danes gladu je jo in njih deca trpi največje pomanjkanje. Strahotno se širi po vsej trboveljski dolini jetika in vse to radi pomanjkanja. Rudarska deca je brez potrebne obleke, perila in obuvala. Osrednji odbor D. J. O. v Ljubljani poziva in apelira na sočutje in usmiljenje ter prosi zavedno obrtništvo, ki je organizirano v D. J. O., da podpre akcijo, ki si jo je nadela podružnica D. J. O. v Trbovljah, najsi bo to z denarjem ali z rabljenim oblačilom. Uspeh te pomožne akcije ne bo v čast in zaslugo samo podružnici D. J. O. v Trbovljah, temveč celokupnemu obrtništvu, ki mora pokazati, da ni pozabilo v najtežjih urah, ki jih danes bije naš rudar, temveč ga je podprlo tedaj, ko je bil on obupan v boju za svoj obstanek. Pri vseh podružnicah D. J. O. naj se takoj osnujejo, kjer še ne obstoje, socijalni odseki in naj v svojem okolišu organizirajo nemudoma pobiranje prostovoljnih prispevkov v korist „obrtniške pomožne akcije** pomoči potrebnih obrtnikov in rudarjev v Trbovljah in okolici. Nabrana darila naj se pošljejo do 30. julija 1933 podružnici D. J. O. v Trbovljah (predsednik Josip Kocjan, pekovski mojster). Naj ne bo nikogar, ki bi to prošnjo, klic uboge rudarske dece, odklonil! Pomagajte rudarjem, svojim bratom! Kdor hitro da — dvakrat da! Podprite pomožno akcijo D. J. O. podružnica v Trbovljah! OSREDNJI ODBOR D. J. O. V LJUBLJANI. Darove sprejema: Osrednji odbor Društva jugoslovanskih obrtnikov za dravsko banovino v Ljubljani, Borštnikov trg l./I. Podružnice: V Mostah, na Viču, v Logatcu, v Žireh, na Bledu, v Laškem, v Celju, v Mariboni in v Dravogradu. Pripravljalni odbori: v Kranju, na Vrhniki, v Bohinjski Bistrici, v Radečah pri Zidanem mostu in v Žalcu. Naši hrvatski tovariši Razumljivo je že samo po sebi, da moremo tako nazvati tovariše obrtnike, ki so združeni v Savezu hrvatskih obrtnika, kateri je nedavno proslavil svoj 25 letni jubilej obstoja, kar pomeni za razvoj in napredek Hrvatskega obrtnika pomembno činjenico, ne samo v stanovskem pogledu, temveč v javnem življenju sploh. Da smo mi slovenski obrtniki, ki smo združeni v „DJO“ in ki se zbiramo pod okriljem našega „Obrtnika** prijatelji in enakovredni tovariši hrvatskih obrtnikov je dejstvo, ki smo ga že večkrat praktično dokazali, ker vemo, da je le v slogi in edinstvu vsega jugoslovanskega obrtništva mogoč uspeh in napredek. Prav zato nas ni preveč presenetil daljši uvodni članek v zadnji številki zagrebškega „Obrtničkega Vjesnika** pod naslovom „Naši slovenski drugovi**, v katerem pisec povsem pravilno prikazuje obrtniške razmere v naši banovini. Ne moremo in pa ne smemo preko dejstva, da se ne bi v par vrsticah dotaknili članka samega, ki je napisan za hrvatsko obrtništvo in ostalo javnost, da s tem informira čitatelje o razmerah v dravski banovini. Priznanje, da pomeni naše „DJO“ isto za obrtništvo dravske banovine, kot SHO na Hrvatskom je priznanje našemu stvarnemu delu med obrtništvom, kajti doslej je organizirano v okrilju DJO že nad 10 društev, mnogo pa je pripravljalnih odborov za ustanovitev novih društev. Člankar nazorno prikazuje borbo, ki jo bijemo upravičenim potom za dosego svoje obrtniške zbornice. Podrobno navaja način borbe nasprotnikov našega pokreta, ki so uspeli s pomočjo neobrtnikov odvzeti našemu pokretu tisk in organizacije, v katerih imamo zakonito pravico še danes edinole mi (Zveza obrtnih zadrug itd.). Z momentom pa, ko so se nam odvzela vsa dovoljena in naša sredstva, se je pričela borba, ki je izzvenela v to, da smo si ustanovili naše društvo jugoslovanskih obrtnikov, ki raste in nadaljuje delo prejšnjih, nam odvzetih svobodnih obrtniških organizacij. Dobesedno prinašamo konec članka, ki se glasi: Danes obstoje posebne zbornice v Zagrebu, Beogradu, Skoplju, Sarajevu, Osijeku, Banjaluki in Splitu, kot rezultat složnega dela in enakih potreb našega