<9^ 71 Ke) pa je vzletelo par divjih rac ter se preselilo na drugo obal hladnega jezera. Sedaj je prišel čas, da Miha vstane iz svojega zatišja, od koder je samomorilca natančno opazoval. Tiho se priplazi h Krokarju in — skle-nivši obe roki — vzdihne na pol milo-vaje, na pol zadovoljno: »No, sedaj je pa revež prestal ta svet!« V tem hipu se oglasi samomorilec: »Oh, saj sem še živ, gospod, še živ! Kaj ne? Ali sem mrtev?« Miha ni vedel, ali bi se smijal, JDržkone se še spominjaš, mili citatelj, moža srednje velikosti in s podkovano palico v rokah, stoječega ob jutranjih ali čudil brezpametnemu človeku. Kakor bi se čudil, zakliče: »Kako pa, da ste se zgrudili na tla?« — »Ker sem mislil, da sem mrtev«, odgovori mirno Tonček Krokar. Podasta se skupaj domov. Tončku je treba malo žganja, in kmalu je pomirjen. Ker se mu je v tem slučaji steklo tako čudno pa vendar ugodno, zavrne odslej odločno vsako skušnjavo hotečo mu prigovarjati, naj se sam usmrti! (Nadaljevanje prih.) urah v senci košatega kostanja pred licejalnim poslopjem v Ljubljani. Ta mož je bil skriptor cesarske kraljeve BOLNIK. ®f potrto dušo, bolen na telesi, 41 Oj, lastovke, tako sem čakal vas! Ko zemlja zdaj se s cvetjem mladim resi, Trepeče solza mi svetla v očesi: Presrečen sem — pomladni gledam čas! Ne veste ve, kaj ta pomlad pomenja, Kaj toliko mi vzbuja milih nad! Pač vem: nebo jednako se razpenja, Pod njim življenje isto se začenja, A ta pomlad mi druga je pomlad! Na bledo lice znanci so kazali, Na moj život so gledali skrbeč: »Ta nosi v prsih svojih smrtne kali, V prerani grob ga bomo pokopali, Pomladi zlate on ne vidi več!« . . . A vidim jo! Krepilni dih v prirodi Močij mi vliva novih v bolni trup; Skrivnostno snuje mladi čas povsodi, Veselje ž njim, nebeško dete, hodi, Srce preveva mi življenja up. O, živel bom! Krog mene cvetje vstaja, V radosti zemlji se žari obraz; Prirode kras neštet na dan prihaja, Vse poje, cvete, svet se ves pomlaja, Zakaj bi ž njim se ne pomladil — jaz? Željno mi plove vid čez solnčne griče, V opravo svet je svatovsko odet; Kako me zove k sebi, vabi, miče, Kako budi spomin, kako mi kliče Nazaj veselje davnih srečnih let! Ne! Da stojim resnično poleg groba, Samo bolestno gledal bi nazaj, A ta pomlad, vesoljna ta svetloba, O, to je moja, zlata moja doba, Kako ne gledal rad bi v ta sijaj ? In živel bom! Nesite me, stopinje, Med živi svet, na sredo med pomlad! Ko stvarstvo božje polno je blaginje, Razpni, moj duh, perot v višave sinje, Pomlad je tu, čas novih milih nad! — A. Funtek. Fran Levstik. S^S 72 ^e) licejalne knjižnice — gospod Fran L e v s t i k. Zdaj ga že ni mej živimi. Črno zemljo so nasuli na njegove telesne ostanke lansko zimo. Umrl je 16. novembra ob devetih dopoludne v Ljubljani na Sv. Petra nasipu št. 5, v tistih prostorih, kjer je bival nekdaj njegov ljubljenec Preširen. Njemu veljajo besede pesnikove: »da mu slovelo ime, ko ga zagrnil je grob.« V spominu nam je še, kako sijajno ga je hvaležni narod pokopal; kaj pa je on zanj storil, to bode zvedel popolnoma stoprv takrat, kadar dobode v roke zbrana njegova dela. In kak sin slovenskega naroda je bil Levstik, poskusili bodemo povedati blagovoljnim čitateljem »Dom-a in Svet-a.« Zibelka mu je tekla v Retji (rojen 28. aprila 1831), vasici pri Velikih Laši-čah. Že rojstni kraj je bil zanj — za poznejšega jezikoslovca in pisatelja — kaj ugoden. Nasrkavši se v domačem kraju priprostega naravnega mišljenja in narodnega življa in poskusivši prve šole, odide v Ljubljano, kjer završi gimnazijske študije 1. 1853. Bil je tudi Alojznik, a zaradi nekih epigramov, ki jih je zložil, moral je ostaviti zavod. Kot dijak se je dobro učil, pridno se je vadil v pisanju, nabiral narodno blago, preiskaval narodske starine in drobtine ter se uril pristno narodno misliti in pisati, kar je imelo odločilen pomen za poznejše njegovo književno delovanje. Dovršivši gimnazijo zglasi se pri nemškem viteškem redu, ki pošlje nadepol-nega mladeniča v Olomuško semenišče. Toda le nekaj mesecev je bilo dano živeti mlademu bogoslovcu mej brati Čehi. Leta 1854 je izdal namreč pri Blazniku v Ljubljani svoje »Pesmi«, katere so mu bile, kakor pravi g. J. M., po preostri sodbi usodne. Neskušenega mladeniča smemo sicer izgovarjati, nikakor pa ne moremo odobravati popolnoma tega koraka njegovega. Kar bi kakemu drugemu ne bilo šteto v toliko zlo, to pač ni bilo primerno