UNIVERZA SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV V LJUBLJANI
ZBORNIK
ZNANSTVENIH RAZPRAV
IZDAJA
PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE
V. LETNIK 1925-26
POSVEČEN SPOMINU
I VANA. ŽOLGERJA
V LJUBLJANI 1926
ZALOŽBA JURIDIČNE FAKULTETE TISKARNA MAKSO HROVATIN V LJUBLJANI
e O J O J.
Oloo ZCootf
16. maja lanskega leta je smrt iztrgala iz naših vrst moža, ki ga s ponosom štejemo med duhovne ustanovitelje ljubljanske juridične fakultete in med njene najzaslužnejše člane.
Ni tu mesta, da bi se proslavile mnogoštevilne zasluge IVANA ZOLOlzRJA, ki si jih je pridobil na polju javnega delovanja in zlasti kot goreč zagovornik narodno - političnih in intelektualnih teženj Slovencev. Tudi ni prostora, da bi dali izraza temu, kar je bil pokojni nam vsem kot iskren požrtvovalen tovariš. Le tega se hočemo v kratkih besedah spomniti, kar je pomenil za slovensko juridično znanost.
Podpiran po svojem ogromnem znanju, vsposob-Ijen po globoki teoretski izobrazbi, obdarjen z ostro logiko, je znal ŽOLGER snovi, s katerimi se je praktično bavil na odgovornih mestih, tudi teoretski iz-obličiti ter jih v izpopolnjeni in poduševljeni obliki položiti na oltar znanosti. Tako so nastala razna njegova upravnopravna, državnopravna in meddržav-nopravna dela. V zadnjem času svojega uspehov bogatega življenja pa se je popolnoma posvetil pravni vedi kot univerzitetni učitelj in pisatelj. Zlasti je z vso vnemo in energijo svojega neumornega duha razglabljal probleme internacijonalnega prava, ki jim kaže ravno naša povojna doba nova pota in cilje. Zasnoval je na novih temeljih zgrajeni sistem javnega meddržavnega prava. Smrt je prekrižala izvedbo tega velikega načrta. Vendar je mogel ZOLGER vsaj del svojega načrta dovršiti v obliki obširne razprave »Kršitev mednarodnih obveznosti, in njena pravna posledica (mednarodna krivica)«. Ta razprava krasi drugi letnik našega Zbornika.
Žalujoč za umrlim svojim članom posvečuje profesorski zbor juridične fakultete
v znak spoštovanja in ljubezni do njega svoj letošnji Zbornik spominu IVANA ZOLGERJA.
Univ. prof. dr. Leonid Pitamic:
Pomen človeških in državljanskih pravic.
Slavnostno predavanje na ljubljanski univerzi ob svetosavski proslavi 27. januarja 1926.
Skoraj v vseh napisanih ustavah zavzemajo posebno mesto človeške in državljanske pravice. Tako se glasi II. oddelek naše sedanje ustave iz 1. 1921: Osnovne državljanske pravice in dolžnosti. Ker je ustava glavni in prvi organizatorni zakon, bi se pričakovalo, da so v njej določeni le najvažnejši državni organi in njih kompetence, ne pa pravice ljudi sploh, in da se te pravice šele ustvarjajo po zakonih izdanih od v ustavi določenega zakonodajnega organa. Od tega načela obstoja izjema glede človeških in državljanskih pravic, ki se od drugih osebnih pravic odlikujejo ravno po tem, da so uvrščene v ustavo in da uživajo vsled tega iste garancije kakor vse druge ustavne določbe, t. j. da jih navadni zakon ne sme odpraviti. Veliko bolj presenetljivo pa je, da se mnogokrat smatrajo te pravice tudi kot zaščitene proti ustaivii sami, t. j. da se niti potom pravilne, v ustavi določene spremembe ustave ne dajo odpraviti ali izpremeniti; so vsebina ustave, pa naj so vendar višje od nje! Kako se da to naziranje, ki stavlja navedene pravice nad najvišjo pravno normo, nad ustavo, s tem pa tudi nad državo, strinjati s splošnimi pravnimi pojmi in s pozitivno-pravnimi določbami o spremembi ustave, ki vendar veljajo enako na vse dele ustave? Kratek zgodovinski pregled nam pokaže, kako se je mogla razviti ideja, da ni državna organizacija neomejena, da so poleg od nje podeljenih še druge pravice, ki jih sme ta organizacija podrobneje opredeljevati, ki pa morajo ostati v svojem bistvu vedno nedotakljive.
Staroveška država ni poznala te omejitve. Načeloma ni bilo nobene ovire, da se raztegne državna oblast na vse, tudi najintimnejše človeške zadeve. Posebno občuten je bil vpliv države na versko življenje, ker je bila državna in cerkvena
organizacija eno in isto. Verske svobode ni bilo; vsakdo je moral imeti vero svoje države; vera je dala privatnemu in javnemu življenju posebno obeležje; najvišji uradniki so ob enem bili duhovniki; državni in verski čut sta bila eno in isto; kakor vera se je tudi pravo omejevalo strogo na meje države in ^na j njene državljane; tujec je bil 'brezpraven. Že dolgo pred nastopom kristjanstva je začel boj proti verskemu pojmovanju države in državnemu pojmovanju vere (n. pr. s strani »stoične filozofije); z ginevamjem verskega čuta se je začela vera ločiti od prava in od države.
Z nastopom kristjanstva se je sicer verski čut zopet poglabljal, toda popolnoma v nematerijelnem smislu. Stari vidni bogovi, perzonifikacije narave in človeških čustev, so padli. Božanstvo se je postavilo izven narave in nad njo. Namesto nebroj bogov v,sake rodbine in vsake države je zavladala ideja enega nevidnega Boga, ki je skupni oče v s e h ljudi. Zato tudi ni veljala nova vera samo za en narod, za eno državo, temveč za celo človečanstvo; zapovedala je ljubiti ne samo sodržavljana, temveč tudi tujca in celo sovražnika. Človeški rod se je pojmoval kot enota; pravica se ni omejevala na izvestno državo, ker zanjo sploh ni bilo državnih ali narodnih meja. S tem je bila tudi podana, kar naj bo le mimogrede omenjeno, podlaga za mednarodno ali meddržavno pravo. Vsled ločitve vere od konkretne države je kristjanstvo pojmovalo državo bistveno drugače kakor takratne poganske vere. Zato pa izgubi državna organizacija absolutno moč nad človekom. Kristjanstvo je učilo, da ne pripada človek popolnoma, temveč le z enim delom svojega bitja družbeni organizaciji, v kateri živi, da se mora sicer državni oblasti pokoriti, da mora dati tudi življenje za svojo državo, naj si bo to despotija ali republika, — da pa je njegova d nša svobodna in vezana samo na Boga. Podobne misli je že izražal stoicizem; toda nikoli niso bile prepovedane v taki splošnosti in globokosti kakor v nauku Krista ki ie jasno ločil vero od države z besedami: Dajte cesarju kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.
Iz teh kristjanskih principov se je razvil pojem individualne svobode; zakaj sedaj se je moglo poleg življenja za državo razviti še drugo od posvetne prisilne organizacije svobodno življenje.
S to po francoskem zgodovinarju F u s t e 1 de C o u 1 a n -g e s (La Cite Antique, livre V. chap. III.) posneto karakterizacijo razmerja poganske in kristjanske vere do države ni rečeno, da ni bilo svobode v nobeni staroveški državi. Bile so gotove sfere človeškega življenja, v katere se državna oblast ni vmešavala; toda ta Isvoboda ni bila kot taka pripoznana in garantirana; zato se tudi ni mogla razviti ^ideja, da so pred državo in nad njo izvestne pravice, ki jih nobena posvetna organizacija ne sme odpraviti. Z ločitvijo vere od prava, in cerkvene od državne organizacije se je še le rodilo naziranje, da ima človek izvestne pravice neodvisno od države, t. j. da je neka sfera, do katere državna organizacija ne sega, in to je v prvi vrsti vest človeka. Vest je torej svobodna od države; to je načelo svobode vesti. Vsak človek ima to pravico, ki mu je prirojena; zato mu mora biti pripoznana tudi v državni organizaciji.
Ta svoboda, vznikla iz verskih idej in priznana z zmago teh idej, je postala zopet posebno aktuelna v dobi verskih bojev v začetku novega veka. Pripoznanje svobode vesti, ki jo je zahtevala kristjanska vera od države, so zahtevale v dobi reformacije tudi posamezne sekte, v katere se je ta vera cepila. Verski pokret se združi z istočasnim političnim pokretom proti absolutizmu, zlasti na Angleškem. S svobodo vesti se zahteva tudi zaščita drugih po absolutizmu ogroženih človeških interesov, kar se da jasno videti v takozv. naravnopravni literaturi tega časa. John Locke n. pr. pravi, da je tudi vi naravnem, t. j. preddržavnem stanju svoboda in imovina človeka pod božjim zakonom; zakaj nihče nima oblasti, da bi smel uničevati svobodo ali imovino; toda izvrševanje in zaščitenje tega zakona je v tem stanju prepuščeno vsakemu posamezniku. Namen družbe ali države pa je ravno ta, da o s i g u r a vsakomur svobodo njegove osebe in imovine, ki v naravnem stanju ni zadostno zasigurana; vsak posameznik prepušča družbi samo svojo naravno pravico kaznovanja tistih, k!i ogrožajo ali življenje ali svobodo ali imovino. Ako pa državni organi sami ogrožajo svobodo in imovino, namesto da bi jo ščitili, kar je njihova naloga, in kadar se taki slučaji množijo, potem neha državno stanje in se povrne naravno stanje, v katerem je ljudstvo upravičeno ustvariti si novo državno organizacijo. S tem je ljudstvo samo priznano kot najvišji čuvar naravnih
pravic svobode in imovine, in se tudi njegovo skrajno sredstvo, samopomoč ali revolucija, ne more smatrati za nezakonit cin, ker se je zakonito državno stanje že nehalo vsled opetovanih
smatrati sami za rebele.
Namen družbene pogodbe (ali ustave), sklenjene med državljani, oz. med njimi in državnim poglavarjem, je torej, ustvariti organizacijo, s katero se zaščitijo izvestni interesi ali pravice človeka, ki ne izvirajo šele iz kakega državnega zakona, temveč iz naravnega ali božjega zakona, ki velja večno in ki se ne more po nobeni posvetni organizaciji izpremeniti. Svobodi vesti se pridružuje sedaj tudi osebna svoboda in imovina kot ravno tako iz božjega zakona izvirajoča pravica, ki jih pogodbeniki pri sklepanju družbene pogodbe nočejo in tudi ne morejo prenesti na zajednico. Te pravice pa nikakor ne izvirajo iz navedene pogodbe; to se tudi strinja s nazori tedanjega časa o namenu pogodbe sploh, ki mnogokrat služi ie za utrditev, pojasnitev, boljšo zaščito po običajnem pravu že obstoječih pravic, zlasti stanovskih privilegijev in vladarskih pravic. Analogno tem pravicam so v časih verskih bojev tudi versko svobodo sankcijonirali s pogodbo, pod vplivom naravno-pravne literature pa tudi druge »svobode«.
Iz vsega navedenega je razumljivo, zakaj nahajamo v ustavnih listinah dve različni skupini določb: 1. naštevanje in slovesno proglaševanje starih, že pred ustavo obstoječih, iz naravnega ali božjega zakona izvirajočih pravic. Ker ne izvirajo iz ustave, se te pravice ne dajo ne po ustavi sami in tudi ne z njeno izpremembo odpraviti (kakor se tudi z izpremembo dokumenta, ki služi samo za potrditev pravic, ne dajo odpraviti pra.vice, ki veljajo že pred tem dokumentom in brez njega). 2. Organizatorne določbe, ki urejujejo, organizirajo družbo, t. j. določajo organe, kateri imajo nalogo, da na določen način ščitijo prej navedene človeške pravice, kakor je to jasno rečeno v čl. 2 francoske deklaracije z I. 1789: Le but de toute association politique est la conservation des droits naturels et imprescriptibles de I’honime . Organizatorna določila, ki služijo le kot sredstvo za boljšo zaščito onih večnih pravic, se dajo seveda tako izpremeniti kakor to ustava določa.
Zato najdemo temeljne človeške pravice naštete mnogokrat na odličnem mestu v ustavi, na njenem čelu, ali pa so celo
nezakonitih činov državnih organov, ki se morajo vsled tega
formulirane v posebnem dokumentu, kakor so to storili Francozi in Američani. Iz istega razloga se da razumeti, da se ena najnovejših ustav, nemška ustava iz 1. 1919 deli v dva glavna dela (Hauptteile): 1. Ustroj in naloge države. (Aufbau und Aufgaben des Reiches). 2. Temeljne pravice in temeljne dolžnosti Nemcev (Grundrechte und Grundpflichten der Deutschen).
Vidimo tudi, kako je ideja n a p i s a n i h ustav v ozki zvezi z naravnopravno idejo družbene pogodbe in s temeljnimi človeškimi pravicami. Kajti napisana ustava ni nič drugega kakor fiksiranje, ugotovitev teh pravic na eni strani in določitev organizacije za zaščito teh pravic na drugi strani. Prvonavedeni del ustavnega dokumenta, ki vsebuje zaščiteno materijo, ima večjo vrednost kakor drugi del, ki določa samo zaščito; zato se sme v nujni potrebi drugi del žrtvovati v korist prvemu. Kadar torej državni organi sami ne ščitijo, ali celo kršijo človeške pravice, potem je žrtvovanje konkretnega načina državne organizacije opravičeno. Kdo pa naj to izvede? Ne preostane nič drugega, nego, da ljudstvo ali narod sam kot nekak iareden organ za zaščito človeških p avic odpravi staro in si vstvari novo državno organizacijo. Te misli, ki so samo posledica posebnega, privilegiranega značaja človeških pravic napram drugim določbam ustave, nam obrazložijo, da se je smatral odpor državljanov proti kršenju teh pra/vjc s strani državnih oblastev kot posebna pravica in da se je ta jus resi-stendi celo kodificiral, kar najdemo že v angleškem dokumentu Magna Charta iz 1. 1215 in v ogerski zlati buli iz 1. 1222. Kristjanski teologi, katoliški in protestantski, so zagovarjali pravico odpora (pasivnega, defenzivnega in celo agresivnega), kadar krši državna oblast božji zakon. 0 tem vprašanju in v zvezi s tem o vprašanju, kedaj je umor tirana opravičen, obstoji obširna literatura. John Locke n. pr. dopušča, kakor smo že culi, revolucijo kot zadnje sredstvo v slučaju kršitve človeških pravic. Francoska deklaracija pravic iz l. 1793 (čl. 10 in 11) prizna vsakemu državljanu pravico zavračati s silo vsak nezakonit čin, ki se hoče s silo izvršiti proti njemu. Čl. 35 te deklaracije pa pravi:	Kadar krši vlada pravice naroda je za narod in za
vsak del naroda upor (insurrection) najsvetejša pravica in najnujnejša dolžnost . Že deklaracija i/. I. 1789 je v čl. 2 naštevala kot naravne človeške pravice: svobodo, lastnino, sigurnost (siirete) in odpor proti zatiranju.
Zvezo pravice upora s temeljnimi človeškimi pravicami vidimo lepo izraženo v »deklaraciji neodvisnosti z dne 4. julija 1776, s katero so se severne ameriške kolonije odtrgale od Anglije: »Smatramo sledeče resnice kot same po sebi umevne: da so vsi ljudje vstvarjeni enaki; da so od svojega stvarnika obdarjeni z izvestnimi neodsvojljivimi pravicami, med katerimi so življenje, svoboda in iskanje zadovoljstva. Da so, v svrlio zaščite teh pravic, ustanovljene med ljudmi vlade, katerih pravične oblasti izvirajo iz privolitve vladanih; da je, kadarkoli ogroža oblika vlade te cilje, pravica ljudstva, da jo spremeni ali odpravi in da ustanovi novo vlado, postavljajoč njene temelje na taka načela, in organizujoč njene oblasti v takih oblikah, kakor se jim zdi, da bo najbolje odgovarjalo njihovi sigurnosti in sreči. Razumnost sicer narekuje, da naj se dolgo ustanovljene vlade ne menjajo radi majhnih in mimoidočih razlogov; in res je izkustvo vedno pokazalo, da je človeštvo bolj razpoloženo trpeti, dokler se da zlo prenašati, nego da si išče pravico s tem, da odpravi oblike, na katere je navajeno. Toda kadar dokazuje dolg niz zlorab in uzurpacij, zasledujoč neprestano isti cilj, namero, podvreči ljudi absolutnemu despotizmu, je njih pravica, je njih dolžnost, da se otresejo take vlade ter da poskrbijo za nove čuvarje svoje sigurnosti. Tako je bilo potrpežljivo trpljenje teh kolonij; in taka je sedaj nujnost, ki jih prisili, da spremenijo prejšnje oblike vlade itd.«
Z ozirom na opetovano povdarjeno zvezo med idejo napisanih ustav in idejo temeljnih človeških pravic ni čuda, da nahajamo poskus formuliranja teh pravic že v angleškem »Agreement of the people« (1647); to je načrt pogodbe, ki jo je izdelal vojaški svet Cromwell-ove revolucijonarne armade in ki je bil namenjen, da se predloži celokupnemu angleškemu narodu v podpis. Že v tem dokumentu se razločujejo temeljne pravice, ki pristojajo narodu in ki jih parlament ne sme spremeniti, in pravice parlamenta. Nato se oblikovanje človeških pravic bolj in bolj izpopolnjuje, najpreje v ustavah ameriških kolonij, začenši od »General Fundaments« kolonije Ne\v Plvmouth iz 1. 1671 preko formulacije v ustavah od Anglije odpadlih ameriških kolonij, zlasti znamenite »bili of rights (postava o pravicah) kolonije Virginia od 12. junija 1776, ki je služila kot vzgled za deklaracijo človeških in državljanskih pravic sprejeto 26. avgusta 1789 v francoski kohstituanti, do
uvrstitve te deklaracije v prvo francosko ustavo iz 1. 1791. Od tedaj imajo z redkimi izjemami vse ustave neko poglavje posvečeno tem pravicam.
Te pravice pomenjajo negacijo absolutne državne oblasti, ker jo omejujejo s neodsvojljivimi pravicami individua. Zato je absolutna država v vsaki obliki, tudi kot absolutna demokracija, z njimi nezdružljiva. Rousseau, zagovornik absolutne demokracije, jih zanikuje že s trditvijo, da odda pri sklepanju družbenega pakta vsak posameznik vse pravice, ki jih ima v naravnem stanju skupnosti, t. j. državi. Zato tudi Rousseau ne pozna popolne verske svobode, ki je bila izhodišče nauka o človeških pravicah; on zahteva, da naj vsakdo veruje v izvestna načela neke državljanske vere (religion civile); kdor nima te vere, tega sme državna oblast izgnati.
Omenjene pravice so se označevale z raznimi imeni: kot individuelne pravice, ker določajo kompetence individua napram kompetencam skupnosti; kot pravice svobode ali kot individuelna svoboda, ker označujejo krog, v katerem je posameznik svoboden napram državni oblasti; kot temeljne ali osnovne pravice, ker tvorijo temelj družbe ali države in ker se nahajajo v temeljnem zakonu, v ustavi. Preostane še razlika med »človeškimi in »državljanskimi pravicami, ki pa ni popolnoma jasno izvedena. Smiselno bi bilo smatrati kot človeške pravice tiste, ki jih ima človek kot človek, še preden je član izvestne države, kot državljanske pa tiste, ki pristojajo človeku le kot državljanu, kot članu izvestne države, in ki jih izgubi, ko preneha biti državljan. Državljanske pravice bi bile neko nadomestilo za tiste naravne pravice, ki jih mora človek kot član države skupnosti žrtvovati; pomenjale bi torej članstvo, upravičenost vdeležbe pri državni organizaciji in bi se nekako krile s pojmom političnih pravic (polites = civis == citoyen = državljan). Državljanske pravice bi torej bile izraz staroveškega političnega pojmovanja svobode kot deležnosti pri državni oblasti, dočim bi bile človeške pravice izraz novodobnega, kristjanskega pojmovanja svobode kot nedeležnosti državne oblasti pri človeških zadevah. Moderna pravna država se naslanja na kombinacijo obeh pojmov svobode. Politična svoboda je deloma celo zapovedana kot dolžnost ali pa je vezana z izvestnimi dolžnosti; zato nahajamo v nekaterih ustavah
(n. pr. v jugoslovanski) poglavje državljanske pravice in dolžnost i«.
Vendar ni ravno označeno razlikovanje izvedeno v prej omenjenih historičnih dokumentih. V načrtu francoske deklaracije pravic, ki jo je predlagal Sieyes, je sicer izrecno povdarjena razlika med naravnimi in civilnimi pravicami (droits naturels et civils) na eni strani in političnimi pravicami (droits politiques) na drugi strani. V prvo skupino spadajo tiste pravice, radi katerih zaščite in razvoja se je ustanovila država, v drugo pa tiste, s katerimi se država vstvarja in vzdržuje. Vsi prebivalci imajo pravico do zaščite osebe, imovine in svobode. Toda vsi nimajo pravice aktivno sodelovati pri državni organizaciji. Zdi se pa, da se pri tej delitvi v naravne, človeške pravice na eni in politične pravice na drugi strani ni toliko mislilo na to, da pripada prva skupina vsem ljudem (tudi tujcem), druga pa samo državljanom, temveč da se je mislilo sploh samo na državljane, pri prvi skupini na takozv. pasivne, pri drugi na aktivne državljane. Tudi deklaracija pravic iz 1. 1789 je najbrže razumela pod	droits du citoven	isto kakor	pod »droits de
1’ homme«: državljanske pravice so isto kakor človeške pravice, samo da so zaščitene in garantirane z državno organizacijo. Izraza politične pravice« pa ta deklaracija sploh ne rabi. »Droits du citoyen niso bile mišljene kot politične pravice, temveč kot pravice, ki izvirajo iz državljanske svobode in enakosti in iz mej, ki so vsled tega postavljene državni kompetenci; zato se v francoski literaturi naziva jo te pravice v nasprotju s privatnimi pravicami (droits prives) na eni in političnimi pravicami (droits politiques) na drugi strani, tudi dr-its civils	ali	civiques ali	publiques	(javne	pravice).
Vsekakor ni v prvotnih ustavah, ki govorijo o navedenih pravicah, jasno rečeno, katere teh pravic pripadajo samo državljanom in katere vsakemu človeku, torej tudi tujcu. Ta nejasnost se je ohranila v poznejših in tudi v današnjih ustavah. Vendar izhaja v glavnem iz določb nekaterih sedanjih ustav v zvezi z določbami mirovnih pogodb iz 1. 1919, ki se tičejo pravic manjšin, da so osebna in verska svoboda ter iz te svobode izhajajoče pravice vsem ljudem (torej tudi tujcem) zasigurane; to	bi	bile torej v pravem smislu	besede	človeško
pravice; dočim	so	druge temeljne	pravice (omenjene	pogodbe
govorijo o »droits civils et politiques ), kakor n. pr. pravica
zborovanja, združevanja, tiska, svobode doma in nemotenega bivanja rezervirane državljanom; politične pravice n. pr. pravica voliti v občinske in parlamentarne zastope pa samo posebno kvalificiranim državljanom.
Ne glede na omenjeno razliko, je v 18. stoletju zavladala ideja, da so izvestne pravice religioznega ali naravnega, v bistvu človeka utemeljenega značaja, ki so pred pozitivnim pravom, katero se šele vstvarja radi boljše zaščite teh pravic. Zato se uvrstijo te pravice v ustavo in uživajo vse garancije, ki jih nudi najvišji pozitivnopravni zakon; toda te pravice imajo še večjo garancijo, ker so same razlog za pozitivno pravo in za ustavo. Tudi ako bi jih hotelo pozitivno pravo odpraviti, tega ne more; obstojale bi naprej proti vsaki pozitivnopravni organizaciji in proti ustavi.
V	današnjih časih je to pojmovanje temeljnih človeških pravic, vsled odpora proti pojmu naravnega prava in vsled pozitivistične smeri pravne vede, nekoliko obledelo. Z napredkom v tehniki pozitivnega prava (zlasti procesa) ter vsled neodvisnosti sodnih organov so se povečale garancije za zakonito postopanje državnih oblastev. V veliki meri služi upravno sodstvo	zaščiti ustavnih »človeških pravic	proti upravnim
državnim oblastvom. Proti kršenju teh pravic po zakonodaji je seveda pravni lek podan le tam, kjer smejo sodišča odklanjati vporabo protiustavnih zakonov, ali kjer sme posebno ustavno sedišče razveljaviti take zakone. V najnovejšem času so bili storjeni	prvi previdni koraki, organizirati	internacionalno
sodstvo s kompetenco izvestne kontrole državnih ustav glede navedenih pravic. Omenjene so že bile mirovne pogodbe, ki garantirajo — seveda samo za nekatere države — izvestne temeljne pravice vsem prebivalcem, vsem državljanom in vsem državljanom manjšinskih narodnosti ali ver; te pravice so pripoznane v tem smislu kot temeljne, da proti njim nima veljave noben državni zakon (torej tudi ne ustava) in noben uradni čin; v kolikor pridejo manjšine v poštev je izrecno pripoznana kompetenca internacionalnega sodnega dvora.
Izredno sredstvo samopomoči ali jus resistendi« pa ni v moderni	dobi v nobeni ustavi pripoznano. Njegovo faktično
vporabo poskušajo preprečiti institucije, ki dajo širokim krogom ljudstva	vpliv na zakonodajo in na vlado:	splošna volilna
Pravica,	parlamentarni režim, odgovornost	ministrov, refe-
rendum. Namesto priznanja revolucije kot represivne kompetence ljudstva se hoče revolucija preprečevati z navedenimi preventivnimi kompetencami naroda ali ljudstva. Iz vseh teh razlogov se danes ne smatrajo človeške in državljanske pravice po pozitivnem pravu za več vredne kakor druge določbe ustave. Formelno se dajo na isti način spremeniti in odpraviti kakor ostali, zgolj organizatorni del ustave; kvečjemu so že zaščitene po internacionalnih pogodbah.
Vendar se človeška narava ni spremenila iz časov družbene pogodbe do danes. Ako so človeške pravice in naravno pravo zgubile svojo pravno nadvrednost, niso ničesar zgubile od svoje vrednosti kot predpostavka za ekzistenco pozitivnega prava. Le tista pravna pravila, ki odgovarjajo vsaj bistvenim in za materjelno in duhovno življenje l judi nujnim zahtevam, se bodo mogla trajno držati. Sila vporabljena v zaščito takih pravil ni v nasprotju, temveč v soglasju s potrebami človeške narave. Seveda se da s silo tudi kaj drugega, nasprotnega zaukazati in izsiljevati. Toda nebroj revolucij, ki so izbruhnile brez ozira na to, ali je bil »ius resistendi« kodificiran ali ne, je neovržen dokaz, da je trajno uresničenje, udejstvovanje pravnih pravil odvisno od tega, da ne onemogočajo človeku obstoj v telesnem in duhovnem oziru. S tem, da je naravno pravo zahtevalo kodifikacijo fundamentalnih človeških teženj v obliki človeških pravic in jih tako zaščitilo s pravno silo, je hotelo s prisilno zaščito svobode same izrniriti napetost med silo in svobodo. To je grandiozen poskus, spraviti v sklad bistven element prava, t. j. silo z etičnim načelom svobode in tako udušiti ali vsaj ublažiti instinktivni odpor človeka proti sili. Kako globoko je v človeku zasidran ta odpor, dokazuje dejstvo, da se tudi pravnemu čutu nasprotujoča sila ali nasilje skoraj vedno sklicuje na etična načela, katerim,, baje služi; nadalje /dejstvo, da so se poskušala temeljna pravna in vsled tega prisilno izvršna pravila opravičevati z moralno normo, n. pr. obveznost pogodbenih obljub ali izrek .»pacta sunt servanda« z moralno zapovedjo, da človek ne sme lagati; in da se s prisego, ki je verski čin ali ki je vsaj v zvezi z vero, oz. z etičnimi načeli, postavljajo vse pravne norme pod garancijo morale, naj si bo prisega uradniška ali vojaška ali državljanska ali prisega pred sodiščem, ali posebna prisega najvišjih državnih organov n. pr. državnega načelnika. Končno ima vsa vzgoja v državljanskem duhu, ves
patrijotizem namen, da vsmeri razpoloženje k prostovoljnemu, neprisiljenemu izvrševanju pravnih pravil, da nastane sila kolikor mogoče nepotrebna.
