177 2022 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.7(450.361Trst=163.6)(091) Prejeto: 23. 6. 2021 Milan Bufon prof. dr., znanstveni svetnik, Znanstveno raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, SI–6000 Koper E-pošta: milan.bufon@zrs-kp.si Slovenci v Trstu nekdaj in danes: težavno ohranjanje multikulturnosti na robu slovenskega etničnega ozemlja* IZVLEČEK Članek obravnava prisotnost slovensko govorečega prebivalstva v Trstu nekdaj in danes. Po splošnem pregledu oblikovanja slovensko govoreče skupnosti v mestu do leta 1910 se posebej osredotoča na narodnostno strukturo mesta ob koncu avstrijske dobe in kritično presoja rezultate revidiranega popisa iz tega leta na podlagi pregleda originalnih popisnih pol za posamezna gospodinjstva v tradicionalno pretežno slovenskih predelih. Analiza popisnih podatkov dokazuje, da opravljena revizija kljub mnenju italijanskih proučevalcev, da je bila ta Slovencem »pretirano« naklo- njena, še vedno ni zajela celotnega tedaj v mestu živečega slovenskega prebivalstva. V nadaljevanju članek ob kritični presoji obstoječih podatkov o številu tržaških Slovencev pod italijansko upravo podaja avtorjevo oceno o gibanju tega števila v obdobju med letoma 1910 in 2015 ter ključne razloge za izrazito zmanjševanje te nekdaj največje slovenske urbane skupnosti. KLJUČNE BESEDE Trst, slovensko prebivalstvo, učinki političnih transformacij, asimilacija, multikulturnost ABSTRACT SLOVENIANS IN TRIESTE IN THE PAST AND THE PRESENT. A STRUGGLE TO UPHOLD MULTICULTURALITY ON THE EDGE OF SLOVENIAN ETHNIC TERRITORY The article discusses the presence of the Slovenian-speaking population in Trieste in the past and the present. After outlining the formation of the Slovenian-speaking community in the city until 1910, the article turns to the national composition of the city at the end of the Austrian era and critically analyses the results of the revised population census of that same year, based on an examination of original survey sheets for individual households in traditionally predomi- nantly Slovenian areas. The analysis of the population survey data demonstrates that, despite Italian researchers’ in- sisting that it was »overly« biased towards Slovenians, the revision still failed to count the entire Slovenian population living in the city at that time. The article also critically analyses the existing data on the number of Trieste Slovenians under Italian administration and provides the author’s evaluation regarding the movement of this number between 1910 and 2015 and key reasons for the sharp decline in what was once the largest Slovenian urban community. KEY WORDS Trieste, Slovenian population, impacts of political transformations, assimilation, multiculturality * Ta prispevek je bil pripravljen v okviru nacionalnega raziskovalnega programa ARRS P5-0409 »Razsežnosti slovenstva med lokal- nim in globalnim v začetku tretjega tisočletja« na Znanstveno raziskovalnem središču Koper (ZRS Koper). 178 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 Uvod Trst je verjetno eden najbolj znanih primerov na- rodnostno-političnega »spornega« mesta v Srednji Evropi. Za slovenski prostor in družbo ima še pose- ben pomen, saj je v času oblikovanja slovenske naro- dne identitete v njem živela največja urbana skupnost na Slovenskem. Poleg tega je Trst kot »mejno« mesto v najširšem pomenu te besede zelo priročen »labora- torij« za preučevanje razmerja in součinkovanja med političnimi in kulturnimi prostori ter v tem kontek- stu za kritično presojo ne le procesov in dejavnikov spreminjanja etnično-jezikovne strukture tradicio- nalno multikulturnih urbanih območij, pač pa tudi različnih metodologij, ki se običajno uporabljajo pri narodnostnem opredeljevanju v okviru etnično me- šanih družbenih skupin. Kljub temu ali prav zaradi mednarodnih in internih političnih konfliktov, ki so se v prvi polovici 20. stoletja sprožili okrog »tržaške- ga vprašanja«, je bilo celovitejših obravnav uveljavlja- nja in spreminjanja njegove multikulturne podobe razmeroma malo. Ta prispevek želi to vrzel deloma zapolniti ter kritično interpretirati statistične podat- ke in izdelati nove ocene o zastopanosti slovenskega prebivalstva v Trstu, s posebnim poudarkom na čas od leta 1910, ko je »slovenski Trst« dosegel vrhunec, do danes, ter z njihovo pomočjo problematiko dolo- čanja in ohranjanja slovenske narodne »pripadnosti« v urbanih multikulturnih družbenih okoljih na robu slovenskega etničnega ozemlja. Po krajšem pregledu razvoja mestne narodnostne podobe do leta 1910 članek podaja podrobnejšo ana- lizo podatkov zadnjega avstrijskega popisa na podlagi originalnih popisnih pol za posamezna gospodinjstva, ki jih je avtor za dobršen del tržaških, tradicionalno s Slovenci poseljenih predmestnih predelov pregledal v mestnem arhivu. Tako natančen pregled popisnih rezultatov doslej še ni bil opravljen in je avtorju tega članka omogočil, da preveri postopke in rezultate narodnostnega opredeljevanja tržaškega prebivalstva pred in po reviziji popisa, ki je bila na zahtevo sloven- skega političnega društva Edinost opravljena konec leta 1911. V nadaljevanju je avtor z uporabo metode statistične oziroma demografske ekstrapolacije kri- tično interpretiral še rezultate naslednjih popisov in ocen, ki so v 20. stoletju prikazali tržaško mestno na- rodnostno podobo, ter tako poskušal določiti kasnejši kvantitativni obseg slovenskega prebivalstva v mestu, a tudi prediskutirati rastočo težavnost narodnostnega opredeljevanja v multikulturnih urbanih okoljih. Kratek pregled razvoja mesta do leta 19101 Trst je bil dobršen del novega veka periferno, nepomembno mestece, kakršnih je bilo ob severno- 1 Ta pregled je splošno informativnega značaja in se večinoma naslanja na oris »slovenske« podobe mesta, ki ga je avtor član- jadranski obali vzhodno od Benetk kar nekaj. Šte- vilo tržaškega prebivalstva je zaradi različnih vojnih vdorov, predvsem pa zaradi kužnih bolezni, dokaj nihalo: v 15. stoletju, ko imamo o kraju že nekaj več podatkov, se je to število od začetnih 6000–7000 do konca stoletja razpolovilo in ni presegalo 3000 prebi- valcev niti v začetku 17. stoletja, ko je mesto ponov- no zajela kuga, ki je zahtevala okrog 1500 žrtev. Se je pa ob pričetku novega veka etnična podoba mesta že strukturirala tako, kakor je bilo značilno za Trst v celotnem avstrijskem obdobju. Iz podatkov iz 15. stoletja je mogoče razbrati, da je bilo med mestni- mi prebivalci Romanov okrog 55 %, Slovanov kakih 30 %, preostalih 15 % pa je odpadlo na druge na- rodnosti, med katerimi so bili najštevilčnejši Nemci, Grki in Judi, ki so se v Trstu pojavili že v 10. stoletju.2 Slovenski element se je na Tržaškem od 6. stoletja dalje uveljavil nekako do črte Nabrežina–Opčine– Katinara–Škedenj,3 medtem ko so neposredno okoli- co Trsta Slovenci strnjeno poselili šele konec 17. sto- letja. O tem priča Ireneo della Croce, ki je leta 1698 v svoji Historia di Trieste takole zapisal: »Pol milje od njega [mesta, op. a.] se ne uporablja druge govorice ali jezika kot slovanščino.«4 Prav temu okoliškemu prebivalstvu je bila zaupana obramba mesta pred zu- nanjimi napadi. Tako je nastal tudi t. i. okoličanski bataljon, ki so ga sestavljali slovenski prebivalci Trstu pripadajočih vasi: ti so uporabljali topove v mestu in se zbirali v cerkvi Madonna del mare, kjer so imeli svojo bratovščino.5 K jezikovnemu in narodnostnemu prebujanju slovenskega prebivalstva v mestu je veliko prispevala reformacija, ki se je v Trstu razvila leta 1523 okrog škofa Petra Bonoma: ta je svojim učencem Erazmova dela razlagal tudi v slovenščini. V njegovem krožku je bil dalj časa (1524–1527, 1529–1530 in 1540–1542) Primož Trubar, ki je v slovenščini pridigal v vseh po- membnejših tržaških cerkvah in s tem pripomogel, da je Trst postal prvo žarišče reformacijske misli na Slo- venskem. Čeprav je bila ta praksa odpravljena nekako po letu 1619, ko je cesar Ferdinand II. v Trst poslal jezuite, ki so s svojimi šolami vzgajali novo, papežu ka izdelal za Krajevni leksikon Slovencev v Italiji (str. 67–110). Tekst, ki je izšel leta 1990, je verjetno prvi poskus sintetič- nega prikaza slovenske prisotnosti v mestu in je bil kasneje uporabljen za ustrezno geslo v Enciklopediji Slovenije (1999). Tu ga dopolnjujemo z nekaterimi ključnimi viri, s pomočjo katerih lahko bralec poglobi svoje vedenje o dogajanju v tem času. 2 Čokelj, Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu. 3 Kos, Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje – Trst in okolica. 4 »Mezo miglio distante da essa, non usa si altro idioma, o lingua che la sclava«. Citat je na strani 613 originalnega dela, ki je dostopno na spletni strani https://archive.org. 5 Ta cerkev je stala izven mestnega obzidja severno od nek- danjega tržaškega pristana (Mandracchio ali Mandrachio v ital., Mandrač v slov.). V njej so se zbirali predvsem slovenski kmetje, ki so živeli v neposredni okolici mesta in so tu imeli tudi svoje pokopališče. Prim.: Madonna del mare, un tempio e la sua storia na spletni strani https://quitrieste.it. 179 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 zvesto duhovščino in vladarju zveste uradnike, ohra- njeni viri vendarle kažejo na to, da slovenščina vse do 19. stoletja ni imela položaja družbeno zaznamova- nega jezika in da so jo celo enakovredno uporabljali v javnosti, zlasti pri sodnih obravnavah.6 S konca 17. stoletja se je ohranila tudi slovenska koresponden- ca med koroško plemkinjo, živečo na Notranjskem, in njeno hčerko, poročeno baronico v Trstu.7 Ne nazadnje o enakovrednem položaju slovenskega je- zika v času razsvetljenstva priča družinska zgodba v Trst priseljenega italijanskega trgovca Michelangela Zoisa, ki si je pridobil monopolni položaj pri prodaji kranjskega in koroškega železa v Italijo ter z njim de- dno plemstvo oziroma baronat, in njegovega v Trstu rojenega sina Žige, ki je prevzel očetovo fužinarsko dejavnost na Kranjskem in tam spodbujal slovensko intelektualno rast.8 Mestu je nov zagon nedvomno dala odločba ce- sarja Karla VI., ki je leta 1717 razglasil svobodno plovbo po Jadranu ter dve leti kasneje z ustanovitvijo Vzhodne družbe Trstu in Reki dodelil status svobod- nih pristanišč in s tem povezane carinske olajšave. Nova merkantilna naravnanost avstrijskih oblasti je pozitivno vplivala na trgovinsko izmenjavo z načrt- nim urejanjem cest in mostov v širšem zaledju Trsta, ki je leta 1748 postal središče novoustanovljene mer- kantilne province Primorje. Leta 1731 so oblasti raz- lastile soline severno od prvotnega pristana v Man- draču, ki so segale do današnjih ulic Geppa in Roma, ter jih pričele zasipati. Material so večinoma pridobili kar z izkopi na severnem pobočju Svetega Justa. Med letoma 1749 in 1761 so porušili mestno obzidje in pričeli z gradbeno ekspanzijo v t. i. Novem mestu oziroma trgovskim dejavnostim namenjeni Terezi- janski četrti. V drugi polovici 18. stoletja se je tako postopoma uresničeval načrt razvoja Trsta v glavno morsko pristanišče habsburških dežel: prostocarinska cona je bila s pristanišča na celotno mestno ozemlje razširjena leta 1769 z odlokom Marije Terezije, splo- šno naraščanje trgovske izmenjave pa so povečali z odpravo neenotnega carinskega sistema leta 1775, ko je država pričela graditi sodobnejše komercialne ces- te, ki so pristanišče povezovale z notranjostjo.9 Tako se je pričela tudi demografska ekspanzija mesta: Trst je leta 1735 še vedno štel le 3865 pre- bivalcev, do leta 1754 je njihovo število naraslo na 5780, leta 1765 na 6520 in leta 1775 že na 10.665. Spričo dokajšnje nezanesljivosti tedanjih virov in raznorodnih popisov je natančnejše določanje dejan- skega števila tržaškega mestnega prebivalstva v do- bršnem delu 18. stoletja zelo težavno, saj so nekatere statistike upoštevale le prave meščane (taki so postali tisti, ki so v mestu stalno živeli vsaj pet let), druge 6 Merkù, La presenza, str. 273–291. 7 Merkù, Slovenska plemiška pisma. 8 Kacin, Žiga Zois, Casanova in Trst. 9 Bufon in Kalc, Krajevni leksikon, str. 92. pa tudi t. i. »tujce«, se pravi v mestu bolj ali manj začasno prisotne delavce in priseljence. Tako je popis iz sredine 18. stoletja v Trstu zabeležil okrog 6000 prebivalcev, ob teh pa je v njem živelo še do 4000 za- časnih delavcev in priseljencev.10 Demografski porast so omogočile olajšave, ki jih je mesto nudilo prise- ljencem, ne nazadnje z določilom o verski svobodi, ki je vsem priseljencem omogočalo gradnjo lastnih cer- kva in s tem ohranjanje izvorne kulture. Urbanizacijo opuščenih solin je spodbujal visoki uradnik trgovske intendance v Trstu, baron Franc Henrik Raigers- feld.11 Sredi 18. stoletja so do mesta napeljali nov, svetoivanski vodovod po t. i. Akvedotu, dograjena je bila nova carinarnica, pričeli pa so urejati tudi obmo- čje okrog Ključa oziroma Potoka, ki so ga podaljšali do današnje ulice Ghega in s tem odprli možnost za nadaljnje širjenje mestnih površin. Prav po sloven- skem imenu tega vodotoka se je za »pristne« Tržača- ne, ki so se želeli razlikovati od priseljencev, uveljavilo ime »Triestin patoco«. Novo mesto se je od strnjene- ga, srednjeveškega in nezdravega Starega mesta zelo razlikovalo, saj ga označuje pravilen pravokotni tloris z uniformnimi večjimi zgradbami, med katerimi so nastali nekateri trgi pravokotne oblike, na robu med mestnima predeloma pa trgi nepravilnih oblik kot ostanek delitve zemljišča na pravokotne grude.12 Da je bilo Novo mesto namenjeno predvsem go- spodarskim dejavnostim in potrebam priseljencev, podčrtuje tudi dejstvo, da so bile tu le štiri cerkve, med njimi tri nekatoliške veroizpovedi: srbskopra- voslavna in grškopravoslavna sta bili zgrajeni leta 1753 oziroma 1786, medtem ko so manjšo katoliško Rožnovensko cerkev, ki so jo izven mestnega obzidja postavili že sredi 17. stoletja, leta 1785 prodali evan- geličanski skupnosti. In da se je v ta predel ob drugih priseljencih naselilo veliko Slovencev, priča kar ne- kaj dejstev: načrt za staro cerkev sv. Antona Novega (edino preostalo katoliško cerkev v četrti) je izdelal tržaški Slovenec Vid Kosmač,13 a tudi župniki pri tej cerkvi so bili do konca 18. stoletja, ko so cerkev pre- uredili in povečali, slovenske narodnosti; poleg tega je bila v Rožnovenski cerkvi leta 1761 ustanovljena Bratoušina Svetiga Kerstjanskiga Nauka Crainskiga v Tersti, ki je obstajala vsaj do leta 1784.14 Povečevanje števila priseljencev je italijanske mestne veljake spod- budilo, da so leta 1776 na tedanjega prvega cesarje- vega guvernerja Zinzerdorfa naslovili zahtevo, naj v mestnih osnovnih šolah poleg nemščine pričnejo po- učevati še italijanski in, sicer ne natančno opredeljen, »ilirski« (slovanski) jezik, z utemeljitvijo, da »narava kraja in potreba trgovine ne dopuščata, da bi bile itali- janska, slovanska ali ilirska govorica pozabljene ... obi- 10 Andreozzi in Gatti, Trieste e l‘Adriatico. 