bogoslovcu in bodočemu duhovniku — po-pevati o vseh onih predmetih, o katerih je peval Levstik. Iz Ljubljane so poročili to v Olomuc in tako je prišlo do tega, da se je Levstik moral posloviti pri svojih tovariših Olomuškega semenišča. Odpotuje torej iz Olomuca in pride na Dunaj, kjer ostane nekaj časa pri svojih prijateljih in hodi poslušat Miklošiča na vseučilišče. Toda naposled ga prisili slabo novčno stanje, da se vrne v Ljubljano. Tudi zdaj je moral pretrpeti marsikako britko. Odide pa kmalu (1855) na Dolenjsko v grofa Pace-ja graščino Turnsko pri Čatežu, kjer je bival tri leta kot od -gojitelj, pečaje se z jezikoslovjem in preučevaje narod. Po odhodu iz Turnske graščine po-mudi se nekoliko doma v Lašičah, potem pa odide zopet za odgojitelja k graščaku in pesniku Miroslavu Vilharju v Senožeče in Kaleč; 1861. leta pa je bil tajnik slovanske čitalnice v Trstu. Ko 1863 Vilhar začne izdajati politični list »Naprej«, pride Levstik v Ljubljano kot glavni sotrudnik listov. A list preneha še isto leto; drugo leto pa postane Levstik tajnik »Matice Slov.« (11. aprila 1864 do 11. julija 1865). Toda le eno leto je ostal pri »Matici«. Mala plača se je zdela nekaterim gospodom prevelika in Levstik odstopi od tajništva. Tako ostane brez službe in zaslužka več let: le pisateljska miza ga je živila. Spisal je ta čas slovnico svojo (1866) in dali so mu naposled v delo Wolfovega slovarja slovensko-nemški del. A žal! da tega dela ni zvršil. Prebiral je vse slovenske pisatelje in pisce od Trubarja nadalje in se pridno bavil z jeziki in narečji, ki imajo ožji vpliv na slovenščino; tako je hotel slovenskemu narodu ustvariti kritično urejen slovar po Miklošičevem in Vukovem načinu. Toda tudi zdaj mu ni bila usoda mila. Nekaj ker je preveč čistil ali trebil, kakor pravimo, nekaj ker je delo raztegnil na preširoko in predolgo, ustavila mu je delo za to izbrana komisija, ako-prem si je bil napravil že velik rokopis. Priredivši še za natis Vodnikove pesmi, katere je izdala »Matica Slovenska« (1869), odide na Dunaj. Leta 1870 je jel Stritar izdajati na Dunaji nov leposloven list, »Zvon«, pri katerem je Levstik pridno sodeloval. Dajte, dajte, ne štentajte, Mi smo noeoj malo spale, Vaše polje varovale. Varoval vas Bog, Marija, Bog, Marija, sveti Ivan.« Zahvalijo se za jajca ali pa za krajcarje tako-le: »Lipa hvala na tem daru, Kaj ste nam vi darovali. Daroval vas Bog, Marija, Bog, Marija, sveti Ivan. Mi se od vas potočimo In vas Bogu izročimo.« Da vedno jeclne ne pojo, zapojejo zaradi spremembe katero drugo, tako n. pr. to: »Kamoj sečeš lipa Jane? Daj nam Bože dobro leto!J) ZsQ kot dijak seje pridno bavil s slovenščino, z veseljem prebiral »Novice« in pesnice zlagal. Najprvo se je oglasil javno 1. 1850 v »Sloveniji«, v kateri je priobčil nekaj pesnij z imenom »Gor-nicki«. (Opomin k veselju, Vile, Prvi pomladni bučelici, Brezskrbni poet.) Tudi v »Ljubljanskem časniku« se je oglasil istega leta (Kamniti svatje). *) To se poje za vsako kitico. Ja se sečem na Volavje,*) Na Volavje, na žegnanja, Na žegnanja k Maj ki božji. Tam sem bila zagovorna, Kad sem bila glave bolna.« Tako kresujejo, precej ko se zmrači, do ranega jutra. Darove razdeli med seboj, tako, da vsaka jednako dobi, pa tudi fant, kateri jih spremlja, dobi jednaki del. Naj zapišem, kako pojo v Podzemlji pri hiši, kjer ničesa ne dobe: »Vaša vrata, polna blata, Vaša hiša, polna miša, Vaši vrti, polni krti. Da b1 imeli tolko straha, Kulko je na peči praha.« Leta 1854 pa je izdal svoje »Pesmi«. Zložil Fr. Levstik. V Ljubljani. Natisnil in založil Jožef Blaznik, 1854. To je knjižica v mali osmerki, obse-zajoča 92 strani. Pozornost je vzbudila že takrat — ugodno in neugodno. Oboje umemo prav lahko, ako se oziramo na pesmi same. *) Volavje, kapelica snežne Matere božje v župi Petrovini, district. Jaška na Hrvatskem. sSfe BUDITEV. fildrami, zdrami, mračni Duh se moj, In povzdigni v zračni Dom se svoj! Tam v prostorih jasnih Se napij Sladkih miloglasnih, Harmonij! Ž njimi mi življenje Bazsvetljuj In srca trpljenje Olajšuj! Fran Selški. Fran Levstik. (Nadaljevanje. (S^c 90 v^ Pesni Levstikove so lirične; opevajo razne predmete in čustva, po največ pa ljubezen. Tu pa tam nahajamo resnejše slike v pesnikovih čustvih, mnoge so pa tudi precej navadne, kakoršne pe-vajo pesniki-začetniki. Zato pravi tudi pesnik sam: »Me smo Levstika poeta Hčerke mladega očeta.