obrtništva. Pa kaj so naši slovenski obrtniki zares nekaj drugega, kot mi drugi. Mi prav radi priznamo slovenskim tovarišem, da so v mnogočem naprednejši ali njihovi interesi ne morejo biti nasprotni našim in onim iz ostalih delov države. Mi bi do nekje razumeli to stališče, kadar bi ga delili vsi slovenski ‘tovariši; ali ko pazno zasledujemo veliko število zborov, ki jih je imel tovariš Pičman v raznih kra- jih, smo se prepričali, da je povsod ali z veliko večino glasov ali soglasno dobil izjave za posebno obrtno zbornico. Torej se ne sme slovenski obrtniški pokret presojati po pisanju gotovega dela neobjektivnega tiska, kateri hoče zakriti resnico. Slovenski obrtniki so danes z nami v isti liniji. Oni zahtevajo svoje posebne zbornice in oni jih morajo dobiti. Oni hočejo plebiscit, ali ne tak, kot se to na drugi strani želi. Oni lojalno zahtevajo, da plebiscit izvede obrtni odsek ljubljanske zbornice ali samo v tem slučaju, če bodo v njem enako zastopani pristaši ene in druge struje. Torej lojalna zahteva in poštena, čeprav mi mislimo, da je tudi to nepotrebno, ker Slovenija ni ničesar drugega, kot ostale pokrajine pa je treba tudi vprašanje zbornic tudi v Sloveniji tako rešiti kot v celi državi. Nimamo mnogokaj pristavljati, kajti našim čitateljem je že itak vse do podrobnosti znano. Rečemo le eno kot člankar pravi v uvodu svojega članka, da smo s pridobitvijo splitske obrtne zbornice dosegli še mnogo več impulza za dosego naših pravic. Naša borba je poštena m pravična in smo tudi zelo hvaležni bratom Hrvatom za njih moralno podporo v našem boju. „Slovenski drug**. I. K.: Dvojim mera Obrtniki smo iz časov pred vojno vajeni dvojne mere, čeprav je tedaj temeljila razlika med posameznimi obrtniki na različni nacijonaliteti. Toda v zadnjem času moramo tudi pri nas ugotavljati dvojno mero. Obrtniki se dele v dve skupini. V one, ki zagovarjajo ločene in one, ki so za skupne zbornice. Za one, ki so za skupne, je vedno nekje pripravljen večji kos kruha kot za druge. Skoro pri vsaki priliki se pokaže, kako se kakšno uradno dejanje, pri katerem so prizadeti pristaši ločenih zbornic, zavlačuje. Dvojna mera! Toda en tak primer hočemo tudi ob tej priliki dokazati. Zadruga brivcev, frizerjev itd. je imela 24. aprila svoj redni občni zbor z dnevnim redom novih volitev. Običajno so bili ti redni občni zbori že veliko preje, toda letos so imeli svoj poseben namen in je bilo važno, da so se vršili pozneje. Pri tem občnem zboru sta bili dve kandidatni listi, na eni g. Dorčec na drugi pa g. Kosec ml. kot nosilca. Zmagala je lista g. Dor-čeca, kateri je dobil 34 glasov, g. Kosec pa 30, 4 glasove so razveljavili, ker je bilo napisano samo ime Kosec, 7 glasov je dobil Kosec st., čeprav isti ni kandidiral. Obrtnice! Obrtniki! Podpirajte se med seboj in ne konkurirajte ter ne škodujte si po nepotrebnem. Od 81 volilcev ni dobil torej nihče absolutne večine. Toda to ni motilo predsednika okrožnega odbora g. Pristoua, da ne bi izjavil: Volitve so v redu in je izvoljen g. Dorčec. Tudi -skrutiniranje se je vršilo na zelo zanimiv način. Zaprli so se v sobo, g. Pristou pa je bil tako ljubezniv, da je odšel dvakrat iz sobe in skrutina-tar jem prinesel stole, da so lahko pri na-pornem delu sedeli. Skrutiniranje se je vršilo pri zaklenjenih vratih. Končni izid takega skrutiniranja je bil, da je glasovalo 81 članov, glasov pa je bilo samo 8o. Navzoč je bil seveda g. Pristou! Toda vse to ni bistveno, glavno šele pride. Proti občnemu zboru je bila takoj vložena pritožba. G. Kosec je bil sam navzoč, ko se je po telefonu od merodajne oblasti zvedelo, da občni zbor ne more biti potrjen, ker ni dobil nihče absolutne večine. G. Kosec je dobil tudi navodila z zagotovilom, da bo občni zbor razveljavljen. To pa najbrže radi tega, ker je kdo sklepal, da je g. Kosec pristaš skupnih