Vse to nam pokaže, da ima pozitivno nravo dve predpostavki:	silo	in moralno razpoloženje. Med tema dvema
predpostavkama bo vedno neko stanje napetosti; kadar postane napetost premočna, se moralno razpoloženje izraža v sili, posledica mora biti boj sile s silo. Zabraniti, da ne prekorači navedena napetost maksimuma, to je bil namen oblikovanja in proglašanja človeških pravic; ta faktična garancija prava so te pravice ostale tudi sedaj brez ozira na to ali so kodificirane ali ne. V tem oziru je značilno, da smatrajo Francozi deklaracijo pravic iz 1. 1789 še sedaj za veljavno, dasi sedanji francoski ustavni zakoni iz 1. 1875 teh pravic ne omenjajo in dasi je Francija v 19. stoletju doživela mnogo revolucionarnih sprememb državne oblike, tako da se ne da govoriti o pravni kontinuiteti med sedanjo ustavo in ustavami 18. stoletja; deklaracija iz 1. 1789 jim je neka praustava, neko merilo za upravičenost poznejših kodifikacij.
Vidimo torej, kako imajo človeške pravice, ki so kot vsebina ustave pravno pravilo in ki stojijo kot etično pravilo izven nje in nad njo, dvojno obliko, pa tudi dvojen pomen: garantirati ljudem ekzistenco proti državni organizaciji, pa tudi garantirati državni organizaciji ekzistenco proti ljudem. Kajti te pravice so faktična predpostavka in vsled tega garancija države, ustave in zakonov. One čuvajo granice države v dvojnem smislu: da ne bi državna organizacija prekoračila izvestnih mej, pa tudi da se ona nemoteno ohranja in razvija v teh mejah.
Ker je, kakor pravi latinski rek omne ius hominum causa«, mora tudi vsako pravo spoštovati vsaj elementarne, bistvene zahteve človeške narave. Če tega ne stori, bo mogoče s pomočjo g(de sile nekoliko časa životarilo kot pozitivno pravo . Toda človeška narava se z njim ne bo izmirila, ker bi bilo' to protinaravno, in se bo njemu toliko časa upirala, dokler se ne najde vez med pravom in naravo. V tem leži trajni pomen naravnega prava in iz njega izvirajočih človeških pravic. 'Tisti. 'ki gradijo pravo samo na sili, so kratkovidni graditelji; zakaj njih gradnia ne bo trajna; to nam dokazuje zgodovina. Tisti, l<i gradijo pravo na etičnih načelih v skladu s človeško naravo, ne bodo vedno doživeli hitrih in sijajnih uspehov; toda njih
stavba se ne bo tako hitro zrušila in, ako se zruši, se bo dala z istim materjalom na novo postaviti. Zgodovina namreč kaže, da je tudi v najtemnejših časih vedno tlela v tej ali onej obliki iskra bratske ljubezni in pravičnosti in netila boj proti temnim silam v človeku in človečanstvu. Najgloblje izražena v Kristovem nauku je ta luč svetila trpečemu človeku in ga ogrevala, pokazala pot naravnopravni teoriji pri oblikovanju človeških pravic, ki so konečno v dobi francoske revolucije zadonele po celem svetu kot klic iz mogočne fanfare pod geslom: egalite, traternite, liberte. Toda mogočni klic sam ne zadostuje brez intenzivnega duševnega doživetja v njem izraženih moralnih in socijalnih načel. Tako doživetje se zrcali v delovanju velikega srbskega svetnika in državnika, ki ga danes slavimo. Ni jih veliko, ki so kakor on doživljali Kristov nauk ljubezni in pravičnosti in ki so tudi po njem živeli. '1' o je najgloblji vzrok, zakaj je on bil tudi veliki državotvoritelj, ki ni samo sovstvaril mogočno srbsko državo v začetku IB. stoletja, temveč kojega neizbrisljiva duhovna zapuščina je tudi po razsulu te države ohranila v najtežjih časih srbski narod moralno tako krepkega, da si je v začetku 19. stoletja na novo vstvaril svojo narodno državo in jo v 20. stoletju skupno z drugimi južnoslovanskimi plemeni razširil in spremenil v veliko Jugoslavijo. Naj bi vzgled sv. Save pomagal tudi naši generaciji, da najde našim narodnim in socijalnim prilikam primerno uresničenje in udejstvovanje večnih principov enakosti, bratstva, svobode.
La signification des droits de Vhomme et du ritoyen.
Par Leonidas Pitamie, Professeur de Droit a 1’ Universite de LioUbliana (Yougoslavie).
K e s u m e.
11 est etonnant que dans les Constitutions modernes, qui soiit par excellence des lois organiques constituant 1’organisa-tion principale de 1’Etat, se trouvent definis aussi quelques droits subjectifs de 1’individu. II est encore plus etonnant qu’on attribue parfois <i ces droits une force extraordinaire qui est superiemre a la Constitution meme de sorte que ces droits s’im-posent a 1’Etat et ne sauraient en aucune fagon etre abolis. Cela peut se comprendre seulement si l’on remonte aux ori-glnes histoviques des relations entre 1’individu et l’Etat.
Dans l’Antiquite l’Etat ne connaissait pas ses Iimites, il etait omnipotent. II n’y avait pas surtout de liberte religieuse, car le droit et la religion ne faisaient qu’un. Droit et religion ne depassaient pas les frontieres de 1’Etat; letranger etait hors la loi. Cette situation changea avec 1’avenement du christianisme. An lieu des dieux innombrambles de chaque famille et de chaque Etat trioinphe 1’idee d’un l)ieu unique, pere commun de tous les hommes; par consequent 1’huinanite entiere forme une unite; la justice ne se borne plus a un Etat defini, il n’y a plus pour el le de frontieres nationales; une base est donnee au developpement du droit international. Tout cela comporte un changement profond dans les relations entre l’individu et ' Etat qui a perdu son pouvoir i 1 limite. Le christianisme en-seigne, il est vrai, que le citoven doit sacrifier a 1’htat meme sa vie, mais il dit aussi, que son ame est libre et ne depend que de Dieu. Voila la source du developpement de la liberte indi-viduelle. Cette caracteristique de l’Etat paien et de 1’Etat chre-tien, magisfralement	exposee par F	u s t e 1 de C o	u I a	n g e s
dans son livre	La	Cite Antique	n’est pas exclusive	de	la
notion de liberte dans la societe antique. Elle dit seulement cpie la liberte n’etait pas garantie. Ce n’est que lorsque la religion eiit ete separee du droit que put naitre 1’idee qu’il exi-stait une sphere	de	la vie humaine	qui se trouvait	hors	de	la
Portee de 1’Etat:	la	c o n s c i e n c e	de 1’homme.
Cette liberte de conscience conquise par le christianisme fut evidernrnent reclamee par les confessions auxquelles la religion chretienne donna naissance au commencement des temps modernes. Le mouvement religieux s’unit au mouvement politique coidre 1’absolutisme surtout en Angleterre. Ce f a it apparait dans la litterature du droit naturel notamment en ce °lui concerne le contrat social qui n’est qu’un moyen de sauve-garder les droit naturels existant dej a avant sa conclusion. La liste des droits naturels va s’augmentant des diflerentes liber-tes: liberte de conscience, liberte individuelle, proipriete etc.
11	est done ais^ment explicable que les consti'tutions fno-dernes se divisent a pa rti r de la fin du 18-m' siede en deux parties principales: 1.) la proclamatioft des libertes derivant du droit narturel ou du droit divin, 2.) rorgattisation de PEtat qui a pour but la sauvegarde des cfftes libeftes. Cette divrsiori peut etre constatee au debut du mouvement constitntionnel en An-
gleterre au I76mt siecle, elle apparait meme dans les Constitutions les plus recentes, p. e. dans la constitution allemande de 1919. L’idee qui vient d’etre exposee n’explique pas seule-inent la codilication du droit constitutionnel dans tous les Etats modernes (sauf 1’Angleterre), mais aussi la conception du droit de resistance« qui a joue un grand role au Moyen Age et au debut des Temps Modernes et qui se trouve codifiee dans les premieres constitutions revolutionaires frangaises.
L’auteur s’efforce d’etablir une dislinction nette entre les droits de riiomme et les droits du citoyen. Dans le passe il est tres difficile de demeler ces deux notions puisque les constitutions, et meme les constitutions les plus recentes, ne sont pas claires sur ce point et ne distinguent pas toujours ceux des droits individuels ou t'ondamentaux qui sont attribues seulement aux citoyen de ceux qui valent pour les hommes en general, done aussi pour les etrangers. En depit de cela il resulte d’une comparaison des constitutions actuellement en vigueur avec quelques principes inseres dans les traites de paix de 1919, touchant les droits des minorites, que la liberte individuelle et religieuse et les consequences qui en decoulent doivent etre garanties a tout homme, done aussi a 1’etranger; tandis que des autres droits, dits »civils ou politiques« ne jouissent forcement que les citoyens, les droits politiques, en particulier, etant re-serves aux citoyens qualifies (citoyens actifs).
La conception d’une plus-value des droits de l’homme et du citoyen vis-a-vis des autres preseriptions des Constitutions a perdu dans ies Temps Modernes sa grande importance, du moins au point de vue du droit positil' qui ne reconnait plus aucun »droit de resistance ; mais le droit international s’efforce, de nos jours, de placer quelques droits individuels fondamen-taux sous la garantie de la juridiction internationale; mal-heureusement cela ne vaut pas encore pour tous les Etats, mais seulement pour quelques Etats nouveaux.
Quoique les droits fondamentaux de 1’individu aient perdu leur importance juridique preponderante ils n’ont rien perdu de leur importance morale comme condition indispensable du droit positif. Le droit positif doit son existence d’une part a la force d’autre part aux dispositions morales. Si l’une ou l’autre de ses bases s’ecroule le droit ne peut pas se maintenir. II y aura toujours une tension entre la force et les dispositions mo-
rales. Le droit naturel et l’idee des droits individuels impre-seriptibles se sont efforces, d’empecher par la garantie forcee de la liberte meme que cette tension ne depassat le maximum et ne detruisit de ce fait 1’organisation de la societe humaine. Cette tentative qui se renouvelle toujours sous des formes va-riees assure au droit naturel et a son emanation dans l’idee des droits de 1’homme et du citoyen un titre de gloire dans 1’histoire humaine.
Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič:
Položaj delavcev v Jugoslaviji po poročilih inšpekcije dela.
V	zadnji četrti XIX. stol. in začetkom XX. stol. so postali problemi socialne politike najaktualnejši problemi. Svetovna vojna je na eni strani dvignila v ospredje celo vrsto novih političnih problemov, na drugi strani pa je nečuveno poostrila socialne probleme. Povojna doba se s početka karakterizira z globoko segajočimi socialno-revolucijonarnimi pokreti. Njih skrajno krilo ne misli na to, da bi se reformiral obstoječi socialni in gospodarski ustroj, temveč na to, da se s pomočjo socialnega prevrata zamenja s popolnoma drugačnim ustrojem
—	zahteva torej ne socialne reformacije, ampak socialno revolucijo. Talci revoluciji je podlegla Rusija. Toda tudi v drugih državah niso ostali omenjeni pokreti brez posledic; pod njihovim pritiskom se povsod intenzivno izvajajo socialne reforme. Naglica, v kateri so se uvajale marsikatere izmed teh reform, in njih radikalizem sta celo prekoračila tisto dozo socialnega reformiranja, katere so bila zmožna od vojne porušena in razdejana narodna gospodarstva. Gospodarska kriza in težka brezposelnost ste prisilili delavce same omejiti svoje zahteve. Kot posledica vsega tega se je povsod javila več ali manj jasno izražena socialna reakcija. Pri tem pa so bili socialni problemi že preveč potisneni v ozadje, v ospredje so stopila tako v mednarodnih odnošajih, kakor v notranjem življenju posameznih držav zopet skoraj izključno politična vprašanja. Taka prevlada čisto-političnih interesov ne odgovarja pa niti pravilno pojmovanim potrebam naše dobe niti upravičenim zahtevam širših slojev prebivalstva. Zanemarjenje gospodarskih in socialnih problemov se bo maščevalo. Kajti začasno pomirjenje socialnega boja ni še dokaz, da so izginili vzroki socialne napetosti in da ne preživlja sodobna družba dalje težke in globoke krize, ki preti vsak čas izbruhniti na površje.
Izvori te krize ležijo deloma v starih nedostatkih sodobnega družabnega ustroja, deloma pa v novih nalogah, ki jih je sodobni družbi in sodobni državi postavila novejša doba. Izumiranje starih patriarhalnih razmer, bujni gospodarski razvoj v zadnjih desetletjih pred vojno, urbanizacija, industrializacija prebivalstva, mašinizacija vsega življenja. V zvezi s tem pomno-zitev delavskega proletarijata, njegova organizacija v socialno močni delavski razred. V ta razred organizirani delavec se zaveda sedaj svojega človeškega dostojanstva in svojega družabnega pomena ter zahteva temu odgovarjajočega položaja v družbi. Iz tega pa nastaja potreba po reformiranem socialno-gospodar-skem ustroju, v katerem bi se uresničila gotova pravilna sinteza zdravih vrlin individualističnega (kapitalističnega) načela z zdravimi vrlinami skupno - gospodarskega (kolektivističnega) načela.1 Seveda mora biti doziranje teh dveh načel v različnih državah odvisno od njihovega gospodarskega, političnega in kulturnega razvoja različno. Različni so za razne države tudi načini rešitve te težke naloge. 'Poda, v splošnem rečeno, zahteva njena rešitev na eni strani obrambe družbe in države od skrajnih prevratnih poskusov, na drugi strani pa intenzivnega socialnega ustvarjenja.
Le omenjeno socialno-politično ustvarjenje more dovesti sodobno razkosano družbo do količkaj stalnega socialnega miru m sintetično spojiti za gospodarski razvoj potrebno svobodo individualne gospodarske iniciative z doseganjem skupno-gospodarskih smotrov občnega blagra in socialne pravičnosti. Brez take sinteze se ho družba čim dalje bolj razdvojevala v dvoje sovražnih taborov, in sicer v tabor ljudi, ki bi z veseljem strmoglavili sedanji družabni red, ker pričakujejo od tega za se velike pridobitve, in pa v tabor ljudi, ki bi ne hoteli ničesar izpremeniti na tem redu. Taka razdvojba pa privaja neizogibno do odkrite ali prikrite, ostre ali bolj omiljene državljanske vojne. Zadnje desetletje nam podaja nešteto primerov za tako vojno. Kronična državljanska vojna ne prinaša pa ničesar razen hiranja, na koncu koncev pa propad celotne ludture dotične dobe. Meni ni treba pojasnjevati lega s klasičnimi zgledi iz grške 'n rimske zgodovine. Ni zavarovana proti isti nevarnosti tudi
1	Gl. o tem mojo razpravo »Družba, država in gospodarstvo« (Slovenski Pravnik, 1924).
sodobna evropska kultura, ako se s pravično socialno politiko ne pomirijo razvnete razredne strasti. Lek proti sodobni socialni bolezni leži torej ne v diktatoričnem konserviranju nedotaknjenega sodobnega ustroja in ne v diktatoričnem vsiljevanju kakega izmišljenega, človeški naravi nasprotujočega socialnega ustroja, temveč v pospešenem reformiranju obstoječega ustroja. Socialna reformacija odzgoraj je edina prava pot. Kajti, ako se gospodarski in socialni ustroj ne izpreminja v pravem času in v pravem tempu, ako prihajajo socialne reforme prepozno, potem neizogibno prej ali slej izbruhne kaotična revolucija od spodaj. Ta pa, kakor je pokazal primer Rusije, ne prinaša sreče ljudstvu in ne pomeni ustvarjajočega obnavljanja življenja, temveč, kakor se je izrazil sodobni ruski filozof N. Losskij, »je bič božji in kazen za nespametnost ter pohlepnost«.' Ubrati omenjeno pot, zapoveduje pravilno pojmovani interes industrije same, kakor tudi drugih panog modernega gospodarstva. Že Sedaj visoko razvite in vsako leto bolj razvijajoče se industrija, transport, trgovina, deloma pa že' tudi kmetijstvo, zahtevajo za svoj razvoj in za konkurenčno zmožnost na svetovnem trgu ne samo velike investirane kapitale, ne samo izobražene in agilne podjetnike ter višje uslužbence, ampak tudi inteligentne, dobro saturirane, zdrave in zadovoljne delavce.
Takšen je globoki zmisel in veliki praktični pomen socialne politike in socialnih reform.
Žalibog se posveča socialno-političnim vprašanjem sedaj v Jugoslaviji premalo pozornosti, na vsak način veliko manj kakor bi to zahteval položaj jugoslovenskega delavstva. Njegov položaj bi se moral skrbno proučaivati in na osnovi takega proučavanja bi se morale staviti ter reševati vprašanja socialne politike.
O	položaju delavcev v Jugoslaviji najdemo nekaj zanimivih, a malo znanih in znanstveno doslej skoraj neobdelanih podatkov v Letnih poročilih inšpekcije dela kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev« ( Izveštaj inšpekcije rada kralj. SHS o njenom poslovanju ). Doslej je izšlo 5 zvezkov teh poročil za 11. 1920—1924." Namen moje razprave obstoji v tem, da na
s »Sovremennyja Zapiski«, kuj. 25. Pariz. 1925, str. 355.
3 Beograd. 1021—1925. Citiram jih dalje kar naravnost tako-le: >192 . . . ., str «
osnovi gradiva, ki ga vsebujejo omenjena poročila, orišem vsaj nekatere strani položaja delavstva v Jugoslaviji.
Predvsem pa nekaj pripomb o organizaciji inšpekcije dela.
Pred prevratom je bila inšpekcija dela v raznih delih sodobne Jugoslavije urejena na različen način, in sicer:
1. v Sloveniji in Dalmaciji je veljal avstrijski zakon z dne 1 junija 1883 in min. naredba z dne 7. maja 1911;
2. na Hrvatskem s Slavonijo in v Vojvodini je veljal ogrski zakon z dne 11. decembra 1893 in banska naredba z dne 19. januarja 1912;
3. v Bosni in Hercegovini naredba deželne vlade z dne 9. aprila 1907;
4. vi Srbiji in Južni Srbiji Zakon o radnjama z dne 29. junija 1910 in
5. v Črni Gori sploh ni bilo inšpekcije dela.
Vojna in okupacija je pretrgala delovanje inšpekcije v več pokrajinah. Tako so na pr. 1. 1919 funkcionirale inšpekcije le v Ljubljani, Sarajevu in Splitu.
L. 1920 se je pričela ureditev inšpekcije dela na enoten način v celi državi. Z odlokom min. soc. pol. z dne 10. julija 1920 je bila država razdeljena v 18 nadzorniških okrožij; v vsakem okrožju je morala obstojati lokalna inšpekcija dela, izmed katerih so 1. 1920 pričele funkcionirati, razen 3 gori omenjenih še 9; v Beogradu pa se je ustanovila centralna inšpekcija dela. L. 1921. je prineslo nadaljnji napredek na polju organizacije inšpekcije dela. Dne 21. V. 1921 je bila izdana Uredba o inšpekciji dela, ki je določila organizacijo te institucije (centralna inšpekcija dela kot V. oddelek min. soc. pol., oblastne inšpekcije dela v posameznih okrožjih in specialne inšpekcije dela, na pr. za morsko in rečno plovstvo), kakor tudi naloge in pravice inšpekcijskih organov. Namen inšpekcije dela po čl. 1 Uredbe je: »neposredan nadzor nad izvršenjem zakona, uredaba, pravilnika i ministarskih naredaba, koji se odnose na socijalnu i životnu zaščitu radnika u radnjama i preduzečima industrijskim, zanatskim, trgovačkim i saobračajnim, Lilo da su privatna ili da pripadaju državi, okruzima, opštinama 1 L d., u kojima su zaposleni civilni radnici«. Čl. 2 izključuje delavce železniških podjetij, dokler ne bodo po sporazumu z prometnim ministrstvom podvrženi nadzoru inšpekcije dela, in delavce rudarskih podjetij, za katere se izda sporazumno z min.
šuma i ruda posebna naredba. — S tem se določajo kategorije delavcev, katerih zaščita spada v kompetenco inšpekcije dela. Razen Uredbe o inšpekciji dela je bila 1. 1921 izdana vrsta naredb, tičočih se nadzora nad izvrševanjem uredbe o delovnem času z dne 12. septembra 1919, organizacije specialnih inšpekcij za morsko in rečno plovstvo, za druga prometna podjetja, za domačo in hišno industrijo. Z naredbo z dne 7. septembra 1921 je bilo povečano število nadzomiških okrožij na 21, izmed katerih je vsled pomanjkanja pripravnega osobja s potrebno tehniško izobrazbo in izvežbanega v vprašanjih socialne politike funkcioniralo 1. 1921 samo 15. Dne 21. oktobra 1921 je bil potrjen na konferenci vseh inšpektorjev dela izdelan pravilnik o tehničnih in higienskih varnostnih napravah. Izdelani so bili tudi vzorci delovnega reda za različna podjetja. S tem se je končala doba živahnega organizatoričnega dela.
L. 1922 je pričelo dobo redukcij: reducirano je bilo pomožno in manipulativno osobje centralne inšpekcije dela, obenem je bilo število okrožij skrčeno na 10, razen 3 specialnih inšpekcij dela za morsko in rečno plovstvo v Splitu, Sušaku in Zemunu.
Delovanje inšpekcije dela je razvidno iz števila nadzorovanih obratov. Rast tega števila je razvidna izte-le tabele (gl. nasl. str.):
L. 1924 je doseglo število nadzorovanih obratov 8146, število v njih zaposlenih delavcev 175,6 tisoč. Velik korak naprej je storila inšpekcija dela 1. 1921, od tega časa raste število nadzorovanih obratov in delavcev počasneje. Večina nadzorovanih obratov odpade na podjetja rokodelskega značaja. Med delavci odpada 85% na moške in le 15% na ženske. Razen 1. 1920, katero ni tipično zastran premalega števila nadzorovanih podjetij, ostaja ta relacija skoraj neizpremenjena. Navedene številke nikakor ne dajejo pravega pojma o skupnem številu obratov in v njih zaposlenih delavcev, ker so inšpekcije dela vsled nezadostnega personala pregledale le en del vseh podjetij. Kako velik je bil ta del, o tem pravi poročilo centralne inšpekcije dela za 1. 1921, da je znašal po posameznih pokrajinah od 60 do 90% tovarniških podjetij in od 10 do 20?^ rokodelskih podjetij. Za nadaljna leta si lahko napravimo aproksimativno sodbo o tem, kakšen del vseh podjetij in v njih zaposlenega delavstva je bil podvržen nadzorovanju, ako primerjamo v tabeli navedeno število delavcev s številom delavcev, zavarovanih zoper bolezen in nezgode po zakonu o zavarovanju delavcev
Leta:			1920	1921	1922	1923	1924
Število nadzorovanih obratov			1138	6726	7670	7972	8146
Od teh je bilo	tovarniškega značaja . . . rokodelskega značaja z motornim pogonom z ročnim delom ....		279 859 397 741	890 5836 1586 5140	1101 6569 1446 5910	1786 6186 2646 4975	1793 6353 2586 5308
	-C >VJ	do 14. leta 14.—18. leta . . . nad 18 let ...	—	1 3 116 734	1-2 130 961	1-3 18’8 122-3	1-4 15 7 132-9
>o o .52	6	Skupaj v °/o °/c 		28-3 78	86-3 85	110-3 86	142-5 85	1500 85
> <v o > -2	-C t/5	do 14. leta . . . 14.-18. leta . . . nad 18 let ....	—	0 2 30 12‘3	0‘3 3’9 14 2	04 5'5 20 2	0 1 55 200
-2 ‘> 0)	3 >N	Skupaj v °/o %		77 22	15’5 15	185 14	26 0 15	256 15
	O c a 3 '	do 14. leta . . . 14.—18. leta . . nad 18 let ....	—	15 14-6 85 7	15 16 9 110-3	1 7 24'3 1425	1-5 212 152-9
	Ul	Skupaj . .	360	1019	128 7	168-5	175-6
z dne 14. maja 1922. Kajpada krog oseb, ki so zavarovane po odredbah tega zakona (61. 3), je širši kakor krog delavcev, ki so zaščiteni (na pr. v zmislu čl. 1—3 zakona o zaščiti delavcev z dne 28. februarja 1922). Toda na drugi strani so bila med nadzorovanimi podjetji taka, ki niso bila podrvžena zavarovanju 'zoper nezgode. L. 1923 je bilo takih obratov —698 in 1. 1924
—	1855. Vsled tega je za prvo grobo aproksimacijo to primerjanje zadostno. Število zavarovanih delavcev (brez prometne blagajne Južne železnice v Ljubljani) je bilo decembra meseca 1922 ter povprečno v 11. 1923 in 1924 to-le (v tisočih):4
* Radu iška Zaštita. 1923, br. 10., 1924, br. «.—7., 1925, hr. 9,—10. Zakon o zav. del. je stopil v veljavo dne 1. julija 1922, predpisi o statistični registraciji članov zavarovanih zoper bolezen in nezgode, so stopili v veljajo šele decembra meseca 1922. V*led tega obstojajo statistični podatki o številu zavarovanih članov samo od tega meseca.
	moških	ženskih	Skupno
decembra meseca 1922	302-2	77-5	3797
povprečno število 1. 1923	345 8	84-8	430'6
„ 1. 1924	366 1	931	459-2
število nadzorovanih je bilo 1. 1922 za Škrat in 1. 1923—24 2Vskrat manjše, kakor število zavarovanih delavcev/' Iz tega je razvidno, kako velik je tisti del celokupnega števila delavcev, podvrženih zaščiti inšpekcije dela, ki niso niti enkrat na leto videli vi svojem obratu inšpektorja dela. To pa zopet kaže, kako je še daleč do normalnega stanja inšpekcije dela, pri katerem mora vsako podjetje biti obiskano dvakrat na leto: prvikrat da se ugotovijo eventualni pregrešiti zoper predpise o zaščiti delavcev, drugikrat pa da se nadzorstveno oblastvo uveri, ali so konstatirani nedostatki odstranjeni.
Naj večje število nadzorovanih obratov oz. delavcev je odpadlo 1. 1924 na te-le panoge industrije:
Industrijske panoge:		Obratov	Delavcev (tisoč)
Oblačilna	industrija ....	2.103	8,3
Živilna	„ • • •	1.678	27,2
Lesna	>♦ • * • •	1.190	35,9
Kovinska	rt ....	800	9,9
Kamena,	zemeljna itd. „ ....	391	17,3
Trgovina		365	1,6
Strojna	industrija ....	291	8,6
Usnjarska	„ ....	218	4,0
Kemična	» ....	198	10,4
Tekstilna	)f ....	172	8,6
Stavbinska „ ....		104	9,8
Industrija	prirodnih izdelkov		61	20,4
Po številu nadzorovanih obratov stoje v prvih vrstah oblačilna, živilna in lesna industrija, po številu delavcev lesna, ži-vilna in industrija prirodnih izdelkov.
5 Upoštevati je pri tem, da so bita* marsikatera podjetja nadzorovana po 2 in večkrat v istem letu.
Zemljepisna razdelitev 1. 1924 nadzorovanih obratov oz. delavcev je bila ta-le:
Nadzorniška okrožja:		Obratov	Delavcev (tisoč)
Beograd . Niš (in ekspozitura v Skoplju)	 Novi Sad (in ekspozitura v V. Bečkereku) . Zagreb . . . . , 	 Osijek . . . . Ljubljana	 Maribor . Split . . Sarajevo	 Banja Luka (in ekspozitura v Tuzli) . . .		1.222 1.487 600 393 292 872 655 807 1.079 739	24.5 9,7 17,1 19.7 17,9 13.8 9,3 12,0 20.8 31.6
Spec.ijalna inšpekcija dela za morsko in rečno plovstvo	Skupaj Split . . . Sušak . . . Zemun . .	8.146 89 145 17	175,6 0,6 0,9 0,3
	Skupno	8.397	177,4
Največje število nadzorovanih podjetij odpade na Srbijo in Bosno, potem pride po vrsti Slovenija. Po številu delavcev stoji »a prvem mestu Bosna (52, 4 tis.), njej sledita Hrvatska (37, tis.) in Srbija (34, B tis.), a Slovenija zavzema četrto mesto (23, , tis.). Relativno majhno je število nadzorovanih podjetij in v njih zaposlenih delavcev v Vojvodini. Ker pa je v tej pokrajini industrija precej razvita, kaže to jasno, kako nezadostna je za vso Vojvodino samo ena inšpekcija dela z ekspozituro v Vel. Bečkereku in kako nezadostno je bilo delovanje te inšpekcije z ozirom na število pregledanih obratov. Kakor vidimo, je pomenila 1. 1921 izvršena redukcija okrožij občutno nazadovanje v organizaciji inšpekcije dela v državi.