« (Tičice.) Priznamo radi, da je Levstikovo pe-vanje o tej strani človeškega srca precej dostojno, da kaže pesnik nekako pošten namen temu čustvu: živeti v sreči z zakonsko ženo (prim. »Pesem strunarja«), a vsega hvaliti ne moremo, še manj pa priporočati. Saj tudi Levstiku samemu niso vse ugajale v poznejših letih. Da delajo taka čustva mnogo nevarnostij in da torej tudi niso vsa vredna hvalospeva, kaže nam »strunar«, kojemu je majhen obed i. t. d. zavžit pri »ženici« ljubši, »ko slast, ki v nebesih se pije«. Tako bi ne smelo biti. Kdor pa išče drugodi večjih slastij, nego mu jih obeta stvarnik — Bog, isti se upira njegovi volji in naredbi. Sicer pa vidi pesnik sam, cla je taka pot kolikor toliko polzka: »Kar je ljudi na svetu, Vsim pogoditi vem, Le ko se ženskam bližam, Na led gotovo grem.« (Povsod ni sreče.) Udaja se rad mladeniški lahkomišlje-nosti in v tej žabi težave življenja: »In ko ljubezen tu ne cvetela, Kdo pač bi na revni zemlji prebil? Ko trta nam bi srca ne grela, Kako bi se človek kdaj veselil?« (Na vsih svet. dan.) Toda tudi odločen in krepak je v nesreči, ne muči se v sentimentalnosti, kar mu štejemo v lepo prednost. Ne ziblje se rad v pesniških frazah, ne pretirava tudi takrat, kadar idealizuje. Ne dviga se v visokih problemih, ne vglablja se v globoke misli, v življenje gleda jasno: »Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, V tamnih brezen globočino Hrepenijo vam želje! Eno pak potrebno je: Skrbi za-se, ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata, In sodnik naj bo srce!« (Bazni glasovi.) In če ga prime nevolja, in če ga prav tare teža na rami, nič ne de, saj upa: »Kadar se nam sreča obrne, Da megla pred nami leži, Nebeški nam raj se odgrne, Ko upanja luč zagori.« (Upanje.) Dasi je Levstikova poezija večinoma — kakor pravimo — reališka, ki nam kaže svet v nekako goli podobi, vendar je nadahnena včasih tudi z vzvišenim mišljenjem. Pesnik je veselega srca. Ne da se pokopati v jamo človeškega gorja, raje lahno poskoči, smeja se in šali prav po domače in vsa bol je pozabljena. Oglejmo si še drugi značaj njegove poezije. Njegove »Pesmi« završuje »Božična«, v kateri opeva prihod Odreše-nikov v dramatični obliki. Družba pastirjev na zemlji začudena opazuje an-gelje: »To luč ni zore, ni plamen danice, Pogled omaguje, pokrimo si liee!« In angelji ga naznanjajo v zraku: »Naj čast bo Gospodu v višavah, In mir ti, Adamova kri! Deva je Mesija rodila, Peklenska pa kača zgubila Pravico do sužnjib ljudi, Mir ti, Adamova kri!« Vsakemu nabožnemu pesniku bi delala čast ta pesem. Nato sledi deset »Pušic«, katerih prva je karakteristična, ker jasno slika značaj Levstikov: »Kdor resnico ljubi, ušes ji ne maši, Kdor se je pa brani, zaveže še oči!« Drugih devet je naperjenih na posiljene pesnike in na tisto zmes jednot-nega slovanskega jezika, ki je tista leta cvetla po Slovenskem. Na koncu pesnij je še satira »Ježa na Parnas« v dramatični obliki in prav-ljiškem slogu. V njej biča nepoklicane ali neprave pesnike, kar nam posebno znači na konci »Mehurjev« žalostna pesen: Malo pevcev imajo slovenske gore, I tudi ti se ciganom enaki zde, Oh, kolikor more na enega Osla jib gre! Tak je torej pesnik. Tehnika mu je mnogokrat dovršena (na pr. »Dekle i ptica«, kije prevedena i na ruski jezik). Pa tudi jezik Levstikov razodeva jeziko- (5^4 91 ^e) slovca, dasi je ta stran označena še mnogo obilnejše v njegovih novejših pesnih. Njegove pesnice se bero gladko in prijetno. Nekatere pesni preveva precej naroden duh. To se spoznava že iz besed in citatov, ki smo je zgoraj na-veli. Prav obširnega obzorja torej nima naš pesnik. — Ne zamolčujmo napak, a priznavajmo radi prednosti! (Nadaljev. priti.) iS Pisma vojaškega kapelana.1) (Priobčil dr. Iv. Svetina.) V elečastiti gospod župnik! Vem, da se bodete začudili prejemši to moje pismo ne iz Gradca, ampak iz Ljubljane. Rekli bodete: kaj gaje neki privedlo iz Gradca v Ljubljano zdaj, ko še dobrega pol meseca manjka do počitnic? Prosim malo potrpljenja, da Vam vse polagoma razložim. . Prav vesel in mirnega srca sem se napotil minoli ponedeljek, t. j. 8. t. m., v zgodnjem jutru iz svojega stanovanja proti novi Graški univerzi. Profesor E. namreč v poletnem času že ob sedmih začenja svoja matematična predavanja. Glasovi Graške »Lisel« — tako pravijo Gračani velikemu zvonu na gradu — razlegali so se veličastno po svežem jutranjem zraku, ko sem