11 Bobič, Jeffrey Raigersfeld, str. 210. 12 Bufon in Kalc, Krajevni leksikon, str. 89–96. 13 Prelovšek, Arhitektura, str. 311–320. 14 Gl. Scussa, Storia Cronografica, str. 161; Kandler, Emporio e Portofranco, str. 212–214. 180 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 čajni in materni jezik v Trstu ne more biti samo nemški, temveč morata ostati še zlasti tudi italijanski in slovan- ski, saj brez njiju tam nikoli ne bo mogoče trgovati niti se pogajati«.15 Zahteva je bila že naslednje leto ures- ničena, tako da so ne le pri verskih obredih, ampak tudi pri pouku enakovredno uporabljali italijanščino, »slovanščino« (predvsem slovenščino) in nemščino. V tem geografskem, jezikovnem in identitetnem trikotu so se tedaj gibali tudi trgovci iz slovenskega zaledja, kakršna sta bila brata Vodlej (zapisana kot Wodley) iz Kranja, Ljubljančan Dimnik (zapisan kot Dimnig) ter s Kranjskega priseljeni Grošelj (Gros- sel), Demšar (Demsar) in Urbas, a tudi številni drugi, ki so se v Trstu uveljavili s svojo podjetnostjo.16 Opravljene analize mestnih popisov v letih 1765 in 1775 so pokazale, da je bilo v tistem obdobju med mestnim prebivalstvom 51–52 % priseljencev.17 Med ostalim prebivalstvom so avtohtoni Tržačani obsega- li nekaj več kot 43 %, sinovi priseljencev pa okrog 5,5 % prisotnih. Kot izhaja iz zbranih podatkov za ta čas, je največ (21–25 %) priseljencev izhajalo iz Go- riške, okrog 18–23 % iz Ljubljane in Kranjske, 13– 15 % iz Furlanije in Veneta, 10–13 % s Krasa in bliž- nje okolice Trsta, 8–9 % iz Avstrije, 6–7 % iz Istre, 4–5 % iz drugih delov Italije ter 4 % iz drugih delov Hrvaške in Bosne. Iz sočasne analize, ki jo je opra- vil Kalc za leto 1775, pa izhaja, da je večina (skoraj 30 %) tedanjih priseljencev v Trst prišla iz Kranj- ske, in sicer slabih 20 % moških, a kar več kot 40 % žensk.18 Nadaljnjih 17 % priseljencev je v mesto prišlo iz prav tako pretežno slovenske Goriške (19 % vseh priseljenih žensk in 15 % vseh priseljenih moških), medtem ko so ostale bližnje dežele (Istra in Furla- nija) prispevale le po 6–8 % priseljencev. Skupaj se je iz pretežno slovenskega zaledja v tem času priselilo dobrih 45 % oseb, 24 % jih je prišlo iz Italije, 17 % iz pretežno nemških dežel, 7 % iz Hrvaške, prav toliko pa od drugod. Struktura priseljencev je bila z vidika spola zelo neenaka, saj je iz pretežno slovenskega za- ledja prišlo skupaj v Trst kar 60 % vseh žensk in le 34 % moških, iz Italije 16 % žensk in 30 % moških, iz pretežno nemških dežel 12 % žensk in 22 % mo- ških, iz pretežno hrvaškega zaledja 8 % žensk in 6 % moških, od drugod pa 4 % žensk in 9 % moških. Po- datki torej nakazujejo trend, ki bo ostal za Trst zna- čilen tudi v poznejšem avstrijskem obdobju:19 mesto se v bolj poudarjeni obliki izkazuje kot kraj delovnih priložnosti za moške iz širšega italijanskega in nem- škega zaledja, medtem ko se velika večina žensk sem steka iz bližnjega slovenskega zaledja. Posledice tega izvornega spolnega neravnovesja priseljenih prebival- cev so zato za Trst enako značilne in trajne: prihaja do precejšnjega števila mešanih gospodinjstev, v ka- 15 De Rosa, Libro di scorno, libro d‘onore. 16 Verginella, Fragmenti. 17 Andreozzi in Gatti, Trieste e l‘Adriatico. 18 Kalc, Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju. 19 Prim.: Cattaruzza, La formazione del proletariato urbano. terih se slovenski ženski element praviloma (zlasti od 19. stoletja dalje) asimilira deloma k nemški, v še večji meri pa k italijanski, na lokalni ravni dominantni mo- ški komponenti in s tem še pospešuje splošni asimila- cijski proces, ki je v Trstu, kakor da bi bila to predho- dna »mala Amerika«, potekal po izrazitem melting pot načelu in vse priseljence, ne glede na krajevni izvor, vero ali jezik, spreminjal preprosto v Tržačane. Toda pomemben zagon je tržaškemu prometu omogočila zlasti izgradnja Južne železnice leta 1857. Glavna železniška postaja nove proge Trst–Dunaj, ki se je v mesto spustila iz Nabrežine preko Barkovelj, je dokončno mesto dobila onkraj izliva že pokritega Potoka pod Škorkljo ob zgradbah klavnice in ubož- nice. Tu so med cesto za Miramar (grad so pričeli graditi leta 1856) in Proseško cesto nastala skladi- šča, ljudska bivališča in nekatere palače, med njimi tudi okrog leta 1880, ko je bil urejen trg pred postajo, zgrajena palača nečaka oziroma enega izmed dedi- čev Janeza Kalistra (rojen 1806 v Slavini pri Postojni, umrl 1864 v Trstu), ki je svojo prvotno palačo imel na današnji ulici Carducci (takrat Torrente) ter se je v Trstu uveljavil s špekuliranjem in prevzemanjem davčnih zakupov, na račun katerih se je s premože- njem kakih 6–7 milijonov goldinarjev uvrstil med najbogatejše slovenske meščane.20 Sočasno z njim se je med večje slovenske kapitaliste uvrstil Ivan Kozler (1780–1864), ki je bil v Trstu lastnik več hiš ter bil oče znanega slovenskega gospodarstvenika, politika in kartografa Petra Kozlerja.21 Hitro rastoče mesto je namreč nenehno privabljalo podjetnike, investitorje in vse, ki so želeli »uspeti«, železniška povezava pa je, tako kot kasneje avtocestno omrežje, znatno večjo mobilnost omogočila tudi tistim podeželanom, ki so se v Trst napotili preprosto »s trebuhom za kruhom«. V tem času sta tudi obe tradicionalno najbolj za- postavljeni skupnosti, Slovenci in Judi,22 dosegli raz- vojni vrhunec in ga želeli opredmetiti z izgradnjo svojih simbolnih domov, ki sta stala zunaj ožjega mestnega središča: prvi (Narodni dom) je bil dogra- jen leta 1904 na mestu manjše zgradbe na tedanjem robnem Kasarniškem trgu v Novem mestu, drugega (sinagogo) pa so leta 1912 zgradili na še nepozida- nem območju pri trgu Sv. Frančiška.23 Ožje mestno 20 O tem več v: Bučić, Janez Nepomuk Kalister, in Verginel- la, Fragmenti. Glej tudi: Palazzo Kalister na spletni strani https://danieledemarco.com. 21 Verginella, Fragmenti. 22 Prve je ovirala zlasti lokalna italijanska oblast, zaradi česar so se tržaški slovenski narodnjaki vse do izbruha prve sve- tovne vojne izkazali s svojo proavstrijsko držo, medtem ko je druge zapostavljala avstrijska centralna oblast, tako da so se od druge polovice 19. stoletja dalje judovske elite vse bolj približevale prostozidarskemu in liberalnemu italijanskemu iredentističnemu gibanju. 23 Simbolno funkcijo v znamenju preporoda in vzpona obeh omenjenih manjšinskih skupnosti so graditelji želeli podčr- tati še z izjemnostjo obeh zgradb: Narodni dom ni bil le za nadstropje višji od bližnjih stavb, ampak tudi ena najmoder- nejših tedanjih večfunkcionalnih mestnih palač (gl. Narodni 181 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 območje (s Sv. Jakobom) je imelo leta 1869 skoraj sto tisoč prebivalcev, do leta 1910 pa se je njihovo število povzpelo na dobrih 160.000 (od tega skoraj 33.000 neavstrijskih državljanov). Skupaj se je v istem času prebivalstvo v Trstu povečalo z dobrih 115.000 na skoraj 220.000 (od tega skoraj sto tisoč priseljenih oseb), kar pomeni, da se je, bolj kot v mestnem sre- dišču, začelo hitreje povečevati število prebivalstva v tržaškem, dotlej skoraj izključno ali pretežno sloven- skem ruralnem obmestju oziroma predmestju, kakor bomo videli v nadaljevanju te razprave. Vsekakor lahko rečemo, da je Trst okrog leta 1910, tako v po- gledu svojih demografskih in gospodarskih potenci- alov kakor tudi na področju potencialnih nacionalnih konfliktov, dosegel vrhunec. Narodnostna podoba mesta ob koncu avstrijske dobe Socialno in narodnostno podobo mesta v začetku 20. stoletja je, še posebej z vidika priselitvenih tokov v mesto in nastajanja tržaškega mestnega delavstva, dom v Trstu), tržaška sinagoga pa je bila druga največja tovr- stna zgradba v srednji oziroma zahodni Evropi. podrobneje obravnavalo delo Marine Cattaruzza (1979). Po njeni analizi naj bi se izvor migrantov v obdobju 1890–1910 nekoliko spremenil, in sicer tako, da se je pričel zmanjševati tradicionalno pre- vladujoči priliv iz goriškega zaledja (tu se je leta 1890 rodilo 11 %, leta 1910 pa nekaj manj kot 10 % me- ščanov), posebej iz sežanskega, tržiško-gradiškega in goriško-vipavskega okrožja, a tudi priliv iz Kranjske (s skoraj 6 % na 5 %), posebej iz Notranjske, občut- neje pa se je povečal zlasti priliv priseljencev iz Istre (s slabih 6 % na skoraj 9 %), posebej iz sosednje- ga koprskega okraja, in iz drugih držav, predvsem bližnjih območij Italije (z 9 % na skoraj 12 %), se pravi iz Furlanije in Veneta; skupaj je delež drugje rojenega tržaškega prebivalstva s 40 % narasel na 43 %.24 Razlogi za to delno reorientacijo priseljencev iz slovenskega zaledja bi lahko bili naraščajoč pomen Ljubljane kot deželnega in nacionalnega središča, povečan odliv v avstrijsko prestolnico po izgradnji Južne železnice ter povečana stopnja prekoocean- ske emigracije, predvsem v ZDA (ki pa je v dobršni meri potekala preko Trsta). Bolj ali manj se je tudi v tem obdobju ohranila spolna struktura priseljencev, 24 Cattaruzza, La formazione del proletariato urbano. Trst v prvih letih 20. stoletja. Poselitev se je iz Starega in Novega mesta razširila onkraj sedaj pokritega Potoka, kjer se razvijata četrti Stare in Nove mitnice. Z industrializacijo južne obale, kjer sta nastala Arzenal in ladjedelnica Sv. Marka (v desnem zgornjem delu slike), se širi tudi delavska četrt Sv. Jakoba. 182 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 o kateri je bilo že govora, se pravi, da je iz pretežno slovenskega zaledja v Trst prihajalo več žensk, iz pre- težno italijanskega zaledja pa več moških. Čeprav se je to spolno neravnovesje v obdobju 1890–1910 ne- koliko zmanjšalo (med priseljenci iz Kranjske se je delež žensk zmanjšal s kar dveh tretjin na še vedno visokih 60 %, med priseljenci z Goriškega pa s 55 % na 53 %), je ostalo značilno in skladno s tem, kar smo opazili pri obravnavi migracij v drugih »obmejnih« predelih Primorske.25 Iz analize popisnih pol revidiranega popisa iz leta 1910, ki smo jih pregledali v arhivu tržaške ob- čine v obdobju 2018–2020, izhaja, da je bil ob kon- cu avstrijske dobe delež priseljenega prebivalstva iz bližnjega tržaškega zaledja dokaj visok. To še po- sebej velja za predmestne predele, kjer se je tedaj s širjenjem urbanih površin skupno število prebivalcev hitreje povečevalo. Med nosilci gospodinjstev so pri- seljenci obsegali od 40 do 50 %, med temi pa se jih je na splošno največ rodilo v bližnjih krajih tržaškega ozemlja in Krasa (8–13 %), medtem ko so priseljen- ci iz Goriške podobne deleže (7–12 %) dosegali le v severnih predmestjih, priseljenci iz notranje Slove- nije pa so bili glavnina priseljencev (14–15 %) le v predelih, kjer so se naseljevali železničarji (Rojan) ali industrijski delavci (Škedenj). Skupno je v tradicio- nalno slovenskih tržaških predmestjih, za katera smo opravili pregled popisnih pol (Barkovlje, Rojan, Sv. Ivan, Škedenj in Sv. Marija Magdalena Spodnja), iz slovenskega zaledja izhajalo 60–75 % priseljencev, ta delež pa ni bil bistveno nižji niti v mestnih četrtih. To pomeni, da je prav prebivalstvo iz slovenskega zaledja v dobršni meri prispevalo k demografski rasti mesta, saj je bilo tedaj za vse okoliške kraje značilne veliko »odvečne« kmečke delovne sile. Ženske večinoma niso podedovale posesti, zaradi česar so bile že od nekdaj mnogo bolj »mobilne« od moških. Zato so se v večji meri odločale (oziroma so to zanje storili starši) za delo v Trstu, kjer so navadno kot služkinje živele pri meščanskih družinah. A ne le ženske, tudi moška »odvečna usta« so od konca 19. stoletja dalje na tržaškem podeželju, posebej v kra- jih, ki so bili mestu bližji, vse bolj »usmerjali« v Trst, kakor jasno opisuje Kontovelec Ivan Regent v svojih spominih. Ko je dopolnil trinajst let (leta 1897) in se je izkazalo, da ni »sposoben« za nadaljnji študij, so ga starši (oče se je v mestu ponujal kot težak dninar, mati pa je v Trst prav tako hodila kot branjevka pro- dajat skromne pridelke) poslali za vajenca v delavsko »žganjerijo« pri Lesnem trgu, ki jo je upravljal Slo- venec z uradnim imenom Carlo Zoglia, živel pa je v njeni bližini (nedaleč od sedanjega trga Garibaldi), v eni izmed številnih zanikrnih sob, ki so jih v mestu oddajali