Kako pa so potrebni obiski inšpektorjev dela, je razvidno
12	velikega števila intervencij inšpekcijskih organov radi vzdrževanja	podjetij	v	antihigienskem	stanju in	kršitve drugih zakonskih	predpisov.	Takih intervencij	je	bilo:
1. 1920	—	2.021	'	1.	1923	—	16.055
1. 1921	—	11.779	1.	1924	—	15.750
1. 1922 — 12.372
Število intervencij je hitro raslo do 1. 1923, zadnjega leta pa se je zmanjšalo. Ker je število nadzorovanj v tem letu raslo naprej, pomeni to zmanjšanje ali zmanjšanje pregreškov od strani podjetij ali pa pojemanje energije inšpekcijskih organov v zasledovanju teh pregreškov. Nepovoljna slika delavčevega položaja, ki jo podaja poročilo za 1. 1924, govori za to, da je bolj verjetno drugo nego prvo domnevanje.
Največ intervencij se je vršilo v 11. 1923 in 1924 radi teh-le pregreškov:
Značaj pregreškov:	1923	1924
nezadostne higienske naprave ....	2657	1798
pomanjkljive varnostne naprave ....	1505	1396
predolgi delovni čas		1024	1238
neodgovarjajoči delovni prostori	458	1070
krivične vknjižbe v delavske knjižice .	1336	1047
pomanjkanje delovnega reda		1044	940
pregreški proti odpovednemu roku	1114	372
pomanjkanje delovnih odmorov ....	1150	174
Navedem sedaj v izvlečkih nekaj karakterizacij higienskega in tehničnega stanja delovnih prostorov, a tudi splošnih pogojev, pod katerimi se vrši delo v marsikaterih izmed nadzorovanih podjetij.
»U pogledu higijenskog i tehničkog stanja preduzeca«, pravi letno poročilo za I. 1920, >u opšte ne može se dati zado-voljavajuci sud:	svi inspektori rada Žale se na rdjavo stanje
večine radionica u tom pogledu. Najnepovoljniji izveštaj u ovom smislu šalje inšpekcija rada u Skopi ju (1920, str. 28). »Inšpekcija rada u Ljubljani izveštava, da su osobito kožarske radnje u vrlo rdjavom stanju i da je morala jedno veče preduzeče ovog razreda zbog sasvim neuredjenog gradjevnog stanja za izvestno vreme zatvoriti« (1920, str. 28). Poročevalec doda je, da se čestokrat vrši samovoljno i nekontrolisano gradjenje«, kar provzroča katastrofe (1920, str. 29). »Izuzimajuči veča industrijska preduzeča, gradjevno stanje radionica u Vojvodini, naro-čito zanatskih u 50% slučajeva nezadovoljavajuče je« (1921,
str. 62). Inšpekcija rada u Beogradu javlja, da od svih 828 pregledanih preduzeča nema ni 50 kod kojih se pod riba i briše svake nedelje« (1921, str. 76). »Inšpekcija rada u Vel. Bečke-reku izveštava, da je od svih pregledanih preduzeča 40% skroz nehigijenskih« (1921, str. 76). V Dalmaciji »se i u preduze-čirna, koja proizvadjaju ljudsku hranu, isto tako, nedovoljno Pazi na čistoču (1921, str. 77). Istotako nezadovoljno je marsikje stanje parnih kotlov. »Inšpekcija rada u Skoplju saopštava neverovatan podatak, da kod više kotlova u preduzečima ove oblasti nedostaje manometar« (1920, str. 29)." Smem smatrati to za izjemo, ker poročilo za 1. 1923 pravi: »Što se tiče stanja u kome se nalazi večina kotlova, ono je prema izveštaju, gotovo svili inšpekcija, za sad povolno (1923, str. 19). Slabo je le stanje lokomobilskih kotlov, o katerem poročilo za 1. 1924 pravi, da prema izveštaju večine inšpekcije iz poljoprivrednih lcra-jeva — nije zadovoljavajuče« (1924, str. 25). Glede kurjave v delavskih prostorih nahajamo to-le poročilo: »U južnim kraje-vima Srbije, u Bosni i Hercegovini ... se (ako se u opšte lokal greje) za ogrev upotrebljuju otvorena ugljena ognjišta, tako zvane mangale, koji lispune lokal škodljivim gasovima« (1920, str. 29). Pač pa poročilo za I. 1922 konstatira, da Opšta jo tendencija večih preduzeča za uvodjenje električnog osvet-Ijenja i parnog ogreva . . . Mangale se još uvek upotrebljavaju za ogrev u Bosni i Makedoniji, no ovaj način ogreva je u opadanju (1922, str. 27—28). Ne vodi se računa o potrebni ventilaciji lokalov, »što je jedan od glavnih uzroka, da naše radništvo toliko podleže tuberkulozi i drugim bolestima; (1922, str. 34). Niška inšpekcija rada izveštava o rdjavom stanju ventilacije u tvornici za preradu kudelje i lana, u kojoj su mnoga 1'ca obolela u grlu od silne prašine . . . Najžalostnije je pak to sto se u ovako neventiliranim i zaprašenim radionicama zapo-slavaju i deca najniježnijeg sastava, te se na taj način sasvim upropaščaju (1922, str. 34). Drugo poročilo pa opravičuje pod-ietja s tem, da je dobra ventilacija, in sicer instalacija ekshau-
11	Od 1. II. 1022 je prešlo nadzorovanje parnih kotlov v vsej državi Po sporazumu min. za trg. in ind., grad. in soc. pol. v delokrog min. za s°c. pol. Po poročilih inšpekcij za nadzorništvo parnih kotlov je bilo pod nadzorstvom teh inšpekcij 1. 1923 — 8654 parnih kotlov s skupno kurilno Ploskvo 271,:i tis. m- in 1. 1021 — 0363 parnih kotlov z 276,, tis. ni* kurilne Ploskve.
s ter jev in dr. naprav, predraga, kar otežkoča pravilno ureditev ventilacije. Več poročil priča o pomanjkanju varnostnih naprav proti požaru ter o neprimernem ravnanju z eksplozivnimi snovmi. Nezadovoljiva so poročila o stanju stranišč. ,-U jednoj velikoj, neodobrenoj, mehaničkoj radionici (v Splitskem okrožju) zahod je bio smešten u radnoj prostoriji i pošto je bio vrlo nečist, po celoj radionici širio se užasan smrad; (1921, str. 63). Delavske kopalnice ali sploh ne eksistirajo, ali pa se razen redkih izjem nahajajo v tako slabem stanju, da jih delavci nočejo uporabljati. Pomanjkljive so garderobe in umivalnice. »Jedini izuzetak čine preduzeča u Sloveniji, gde su u nekoliko povoljniji rezultati« (1921, str. 39). Z delavskimi kuhinjami in jedilnicami je boljše. Stanovanjska beda med delavstvom pa je huda, posebno v mestih. Ljubljanska inšpekcija dela poroča, da »je v enem mestu ugotovila 3 pekarne, kjer so se rabile delavnice tudi za spalnice pomočnikov oz. vajencev; ugotovilo se je pa tudi v več primerih, da leže pomočniki med odmori na delavnih mizah« (1920, str. 159). Inšpekcija dela v Vel. Bečkereku navaja te-le primere; »jedna soba od 3 X 3 X 3 m sa kujnom za 8 osoba; drugi stan sa 33 m’ za 9 osoba i još više sličnih slučajeva« (1921, str. 84). Poročilo za 1. 1921, ugotavlja, da se z oz. na snažnost in higieničnost delavnic »položaj od prošle godine nije mnogo promenio- (1921, str. 74), in navaja za vzrok tega materialno krizo podjetij ter njih pasivnost. Obenem pa omenja malomarnost podjetij. Slednjič pripominja, da vpliva pri tem deloma tudi kulturna zaostalost delavstva samega: »radništvo nema smisla i razumevanja za ove naprave i što bi iste, kad bi se i postavile, za kratko vreme propale . . . Veliki je broj radnika, koji u opšte ne poznaju čistocu, pranje, spavanje u krevetima, redovno preoblačenje . . .« (1921, str. 75). Tako na pr. je inšpekcija dela zahtevala od neke cementne tvornice, da napravi »pored osta-loga i čaršave, jastuke sa navlakom i pokrivače za svaki krevel
i	svakog radnika«. Administracija je temu ugodila, zahtevala pa je od delavcev, da naj se predno se vležejo, umijejo ter slečejo obleko in čevlje. Toda »Več drugi dan . . . su svi radnici legali u očiščene i propisno snabdevane krevete u radnom odelu i obuči (1921, str.75). Tz teh primerov je razvidno, kako je važno za socialno politični napredek kulturno stanje delavstva samega. Poročilo za 1. 1923 ugotavlja istotako kakor
predhodno poročilo, da rdjavo stanje radionica nije se u mno-gome promenilo od prošle godine« in doda je k temu: »No nije ni očekivati da se ovo stanje stvari odjednom izmeni: potreban je duži niz godina delovanja inšpekcije rada da se ono poboljša« (1923, str. 7). Slednjič, poročilo za 1. 1924 se glasi: »Što se tiče higijenskog uredjaja preduzeca, stanova, kupatila, garderoba, umivaonika, zatim kuhinja i trapezarija, stanje se prema prošloj godini isto tako nije u mnogome izmenilo. Mali je broj preduzeca, koja su u ovom pogledu učinila napredak . . . Inšpekcije iz Slovenije javljaju o rdjavom higienskom stanju radnickih stanova, a inšpekcije iz Bosne naročito o rdjavom stanju ovili stanova kod šumskih preduzeca« (1924, str. 18).
Poročilo pripominja, da je izboljšanje položaja ovirala težka gospodarska kriza, spričo katere so inšpekcijski organi omejili svoje zahteve samo na najnujnejše. Vkljub temu so se Podjetja pritoževala na ministrstvo za socialno politiko ter, sklicujoč se na krizo, prosila za oprostitev od zapovedanih odredb. Res je, da kriza ovira izvedbo celo najnujnejših preureditev, ki bi odgovarjale vsaj elementarnim socialno-političniin zahtevam. Taka preureditev je posebno težka za manjša obrtna podjetja. Kajpada delajo v takih podjetjih v antihigienskih prostorih ne samo najeti delavci, ampak tudi podjetniki sami. Toda vse to ne opravičuje vsaj večjih industrijskih podjetij. Tudi Jugoslavija ima moderno urejena podjetja,7 ki vkljub krizi prenašajo socialna bremena ter ne propadajo, ampak obratujejo celo bolj uspešno, kakor podjetja, v katerih so pogoji neznosni za delavce. Že socialni reformator v Nevv-Lanarku Robert Owen je začetkom XIX. stol. na svoji lastni predilnici pokazal, da izboljšanje pogojev, pod katerimi izvršuje delavec svoje delo, Prinaša korist podjetju samemu. Številni poznejši primeri v Evropi in Ameriki so to neštetokrat potrdili. Tudi jugosloven-ska obrt in mlada razvijajoča se industrija ne smeta pozabljati, da nehigienski in človeškemu dostojanstvu delavstva nasprotujoči pogoji za delo: 1. slabijo delavca fizično in znižujejo s tem njegovo delavno moč, 2. odvzemajo delavcu vsako veselje do dela, od katerega je tudi odvisna intenzivnost in produktivnost dela, 3. gojijo ined delavci sovraštvo do podjetnikov in
7 Poročila inšpekcije tlela prinašajo številne slike takih dobro urejenih podjetij.
celokupnega sodobnega socialnega ustroja, kar preti, da nastanejo v prihodnosti velike nevarnosti. Saj živimo v dobi, ko je delavska mentaliteta drugačna, kot je bila še pred 10 leti, živimo v dobi organiziranega delavstva, ko stremijo najradikalnejše socialne struje za tem, da pridobe delavske organizacije na svojo stran. Ako se spričo vsega tega podjetja upirajo celo skromnim zakonitim in upravičenim zahtevam inšpekcije dela, je to velika kratkovidnost in nerazumevanje lastnih interesov.
Večina poročil priča o nezadostnih varnostnih napravah pri strojih, kar provzroča veliko število nezgod, ki bi se dalo preprečiti z majhnimi stroški. Tako so se na pr. v neki cementni tovarni od leta do leta ponavljali smrtni slučaji, ker podjetje ni hotelo nabaviti od inšpekcije dela zahtevanih varnostnih naprav (1921, str. 72). Sarajevska inšpekcija poroča, da »je od 89 pred-uzeča za obradu drveta sa motornim pogonom (u kojoj se klasi desilo najviše nesretnih slučajeva), bilo 53 — to jest 60% --sa nezaštičenim Strojevima« (1921, str. 74). V Sloveniji je bilo stanje boljše, toda tudi tukaj je izdala ljubljanska inšpekcija dela 1. 1921 — 78 naredb o uvedbi varnostnih naprav (1921, str. 74). Bolj intenzivno so pričeli uvajati take naprave šele od 1. 1922, ko je stopil v veljavo zakon o zavarovanju delavcev zoper bolezen in nezgode.
Pomanjkanje varnostnih naprav in nedostatki tehnične organizacije produkcije so bili glavni vzroki številnih nezgod. Prijavljenih nezgod je bilo v 11. 1920—24 to-le število:
Leta:	Število nezgod:	Od teh je bilo					
		smrtnih:			nesmrtnih:		
		pri sti-oju	na prostem	Skupaj	pri stroju	na prostem	Skupaj
1920	836	15	17	32	374	430	804
1921	2451	19	62	81	610	1760	2370
1922	2715	24	76	100	1192	1423	2615
1923	6295	51	142	193	1669	4433	6102
1924	7294	33	109	142	1394	5758	7152
Številke so hitro rasle, to pa ne vsletl tega, ker so postale nezgode res pogostejše, temveč, ker so jih pričeli bolj natančno
Prijavljati. Tako se je 1. 1921 pomnožilo število prijav v zvezi z izpopolnitvijo inšpekcij dela, 1. 1923 pa vsled popolnejših prijav zavarovanim organom celo najmanjših nezgod. Vplivala je tudi izprememba skupnega števila delavcev. Vsled tega na Podlagi navedene statistike ni moči priti do zaključka o tem, ali postajajo nezgode bolj pogoste ali ne. Možno je le konsta-tirati, da je postala statistika nezgod veliko bolj točna in popolna. Že to pa ima velik pomen. Kajti le tedaj, kadar je postal znan pravi obseg orisanega pojava, se da pravilno organizirati sistematični boj zoper to »travmatično epidemijo^, ki zahteva v Jugoslaviji vsako leto ok. 150—200 mrtvih in 6000—7000 ranjencev.
Specializacija nezgod po industrijskih panogah kaže, da je največ nezgod odpadlo na te-le panoge (I. 1924):
Industrijske panoge:	vseh nezgod	od teh smrtnih
Lesna industrija		2038	27
Industrija prirodnih izdelkov		846	31
Stavbna industrija		596	22
Živilska industrija 		577	20
Kovinska industrija 		523	2
Na prvem mestu stoji lesna industrija, na katero odpada °k. 28% vseh nezgod. Cirkularna žaga brez potrebnih varnostnih naprav je bila pri tem eden izmed važnih vzrokov nezgod. Precej nezgod se je pripetilo tudi na prostem, in sicer v gozdovih.
Med posameznimi okrožji so bile l. 1924 nezgode razdeljene tako (gl. nasl. str.):
Izredna množina nezgod v Sloveniji in v Osješkem okrožju je v zvezi z lesno industrijo, ki je v teh krajih razvita. Majhno število nezgod v Srbiji in v Sarajevskem okrožju pa se bržkone da razlagati z nepopolno statistiko nezgod.
»Poročila« vsebujejo preče1] gradiva o tem, v koliko so se v Praksi Izvrševali zakonski predpisi glede zaposlenja mladostnih delavcev in žensk, a tudi glede dolžine delovnega časa pri
Nadzorniška okrožja:	vseh nezgod	od teh smrtnih
Beograd 		201	11
Niš (in ekspozitura v Skoplju) ....	88	1
Novi Sad (in ekspozitura v V. Bečkereku)	1109	19
Zagreb 		648	15
Osijek		1159	19
Ljubljana 			1359	20
Maribor		1311	12
Split		277	5
Sarajevo		352	19
Banja Luka (in ekspozitura v Tuzli) . .	790	21
Skupaj . .	7294	142
doraslih delavcih. Med tern gradivom najdemo podatke o številnih slučajih protizakonitega zaposlenja mladostnih delavcev in žensk, na pr. o njih zaposlenju pri nočnem delu, ali pri težkem delu, in sicer za prenašanje opeke v opekarnah, o zaposlenju mladoletnega od 7. ure zjutraj do 1. ure ponoči, t. j. 18 ur na dan, vsled česar je mladenič obolel na tuberkulozi (1920, str. 45). Inšpekcija dela v Skopi ju je 1. 1921 ugotovila 193 slučajev sprejema v delo mladoletnih izpod 12 let (1921, str.93). T.. 1922 je inšpekcija dela ugotovila večje število otrok izporl 14 let, ki so bili sprejeti na delo, kar nasprotuje čl. 20 zakona o zaščiti delavcev. Poročilo dodaje, da je morala inšpekcija dela to protizakonitost tolerirati radi tega, »da deca ne bi bezposličila od završetka osnovne šole (12 god.) do navršetka 14 godine« (1922, str. 32). Seveda bi bilo treba temu odpomoči na drug način.
Nezadovoljiv je tudi položaj vajencev, kateri namesto da bi se sistematično vežbali v strokovnem delu, izvršujejo kako navadno delo ali pa se celo uporabljajo za posle (1920, str. 46, 164; 1921, str. 94—7). Število vajencev ne odgovarja številu inštruktorjev, vajenci se odpuščajo neizučeni, namesto njih se sprejemajo drugi kot brezplačna delovna moč (1922, str. 32).
V	ljubljanskem okrožju je delavstvo kovinske industrije samo
zahtevalo, da se vajenci ne specializirajo že od pričetka na kakšno posamezno nmožinsko delo, kojega se lahko v par tednih nauče in pri katerem bi imeli vse življenje ostati, ampak stop-njema naj pridejo do vseh glavnih del, ki tvorijo skupno značaj dotičnega obrata oz. tovarne (1920, str. 165). Iz več krajev prihajajo poročila, da mladostni delavci ne morejo redno obiskovati šole (1921, str. 92). Pač pa poročilo za 1. 1923 kon-statira v tem oziru poboljšanje ter omenja, da so marsikatera večja podjetja otvorila za svoje učence šole pri podjetjih samih (1923, str. 12).
Delovni čas doraslih delavcev je bil po srbskem zakonu o fadnjama iz 1. 1910 dolg 10 ur tia dan, po avstrijskem obrtnem redu 11 ur na dan. Po prevratu je bil z uredbo z dne 12. IX. 1919 omejen na 8 ur. Ta določba je prešla tudi v zakon o zaščiti delavcev z dne 28. 11. 1922 (čl. 6). Toda že zakon sam vsebuje cel niz izjem (čl. 6—8), ki precej paralizirajo zakonski predpis glede Burnega delavnika. Praksa pa je te izjemene še bolj razširjala in poleg njih dopuščala protizakonita podaljšanja delovnega časa. Inšpekcija dela v Južni Srbiji poroča 1. 1920 o delu »preko osam sati dnevno, vrlo često i preko 14 sati«, v Vojvodini je morala inšpekcija dela strogo nastopati proti delu tekom »10, 12, 14 pa čak i 16 sati dnevno« (1920, str. 47). Poročilo za 1. 1921 konstatira v tem oziru namesto izboljšanja poslabšanje. Kršitev zakonskih predpisov glede Surnika se je razširila v več pokrajinah (1921, str. 97—8). Na tem pojavu je delovalo več vzrokov; marsikatere izmed njih navajam pozneje. Eden od teh vzrokov pa je bilo pojemanje pritiska delavskih organizacij. To pa zopet kaže, da izvajajo podjetja socialnopolitične reforme le pod pritiskom revolucionarno razpoloženega delavstva ter stremijo odpraviti te reforme, kadar ta pritisk poneha. Pri tem se ne misli na bodočnost, za katero pripravlja tako postopanje še bolj visoke valove socialnega nezadovoljstva in za obstoj podjetij nevarnega socialnega radikalizma. Poročilo za 1. 1923 se pritožuje zastran nejasnosti odredb zakona o zaščiti delavcev, kar otežkoča izvajanje zakona v Praksi. Poročevalec naglaša, da je bilo le malo podjetij, ki so prosila za podaljšanje delovnega časa, druga pa so »sama pro-duživala radno vreme tumačeci na svoju ruku odredbe zakona o zaštiti radnika- (1922, str. 36). V manjših, posebno v rokodelskih podjetjih se je delalo večinoma 9 oz. 10 ur na dan. Tudi pri
3
več industrijskih podjetjih je bil podaljšan delovni čas do 9 oz. 10 ur bodisi z dovoljenjem inšpekcije dela, bodisi vsled pristanka delavcev. V poročilu ljubljanske inšpekcije dela za 1. 1924 pa se nahaja ta-le ugotovitev: »Večja podjetja, posebno industrijska, zaprošajo v 90% primerov, večinoma v sporazumu z delavci, za dovoljenje podaljšanja delovnega časa. Tukajšni urad je izdal 40 dovolil za podaljšanje 8 urnega dela« (1924, str. 43). Kakor se vidi iz tega, ima določba čl. 6, odstavek iS, zakona o zaščiti delavcev, glasom katere sme podjetje podaljšati delovni čas v rudarskih podjetjih za 1, v drugih pa za 2 uri, ako pristane na to s tajnim glasovanjem 4/r, delavcev tega podjetja, velik pomen za ukinitev Burnega delavnika. Delavce pa sili k temu, da pristanejo na tako ukinitev, nezadostni zaslužek brez nadurnega dela. Inšpekciji dela v Zagrebu in Splitu navajata primere, da so delavci delali prostovoljno po l6 in več ur na dan. Vzrok temu je bil slab 8urni zaslužek. Inšpekcija dela je reducirala delavni čas do zakonske (t. j. lOurne) norme, dasi so se delavci temu upirali. V poročilu zagrebške inšpekcije se nahaja ta-le odstavek: »U večini pak slučajeva, bio je radni-štvo več radi premalenih plača za 8satni rad primorano, da samo zahtjeva dulje radno vreme. Kod loga se ono dapače nije ni obaziralo na zakonom ustanovljeni maksimum od 10 sati, več je mučke radilo i po 16 sati dnevno i to bez zahtjeva 50-postot-nog doplatka za prekovremeni rad. U jednom je dapače slučaju ustanovljeno, da je strojevodja jedne lokomotive šumske železnice bio od 5 sati u jutro uposlen do V2I2 noču, te je več u Vj5 sati sledečeg jutra morao ponovno na posao. Dnevni rad od 12, 14 i 16 sati ustanovljen je u jednoj drvenoj industriji, jednoj pivovarni i jednoj radioni suhomesnate robe« (1924, str. 77). Mnogo podjetij je samovoljno podaljšalo delovni čas. Ljubljanska inšpekcija dela pravi:	>:V 106 primerih (izmed vseh 872
nadzorovanih obratov) se je konstatiralo samovoljno podaljšanje dnevnega delovnega časa, to pa predvsem v malih podeželskih obratih" (1924, str. 42). Poročilo upa, da se bo položaj tudi v tem oziru vsled striktnih predpisov tozadevnega pravilnika izdatno izboljšal.« (1924, str. 42—48). Mariborska inšpekcija dela poroča: Veleindustrijci zelo počasi upeljujejo določbe zakona o zaščiti delavstva ... in se dela v slučaju višje sile po 9 ur, ne da bi to javili inšpekciji dela. Za nadurno delo je zaprosilo 52 podjetij, katera so dobila tudi tozadevno dovoljenje.«
Dodaje pa, da se je »osemurni delovni čas v večjih podjetjih splošno uvaževal« (1924, str. 60). Čestokrat ni bila niti nedelja prosta dela tako v primerih, alco to dovoljuje zakon, kakor tudi v drugih, v zakonu ne predvidenih primerih. L. 1923 je inšpekcija dela ugotovila 1150 primerov neupoštevanja nedeljskega odmora, ne da bi se pri tem dajal v nedeljo zaposlenemu osobju od zakona o zaščiti delavcev (čl. 14) zahtevani odmor med tednom (1923, str. 12).
Poročila centralne inšpekcije dela navajajo tudi od posameznih lokalnih inšpekcij prikupljene podatke o mezdah. Ti Podatki so zelo nepopolni, ni pa nič povedanega o načinu, kako se prikupijajo. Vendar pa tvorijo spričo pomanjkanja bolj dovršene in sistematične mezdne statistike, velevažen vir, ki vsaj aproksimativno informira o tem gospodarskem pojavu. Poročila vsebujejo 2 vrsti statističnih podatkov, in sicer:	1. povprečne
maksimalne in minimalne dnevne mezde kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev v posameznih nadzorniških okrožjih koncem vsakega leta, počenši od 1. 1920, 2) povprečni mesečni zaslužek nekvalificiranega delavca srednje starosti, zaposlenega Pri srednje napornem delu, po posameznih okrožjih in po četrtletjih od 1. 1921, pr imerjalno s povprečno ceno priproste hrane, vsebujoče za takega delavca potrebno količino kalorij, ler povprečno na podlagi teh dveh podatkov izračunjeno realno mezdo. Toda podatki prve vrste so tako nepopolni, da ne dopuščajo nobene nadaljnje obdelave. Vsled tega jih opuščam. Na drugi strani dovoljujejo podatki druge vrste, da pridemo do marsikaterih interesantnih zaključkov. Evo podatkov, grupiranih za dobo od aprila meseca 1921 do konca 1. 1924 (a = povprečni mesečni zaslužek nekvalificiranega delavca srednje starosti in veličine, zaposlenega pri srednje napornem delu, v Din; b =-■-cena mesečne priproste, za takega delavca potrebne hrane v Din", - razmerje med zaslužkom in stroški za hrano, ki izraža relativno višino realne mezde):
h Za tako hrano je vzela im podlagi kalorijske vsebine izračunjena •a-le količina živil (na mesec): riža — 3 kg. moke — 3 kg, testenin — 'A kg, koruznega zdroba — 3 kg, kruha — 9 kg, krompirja — 4 kg, gralia, fižola in sličnega — 4 kg, zelja — 2 kg, špinače — 4 kg, salate — t kg, sladkorja — 1 I<g, mesa — 1 kg, masti — 2 kg, jajc — 2 kom., mleka — 10 lit.
3*
Doba:	a Din	b Din	a b
30. aprila 1921		40390	170 35	2-39
31. avgusta 1921 ...	435 —	184-49	237
31. decembra 1921 . . .	497	256-67	1-93
1. četrt 1922 		63781	300-58	212
2 ^•99 			751-08	304-54	2-46
3 99 19		73647	350-58	2 09
4. n 		787-61	357-23	220
1. „ 1923 		779-12	381-66	1-99
2 » »			1019 —	485 13	2-34
3 -'•n M-**'*.	979-80	368 96	265
4- „ „		1004-—	386-69	268
1. „ 1924 		1008-70	384-45	2-62
2 t> »>		1023-70	36350	2-65
3 h >»		983 36	346-36	2-84 •
4	1043-20	351-50	2-98
Zaslužek je od začetka 1. 1921 do konca 1. 1924 znatno narasel, kar je predvsem zvezano s padcem vrednosti denarja. Uprav s tem se razjasnjuje, da so obenem zrasli tudi stroški za hrano. Pri tem pa se deli razmotrivana doba v dve periodi, in sicer: do 2. četrti 1. 1923 in od tega časa do konca I. 1924. V prvi periodi je rasla draginja hitreje kakor mezda, tako da je indeks realne mezde padel od aprila meseca 1921 do 1. četrti 1923 od 2.3i) na 1.»». Zaslužek se je torej znižal na dvakratni znesek stroškov za skromno hrano, potrebno za 1 doraslo osebo. Delavcu samcu je torej ostala druga polovica zaslužka za nabavljanje obleke, stanovanja, kuriva, razsvetljave, nasladil in vseh ostalih potrbeščin. Veliko slabši je bil položaj oženjenega de lavca, ki je vzdrževal družino. K temu je treba dodati dejstvo, ki ga omenjajo poročila (1920, str. 44; 1921, str. 91). in sicer da je oženjeni delavec za podjetje manj ugodna delovna moč kot samec, ker se od časa vojne izplačujejo oženjenemu delavcu posebne družinske doklade (za ženo, otroke, na hrano po številu družinskih članov in tir.). Vsled tega zadene vsaka redukcija v prvi vrsti take oženjene delavce.