korakal po prijaznem mestnem gaju lepega Gradca. Tedaj mi je prihajala na misel znana pesem o Šentviškem zvonu: Lepo poje svePga Vida zvon, K'ga jaz slišal več ne bom. Nisem slutil, da tudi jaz tega veličastnega glasu kmalu ne bom več poslušal. Razun matematičnega predavanja sem poslušal to jutro še modroslovja profe- 1) Gospod župnik, kateremu so bila pred desetimi leti pisana ta pisma, zdaj že v Gospodu počiva. Dasiravno so bili nekateri odlomki iz njih že takrat priobčeni v domačih časnikih, ustreza njihov pisatelj vendar le želji, ki se mu je izrekla, da bi vsa ta pisma skupno priobčil. Popisuje se v njih marsikaj, kar se je pred desetimi leti godilo doma in po svetu, torej naj bodo za »Dom in Svet«. Pis. V Ljubljani, dne )M. julija 1878. sorja N., ki je čital o čustvih. Domov grede sem premišljeval, kar je razlagal o mešanih čustvih, kako namreč se nam včasih prijetna in neprijetna čustva tako hitro drugo za drugim porajajo v duši, da se nam zdi, kakor da bi v istem trenutku pili veselje in žalost, sladkost in britkost. Ko pridem v svoje stanovanje, izne-nadi me ter vzbudi iz teh mislij neznana mi pa prikupna postava mladega vojaškega duhovnika, čakajočega pred mojo sobo. Gospod je bil namenjen k meni, in ker so mu povedali, da ob tej uri prihajam domu, me je počakal. Vstopiva v sobo. »Oprostite, velečastni!« — iz-pregovori prijazno — »da neznanec prihajam k Vam. Jaz sem vojaški kapelan N. Poslal me je do Vas vojaški župnik T. z naročilom, da se, kakor hitro Vam bode mogoče, potrudite do njega. Klicani ste namreč k vojakom kot vojaški kapelan in odmenjeni za Bosno. Pred odhodom pa Vam hoče gospod župnik dati nekoliko instrukcij ob opravilih vojaškega kapelana.« Nekako čudno me je pogrelo to nepričakovano poročilo. Menim, da se je v tem trenutku v moji duši godilo to, kar je malo poprej razlagal profesor N., govoreč o mešanih čustvih. Razveselil in ob enem ustrašil sem se tega naznanila. Da avstrijski vojaki zasedejo Bosno in Hercegovino, da gre Avstrija mir in red stvarit, ter omiko razširjat med nesrečne Slovane, ki jih še žali turški jarem, to misel sem veselo pozdravljal že takrat, ko so se razgla- 6^ 105 Ke) pogrebom njegovim in različne misli so jih navdajale. »Tako mlad, pa je umrl! Skoda ga je! Najboljši mladenič v vasi, takih nam ne dostaja! Uboga mati, ta ti je reva! Kaj bo li počela brez njega?« in govorili so, kakor govore navadno o takih prilikah, kako je umrl, zakaj je umrl, in prišli so do Janeza. »Tedaj ta je prav za prav kriv! Mladost je norost! Pa kaj sta bila oba tako nespametna! Pravijo celo, da je znorel ubogi Janez! Oj to sta vam bila prava junaka! Groza je to, groza! Ta umre, oni znori! Bog nas obvaruj nesreče!« Zmotili so se vaščani v svoji sodbi. Janez ni zblaznel. Mislili so sprva i domači to, ko so ga videli, kako je priletel od Lipovih in tekel v stanico, a to je bilo le radi prevelike bolesti. Ko se je nekoliko zavedel, začel je jokati in solze so mu nekoliko ohladile bol. Pa preveč prestal je zadnje dni. Huda bolezen ga je zgrabila, v smrtni nevarnosti je visel dolgo. Ozdravel je in mila otožnost se ga je polastila. Postal je resen in vsa prejšnja veselost je zginila. Prisego svojo je vestno spolnjeval in skrbel je za Lipovko, kakor bi bila mati njegova. Pokopal jo je kmalu, šla je za sinom. Od tedaj zahaja cesto na pokopališče in moli na grobu prijateljevem. Star je postal. Kadar pa pride z vaškimi mladeniči vkup, pripoveduje jim velikokrat svojo prigodbo in na koncu vselej pristavi : »Le kolikor je prav! Pri vsakem delu potrebna je mera. To, mladina, velja posebno tebi, ki cesto ne vprašaš razuma, kako daleč.« — u— Fran Levstik. (Nadaljevanje.) v jL% zgodaj se je začel Levstik baviti s slovenskim jezikoslovjem. Kot jezikoslovec si je pridobil med Slovenci po pravici slavno ime in njegova veljava je bila velika. Leta 1858 je jel prvič pisati v »Novice« : »Napake slovenskega pisanja.