priseljenim delavcem. Za eno krono na dan je delal od petih zjutraj, ko so žganjerijo odprli za tiste delavce, ki so se primerno »okrepčali« že pred 25 Bufon, Prostorska mobilnost. odhodom na delo, do desetih zvečer. To pomeni, da je njegov in gospodarjev delovnik (ki je vključeval tudi lastnoročno ponarejanje raznih vrst žganja) trajal polnih sedemnajst ur. Kakor je zapisal Regent, je le malo manjkalo, da se ni tudi sam »utopil« v večinsko tržaško-italijanskem okolju, tako kot veliko njemu podobnih. Le naključje je hotelo, da se je leta 1902 približal Ljudskemu odru oziroma slovenskim levi- čarskim delavskim organizacijam, ki so se prav takrat krepile, in v njih celo prevzel vodilno vlogo.26 Podobno se je dogajalo ostalim slovenskim pri- seljencem, kakor sporoča drugo pričevanje iz tedanje dobe, ki ga je posredoval Lavo Čermelj (1889–1980) v svojih spominih. Njegov oče se je v Trst priselil z Vipavskega in dobil delo kot težak: najprej je po mestu razvažal pivo senožeške pivovarne in led iz kraških ledenic, nato pa prekladal tovore v skladiščih tržaške luke; mati je bila rojena Tržačanka, hčerka priseljencev s Kranjskega, in je v mladih letih delala kot služkinja po raznih domovih, nazadnje pri hčerki Jovana Vesela Koseskega in materi Julija Kugyja. Za razliko od očeta je Čermeljeva mama znala pisati in brati; družina je živela v bližini Akvedota v takratni ulici Gelsi (danes Nordio, ime ulice je očitno spo- minjalo na številne murve, ki so jih nekoč v okolici Trsta gojili za potrebe sviloprejnic) v razmeroma ve- likem in mračnem stanovanju, ki je poleg kuhinje in hodnika obsegalo eno večjo in dve manjši sobi, a je imelo vsega skupaj le troje oken na cesto. Manjši sobi so oddajali še revnejšim služkinjam ali delavcem, in sicer tako, da sta v vsaki sobici spali po dve dekleti ali moška; a tudi sami niso imeli kaj več prostora, saj je celotni družini ob kuhinji ostala le ena spalnica. Za razsvetljavo so uporabljali petrolejke, medtem ko so na cesti imeli že plinsko razsvetljavo, vode pa niso imeli ne v stanovanju ne v hiši, tako da so morali po- njo do najbližjega javnega vodnjaka pri bolnišnici, če je niso nabavljali pri prenašalcih, imenovanih vod- narji, ki so vodo prodajali po stanovanjih v brentah. Po ulicah so tovore prenašali s konji, v mesto pa so občasno prihajale ženice iz predmestja s kozo na vr- vici, da bi odjemalcem prodale sveže kozje mleko, ali Istranke na osličkih s tovorom kruha, mleka ali zele- njave. Čiči v pisanih nošah so ponujali oglje, Istrani kis in vpili »Jes‘ha, žene!«, Brkini pa v snop speta drva za podkurjevanje, ki so jih nosili na ramah in stran- ke prav tako nagovarjali kar po slovensko s »Kup’te faše!«.27 Tako je po Čermeljevem mnenju v tržaškem na- rečju nastala fraza »Portime copete fass«, s katero so tedaj otroci naprošali starše ali večje brate, ko so hoteli, da jih nosijo štuporamo. Zaradi slovenskih prodajalcev so se v splošno ljudsko rabo razširile slovenske besede, kot so »štruce«, »pek«, »brežkice«, »mlekarice«, ki jih je mladi Čermelj slišal uporabljati 26 Regent, Spomini. 27 Čermelj, Spomini na moja tržaška leta. 183 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 med meščani obeh narodnosti, ta jezikovna pome- šanost pa je bila značilna tudi za Čermeljevo ožje družinsko okolje, saj navaja, da je z očetom govoril slovensko, z mamo, ki se je očitno rodila jezikovno že asimiliranim staršem, ter posledično z mlajšim bratom in sestro (starejši brat je umrl že kot otrok, mlajšega pa so kasneje usmerili v ključavničarsko va- jeništvo) navadno italijansko, zunaj hiše pa je izrazito prevladovala tržaška italijanščina, čeprav je bila tudi nemščina splošno razširjena. Ne glede na to mati starejšega sina ni hotela vpisati v italijansko šolo, ampak ga je usmerila v bližnjo nemško šolo, ker je bila Ciril-Metodova šola pri Sv. Jakobu predaleč, ter spričo odličnega šolskega uspeha nato še v nemško gimnazijo. Zelo drugačno je bilo okolje, v katero se je družina preselila v začetku novega stoletja, in sicer na pobočju med Rojanom in Škorkljo, saj so tam prevla- dovale t. i. »mandrije«, terasirane kmečke posesti, na katerih so gojili trto, sadje in zelenjavo za tržaški trg. Še vedno so imeli dva moška podnajemnika, težaka, od katerih je eden zbolel za delirium tremens, tako da sta ga morala z materjo pospremiti do bolnice. Avtor se spominja, da je bila okolica skoraj povsem sloven- ska, čeprav ljudje niso bili kdovekako zavedni in so v javnosti še najraje govorili v tržaškem italijanskem narečju.28 Ta pričevanja nam pomagajo bolje interpretira- ti podatke o tedanji narodnostni strukturi mesta. V zvezi s tem gre najprej omeniti, da so Trst v mestne četrti uradno razdelili šele leta 1900, tako da je po- drobnejšo narodnostno sestavo mesta mogoče ugo- toviti le za popisni leti 1900 in 1910, medtem ko je za obmestne kraje in kasnejše predmestne predele ta struktura razvidna tudi iz popisov za leti 1880 in 1890.29 Pred tem časom so razne statistike podale le oceno o etnično-jezikovni strukturi na celotnem tržaškem ozemlju. Mednje sodi tudi Czoernigova, prva uradna »etnografska« statistika v monarhiji, ki je bila objavljena leta 1857.30 Ta je za mestno deželo Trst ugotovila slabih 52.000 oseb italijanske jezikov- ne skupine in 27.000 oseb slovenske jezikovne sku- pine. Če predpostavljamo, da je takrat v mestu živelo še vsaj 8000 Nemcev, 3000 Judov in okrog 2000 oseb drugih narodnosti, lahko ugotovimo, da je italijan- sko prebivalstvo obsegalo več kot 55 %, slovensko pa okrog 30 % tržaškega prebivalstva. Mestni magistrat je v letih 1868 in 1875 izvedel dva popisa na podlagi pogovornega jezika v družinskem okolju, iz katerih izhaja, da so tedaj v tržaški občini italijansko govo- reče osebe tvorile 70–75 %, slovensko govoreče pa 20–23 % prebivalstva, pri čemer je prva skupina ka- zala naraščajoči, druga pa padajoči trend.31 28 Prav tam. 29 Splošne popisne podatke povzemata Perselli, I censimenti, in Stranj, Slovensko prebivalstvo. 30 Czoernig, Ethnographie der österreichischen Monarchie. 31 Stranj, Slovensko prebivalstvo. Ta se je nadaljeval tudi v obdobju uradnih po- pisov, ki so za ugotavljanje narodnostne strukture prebivalstva uporabili metodo t. i. Umgangsprache, se pravi »običajno uporabljenega jezika«. Ta je bil pov- sod v monarhiji predvsem jezik dominantnih skupin, ki se je uporabljal v javni komunikaciji. V tržaškem primeru je bila to italijanščina, saj je italijanski ele- ment trajno prevladoval v tržaškem političnem in gospodarskem življenju, tako kot v drugih obalnih mestnih okoljih na Primorskem oziroma v Istri. V to okolje se je v mestu jezikovno integriralo tudi sloven- sko prebivalstvo v svojih »javnih« govornih položajih, se pravi v odnosu do oblasti in na delovnem mestu, ni pa nujno, da bi se zaradi tega odreklo svoji narodno- stni oziroma izvorni pripadnosti. Zato je uporabljena metoda nujno povzročala konflikte med dominantno in manjšinsko nacionalno komponento, saj je prva z njeno pomočjo izkazovala »uspešnost« svoje asimila- cijske oziroma integracijske politike, druga pa vide- la v njej »nevarnost« nadaljnjega zmanjševanja svoje politične teže, saj je bila politična organiziranost v monarhiji v marsičem odvisna prav od njene narod- nostne sestave oziroma »teže« posameznih narodnih skupnosti v njej, to politično razmerje pa se je odsli- kavalo tudi na lokalni, deželni in občinski ravni ter je v tržaškem primeru zadevalo zlasti politično razmer- je med italijansko in slovensko narodno skupnostjo.32 Do povečevanja medetničnega konflikta je prišlo še posebej po letu 1886, ko je bilo ustanovljeno društvo Pro Patria, ki se je borilo proti Nemcem in Sloven- cem oziroma Slovanom v prizadevanjih po združitvi Trsta z italijansko kraljevino. Iz nje je leta 1890 izšla osrednja italijanska nacionalistična in iredentistična organizacija Lega Nazionale, ki je na občinski rav- ni s pomočjo šolstva in obšolskih dejavnosti skrbela 32 O medetničnem konfliktu v Zgornjem Jadranu sintetično poroča skupno poročilo Slovensko-italijanski odnosi 1880– 1956. Rusi most in trg pred njim za časa, ko je v Trst prispel James Joyce (začetek 20. stoletja) (http://www.trieste-di-ieri-e-di-oggi.it/). 184 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 tudi za asimiliranje »tujerodnega« prebivalstva v ita- lijanski jezik in kulturo. Ni naključje, da se je mestna uprava vztrajno upirala možnosti, da bi v mestnem središču odprli slovenske javne šole.33 Dominantna skupnost je svojo oblast uveljavlja- la tudi s pomočjo popisnih rezultatov po narodno- sti, kakor je razvidno iz dinamike popisov v obdobju 1880–1900.34 V tem času je skupno število prebival- cev v občini Trst s skoraj 145.000 naraslo na skoraj 179.000, se pravi za dobrih 23 %; v istem obdobju je število italijanskega prebivalstva naraslo s skoraj 89.000 na skoraj 117.000 oziroma za 31 %, število nemškega prebivalstva z dobrih 5000 na slabih 9000 oziroma za kar 73 %, medtem ko se je število sloven- skega prebivalstva zmanjšalo z dobrih 26.000 na manj kot 25.000 oziroma za 6 %. Ker smo v predhodni obravnavi že ugotovili, da je v tem času vsaj polovica priseljencev v Trst prihajala iz pretežno slovenskega zaledja, je več kot očitno, da zgoraj prikazana stati- stika oziroma narodnostna struktura tržaškega prebi- valstva ne izraža dejanskega stanja, saj ni mogoče, da bi se priseljenci tako hitro ne le jezikovno, ampak celo narodnostno asimilirali v večinsko okolje. Kvečjemu lahko nakazuje, kako so v tem času naraščajočega nacionalizma slovenski jezik odrivali iz javnosti in s tem marginalizirali na jezik zgolj družinskega okolja. Zato je več kot očitno, da uporabljena metoda ne po- daja realne etnično-jezikovne podobe tedanje tržaške stvarnosti, še toliko bolj, ker so v številnih primerih – kakor smo lahko ugotovili pri pregledovanju origi- nalnih popisnih pol, ki jih hrani tržaški občinski arhiv – občinski, pretežno italijanski popisovalci objektivno slovenskemu prebivalstvu kar sami določali jezikovno oziroma narodnostno pripadnost. To je veljalo zlasti v primeru nepismenih oseb in oseb, ki so delale v pretežno italijanskem okolju (predvsem na podeželju), oziroma (predvsem v mest- nem okolju) v številnih primerih oseb, ki so, glede na popisno vprašanje povsem ustrezno, navedle sočasno uporabo slovenskega in italijanskega jezika. Čeprav je bila večjezičnost v resničnem življenju v tržaškem mestnem okolju najbolj razširjena oblika komuni- kacije, uradna statistika, skladno z načelom aut-aut, te možnosti ni predvidevala. Zato je nedominantno jezikovno navedbo črtala v prid prevladujoči jezikov- ni praksi v javnem življenju, pripadnike manjšinskih skupnosti pa s tem kar »po uradni poti« asimilira- la v večino. Kakor smo lahko preverili ob pregledu popisnih pol, se je ta praksa združevala še z italija- nizacijo slovenskih imen in priimkov, saj se je med italijanskimi popisovalci v mestnem okolju uveljavila praksa, da so osebna imena zapisali v italijanski obliki (Ivan ali Janez sta postala Giovanni, Jožef je postal Giuseppe, Matija pa Matteo), priimke pa so največ- krat zapisali v fonetični italijanski obliki (Grmek je 33 Pahor, Pregled razvoja, str. 235–337. 34 Prim.: Perselli, I censimenti, in Stranj, Slovensko prebivalstvo. postal Germech, Vogrič je postal Vogrig, Gomizelj je postal Gomisel, Vatovec je postal Vattovaz, Cahari- ja je postal Zaccaria, Colja je postal Zoglia itd.). Ta praksa italijanskih mestnih uradnikov, ki je zadevala tudi osebne dokumente slovenskega mestnega pre- bivalstva, je tako v marsikaterem pogledu anticipira- la splošno uradno italijanizacijo, kakršno je kasneje udejanjila nova italijanska oblast.35 Z delno volilno reformo leta 1907 (ženske so bile še vedno izvzete iz volilnega telesa, med moškimi pa so lahko volili le starejši od 25 let) so državnozborske mandate po deželah že vnaprej razdelili po narodno- sti; v Trstu je tako od petih mandatov eden pripadal slovenskemu predstavniku. Reformo oziroma uved- bo splošnega volilnega razreda so leto kasneje raz- širili na mestni svet, kjer je bilo namesto dotedanjih 54 predvidenih skupaj 80 izvoljenih predstavnikov, od tega 12 Slovencev. To število pa ni ustrezalo de- janski narodnostni sestavi tržaške občine, tako da so se slovenski politični voditelji v Trstu zavzemali za ustreznejše politično zastopstvo, ki naj bi ga podpi- rali popisni podatki o dejanski nacionalni strukturi tržaškega prebivalstva. Zaradi zgoraj navedenih po- 35 O njej je najpodrobneje pisal Čermelj v delu Slovenci in Hr- vatje pod Italijo. Prizor iz robnega, delavskega mestnega predela Trsta v začetku 20. stoletja (http://www.trieste-di-ieri-e-di-oggi.it/). 