V	drugi periodi, in sicer od 2. četrti 1. 1928, se je pričel položaj vkljub gospodarski krizi izpreminjati na boljše. Cena živil je dosegla svoj višek v 2. četrti 1. 1923, v nastopnem četrtletju pa je občutno padla in se je 1. 1924 padanje nadaljevalo. Mezda pa se je v 2. četrti 1. 1923 precej dvignila (od 779 na
1.019 Din), potem se je stabilizirala, odn. je polagoma rasla dalje. Posledica je bila, da se je dvignila realna mezda, t. j. zrasel je količnik, ki predočuje relacijo med mezdo in stroški za hrano. Koncem 1. 1924 je le-ta znašal 2.„„, namesto 1.»» začetkom 1. 1923." Hrana za osebo je stala torej 1/s celokupnega zaslužka namesto V2. Ako vzamemo številke začetka 1. 1921 za 100, potem dobimo za dve omenjeni periodi te-le izpremembe nominalne mezde, cene hrane in realne mezde, v kolikor je bila ta zadnja odvisna od cene živil:
Doba:	a	b	realna mezda
30. aprila 1921 		100	100	100
1. četrt 1923 		193	224	86
4. „ 1924 		259	206	126
Za celo 4-letno dobo je nominalna mezda zrasla za 2M>krat, cena hrane se je dvignila samo za 2krat, vsled tega se je realna mezda povečala od 1. 1921 za 26%, od 1. 1923 pa celo za 46"/,,. Nadaljnjo rast mezde je med drugim ovirala gospodarska kriza m ž njo zvezana brezposelnost.
Kakšna ie bila mezda in cena hrane v posameznih krajih Jugoslavije, je razvidno iz teh-le na 4. četrt 1. 1924 nanašajočih se številk (gl. nasl. str.):
Najvišja nominalna in realna mezda je bila v Bosni in Dal-maciji, nato pridejo po vrsti Srbija, Slovenija in Vojvodina; slabši je bil položaj delavcev na Hrvatskem; na zadnjem mestu ■le stala Južna Srbija, kjer je bila najnižja nominalna mezda in najvišja cena živil, vsled česar je bila realna mezda najnižja v eeli državi. Gori smo videli, da so bili tudi higienski pogoji za delo v Južni Srbiji najslabši.
“ t »lej naslednji diagram.
Mesečni zaslužek nekvalif. delavca (a), stroški za hrano (6) in razmerje med zaslužkom in stroški za hrano fair) :
1 loo
a loo
looo
looo
800
500
1.«.
1-00
08 o
0.8©
2.00
lOo
loo
O.So
Ooo
Inšpekcije dela oz. ekspoziture:	a Din	b Din	a b
Beograd		1641-4	406-4	3-96
Niš .	875 •	367-	2 38
Cačak (ekspozitura) . .	840'	381-5	2-20
Srbija		11188	385	2-85
Juž. Srbija (Skoplje ekspoz.)	500	393 7	1-28
Novi Sad		749'	437-	1 69
Vel. Bečkerek (ekspozitura)	1200' —	291-3	4-15
Vojvodina		974 5	364-1	2-92
Zagreb		805'—	340-—	240
Osijek		716*7	277-2	2-56
Hrvatska in Slavonija . .	760-8	3086	2-48
Ljubljana		1150'—	377-5	3-03
Maribor .......	900'—	346 —	2-60
Slovenija		1025'—	361-7	2-81
Dalmacija (Split) ....	1230-6	385-5	3-18
Sarajevo		825-	374-5	2-21
Banja Luka ....	1680	320	5-25
Tuzla (ekspozitura)	1200-	225-—	530
Bosna in Hercegovina . .	1235	306-5	4-25
Cela država		1043-2	351-5	2-98
Žalibog ne najdemo v poročilih inšpekcije dela nobenih podatkov glede produktivnosti dela. Vsled tega ni mogoče ugotoviti, v koliko je bila nizka mezda v Jugoslaviji odvisna od Produktivnosti delavčevega dela. Ta vrzelj je tem bolj obžalovanja vredna, ker je od produktivnosti dela delavcev odvisna zmožnost industrije dotične države tekmovati z inozemskimi konkurenti, ohraniti obseg svoje produkcije ali ga celo razširiti; s tem pa stoji zopet v zvezi obseg povpraševanja po delu in Višina mezde. Razen tega je odvisna od produktivnosti delavčevega dela sposobnost industrije nositi socialno-politična bremena, m sicer skrajšati delovni čas, higiensko preurediti delovne lokale itd. Iz tega se vidi, kako je važen tudi v Jugoslaviji na-
predek na polju produktivnosti dela. Ker pa je produktivnost dela vsaj deloma odvisna od dobre volje in vestnosti delavcev, je možno reči, da leži usoda socialnega napredka vsaj deloma tudi v rokah delavcev samih. To je področje, kjer se ujemajo sicer precej različni interesi podjetij in v njih zaposlenih delavcev. Ignoriranje te solidarnosti interesov je zmota delavcev, kakor je ignoriranje pomena socialne politike zmota podjetnikov. Ta obojestranska zmota pa neti medsebojni razredni boj, ki ogroža oba razreda in ž njima vso sodobno družbo.
Dasi se je v zadnjih letih v Jugoslaviji dvignila ne samo nominalna, v dinarjih izražena mezda, temveč tudi realna, v živilih izražena mezda, vendar ostaja ta mezda doslej zelo nizka. To se indirektno potrjuje z relativno visokim % celokupnega dohodka, ki so ga primorane delavske družine trošiti za hrano. Kot dokaz navedem marsikatere podatke, ki jih je zbrala v svojem poročilu delavska zbornica za Slovenijo.10 Podatki se nanašajo na 15 rodbin in predstavljajo mesečne dohodke in mesečne izdatke za hrano vsake izmed teh rodbin v 1. 1925:
Povrstna številka	Število druž. član.	Dohodki na mesec Din	Izdatki za hrano Din	% dohodkov, izdani za hrano	
1.	2	856 20	583 —	68	
2.	4	998-75	752-50	76	
3.	5	1063'—	773-50	73	79 6
4.	7	1075-—	1111-40	103	
5	5	1180'—	919 —	78	
6.	4	120625	712’—	59	
7.	5	1250 —	1240"—	99	
8.	5	1450"—	1273"50	885	778
9.	6	1500'—	1179 20	78-5	
10.	4	1500'—	994 —	64	
11.	5	1550 —	91175	60	
12.	9	2000 —	1369 —	68	
13.	5	2476-70	1461-25	59	550
14.	5	2875 —	1270-25	45	
15."	6	4540 —	1961'	43	
m »Poročilo začasne delavske zbornice za Slovenijo za leta 1922 do 1025. Ljubljana, 1925, str. 30—37.
11 Trgovski poslovodja v Trbovlju.
Vsled premalega števila proučenih rodbin se kaže na odstotku izdatkov za hrano preveč vpliv individualnih pogojev. Zavoljo tega ne pada ta odstotek v naši razpredelnici pravilno z naraščanjem dohodkov. Pač pa, ako grupiramo po obsegu dohodkov razvrščene rodbine v 3 skupine, vsako po 5 rodbin, in izračunamo za vsako skupino povprečni odstotek, potem se uprav jasno pokaže Englov zakon, ker višjim dohodkom odgovarjajo nižji odstotki izdatkov za hrano. Povprečni odstotek za vseh 15 rodbin znaža	Okroglo	torej potroši delavska
rodbina za hrano 2/„ svojih dohodkov. To je mnogo slabše, kakor je bilo na pr. pred vojno v Nemčiji. Nemški delavci so po Podatkih, zbranih 1. 1907, trošili za hrano, pijačo in nasladila Pri dohodku od 900 do 1200 M — 55,svojih dohodkov, pri dohodkih 1200—1600 M — 54,,,%, pri 1600—2000 M — 53,,,% in Pri 2000—3000 M — 49,4%. Vse kategorije so trošile manjši odstotek, kakor slovenski delavci. V Zed. državah Sev. Amerike so po podatkih iz 1. 1902 že rodbine z dohodki do 300 dolarjev trošile za hrano samo 52s% vseh dohodkov; povprečni odstotek za vse kategorije pa je znašal le 43., %,. Odstotek slovenskih delavskih rodbin se približuje tistemu, ki ga je izračunil Engel 1. 1857 za »bemittelte Arbeiterfamilie« na Saksonskem; taka saksonska rodbina je potrošila za hrano 62,„7„ vseh svojih dohodkov.12 Treba je samo omeniti, da se odlikujejo večina od ljubljanske delavske zbornice proučenih rodbin z visokim številom družinskih članov (povprečno —5„), kar zvišuje % izdatkov za hrano.
Začasna ljubljanska delavska zbornica navaja v svojem Poročilu11 tudi več podatkov o višini mezd 1. 1925 v primeri z mezdami 1. 1913. Obenem ugotavlja, kako so se dvignile cene živil od 1. 1913 do julija meseca 1925. Na podlagi tega je izračunano, koliko odstotkov predvojne realne mezde predstavlja realna mezda l. 1925. V podjetjih razne vrste je bil ta odstotek Povprečno ta-le:
Kakor vidimo, so si mogli slovenski delavci 1. 1925 kupiti za svojo mezdo povprečno le onih živil, ki so se dala nabaviti pred vojno za predvojno mezdo.
15 Glej HandvvSrterbuch <ler Staatswissenschaften. VI3, 123 ff.
,a Str. 42—45.
Vrste podjetij:	°/o pted-vojne realne mezde
Tipografsko podjetje 		103
Kleparsko obrtno podjetje		101
Premogovniki		92
Kemična tovarna . 		90
Trgovsko podjetje		86
Pivovarna		85
Stavbno podjetje		79
Tekstilna tovarna		75
Usnjarska in čevljarska tovarna		75
Kovinska tovarna		68
Tobačna tovarna 		66
Povprečno	84
Poglejmo pa, kako je bilo približno v istem času z realno mezdo v nekaterih drugih državah. Zaradi primerljivosti izra-čunimo realno mezdo tudi edinole na podlagi cent živil. Če vzamemo predvojne številke za 100, potem je znašala v glavnih industrijskih panogah koncem 1. 1924 oz. v lelu 1925 nominalna v denarju izražena povprečna mezda, indeksna številka cen živil in na podlagi te številke izračunjena realna mezda, kot sledi:14
Doba:	povprečna nominalna mezda	Indeks cen živil	realna mezda
	Nemčija.		
1913	100	100	100
dec. 1924	119	135	88
Ve	i k a Britanija.		
avg. 1914	100	100	100
dec. 1924	190	178	107
11 Statistisches Jahrbueh fiir das Deutsche Rei.ch, 44. Jg. 1924/25. Berlin. 1925. in »Wirtschaft und Statistik'«:. 1925, št. 19.
Doba:	povprečna nominalna mezda	Indeks cen živil	realna mezda
Francija (rudarji).			
1913	100	100	100
1 četrt. 1925	446 Avstrija.	440	101
jan. 1914	100	100	3 00
dec. 1924	1.630.000	1.624 800	100
Češkoslovaška (rudarji).			
1912	100	100	100
1923	1.065 Italija.	932	114
1913	100	100	100
avg.-sept. 1923	600	528	114
Z e d. drž. Sev. A	m e r i k e (22	i n d u s t r. panog).	
jul. 1914	100	100	100
apr. 1925	231	151	153
Pridemo torej do teh-le primerjalnih številk povojne realne mezde, izražene v odstotkih predvojne realne mezde, seveda s pridržkom, da posamezne številke niso popolnoma identične z ozirom na časovno dobo, na kategorije delavcev in na vrste živil:
Države:	0/0 predvojne realne mezde
Zed. drž. Sev. Amerike		153
Češkoslovaška	 .	114
Italija 			114
Vel. Britanija		107
Francija		101
Avstrija			100
Nemčija ....... ...	88
Jugoslavija (Slovenija)		84
V	Sloveniji je julija meseca 1925 zaostajala realna mezda še precej za predvojno, dočim stoji ona nad predvojnim nivojem ne samo v Zedinjenih državah Severne Amerike, ampak tudi v več evropskih državah. Slovenija se približuje v tem oziru Nemčiji, ki se tudi bori s težko gospodarsko krizo. Od julija meseca 1925 so se cene živil znižale in se je realna mezda za nekoliko toček dvignila.
K navedenim številkam pa je treba pripomniti, da so izra-čunjene edinole na podlagi cene živil. Oe bi vzeli tudi druge predmete, ki jih potrebuje delavska družina, bi bila povojna realna mezda v več državah višja, kakor gori navedena, ker se je hrana podražila skoraj v vseh gori navedenih državah (razen na pr. Zed. drž. Sev. Amerike in Vel. Britanije) močneje, kakor druge potrebščine. V Nemčiji je znašal decembra meseca indeks cen živil 185, dočim je bil skupni indeks za hrano, stanovanje, kurivo, razsvetljavo in oblačilo 122,,,. V Italiji je bila razlika še večja, in sicer: hrana — 528, vse potrebščine — 460. Za Jugoslavijo nimamo, žalibog, podatkov, na osnovi katerih bi mogli izračuniti to razliko. Ako bi bila razlika ista, kakor v Nemčiji, potem bi znašala realna mezda 1. 1925 v Sloveniji ne 84, ampak 92% predvojne realne mezde. Toda v Jugoslaviji so industrijski proizvodi relativno dražji, kakor poljski pridelki, živinski proizvodi in sadje.15 Vsled tega je omenjena razlika v Jugoslaviji najbrž manjša, kakor v Nemčiji; morebiti je sploh ni.
Letna poročila inšpekcije dela vsebujejo od 1. 1921 naprej še statistiko mezdnih gibanj ter stavk in lockoutov.
Valovanje mezdnih gibanj po posameznih letih je razvidno iz teh-le številk:1"
ir’ Indeksne številke cen na debelo, ki jili priobčuje beogradski Privredni Pregled«, so bile za julij mesec 1925, t. j. za listi mesec, za katerega so bile v porofilu ljubljanske delavske zbornice izračunane realne mezde, te-le: 1. poljski pridelki — 1922, 2. živina in živinski proizvodi — 1787, 3. sadje in sadni proizvodi — 1033,	4. stavbni material — 1850, 5. kolo-
nialno blago — 1474, 6. industrijski proizvodi — 2040 in totalni indeks za vse te skupine — 1785.
18 Pri razdelitvi mezdnih gibanj za I. 1921 in 1924 po uspehu se je poročilo centralne inšpekcije dela zmotilo; korigiral sem dotične številke na osnovi poročil posameznih lokalnih inšpekcij.
Leta:	Mezdnih gibanj	Prizadetih podjetij	Stavkujočih delavcev (tisoč)	Uspeh		
				popo- len	delen	^ e ort > iu .£ C ~
1921	160	747	29’1	32	93	35
°/o				20°/„	58%	22%
1922	276	942	47-9	37	155	84
%				13°/„	57%	30 "/o
1923	367	1088	526	32	282	53
%				9°/o	77%	14%
1924	148	234	24'6	19	72	57
°/o				13 °/o	49%	38%
Mezdno gibanje je v zvezi z naraščanjem draginje naraščalo do 1. 1923, potem je s stabilizacijo cen, s poostritvijo gospodarske krize in brezposelnosti ter s povečanjem % neuspelih gibanj ponehalo. Kar se tiče uspeha gibanj, končalo jih je več kakor polovica kompromisno, t. j. z delnim uspehom, popolni uspeh jih je imelo nekaj več kakor odstotek neuspešnih gibanj je bil precejšen, posebno 1. 1924.
Mezdni boj pa se ni končal vedno z mirnim mezdnim gibanjem. Ako se ni dosegel sporazum, je izbruhnila stavka ozir. izpor (lockout). O izporih najdemo v poročilih le nekaj slučajnih opazk. Iz njih vidimo, da v 11. 1920, 1922 in 1923 ni bilo izporov, 1. 1921 je bil samo 1 izpor v neki steklarni v Sloveniji, ki je trajal 2 dni, slednjič 1. 1924 je bilo 8 izporov, med katerimi je bil eden večji, in sicer v Vojvodini, pri katerem je bilo izprtih 110 delavcev.
O stavkah navajajo poročila bolj podrobne podatke. Te podatke sem grupiral v naslednji tabeli:17
17	O uspehu stavk ne podaja poročilo centralne inšpekcije statističnih Podatkov, vsled česar sem moral sam na podlagi podatkov posameznih inšpekcij dela izračunat) odstotek stavk s popolnim, delnim in negativnim uspehom. Pri tem pa sem v sumljivih slučajih smatral, da se je stavka končala z kompromisom, t. j. z delnim uspehom.
Leta:	1921	1922	1923	1924
Število stavk Prizadetih podjetij Stavkujočih delavcev (tisoč) Izgubljenih delovnih dni (tisoč) Izgubljenih delovnih ur (tisoč) Izguba na delavskem zaslužku (tisoč Din) Fu* s\avk popolen t j**’ delen •m 0|0 0|o) negativen po števi- 8. kujoči P°P°le" 3 <Usa)VTv dele" t°o|oPofo) negativen	74 74 17-9 183 7 1464-0 2915 4 24 (34°/o)19 40 (56°/o) 7 (10°/o) 5 3 (39°/°) 5-8 (42%) 2 6 (19 °/o)	127 142 291 486 4 3838-5 14551-3 33 (26 %)20 71 (56% ) 22 (18 %) 3 7 (13 %) 19 0(68 %) 5 7 (19 %)	12118 335 13 2 159-3 1282-2 8202’7 25 (21 %) 62 (51 SB) 34 (28 %) 17 (13%) 6-6 (50 %) 4 9 (37 %)	50 50 5 3 76-3 622-9 38609 11 (22 %) 15 (30%) 24 (48% ) 1-0	(19 % 17 (32% j 2-6	(49% :
Iz teh številk se vidi, da je val stavk naraščal do 1. 1922, ko je dosegel svoj višek, in sicer 29 tis. stavkujočih delavcev in 14.y2 mil. Din izgubljenega zaslužka. Od tega časa pojenjajo stavke in je 1. 1924 stavkalo samo 5'/3 tis. delavcev, izguba na zaslužku pa je znašala manj, kakor 4 mil. Din. Vzroki, zakaj je pojemal razmah stavk, so bili isti, kakor gori omenjeni pri pregledu mezdnih gibanj.
Razdelitev stavk po mesecih je bila v 11. 1922—1924 kakor sledi iz tabele na naslednji strani.
Kakoršnekoli pravilnosti ni mogoče opaziti v tej razdelitvi.
Glavni vzroki za izbruh stavke so bili glasom poročil posameznih inšpekcij dela ti-le: zahteva po povišku mezde, znižanje
18	Razen tega se je vršila poleti I. 1923 velika stavka mornarjev Jadranske plovitbe: 100 ladij, ok. 1000 stavkujočih mornarjev in delavcev, 28, n tis. izgubljenih dni in 1500 tis. Din izgube na zaslužku.
10 3 stavke s 4,» tis. delavcev niso bile še končane do konca leta.
20	1 stavka s 0,? tis. delavcev ni bila še končana do konca leta.
^ Meseci	Izgubljenih delovnih dni (tisoč):			Meseci	Izgubljenih delovnih dni (tisoč):		
	1922	1923	1924		1922	1923	1924
1.	113 3	34-0	0'8	VII.	33 4	9 1	07
11.	5-3	127	8'2	VIII.	97-1	14‘2	6-9
III.	43 1	13-2	13 4	IX.	22 8	1P1	84
IV.	407	126	2'4	X.	140	18 4	15 7
v.	667	220	42	XI.	11'3	31	75
VI.	249	16'3	33	XII.	13'9	1'4	5'5
mezde, odstavitev delavcev oz. delavskih zaupnikov, predolgi delovni čas in boj za 8 urni delavnik.
Razdelitev stavk po njih uspehu kaže jasno izraženo tendenco: odstotek stavk s popolnim uspehom od 1. 1921 do 1. 1924 pada; pada tudi odstotek stavk, končanih z delnim uspehom, dočim odstotek stavk z negativnim uspehom od leta do leta narašča. Odstotek popolnoma uspelih stavk je za 3 leta padel od 34 na 22%, po številu stavkujočih delavcev celo od 39 na 19%. Nasprotno se je odstotek neuspelih stavk dvignil v teh letih od 10 na 48% oz. po številu delavcev od 19 na 49°/0. Kompromisno končane stavke so tvorile okroglo Vžs vseli stavk, le v zadnjem letu je tudi ta del padel na 1/8. Manjša uspešnost stavk v zadnjih letih se razjasnjuje deloma s tem, da je bilo v teh letih precej otežkočeno delovanje delavskih organizacij, ki podpirajo svoje člane za časa stavk in preprečujejo nesigurne stavke. Deloma pa se manjša uspešnost stavk razjasnjuje z vplivom gospodarske krize in brezposelnosti. Pritisk brezposelnih je olajševal podjetjem, da so našla substitute za stavkajoče delavce. V splošnem pa je treba reči, da bi bilo v dobi gospodarske stagnacije in krize težko pričakovati večjo uspešnost stavk, ker tudi marsikje drugod ni bila celo v normalnih letih uspešnost stavk veliko večja, nego v Jugoslaviji v neugodnih 11. 1923 in 1924. Zaradi primerjanja navedem podatke o uspehih stavk pred vojno v nekaterih državah:21
21	»Arbeitseinstellungen v Handworterbuch <ler Staatswissenschaften. P, str. 053. 068, 080, 1023, 1052; »Arbeitskampfe« Ibid. I4, str. 770; Stati-stisches Jahrbuch fiir das Deutsche Reich. 1024/25, str. 302.
Leta:	Po številu stavk:			Po številu stavk, delavcev:		
	uspeh v % %			uspeh v %		%
	popolen	delen	negativen	popolen	delen	[ negativen
		Nemčija:				
1901—07	20-8	345	44 7	—	—	—
1909—13	18	42	40	—	—	—
1923	15	51	34	—	—	—
		A v s t r i j a:				
1894—03	19'8	38'6	416	93	63-2	27-5
1904—06	22 9	47'6	29 5	14 9	59-8	25-3
		Francija:				
1895-1904	23-6	36M	40'2	143	60-6	251
1905-06	21-7	42-4	35-9 |	10'0	64 1	25'9
		It	11ij a:			
1901 -03 j	23	41 1	36 |	17		32
	Zed. drž. Sev. Amerike:					
1881-1900	1	1	1	350	16'7	483
Uspešnost stavk v Jugoslaviji je bila 1. 1923 skoraj ista, kakor tega leta v Nemčiji, a 1. 1924 skoraj taka, kakor v Nemčiji v 11. 1901—1907. V drugih državah je bila uspešnost stavk večja, kakor v Jugoslaviji, predvsem vsled veliko višjega odstotka stavk z delnim uspehom. V Zed. državah Sev. Amerike je bil v zadnjih desetletjih XIX. stol. odstotek stavk z negativnim uspehom skoraj isti, kakor 1. 1924 v Jugoslaviji, toda veliko višji je bil odstotek stavk, ki so se končale s popolnim uspehom.
Neugodno konjunkturo na delovnem trgu in majhno verjetnost uspeha stavk izkoriščajo podjetja. O tem priča gori navedeno veliko število izporov v 1. 1924.
Takšni so najinteresantnejši podatki o položaju delavcev v Jugoslaviji, ki jih vsebujejo letna poročila inšpekcije dela. Ti podatki so tem bolj važni, ker so skupaj z maloštevilnimi podatki, ki jih publicira osrednji urad za zavarovanje delavcev, in s poročili marsikaterih delavskih zbornic skoraj edini vir, ki vsaj količkaj osvetljuje položaj delavstva v Jugoslaviji. Zavoljo tega bi morali vsi, ki se zanimajo za socialno-politična vpraša-
nja, proučavati gradivo, ki ga vsebujejo ta poročila. Obenem bi bilo želeti, da bi inšpekcija dela sama in ministrstvo za socialno politiko posvečala več pažnje tem poročilom. Statistični podatki morajo biti popolnejši in podrobnejši, oni morajo odgovarjati zahtevam internacionalnega biroja dela in internacionalnih konferenc dela; centralna inšpekcija jih mora podajati v bolj obdelani obliki; tudi znanstvena obdelava podatkov ne bi smela manjkati, enako ne primerjava z analognimi podatki iz drugih držav. Slednjič, bi se moralo ministrstvo za socialno politiko skupaj z drugimi na tem interesiranimi ministrstvi in z direkcijo državne statistike zavzeti za organizacijo splošnega štetja podjetij in v njih zaposlenega ljudstva. Le s takim štetjem bi bila ustvarjena prava podlaga za vsa nadaljnja statistična proučavanja.
Vse omenjeno je potrebno radi pravilnega vodstva socialne politike, katere intenzivni razvoj, kakor sem omenil v začetku te razprave, je ena izmed važnejših potreb sodobnega časa. Obžalovanja vredno je tedaj, da letna poročila inšpekcije dela postajajo od 1. 1922 vedno krajša in manj skrbno izdelana. Inšpekcija dela in ministrstvo za socialno politiko zanemarjata s tem svojo zelo važno socialno funkcijo. Še bolj pa bi bilo obžalovanja vredno, ako bi nadaljna redukcija inšpekcije dela ali celo ukinitev ministrstva z.a socialno politiko kot posebnega ministrstva provzročila namesto potrebnega razvoja, poslabšanje proučevanja delavčevega položaja in nazadovanje na polju zaščite delavcev.
Resume.
A. Bilimovitch. La situation de s ouvriers en Yougoslavie d’ apres
les Comptes-rendus annuels de l’ inspection du travail.
Cet article souligne 'Timportance de la politique sociale comme moyen de reforme sociale venant d’en haut. En adoucis-sant 1’ acharnement de la lutte des classes elle previent le dan-ger d’une revolution chaotique venant d’en bas. Malheureuse-ment dans les dernieres annees les problemes politiques ont repousse au second plan les problemes sociales.
Une organisation rationnelle de politique sociale presume 1’etude de la situation des classes ouvrieres dans chaque pays. Cette situation est tres pen etudiee en Yougoslavie. (Test pour-
4
quoi quelque insuffisantes qu’en soient les donnees dans »Les Comptes-rendus annuels de 1’inspection du travail du Royaume SHS (an 1920—1924) el les ont tout de meme une grande valeur.
L’article present decrit la situation des ouvriers en You-goslavie autant que les comptes-rendus susdits le permettent. 11 traite avant tout 1’histoire de 1’inspection du travail des la for-mation du Royaume SliS jusqu’a nos jours et montre 1’accroissement du nombre des entreprises. inspectees et de celui des ouvriers, occupees dans ces entreprises. Pendant 1’annee 1924 1’inspection du travail a visite 8„ mille entreprises avec 175,,, mille ouvriers. Neanmoins a cause d’un manque de personnel de 1’inspection toute une serie d’entreprises ne fu-rent pas visitees par les inspecteurs du travail pendant une annee entiere. A quel point pourtant ces visites sont impor-tantes se voit du fait qu’en 1924 1’inspection du travail a entre-pris pres de 16 mille interventions caussees par 1’etat antihygie-nique, et par d’autres violations des lois concernantes la de-fence du travail. L’auteur cite plusieurs extraits des »Comptes-rendus« qui dessinnent les defauts dans la situation des ouvriers. La statistique des accidents montre aussi une augmenta-tion de cas enregistres depuis Van 1920, quoique cette augmen-tation est causee non par un accroissement d’accidents mais par une meilleure registration de ces derniers. Le total atteignit en J924 — 7,a mille accidents dont 142 furent mortels. Le plus grand nombre d’accidents donne 1’industrie du bois.