« Ta spis je posebne važnosti v naši književnosti, pomudimo se nekoliko pri njem! V tem spisu kaže Levstik svojo nadarjenost in vsestransko izobraženost. Najprej graja sploh tedanje pisatelje, ki so tako barbarsko kovali naš jezik in zavijali po nemškem kopitu. Nadalje govori obširno o skladbi slovenskih be-sedij v stavku, vzlasti pa o glagolih in posamičnih neslovanskih izrazih. Nato našteva pravila, po katerih je treba sestavljati besede, ki jih naš jezik nima; naposled pa kaže, kako potrebna je ostra kritika. Levstik seje držal načela, da se mora jezik gladiti in čistiti po jeziku, kakoršni govori narod. Oponašali so mu sicer, da preveč pretirava in da hoče hrvatski in srbski jezik, a ne slovenskega. Toda Levstik se je trdo držal načela, da je treba naj prvo narod poslušati in od tega sprejemati, kar je dobro, potem še le se obrniti do drugih slovanskih rodov. Pač so se mu v začetku upirali v rabi nekaterih besedij in izrazov, a čez kakih pet let so se vsi drugi poprijeli več ali manje njegove pisave. Koliko besedij in izrazov, pristno slovenskih, nam je Levstik oživil, koliko izrazov nam je preskrbel za imenstvo ali terminologijo! Levstik je bil purist vseskozi, to se (SSl 106 Ke) pravi, jezikoslovec, ki je krepko čistil jezik. Nič takega, kar je le količkaj dišalo po tujem, ni mogel trpeti, in ru-val je in naruval takega plevela toliko, da so drugi strmeli. In vendar je dobil za vsako tujko domač izraz: ako ga ni zasačil v Lašičah, brskal je po Vu-kovem srbskem slovarju ali po Miklošičevem staroslovenskem in zadnja leta se je zatekel večkrat tudi v ruski slovar in rusko skladnjo. Očitali so mu, da je prehud purist in prestrog kritik. Celo Gegnar, ki se je oprijemal Levstikovih načel, pravi v »Glasniku« (1858), da je Levstik malo preveč oster kritik. Toda nekoliko ga že smemo opravičiti, ako mislimo na tedanji čas in na njegove razmere. Resnica je, da so Gorenjci v slovstvu preveč na svojo stran vlekli. Zato je zahteval Levstik, da se ozira tudi na druge dele slovenske domovine. Zato tudi o njem velja, kar je rekel Slomšek o Metelku: »Slovenec pa Dolenjec! — Dolenjcem gre tedaj hvala, da so začeli (Trubar); potlej so pa Gorenjci stopili na prste in zadušili vse druge svoje rojake zato, ker je bilo med njimi mnogo učenih glav. — Kadar se našemu jeziku dajo pravila, nam je Dolenjca in Notranjca na pričo poklicati, in kar onadva potrdita, mora veljati več nego gorenjska svoj eglavn ost« »Brez ostre kritike ni upati izvrstnega dela nikjer, pa tudi tukaj ne«, govori Levstik o slovarju in dobro je vedel, kaj je Kopitar že 1. 1814 slovenskim slovničarjem žugal: *Wann werden es doch die Lexikographen und Gramma-tikenschreiber begreifen, dass sie nur die Statistiker, nicht die Gesetzgeber der Sprache sind; beide sollen nur treu in-ventieren und beschreiben, \vas und wie es ist; ihre sehr oft unreife Meinung, wie es allenfalls besser ware, diirfen sie hochstens in Noth beibringen.« — Levstik se je sklicaval vedno na Vuka, ki je spoznal, da rečnik mora besede zbirati, a ne delati. »Pri nas ne gre drugače, od ljudstva se moramo učiti, kakor moramo zopet od druge strani poučevati ljudstvo. Ni dosti, da se ve domača slovnica, treba je, da se ve i staroslovenska.« Govoreč o slovarju svetuje Levstik, da se pridno nabirajo besede, ako tudi nimamo še v kratkem slovarja dodelanega. »Potem«, pravi, »bi se vsaj reči moglo, da so Slovenci jedno delo tako izvršili, kakor ga hoče imeti visoka stopinja današnje omike in učenosti, ker se ne bojimo sodbe in pretresovanja. Prva in glavna reč je, kaj in kako se piše, in ne, da bi rekli: »e, nekaj mora zanamcem ostati«; po tem potu ne pridemo naprej. Ako si pravi pisatelj, še vesel bodeš, da imaš človeka, ki ti kaj pokaže. Kdor samo za hvalo piše, temu je le za-se, a ne za narod. In kdo je kriv, da imamo take pisune ? Sami, ker se bojimo vsake sodbe.« — Levstik je pokazal s tem plemenite misli, da mu ni za hvalo, in zavr-šuje svoj spis: »Kdor Slovencem dobro hoče, naj z manoj reče: Bog živi kritiko!« Tako izpovedanje Levstikovo, kar se dostaje kritike, vzbudilo je precejšnjo pozornost. Cegnar se je precej potegnil zanj v »Glasniku« s spisom: »Ali nam je treba kritike ali ne.« Hicinger pa mu je v »Novicah« odgovarjal in podprl svoje mnenje s tem, da ima vsak svoje misli. Tudi Bleiweis seje takemu pisanju ustavljal. Janežič je odgovarjal Levstiku in Gegnarju v zadnjem listu »Glasni-kovem«. Tako se je imel Levstik vedno boriti in zagovarjati svoja prosta načela, in nakopal si je radi svoje odločnosti mnogo nasprotnikov. Vendar pa so se tudi ti polagoma poprijeli hote ali nehote njegovih mislij in lotili več ali manj njegove pisave. Pomudili smo se malo dalje pri teh dveh spisih Levstikovih o pisavi in kritiki, ker nam prav ta dva najbolj jasno značita njegov »program« glede pisave in kritike. Razven omenjenih dveh spisov je pisal v »Novice« še marsikaj drugega. Leta 1862 je naznanil Miklošičev slovar; leta 1866 je odgovarjal: »kdaj začne izhajati slovensko-nemški slovar.