zbornic. Istočasno je dobil namreč navodila za ponovni občni zbor, da se bodo člani izrekli še enkrat o sistemu zbornic. Pri prvem je bil namreč soglasno napravljen sklep, da brivci žele ločene zbornice. Po takih pozitivnih informacijah je vložil g. Kosec pritožbo. Toda do merodajnega funkcijonarja ni mogel priti 27. aprila, ker je bil isti dan občni zbor SPD. Za ta občni zbor je bilo treba sestaviti referat. Zato ni bilo časa za obrtnike! Slučajno ima pa g. Kosec precejšne število znancev včlanjenih v SPD, pa je to tudi omenil. Po tej izjavi je bilo mogoče vložiti pritožbo direktno dr. Pretnarju, do katerega je bil takoj mogoč dostop. Do tu je šlo kolikor toliko vse v redu, če seveda izvzamemo veliko dela za občni zbor SPD, ki ga je imel ta dan dr. Pretnar. Toda kaj kmalu so najbrže zvedeli, da g. Kosec ni pristaš skupnih zbornic. Nastale so velike težkoče in zadeva je postala zelo komplicirana. Vsa osporavana dejstva so bila po zapisniku občnega zbora potrjena. Toda koplikacije so pač komplikacije, pa če jih privlečeš za lase, kar ni čudno, saj se prepirajo brivci, pri teh pa dlak ne manjka. Obrtni odsek pri zbornici je nekaj rešil, toda vse v največji tajnosti. Nihče ne sme zvedeti, kaj je s pritožbo, niti pritožnik sam. Mesec dni, pa tudi več je minilo od zasedanja obrtnega odseka, pa nobene rešitve. Ni časa, rešitev leži v miznici, kakega mogočnega gospoda, ki se bori za skupne zbornice. V isti miznici leži tudi več kot leto dni izrek o ukoru načelniku neke zadruge. Toda kaj obrtniki, saj nismo mi radi njih, pač pa oni radi nas. Iz teh dejstev se lahko veliko sklepa, pa se najbrže ne. Branimo se namreč misli, da če bi zmagali pristaši ločenih zbornic na tak način, kot so prijatelji in zagovorniki skupnih, bi se ponovni občni zbor že davnaj vršil. Nepravilno izvoljeni funkcijonarji ne bi mogli vršiti svojih funkcij tako, kot jih v tem slučaju, kajti zadruga funkcijonira v najlepšem redu, da so v redu izvoljeni. Le premislite dragi prijatelji sedaj, kaj se sme in kaj ne. Ljubljana, dne 8. julija 1933. Op ur.: Za vsebino članka odgovarja avtor. Obrtniški sestanek pri Dev. Mariji v Polju. Pod okriljem podružnice „DJO“ v Mostah pri Ljubljani se vrši v nedeljo dne 23. julija ob 8. uri zjutraj obrtniški sestanek v tamkajšnji šoli. Vabljeni vsii obrtniki in obrtnice, da se tega sestanka udeleže polnošteviilno. Na dnevnem redu je tudi razprava o ustanovitvi podružnice ,,DJO“ pri Dev. Mariji v Polju. Naši vajenci (Prosimo cenjene tovariše in tovarišice, da tudi oni zavzamejo svoje stališče in nam svoja mnenija sporoče v objavo.) Stro-kovna komisija za Slovenijo je sklicala za dne 5. t. m. javen shod v Delavsko zbornico v Ljubljani, z dnevnim redom: Zaščita vajencev in njih pravica po obrtnem zakonu. Žalostno in tudi škodljivo je za obrtnika, da se morajo brigati za naš naraščaj in skrbeti drugi. Za vajence se je v tem pogledu zavzela Strokovna komisija, oziroma Delavska zbornica. V ta namen je bil izdelan od strani Delavskih zbornic predlog, kako naj se določi vajencem minimalna odšodnina na podlagi § 267. O. z. Predložen je bil predlog, že preje je stopil v veljavo novi Obrtni zakon in predvideva naslednje: § 1. Delodajalec, ki daje učencu za časa učenja stanovanje in hrano, ni dolžan dati v prvem, drugem in tretjem letu nikake nagrade, v četrtem letu pa je dolžan dati 20% plače, določene v § 5. te uredbe. § 2. Delodajalec, ki ne daje učencu za čas učenja stanovanja in hrane, je dolžan dati v drugem letu 40%, v tretjem letu 60%, v četrtem letu pa 80% plače, ki je ugotovljena po § 5. te uredbe. § 3. Delodajalec, ki daje učencu hrano brez stanovanja, mora dati učencu minimalno plačo v višini ene tretjine, a delodajalec, ki daje učencu stanovanje brez hrane, mora dati učencu odškodnino v znesku dveh tretjin iznosa navedenega v § 5. te uredbe. § 4. Ako