Ensuite 1’auteur dessine la situation des ouvriers mineurs et cite en meme temps plusieurs cas de violation du terme de liuit lieures de travail pour les ouvriers majeurs. Suivent les donnees sur le salaire nominal de 1921 jusqu’au commence-vie, rassemblees par 1’inspection <lu travail. On peut en conclure que la hausse du salaire nominal de 1921 jusqu’au commence-ment de 1923 fut suivie par la baisse <lu salaire reel, causee par le rencherissement de la vie, mais au commencement de 1923 le salaire reel fut hausse a cause de la hausse du salaire nominal et de la baisse des prix des denrees. Neanmoins le salaire reel est toujours encore relativement bas en Yougo-slavie. T-p haut pourcent des depenses pour la nourriture en est la preuve. Le salaire aetuel en Yougoslavie n’a pas encore atteint son niveau d’ avant la guerre. Par exemple en Slovenie
il etait en 1925 d’apres les calculs approximatifs a peu pres 84% du salaire reel d’avant guerre.
L’auteur conclut son article par les donnees sur les greves el les lock-outs. L’onde des greves atleignit son point culminant en 1922. Pendant les annees suivantes elle baissa visiblement sous l’influence de la crise economique et de l’affaiblissement de l’activite des syndicats ouvriers. Ijes memes causes hausse-rent ccnsiderablement le pourcent des greves sans reussite pour les ouvriers.
Pravna funkcija številke v budgetu davčnih dohodkov.
i.
Pričujoča razprava izhaja od državnega budgeta. S primernimi rezervami pa veljajo izvajanja tudi za proračune nižjih javnopravnih edinic.
Iz zgodovine budgeta je znano in je v ostalem utemeljeno v bistvu stvari same, da je z napredujočim razvojem denarnega gospodarstva rastel tudi pomen številke za tehniko, izvajanje in kontrolo budgeta, dokler ni končno poleg označbe izdatkov in dohodkov z besedo (legende), postala njegov bistveni element. Lahko je seveda tudi še danes sporno, kako daleč naj se budgetske številke kumulirajo ali detajlirajo in temu primerno legenda širše ali ožje formulira. Naj pa to mejo začrtamo še tako široko ali ozko — vseobče priznano načelo je, da mora biti vsaka postavka, ki je s posebno legendo sprejeta v budget, tudi s številko izkazana. Tem večje važnosti je, da smo si na jasnem o njeni funkciji.
Sama po sebi, kot matematična kategorija, številka ne daje nikakega odgovora. Poiskati nam ga je torej v njeni zvezi z namenom, kateremu služi, in se v to svrho vsaj sumarno orientirati o funkciji budgeta samega.
Kakor v politiki in v življenju v obče, je dober pogled v bodočnost tudi v gospodarski sferi predpogoj uspeha, in budget
—	splošno govorjeno, — ni drugega, nego številčni rezultat takega smotrenega pogleda v gospodarsko bodočnost države. Budget je torej državno financielni instrument, številke pa material, iz katerega je napravljen ta instrument. Ne da bi hotel dati definicijo v strogem pomenu, lahko rečem, da je budget oni financielni vademeetim, ki si ga v obliki številčnega pregleda predvidnih izdatkov in dohodkov ustvari ali ga od kompetentnega ustavnega faktorja dobi administrativa ob prestopu v novo upravno dobo, da ob tem merilu čim lažje in čim boljše gospodari.
Iz tega opisa na prvi pogled sledi, da budget ni gola zbirka številk. Nihče ne proračunava iz veselja do računstva, ampak da bi boljše gospodaril. Ali — prav tako je očitno, da je osnova budgeta številčna operacija. Kot tak je seveda pravno indiferenten, in sicer tem bolj, ker gre po vsi priliki za verjetnostni račun. Naj bo izdatek ali dohodek še tako siguren quoad quale et quantum, in naj pri manj sigurnih še tako skrbno in strokovnjaško pretehtam in skušam številčno oceniti vse faktorje, ki bodo vplivali ali mogli vplivati na efekt
—	možnost, da končno le pride drugače, se nikdar ne da absolutno izključiti, ker je baš značilno za budget, da gleda predse, v bodočnost — opozarjam na plastični staro-francoski terminus compte de prevovance! — in torej v računu ostaja vsaj ena neznanka, ki se ne da popolnoma eliminirati. Toliko je proračun vedno in nujno kalkulacija in nič več.
Iz tega je razvidno dvoje. Prvič, da proračun kot številčni elaborat ne nudi in po svojem bistvu ne more nuditi nobene garancije, da dejanski uspeh ne pokaže diferenc nasproti njegovim postavkam; drugič, da diference, kolikor imajo svoj razlog v zgrešeni kalkulaciji in ne prihajajo v poštev še drugi pogreški, indicirajo tehnično napako — morda kaznjivo težko, ki pa ne gre na rovaš izvajalcu, ampak sestavljavcu računa. Eno kakor drugo je tako prozorno, jasno in v literaturi tudi tako nesporno, da je odvisno le od stopnje strokovne in politične izobrazbe, koliko je te elementarne stvari treba še posebej poudarjati.
Kakor že rečeno, se pa dviga budget nad to čisto matematično sfero, in se ž njim skuša doseči izvesten gospodarski efekt. Kako naj pripomore k temu budgetska številka? V privatnem gospodarstvu, ki je v njem vsaj minimum budgetiranja Prav tako potreben in koristen, je stvar dokaj jasna in jedno-stavna. Ker je saldo tem večji, čim bolj sem uspel, da pridem na strani izdatkov pod, na strani dohodkov pa nad kalku-1'rano številko, gospodarju ni treba drugega, nego da izvaja konsekvence iz tega gospodarskega spoznanja in smatra številko pri izdatkih za maksimalno, pri dohodkih pa za minimalno mejo. Z drugimi besedami: on ne samo ne napravi napake, ampak ravna tem pravilneje, čim bolj skuša nasproti budgetu izdatke znižati, dohodke pa zvišati, predpostavljeno seveda, da pri tem smotreno aplicira princip
največjega mogočega salda. Ogibati se mora torej prav tako neumestnemu štedenju, radi katerega bi trpel končni uspeh, kakor povečanju dohodkov, ki gredo le na račun substance (devastacije). Ako pa se z nepričakovano konjunkturo pokaže potreba povečanja obrata in s tem zvišanja režije, ne bo slabo gospodaril, če prekorači proračun izdatkov, dočim bo vedno sumljiv simptom, ako more tudi le vzdrževati ravnovesje samo preko konta glavnice. Vedno pa ima v svojem egoističnem gospodarskem interesu zanesljiv kompas, ki se mu je po njem ravnati, da pride na svoj račun, v danem pravnem redu in v dani lastni gospodarski zmožnosti pa meje, v katerih v obče more uveljavljati ta interes: ne sme krasti, goljufati, poneverjati, niti, če sploh še dela gospodarsko, segati preko svojih sredstev in svojega kredita — ali s to rezervo uspeh opravičuje vsaktero oddaljenje od kalkula. Naravni gospodarski pomen številke — če smem njene baš obrazložene funkcije tako imenovati — je torej v privatnem gospodarstvu zelo relativnega pomena, vsekakor pa pravno le toliko relevanten, kolikor sem v obče odgovoren za rezultat gospodarstva, in bi v doloznem ali kulpoznem ignoriranju kalkula ležala kaka krivda.
Bistveno drugačna je slika, ki jo nam nudi državno gospodarstvo. Brezdvomno se tudi v tem princip najugodnejšega zaključka ne sme izgubiti izpred oči. Ako se da gospodstvena uprava poceniti, ne da bi sama trpela in nameni, ki jih ima, je to le dobro, tudi če se ne izčrpa budget, in ako bi upravitelj državne domene ali državnega rudnika budgetu na ljubo — v dopustnih mejah seveda — ne izkoriščal konjunkture, zasluži disciplinarno preiskavo; kolikor se plus v obračunu steka iz takih postavk, niso tudi še nikjer in nikdar zamerili finančnemu ministru, da je »prekoračil« proračun. Ali že imaterielne in idealne vrednote, ki jim direktno ali indirektno služi državno gospodarstvo, in ki se ne dajo izraziti v denarju, silijo k zoženju načela. Štedenje v upravi ne sme ogražati in ubijati uprave same, kolikor je uprava ali potrebna ali koristna, ne pa v danih razmerah morda samo luksus, kar respektivni strokovnjaki — mimogrede rečeno — le preradi pozabljajo. Oziri na budgetski rezultat stopajo tem bolj v ozadje, čim višje in splošnejše vrste so one vrednote, in odstopijo do cela takrat, kadar je njihova nositeljica, država, v nevarnosti. Kadar je Hannibal ante portas, zakon o državnem računovodstvu, o Glavni kontroli in druge
torture za poštene ljudi niso več na mestu, ampak je salus rei publicae edini velevnik.
Razlika nasproti privatnemu gospodarstvu pa je ne samo v namenu, ampak tudi v sredstvih. Država ni vezana na svojo domanialno imovino in domanialne dohodke, marveč je vedno tudi skušala črpati iz virov, ki leže izven njenega civilnopravnega območja, t. j. zahtevati prisilne prispevke v obliki davkov in davščin, preodkazati si svoj delež na dosegljivih ji privatno-gospodarskih edinicah. Kako daleč se more uveljaviti država v ti smeri, je postalo vprav karakteristično znamenje za konsolidacijo njenega imperija — klasična priča za to so obdačbeni poskusi rimskega carstva nemškega naroda
—	prav kakor je način, kako se to vrši, značilen za stopnjo, do katere se je razvila umetnost vladanja. Čim manj občuti narodno gospodarstvo davčno breme, tem višje stoji ta umetnost. Kolikor bolj pa so razmere v enem in drugem oziru oddaljene od ideala, toliko večje so frikcije.
Ako pa ni dosledne analogije med državnim in privatnim gospodarstvom niti v namenu niti v sredstvih, se da tudi regulator egoističnega interesa, ki igra v drugem tako bistveno ulogo, v državnem lažje teoretično konstruirati, kakor realno in eksaktno ugotoviti, ker je kot kolektivni interes v državi organiziranih posameznikov in skupin le toliko evidenten in nesporen, kolikor konvergirajo interesi teh elementov. Čim pa divergirajo, je treba še le določiti rezultanto, ako naj ne bo t. zv.-javni interes samo bolj ali manj odkrito oktroirani interes ene skupine ali celo poedinca. Znani in tudi pri nas mnogo ventilirali i primer za to je problem zaščite industrije, v katerem si lastni interesi producentov in konsumentov do izvestne meje vedno diametralno nasprotujejo. Tudi iz privatnega prava pre-Rešena abstrakcija države kot juridične osebe služi v ti tekmi križajočih se egoističnih interesov bolj kot šansa, ki jo vsak interesiranec skuša izkoristiti za se, kakor pa kot zanesljiv regulator baš tedaj, ako tiramo ono abstrakcijo do konca.
Dočim privatnogospodarske edinice konkurirajo m e d s e b ° j, je v državnem gospodarstvu notranjščina od vrha do tal prepletena z elementi, ob katerih se morejo vneti •n so se — kakor zgodovina kaže — faktično vnele kontroverze, ki so po razmerah in času graduelno različne, ki pa vedno se-Riijo tem globočje v življenje države, čim občutljivejši so po eni
strani ljudje baš v zadevah svojih materialnih koristi in cim važnejši instrument je po drugi strani državno gospodarstvo za vse tiste, ki se hočejo preriti do izvajanja imperija ali se obdržati v njem.
Če naj ne nastane vseobči kaos, je torej potreba, da se ta križajoča se in nikdar popolnoma mirujoča nasprotstva od časa do časa izravnajo, z drugimi besedami normativno regulirajo. Ta potreba pa se pojavlja še iz drugih razlogov. Že gospodarja poedinca prisili postulat delitve dela na razmeroma primitivni stopnji, da pritegne pomožne moči in določi specielne naloge, ki jih namerava poveriti izvrševalcem svoje volje. S tem stopa v ospredje vprašanje organizacije gospodarstva. Dočim pa sta njen obseg in način pri poedincu stvar gospodarske racio-nelnosti, je v kolektivnem gospodarstvu izvestni minimum con-ditio sine qua non, ki postaja tem važnejši, čim višji tip takega gospodarstva imamo pred seboj; zadostuje ako se ozremo na zadruge in delniške družbe, ki zanje konvencionalno regleman-tiranje iz daleka več ne zadostuje, marveč je treba, da se to spopolni z normativnim. Odvisno je naravno od stopnje političnega in gospodarskega razvoja, koliko je državno gospodarstvo kolektivne narave in kako to prihaja do izraza. Odgovor je v dobi naturalnega gospodarstva drugačen, kakor v poznejših fazah, ko se začne pojavljati denar kot bistveni element gospodarstva, v fevdalni monarhiji drugačen, kakor v absolutni, v aristokratičnih republikah zopet drugačen, nego v demokratičnih itd. V oni meri pa, kakor se pod vplivom političnih in ekonomskih faktorjev državno gospodarstvo širi in komplicira, zlasti pa izvajanje imperija prehaja na širše kroge, raste tudi potreba, da se področje in odgovornost organov državnega gospodarstva določno opredele. Vedno glasnejši klic po komercializaciji državnih obratov in po reformi gospodstvene uprave
—	vštevsi finančno, to pa gotovo ne na zadnjem mestu — je živ dokaz, kako važno je baš organizatorno vprašanje. Vsemu temu se pridružuje še neki specifični gospodarsko - tehnični element. Privatno-gospodarske kolektivne edinice najdejo pri vsem napredujočem birokratiziran ju družb vedno možnost, da svoje organe materielno interesirajo na ugodnem uspehu — državi se je to dosedaj le toliko posrečilo, kolikor nastopa kot podjetnica, še tu pa le deloma — v gospodstveni upravi še nimamo oblike, v kateri bi se dal ta princip izvajati brez očitne
nevarnosti, da bi trpela aii uprava ali ljudstvo. Spominjam na zloglasne »procente<, ki so jih dobivali nekaj časa naši davčni uradniki, če tudi je bilo vse skupaj samo nedolžen in pod strogo kontrolo stavljen poskus.
Po vseh teh potih, ki jih označujejo namen in sredstva državnega gospodarstva, sociološka in pravna struktura njegovega subjekta in oblika organizacije, prihaja kot instrument tega gospodarstva budget sam v krog pravne regulacije, ž njim pa skoraj avtomatično tudi številka budgeta, kajti jasno je, da njen »naravni« pomen, kakor smo ga spoznali v območju privatnega gospodarstva, ne zadostuje in bi kot merilo celo mogel zavesti do popolnoma napačnih zaključkov. Namen pričujoče razprave je baš ta, da iz kompleksa določb, ki so direktno ali indirektno v zvezi z budgetom izločimo tiste, ki se tičejo njegove pravno najzanimivejše in pri nas mnogo diskutirane številke. V mislih imam številke, ki je ž njim vstavljen v budget donos državnih davkov in davščin.
II.
Davčno vprašanje je v budgetskem pravu — da tako nazivljemo ves pravkar omenjeni kompleks pravnih pravil — od vsega početka igralo važno ulogo, in je historično njegova starejša in prvotna sestavina. Zdi se in bi bilo tudi popolnoma naravno, da so ljudje poprej skušali odvrniti ali omiliti damnum emergens obdačenja, kakor pa skrbeti za varčevanje in racionelno razpolaganje z izdatki. Prvo se ravno občuti direktno, drugo le indirektno, čeravno ob koncu koncev mnogokrat ničmanj težko. Je pri vsem napredku še danes tako in v gotovem oziru še slabše, ker ima v dobi splošne volilne pravice parlamentarno politično zastopstvo redkokedaj pogum, da bi se ustavilo popularnim izdatkom, vselej pa interes, da se ponaša z izposlovanjem njihove odobritve. Primerjaj z redko odkritosrčnostjo odlikujoči se govor češkega finančnega ministra dr. Engliša v seji socialnopolitičnega odseka dne ‘24. februarja t. 1. ob priliki razprave o regulaciji plač državnih nameščencev.
Kakor resnično pa se nam v toku zgodovine s c e n i č n o Predstavlja borba za davčno gospodstvo, v bistvu gre vedno le za to, da si prizadete interesne skupine — plemstvo, mesta, tiers etat ali kdor si bodi drugi — nasproti nosilcu davčnega gospodstva izvojujejo čim večjo ingerenco na izvajanje tega
gospodstva v svrlio, da preteče jim breme, ako ga že ne morejo odvaliti ali prevaliti na druge, znižajo na skrajni mogoči minimum. Na to formulo se da reducirati kontroverza od angleške Magnae chartae pa do ustav modernih demokratičnih držav.
Razlika je le v tem, da so uloge drugače porazdeljene. Historično se je pravda začela med krono in parlamentom in se po mnogoterih spremembah danes nadaljuje deloma med vsakokratno parlamentarno večino in manjšino — če tudi večkrat izključno kot politicum — v glavnem pa med parlamentom in finančnim ministrom. Ta v parlamentarnem režimu navidezno paradoksni rezultat — finančni minister je vendar, kakor vsi drugi, zaupnik večine in s tem parlamenta samega! — je v stvari povsem naraven. Najbolji parlament nikdar ne more popolnoma pozabiti, da je ne samo polnovreden nosilec ali sonosilec davčnega gospodstva, ampak tudi zastopnik volivcev. Najslabši finančni minister pa se bo čutil toliko upravitelja, da tudi kot član vlade in torej kot politični faktor ne bo dosledno zanemarjal onih specifičnih interesov, ki ga pred nje stavi uprava davkov kot strokovno-tehnični problem in ki se davno ne krijejo vedno s političnimi, a so njemu tem bližji, čim boljši strokovnjak je. Iz tega izvira latentna možnost one interesne kolizije, ki se bolj ali manj odkrije vselej, kadar je treba zvišati davčno breme: najzvestejša večina sledi contre coeur, ako se stvar ne da izvesti na račun ljubega bližnjega, dočim je vedno pripravljena podpirati težnje po razbremenitvi. Omejujem se na tem mestu na konstatacijo te zanimive evolucije in opozarjam tudi v ti zvezi na že omenjeni govor dr. Engliša.
Kakšna so torej pravna sredstva, ki jih ima pars contri-buens v tem procesu vobče in kakšno ulogo igra med njimi budgetna številka posebej? Skušajmo najti odgovor, izhajajoč od našega pozitivnega prava.
III.
Naša država je po čl. I. »ustavna, parlamentarna ... monarhija«. Sigurno je ta določba zanimivejša za politika, kakor pa za pravnika, ker je pojem »ustavne« in parlamentarno« vladavine sicer politično in znanstveno dobro znan, ali ni niti s tega stališča, nikar legalno, toliko opredeljen, da bi se neposredno mogle izvajati kake konkluzije. Tudi v ostalem je določba precej problematične vrednosti, kakor je z vso jasnostjo
dokazal g. prof. dr. Pitamic (»Ustava in zakon«, Slov. Pravnik
1922.,	str. 11 in sl.). Ipak je že s to normo, če se prav razume, brez dvoma dana izvestna obča smernica za interpretacijo, in sicer v smislu, da je težišče moči v parlamentu.
Na tem splošnem ozadju pa se nam nudi sledeča podoba:
1.	Po čl. 115., odst. 1. se »ustanavljajo državni davki in obče državne davščine (dažbine) samo z z a k o n o m«. Brez vsakega dvoma se torej smejo novi davki, nove takse, pristojbine in carine ali katerekoli druge dajatve javnopravnega značaja uvajati samo z zakonom ali k večjemu na osnovi in po meri zakonskega pooblastila.1 Vsak drug način je nedopusten, pa naj bo tudi sklep skupščine, ki ni izražen v obliki zakona, kar je zanimivo, ker se analogni član 118. srbskih ustav iz leta 1888. in 1903. zadovoljuje baš z odobritvijo skupščine«, kakor na drugi strani omenja samo »davke in obče .državne pribitke (prireže)«, torej vsekakor manj, nego vidovdanska ustava; ali pa tiči v tem več kakor samo razlika v formulaciji, avtentično ne morem presoditi, mislim pa, da smem zanikati. Prav tako ni dvomiti, da se ta postulat razteza na vse odredbe materielnega in formalnega značaja, ki direktno ali indirektno vplivajo na subjektivni in objektivni obseg davščine ali njeno izmero. Jasno je, da se n. pr. dohodninska obremenitev lahko bistveno spremeni ne samo z višjim ali nižjim davčnim procentom, ampak tudi z definicijo dohodkov, z določbami o sodelovanju zavezanca itd. Proti temu načelu naša naredbena praksa mnogokrat grobo greši, kakor je v posebni meri razvidno iz — kolikor meni znano — najnovejše odredbe te vrste, t. j. izvršilnih navodil k davku na zaslužek telesnih delavcev.
Moglo bi nastati le vprašanje, ali in koliko velja ta ustavna garancija tudi za modifikacije davčnih zakonov, to pa zlasti v Primeri z ustavama iz leta 1888. in 1903., v katerih se po istem
1	Seveda si je težko misliti, da bi parlament uvedbo kakega davka Popolnoma vladi prepustil. Označil bo vsaj davčni subjekt, davčni objekt in davčno merilo, vsekakor pa moral izrecno pristaviti, da za vse, kar ni Navedeni) v pooblastilu, pooblašča vlado, ker more sicer legalnost ob vsakem koraku postati sporna (glej tudi v tekstu omenjeni davek od zaslužka telesnih delavcev, ki bazira sicer na zakonu, ali bi se bil s primernim pooblastilom formalno dal boljše napraviti). Praktične vrednosti torej pooblastilo le glede detajlov.
članu (118) tudi spremembe brez odobritve narodne skupščine izrečno zabranjene. Ali, tudi to vprašanje ne more vzbujati resnih dvomov, ne samo iz formalnega razloga, ker se po splošnih pravnih načelih vsaka norma more spremeniti samo z normo jednake ali višje stopnje — torej davčna norma, ker je predpisan zanjo zakon, le z zakonom — ampak tudi radi tega, ker imajo prizadeti na spremembah isti in dostikrat še večji interes. Pri zvišanju davkov, ki prihaja v dobi splošne davčne dolžnosti v prvi vrsti v poštev, je to evidentno, a tudi pri olajšavah ni tako brezpomembno, kakor se vidi na prvi pogled, ker se s tem more baš kršiti jednakomernost obremenitve ali celo protežirati ena interesna skupina na škodo druge. Zlasti velja to o največji mogoči spremembi t. j. o ukinitvi, o kateri pa bom, ker je v zvezi še z drugimi vprašanji, razpravljal dalje spodaj.
Praktično je pri nas to vprašanje izgubilo mnogo svoje vrednosti, ker se smatra, da je zahtevi ustave ustreženo že tedaj, ako se davek uzakoni s finančnim zakonom v tehničnem pomenu budgetne zakonodaje ali z njegovim začasnim surogatom, t. j. dvanajstinskim zakonom, in se je v ti zvezi fin. ministru že samo po sebi najmanj bati odpora. Že činjenica, da je z odklonitvijo teh zakonov ali izzvana potreba razpusta skupščine ali pa zapečatena usoda vlade, dočim se ji z odobritvijo lahko znatno podaljša življenje, ne ustvarja prave atmosfere za stvarno presojo. Naravno je, da v taki dilemi parlament, zlasti Pa njegova večina, misli bolj na neposredne politične, nego na oddaljene gospodarske in finančnopolitične posledice. Baš radi tega je bila te vrste priklopitev zakonskih odredb k budgetu (tacking) v nekaterih ustavah izrečno prepovedana. Vrhu tega je špecijelno pri nas, kjer ta praksa čim dalje tem bolj posega na vse pravne in administrativne panoge in je tudi kvantitativno zavzela direktno abuzivne dimenzije, tudi malo verjetno, da bi razprava o budgetu nudila zadostno tehnično priliko, da bi se davčnim predpisom posvečal oni temeljiti in detajlni študij, ki ga baš ti predpisi zahtevajo, tem bolj, ker iz umevnih razlogov skrb za izposlovanje kreditov absorbira glavno pozornost. Brez dvoma grejo na ta rovaš najmanj one številne nepopolnosti, površnosti in stvarne napake, ki je ž njimi prepletena naša novejša davčna zakonodaja. Kakor pravilno je torej, da se budgetska in davčna vprašanja obravnavajo paralelno, prevelika
bližina, ne verjamem, da bi bila koristna. Ali ni celo nedopustna in sicer toliko, kolikor se specialne odredbe skupščinskega poslovnika, tičoče se budgeta, ipso facto raztegnejo na druge tvarine, prepuščam presoji poznavalcev parlamentarnega prava.
2.	Čim je pa davek pravilno uzakonjen — ali ga sme potem fin. uprava pobirati brez časovne omejitve vse dotlej, dokler se z zakonom zopet ne ukine, ali pa potrebuje v vsakokratni upravni dobi za to še posebne odobritve z budgetskim (finančnim) zakonom? Zveza s tem zakonom je oči-vidna: ako je votiranje budgeta prerogativa parlamenta, je jasno, da je ta pravica, če omenjene periodične odobritve ni treba, tem manj vredna, čim večji del državnih dohodkov se steka iz davkov. V teoriji in politični praksi nahajamo obe naziranji; ali tudi oni, ki zastopajo drugo t. j. strožje mnenje, se ne zlagajo v nadaljnjem vprašanju, ali so davčni zakoni 1 o g e s annuae v strogem pomenu besede, ali pa ima odobritev parlamenta samo značaj pooblastila za izvajanje, tako da bi bil davčni zakon, če pooblastilo izostane, samo suspendiran in ipso iure zopet oživi, čim uprava dobi pooblastilo. Še vedno vporaben pregled vseh teh kontroverz daje dr. Seidler v svoji študiji Budget und Budgetrecht. . . (Dunaj 1885)
Decidiran, pred vsem pa kratek odgovor je po mnogoterosti in formulaciji določb, ki po našem pravu prihajajo v poštev, zelo otežkočen. Resnica je. da po vidovdanski ustavi, čl. 113., odst. 1. />vsako leto skupščina odobrava državni proračun, ki velja samo za leto dni :. Ako upoštevamo čas in politično mentaliteto, v katerem in iz katere je nastala naša ustava, ni dvoma, da je zakonodavec s tem hotel implicite uzakoniti tudi načelo vsakoletne odobritve davkov — ali s pravnimi posledicami legis annuae ali pooblastila, tu lahko ostane odprto. Poda, kaj se pravi, da »skupščina odobrava budget ? Take in podobne formulacije so ravno omogočale vse kontroverze na tem polju, in bi zlasti naša mogla postati tem bolj sporna, ker budget v ustavi ni definiran, in ta po drugi strani prepušča način »sestave in 1 z v r š e n j a budgeta posebnemu zakonu (čl. 113., odst. 5.). Ali je vsakoletna odobritev davkov ustavni predpogoj njih veljavnosti, bi torej pravno le moglo biti dvomljivo, posebno ce primerjamo staro avstrijsko ustavo iz leta 1867., ki v § 11., fit. c) po belgijskem uzorcu določa, da spada v delokrog držav-
nega zbora:	ugotovitev (Feststellung!) proračunov državnega
gospodarstva, zlasti pa letno odobravanje davkov, davščin in dohodarin (Steuern, Abgaben und Gefalle)«.
Praktično je pa vprašanje za enkrat že radi tega brez pomena, ker se finančni minister v vsakokratnem fin. zale (1924/25. čl. 26.) »pooblašča, da odreja in vrši pobiranje davkov in ostalih državnih davščin v skladu z veljavnimi zakoni . Iz tega je razvidno, da zakonodaja sama v izvrševanju ustave smatra vsakoletno pooblastilo za potrebno. Pa tudi, ako bi se po priliki ne uzakonilo to pooblastilo, ostaneta še dve določbi zak. o drž. računovodstvu — špecijalnega zakona o sestavi in izvršenju budgeta v smislu člena čl. 115. ustave še nimamo — iz katerih se da konstruirati pravilo vsakoletne odobritve davkov. To sta čl. 34., zadnji odst. in čl. 44. točka 6.
a) Čl. 34. I. c. določa, da se »brez odobrenega ali podaljšanega budgeta ... ne morejo črniti izdatki niti pobirati dohodki . Ako bi po izteku budgetnega leta ali 4 mesečne dobe, za katero se budget ob razpustu zbornice sme podaljšati (čl. 114., drugi stavek ustave), nastopil ex 1 e x , mora pro foro externo tudi davčna uprava, če že ne po ustavi, pa po cit. zakonu ustaviti vse svoje poslovanje, s čemur je vprašanje ipso faeto rešeno.
b) Čl. 44. I. c. odreja, da mora vsakokratni finančni zakon vsebovati določbo, da se davki in davščine, ki niso legalno odobreni, ne smejo niti odmerjati niti pobirati, in brez legalne odobritve tudi ne zvišati. Faktično je v finančni zakon vedno sprejet predpis v tem smislu, in sicer v formulaciji, ki si jo še v sledeči točki (3) podrobneje ogledamo.