185 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 pisnih »praks« so primorski slovenski politiki za na- povedani popis leta 1910 organizirali poseben aparat za spremljanje in nadzor izvedbe popisa. Organiziran je bil tridnevni tečaj za zaupnike Edinosti, ki naj bi sledili popisnim postopkom v vsaki vasi in vsakem mestnem okraju. Na ta način so uredili kar sedem- deset uradov s centralo v Narodnem domu (od tega so bili štirje namenjeni Hrvatom in Srbom) ter za- čeli ozaveščati slovenske družine in stanove (pose- ben shod so priredili tudi za slovenske služkinje), naj pod oznako Umgangsprache navedejo slovenski jezik oziroma naj popisne pole (to je še posebej veljalo za nepismeno prebivalstvo) dajo v pregled najbližjim pisarnam Edinosti.36 Kljub opravljenemu nadzoru – ali prav zaradi njega – so slovenski popisni zaupniki ugotovili, da so tržaški popisni rezultati, zbrani ja- nuarja 1911, izkazali dosti nižje število Slovencev od tistega, ki so ga lahko sami preverili pri spremljanju popisnega postopka. Organiziranih je bilo več sho- dov z zahtevo po reviziji popisa, ki so ga podkrepili tudi ugodni rezultati lokalnih slovenskih strank in kandidatov na državnozborskih volitvah julija 1911, ko je bil v dunajski parlament v tržaškem okrožju znova izvoljen predsednik Edinosti Otokar Rybař. Že kmalu po volitvah je namreč dunajska vlada odo- brila revizijo, ki so jo na podlagi pregleda obstoje- 36 Stranj, Slovensko prebivalstvo, str. 296–297. čih popisnih pol konec istega leta opravili nemški in slovenski uradniki. Tako oblikovana komisija je, kakor smo lahko ugotovili pri pregledu revidiranih originalnih popisnih pol, v spornih primerih narod- nost pripisala po objektivnih kriterijih oziroma raje po predvidenem običajno uporabljenem jeziku doma kot na delovnem mestu oziroma v javnosti. Kaj nam povedo popisni podatki Pregled popisnih pol, ki jih hrani tržaški občin- ski arhiv, prikazuje tako postopek malverzacij itali- janskih občinskih uradov kakor postopek revizije. V prvem primeru so vsem osebam, ki so se opredelile za slovenski »običajno uporabljeni jezik«, a so delale v pretežno italijanskem okolju (to so bili največkrat težaki in dninarji v tržaški luki, na železnici ali v občinski cestarski službi, a tudi številne služkinje), že sami popisovalci ali v nadaljnjem postopku kar ex officio občinski uradniki slovensko navedbo »po- pravili« v italijansko; podobno so slovensko naved- bo prečrtali v tistih primerih, ko sta bili v polah kot običajno uporabljena jezika navedeni (sicer povsem pravilno) tako italijanščina kot slovenščina (nekate- ri so poleg teh dveh jezikov navedli še nemščino). Številni so bili primeri, ko so popisovalci tovrstne popravke dali v formalno potrditev nosilcem gospo- dinjske skupnosti (t. i. »družinskim poglavarjem«), številni pa so tudi primeri, ko je spričo nepismenosti Ponos Tržaških Slovencev – Narodni dom, ki je simboliziral rastočo družbeno težo te mestne skupnosti ob koncu avstrijske dobe (http://www.trieste-di-ieri-e-di-oggi.it/). 186 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 prebivalstva vse podatke v popisne pole vnesel kar popisovalec sam. Postopek revizije je bil preprostejši, saj so, naj- verjetneje na podlagi preverjanja popisanih po kra- jevnem izvoru in priimku ter osebnega poznanstva, v popisnih polah pri rubriki »običajno uporabljene- ga jezika« (tokrat je v primeru hkratnega navajanja slovenskega in italijanskega jezika prvi prevagal nad drugim) pritisnili žig z navedbo »Slowenisch« ali »Deutsch«. Revizija je namreč praviloma predvide- vala le popravke za ti dve narodnosti, od katerih pa je bila prva različica daleč najpogostejša. Tako omejena revizijska možnost je bila verjetno razlog za to, da so v ti dve kategoriji prebivalstva vključili tudi nekatere pripadnike drugih slovanskih narodnosti (predvsem Hrvate, Srbe, Čehe, Poljake ter na Madžarskem ži- veče Hrvate in Slovence), ki so jim prvotno pripi- sali italijansko narodnost. Takih primerov pa je bilo razmeroma malo; med pregledom popisnih pol smo pogosteje videli primere, ko so se tisti pripadniki omenjenih »manjših« narodnosti, ki se niso želeli integrirati v večinsko italijansko jezikovno skupino, že predhodno sami prijavili kot govorci slovenskega (to so bili zlasti Hrvati in pripadniki drugih južno- slovanskih narodov) ali nemškega jezika (pripadniki drugih narodov v okviru monarhije). Po opravljeni reviziji37 se je v tržaški občini šte- vilo Italijanov zmanjšalo z več kot 140.000 na manj kot 120.000 oziroma za 16 %, medtem ko se je šte- vilo Slovencev povečalo z okrog 37.000 na skoraj 57.000 oziroma za kar 53 %; v manjši meri je naraslo tudi število Nemcev (od manj kot 10.000 na skoraj 12.000) in Srbo-Hrvatov (statistika namreč med obema skupinama ni razlikovala, čeprav so v Trstu daleč prevladovali Hrvatje iz Istre in Dalmacije; nji- hovo število se je z revizijo povečalo s skoraj 1500 na skoraj 2500). Na ta način se je delež Slovencev med skupnim prebivalstvom z dobrih 19 % povečal na skoraj 30 %, medtem ko je delež Italijanov upadel z dobrih 74 % na okrog 62 %. Povečanje absolutnega in relativnega števila Slovencev po reviziji je bilo naj- višje v najbolj problematičnem delu občine, v mestu in predmestju (na prvem območju je revizija ugoto- vila več kot 10.000 »novih« Slovencev, na drugem pa skoraj 9000), mnogo manjše pa je bilo na narodno- stno homogenem slovenskem podeželju, kjer je bilo zaposlenih v mestu razmeroma malo (tu je bilo »na novo odkritih« Slovencev manj kot 500). Po revizi- ji se je v mestnem središču delež Slovencev s slabih 37 Zbirni podatki so bili objavljeni šele leta 1918 (gl. Spezialorts- repertorium). Primer revidirane popisne pole iz leta 1910 – očitno italijanski popisovalec je imena zapisal v fonetični obliki, povsem ustrezne večjezične navedbe običajno uporabljenega jezika pa so bile v nadaljnjem postopku »popravljene« v korist v Trstu dominantnega italijanskega jezika; revizija je nato v dobršnem delu primerov navedbo spet »popravila«, tokrat v korist izvorne narodnostne pripadnosti (Arhiv Občine Trst – Archivio del Comune di Trieste). 187 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 8 % povečal na skoraj 16 %, v predmestju z dobrih 36 % na 53 % in na podeželju z 87 % na več kot 92 %. Revizija je torej pokazala, da je bilo – v času, ko je Ljubljana skupaj štela slabih 42.000 prebivalcev, med katerimi je bilo okrog 6000 Nemcev – na trža- škem mestnem območju slovenske narodnosti skoraj 50.000 oseb, se pravi vsaj 27 % tržaškega prebivalstva s stalnim bivališčem. Podrobnejši pregled pokaže, da je v mestnem središču (brez upoštevanja vojaške- ga osebja) živelo skoraj 20.000 Slovencev od skupaj okrog 127.000 prebivalcev (med temi je bilo Italija- nov okrog 95.000, Nemcev okrog 9200, Srbov in Hr- vatov okrog 2000, prebivalcev drugih narodnosti pa le okrog 500), v predmestju več kot 28.000 Slovencev od skupaj slabih 54.000 prebivalcev (tu je živelo še slabih 23.000 Italijanov, dobrih 2000 Nemcev, okrog 200 Srbov in Hrvatov ter okrog 120 oseb drugih na- rodnosti) ter v okoliških vaseh nekaj več kot 8000 Slovencev od skupaj slabih 9000 prebivalcev (tu je bilo Italijanov nekaj več kot 500, Nemcev nekaj več kot 100 ter skupaj 24 oseb drugih narodnosti). Ob prebivalcih z avstrijskim državljanstvom je v me- stnem okolju bolj ali manj začasno živelo še okrog 38.000 oseb iz drugih držav, med katerimi je bilo da- leč največ priseljencev iz Italije (t. i. regnicoli), posebej iz Furlanije in Veneta. S temi prebivalci (za katere pa avstrijski popis ne navaja ne narodnosti ne državljan- stva) se skupno število mestnega prebivalstva dvigne z okrog 180.000 na 220.000, delež slovenskega pre- bivalstva pa se zmanjša na okrog 22 % v Trstu ter na slabih 25 % v tržaški občini. Rezultate revidiranega popisa iz leta 1910 lahko podrobneje, se pravi po mestnih četrtih, primerjamo s tistimi iz »običajnega« popisa, ki je bil izveden leta 1900.38 Primerjava je zaradi nazornosti prikazana v tabelarni obliki: v Tabeli 1 so podatki o strukturi mestnega prebivalstva, v Tabeli 2 pa podajamo na- 38 Gl. Gemeindelexicon, 1906. rodnostno strukturo tržaškega predmestja in ožjega obmestja (brez Lonjerja in Katinare). Pri analizi podatkov o narodnostni strukturi me- stnega prebivalstva moramo upoštevati, da tabelarni prikaz ne vključuje vojaškega osebja (v obeh popi- snih letih je bilo v mestu okrog 2000 vojakov, od tega približno polovica slovenske narodnosti) ter bolj ali manj stalno prisotnih prebivalcev neavstrijskega dr- žavljanstva: teh je bilo leta 1900 skoraj 25.000, leta 1910 pa slabih 33.000; temu prebivalstvu lahko v dobršni meri pripišemo italijanski izvor in pretežno delavsko socialno strukturo. Največ »tujcev« je živelo v Stari Mitnici (ok. 9400), sicer pa še v Starem me- stu in Novi Mitnici (po ok. 5500) ter pri Sv. Jakobu in v Novem mestu (po ok. 4500); skupaj so obsegali kar petino vsega tržaškega mestnega prebivalstva. Ob upoštevanju tudi teh prebivalcev bi se leta 1910 delež Italijanov v mestu dvignil na okrog 78 %, delež Slo- vencev in Nemcev pa zmanjšal na okrog 13 % oziro- ma 6 %, kar sicer ne bi bistveno spremenilo podobe, ki jo prikazuje Tabela 1. Najprej je treba ugotoviti, da je med letoma 1900 in 1910 skupno število mestnega prebivalstva nara- slo z okrog 134.000 na 161.000, se pravi za dobrih 25.000 oseb ali za okrog 20 %; če upoštevamo, da se je število »tujcev« (oziroma Italijanov) v istem ob- dobju povečalo le za okrog 8000 oseb, lahko upra- vičeno sklepamo, da je velika večina ostalega demo- grafskega »priliva« odpadla na slovensko prebival- stvo, kar pomeni, da se je v tem času po naši oceni v mestno središče priselilo okrog 13.000 Slovencev in okrog 4000 oseb drugih narodnosti. Iz tega izhaja, da je povečanje tako absolutnega kot relativnega števila neitalijanskega prebivalstva v mestnem središču, kot ga prikazujejo podatki v tabeli, predvsem posledica priselitev. Po drugi strani bi se moralo ob upošteva- nju priselitev pretežno italijanskih »tujcev« tudi ab- solutno število italijanskega prebivalstva do leta 1910 povečati za vsaj 8000 oseb. Ker pa je to število pri Tab. 1 – Primerjava med ugotovljenim številom in deležem tržaškega mestnega prebivalstva po narodnosti v letih 1900 in 1910 (brez upoštevanja vojakov in oseb neavstrijskega državljanstva) Mestna četrt Italijani Slovenci Nemci Srbo-Hrv. Drugi Staro mesto 00 15.643 (95,3 %) 218 (1,3 %) 538 (3,3 %) 12 (0,1 %) 1 (0,0 %) Staro mesto 10 11.797 (85,2 %) 795 (5,7 %) 658 (4,8 %) 582 (4,2 %) 10 (0,1 %) Novo mesto 00 11.792 (75,2 %) 1431 (9,1 %) 2359 (15,0 %) 67 (0,4 %) 29 (0,2 %) Novo mesto 10 11.815 (60,3 %) 4501 (23,0 %) 2735 (14,0 %) 276 (1,4 %) 257 (1,3 %) Nova Mitn. 00 14.309 (84,9 %) 915 (5,4 %) 1562 (9,3 %) 44 (0,3 %) 18 (0,1 %) Nova Mitn. 10 15.352 (74,7 %) 3100 (15,1 %) 1784 (8,7 %) 226 (1,1 %) 96 (0,5 %) Stara Mitn. 00 26.458 (94,5 %) 553 (2,0 %) 945 (3,4 %) 29 (0,1 %) 25 (0,1 %) Stara Mitn. 10 28.589 (85,4 %) 3495 (10,4 %) 1053 (3,1 %) 316 (0,9 %) 34 (0,1 %) Sv. Vid 00 11.133 (81,9 %) 781 (5,7 %) 1543 (11,4 %) 104 (0,8 %) 32 (0,2 %) Sv. Vid 10 12.542 (66,3 %) 3044 (16,1 %) 2773 (14,7 %) 477 (2,5 %) 82 (0,4 %) Sv. Jakob 00 15.644 (92,5 %) 1119 (6,6 %) 143 (0,8 %) 9 (0,1 %) 5 (0,0 %) Sv. Jakob 10 15.290 (75,0 %) 4749 (23,3 %) 222 (1,1 %) 101 (0,5 %) 18 (0,1 %) Sk. mesto 00 94.979 (88,4 %) 5017 (4,7 %) 7090 (6,6 %) 265 (0,2 %) 110 (0,1 %) Sk. mesto 10 95.385 (75,2 %) 19.684 (15,5 %) 9225 (7,3 %) 1978 (1,6 %) 497 (0,4 %) 188 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 obeh popisih ostalo enako (okrog 95.000 oseb), sme- mo število tistih oseb, ki so jim leta 1900 neupravi- čeno oziroma v narodnostnem pogledu neustrezno dodelili italijansko narodnost, prav tako oceniti na okrog 8000, to število pa je dejansko še višje, če upo- števamo, da je asimilacijski proces v tem času sicer pešal, ni pa se ustavil (revizija je, kakor smo ugotovili, v mestnem središču »odkrila« skoraj 11.000 »izbrisa- nih« Slovencev). Po drugi strani je pregled posameznih popisnih pol revidiranega popisa iz leta 1910, ki smo ga opra- vili za dobršen del mestnih predelov, dovolj jasno po- kazal, da revizija vendarle ni povsem popravila vseh napačnih ali neustreznih narodnostno-jezikovnih opredelitev, ki so jih povečini italijanski popisovalci pripisali tržaškemu prebivalstvu. Podobna analiza, ki smo jo opravili na tržaškem podeželju,39 je pokazala, da je do največjega razmika med deležema uradne revizije in »revizije revizije«, ki smo jo izpeljali iz objektivnega opredeljevanja prebivalstva po izvoru, družinskem imenu in v poli uporabljenem jeziku, ne- naključno prišlo v tistih krajih, ki so mestu najbližji in kjer smo evidentirali tudi večje število v mestu za- poslenih delavcev. Po naši oceni je popis iz leta 1910 kljub reviziji objektivno število Slovencev zmanjševal na primer na Proseku, kjer je bilo gibanje Edinosti močnejše, za okrog 6 %, na narodnostno nekoliko manj ozaveščenem in bolj »proletarskem« bližnjem Kontovelu pa kar za 12 %. Ta razpon je v predme- stnem in mestnem okolju še mnogo večji. V širšem, še vedno dokaj ruralnem obmestju (Barkovlje, Sv. 39 Bufon, Ethnos in topos. Marija Magdalena Spodnja) so deleži le malo višji od tistih, ki smo jih navedli za podeželje, saj je v tem večinsko slovenskem okolju revizija iz leta 1911 za- jela okrog 15 % vseh tu živečih gospodinjstev, naša »revizija revizije« pa še do okrog 5 % gospodinjstev, medtem ko se v etnično mešanem bližnjem obmestju oziroma predmestju (na primer v Rojanu) ti deleži dvignejo že na skoraj 25 % pri uradni reviziji ter do- datnih približno 15 % pri naši »reviziji revizije«, pri kateri smo se srečevali tudi z večjim številom narod- nostno mešanih gospodinjstev (ta so v tradicional- no slovenskih predmestnih predelih tedaj obsegala do okrog 5 % vseh gospodinjstev) in torej z mno- go večjimi težavami pri objektivnem opredeljevanju narodnostne pripadnosti članov posameznih gospo- dinjstev. Za vsa območja je značilno, da je 90–95 % teh primerov odpadlo na situacije, ko je bila osebam slovenske narodnosti po kriteriju »običajno uporab- ljenega jezika« pripisana italijanska pripadnost. Podatki, prikazani v Tabeli 1, povedo, da je bilo leta 1910 po objektivnejših kriterijih italijansko pre- bivalstvo najizraziteje zastopano v Starem mestu in Stari Mitnici (ok. 85 % vseh