da delodajalec vajencu obleko in jo ta sprejme, tedaj se zniža učencu pravica na odškodnino za vrednost obleke. § 5. Plača, ki služi kot osnova za odmero odškodnine v smislu § 1. do 3. te uredbe je naj-nižja povprečna zavarovana dnevnica OUZD. Banska uprava bo objavila vsako leto najnižje zavarovane dnevnice, delavskega zavarovanja. § 6. Ta uredba stopi v veljavo z dnem objave v „Službenih Novinah". Predlog pristavlja še: Sicer te odškodnine no bodo kaj visoke, toda bolje je nekaj kakor nič. Zahtevamo samo, naj se to čimpreje uveljavi. Ta predlog je v nekaterih pogledih na mestu, po drugih pa zopet ne. Upravičeno je mnenje, ki pravi, da je učna doba vajenca nekak študij v praksi in da se učencem po šolah tudi nič ne plača. Res je tudi, da 'nekateri mojstri (toda ti so redki) vzgajajo vajence še vedno po starih, danes škodljivih metodah. Vajenca se mora smatrati kot bolj ali manj spretnega sodelavca v delavnici. Ugovor onih, ki mislijo drugače in pravijo: Tudi jaz sem se moral tako učiti! ne drži več. Nov čas zahteva nove metode. Zelo težko je govoriti danes o odškodninah vajencem. Obrtnik ima malo dela in še tisto mora narediti po skrajno nizki ceni. Večini gre zelo trda za kruh. Odškodnina v resnici ne bi bila velika, ampak zaenkrat o nji ne more biti govora, ker je treba preje razčistiti vsestransko to vprašanje. Zakon jo sicer predpisuje, toda zakon pa predpisuje po drugi strani velike ugodnosti *za obrtništvo pri javnih delih, daje prednosti domači obrti itd. Kadar bodo izpolnjeni tisti paragrafi, ki bodo zaščitili obrtnika in mu dali delo, bo dal rad vsak preudaren obrtnik svojemu vajencu pripadajočo odškodnino seveda po vrednosti in marljivosti vajenca. To je dosti obrtnikov delalo že sedaj. V slučaju pa, da bi se vzlic krizi in plačilni nezmožnosti obrtnika predlog izvedel, bo obrtništvo prisiljeno, odkloniti sprejem novih vajencev in eventualno tudi mnoge odpustiti, kar gotovo ne bi bilo v prid obrtništvu. po uku hrepenečemu naraščaju in narodnemu gospodarstvu. Smatramo za potrebno, da opozorimo obrtništvo tudi na potrebo sodelovanja s pomočniškimi organizacijami, katerim dajo dotok vedno vajenci. Mojster, pomočnik in vajenec delajo skupaj v delavnici, odvisni so eden od drugega in danes so si tudi precej enaki. Pov-darjamo le eno, da nikakor ne smemo pripustiti, da bi se vajenci organizirali politično, kajti tudi šole zabranjujejo v kar so popolnoma upravičene, da bi se vajenec politično najsibo kjerkoli organiziral, ker s tem ni več vajenec in tudi kot tak izgubi karakter, v škodo bi pa to bilo tudi narodu in državi, ker ne gre, da l»i se vajeništvo organiziralo, tako kot si predstavljajo gotove delavske frakcije s čemer hočejo vršiti samo pritisk na delodajalce, v tem primeru na obrtnike. Ne odrekamo pravic, ki vajencem pritičejo, vendar pa moramo dajatve sporazumno rešiti, ne da bi igrali nepoklicani pri tem vloge, predvsem pa obrtništvo odklanja kakršnekoli politične frakcije. Pripomba : Društvo jugoslovanskih obrtnikov na imenovano zborovanje ni bilo vabljeno. Izvedeli smo, da je obrtništvo zastopal g. Rebek. Opozarjamo Strokovno komisijo in s tem vse zainteresirane korporacije, da je Društvo jugoslovanskih obrtnikov najmočnejša organizacija v dravski banovini, ki je razširjena in se razširja po vsej banovini in tudi vredna uvaževanja, zlasti, kadar se odloča o naših vajencih. Nova začasna uprava obrtniške zboru iee v Splitu Na • predlog banske uprave v Splitu in na osnovi čl. 2. uredbe o osnovanju obrtniške zbornice v Splitu z dne 8. junija t. 1. so bili postavljeni z rešenjem g. ministra trgovine in industrije v začasno upravo obrtniške zbornice v Splitu sledeči obrtniki: za predsednika g. Gustav Petrovič, kolarski mojster iz Splita, za podpredsednike gg. Stipo Gojanovič, predsednik Udruženja zanatlija iz Šibenika in Ante