Dočim torej po čl. 34. (zgoraj pod a!) zadostuje odobritev budgeta v obče, je po fin. zak. samem dopustnost pobiranja davkov odvisna še od tega, da je davek z budgetom tudi še posebej odobren. Še le s to določbo prihaja po moji sodbi princip vsakoletne odobritve do popolnega izraza, ker se iz odobritve budgeta same — kakor kažejo zgor omenjene kontroverze
—	to še nikakor ne da deducirati.
Ostane pa še vedno vprašanje: kaj pa, če bi konkreten fin. zakon ne vseboval niti te določbe niti prej omenjenega pooblastila? To pooblastilo nikjer ni izrecno predpisano — čl. 44., st. 6. zak. o drž. računovodstvu je pa lex imperfecta. Čisto jasna situacija torej tudi po čl. 34. in 44. 1. c. ni. Dokler ni političnih komplikacij, so seveda vsa ta vprašanja samo teoretičnega zna-
čaja. Če bi se pa začele pojavljati tendence po reakciji, bi se nedostatnost določb, od ustave doli, brez dvoma mogla izkoriščati v pravno kritje teh tendenc, in toliko je stvar tudi praktičnega pomena.
3. Kakor rečeno, je čl. 44., st. 6. zak. o drž. rač. v finančnem zak. 1924/25. zadoščeno s čl. 6., ki se glasi:	Noben državni davek ... se ne sme niti odmerjati niti pobirati, ako in kolikor nima osnove v tem zakonu (sc. fin. zak.) in v budgetu«. Ta formulacija je gotovo ožja, kakor čl. 44, ki zahteva samo, da je davek odobren po skupščini, kar je mogoče tudi izven budgeta. Toliko je določba brez dvoma le napredek v smeri k vsakoletnem odobravanju (glej zgoraj pod 2!). Moglo bi se celo reči, da zadobi ž njo davčni zakon naravnost značaj legis annuae, ki pride ob veljavo, čim s fin. zak. ni potrjen. Mislim pa, da je s tem ratio legis tudi izčrpana in dosežena, kolikor je še razumljiva. Da bi se polagala katera koli pravna važnost na to, da je davek recipiran dvakrat, t. j. v fin. zak. v ožjem smislu in v številčnem operatu (budgetu dohodkov), že radi tega nima pravega smisla, ker je številčni del sam zakon (čl. 2. in 3. fin. zak. in čl. 1. zak. o drž. rač.) in bi torej čl. 6. fin. zak., dobesedno vzet, izražal očitno tautologijo. Sigurno naša budgetsko-pravna praksa te dvojne vezanosti ne smatra za potrebne, ker se n. pr. pristojbine v fin. zak. 1924/25 v obče ne omenjajo, marveč so navedene le v budgetu. Vsak dvom v ostalem po mojem mnenju izključuje že večkrat omenjeno pooblastilo čl.
26.,	ki bi materielno itak samo zadostovalo; poleg njega ima čl. 6. praktično le še toliko pomena, ker statuira zvišano odgovornost eksekutive.
Vsekakor pa ta določba formalno olajšuje najmanj začasno (enoletno) ukinitev davkov, ker se efekt, ki bi bilo sicer zanj treba zakona ad hoc (glej zgoraj pod 1!), jednostavneje lahko doseže že s tem, da se dotična davščina izpusti iz budgeta. Ali ni tudi že na ta način varovana oblika zakona, je doktorsko vprašanje — opozarjam pa vnovič, da stvar nikakor ni samo fiskalne važnosti, ker olajšava za nekoga lahko pomeni obremenitev za drugega, in je odvisno čisto od konkretnega slučaja, koliko se da zagovarjati.
4. Razen teh formelnih utesnitev, obrazloženih pod 1—3, Pa pozna naša ustava tudi več inaterielnih predpisov, ki regulirajo izvajanje davčnega gospodstva. Ti predpisi so formulirani
v čl. 116. in odrejajo: 1.) da je davčna obveznost splošna in da so državne davščine za vso zemljo enake, 2.) da se davek plačuje po davčni moči (poreskoj snazi) in progresivno, 3.) da kralj in naslednik prestola plačata državni davek od privatne (tudi premične?) imovine (imanja).« Sodba o potrebi in umestnosti kodifikacije in deloma tudi praktični izvedljivosti večine teh določb more biti zelo različna. Za svojo osebo ne verjamem, da bi — izvzemši morda zadnjo — v obče hotele biti več kakor — gotovo zelo važne ali vse prej kot srečno formulirane! — direktive za zakonodajo. Docela absurdno se mi zlasti zdi, da bi imela zahteva »jednakosti za vso zemljo« kak pravni vpliv na veljavno davčno zakonodajo, to pa že radi tega, ker ni določen tudi standard, na katerega naj se izenačijo različni partikularni davki, in bi očitno nastale vprav kaotične razmere, ako naj bi se — kakor se je pri nas tudi že zahtevalo — začelo izenačenje kar že v administrativnem postopanju. Nič bolje bi se ne godilo tistemu, ki bi s pozivom na postulat progresivnoti in obremenitve po »poreskoj snazi« skušal popravljati predpise zem-ljarine, da o trošarini in drugih indirektnih davščinah ne govorim. Ali recimo tudi, da so vse to samo oportunitetni ugovori in da je ustava hotela postaviti davčno odmero na glavo: ako je ugotovljeno, da je davek v smislu čl. 115. rite uzakonjen, in ---kolikor imamo stare davke — tudi pravilno ter z veljavnostjo za dobo po proklamiranju ustave recipiran, bi se pravno vse vprašanje reduciralo na materielno ustavnost dotične zakonske odredbe, torej na moment, ki se po našem pravnem redu ne da niti upravno-sodno, tem manj seveda administrativno uveljaviti in je kot tak brez vsake praktične vrednosti. Kolikor povoda dajejo vse te določbe k detajlnemu razmotri-vanju, mislim torej, da se mi tu ni treba dalje baviti ž njimi.
IV.
Ako abstrahiramo od materielnopravnih kavtel ustave (glej zgoraj III., 4!) je dosedanji rezultat ta, da je finančna uprava glede davkov vezana
a) na obliko zakona,
b) na vsakoletno odobritev davka z budgetom.
Treba je sedaj le še, da ugotovimo, ali in kake številčne omejitve pozna naša zakonodaja.
Že v prejšnjem odstavku sem omenil več določb, ki proglašajo tudi številčni del budgeta, ali budget v ožjem smislu, za del zakona ali naravnost za zakon. Sigurno se torej ne da tajiti, da so številke, izkazane z legendami n. pr. dohodnina, pridobnina etc. formalno uzakonjene. Ali, bistvena ni ta nesporna činjenica, marveč vprašanje, ali tiči že za tem kaka norma in katera? Za številko kot tako prav gotovo ne, njen »naravni« gospodarski pomen v okviru budgeta pa je vse prej kot neizpodbiten in radi tega nezadostna in deloma naravnost nepri pravna osnova za razmotrivanje pravnega vprašanja odgovornosti etc. Mislim, da mi ni treba iz uvoda rekapitulirati niti eno niti drugo. Na dlani je zlasti, da pridemo do popolnoma nasprotnih rezultatov, od katere točke pač izhajamo, ako na tej bazi hočemo konstruirati pomen številke: čisto fiskalno vzeto prekoračenje številke na strani dohodkov ne samo ni pogrešno, ampak le zaslužno. Nasprotno pa reminiscence na historični postanek davkov in njih značaj kot prisilnih prispevkov, pa tudi izvestni gospodarski motivi zahtevajo dalekosežno korekturo tega načela. Vprašanje se da torej samo pozitivno pravno rešiti in se more baš z ozirom na ravno navedene faktorje formulirati tako: ali je v številki uzakonjen samo predvidni (kalkulirani) donos davka ali pa tudi kaka meja za upravo in katera? Natančneje: dočim je budgetska številka pri izdatkih tudi v državnem gospodarstvu po vsi priliki maksimalna meja (prepoved virmana etc), pri davkih ta številka očitno ne samo ni minimalna v smislu, kakor smo ga določili zgoraj za privatno gospodarstvo, marveč bi se nasprotno na prvi pogled moglo domnevati, da dobiva značaj maksimalne. Ali in koliko je to pri nas uzakonjeno?
Ustava ne daje nobenega odgovora, ker se iz čl. 115., odst. 1. da samo sklepati, da je o proračunu obravnavati vsako leto in da je njegova odobritev ustavno zajamčena prerogativa skupščine, a nič več; ves spor o pomenu takih določb se je ravno v teoriji in praksi vedno sukal o njenih konkretnih pravnih posledicah v obče in glede davkov posebej. Vse sledeče detajlne določbe (odst. 2—6) se pa tičejo drugih vprašanj. Prav tako nas ne približa cilju legalna definicija budgeta v čl. 1. zakona o drž. računovodstvu, ki pravi, da je budget »jednoletni zakon, s katerim se predvidevajo, predhodno odobravajo in predhodno razporejajo vsi državni dohodki in izdatki«. Odločilna je beseda >odobravajo«. Ako pravim, da odobrim ta in ta šte-
vilčno ugotovljeni izdatek, je s tem sigurno zvezana misel, tla preko te številke brez skrajne sile ne bom šel. O odobritvi dohodka se to ne more trditi, ker je po vsi priliki vsakdo le vesel, ako dobi več, kakor si je »odobrile, in gre bas za vprašanje, koliko velja to načelo tudi za državno gospodarstvo. Sicer je pa iz drugega stavka tega čl. razvidno, da ima prvi bolj pred očmi vrsto, kakor pa iznos postavke. Drugega predpisa, ki bi se mogel izkoristiti, v tem zakonu ni. Ostaja torej le še čl. 3. fin. zakona (tekst 1924/25), ki prepoveduje prekoračenje budgetskih partij. Ker pa ta prepoved ni izrečena splošno, ampak z omejitvijo na ona prekoračenja, Id bi kršila odredbe ustave, zakona o drž. rač. ali finančnega zakona, in v ustavi in zak. o drž. rač. takih odredb ni, nam je le še fin. zak. premo-triti s tega vidika.
V	poštev bi prišel k večjemu že omenjeni čl. 6., ki pravi, da je davek dopusten samo »ako in koli k o r ima osnove ...«. Ali je morda ta »kolikor« razumeti v številčnem smislu, t. j. tako, da je pobiranje dopustno samo do odobrenega donosa? Predno odgovorim na to vprašanje, moram opozoriti, da se tak efekt z besedo samo ne da dekretirati, marveč, da jel treba skrbeti tudi za predpogoje tehnične izvedljivosti. Ti so pri kontingentiranih (reparticijskih) davkih dani s samim ustrojem davka. Njih karakteristikon je baš ta, da se v naprej določi celokupni davčni dolg vseh zavezancev, ki ga imajo potem odmerni organi samo individuelno porazdeliti (repartirati); da pri tem ne samo iz pravnih, ampak tudi iz računsko-tehnič-nih razlogov ne morejo postopati po mili volji, marveč, da morajo biti vezani na izvestna in po priliki zelo komplicirana pravila, je jasno in razvidno n. pr. iz določb o naši obči pri-dobnini. Ravno narobe pa gre pot pri kvotitetnih davkih; tu se začenja pri individuelnem predpisu, in gre navzgor h končnemu celokupnemu dolgu, količina tega pa je naravno tem bolj negotova, čim večjo ulogo igrajo pri priredbi ne = ali težko preračunljivi ali celo aleatorični momenti. Ako se n. pr. uvozne šanse povečajo, je paralelno povečanje carine avtomatična posledica, in redukcija že pobranih uvoznih carin na budgetsko številko individuelno izključena, izvzemši, da bi bila stvar s posebnimi določbami v tem smislu regulirana. Ker se je pri nas že toliko govorilo in pisalo o tem — naj navedem kot vzgled še našo dohodnino. Višina individuelnega predpisa za-
visi le od dveh faktorjev: od odmerne osnove (dohodkov) in od davčne lestvice. Prvi je determiran izključno po gospodarskih prilikah, drugi je za vsako stopnjo dohodkov po zakonu vnaprej določen. Oba se torej baš ob pravilnem postopanju odtegujeta pravni ingerenci odmernih organov, vsako primerjanje z bud-getom pa ne samo ni odrejeno, temveč je baš radi tega tudi nedopustno in v ostalem, celo ako bi bil budget vedno pravočasno gotov, matematično neizvedljivo; že progresivna konstrukcija dohodnine izključuje, da bi se iz preliminarne številke mogla izračunati tudi le odmerna osnova za vse davkoplačevalce skupaj, kamoli za vsakega posebej. Kako naj se torej, izvzemši is> 1 u č a j n o koincidenco, rezultat odmere ujema z budgetom, ako ni z izvestno organično in administrativno zvezo med obema zajamčeno, da se vsoti krijeta, — vsoti, ki sta nastali popolnoma neodvisno druga od druge, na čisto različni osnovi, ena na ugotovljenem znesku obdačljivih dohodkov in ob uporabi zakonskega davčnega merila, druga na osnovi v preteklih letih faktično pobranih svot, korigiranih po predvidnih šansah nove odmere (čl. 10. zak. o drž. rač.)? Z drugimi besedami: koincidenca je izključena, ako ni zajamčeno, da se indi-viduelni davčni predpisi res 'morejo smatrati za sumande v budgetu izkazane vsote.
'Po zvezo, ki jo doslej pri nas poznamo samo pri obči pri-dobnini in v glavnem tudi pri zemljarini-’, nudi baš stara institucija k ontingentira n j a davka. Ali in koliko brez neprimernih tehničnih komplikacij vsak davek prenese kontingenti-ranje, je vprašanje za se. Jasno pa je, 1.) da se da donos kon-tingentiranih (reparticijskih) davkov mnogo lažje kalkuli-rati kakor donos kvotitetnih, ker je kontingent ne samo nepre-koračna meja ex lege, ampak tudi minimum vseh individualnih davčnih predpisov (Steuersoll), 2.) da more preliminarna številka imeti le pri kontingentiranih davkih značaj maksimalne meje," dočim bi bil pri kvotitetnih davkih tak pomen contra
2 V bivši Avstriji smo do izvestne meje poznali kontingentiranje tudi pri konsumni davščini na žganje, in sicer v tem smislu, da je bila za vso državo določena gotova množina alkohola, ki se je obdačila z nižjo postavko, kar je zahtevalo minuriozno in strogo evidenco.
3 Kontingent torej ni identičen s preliminarno številko, ki mora upoštevati tudi primere zamud, neizterljivosti i. t. d. Radi tega bo ta številka Po vsi priliki nižja, kakor kontingent, in toliko tudi pri kontingentiranih davkih ni obvezna za fin. upravo.
naturam teh davkov s tehničnega stališča in toliko tudi stvarno neracionelen, ker — zakonitost odmere predpostavljeno — ni nobenega razloga, da bi se država odpovedala previškom, ki morejo ob dobri konjunkturi sami po sebi rezultirati pri teli davkih. Saj mora nositi tudi izpadke, če se stvar narobe obrne.
Ako naj oni »kolikor« čl. 6. fin. zakona sploh da kak pomen in ni samo stilistični okrasek — zelo mogoče! —, ga torej ne moremo interpretirati v smislu maksimalne številčne meje, ampak le tako, da je še izrečno pristavljen samoobsebiumevni pogoj, da vsak davčni zakon velja le toliko, kolikor ni s kako odredbo fin. zakona derogiran. Sigurno bi tudi nikomur ne prišlo na misel, da bi kaj več iskal v ti ali drugih določbah ali slabo pojmovanih budgetskih teorijah, ako bi prekoračenja, ki so dala povod k ti študiji, znašala samo par, ne pa do sto in včasih, mislim, še več procentov. Prav tako pa je gotovo, da so tako visoka prekoračenja abnormalna in silijo finančno upravo k preskušnji, ali je pripisovati prekoračenja samo po-grešnemu kalkulu — bi bil sam grda napaka! — ali pa tudi še drugim činjenicam in katerim. S tem pa prehajam k zadnjemu poglavju.
V.
V	smislu ravno rečenega bi moglo veljati prekoračenje budgetske številke le za simptom ali indic, da se je ali pri budgetiranju slabo kalkuliralo, ali pa, da se pri odmeri vrše nepravilnosti.1 Večjega pravnega pomena prekoračenje nima, izvzemši kontingentirane davke, kjer bi bilo direktno doka z nekorektnosti, zlasti pa ne vsebuje kršitve budgetskega prava. Preliminarna številka pa sama na sebi tudi ni administrativno merilo v tem smislu, da bi smela eksekutiva
— čim se faktični uspeh bliža tej številki ali jo celo že presega
— začeti popuščati, ker je mogoče, da na strani izdatkov lahko konkurira prav tako veliko ali še večje prekoračenje in je brez dvoma boljše, da se minus krije z legalnimi previški že obstoječih davkov, kakor pa z novimi obremenitvami. Če pa s tega stališča ni pomislekov, se uprava vsekakor prašaj, ali in koliko
1 Slaba kalkulacija in nepravilnosti pri odmeri so seveda mogoče tudi v nasprotnem s-mislu, 1. j. da se previsoko kalkulira, ali, da je rezultat nepravilnosti prenizka odmera. Primera med budgetom in uspehom more biti torej za finančno upravo tudi v tem oziru opomin, da poseže vmes.
naj vzdržuje dosedanjo obremenitev. Odgovor pa more samo ob sebi umevno dati le oni faktor, ki poleg politične nosi vrhovno administrativno (prim. 61. 49., 1. odst. zak. o drž. rac.) odgovornost, t. j. finančni minister. Prepuščati take stvari podrejenim organom, je skrajno riskantna reč, tem bolj pa neopravičeno, zahtevati jih od njih. Sigurno ima vsak upravitelj tudi na tem polju nekaj diskrecionarne moči, in srečen tisti, kogar pozitivni predpisi ne ovirajo, da jo racionelno in pravično vporablja; ali davčni zakoni niso predmet barantanju, so marveč zakoni in celo jus cogens. S tem spoznanjem morajo biti prežeti izvršilni organi od vrha do tal — ako se uprava začne samovoljno oddaljevati od njega, je omajana najmočnejša garancija, t. j. zakon sam. Ve se, kje se je začelo, kje se neha — nikdar.
Quelle est, au point de vue juridique, la fonction du chiffre prevu par V etat des recettes d' irnpots?
A son origine le budget n’ est qu’un instrument economique, Vest a dire une fixation prealable de recettes et depenses, leur calcul, fait pour faciliter une bonne administration financiere. Appliquant les regles de 1’economie privee, le chiffre budgetaire indiquerait dans ce calcul le minimum necessaire de recettes et le maximum admissible de depenses pour parvenir au resultat calcule. Tous les ecarts de ce principe sont, dans l’eco-nomie privee, suffisament determines par l’interet individuel du regisseur. Par contre dans 1’economie publique ce sont pre-cisement ces ecarts qu’il fant regulariser, parce que 1’interet collectif n’etant que le resultant des interets divergents indivi-duels, represente un standard tout a fait incertain et tres difficile a etablir. D’ailleurs, ce sont aussi le but et les moyens speciaux de’ 1’ economie publique autant que son organisation, qui reclament des regles normales. Or, si l’on considere le role toujours croissant de 1’impot dans 1’economie d’Etat, on comprend facilement, que l’impot lui aussi entre dans la sphere de ces regles. Malgi’e toutes les differences et meme les dis-parites dans des temps et des circonstances diverses, la tendance generale en est d’assurer aux contribuables une certaine influence sur 1’administration des irnpots et surtout d’en restreindre le pouvoir arbitraire. Quant au droit du
royame SHS il y a en substance deux restrictions generales:. 1" 1’impot ne peut entre impose que par la loi, 2" l’impot doit etre sanctionne annuellement par le budget. 11 n’existe pas d autres restrictions d’apres le droit budgetaire. En particulier le chiffre budgetaire n’a point une telle fonction restrictive sauf jusqu’a un certain point les impots, dont le contingent est fixe; cependant raeme en ce qui concerne les impots de ce genre, originairement ce n’est pas le chiffre budgetaire qui limite 1’administration, mais la loi sur Pimpot. An contraire les impots de quotite excluent absolument un tel role du chiffre. Les ecarts du chiffre ne signifient done qu’un t'aux calcul ou bien une fausse et pent-etre abusive application de la loi sur l’impot, du reste ils ne representent qu’un pur calcul.
Jedan pokušaj podele državnih funkcija u formalnom i materij a 1-nom smislu.
(,ledno metološko izučavanje).
Ovde se pokušava da se da jedan pregled državnih akata, odn. državnih funkcija u formalnom i materialnom smislu. Ustavljeni su na stranu neki momenti koji imaju više interesa za administrativno pravo (kao na pr. podela akata na proste, složene, akt-uslov i dr.). U radu je učinjen napor da se utvrde jednim sigurnim metodom kriteriumi za podelu, od čega tako reci i sve zavisi, i u tom smislu odbačen je kulturan ili socialan cilj kao pravni kriterium, ne ispuštajuci iz vida momente gde je on od interesa. Stalo se na gledište da ima opravdanja podela akata po materialnim momentima: on(a se vrši po njihovoj f u n k c i j o n a 1 n o j vrednosti u pravu. Naročita je paž-nja obračena razlikovanju administrativnog od sudskog akta u materialnom smislu. Učinjen je napor da se precizno razlikuje forma od sadržine u pojmu prava. Dat je i pregled najnovije literature s potrebnim analizama glavnih gledišta i podvlače-njem zasluga pojedinih pisaca za rešavanje dotičnih pitanja. Glavno mesto su tu zauzele realistička francuska teorija (Du-guit) i normativna Kelsenova.
I.
Zl>og jerarhiske prirode prava nemoguče je, s pravnog gledišta, podeliti državne funkcije po socialnim i kulturnim ciljevima. Oni imaju interesa samo sa sociološkog gledišta. Sa pravnog gledišta sve su funkcije pravne, sa sociološkog sve socialne i kulturne. Momenti, koji mogu biti od interesa s pravnog gledišta. to su samo °ni, koji imaju važnosti za proces organiziranja, odn. za pravo kao specialnu vrstu organiziranja društvenog života, u formalnom kao 1 u materialnom pogledu. O pravnoj funkciji se može govoriti sa sociološkog gledišta samo kao društvenoj formi, kao normi, ili u jednom relativnom smislu kao nečem suprutnom kulturnoj. —
I	pored uspešnih rezultata Kelsen-a i Duouit-a, potrebno je sistematski. u jednoni metološkom interesu, obraditi pitanje o funkcijama.
1.
Opšte je poznata činjenica da se ljudi da bi zadovoljiti svoje potrebe (ekonomske, religiozne, estetske i dr.) udružuju — svesno ili nesvesno sasvim svejedno: naivno je misliti da to biva samo svesno. Svako udruživanje pretpostavlja izvesna pravila koja mogu imati različite sankcije i tako, ljudi mogli biti potčinjeni različitim normama. Sve te norme mogu u principu da služe kao sredstvo za z a d o v o 1 j a v a n j e svih m o g u č i h potreba, ali prema svojoj specialnoj prirodi one to ne mogu u podjednakoj meri ni po sredstvima kojima se služe (t. j. intenzitetu) ni direktno po materijama. Sa svoje Strane pak one imaju svaka jednu svoju autonomiju i stvaraju specialne svoje sadržine, svoje vrednosti — pri čermi ni najmanje nisu isključene i suprotnosti, (Jer Bog nikako nije stvorio svet savišeno harmoničnim, več svet koji mi treba da načinimo harmoničnim svojim sopstvenim napor ima). Što se tiče prava, kao prinudna jerarhiska organizacija, kao jedna slrana socialnog života, ono ima jedan svoj relativno samostalan proces, — pored zajedničkih momenata, naročito sa drugim organizacijama ljudi samo koje nema ju pravne sankcije odn. u koliko ih nemaju. Na ime, koncentrisanje ili sticanje materialne sile javlja se pod datiin socialnim uslovima, iz datih socialnih vrednosti. Ali zatim može imati jednu svoju specialni! sadržinu, t. j. može stvoriti specialne institucije — koje se, nema sumnje, mogu, stvorene več iz pravnog života, podvrgnuti oce-njivanju drugih vrednosti. ('Pako na pr. monarhije i republika su tvorevina prava, one medjutim mogu biti ocenjivane sa gledišta drugih vrednosti). Najzad, pravo može imati i ima normalno od uvek jednu svoju sferu koju zaštičuje. Samo što ono ostavlja veču ili manju sferu slobode pojedineima da se oni u njoj kreču po drugim normama i drugim principima kako hoče. No i u tom slučaju ono reguliše život pojedinaca, ali samo na jedan negativan način. Kolika če ta sloboda biti, odredjeno je u glavnom s obzirom na socialnu konstelaciju (odnosa socialnih sila i psihološke momente) i tehničke momente (kao na pr. mogučnost organiziranja kontrole). Ovde se misli na definitivno odredjenu slobodu kad više nema mogučnosti u ijerar-
lii.ji akata da se ona ograniči. Ne misli se dakle na onu slobodu koju viši pravni akt ostavlja nižem pravnom aktu, ustav običnom zakonu i tako redom: u ovim slučajevima je data sloboda za pravno regulisanje jedne materije, tu je viši akt regulisao jednu materiju do duše negativno, ali samo u relativnom smislu, jer je još uvek moguce njegovo pozitivno regulisanje.
Sa ovog gledišta može se rešiti i pitanje o vrednosti prava, pod pretpostavkom da ima kakve više vrednosti od prava. Na osnovu onoga što smo rekli o socijalnoj funkciji norama u opšte može se lako uvideti da pravo nema ni jedan svoj specialni cilj medju mogucim konkretnim ciljevima. Kakve če ciljeve država ispunjavati u jednom datom trenutku, zavisno je od socialnih prilika. Pitanje može biti samo o tome u kojoj meri pravo obuhvata n u ž n o ciljeve, lcao što su sloboda, moč, kultura — jer pravo mora dati nekom slobode, i nekom moči i nekom mogucnosti za kulturu. U tom samo smislu moglo bi da se izvrši izjednačenje prava sa slobodom, moči i kulturom. S druge strane pitanje može biti u tome, da li pravo vrši funk-ciju društvene sigurnosti (mira i reda) ili prosto daje izraza vezama društvene solidarnosti, odn. normama ili norma-tivnoj društvenoj svesti, bez obzira da li one ima ju za efekt sigurnost i u koliko je imaju — i tako, na pr. i u ratn važe pravne norme. U ovom poslednjem smislu kao da se izrazio Durkheim,1 ne razvijajuci to naročito. To gledište, medjutim kako nam se čini, nikako ne isldjučuje da ti odnošaji i te norme moraju imati za efekt jedan minimum sigurnosti, koji mora biti dovoljan da bi se jedan poredak mogao održati. Kakvim sve zaključcima vodi takvo gledište i koliko je duboko, ovde ie nemoguče to razvijati, jer nas se pitanje o cilju države ovde ne 1iče.
2.