prebivalcev), podpov- prečno zastopano (60–65 %) pa v Novem mestu in pri Sv. Vidu. Slovensko prebivalstvo je bilo tako v absolutnem kot relativnem pogledu najštevilčnejše pri Sv. Jakobu in v Novem mestu, kjer je živelo po okrog 4500 oseb in predstavljalo okrog 23 % vsega prebivalstva, podpovprečen pa je bil delež Slovencev v Stari Mitnici (ok. 10 %) ter zlasti v Starem me- stu (malo več kot 5 %). To nam pove, da je bilo v socialnem pogledu slovensko prebivalstvo v glavnem razdeljeno med delavski in srednji trgovsko-uradni- Tab. 2 – Primerjava med ugotovljenim številom in deležem tržaškega primestnega prebivalstva po narodnosti v letih 1900 in 1910 (brez upoštevanja vojakov in oseb neavstrijskega državljanstva) Rajon Slov. Ital. Nem. Drugi Barkovlje 00 1155 (59,3 %) 725 (37,2 %) 65 (3,3 %) 2 (0,1 %) Barkovlje 10 2081 (78,8 %) 458 (17,3 %) 89 (3,4 %) 12 (0,5 %) Greta 00 371 (18,2 %) 1573 (77,1 %) 96 (4,7 %) 0 (0,0 %) Greta 10 1522 (49,0 %) 1425 (45,9 %) 50 (4,8 %) 7 (0,2 %) Rojan 00 453 (20,8 %) 1643 (75,4 %) 77 (3,5 %) 6 (0,3 %) Rojan 10 2367 (68,4 %) 934 (27,0 %) 136 (3,9 %) 22 (0,6 %) Škorklja/Kolonja 00 899 (22,8 %) 2629 (66,6 %) 403 (10,2 %) 15 (0,4 %) Škorklja/Kolonja 10 3445 (46,8 %) 3193 (43,4 %) 641 (8,7 %) 77 (1,0 %) Sv. Ivan 00 2318 (46,7 %) 2487 (50,2 %) 152 (3,1 %) 0 (0,0 %) Sv. Ivan 10 4835 (62,1 %) 2701 (34,7 %) 220 (2,8 %) 30 (0,4 %) Kjadin/Rocol 00 1832 (25,5 %) 5165 (72,0 %) 177 (2,5 %) 4 (0,1 %) Kjadin/Rocol 10 3621 (33,7 %) 6639 (61,7 %) 429 (4,0 %) 62 (0,6 %) Čarbola/SMMZ 00 958 (19,4 %) 3920 (79,3 %) 65 (1,3 %) 0 (0,0 %) Čarbola/SMMZ 10 3745 (40,5 %) 5253 (56,8 %) 170 (1,8 %) 79 (0,9 %) Škedenj 00 1564 (45,1 %) 1702 (49,0 %) 195 (5,6 %) 9 (0,3 %) Škedenj 10 3211 (64,8 %) 1431 (28,9 %) 260 (5,3 %) 50 (1,0 %) Sv. MM Sp. 00 1335 (53,2 %) 1111 (44,3 %) 61 (2,4 %) 1 (0,0 %) Sv. MM Sp. 10 2690 (79,7 %) 627 (18,6 %) 55 (1,6 %) 2 (0,1 %) Sk. Obmestje 00 10.885 (32,8 %) 20.955 (63,2 %) 1291 (3,9 %) 37 (0,1 %) Sk. Obmestje 10 27.517 (52,2 %) 22.661 (43,0 %) 2150 (4,1 %) 341 (0,6 %) 189 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 ški sloj, manj pa je bilo v tej skupini pripadnikov najnižjega proletariata (ti so bili večinoma skoncen- trirani v Starem mestu) in višjega meščanskega slo- ja. Nemško prebivalstvo je bilo izraziteje prisotno v četrtih Novo mesto in Sv. Vid: tu je živelo po okrog 2700–2800 oseb nemške narodnosti, ki so predstav- ljale okrog 14–15 % vsega tam živečega prebivalstva; glede na socialno strukturo obeh četrti tudi ta po- datek potrjuje, da je večina nemškega prebivalstva pripadala premožnejšemu trgovskemu, podjetniške- mu in uradniškemu sloju. Skupina srbo-hrvaškega prebivalstva, v kateri je bilo precej več Hrvatov, pa je bila nekoliko bolj zastopana v Starem mestu, kjer je predstavljala okrog 4 % tam živečega prebivalstva. Iz tega bi smeli sklepati, da je med hrvaškimi priseljenci prevladoval nižji delavski sloj, ki se je kar hitro inte- griral v italijansko okolje, medtem ko so se redkejši hrvaški uradniki in izobraženci večinoma vključevali v slovenske organizacije. Sicer maloštevilni priseljen- ci drugih narodnosti so značilneje prisotni v Novem mestu, kar nedvomno podčrtuje njihovo pretežno tr- govsko usmerjenost. Treba pa je dodati, da so tako pripadniki srbo-hrvaške kot ostalih narodnosti pri popisu kot »običajni uporabljeni jezik« po ustaljeni praksi najpogosteje navajali italijanščino, obeh sku- pin prebivalstva pa revizijski postopek tudi ni posebej obravnaval. Spreminjanje narodnostne strukture v tržaškem predmestju in ožjem obmestju v obdobju 1900–1910 prikazuje Tabela 2. Ta »zunanji« mestni predel je obsegal tradicionalno podeželsko in s Slovenci po- seljeno območje, a tudi območje, v katerem so imeli tržaški veleposestniki svoja zemljišča.40 Prav zato se je tu že v 19. stoletju uveljavila praksa jezikovne, če ne že etnične italijanizacije slovenskega lokalnega prebivalstva, ki se je sem naseljevalo sprva v formalni zavezi kolonata oziroma obdelovalcev posesti trža- ških zemljiških gospodov, kasneje pa kot samostojni obdelovalci in delavci v povezavi z mestnim trgom in torej v še vedno kar tesni gospodarski odvisnosti od italijanskega tržaškega središča. Prav zato ne pre- seneča, da je bil skupni, v popisu ugotovljeni delež slovenskega prebivalstva na tem območju leta 1900 (slaba tretjina) mnogo nižji od realnega stanja in se je tudi v prvotni verziji popisa iz leta 1910 dvignil le na okrog 36 %, po reviziji pa na realnejših dobrih 52 %, ko so revizorji v tržaškem predmestju ugotovili okrog 9000 prej »prikritih« Slovencev. Revizija je, kolikor smo lahko ugotovili pri pre- gledu popisnih pol za večino predmestnih predelov, zajela od 15 do 25 % gospodinjstev, a še vedno ni prikazala dejanskega objektivnega narodnostnega stanja, saj je naša »revizija revizije« ugotovila, da je bilo v tržaškem predmestju še do okrog 15 % gospo- dinjstev takih, v katerih bi lahko po zgoraj navedenih objektivnih kriterijih vse ali del družinskih članov 40 Bufon in Kalc, Krajevni leksikon. uvrstili med slovensko prebivalstvo. Upoštevajoč ce- lotno prisotno prebivalstvo, se pravi tudi osebe z ne- avstrijskim državljanstvom, ki v Tabeli 2 niso vštete, je na primer v delno urbaniziranem Rojanu in Šked- nju revizija delež Slovencev dvignila z okrog 43– 44 % na 63–66 %, naša »revizija revizije« pa celo na dobrih 76 %, medtem ko je v še vedno pretežno ru- ralnih Barkovljah in Sv. Mariji Magdaleni Spodnji revizija delež slovenskega prebivalstva popravila s pr- votnih 60–62 % na 74–77 %, naša »revizija revizije« pa na 79–81 %. Te ugotovitve gladko zavračajo tezo italijanskih preučevalcev, ki so bili in ostajajo prepri- čani, da je revidirani popis »umetno predimenzioni- ral« slovensko tržaško komponento.41 Obenem na- vedeni primeri kažejo, da je statistična »natančnost« pri ugotavljanju narodnostne strukture prebivalstva v etnično mešanih okoljih praviloma večja v ruralnem okolju, manjša pa v urbanem, kjer postajajo objektivni opredelitveni kriteriji že manj zanesljivi spričo večje- ga deleža priseljenega prebivalstva in večjega števila etnično mešanih gospodinjstev. »Škarje kolebanja«, če naj tako poimenujemo razmik med minimalnim (prvotni popis) in maksimalnim (naša »revizija re- vizije«) deležem slovenskega prebivalstva, v prime- ru Barkovelj znašajo »le« okrog 16 odstotnih točk, v primeru Rojana pa kar okrog 33 točk, kar pomeni, da je bila tu že leta 1910 najmanj tretjina prebivalcev takih, ki so se »gibali« na etničnem kontinuumu med prevladujočima slovenskim in italijanskim etnično- -jezikovnim okoljem. Hitro odpravljanje in težavno obnavljanje multikulturnosti v Trstu pod italijansko oblastjo Primerjava med popisnimi podatki za leti 1910 in 1921, ko je Trst prešel pod italijansko oblast, za ob- močje sedanje Tržaške pokrajine pove, da se je v tem času skupno število prebivalstva celo rahlo povečalo, in sicer za okoli 5000 oseb na skupaj nekaj več kot 255.000 prebivalcev, čeprav je mesto od vojnega ob- dobja dalje zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer zapustila ne le večina neitalijanskih javnih uslužben- cev (med Slovenci so bili to zlasti železničarji), am- pak tudi precejšen del tistih, ki so se v mesto priselili ob koncu avstrijskega obdobja (skupaj naj bi se v tem času izselilo okrog 10.000 Nemcev in okrog 30.000 Slovencev).42 Ta proces izseljevanja slovenskega pre- bivalstva, ki je zaradi fašističnega preganjanja dobi- val vse bolj politične razsežnosti (iz Trsta se je moral umakniti tudi Andrej Karlin, zadnji slovenski tržaški škof v letih 1910–1919), je trajal do sredine tridesetih let, ko je bil izveden naslednji italijanski popis. Tedaj 41 Schiffrer (Sguardo storico, str. 30) piše, da se je »slovanski ele- ment« z revidiranim popisom »bolj ali manj umetno okrepil do maksimalne mere«. Perselli pa celo meni, da so »uradni podatki, ki jih je objavila Avstrija glede popisa leta 1910, za občino Trst le stežka verodostojni« (I censimenti, str. 430). 42 Purini, Metamorfosi etniche. 190 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 je na sedanjem ozemlju Tržaške pokrajine živelo že več kot 270.000 ljudi. Če primerjamo stanji, ki ju pri- kazujeta popisa v letih 1910 in 1936,43 lahko ugoto- vimo, da se je v prvem povojnem obdobju zaradi so- časnih izselitev in priselitev zamenjalo okrog 100.000 oseb: 40.000 Slovencev in Nemcev se je izselilo (veči- na Slovencev je odšla v Slovenijo oziroma Jugoslavijo, nekaj pa tudi v Južno Ameriko, posebej v Argentino), na njihovo mesto pa je prišlo okrog 60.000 Italijanov iz notranjosti države; okrepilo se je tudi priseljevanje iz gospodarsko nerazvite Istre.44 Skratka, kraj bivanja je zamenjalo do 40 % prebivalstva območja: tržaško ozemlje oziroma njegovo mestno središče je zajela globoka transformacija tradicionalne demografske in etnično-jezikovne strukture. Popis iz leta 1921 je v tržaški občini od skupaj slabih 239.000 prebivalcev naštel dobrih 18.000 Slovencev (7,6 %), ki pa jim gre najverjetneje pri- šteti še večji del t. i. »tujcev«, tokrat oseb z neitali- janskim državljanstvom (skupaj prav tako nekaj več kot 18.000 oseb),45 kar pomeni, da bi lahko skupno število popisanih Slovencev v občini Trst oceni- li na dobrih 30.000 (ok. 13 %). Od tega je bilo na mestnem območju (s predmestji) od skupaj slabih 230.000 oseb uradno popisanih skoraj 12.000 Slo- vencev (ok. 5 %) ter 18.000 »tujcev« oziroma skupaj 30.000 oseb (ok. 13 %). To pomeni, da se je od leta 1910 v tržaški občini število slovenskega prebivalstva (če ne upoštevamo »tujcev«) v samo enem desetlet- ju zmanjšalo za skoraj 40.000 oseb oziroma za kar 68 %, na mestnem območju pa za skoraj 9000 ozi- roma skoraj 45 %. Že to nesorazmerje v zmanjšanju števila slovenskega prebivalstva v mestnem in oko- liškem, izrazito podeželskem okolju kaže na očitne napake pri statističnem beleženju neitalijanskega prebivalstva, saj ni pričakovati, da bi lahko mestno slovensko prebivalstvo uspešneje kljubovalo asimila- ciji ali emigraciji kot prebivalstvo v še vedno izrazito slovenskih okoliških vaseh. Italijanski preučevalec etnične strukture Julijske krajine Schiffrer je menil, da je treba realno število Slovencev to leto za celotno območje tržaške ob- čine povečati na okrog 45.000 (skoraj 19 % vsega prebivalstva),46 kar pomeni, da se je v obdobju 1910– 1921 z območja že izselilo več kot 10.000 Slovencev. Neverodostojnost popisnih podatkov za leto 1921 nadalje potrjuje tajni popis po narodnosti, ki so ga ita- lijanske oblasti vzporedno z »uradnim« izvedle deset let kasneje (ta narodnostne strukture prebivalstva ni več ugotavljal): po njem naj bi bilo v tržaški občini v času, ko je fašistična narodnostna represija že dosegla vrhunec, Slovencev okrog 28.000 (dobrih 10 % vsega 43 Prim. Perselli, I censimenti, in Stranj, Slovensko prebivalstvo. 44 Bufon, Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem. 45 Podrobnejšo analizo demografskega gibanja v tem obdobju je opravil Luzzato Fegiz, La popolazione di Trieste. 46 Schiffrer, Sguardo storico. prebivalstva),47 se pravi točno pol manj kot leta 1910. Prikazani podatki in ocene so torej dokaj variabilni, a vendarle jasno kažejo na povsem drugačen odnos, ki so ga italijanske oblasti v 20. stoletju izkazovale do t. i. »aloglotov« v primerjavi z avstrijskimi: v najbolj- šem primeru gre za težnjo, povzeto po francoskem nacionalnem modelu, jezikovno ter lokalno kulturno pripadnost podrediti državni in s tem zagotoviti dr- žavljansko »enakost«, v skrajnem primeru, kakršnega je kmalu po zasedbi novih ozemelj uveljavil fašistični režim, pa je treba kulturno homogenost doseči s po- stopki, ki so nosili uradno ime »etnične bonifikacije« ter so udejanjili hitro in nasilno izkoreninjenje vsega »drugačnega« in nezaželenega. Ta postopek in ta cilj verjetno še najbolje, tako v njegovem simboličnem kot konkretnem pomenu, ponazarja požig Narodne- ga doma, ki so ga fašisti izvedli že julija 1920, še pre- den je prišlo do nove razmejitve med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo. A komaj dobri dve desetletji po koncu prve sve- tovne vojne je izid za civilno prebivalstvo še mnogo usodnejše druge svetovne vojne znova temeljito spre- menil tržaško geopolitično okolje. Če so emigracije slovenskega prebivalstva in močan asimilacijski pritisk fašističnega režima v obdobju 1920–1940 nedvom- no povzročili izrazito zmanjšanje števila in deleža Slovencev v tržaški občini, še posebej v mestnem oko- lju, je sedaj zaradi nove razmejitve, tokrat v korist ju- goslovanske strani, na tržaško ozemlje prišlo oziroma bilo tu naseljeno precej italijansko opredeljenih prise- ljencev in optantov, ki so, povečini v obdobju 1943– 1956, zapustili Istro. Opravljene analize so pokazale, da se je v času obstoja Svobodnega tržaškega ozemlja (1947–1954) iz cone B v cono A izselilo okrog 40.000 oseb, od tega okrog 28.000 z območja, ki je bilo nato priključeno republiki Sloveniji.48 Tem gre dodati še več kot 20.000 drugih izseljencev iz Slovenije ter okrog 180.000 izseljencev iz preostale hrvaške Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Skupaj se je po vojni z ozem- lja, ki je pripadlo Jugoslaviji, v Italijo izselilo okrog 250.000 oseb; od tega so italijanske oblasti 60.000– 70.000 oseb naselile na tržaškem ozemlju v najmanj 1800 novih bivališčih: 55 % teh bivališč je bilo zgra- jenih na odkupljenih kmetijskih zemljiščih (dobršen del jih je bil v rokah slovenskih kmetov) na južnem predmestnem območju, okrog 30 % jih je nastalo na območju slovenskih vasi Prosek in Kontovel (zato se je tu v obdobju 1951–1961 skupno število prebivalcev povečalo z okrog 2000 na 3000), Opčine (tu se je v istem času število prebivalcev povečalo od okrog 4000 na 8000) in Križ (kjer je približno 300 priseljencev skupno število prebivalcev povečalo na okrog 2000) v občini Trst, večino preostalih bivališč pa so zgradili v občini Devin-Nabrežina pri Sesljanu.49 47 Stranj, Slovensko prebivalstvo. 