« »Jezikoslovno zrnje.« — Gosti je zložil 1. 1859 posebno čestitko. Leta 1858 je pisal v »Glasnik« po obliki in vsebini dovršene spise, kakor: »Potovanje iz Litije do Čateža« (potopis), »Martin Krpan z Vrha«, spis, ki mu ga ni para v slovenskej književnosti. 6^1 107 ^Je) Kako izviren zlog, kako pristen naroden dijalog, kako izborni izrazi! Odgovarjal je tudi na sestavek * Potreba Slovencev glede prirodnih ved« in kritikoval pohvalno Giglerjev prvi narodni roman »Sreča v nesreči« (nedovršeno). »Glasnik« je prinesel tudi njegove »Drobtinice iz slovenske slovnice« (1. 1859 in 1860) in »Gospodoma nasprotnikoma — Hicin-gerju in Gegnarju — o kritiki« (nedovršeno). Glasnik 1858. 1. je objavil njegove klasične pesmi: »Umetnik« (alegorija), »V gozdu«, »Ubežni kralj« (balada) in dovršen prevod Državinove ode »Bog«. »Vodnikov s p o m i n e k« je prinesel osem njegovih pesmij (»Nemška cerkev«, »Dunajski vrt«, »Grega«, »Bolezen«, »Žalosten pogovor«, »Slovo«, »Pri vodi« |Gothe], »Dve utvi«) in tri sonete. Pesem »Bolezen« je prinesel prvo leto »Ljublj. Zvon* z naslovom »Ropotec«, vso popravljeno in predelano. Primerjaje ti dve pesmi razvidimo, kako je Levstik tudi mnogo pilil in likal, predno je kaj dal v dežel. In če seje katerikrat prenaglil, ni ga bilo sram izpovedati; dasi učen in iz-vežban, učil in vežbal se je še vedno. Tak primer iz njegovega književnega delovanja vidimo tudi v 11. letniku (1881) »Vrtčevem«, kjer je priobčil v 9. štev. lepo legendo »Živopisec in Marija«. A 10. številka prinaša še jedenkrat to legendo, vso popravljeno, pomnoženo in prenarejeno, z opomnjo: »gradivo se mi je zdelo prelepo, da bi nedodelano hodilo v pesmi po svetu.« Urednik pa pristavlja: »Mi jo čitateljem podajemo tudi, kakoršna je zdaj, da bi se pokazalo, koliko razločka je med pesmijo, po pravilih skončano, ter med takšno, katera je v naglici le na pol zvršena.« — A to le mimogrede. Leta 1860 je tudi objavil v »Blatter aus Krain« spis: »Deutsch-slovenisches Worterbuch von Wolf.« Besprochen von F. L. in S. Ko se je čutila po dani ustavi vedno bolj potreba slovenskega političneg a časnika, jel je izdajati v Ljubljani znani rodoljub in pesnik Miroslav Vil h ar politični časopis »Naprej« dvakrat na teden. A žalibog! da je ta list po neprijaznih političnih razmerah moral prenehati še isto leto (2. jan. do 29. sept.). Levstik je bil glavni urednik njegov. List se odlikuje po krepkih člankih in tudi po vzornem jeziku, kar političnim listom ni navada. Tako je prišlo iz njegovega peresa: krasna pesem »Na Prešernove smrti dan«, lepi in koreniti spisi: »Misli o sedanjih mednarodnih mejah« (M. P.), »Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost«, »Odprlo pismo* (N.) i. t. d. Ko je bil tajnik »Matice Slovenske«, spisal je za »Koledar Slovenske Matice« »Zgodovino Slovenske Matice« in »O delovanji začasnega odbora do I. občnega zbora.« (Konec prib.) Pisma vojaškega kapelana. ii. V elečastni gospod župnik! V zadnjem pismu sem Vam obljubil, da Vam hočem večkrat poročati, kako se mi bode pri vojakih godilo. Kako smo se v Ljubljani pripravljali na odhod, ne bom na dolgo popisoval, ker si sami lahko mislite. Tu so vojaki zdravstvenega oddelka preštevali in skla- Iz S i s k a, dne 2. avgusta 1878. dali na vozove odeje in drugo posteljno pripravo za bolnike. Tam je načelnik vojne lekarne urejeval potrebna zdravila. Zdravniki so pregledovali različne priprave za ranjence. Tu sta bila med drugim velik nož in žaga; nekako pretreslo me je, ko zvem, da se bo to rabilo, ako bo treba komu odrezati roko, (s^ 119 Ke) nekako je bil tu«, tako so delavci mogli potolažiti nejevoljne orožnike. Nekje drugodi je bilo, da ga je sprijena razuzdanim, zapazivši od daleč obo-rožence, skrila pod čeber. Vse so pregledali in preobrnili po njenih shrambah, čebra pa le ni odveznil nobeden ; zato je bil njihov trud spet zaman. Kar pa se je zgodilo že toliko satanskim malopridnežem, če tudi se je vse treslo pred njimi, spolnilo se je tudi pri Pivcu. Njegovega družeta vjamejo pri nekem ropu. Pivec spet srečno uide. Gosposka pa Pajku obljubi polno prostost, akojej on izda Pivca. Pajek v to privoli. Gre tedaj ter nagovori Pivca, cla bi posku- sila oropati cerkev sv. Križa na Peravi pri Beljaku. Razbojniški načelnik, zadovoljen s tem predlogom svojega vrlega pribočnika, napravi načrt, kako bi se nakana mogla zvršiti najvspešneje. Pajek se podviza gosposki naznanit čas, kdaj se misli Pivec lotiti dela. Gosposka postavi oboroženo stražo v primerno zatišje. Ko ropar pride, planejo nanj. Toda ne uda se jim kar na golo povelje. Začne se pobijanje. On jih več rani, pa tudi njega krvavečega podero k tlam. Hitro ga uklenejo in odpeljejo ga v ječo. S tem je bilo končano njegovo pogubno in grozepolno početje. Umrl je v Gradiški. (Nadaljev. prih.) Ponočni ples. 