Kao što je rečeno, pravo može služiti raznim socialnim i kulturnim ciljevima. Ali stvar je u lome, što sva pravna akta koja sleduju jedna za drugim, počevši od ustava pa do posled-njeg materialnog akta, medju kojima upotreba sile čini samu jedan moment, mogli služiti istim socialnim i kulturnim c>ljevima. Osnovu udaraju najviša akta, regulišuci ili u večoj ili manjoj meri, i ostavljajuči nižini aktima da ili oni dalje razviju
1 De la division du travail social, Pariš, 1922, str. 89.
ili da oni postavljaju u granicama več postavljenih ciljeva ciljeve još konkretnije koji če pretstavljati samo ostvarivanje viših. Razlika tu može biti u pogledu važnosti istih ciljeva i relativnom stvaranju novih sekundarnih u okviru viših. Na taj način nemoguče je niža akta prema višem podeliti i razlikovati po ciljevima, socialnim i kulturnim, kojima služe. Ako jedan ustav služi jednom ekonomskom cilju, onda če i zakon služiti istom cilju; a kad zakon njemu služi, onda če tome služiti i jedan administrativni akt. Pri tome ne inari ništa, ako viši akt u opšte direktno ne reguliše jednu materi ju: dovoljno je da je dotični viši akt dao m o g u č n o s t i zato nižem aktu. Na kraju krajeva to dolazi od j e r a r h i s k e prirode pravnog poretka, to če reči što se svaki niži akt mora zasnovati na višem ili, tačnije što svaki niži akt ima da hude u saglasnosti sa višim. Pretpostavlja se da jerarhija obuhvata i tu činjenicu da je niži akt po svojoj sadržini uži nego viši. U svakom slučaju dakle usled jerarhije ne može se medju aktima napraviti ni-kakva principielna razlika po sadržini, več samo po nekim drugim momentima, internim samom organiziranju. Jedina vrednost, koju cilj može imati, to je za podelu kompetencija organa, ali ta vrednost je, kao što čemo videti, sekundarna (II, 2).
Nikako se ne može odvojiti kao zaseban pravni cilj z a -štita prava, i na način na koji je to učinio Jel lin ek. Jer Jellinek je to učinio na način jedino moguč. On nije razli-kovao administrativni! vlast odn. administrativni akt od zakono-davne po specialnom cilju koji bi ona imala; to je očevidno nemoguče, jer administrativna vlast radi po zakonima. Jellinek se ograničio samo na razlikovanje po ciljevima administrativne i sudske vlasti, t. j. on je pokušao da individualna akta medju-sobno razlikuje po ciljevima kojima služe. T tako, on je našao da administrativna vlast služi kulturi i moči (politici vlasti i moči državne), a sudska pravnom cilju: zaštiti pravnog poretka. Na taj način je on pokušao da emancipuje pravni cilj samo na jedan relativan način: zakoni, koji obuhvataju sve ciljeve, kulturi! i moč, kao i pravni cilj, izvode radi ostvarenja ovih ciljeva jednu podelu izmedju dve vlasti, administrativne i sudske. Medjutim, pre svega, sudski akt kao jedno od sredstava proliv nezakonitih postupaka služi takodje kulturi (i moči). Strogo
Jellinek, System der olfentlichen Rechle, sli-. 12 i dalje; Allgemeine Slaalslehre, str. 555.
uzevži, mere protiv protivpravnih postupaka i nisu baš sredstva za odbranu pravnih norama. Te mere se ne odredjuju samo sa jednog utilitarističkog gledišta, na žalost ni danas, čak ne ni u Pogledu njihove efikasnosti: utilitarizam se pokazuje netačnim
1	novom konkretnom pitanju.2 Propisi o odgovornosti počivaju sami na izvesnim idejama pravičnosti i vrede sami za sebe taman toliko isto koliko i one norme koje bi imale da se zaštite. U svakom slučaju, norme koje se štite i norme, kojima se vrši ta zaštita, primarne i sekundarne norme, kako bi rekao Kelsen, cine lice i naličje. Prve norme, primarne, služe kulturnim cilje-vima ili cilju moči samo zajedno sa drugim, sekundarnim. No, zatim, i to je važnije, zakoni se mogu poslužiti sa više sred-stava: ne samo sudskim aktom i ne samo čak upotrebom pri-nude, več i nizom preventivnih akata razne vrste. (Koliko, ima, na pr., raznih mera za suzbijanje kriminaliteta!). J, ako se baš desi da ima samo sudskih akata sa onim administrativnim aktima prinude, koji služe sudskom aktu, to bi imalo vrednosti, u najbolju ruku, samo i isključivo za d o t i č n o pozitivno Pravo, ali ne u opšte. Jer to je samo jedan moguč konkretan slučaj u životu, ali to nije nikako n užno. Prema tome se ova Podela ne mora poklapati nužno sa onom na osnovu drugog kritiriuma, koji bi se imao primiti sa čisto pravnog gledišta; ili prosto podela po ciljevima ne mora se poklapati sa Podelom na akte koji se nazivaju sudskim i druge koji se nazi-vaju administrativnim (bez obzira da li medju ovirn aktima i u 'stini, sa gledišta teorije, postoji principielna razlika).
Jellinekov pokušaj se može protumačiti kao pokušaj da se u smislu čisto pravne teleologije, jedne celishodnosti imamentne Pri samom organiziranju prava, napravi razlika izmedju administrativne i sudske funkcije. Jer, pošto on sudsku funkciju izdvaja po njenom pravnom cilju, to znači da je njegova polazna tačka ona celishodnost koja se tiče samog organiziranja prava, '{oja služi direktno samom pravu. Ali u istini i takva celishodnost je kao i svaka celishodnost sociološka po svojoj prirodi, j- tu se takodje vodi računa o socialnopsihološkim momentima; oni su ti koji odredjuju kakve sankcije valja upotrebiti za zaštitu prava, i, sem toga, i tu takodje, kao i inače, za postig-nuče jednog cilja nema samo jednog sredstva medju aktima več V|se. Ta čisto pravna celishodnost može imati interesa možda Sa gledišta tumačenja zakona. Prema ovoj celishodnosti pravo
bi imalo da se organizira tako da nigde pri iunkcionisanju nema kakvih protivrednosti, da nema sukoba, da nema praznina, da svaka stvar sleduje kada odista treba. Ali pravo to teško može u praksi da postigne. U nekim od tih momenata može se voditi možda računa o ovim ciljevima prava, i na taj način ih popu-njavati, na pr. praznine u njemu. No ova pravna celishod-nost nikako nema važnosti za podelil pravnih akata.
Tako možemo zaključiti da pravna akta služe socialnim i kulturam ciljevima	samo kao	j e d n a	celina	u kojoj se
jedan akt ne može	odvojiti od	drugog i	da se	sledstveno ne
mogu deliti po ciljevima. Cilj prema tome spada u jednu drugu oblast izučavanja, na ime sociološku. Sa tog gledišta se može govoriti o pravnim	aktima, najpre na	jedan,	da	tako kažemo, staticki način,	istražujuči	vrednost	ili cilj	ili	još tačnije
funkciju pravnih akata koja može biti najraznovrsnija, i to se može činiti sa raznih gledišta;1' i potom na dinamički način, t. j. ispitujuči kauzalnu vezu tih zakona sa drugim socialnim fakto-rima. Tako na pr. sa ekonomskog gledišta može se ispitivati kakve je zadatke uzela jedna država za sebe, kakve ekonomske zadatke vrši država u opšte, u koliko je n. pr., pravo uslov za ekonomski život; i, za tim, može se sa istog gledišta ispitivati kauzalna veza, u dimaničkom socialnom procesu, izmedju prava i ekonomskih faktora. Medjutim sa pravnog gledišta te su funkcije uvek samo pravne, t. j. samo i isključivo razna pravna akta (ustav, zakon, administrativni akt, i. t. d.). S vi su d a k 1 e pravni akti sa sociolokog gledišta samo razni socialni i kulturni zadaci, i s vi su s a pravnog samo pravni.'
3 U toni pogledu V. I)r. Ogris, Politične stranke, 1926 I. Poglavje, 3 i 5 G. Ogris je lačno slivatio funkcionalna vrednost socialnih pojmova, samo mu o toni cilju apsolutno n i je bilo potrebno biološko zaledje i teorija fikcija. — G. Ogris je dobro osetio da je i naše shvatanje takvo i da je naš pojam države funkcionalan, citira juri nas na st. 40.
4 Ovo gledište smo zast upali još 1920 u Problemu o pr a vda n ja države. Na st. 7 smo pisali: >1 kulturna funkcija ima osnova u pravu. I po ovome, po formi, sve su funkcije pravne. Ali po sadržini sve su on<3 kulturne«. Pravo je, u stvari, shvačeno kao forma društvenog života, sto se vidi iz rečenica: >Medju njima pravna čini funkciju stvaranja (za-konodavna) i primenjivauja (sudska i adminisrativna) i: >Pravna funkcija je osnova za sve druge državne funkcije« (st. 7 i 8). Uz to vidi kritiku Jellinek-ove podele funkcija na funkcije vlasti i socialne nap. 1. st. 8.
Tome dodajmo jošte, radi potpunosti, sledeče. Kao što se sa Praviiog gledišta ne može uzeti cilj kao kriterium za podelu pravnih akata, tako se sa sociološkog ne mogu uzeti za podelu jedne oblasti °d druge — u okviru celokupnog socialnog života ili jednog lije-govog dela kao kriterium pravna akta. Tako n. pr. nenioguče je socialnu politiku definisati kao oblast slobodne akcije državnih °i'gana, jer se isti socialan cilj, ista socialna vrednost može postiči Ha više načina u pravilom pogledu, pomoču različitih pravnih sredstava.
Ipalt uzevši sociološki kriterium, moguce je izdvojiti pravnu tunkciju od drugih kulturnih iii socialnih, razume se, samo jednu i drugu u jednom užem i relativnom smislu, kao što čem o to videti malo niže (t. 4).
3.
Prema tome, sa pravnog giedišta moramo tražiti jedan d r uk č i j i kriterium. Koji je to kriterium? Da bismo potpuno razumeli odgovor na to pitanje koji čemo dati i koji moramo dati, potrebno je da podjemo od samog početka, t. j. od onog zadatka ili posla koji mi pravncii obavljamo svaki dan, siste-oiatišuci ili primenjuči na konkretne slučajeve pozitivno pravo, zakone jedne zemlje.
Ono, što mi pravnici radiino, to nije ništa drugo nego prosto vlaganje s a d r ž i n e pravnih norama. To znači pak mi od-fedjujemo pravne situacije pojedinaca, bili oni državni °i'gani ili ne. One pak mogu biti dvojake da se neko mora Ponašati na jedan odredjen način ili da neko može ako hoče •—
11	tkane jedna u drugu, kako su u stvari, povezane tako da posle ledne situacije mora da nastupi niz situacija može i obrnuto, kao funkcionalni elementi u jednom objektivnom procesu, dati
11	njihovoj uzajamnoj zavisnosti pri razvijanju prava. Tako se lspituje n. pr. sta mora i šta može narodna skupština ili kralj, uvek, razume se, u jednom datom momentu.
Mi velimo pravne situacije, a ne prava i dužnosti iz razloga, Jer subjektivnog prava nema uvek kad neko može da se ponaša kako on hoče, pošto nekome može biti ostavljena takva sloboda 8de nije u pitanju njegov subjektivni interes sa eventualnom naknadom štete ili gde barem nije priznato pravo tužbe, kakva se daje za odbranu subjektivnog prava, gde dakle ne bi bilo subjektivnog prava u smislu pozitivnog prava. No mi imamo i tai razlog, što sa objektivnog ili filozofskog gledišta ima samo 8 i t u a c i j a i nikako subjektivnih prava u individualističkom
smislu: neograničenog iti suverenog raspoiaganja jednim do-brom u svom interesu. Valja imati na umu još i tu stvar da se sfere, javna i privatna, ne poklapaju sa sferama kad pojedinci m o r a j u i m o g u , jer oni mora j u ponekad i u privatno], kao što iirogu u javnoj.
Pri gornjem radu mi se pravnici možemo zadržati na i.-laganju sadržine pravnih norama jedne konkretne, zemlje, a možemo da idemo i preko toga, i kao što čemo pokazati, mi to i moramo. U ovom drugom slučaju možemo se zadržati na izlaganju pozitivnog prava, tražeči one što je zajedničko za više država, za jedmi ili više epolia. Tu ima bez sumnje jedna granica dokle se može ici, što zavisi ne samo od materijala, od zajedničkih elemenata pozitivnih prava koja se ispituju, več i od cilja šta se zajedničkog traži. Pri toj pri 1 ici se postavljaju pitanja vrlo delikatna dokle se jedan pojam prostire, koliki broj prava i koje epohe on obuhvata. (Tako n. pr. čini mi se da je Kelsenovo tvrdjenje preterano da se ne može povuči pfavria razlika izmedju monarhije i republike: jer za današnje pravo n. pr. takva razlika postoji i ima puno praktične vrednosti)."' Ovako ispitavanje pozitivnog prava u ovom drugom slučaju je orientisano utvrdjivanju tipova prava. Ali u ovom drugom slučaju mi možemo ici i dalje, i zadržati se samo na onome što čini s u š t i n u , bistvo prava, na onome bez čega se ne može zamisliti pravo u opšte, što čini pojam prava, ili, još tačni je, kao što čemo odmah videti, k a r a k t e r i s t i k u prava.
Svi ovi načini izučavanja sil vezani jedni za druge, i to tako, da se izučavanje jednog konkretnog pozitivnog prava nikako ne može izvesti bez izučavanja tipova i bez izučavanja p o j m a prava. Ako ja ne raspolažem jednim pojmom ko ji se odnosi na više prava, moje bi se izučavanje ograničilo samo na opisi-vanje mnogobrojnih činjenica u samom konkretnom pravu.
Kako bili mogao govoriti o monarhiji, parlamentarno} monarhiji, pravno j državi i. t. d. ako nemam jedan pogled i izvan tog konkretnog prava? Isto tako, ili možda još više, nemoguče je izučavati jedno pozitivno pravo, bilo konkretno ili tip, a da se prethodno ne stvori jedan aparat od osnovnih pojmova, jer oni su upravo p r e t p o s t a v k e za svako izučavanje. Pravni subjekt i objekt, — recimo da su to
® Kelsen, loc. cit. 44 i 45.
dva pojma medju drugima, ne ulazeči u pitanje koji su tu sve pojmovi i kako se nalaze i jesu li ova dva odista to — neoptiodni su očevidno pri izučavanju prava. Jedan od njih medputim mora biti p ravna situacija, koji m smo se mi poslužili. Bez toga nauka bi morala stalno da opisuje svaku stvar i da jednu istu bezbrojno puta ponavlja, t. j. bez toga nema sistematizacije i nauke, ali bez toga bi jednim delom bio otežan posao ne samo onoga koji pravo primenjuje na jedan konkretan slučaj (jer taj bi valjalo da stoji čak na jednoj nučnoj višini), več i zakono-davca i opšte praktičara.
Šta se dakle nas pravnika tiče, kad mi na jedan ovakav način izučivamo pravo? Nas se tiče organiziranje dru-štvenog života putem norama, način na koji je društveni život uredjen onim specialnim autoritetom kojim raspolaže pravo. Sadržina jednog pozitivnog prava, o kojoj je ovde bilo reči, ne može nista drugo značiti nego jedan konkreten način organiziranja. 1, kad se uzdignemo do samog pojma prava, nas 8e ne tiče socialna i kulturna vrednost njegova, več nas se tiče samo po sebi kao specialna vrsta organiziranja društvenog života. Prema torne zadatak, koji smo sebi ovde postavili (izvesti podelu državnih funkcija) zbog toga što su država i pravo identični, ne znači nista drugo nego izučavati prvo strokturu prava i drugo šta je to važno prema toj strukturi. Na ime, pri torne mi nložemo izučavati prvo sarmi f o r m u: to je jerarhija, koja može biti izvedena na različite načine, i drugo s a d r ž i n u, u koju spada sve ono što ne čini jerarhiju. Ali i pri toj sadržini mi čemo izučavati koji su to momenti, koji imaju vrednosti u procesu organiziranja, t. j. n okviru jerarhije, jer možda tu ima jedan nužan red stvari. Ono dakle što mi izačavamo to je sama pravna organizacija po sebi. Ne tiče nas se šta ona vredi ekonomski ili moralno, več kako je ona sastavljena ili izvedena bez obzira na njenu sadržinu (socialnu i knlturnu)."
4.
Sa pravnog gledišta je nemoguče odvojiti pravna od socialne ili kulturne funkcije. Ali to je moguče sa soeiološkog gledišta. Sociolog °dn. politični' može iniati višestrukog interesa da čini odvajanje Spravne - od kulturne funkcije da bi konstatovao uticaj prava na soci-alni život ili da bi utvrdio vrednost ciljeva, koja imaju vlasnici. U
" V. Problem o p r a v d a n j a d r ž, a v e , str. 29, 30, 50.
ovora smislu pravna funkcija se može izdvojiti sa više gledišta. Ona se može izdvojiti sa gledišta šta je bitno u pravu, i to se može dvo-jako shvatiti: prvo u smislu šta je to nužno što čini jednu političku organizaciju (na pr. tu spada oblik države) ili pak organizaciju v lasti (izdavanje akata vlasti na suprot poslovnim aktirna kojima država radi kao i pojedinac) i drugo, u smislu šta čini specifičnost pravnih pravila — to je pak, kao što je poznato, prinuda. Sem toga, ona se može izdvojiti sa gledišta prirode ciljeva koje vlasniei imaju, jer oni mogu imati jedan čisto politički cilj, koji bi obuhvatao i iz-nutra i s polj a sve što se tiče moči i sile, njihovog održfivanja i njihovog povečavanja, a mogu imati i drugi socialni cilj, kulturan u užem smislu reči. Slično tome. državni organi mogu samo regulisati odnošaje pojedinaca (dajuči odn. nalažuči i rasporedjujuči prava i dužnosti), a mogu vršiti sami oni, i to baš administrativni, izvesne socialne funkcije. Regulišuči pak odnošaje, oni mogu iči za jedniin ciljem pravde ili za jednim ciljem kulturnim i socialnim vodeči računa
0 celishodnosti; ta pravda pak može hiti individualistička ili soli-daristička. Oni, na ime, mogu da vode svoju akciju u opšte u jed-dnoni individualističkom smislu, ograničavajuči svoje zadatke samo nato, da brane gradjane od elementarnih napada, i ne ulazeči u socialne odnošaje i ne starajuči se o kulturnom napretku i social nom miru u opšte. Ovo se tiče na prvo m mestu reguli sanja odnošaja, jer odnošaji se moraju regulisati, i kad se stoji na indivi dualističkom stanovištu onako isto kao kad se stoji na solidari-stičkom, i pitanje je samo u tome u kom če smislu da budu reguli-sani. Ali. na drugom mestu, to se tiče i njenog pozitivnog rada preko njenih sopstvenih administrativnih organa, pošto če ona u individualističkom sistemu ogranjičiti svoje funkcije na jedan minimum.
Sva ova izdvajanja pravne funkcije imaju velikog značaja sa sociološkog gledišta. Tako se po prvoj podeli postavlja pitanje koji ljudi imaju najvišu vlast i kakav uticaj ima prinuda, odn. u kakvini se odnosima n;'.lazi pravo prema drugim socialnim silama; po drugoj podeli, pitanje o konkretnoj politici državnih organa (sila, kultura ili što drugo); po trečoj pitanje socialne i kulturne politike
1 to, na ime, da li može država takve zadatke da vrši preko administrativnih organa; i najzad. po poslednjoj, pitanje individualizma i solidarizma ili pitanje intervencionizma. Mi ne pretendujemo da smo iscrpli sve moguče kombinacije: nama je glavno da tu utvrdimo činjenicu da se takve podele u opšte mogu učiniti sa sociološkog gledišta i da tamo imaju jednu ogromnu vrednost.
5.
Kelsen je napisao jedan naročiti odeljak u svome najnovijem delu. koje pretstavJja njegov sistem nauke o državi7 o cilju države. trudeči se da odvoji gledište nauke o državi, u istini pak pravno
7	Allgemeine Staatslehre, § 8 Die Lehre vom Zweek des States.
gledište o toni pitanju. Njegove misli o torne su u kratko ovakve.
-	S a gledišta opšte teorije o državi, pravo je autarhičan sistem i ne može se pravdati ni pred čim. Svako pravdanje bi značilo zalaziti u oblast prirodnog prava. Pravo nema svog specialnog cilja več služi drugim ciljevima, i u toni smislu to je forma. Ne može se govoriti ni o kakvom pravno m cilju, jer sve se može zasnivati samo na pravu, t. j. kulturni cilj je pravni, i obrnuto pravni cilj, t. j. norme o naknadi štete i kazni su — i kulturne, jer služe za-štiti izvesiiili dobara (zdravlja, života, blagostanja i. t. d.). Ali isto tako ni moč. Moč se po njemu ne može uzeti kao moment sadržajne (materialne) klasifikacije državnih ciljeva, jer država je moč po svojoj prirodi, moč koja je pravo. >Za jedno pozitivističko gledište, koje pravo ne absolutira u prirodnom pravu, država je kralj Mida, kome, sve što dolivati, postaje pravo.«8 Najzad ni sloboda, jer sloboda je data samo u pravu. ----- Ako se hoče da ide do kraja, onda če se kon-statovati da je Kelsen tu pobrkao formalno (pravnodogmatično) sa materialnim (sociološkim) gledištem. Prvo, da je pravni sistem autarhičan i da se po torne ne može pravdati može se objasniti samo formalno, jer odista pravo je dovoljno samo sebi da funkcioniše i da se razvija. Nikako medjutim i sa materialnog sociološkog gledišta. Jer država sa tog gledišta može imati za cilje ve i slobodu i moč i kulturu. Pitanje je samo u torne da 11 tji ciljevi ne pretpostavljaju drugi, viši i fundamentalan: pitanje individualizma i univerzalizma, pitanje koje se sastoji u torne: č i j a sloboda, č i j a moč i č i j a kultura, i na koje se odgovara na individualistički ili univerzalistički način. I mi mislimo da oni odista pretpostavljaju jedno ili drugo gledište, kao i cilj o p s t a n k a društva kojim se operiše mnogo u sociologiji (i inače u životu). (Jer i tu se pita: čiji opstanak, kao i če ga opstanak. Za Ničea je indiferentno kvantitet, broj ljudi več samo kvalitet. Za Natčoveka valja, po njemu, sve žrtvovati). Drugo, formalno je isto tako tačno, ako se i kultura i moč i sloboda shvate nerazdvojno od prava, jer su zasnovane na pravu. Ali materialno sasvim su moguči ti razni ciljevi kako smo to pokazali napred. Usled ovoga se kod Kelsena osečaju izvesne kontradikcije. Te kontradikcije se sastoje u torne, što po njemu jedan put pravo nema nikakve specialne sadržine: što se smatra obično da se pravo može pravdati, to bi trebalo da dodje po njemu upravo etuda, što pravo ima specialan cilj, ali ono ga, po njegovom mišljenju nema. Drugi put pak sloboda i moč ili i sama kultura su sastavni delovi samog prava. Nije li to onda neka specialna sadr/ina prava? Njegova koncepcija bi bila logična, ako se razume tako, da bi po njoj s jedne strane bilo moguče da pravo meze primiti svaku sadržinu i da, s drage strane, ima jedna nužnost sadržine i nužnost funkcije koju pravo vrši. Ali to nije učinio sam Kelsen. nema sumnje iz razloga, što nije razlikovao formalno i materialno stanovište i. upravo, što je formalnom žrtvovan materialno, po svojoj
8	str. 44 istogdela.
tendenciji da sve pretvori u norimi koja ,je nešto različito nego društveni reali tet i koja se sasvim jasno izražava u njegovom gledištu da ima samo n o r m a t i v n o g pojma države. Ovo je verovatno jedan od glavnih razloga, što Kelsen, i ako je jasno uvideo u dva tri momenta, da socialan i kulturan cilj ne može poslužiti kao kri-terium za podelu funkcija, nije razvio sistematski ovo pitanje i nije istakao načelo da su sve funkcije s pravnog gledišta pravne i sve s kultumog kulturne. Kod Kelsena inače fali sistematsko razradji-vanje pravnih akata."
Duguit smatra da su sve funkcije pravne i da su to i kulturne. pošto i one služe društvenoj solidarnosti. Sociološki je odista važno, kako je Durkheim to pokazao. da sve akcije i vrednosti imaju fuukcionalnog značaja za društvenu solidarnost. No to nikako ne sprečava da se. sa materialnog gledišta, bez obzira na jedan takav sociološki efekt, sa gledišta kulturnih vrednosti, ne samo načini podela na vrste kulturnih funkcija (ekonomskih, moralnih i. dr.), več da se povuče jedna razlika izmedju pravičnosti u vezi sa odnosinta socialnih sila. solidarnosti u užem smislu, i drugih vrednosti (lepo, dobro, korisno i dr.), ili jedna još uža razlika izmedju normi koje znače pravičnost i normi koje se donose radi celishodnosti (u šireni smislu). Ali Duguit. orientisan u smislu pozitivističke sociologije, nije vršio ovakve razlike. Ipak to mu je baš pomoglo da je on mogao ne samo da izvede gornji zaključak da su sve funkcije pravne, več i da to pri meni u pravno j dogmatici, dajuči mu direktno oblik pravne dogmatike da su svi akti zasnovani na pravnim normama. Svodeči sve na solidarnost, on je sve sveo na pravo kao norme, pošto su ove samo izraz solidarnosti i tako je učiuio put i na ovom mestu, preko sociologije ka jednoj pravno-dogmatičnoj istini. Polazna tačka Duguit-eva je da pravo stoji iznad države i da jedini cilj vlasnika može biti prav o. Takvo odvajanje prava od države je nemoguče, ali je ono pomoglo Duguit-u da eman-
" V. u njegovoj Allgemeine Staatslelire. Na str. ‘230 tvrdi, da moderna podela na tri funkcije (zakonodavnu, administrativnu i sudsku) znači znatan nau£an napredak prema starijoj koja je delila po ciljevima (socialnim i kulturnim), ali ne dokazuje naročilo zašlo, več se samo zadovo-Ijava da kaže da ona pogadja stvarno odlučujuču razlikuj, razliku izmedju abstraktnog i konkretnog momenta. Na st. 235 ukazuje na sopslveni (»eigengsetzlich') proces u pravu medju aktima koji isključuje da se sudska funkcija shvati kao funkcija zaštite prava, a na str. 231 da se administrativna funkcija ne može shvatiti kao kulturna. O njegovom razlikovanju administrativne i sudske funkcije čemo govoriti docnije. Tu nije emancipodao dovoljno pravni kriterium za podelu državnih akala. — Karakteristično je da se kod njega pojam s lože nog akta sadrži indirektno u pojmu složenog organa. On je obratu* pažnju na organe, a ne na akte. To dolazi bez sumnje od njegove metode koja ga stalno vodi onom, što Je formalno. V st. 280—285 (§ 40, B).
cipuje pravo kao jedinu stvar koja je od interesa za pravnika. I Duguit je mogao još 1911"' da podelu državnih funkcija shvati kao podelu čisto pravilu »po dejstvu koje proizvode u pravnom svetu i da sprovodi stalno jednu čisto pravna metodu. Njegovo delo nastavio je njegov učenik Roger B o n n a r d , naročito u pogledu podele administrativne i sudske funkcije. Ali 1 posle njihovih radova ipak ostalo je da se i dalje još radi u toni smislu.11 — Dodajmo da je položaj Carre-a de Malberg specialan. i ako se dodiruje s rezulta-tima Duguit-a.
11.
Formalni momenti (ili forma) su oni momenti koji čine jerar-hiju medju aktima (da jedan bude viši a drugi niži). i to su organ i procedura. Samo organiziranje jerarhije može biti izvedeno po različitom redu akata (tako na pr. i najniži akt mo/.e biti
zasnovan direktno na najvišem; akti mogu biti koordinirani). Da istaknemo i ovde da nije nužno da svaki niži akt bude u sa-glasnosti sa svima prethodnim višini. — Jerarhija mora da počinje s jednim jednostrani m aktom, ali jednostrani akti mogu biti upotrebljeni u različitoj meri. Državni jednostrani akti se karakte-rišu. da se mogu odnositi na sve gradjane (dakle što su od opšteg interesa), ali jednostrani akti se mogu upotrebiti i u sferi privatnih interesa. Odbacuje se pri tome podela na akta »vlasti i poslovna-pošto se jednostranim aktima mogu regulisati i »poslovi? državni. Prinu da ne čini sadržinu i karakteristiki! najvišeg akta: ona je samo sociološkog interesa. — Pored ove jerarhije formalnih mo-'nenata ima jedna zasnovana na materialnim momentima, i koja u stvari znači jedan nužan red medju aktima prema njihovom smislu, njiliovoj nameni u organizaciji. — Pri kraju baca se pogled na Kelsenovo razlikovanje forme i sadržine. Zbog svog pojma norme Kelsen nije uspeo da izvede jednu čistil razliku.