48 Volk, Istra v Trstu. 49 Prav tam. 191 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 Glede na to, da se skupno število prebivalcev v občini Trst od leta 1951 do leta 1961 ni spremeni- lo (znašalo je okrog 273.000 oseb) in da se je na to območje priselilo okrog 55.000 oseb na podlagi v mirovnem sporazumu predvidenih meddržavnih op- cij, je očitno, da se je prav toliko prebivalcev s tega območja tudi izselilo. Najprej je do izselitev prišlo zaradi političnih motivov, saj so italijanske civilne oblasti po odhodu jugoslovanske vojske iz Trsta (ju- nija 1945) jugoslovanskim državljanom, bodisi na novo priseljenim ali vrnjenim po begunstvu zaradi fašističnega preganjanja, onemogočile zaposlitev. Po- litični motivi so povzročili tudi drugi val izselitev ob razkolu Informbiroja leta 1948, ko so mesto zapustili številni slovenski, a tudi nekateri italijanski podpor- niki Titove Jugoslavije. Do tretjega, največjega izse- litvenega vala pa je prišlo zaradi ekonomske krize po ukinitvi angloameriške vojaške uprave leta 1954 in zaradi izgube javnih služb, ki so bile sedaj prioritet- no namenjene optantom, a tudi zaradi nadaljevanja oziroma povečevanja političnih konfliktov in priti- skov na slovensko prebivalstvo, ki so jih nemoteno izvajale italijanske oblasti. Tako med ekonomskimi kakor zlasti med političnimi emigranti iz tržaške ob- čine so Slovenci predstavljali kar precejšen delež: v absolutnem pogledu bi lahko število izseljenih Slo- vencev s precejšnjo zanesljivostjo postavili med 5000 in 10.000.50 Ekonomska emigracija slovenskega pre- bivalstva je bila usmerjena v Argentino, Avstralijo in Novo Zelandijo, politična pa seveda v Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Skratka, podobno kot po prvi svetovni vojni je tudi sedaj število prebivalstva v ob- čini Trst ostalo skorajda nespremenjeno, zelo pa se je spremenila njegova struktura, saj se je približno 40 % tega prebivalstva zamenjalo. Na te spremembe kaže tudi kraj rojstva tržaškega prebivalstva: če pri- merjamo stanje v letih 1910 in 1991, opazimo, da se je delež rojenih v Istri povečal z 8 % na 14 %, delež rojenih v Italiji pa z 11 % na 17 %, medtem ko je de- lež rojenih v zahodni Sloveniji padel z 12 % na samo 1 %, delež rojenih v drugih delih nekdanje Jugoslavije (brez Reke in Dalmacije) z 10 % na le 1 %, delež rojenih v Avstriji pa s 5 % na 0 %.51 Zanesljivejših statističnih podatkov o številu Slo- vencev na Tržaškem v povojnem obdobju ni. Prvi poskus preštevanja so opravili za časa jugoslovanske zasedbe mesta (in ga v bolj neformalni obliki nada- ljevali še v začetku naslednjega leta), ko so v tržaški občini našteli skoraj 47.000 Slovencev (okrog 18 % prebivalstva), od tega okrog 11.000 v mestu, skoraj 28.000 v predmestju in okrog 8000 v okolici.52 Zane- sljivost tega popisa slovenskega prebivalstva v Trstu je manjša v mestnem središču, večja pa v predmestju, posebej na tistih območjih, kjer so slovenski popiso- 50 Stranj, Slovensko prebivalstvo. 51 Bufon, Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem. 52 Bufon in Kalc, Krajevni leksikon. valci imeli več lokalne podpore oziroma boljši vpo- gled v lokalno družbeno strukturo. Angloameriška uprava je leta 1948 ocenila, da v občini živi okrog 22.000 Slovencev ali 8 % prebivalstva, leto kasneje pa je to oceno na podlagi izidov lokalnih volitev bi- stveno popravila in število slovenskega prebivalstva v občini Trst povečala na okroglih 50.000 (18 %) in tako potrdila jugoslovansko oceno izpred nekaj let. Italijanska vlada je svojo oceno podala leta 1953 na podlagi vpisa v šole s slovenskim učnim jezikom, ki so bile po dvajsetletni fašistični ukinitvi po vojni obnovljene: s pomočjo tega kriterija je v občini Trst naštela slabih 28.000 Slovencev, tj. okrog 10 % pre- bivalstva.53 V letih 1961 in 1971 so samo za območje Tržaške pokrajine v popis vključili tudi vprašanje narodno- stne pripadnosti. Ta podatek so skušali pridobiti na dva različna načina: leta 1961 se je vprašanje nana- šalo na »običajno uporabljeni jezik«, leta 1971 pa na »jezikovno pripadnost«. Ne glede na to se rezultati niso veliko razlikovali, saj so v obeh primerih v občini Trst evidentirali le okrog 16.000 Slovencev (oziroma 6 % prebivalcev). Od teh naj bi v mestnem središču živelo le dobrih 3000 oseb (slabi 3 % prebivalstva na območju), v predmestju pa okrog 7500 oseb (ok. 6 % prebivalstva na območju). Kasnejših podrobnejših uradnih ocen ni, upoštevati pa gre tudi, da je v popi- sih ugotovljeni delež slovenskega prebivalstva »trdo jedro« te skupnosti, okrog katerega je še nekaj varia- bilnih »plasti« pripadnosti, kakor so pokazale neka- tere kasneje opravljene ankete. Po podatkih, ki jih je okrog leta 1985 po naročilu Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu zbra- la specializirana tržaška ustanova za javnomnenjske raziskave SWG,54 naj bi bilo tedaj slovensko narod- nost po kriteriju avtoidentifikacije mogoče pripisati približno 10 % prebivalstva Tržaške pokrajine, po kriteriju jezikovnega znanja in njegovega medge- neracijskega prenašanja pa okrog 20 % tega prebi- valstva. Podrobneje se je v mestnem okolju dobrih 80 % vprašanih opredelilo za Italijane, 7 % za Istrane ali Dalmatince, po 4 % za Furlane in Slovence, dober odstotek se je opredelil za druge narodnosti, mešano identiteto pa so izkazali skoraj 3 % vprašanih; v tem primeru se je velika večina (več kot 60 %) opredelila za slovensko-italijansko identiteto. Če tudi to sku- pino priključimo tržaški slovenski populaciji, lahko sklepamo, da je okvirni delež subjektivno opredelje- nega slovenskega prebivalstva znašal 5 % tedaj pri- bližno 230.000 meščanov, kar bi v absolutnih števil- kah pomenilo kakih 12.000 oseb. Doma je po slo- vensko govoril le dober odstotek vprašanih meščanov, prav toliko pa jih je ta jezik uporabljalo v pogovorih s prijatelji. Po drugi strani je več kot 10 % vprašanih od- 53 Stranj, Slovensko prebivalstvo. 54 Za podrobnejšo analizo teh, sicer neobjavljenih podatkov gl. Bufon, Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost. 192 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 govorilo, da slovenski jezik razumejo, še enkrat toliko pa, da ta jezik deloma razumejo. Slovenskega očeta je imelo več kot 6 %, slovensko mater pa več kot 11 % vprašanih. V povprečju je več kot 8 % vprašanih imelo slovensko govoreče starše, 7 % samo enega slovenske- ga starša, še 10 % vprašanih pa je odgovorilo, da je vsaj eden od staršev slovenščino razumel. Skupaj je okrog 25 % vprašanih imelo povsem ali delno slovenske prednike, skoraj 17 % vprašanih pa je imelo družin- skega partnerja, ki je govoril ali razumel slovenski je- zik. Kljub temu je med vprašanimi, ki so imeli otroke, le dobrih 7 % odgovorilo, da ti slovenščino govorijo ali razumejo, točno 5 % vprašanih pa je navedlo, da so njihovi otroci v celoti ali deloma obiskovali slovenske šole, kar se povsem ujema z zgoraj navedenim dele- žem subjektivno opredeljenih Slovencev. Iz navedenih podatkov oziroma razmerja med ti- stimi, ki so navedli, da doma govorijo slovensko, in tistimi, ki so se subjektivno opredelili za Slovence, bi smeli sklepati, da je le 20–25 % takih, ki so živeli v povsem slovenskem družinskem okolju. Iz razmerja med subjektivno opredeljenimi Slovenci in tistimi, ki so navedli, da slovenščino razumejo, pa lahko sklepa- mo, da se le polovica »objektivnih« Slovencev za take v mestu tudi opredeljuje, kar število tržaških Slo- vencev za obdobje okrog leta 1985 poveča na okrog 24.000 oseb. Če upoštevamo, da je imelo kar 25 % vprašanih Tržačanov povsem ali deloma slovenske starše, lahko ugotovimo, da se je znanje slovenskega jezika v medgeneracijskem prenosu do tega obdobja razpolovilo oziroma ohranilo le pri 40 % potencial- nih govorcev: tolikšno je tudi razmerje med tistimi, ki so navedli, da slovenščino razumejo, in tistimi, ki ta jezik le deloma razumejo. Nekoliko ugodnejši so bili obeti za novejše obdobje, saj je večina »objek- tivnih« tržaških Slovencev v anketi navedla, da tudi njihovi otroci govorijo ali razumejo slovenski jezik, čeprav razmerje med deležem prvih (10 %) in drugih (7 %) kljub temu nakazuje, da se v medgeneracijskem prenosu še dalje »izgublja« slaba tretjina potencialnih govorcev. To po eni strani potrjuje »naravni« proces asimi- lacije oziroma integracije slovenskega prebivalstva v večinsko družbeno okolje po klasičnem melting pot načelu, po drugi strani pa pomeni, da se »identitetne škarje« med tržaškimi Slovenci vse bolj odpirajo ozi- roma da imamo v urbanem okolju vse večji razpon med tremi identifikacijskimi ravnmi: tistimi, ki se kot Slovenci opredeljujejo sami (1), tistimi, ki slovenski jezik govorijo ali vsaj razumejo (2), in tistimi, ki izha- jajo iz družinskih okolij, kjer so slovensko vsaj deloma potencialno govorili ali razumeli (3). Kot smo videli, je okrog leta 1985 prva skupina obsegala 5 %, druga 10 %, tretja pa 25 % mestnega prebivalstva. To pome- ni, da bi lahko po teh kriterijih v Trstu subjektivno slovensko identiteto pripisali, kakor smo že navedli, 12.000 osebam, objektivno 24.000, delno objektivno oziroma izvorno pa kar 60.000 osebam. Ne nazadnje nam prikazani podatki povedo, da so etnično mešana slovensko-italijanska gospodinjstva v Trstu obsegala okrog 20 % vseh družinskih okolij (25 % vprašanih je imelo vsaj enega slovenskega starša, 17 % pa sloven- skega partnerja), to pa je tudi primarni bazen »poten- cialnih« Slovencev ali četrta identifikacijska raven, iz katere bi lahko slovenska mestna skupnost v večji meri črpala bodoče pripadnike. Upoštevajoč zgornje podatke, bi lahko na ravni tržaške občine delež slovenskega prebivalstva z do- Z normalizacijo čezmejnih odnosov in pritokom kupcev iz Jugoslavije se za Trst pričenja novo obdobje trgovskih uspehov (http://www.trieste-di-ieri-e-di-oggi.it/). 193 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 ločeno zanesljivostjo ocenili med 5 in 15 %, kar je v tistem času (okrog leta 1985) odgovarjalo 12.000 oziroma 36.000 osebam, danes pa 10.000 oziroma 30.000 osebam. Če je resnica nekje vmes, lahko šte- vilo Slovencev v kombinaciji subjektivne in objek- tivne opredelitve v tržaški občini ocenimo na okrog 15.000–20.000. Te ocene bolj ali manj potrjuje ne- davno opravljena terenska raziskava za referenčno leto 2015,55 po kateri bi smeli s posploševanjem zbra- nih podatkov število Slovencev na Tržaškem oceniti na okrog 25.000 (dobrih 10 % prebivalstva), od tega okrog 15.000 (slabih 10 % prebivalcev na območju) v občini Trst. Analize, ki smo jih opravili za celotno slovensko narodno skupnost v Italiji, kljub vsemu ka- žejo, da je število Slovencev v občini Trst še vedno daleč najvišje med vsemi območji slovenske naseli- tve in obsega približno tretjino vseh v Italiji živečih Slovencev.56 Tu so ne nazadnje vse osrednje ustanove Slovencev v Italiji in dobršen del šol s slovenskim uč- nim jezikom. Vsekakor pa je lokalna relativna »teža« Slovencev v tržaški občini danes bistveno manjša kot nekoč, saj je sedaj v Trstu živečih Slovencev že manj kot tujih priseljencev (teh je bilo leta 2019 v tržaški občini več kot 22.000), italijansko prebivalstvo pa obsega okrog 80 % celotnega prebivalstva občine. Zelo različna je tudi notranja razporeditev slovenskega prebivalstva: leta 1910 je skoraj 50.000 tržaških Slovencev živelo v mestu in le 7000 (12 %) na podeželju, danes pa ocenjujemo, da v mestu živi nekaj več kot 10.000, na podeželju pa nekaj več kot 5000 (več kot 30 %) oseb slovenske narodnosti, se pravi, da je slovensko pre- bivalstvo na Tržaškem sedaj mnogo manj »mestno« kot nekoč. »Ruralizacija« slovenskega prebivalstva je še toliko bolj očitna, če razmerje mesto : podeželje preverimo na ravni celotne tržaške pokrajine. Leta 1910 je mestno prebivalstvo obsegalo kar 80 % vseh na tem ozemlju živečih Slovencev, leta 2020 pa pred- vidoma le še okrog 55 %.57 Na podlagi rezultatov naše terenske raziskave58 izhaja, da lahko delež Slovencev v mestnem okolju s precejšnjo zanesljivostjo ocenimo na dobrih 5 %, medtem ko ugotovljeni delež slovenskega prebival- stva v okoliških krajih obsega 55–65 %, na Opčinah ter na Kontovelu (če mu pripišemo celotno prebi- valstvo bližnjega Borga, satelitskega naselja, ki je bilo namenjeno istrskim optantom) pa okrog 20 %. Skupno oceno deleža Slovencev v tržaški občini po- trjuje podatek, da so na tem območju leta 2011 učen- ci osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom pred- stavljali dobrih 7 % vseh tu živečih otrok starosti 6–10 let. Upoštevati pa je treba, da je, kakor so pokazale različne analize Slovenskega raziskovalnega inštituta 55 Bufon, Ethnos in topos. 56 Bufon, Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem. 57 Bufon, Ethnos in topos. 