'WM° mna na nebu zasveti •iF In zvezdice se zablišče, * Iz jezera vode šumeče Dev krasnih vijo se vrste. In druga za drugo se dviga Ter roko sosedi poda; Zapojejo pesmi vesele, Zarajajo vrhu voda. Glas pesmij njihovih razlega Se skozi lesovje temno, Da čuje ga ptičica slednja, Da čuje ga slednje drevo. Ko zora pa solnce pripelje, In solnce pripelje lep dan: Končano je rajanje nočno, Spev Vil nad vodo je končan. Po vejah pa ptice krilate Glasove jasne žvrgole, Kakor je prepevale v noči So Vile plešoč vrh vode. %L ** j- 2. Fran Levstik. (Nadaljevanje.) _L,eta 1866 je spisal v štirih tednih slovensko slovnico v nemškem jeziku : »Die s i o v e n i s c h e S p r a c h 1 e h r e nach ihren Redetheilen. Behandelt von Franz Levstik. Verlag von Giontini.« To je kratka, pa jedrnata in duhovito osnovana slovničica, dasi jevhitrici zgotov-ljena, ter hrani v sebi mnogo dobrega (s^ 120 Ke> zrnja; žal, daje ni izdelal po vseli njenih delih in v slovenskem jeziku. Ko se je 1868. leta 2. aprila porodil v Mariboru »Slovenski Narod«, je Levstik vanj pridno dopisaval (Tujčeva peta). Leta 1870 je priobčil v listku pesem »Sodnji dan enega pijanca« od Ivana Damascena, po Boccacciovi laški dovolj prosto ponarejeno, in 1872 razpravico »Prešern— Preširen«, kije izšla posebej v prvem zvezku »Listkov«. L. 1873 je pisal listke: »Upor slovenskih kmetov leta 1573«, »Konfiscirana pesem« itd. Leta 1869 uredil je za »Slov. Matico« »Vodnikove Pesmi«, katerim se pozna na prvi mah, da je je urejevala spretna roka. Z letom 1870 se je začelo bujno življenje na našem leposlovnem polju. Že leto poprej sta izdala Jurčič in Stritar »Mladiko«, ki je nekako predhodnica »Zvonu«. V tej knjižici je več pesmij Levstikovih, ki se odlikujejo v svoji izvornosti in dovršenosti, kažoč, da so že iz moške dobe njegove (Diguž, Vsak ob svojem času, Sramežljiva ljubica, Književna modrost, Po noči, Solze, Deklica, Žensko lice, Vihra, Pesniku, Glu-mači). Tudi te preveva nekaka treznost in ob jednem premetena priprostost, katerima se včasih še pridružuje objestna pikrost. Z novim letom pa Stritar začne iz-davati na Dunaju leposloven list »Zvon«, ki se je odlikoval v resnici po lepem jeziku in umetni, dovršeni obliki, ne tako pa po vsebini. Sodelovale so najivrst-nejše mlajše moči. Urednik in izdajatelj njegov povabi Levstika na Dunaj. Sam je zastopal kritično, Levstik pa jezikovno stran listovo. A pisal je Levstik v »Zvon« različno tvarino. Kot pesnik seje skrival pod najraznejšimi tvrdkami (Radovan, Kamenski, Borislav, K-s, N. O., M-c, A. Z., M. P.). Tudi sto dvovrstnih zbad-ljivek ali epigramov je prinesel list pod naslovom »Lesnike«. Domače in pri proste so, pa zbadljive in šaljive, a vendar hladnokrvne in nepristranske. Mnogo zdravih naukov hranijo v sebi ter označilno razodevajo nrav pesnikovo. Zatorej ni treba vsega verjeti, Da Julija taka je bila, kakor soneti (73). V pobožnej pripovedki »Doktor Be-žanec v Tožbanji vasi« biča z globoko-umno satiro, s krepkimi značaji in kla-siškim jezikom svetohlinstvo, brezvest-nost »plahtačev«, prazno- in lahkoverje, pa druge napake nevednega ljudstva. Priobčil je tudi iz Vodnikove ostaline tri »Pogovore iz Lukijana« in v treh listih je spisal razpravo ali bolje: pravdo »O Vodnikovem rokopisu«, kjer pobija trditve in mnenja Bleiweisova pa Lesarjeva . . . Spis slika dobro tedanje razmere, dasi je bolj efemerne važnosti. Tudi šaijivo-ukovit spisek v dramatskej obliki »Stoprv« je sestavljen nekaj po njem, nekaj po Stritarju ter kaže jezikoslovno temeljitost, pa purizem njegov. L. 1870 je Levstik izdajal na Dunaju tudi svoj humoriški list »P a v lih o«; a že po prvem četrtletju je prenehal, kakor smo že omenili. Sam pravi v »Zvonu« »Naročnikom Pavlihe«, da je povedal že v programu, da bode šibal »Nemškutarje in narodnjake, Če bodo delali napake«, in da