Užiteljski pokret Pavel Prodornik: ,,Prosveta"v Haloze in mi (Naše sodobne narodno-obrambne naloge.) (Dalje.) IV. Obiski v Hatazah. Naše Haloze so gospodarsko zaostale in bedne, brez dobrih cest, brez pravih cest, polne blata, gladu, lakote in pomanjkanja, polne revščine in kulturne primitivnosti. Polne trpljenja in garanja siromašnih domačinov za drobtinico 2, razkošne mize tujega gospodarja, ki tu le uživa, ki se tu — kot nekoč grajščak nad slovensko tlačanko — le zabava in izživlja nad viničarskimi dekleti. {Le bežen vpogled v spiske nezakonske dece na okrajnem sodišču v Ptuju bi povedal dovolj jasno, kdo so povzročitelji in očetje tega gorja.) Prav semkaj najraje zahajajo tujci, da skriti pred nepotrebno kontrolo, v tem mirnem in zapuščenem delu slovenske domovine, ob svoji duhovni in gospodarski nadvladi in db civilizatorični zaostalosti in gospodarski primitivnosti bednega, odvisnega in zato ponižnega domačina uganjajo svoje alkoholne, šovinistične in seksualne orgije in sanjajo o »večvrednosti« najplemenitejših zastopnikov arijske rase. Tudi mi zaidemo včasih v Haloze. Ta ali oni »službeno«. Večinoma samo radi razvedrila in romantičnega doživetja ob »dobri haloški kapljici«. Kvečjemu še kdo radi uživanja svežega zraka in občudovanja naravnih lepot. Trpljenja ljudstva pa nihče ne vidi! Večkrat poromam v ta del »neodrešene« domovine. Sonce sije, vse dehti in zeleni. Dim, ki se vali iz dimnika gosposke hiše na gričku, valovi v soncu kot dolga, srebrna griva. Skozi široko odprto okno steklene verande veselo doni gramofon: »Trink', trink', Briiderlein, trink', lasse die Sorgen zu Haus'!« Vse je razigrano in židane volje. Le majhne hišice, raztresene v senci griča, so kot mrtve. Poldan zvoni, a niti iz enega dimnika se ne kadi. Stopim bliže, a vrata v kočo so zaklenjena. Nikjer živega bitja. Skozi zaprto, sajasto okcncc poizkušam razločiti notranjost. Po mizi se sprehajata dvc kokoši. Dva zamazana otročička v raztrganih srajčkah na pod mizo segata po kuhanem fižolu. Rano zjutraj, prcd odhodom na delo, ga je mati nasula — v jamico v ilovnatem podu za celodnevno hrano svojim, v hišo zaklenjenim otrokom. V izbinem kotu opravlja nekoliko večji otrok veliko potrebo. Ta me prvi opazi. Vsi se prestrašijo in kot miške pobegnejo pod na pol podrto posteljo, po kateri zopet hodijo in brskajo — kokoši. Kaj bo iz mladine, ki raste v takih razmerah? »Za človeka gre danes, predvsem pa gre za današnjo mladino, za njeno usodo in njeno srečo. Ta nam mora biti izhodišče in cilj vseh naših prizadevanj; zakaj kakršna bo mladina, tak bo narod! (Mencej Martin: »Slovenska šola in učitelj«.) »Slučajno« zaidem v gosposko družbo na gričku. Razkošno je, radio, gramofon, mesna jedila, vino, vesela pesem in opravičila radi slabega znanja slovenščine. Da Se sploh razumemo, govorimo pač nemški. — V mislih sem še vedno pri onih slovenskih bednih in golih otročičkih trepetajočih pod posteljo. — Ozračje postaja vedno bolj pijano, nacistično borbeno in izzivalno. Nevzdržno je. Neopažen odidem. Naslednji dan sem na občnem zboru narodnega društva, katerega član sem. Polno lepih besed in zancsa za narod. Mnogo dobre volje »za narod, za mili dom«. Kdo od nas res ve v kakšnih razmerah živi naš narod? Kdo od nas se zaveda potreb tega naroda? Naše sodobne naloge. »Barbari, vzgojeni v rimski državi in v historijski šoli, so imeli pred očmi državo, močno državno oblast, velik teritorij: ustvarjali so državo brez naroda. Mi še danes bolujemo na tem ... To je tem večja nesreča za nas. ki smo mali. a hočemo biti veliki... a tega naroda, ki bi moral biti osnova tej veličini, ne poznamo.« (Dr. A. Radič: »Narod«.) Priznavamo našim narodnim delavcem dobro voljo in vSo njihovo požrtvovalnost. Za uspeh narodnega dela pa je potreben še predpogoj: stalni kontakt z narodom in vživetje v njegove potrebe. Vendar malokdo najde to pot — nazaj k narodu. »Gospoda torej tudi ne namerava spoznati tega naroda, na katcrem gradi svojo veličino. Uči se v preteklosti enega dela naroda... a ne obrača poglcda v današnje življenje naroda. Tu v tem kulturnem suženjstvu je vzrok, da je zdrava narodna misel na- ših preporoditeljev umrla. Mi jo moramo zopet poklicati v življenje. (Dr. A. Radič: »Politike nema bez tilozofije«.) Vse to smo napisali z najboljšo voljo, da bi položili prst na našo skelečo narodno rano, da bi prebudili naš glas vcsti, da bi na ta način nekaj prispevali k sodobnim nalogam slovenskega učiteljstva in šole. V čem obstojajo te naloge in kakšna je pot, ki nas bo privedla k cilju? Prvo je študij gospodarskih in družabniji razmer, kajti »... dokler bodo naša vas, nas industrijski kraj in naša mesta neraziskani in nedognani, so vsa tozadcvna prizadevanja za preusmeritev in aktivnejše poseganjc šole v razvoj našega življenja brezuspešna«. (Martin Mencej: »Slovenska šola in učitelj«.) Slovenski učitelj, ki je duhovno osamosvojen, ki se je osvobodil meščanske miselnosti in jerobstva obstoječih političnih strank, ki čuti z narodom, ne bo ostal polovičar in ne diletant, tudi nc bo stal apatično ob strani. In končno »... se ta akcija mora razširiti, k njej se morajo priključiti tudi oni, ki dosedaj niso v njej sodelovali, a so pripravljeni za delo, ki v sebi čutijo voljo in zanos, da ustvarjajo na dabri, plemeniti in potrcbni stvari.« (Stjepan Kranjčevič: »Učiteljstvo i narod«.)