58 Prav tam. v Trstu, v istem času le dobrih 15 % učencev šol s slo- venskim učnim jezikom v mestnem okolju izhajalo iz slovenskih družin, 40 % iz mešanih družin in skoraj 45 % iz neslovenskih družin, medtem ko je v okolici slovenske starše imelo dobrih 35 % otrok, iz mešanih družin je izhajalo skoraj 45 % učencev, neslovenske starše pa je imela petina učencev tamkajšnjih sloven- skih šol.59 Na podlagi te strukture šolske populacije bi mo- rali delež slovenskega prebivalstva v mestnem okolju omejiti le na okrog 3 %, v okolici tržaške občine pa oceniti na 60–65 %, kar je sicer precej blizu srednje- mu deležu, ki smo ga ugotovili s terensko raziskavo obravnavanih krajev.60 Tu moramo upoštevati, da živi več kot polovica okoliškega prebivalstva v povsem urbaniziranih Opčinah, kjer je slovensko prebival- stvo skromneje zastopano, tako da lahko delež slo- venskega prebivalstva v tržaški okolici s precejšnjo zanesljivostjo ocenimo na dobro tretjino (ok. 35 %) tu živečega prebivalstva. »Presežek« slovenskega pre- bivalstva v okolici oziroma njegov »manko« v mestu, do katerih prihaja ob uporabi zgoraj navedene meto- de ugotavljanja etnično-jezikovne strukture avtohto- nega prebivalstva, deloma izhajata iz dejstva, da del v okolici živečega italijanskega prebivalstva svoje otro- ke vpisuje v mestne šole, istočasno pa del, zlasti v me- stu živečih slovenskih in mešanih gospodinjstev svoje otroke vpisuje v šole z italijanskim učnim jezikom. Koliko je Slovencev v Trstu? Zgoraj opisane spremembe v narodnostni sestavi tržaškega prebivalstva so nedvomno v prvi vrsti re- zultat močnega asimilacijskega pritiska (predvsem pri delavskem sloju) in izseljevanja (predvsem med izobraženci) slovenskega prebivalstva, do katerega je prišlo v tržaškem mestnem okolju, kakor smo opisa- li, v dokaj intenzivni obliki že po prvi svetovni voj- ni, nato pa spet v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne. V prvem »kritičnem« obdobju, ki je oslabilo zlasti slovensko prisotnost v mestnem sredi- šču, se je po naši oceni zaradi enega ali drugega moti- va število slovenskega prebivalstva v mestu zmanjšalo za okrog 20.000 oseb ali okrog 40 %, v drugem, ki je sedaj zajel predvsem predmestne predele, pa še za nadaljnjih skoraj 18.000 oseb ali kar 65 %. To pome- ni, da je bil, v nasprotju s splošnim prepričanjem, za obstoj slovenske manjšine v Trstu vsaj v proporcio- nalnem pogledu mnogo bolj »usoden« čas po drugi svetovni vojni, ko so se očitno zaradi že zmanjšanega števila Slovencev ob koncu fašističnega obdobja še toliko bolj občutile posledice Informbiroja ter poli- tičnih in ekonomskih migracij. Precej se je zmanjšala tudi stopnja »upornosti«, ki je med fašizmom števil- nim omogočala, da se niso podredili prisilni asimila- 59 Bufon, Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem. 60 Bufon, Ethnos in topos. 194 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 ciji; slednja pa se je kasneje nadaljevala v »tišji«, a zato morda še učinkovitejši preobleki.61 Odprto ostaja vprašanje, kako bi lahko krepitev »mediatorske« gospodarske funkcije med Jugoslavi- jo in Italijo, ki jo je v obdobju 1975–1985 pridobila slovenska manjšina v Trstu, vplivala na njen ponovni preporod oziroma demografsko rast. Žal je bilo to obdobje prekratko, da bi lahko globlje spremenilo zgoraj nakazane trende, tako kot je še preblizu (po- sebej zaradi počasne implementacije zakona, ki se je zavlekla vse do današnjih dni) čas, ko je manjši- na z zaščitnim zakonom62 dobila tudi večjo enako- pravnost in vidnost, da bi lahko ocenili učinke tega dosežka na demografsko vitalnost Slovencev v Italiji na sploh in tržaških Slovencev posebej, zlasti v luči sedanjega bolj »sproščenega« medetničnega odnosa v širšem kontekstu izboljšanih slovensko-italijanskih odnosov po vstopu Slovenije v EU. Da bi lažje ponazorili velike spremembe števila in deleža slovenskega prebivalstva v Trstu od leta 1910 do danes, smo te podatke oziroma ocene združili v Tabeli 3. Za izhodiščno leto navajamo uradne podat- ke revidiranega popisa, medtem ko smo jugoslovanski »popis« za leto 1945 v bolj urbaniziranih predmestnih predelih korigirali s polovičnim učinkom koeficienta ocenjenega zmanjševanja števila slovenskega prebi- valstva v mestnem središču s Sv. Jakobom/Čarbolo, saj je omenjeni popis v njih ugotovil celo višje število Slovencev kot popis iz leta 1910, kar je dokaj nereal- no, razen v primeru Sv. Marije Magdalene Spodnje, kjer se je dejansko nadaljevalo priseljevanje sloven- skega prebivalstva iz sosednje občine Dolina. Oceno za leto 1971 smo izvedli na podlagi ponderiranih po- pisnih podatkov (ob upoštevanju morebitnega koefi- cienta upada števila samoopredeljenih Slovencev od 61 Sedmak in Susič, Tiha asimilacija. 62 Italijanski parlament je zaščitni zakon za slovensko jezikov- no skupnost po večdesetletnih prizadevanjih sprejel šele leta 2001. popisnega leta 1961 do leta 1971) ter v skladu s tem, kar je pokazala naša analiza leta 1985 opravljene jav- nomnenjske raziskave in drugih sočasno izvedenih ocen narodnostne strukture tržaškega prebivalstva. Iz teh izhaja, kakor smo videli, da je tedaj slovenski jezik govorilo ali razumelo točno dvakrat toliko oseb, kolikor je bilo samoopredeljenih Slovencev. Ker je bilo v tistem času znanje slovenščine omejeno zgolj na »aktivne« in »potopljene« Slovence, lahko po tem kriteriju še najbolj zanesljivo podamo objektivnejšo oceno »realnega« deleža in števila slovenskega prebi- valstva v mestu. Šele kasneje, kakor smo videli pri strukturi vpi- sanih v šole s slovenskim učnim jezikom, so se za učenje tega jezika pričeli zanimati tudi neslovenski starši, največkrat potomci nekdanjih Slovencev. Ker torej znanje slovenščine ni več »ekskluzivna« lastnost slovenskega mestnega prebivalstva, tega kriterija pri sedanjem ocenjevanju števila in deleža slovenskega prebivalstva ne moremo več uporabljati, po drugi strani pa nam sočasno naraščanje števila v slovenske šole vpisanih otrok iz mešanih družin daje razumeti, da se je precej zmanjšal tudi dosedanji medgenera- cijski upad znanja slovenskega maternega jezika, ki je obseg slovenskega prebivalstva v Trstu na vsakih 30–40 let potencialno krčil za okrog 30 %. Zaradi tega smo pri pripravi ocene obsega slovenskega pre- bivalstva po mestnih predelih za sedanje obdobje poleg splošnega trenda zmanjševanja števila prebi- valstva upoštevali še polovični »efekt« medgenera- cijskega asimilacijskega upada, povečan za morebitni predhodno ugotovljeni specifični koeficient upada slovenskega prebivalstva. Na območjih, kjer je prišlo do splošne rasti števila prebivalstva, te nismo pripisali tudi slovenskemu, skladno z opažanji terenske razi- skave okoliških krajev na Tržaškem.63 Ocenimo lahko, da se je v mestu število sloven- skega prebivalstva od leta 1910 (ok. 48.000 oseb ali 63 Bufon, Ethnos in topos. Tab. 3 – Ocenjeno gibanje števila in deleža slovenskega prebivalstva po mestnih predelih od leta 1945 do leta 2015 ter primerjava s popisnimi podatki za leto 1910 (število je zaokroženo na desetine; v oklepaju so navedeni deleži) Rajon 1910 1945 1971 2015 Ind. 10/15 Mestno središče 15.610 (11,5) 6600 (5,0) 4650 (4,9) 2570 (4,1) 16 Sv. Jakob/Čarbola 6190 (19,7) 4400 (12,7) 1940 (5,6) 1100 (4,8) 18 Barkovlje 2080 (73,7) 2020 (58,1) 1230 (36,6) 480 (17,5) 23 Greta 1520 (46,3) 1140 (33,5) 850 (10,6) 490 (9,0) 32 Rojan 2370 (61,7) 1780 (32,1) 990 (17,6) 630 (14,9) 27 Škorklja/Kolonja 3450 (43,0) 2580 (21,5) 1360 (9,3) 920 (7,9) 27 Sv. Ivan 4840 (57,9) 4580 (32,4) 2220 (12,0) 1320 (10,2) 27 Kjadin/Rocol 3620 (29,2) 2720 (12,7) 2130 (6,5) 1570 (5,5) 43 Sv. M. Magd. Zg. 2300 (49,5) 1730 (32,2) 1010 (16,3) 760 (13,8) 33 Škedenj 3210 (59,8) 2410 (32,1) 1670 (12,3) 980 (7,8) 31 Sv. M. Magd. Sp. 2690 (76,8) 3370 (43,7) 2870 (12,4) 2440 (10,4) 91 Skupaj Trst 47.880 (21,8) 33330 (13,5) 20.920 (8,1) 13.260 (6,9) 28 195 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 22 % prebivalstva) do leta 1971 zmanjšalo na okrog 20.000 oseb (8 % prebivalstva), do leta 2015 pa na okrog 13.000 oseb (7 % prebivalstva). To pomeni, da se je v absolutnih številkah glede na stanje v letu 1910 število Slovencev v Trstu zmanjšalo za okrog 35.000 oseb oziroma dobrih 70 % (in v proporcional- nem pogledu za okrog 15 odstotnih točk), medtem ko se je v istem času skupno število mestnega prebi- valstva zmanjšalo le za 28.000 oseb ali 13 %. Glede na ocenjeno gibanje števila slovenskega prebivalstva se je to od leta 1910 do leta 2015 v središču mesta (s Sv. Jakobom/Čarbolo) zmanjšalo za več kot 80 %, v predmestnih predelih pa za okrog 65–75 %. Ne- koliko manjši naj bi bil upad v Kjadinu/Rocolu (ok. 55 %), kjer je v povojnem obdobju očitno prišlo do priseljevanja slovenskega prebivalstva (med letoma 1961 in 1971 se je po popisnih podatkih število Slo- vencev povečalo za kar 77 %). Podobno tendenčno naraščanje števila slovenskega prebivalstva v obdobju 1961–1971 je popis ugotovil še na Greti (za skoraj 50 %), v Rojanu in Sv. Mariji Magdaleni Zgornji (za 25–30 %). Posebna primera sta Sv. Marija Magdale- na Spodnja in Barkovlje. Na prvem območju se je ob italijanskem prebivalstvu zaradi priselitev povečevalo tudi slovensko, tako da je tu absolutni upad glede na leto 1910, ko je bilo to območje še redko poseljeno, minimalen (manj kot 10 %). Povsem drugače pa se je dogajalo v Barkovljah, kjer je gibanje števila sloven- skega prebivalstva že v obdobju 1961–71, v nasprotju s težnjo v drugih predmestnih predelih, kazalo težnjo po izrazitejšem zmanjševanju (za 17 %), ki se je nada- ljevalo tudi v naslednjem obdobju in zato povzroči- lo nekoliko nadpovprečen skupen upad slovenskega prebivalstva v tem priobalnem pasu, in sicer z nekaj več kot 2000 na slabih 500 oseb (za več kot 75 %). V splošnem lahko ugotovimo, da je do največje- ga upada števila slovenskega prebivalstva v obdob- ju 1910–1945 (v tem času je povprečni upad zna- šal okrog 30 %) po pričakovanju prišlo v mestnem središču (za okrog 60 %), kjer je bil tudi fašistični asimilacijski pritisk največji, v obdobju 1945–1971 (tedaj je povprečni upad znašal nekaj več kot 35 %) pa v delavskem predmestju Sv. Jakoba/Čarbole (za okrog 55 %), kjer se je očitno poznal učinek inform- birojevskega razdora in emigracij po letu 1954, fe- nomenov, ki sta še najbolj prizadela delavski razred. V zadnjem obdobju (1971–2015), ko je povprečni upad spet znašal nekaj več kot 35 %, a je bil tokrat bolj rezultat splošnega naravnega upada tržaškega prebivalstva, še posebej v predmestnih predelih, kot političnih in asimilacijskih dejavnikov, je do izrazi- tejšega upada slovenskega prebivalstva prišlo v Bar- kovljah (za okrog 60 %). Razlogi za ta pojav, ki je po vsej verjetnosti vezan bolj na emigracijo kot le na asimilacijo tukajšnjega slovenskega prebivalstva, niso znani, a jih potrjuje tudi naša terenska raziskava, ki je v obdobju 2015–2019 ob okoliških krajih zajela še ta predmestni predel. Z njo smo s pomočjo lokalnih informatorjev poskusili opraviti lokalno statistiko slovenskega prebivalstva in prišli do še manj ugodnih rezultatov, kot jih prikazuje Tabela 3, saj naj bi okrog leta 1965 Slovenci v Barkovljah predstavljali okrog 30 %, leta 2015 pa le še okrog 15 % prebivalstva. Prav izrazito zmanjševanje deleža slovenskega prebivalstva v predmestnih predelih je pojav, ki mor- da še najbolj bode v oči, če stanje v letu 1910 pri- merjamo z ocenjenim stanjem v letu 2015. Do upa- da relativnega deleža je sicer prišlo tudi v mestnem središču (s skoraj 12 % na 4 %) in na območju Sv. Jakoba/Čarbole (z okrog 20 % na 5 %), kjer kaže, da je slovensko prebivalstvo doseglo fizični minimum, pod katerega verjetno ne bo več padlo. Zato pa je toliko opaznejši upad relativnega deleža slovenskega prebivalstva v nekdaj izrazito slovenskih predmestjih: v že omenjenih nekdaj napol ruralnih Barkovljah so Slovenci predstavljali skoraj 75 % prebivalstva, se- daj pa le dobrih 15 %; v leta 1910 še bolj ruralni Sv. Mariji Magdaleni Spodnji je ta delež padel z več kot 75 % na današnjih okrog 10 %; v Rojanu in Sv. Iva- nu, kjer je slovensko prebivalstvo po popisnih podat- kih obsegalo okrog 60 % prebivalcev, naj bi to sedaj predstavljalo le še 10–15 % lokalnega prebivalstva; še slabše pa je pri škedenjskih Slovencih, ki so nekdaj prav tako predstavljali okrog 60 % prebivalstva ob- močja, sedaj pa manj kot 10 %. Razloge za tovrstno spreminjanje gre najprej iskati v procesu urbanizacije tržaškega predmestja, ki prinaša nekatera zanimiva protislovja. Po absolutnem številu slovenskega pre- bivalstva je leta 1910 namreč izstopal Sv. Ivan, sedaj pa Sv. Marija Magdalena Spodnja, medtem ko je bil ocenjen delež slovenskega prebivalstva leta 2015 še vedno relativno najvišji v Barkovljah, blizu 15 % pa še v Rojanu in Sv. Mariji Magdaleni Zgornji, ki je tako »prehitela« nekdaj za Slovence pomembnejše rajone, kakršen je bil Škedenj, nekoč mestu najbližja in naj- večja slovenska vas. Namesto zaključka Za slovensko narodno skupnost v mestu je pose- bej zaskrbljujoče dejstvo, da je v drugi polovici prej- šnjega stoletja skoraj povsem presahnil tradicionalni dotok slovenskih priseljencev iz bližnjega tržaškega zaledja in da se je v zadnjih dveh desetletjih značil- no povečal odliv avtohtonega slovenskega prebival- stva, predvsem med visoko izobraženimi pripadniki mlajše generacije (v starosti 30–40 let), ki odhajajo na delo v tujino. Ta pojav bo v prihodnosti nedvom- no še zmanjšal demografsko vitalnost te skupnosti oziroma Slovencev v Italiji nasploh. Terensko delo, ki smo ga opravili v naseljih tržaške okolice,64 je namreč pokazalo, da med slovenskimi gospodinjstvi prevla- dujejo taka (30–40 %), v katerih ni noben član mlajši od 65 let, enočlanska gospodinjstva pa obsegajo kar 64 Bufon, Ethnos in topos. 