je »Pavliha« zato umolknil, ker »lagati neče, a resnice govoriti ne sme«. Zdaj je Levstik prenehal nekaj let s svojim književnim delovanjem. Še-le v »Vrtcu« leta 1876 zasledujemo spet njegovo pero. Razven tega, da je zdatno popravljal jezik »Vrtčevih« pisateljev, vzlasti pesnikov, pisal je i sam razne sestavke: »Peter zataji Jezusa« (pesem), »Jež in lisica«, »Pravda in krivda« (srbska narodna pripovedka). Posebno zanimive so njegove »Jezikoslovne stvari« (Nijsem, Baš, Skoren, Kiža, Mej, Apo-stelj-na, Mirodvor, Zamorec, Premičun, Prijatelj-telja), v katerih pojasnjuje z lahkoumevnimi dokazi, kako se morajo pravilno pisati in sklanjati nekatere besede. A v poznejših letnikih je zginilo zopet iz »Vrtca« njegovo pero. Še-le l. 1880 se pokaže Levstikova beseda v spisih »Vrtčevih«. Sam je zložil lepo število otroških pesmic, katerim ne najdemo jednakega v slovenskem slovstvu. To so pred vsem njegove -»Otročje igre« (v pesencah), katerih je petnajst po številu. Kaka lahkota zloga, kaka otročja priprostost, kaka zbira besedij, kako naroden slog! Čitatelj bi malone mislil, Stuart« in osobito »Valenštajna«, kateremu ni para v slov. prevodni literaturi. Slovenske spise E. H. Goste je vse pilila in prenarejala roka Levstikova in še celo dr. J. Bleiweis se ni branil pouka Levstikovega. Prav tako je pomagal Gigale-tu na Dunaju pri državnem zakoniku in v Erjavčevih zbirkah v letopisih »Matice Slov.« (1875 — 83): »Iz potne torbe« kar mrgoli vse polno opazk in razlag bistroumnega jezikoslovca. Skoro bi bili pozabili Jurčičevega »Tugomerja«, kateremu je Levstik prilepil tako pristne staro-slovenske tipe in izraze. Tudi je pomagal, ko so delali napise ulic v Ljubljani in se pri mnogih drugih prilikah. Pri njem so se učili pisati lepega jezika Gegnar, Jurčič, Stritar, Leveč, J. Cim-perman, J. Tomšič, Malovrh, Žvab, J. Kržišnik itd. — — — V ostalini njegovi je še precej nenatis-nenega pesniškega in jezikoslovnega blaga. In ako si pokličemo vse to v spomin, čudimo se njegovemu obsežnemu in vendar tako temeljitemu književnemu delovanju. Obilnost in korenitost morejo spajati le taki geniji izredne nadarjenosti in pridnosti, kakor je naš Levstik. In da še jednoč ponovimo njegovo delovanje s kratkimi besedami, završimo nepopolni životopis z »Ljublj. Zvonom«: »Fran Levstik je bil mož izredne samo-stvorne pesniške nadarjenosti in žive domišljije, neupogljivega značaja in plemenitega srca, ogromne učenosti in krepkega duha, poln neusahljivega humorja in pereče satire, sebi in drugim oster sodnik in neizprosen kritik. Ustvaril je v pesništvu in pripovedni književnosti toliko nedosežnih umotvorov, da je ž njimi, kakor tudi z jezikoslovnimi in kritičnimi spisi svojimi v mnogih ozirih preosnoval pesništvo, pesniško tehniko in pisavo našo.« Končajmo ta pregled Levstikovega življenja in književnega delovanja s krasno pesniško prošnjo (v njegovi pesmi »Reši nas zlega«, Mladika str. 30.)' In kedar se nagne dan telesni, Da rosfl nam čelo mrzel pot, Srce stalo, gasnil blisk očesni, Duh popuščal bode kočo zmot, Puščal slast in strah življenja tega: Takrat, Oče, Ti pri meni stoj; Ti me brani, Ti me reši zlega; Ti me v rajski dom pokliči svoj! —h— Pisma vojaškega kapelana. m. Velečastni gospod župnik! Ko ste minolo nedeljo, 4. dne t. m., na B. obhajali lepo cerkveno slovesnost, po-svečevanje novega velikega altarja, so tudi meni zopet in zopet uhajale misli v lepo Gorenjsko in še lepšo Vašo B. A strogo povelje se je glasilo ravno narobe: Naprej, še dalje proti jugu! Ta dan sem še maševal v župnijski cerkvi v Sisku. — Ob dveh popoludne sta bili dve tretjini naše vojne bolnice zbrani na malem parniku, stoječem na počasno tekoči Kolpi. Tretjina tovarišev, ki smo je pustili v Sisku, spremila nas je do nabrežja. Vstopilo pa je z nami V Banjiluki, dne 9. avgusta 1878. okrog 50 lovcev, reservistov, tudi namenjenih v Banjoluko. Imeli so povelje v Banjiluki pridružiti se svojemu oddelku, ki je bil že nekaj dnij poprej odšel v Bosno. Tako smo imeli na poti vsaj malo oboroženo spremstvo. Na vsako stran našega parnika je bil privezan po j eden precej velik čoln, s senom obložen; razun tega pa so mu bili na zadnjem koncu priklenem še trije na enak način skupaj zvezani čolni. Na teh so bili naši vozovi in različne druge vojaške potrebščine. Ko je parnik v tretjič zapiskal, ali bolje zatrobil s svojim neprijetnim, nizkim glasom, začelo