196 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 20–30 % vseh gospodinjstev. Glede na zgoraj prika- zana povprečja je demografska struktura slovenskih gospodinjstev v mestu zelo verjetno še mnogo bolj neugodna. Obenem je treba upoštevati, da se je zara- di nižje cene bivališč in večje ponudbe delovnih mest na sosednjem območju Slovenije obenem povečalo število tržaških Slovencev, ki so se preselili v bližnje čezmejne kraje ali so se po končanem študiju v Ljub- ljani ali Mariboru tam zaposlili in ustvarili novo živ- ljenjsko okolje. Zato se zdi, da postaja ob skromni demografski »reprodukciji« docela slovenskih gospodinjstev za bodočo usodo tržaških Slovencev vse bolj pomemben pojav mešanih gospodinjstev, saj se v njih tako rekoč dnevno in najbolj intenzivno gojita »praksi« medet- ničnega in medjezikovnega sobivanja in prepletanja ter s tem tudi medgeneracijskega ohranjanja in pre- našanja, če ne celo revitalizacije slovenskega jezika. V takem okolju živi sedaj približno šestina slovenskega prebivalstva na tržaškem podeželju, v mestu pa je ta delež nedvomno že tradicionalno precej višji. Zgoraj opravljena analiza leta 1985 izvedene ankete je poka- zala, da je v mestu v mešanih gospodinjstvih že tedaj živela večina slovensko govorečih oseb (do 80 %), ta delež pa se je v zadnjem obdobju najverjetneje še po- večal. Njihov demografski pomen je še toliko večji, če pomislimo, da so, vsaj v okoliških predelih tržaške občine, kakor je pokazala naša raziskava, mešana go- spodinjstva najvitalnejši lokalni družbeni členi, tako po številu članov kot starostni strukturi. To se navsezadnje lepo pokaže, kakor smo videli, v strukturi otrok, ki obiskujejo vrtce in osnovne šole s slovenskim učnim jezikom v Trstu, saj je sedanja in bodoča konsistenca in kvaliteta slovenske skupnosti v mestu vedno bolj odvisna od tega, v kolikšni meri ji bo uspelo zadržati otroke iz mešanih ali celo povsem neslovenskih družin, ki so očitno dovzetne za spozna- vanje in približevanje slovenskemu jeziku in kulturi. Na tržaškem podeželju se skoraj polovica tam žive- čih neslovenskih družin odloča za vpis svojih otrok v vrtce in osnovne šole s slovenskim učnim jezikom, ta delež pa se povečuje tudi v mestnem okolju, kar je nedvomno zelo spodbuden znak naraščajoče druž- bene oziroma medetnične integracije na območju. Seveda pa gre vse te procese spodbujati, spremljati in vgraditi v celovitejši sistem promocije slovenskega je- zika in kulture v mestu, za katerega bi morala ne na- zadnje poskrbeti tudi slovenska država – če ne zaradi lastnih ustavnih in zakonskih obveznosti, pa vsaj za- radi lastnih interesov pri širjenju čezmejnih izmenjav in potrošnje, ki jih ob ekonomskih motivih povečuje prav znanje jezika sosednje države.65 Le skupna skrb obeh sosednjih držav lahko namreč »osmisli« obstoj slovenske jezikovne skupnosti v tem tradicionalnem multikulturnem mestu, daje funkcijo njenim institu- cijam, med katerimi ima nedvomno poseben simbol- ni pomen leta 2020 »vrnjeni« Narodni dom, ter tako prepreči, da bi nosilci tega nekdaj največjega sloven- skega mesta ne ostali v njem zapisani le kot folklorni relikt davne, skoraj mitične preteklosti. 65 Bufon, Lo spazio con/diviso. Vse do jugoslovanske gospodarske in politične krize je Trst veljal za pravo balkansko nakupovalno »Meko« – čezmejne izmenjave so omogočile tudi ponovno gospodarsko rast Tržaških Slovencev (http://www.trieste-di-ieri-e-di-oggi.it/). 197 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–1982022 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv Občine Trst – Archivio del Comune di Trieste Popis 1910: Popisne pole za vsa gospodinjstva tr- žaških primestnih rajonov Barkovlje, Rojan, Sv. Ivan, Škedenj, Sv. Marija Magdalena Spodnja in Sv. Marija Magdalena Zgornja. LITERATURA Andreozzi, Daniele in Gatti, Carlo (ur.): Trieste e l ’Adriatico: uomini, merci, conflitti. Trieste: Edizio- ni Università di Trieste, 2006. Bobič, Pavlina: Jeffrey Raigersfeld. Tvorci slovenske pomorske identitete (ur. Andrej Rahten). Ljubljana: Založba ZRC, 2010, str. 209–224. Bučić, Vesna: Janez Nepomuk Kalister in Franc Ka- lister v Trstu – portret, palača, mavzolej. Kronika 58, 2010, št. 58 (Rodbini Kalister in Gorup), str. 59–72. Bufon, Milan in Kalc, Aleksej (ur.): Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Prva knjiga – Tržaška pokraji- na. Trst: ZTT, 1990. Bufon, Milan: Ethnos in topos. Družbene spremembe in narodnostna podoba slovenskih krajev na Tržaškem od leta 1910 do leta 2015. Koper, Ljubljana: Slo- venska matica, ZRS Annales, 2020. Bufon, Milan: Lo spazio con/diviso – L‘Alto Adriatico: un‘area di contatto europea tra conflitti e integrazio- ne. Roma: Aracne editrice, 2019. Bufon, Milan: Meje in obmejne skupnosti na Sloven- skem. Koper: Založba Annales ZRS Koper, 2017. Bufon, Milan: Prostorska mobilnost obmejnega pre- bivalstva kot faktor prekomejnega povezovanja. Dve domovini: razprave o izseljenstvu, 1995, št. 6, str. 111–122. Bufon, Milan: Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost – obmejna in etnično mešana območja v evropskih razvojnih silnicah: primer Slovencev v Italiji. Trst: SLORI in ZTT, 1992. Bufon, Milan: Trst. Enciklopedija Slovenije, 13. Ljub- ljana: Mladinska knjiga, 1999, str. 352–356. Cattaruzza, Marina: La formazione del proletariato urbano. Torino: Musolini editore, 1979. Czoernig, Karl: Ethnographie der österreichischen Mo- narchie. Wien, 1857. Čermelj, Lavo: Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obe- ma vojnama. Ljubljana: Slovenska matica, 1965. Čermelj, Lavo: Spomini na moja tržaška leta. Ljublja- na: Slovenska matica, 1969. Čokelj, Boris: Zgodovinski razvoj narodnostnega sta- nja v Trstu. Trst: Slovenska prosvetna matica, 1949. De Rosa, Diana: Libro di scorno, libro d‘onore – La scuo- la elementare triestina durante l‘amministrazione austriaca (1761–1918). Udine: Del Bianco, 1991. Gemeindelexicon VII: Österreichisch-Illyrisches Küsten- land. Wien: Verlag der K.K. Hof- und Staats- druckerei, 1906. Kacin, Marija: Žiga Zois, Casanova in Trst. Idrija: Bogataj, 2019. Kalc, Aleksej: Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju. Pri- seljevanje kot gibalo demografske rasti in družbenih sprememb. Koper: Založba Annales, 2008. Kandler, Pietro: Emporio e Portofranco di Trieste. Trie- ste: Lloyd, 1864. Kos, Milko: Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje – Trst in okolica. Slovenci v Italiji včeraj in danes. Trst: SLORI, 1974. Luzzato Fegiz, Pierpaolo: La popolazione di Trieste (1875–1928). Trieste: La Editoriale Libraria, 1929. Merkù, Pavle: La presenza slovena nella città pre- emporiale. Storia economica e sociale di Trieste (ur. Giacomo Borruso, Roberto Finzi, Giovanni Pan- jek). Trieste: Lint, 2001, str. 273–291. Merkù, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: ZTT, 1980. Narodni dom v Trstu 1904–1920 (ur. Marko Pozzetto et al.). Trst: Založba Devin, 1995. Pahor, Drago: Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja. Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969 (ur. Vlado Schmidt, Vasilij Melik in France Ostanek). Ljubljana: Slo- venski šolski muzej, 1970, str. 235–337. Perselli, Guerrino: I censimenti della popolazione dell‘Istria, con Fiume e Trieste, e di alcune città della Dalmazia tra il 1850 e il 1936. Rovigno: Centro di ricerche storiche Rovigno, 1993. Prelovšek, Damjan: Arhitektura v času uradništva. Marija Terezija: med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom (ur. Miha Preinfalk in Boris Golec). Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, str. 311–320. Purini, Piero: Metamorfosi etniche. Udine: Kappa Vu, 2010. Regent, Ivan: Spomini. Ljubljana: Cankarjeva založ- ba, 1967. Schiffrer, Carlo: Sguardo storico sui rapporti fra Italia- ni e Slavi nella Venezia Giulia. Trieste: Istituto di Storia dell‘Università di Trieste, 1946. Scussa, Vincenzo: Storia Cronografica di Trieste. Trie- ste: Voen, 1863. Sedmak, Danilo in Susič, Emidij: Tiha asimilacija. Trst: SLORI, 1983. Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 (ur. Milica Kacin Wohinz, Nevenka Troha). Ljubljana: Nova revija, 2001. Spezialortsrepertorium der Österreichischen Länder VII: Österreichisch-Illyrisches Küstenland. Wien: Verlag der K.K. Hof- und Staatsdruckerei, 1918. Stranj, Pavel: Slovensko prebivalstvo Furlanije-Julij- ske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi (ur. Milan Bufon in Aleksej Kalc). Trst: SLORI, 1999. 198 MILAN BUFON: SLOVENCI V TRSTU NEKDAJ IN DANES: TEŽAVNO OHRANJANJE MULTIKULTURNOSTI NA ROBU ..., 177–198 2022 Verginella, Marta: Fragmenti slovensko govorečega Trsta pred pojavom nacionalizma. Kronika 67, 2019, št. 3 (Iz zgodovine Trsta), str. 429–445. Volk, Sandi: Istra v Trstu – naselitev istrskih in dal- matinskih ezulov in nacionalna bonifikacija na Tržaškem 1945–1966. Koper: Univerza na Pri- morskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko; Trst: Narodna in študijska knjižnica, 2003 (Knjižnica Annales, 33). SPLETNI VIRI Della Croce, Ireneo: Historia di Trieste (1698): https://archive.org/details/historiaanticaem00iren. Madonna del Mare: un tempio e la sua storia: https://quitrieste.it/2014/07/madonna-del-ma- re-un-tempio-e-la-sua-storia/. Palazzo Kalister: https://danieledemarco.com/2014/01/27/palaz- zo-kalister/. S U M M A R Y Slovenians in Trieste in the past and the pre- sent. A struggle to uphold multiculturality on the edge of Slovenian ethnic territory The traditionally multicultural image of Trieste was already developed in the fifteenth century, when its population was 55% Roman, about 30% Slav, and 15% composed of other nationalities, most nota- bly Germans, Greeks, and Jews, who settled Trieste as early as the tenth century. Until the end of the Austrian era, the composition remained unchanged through a constant influx of people from the predom- inantly Slovenian hinterland (in fact, this is where at least half of all immigrants steadily flocked from, including as much as 60 % of women), who kept on assimilating into the German and even more so into the Italian, locally dominant national component. The assimilation trend experienced a pronounced surge in the second half of the nineteenth century, when the nationalist movement of the majority Ital- ian population intensified and the resistance of the Slovenian population grew under the auspices of the political society Edinost (Unity). The national confrontation between the domi- nant Italian and the Slovenian (the largest minority) community in Trieste is well illustrated by the results of the last Austrian population census, conducted in 1910, a critical analysis of which is based on a close examination of the original survey sheets kept by the Trieste Municipal Archives. The Italian nationalist city authorities carried out the population census like the previous ones, that is, by assigning Italian nationality to all who identified themselves as Slove- nians working in an Italian environment as well as all who otherwise correctly stated that they used both Slovenian and Italian as their »primary language of communication«. The revision, carried out at the be- hest of the Edinost in 1911, eliminated most contro- versies but not all of them: taking into account the entire population present in Trieste, hence, including persons with non-Austrian citizenship, the partially urbanized Rojan (It.: Roiano) and Škedenj (It.: Sèr- vola), for example, now featured a higher percent- age of Slovenians, rising from about 43–44 % to 63– 66 %, and our »revision of the revision« even raised it to over 76 %.The revision of the still predominantly rural Barkovlje (It.: Barcola) and Sv. Marija Magda- lena Spodnja (It.: Santa Maria Maddalena Inferiore) corrected the share of the Slovenian population from originally 60–62 % to 74–77 % and our »revision of the revision« to 79–81 %. These conclusions clearly reject the thesis of Italian researchers insisting that the revised census in some way »artificially inflated« the Slovenian Trieste component. The contribution also critically analyses the re- sults of the population census and the estimated number of Slovenian inhabitants in Trieste, con- ducted after the First World War. According to the author of the article, in the first »crucial« period (1920–1943), which brought an especially high de- mographic loss to the Slovenian community in the city centre, the number of Slovenian inhabitants in the city shrunk, be it for political or economic rea- sons, by about twenty thousand persons or roughly 40 %, and in the second period (1945–1954), which largely focused on the suburban parts, the number further dropped by almost eighteen thousand per- sons or as much as 65 %. Therefore, contrary to the general belief, the period after the end of the Second World War and the fall of Fascism–when the already decimated Slovenian population felt the impacts of Cominform as well as political and economic migra- tions even more acutely–proved much more »fateful« for the existence of the Slovenian minority in Tri- este, at least in proportional terms. Finally, the author also estimates the gradual decline in the Slovenian- speaking inhabitants of Trieste (about 10% per dec- ade). Between 1910 (about 48,000 persons or 22 % of the total population) and 1971, the percentage of the Slovenian-speaking population dropped to about 20,000 persons (8 % of the entire population), and to only 13,000 persons (7 % of the entire population) by 2015, so that the former largest Slovenian urban community is now significantly smaller in compari- son with contemporary immigrant groups.