Pošto smo utvrdili sta je fro, što ima interesa pri podeli pravnih akata sa pravnog gledišta, mi možemo pristupiti za-datku da utrdimo samu tu podelu, da izvršimo podelu akata.
U ovom odeljlui mi čemo izučavati formu t. j. ono što čini ^arakteristiku pravnog poretka.
1.
Ta suština ili karakteristika pravnog poretka sastoji se: prvo, u jerarhiji ili jerarhiskom redu pravnih akata (ustav, zakon, uredba, administrativni akt i dalje), i drugo, u prinudi
10 Trait<5 de droit constitutionel 1 1011, str. 41—43.
" Traitč de droit constitutionel I 1921, § 58, narofito str. 520 i dalje.
V. Zalim isto delo II 1923 §§ 23, 24, 28 i 29.
ili prinudnim materialnim sredstvima. Ovaj drugi moment se ističe u pojmu prava, u stvari uvek je neophodan i prvi. Ako se ističe samo drugi, to je samo zato, što se hoče da istakne samo ono što je karakteristično za pravo prema drugim normama i što je on, sa jednog praktičnog gledišta, od važnosti pre svega za pravnika, koji je dužan da udje i u unutrašnju strukturu prava, ili, drugim rečima, što se taj element ukazuje potpuno kad čovek udje u samo pravo. No ti momenti koji vrše neko odvajanje spolašnje i unutrašnje Strane prava su samo, čisto praktični, i kao takvi stvar su neke vrste ekonimi-sanja mišljenja i postaju stvar navike — medjutim bez prava da pretenduju da daju potpunu definiciju. U ovom slučaju nas se tiče unutrašnja struktura prava, prema tome jerarhija, pošto nam je cilj da utvrdimo pravna akta u državi, njihovu vrednost ili položaj u procesu organiziranja. Ali mi cemo ispitati, po tom, i to da li prinuda ima izvesnog uticaja na vrednost i položaj pravnih akata.
U jerarhiji ima nečega što je apsoltuno nužno. Jerarhija može biti sastavljena od više stupnjeva, kao n. pr. danas (ustav, zakon i. t. d.). Ali za nju.su dovoljna samo dva: ta dva su, dakle, neophodna. Ovo pitanje (šta je apsolutno nužno u pravu) valja razlikovati od pitanja šta je bilo stalno u pravu kakvo poznajemo u istoriji čovečanstva. Pravo se riije izgradjivalo prema logičkim koncepcijama i kombinacijama več praktičnim potrebama odn. prema socialnim prilikama. Na taj način je moguče da se krajnja logička mogučnost nigde i ne ostvari u životu. Od ovog, drugog, pitanja pak valja razlikovati pitanje o važnosti državnih funkcija (koje su funkcije bitne). Jer moguče je da jedna funkcija, koja je bila stalna, postane spo-redna po svojoj važnosti: taj slučaj če ipak biti redak, pošto ono što je stalno ima i velike vrednosti. Ali moguče je da jedna funkcija koja je sasvim novog datuma postane od prvoklasne važnosti (kao na pr. danas izvesne vrste kulturnih funkcija). --Ovo (poslednje) pitanje, kao i prethodno od interesa su sa sociološkog gledišta. Prvo pitanje o krajnjoj logičkoj moguč-n os ti stupnjeva može takodje imati izvesnog sociološkog interesa, naročito sa gledišta kompliciranosti socialnog i političkog života. Ali ono ima interesa pre svega za pravnika koji na taj način može bolje da zapazi unutrašnju strukturu pravne orga-
nizacije, izoliranjem svih drugih metoda, slično kako je to u političkoj ekonomiji učinio Von Thiinen zamišljajuči izoliranu državu. Tim putem se takodje utvrdjuje šta je m o g u č e sve u pravu, jer suprotno onome što je nužno je šta je moguče. Ovo pak mnogo pomaže pri izučavanju prava, pri sistematisanju materijala koji ono pruži.
No i tu je od interesa pre svega sama jerarhija po sebi, njena struktura bez obzira na broj elemenata i kompliciranost. I to je ono, što se naziva formom prava nasuprot s a d r -ž i n i ili tačnije, to je ono što treba da se tako nazove.
Tu formu če dakle činiti pravni akti koji če sledo-vati jedan posle drugog. Na osnovu višeg donosiče se niži koji če uvek biti izvršen j e (akcija) višeg, manje ili više Slobodan prema višem. Ovi pravni akti, kao i elementi kojima su uslovljeni, sadržače	se u pravu ali	samo na	taj	način ili	u
tom smislu da se niži	sadrži u višem.	No kako	bilo da	bilo	i
ovi momenti, formalni,	nisu van sadržine prava.	U	tome	se ne
smemo varati i praviti	konfuzije.
Pitanje je sad, pitanje od f u n d a m e n t a 1 n o g značaja u pravu, koji elementi sačinjavaju tu formu, taj jerar-hiski red pravnih akata, šta je to što čini da je jedan akt viši i drugi niži.
Vrednost ovili akata kao viših ne dolazi od njihove sadržine u makakvom smislu reči, več od čisto formalnih momenata, i to na ime, od organa koji donese akta ili od procedure (s formom). Kad se izvrši analiza do kraja, uzimajuči u obzir organe i procedure, to su u glavnom momenti od kojih zavisi jerarhija ili vrednost akata kao viših i nižih, na prvom mestu kvaliteti i položaj lica koja donose akta. Jedno dato društvo, koje sači-njava državu, ima interesa da mu izvesni ljudi na pr. donose zakone. U stvari iza toga valja videti rezultat odnosa socialnih sila ko če uspeti da drži vlast, t. j. da donosi državna akta. U pravu mi možemo samo da konstatujemo koja su ta lica. Danas su to, kao što se zna, lica birana od naroda, i sociologiji ostaje da objasni otkud to da narod bira sebi pretstavnike. Drugi moment je način na koji če da učestvuju dotična lica (na pr. u kojoj meri ima da se vodi diskusija), jer je to od velikog praktičnog interesa (kao na pr. da se jedna važna stvar ozbiljno diskutuje, kao što je od isto takvog interesa za njihov uticaj i, 'Posredno, za biračko pravo da narodni predstavnici imaju do-
voljno mogučnosti da kažn svoje mišljenje). I treči moment je hoče li da jedan ustav bude elastičan ili ne: u toni pogledu je naročito važan broj lica potreban za donošenje odluka. Najglavniji moment čine lica, i to je savršeno objašnjivo, jer cela stvar je do autoriteta jednog lica. Medjutim stvar je prakse da odredi tu granicu, i a priori se ne može odrediti šta bi bilo potrebno: sve je to uslovljeno socialnim prilikama i javnim mnenjem. Jasno je, na pr., da ima dovoljno razlike — izmedju narodnih pretstavnika (poslanika) i sudija, i kad bi sudije bile birane od naroda, pošto če one biti nezavisne i nepokretne u svom položaju, što ih dovoljno diferencira od narodnih pretstavnika. Ali šta je u onom slučaju, ko ji nalazimo u francuskom pravu, kad se dva tela, kompetentna za obično zakonodavstvo, pretvaraju u jedan ustavotvorni organ, kad se spoje u jedno telo? U praksi se (na ime u Francuskoj) to smatra za ustav, i s pravom, jer tu ima u najmanju ruku razlika u pogledu procedure, ako se več ne primi da ta dva tela daju jedno novo telo. Izgleda da bi se kao krajnji slučaj moglo zamisliti da se lica od kojih se traže iste kvalifikacije — na osnovu istog izbornog zakona — biraju naročito za donošenje ustava, makar se njihova kompetencija inače prostirala i na obično zakonodavstvo.
2.
Da istaknemo sada neke momente u jerarhiji akata. (1) U njoj je glavno da je niži akt stavljen izpod višeg, medjutim nikako nije nužno da jedan bude stavljen neposredno samo ispod prvog višeg. Jedna uredba se može zasnivati direktno i na samom ustavu. To je stvar odredaba dotičnog ustava. Što se tiče interpretacije ustava tu se može javiti delikatno pitanje kad ustav nije precizno odredio ni načelo jerarhije zadovoljavajuči se na pr. time da odredi da sudovi moraju primenjivati samo ono što je u saglasnosti sa zakonom, ne govoreči o tome da li su dužni da primenjuju i uredbe, kad one nisu u saglasnosti sa zakonima, niti načelo podele vlasti zadovoljavajuči se da odrede na jedan suviše opšti način da ima tri organa zakonodavni, upravni i sudski.
Šta više moguče je da jedan najniži akt bude zasnovan na najvišem, kao što je na pr. parvo pojedinaca na slobodu ove ili one vrste. Poznata je več stvar da ustavna prava, ako su
ustavom dovoljno precizirana, važe direktno na osnovu ustava. Medjutim moguče je u izvanrednim slučajeviina da su najniži akti zasnovani direktno na najvišim, i ako bi inače bilo potrebno da se prethodno donese jedan viši akt. Takav je slučaj kad se država nalazi u toku formiranja, pa još nije bilo moguče doneti specialne zakone (ili čak nije jošte izvedena organizacija zakonodavnog organa) — onda na pr. što se tiče ustavnih prava sloboda valja uzeti da su data, pre no što su doneti potrebni zakoni koji če ih konkretizirati ili organizirati — samo u granicama povučenim u cilju zadovoljavanja elementarnih društvenih potreba, koje uvek postoje, makar pravo bilo dato »neograničeno . Ovakvo rešenje uzimamo, jer svako drugo bi izlagalo pojedince zloupotrebama administrativnih vlasti i time bi bili u stvari privremeno učinjeni nizi organi zakonodavcima. To je u ostalom u duhu demokratije i moglo bi se smatrati da-nas kao pretpostavka.
Medjutim jerarhija nikako ne isključuje koordinaciju akata t. j. da stoje na istom stupnju i da su potčinjeni istom višem aktu. Jerarhija koju nalazimo u državi nikako nije jednostavna, da u njoj ima samo akata koji sleduju jedan za drugim. To je jedno komplicirano organiziranje, u kome ima jerarhije, bez obzira kako je ona bliže izvedena. Koordinani mogu biti administrativni i sudski u svojoj potpunosti i, normalno, oni su to največim delom. Ti akti se ne razlikuju po svojoj jerarhijskoj vrednosti, več po jednoj drugoj stvari koja je lakodje vrlo važna i u praktičnom pogledu.
(2)	U jerarhiji nije nikako nužno da svaki nizi organ bude u saglasnosti sa s v i m a prethodnim višini aktima, da jedan administrativni ili sudski akt vredi, ako vredi i zakon na osnovu koga se donosi, t. j. ako je zakon ustavan. — U francuskoj realističnoj teoriji, kao i u normativnoj Kelsenovoj teoriji istaknuto je več načelo da svaki niži organ pri pri-men ji vanju ima prava da ocenjuje zakonitost višeg, ako ustav ništa o tome ne odredjuje. Polazi se, na ime, od pretpo-stavke da svaki niži akt izvire iz višeg, da vredi u koliko je u saglasnosti sa višim, i zaključuje se da svaki akt ima da bude u saglasnoti sa svima prethodnim višim, jer ako jedan akt u jerarhiji ne odgovara prethodnom, on nema izvora u višem i ne vredi. Time se upravo potvrdjuje smisao s v a k o g akta za sebe, smisao pravnog akta u o p š t e, i na kraju
krajeva jedna savršeno prosta činjenica da svaki akt ima da vazi. Jedan če pak akt važiti, ako mu drugi, koji mu sleduju, ne protivureče. Na taj način če najviši akt važiti, ako mu svi redom nizi do najnižeg ne protivreče. To bi bilo potvrdjivanje zakonitosti i istovremeno racionalnosti i doslednosti u prav u.12 Medjutim ovo, ina koliko tačno izgledalo, nije u istini tačno. Prvo, sasvim je moguče da se pravo zadovolji samo time, što če svaki niži akt da potčini višem, bez obzira da li se dotični viši faktički potčinio svome višem. Pojam prava nikako ne zahteva nešto više od toga i tak-vih prava je u mnogome bilo. Drugo, nesumjivo je da svaki niži akt ima da bude u saglasnosti s višim, i pod tom pretpostavkom ima da se vrši tumačenje, ali nikako nije nužno da postoji
i	sudska sankcija, što ima vrlo velikog praktičnog značaja. Kad je reč o interpretaciji samog ustava kad on čuti o ovoj stvari, mi takodje ne vidimo tu nužnost. Kad je reč o povratno! sili zakona, mi možemo uzeti kao interpretativno pravilo za jednog sudiju (i za jedan niži organ u opšte) da zakon nema povratne sile — jer, kao što čemo to objasniti, pravilo je da je nema i samo po izuzetku je ima. Ali u ovom slučaju nemarno nikakvog pravila i nikakvog izuzetka da bi sudija mo-gao da se orientiše: državna organizacija se može podjednako na dva različita načina organizirati. Sa svim je dakle moguče da sudija interpretira čutanje zakonodavca i na način da on nema prava da ispituje ustavnost zakona (zakonitost akta koji on ima da primenjuje). — Što se gornja ideja javila istovremeno u dvema tako važnim školama, čini nam se, može se objasniti što je ideja zakonitosti kao i racionalnosti (i doslednosti) vrlo jako razvijena u modemom svetu. (Na žalost više idealno a manje stvarno, slično hriščanskoj ideji). I pitanje je, da li ne bi mogli sbvatati pravni poredak pod tom pretpostavkom tako da se u slučaju čutanja ustava zakoni tumače samo na gornji način, t. j. u saglasnosti sa javnim mnenjem.
Ovo rešenje važi za sve stupnjeve. Kao što se postavlja pitanje u pogledu zakona prema ustavu, isto tako se postavlja na pr. u pogledu odnosa upravne vlasti prema zakonima i iinutra, u jednoj administrativno] grani u pogledu odnosa ministra prema potčinjenim. Tu se, na ime, pod uticajem ideje
V. naš Planalk Kad se ima uzeti da s ud ceni o d 11. ne ceni ustavnost zakona (Heogradski Arhiv, januar 1925).
apsolutiznui (apsolutističke monarhije i policiske države) o ne-zavisnosti, jednakopravnosti i čak nadredjenosti administracije prema zakonodavcu u vezi s idejom suverenosti, ponikloj, istoriski, na istom tlu, i s druge strane pod uticajem činjenice da je administracija »vitalna« funkcija gde su politički interesi angažovani i gde je permanentnost neophodna — administracija se proglašavala da je slobodna od zakona, da administrativni akt ima svoj »sopstveni« izvor, da tu nema odgovornosti, da nema kontrole sudske nad jednim brojem akata, i drugo jos. Sve to, u pravnoj državi gde je zakon stavljen iznad sviju i svakoga, nema opravdanja. Ideja suverenosti se preživljuje i svodi se, u koliko se zastupa u nauči, na jednu naučnu kon-stukciju suverene državne ličnosti. Jedini ozbiljni osnov to bi bio u »vitalnosti« administracije, u koliko to znači da je po-nekad jedan konkretan akt, jedna a k c i j a važnija za državu nego očuvati zakon, n o r m u. Ali ne razvijajuči taj problem ovde, reči cemo samo da se može govoriti jedino o koliziji no-rama, ali da medju normama koje se nalaze u koliziji nikako se ne može uzeti opstanak i da se i nezakonito, sa gledišta unapred utvrdjenih norama, može po naknadnom odobrenju pozvanog, najvišeg organa da pretvori u zakonito;11' i da je najzad, pošto sc pravo drži na odnosima socialnih sila, moguče da postane pravo i mimo prethodne utvrdjene norme, jer i one same su jedan aproksimativno odgovarajuči izraz društvenog života.11 Administrativni organi, dakle, imaju da se drže zakona, kao i svaki organ višeg akta.
Što se tiče odnosa ministra i nižih organa, kad on izdaje nezakonite naredbe, tu se nikako ne može a p r 1 o r i zauzeti kilo stanovište jerarhije, t. j. bezuslovne pokornosti, bilo zakonitosti, t. j. bezuslovne nepokornosti: podjednako su moguča obadva rešen ja.lr’ Ali i tu, kao i napred, može se govoriti danas
o	pretpostavci zakonitosti.
Iz toga, pak, što je sud u modemom pravu stavljen u naj-•nanju ruku ispod zakona ne dobija se u pogledu ovih stvari
13 V. našu Odgovornost države po principu jerinakosli tereta, 1924 str. 159—164. Da ova ideja ima puno smisla i za praksu, da se razvija na pr. u Francuskoj v: Souverainete et parlementarisme par Georges Renard (La cite moderne, 1925) str. 116.
14 V. našu raspravu: Da li država može Siniti protivpravne radnje? (Zbornik. Ljubljana 1924), str. 6.
nista. Ako je sud ovlaščen da poštuje jednu uredbu ili jedan konkretan akt administrativne vlasti ili pojedinaca, ne znači da je na to ovlaščen i jedan drugi organ. Sve zavisi od toga kako je regulisao zakonodavac, odn. ustavotvorac. I, kao što bi u slučaju kad zakon ne bi kazao nista u pogledu položaja suda u jerarhiji, mogla biti diskusija kakav je taj položaj — tako isto i u gornjim slučajevima. Apriori ne izlazi da sud mora biti ispod zakona: kao što može biti ispod ustava, isto tako može biti ispod uredbe (da ne idemo još dalje). Kako je to moguče, da potsetimo samo na to, da su sam Montesquieu, a docnije ljudi iz doba Francuske revolucije, mada revolucionari, shva-tali načelo podele vlasti tako, da sud samo može po svojoj prirodi da rešava sporove medju pojedincima, ali ne medju pojedincima i državnom administracijom. Danas smo srečom otišli tako daleko da najautoritativniji pisci smatraju da je u vprirodi t sudske funkcije da sudovi ocenjuju i ustavnost zakona, mada, s druge strane, moramo priznati da ideja o sudu kao organu koji rešava isključivo sporove medju pojedincima jošte živi i u samoj nauči i skreče sa pravog puta u shvatanju načela podele vlasti i važnih problema vezanih za njega.
(3) Za vrednost jednog akta nikako nije bitno na osnovu koga akta (u jerarhiji) je donet, več koji ga je organ doneo. Uredba če ostati niži akt od zakona onda, kad je ona doneta direktno na osnovu ustava. Isto tako n. pr. u pogledu skupštinskog poslovnika. Ako ga donosi samo skupština, onda on ne može imati formalnu pravnu vrednost koju ima zakon (akt koji je doneo zakonodavac), pošto je autoritet same skupštine manji od autoriteta zakonodavca. Istoriski se može objasniti otkuda takvo ovlaščenje parlamenta kako god bilo, ali dogmatski sa gledišta danšnjeg pozitivnog prava, ne može se izvršiti izjed-načenje takvog akta sa zakonom, bez obzira što skupština ima to ovlaščenje direktno na osnovu ustava. U nauči se pokušavalo, naročite u pogledu akata vlade, da da važnost ovom poslednjem momentu kakvu on u stvari nema.
(4) Pitanje o delegaciji vlasti skinuto je s dnevnog reda u praksi i zakonodavstvo i sudska praksa su se ustalili, dopušta-juči zakonodavcu da daje specialna ovlaščenja za konkretne,
15	Organ može biti dužan da izvrši nezakonitu naredbu, pa da je ipak to jedan nezakonit akt; pojam nezakonitosti je relativan. Vidi Odgovornost države, str. 164, nap. U istoin smislu Kelsen, loc. cit. str. 294.
odredjene slučajeve (materije) tla donosi uredbe, ili, negde, tolerirajuči prisvajanje ta k ve vlasti, u oba slučaja čak i u pogledu tzv. ustavnih materija. Ipalc ono ima živog interesa sa teoretskog gledišta, osobito danas kad ima da se preradi kritično ceo naučni aparat polazeči od pojma prava.
Čisto logički uzevši, nema nikakve nemogučnosti za jedan Pravni sistem u kome če se funkcije prenositi s jednog organa na drugi. (Tu je od interesa utvrditi da pojedine! sami ne bi mogli vršiti i funkciju primarnog donošenja normi, jer onda ne bi bilo u opšte norme več jednog anarhističkog stanja.) Ali takav jedan sistem pretpostavlja sistem u kome, pored krajnje nestabilnosti, ima 'izvesnih [lica u čijem se interesu isključivo vrše te funkcije i kojima ona raspolažu kao svojim Pravom. 1, praktično uzevši, reč je tu o političkim funkcijama i političkim organi ina. U demokrati ji, od kad je narod uzeo vlast H svoje ruke, sve dokle je bila živa ideja o suverenosti naroda kao o pravu, moči i vlasti, dotle je bila živa i ideja o delegaciji vlasti u njenoj potpunosti, što če reči da je parlament mogao prenositi na vladu i formalnu vrednost akata. Ali od kako je prodrla ideja o funkciji, o kompetenciji, i dužnosti koja je doprla u admininistraciju i u to j formi da organi imaju da rade i pri aktima diskrecione vlasti samo u opštem interesu (ili interesu funkcije), kao i istovremeno svest o potrebi stabilizacije odnosa i permanentnosti funkcija, usled porasta državnih funkcija i strukture modernog života — tu više u načelu nema mesta za ideju delegacije vlasti. Sada organ mora, on sam, da vrši zakonodavnu funkciju pa bio on i parlament; ako je, Po izuzetku, moguče da vlada vrši funkciju na mesto parlamenta, ona če je vršiti sa onim autoritetom ko jim ona inače ras-polaže, tako da če uredba, na koju se tu misli, imati for-malnu silu uredbe, a ne zakona. Ovaj izuzetak se medjutim edista i čini. Imajuči u vidu praktične potrebe, da ne kažemo koristi, a smatrajuči da rad parlamenta počiva na poveren ju 1 po svom odnosu prema biračima i po svom poslu ko ji je Politički , a ne stručan — uzelo se da ustav valja tako himačiti da parlament radi u stvari svoj posao, donosi zakon, ako ovlasti vladu da ona reguliše jednu materiju uredbom koja če imati formalnu silu jedne obične uredbe. Samo to ovlaščenje može da se odnosi na jedan konkretan slučaj, na jednu kon-kretu materiju, i ne može biti ne samo generalno (ne može se
odnositi na celu funkciju), več ni neodredjeno. To bi bilo samo premeštanje funkcija, ali ne i delegacija vlasti.lfi U torne se otišlo još i dotle, da se i materije tzv. ustavne regulišu uredbom (ma da su po ustavu imale biti zakonom). Ali to je stvar drugog reda, jer tu može biti u pitanju transformacija ustava. Gornjem razlogu, koji je uticao na priznanje delegacije u gornjem smislu, po našem mišljenju valja dodati jedan koji teoretski može imati barem isto toliku vrednost. Taj razlog se sastoji u tome, što nema nikakve odredbe u kojim granicama ili u kom obimu če se regulisati jedna materija zakonom. Tu ima čitav niz mogučnosti čije krajnje granice pretstavljaju jedna p o t p u n a vezanost (koju je samo u stvari idealna) i jedna potpuna sloboda koju pretstavlja slučaj kad se zakonom samo ovlaščuje vlada da donese uredbu. Ovaj poslednji znači graničn i slučaj kad se zakonom reguliše i ne reguliše, odn. kad se reguliše istovremeno zakonom i uredbom.
3.
U jerarhiju pravnu spadaju sva akta u zazvijanju prava, pa i akta pojedinaca. Ali pitanje šta je bitno u toj jerarhiji, u čemu se razlikuju akta državnih organa od akata privatnih lica.
Nema sumnje, to su jednostrana akta. U krajnjem idealnom slučaju u državi mora biti samo jednog takvog akta (ustava), jer bez toga nema prava. Pitanje je samo u ko joj če meri biti to izvedeno po kvalitetu (t. j. u koliko stopnjeva i koje predmete če obuhvatiti) i po kvantitetu (t. j. po broju). To zavisi od mere u kojoj če se jedno društvo organizirati, od slobode koja če se dati pojedincima i broja poslova koje država uzima na sebe. U jednoj sindikalističkoj državi jednostrana akta če biti, i po stupnjevima svedena na jedan minimum, jer če mnogobrojne funkcije preuzeti na sebe socialne grupe. Tu če biti mera organiziranja od strane države svedena na minimum. U jednoni liberalističkom sistemu pak administracija če jedva imati kakva posla, dokle če u jednom intervencionističkom imati mnogobrojne. To su samo primeri iz kojih se može nazreti kako organizacija u pogledu jednostranih akata može biti veoma raznolika.
10	V. naš elanak 0 uredbama po našem ustavu (Beogradski Arhiv, 1924). — V. lamo i literatura. Dodaj: Ouguit, loc. cit. IV, str. 772.
Prvi jednostrani akt če biti akt od opšte vrednosti, što če rtči da če se on odnositi na sve gradjane jedne države. Mi vidimo još i drugih jednostranih akata koji se takodje odnose na s ve gradjane, direktno ili indirektno, u ovoj ili onoj meri. Ali °pšti interes, t. j. ono što če se tičati svili gradjana, nikako ne Biora biti izražen u jednostranim aktima. Savršeno je moguče da on bude zadovoljen n. pr. u obliku ugovora. Da se zamisliti kao krajnji idealni slučaj da, pošto je stvoren osnovni zakon, v'lasnici postave ljude koji če putem ugovora zadovoljavati °pšte interese. Ali i danas, ostavljajuči na stranu jedan takav fiktivan slučaj, država uvek ne upotrebljuje samo jednostrana akta. Opšti interes, kome služe organi i jednostrana akta, ko-jiina raspolažu i koja su u obrnutom odnosu sa slobodom gradjana, nikako se ne poklapaju. Država če pri zadovoljavanju svojih potreba moči u izvesnim momentima da preduzme jednostrana akta samo po pristanku pojedinaca. Tu je s jedne strane °d interesa da se odredi prostiranje akata tzv. akata-uslova 1 s druge javnopravnih ili bolje administrativnih ugovora Prema jednostranim aktima (naročito s obzirom na to, da su hi stranke nejednake, jer pitanje je otkuda ta nejednakost u ugovoru i kakva je to nejednakost). Država čak mora i ne samo može da zadovoljava opšte interese i na način u osnovi isti kao privatnopravni sa tom razlikom samo, što če voditi računa o specialnim potrebama, strukturi i socialnoj vrednosti države, ako ne i potpuno na istovetan način. Iz toga, što je u Pitanju opšti interes, nikako još ne izlazi da se mora upotrebiti jednostrani akt. U drugom pravcu, mi možemo konstatovati da 8e jednostranim aktima može jedna materija samo r e g u 1 i-sati i to, bilo na jedan opšti način, ili, tačnije normom, bilo jednim konkretnim aktom. 1 onda sve ono, što je regulisano, u koliko je regulisano i za to što je regulisano, spada u okvir opšteg interesa, i ljudi, čije su akcije regulisane, bez obzira da li se kreču u javnoj ili privatnoj sferi, vrše državne funkcije, t.- j. oni su državni organi. Ali ona to može i na ta) način, što če sama vodit^izvesne poslove, izvesne ustanove, izvesna preduzeca neposredno preko svojih administrativnih organa. No ona može da ima interesa za privatne poslove, Ustanove ili preduzeca — koja vode privatna lica na svoj rizik 1 za svoj račun, čisto materialan ili. idealan. Država če u tom slučaju pomagati preduzeca novčano, voditi nadzora nad radom.
postavljati čak činovnike dotičnih ustanova i cin iti drugo što. Život nikako ne razdvaja opšti od posebnog interesa nekim ne-probrojnim zidovima: oni su utkani jedan u drugi više ili manje tako, da ima čitava skala mogučnosti na koji način če država intervenisati jednostranim aktima, počevši od regulisanja normama pa do na pr. novčanog pomaganja. Ima inače ustanova gde je država angažovana tako reči kao pretstavnik publike, (kao na pr. kod javnih puteva). Glavno je da sva jednostrana akta takve vrste kriju jedan opšti interes n ovoj ili onoj meri. 17
To, što če država voditi poslove koje mogu da vode i pojedinci, nikako još ne znači da su to neki akti različiti u >bistvu« (sa pravnog gledišta) od ostalih jednostranih akata. Uzima se, na ime, u nauči i danas još, pod impresijom ideje vlasti, da država ono, što čini njenu vlast, »bistvo njene vlasti, vrši u obliku akata u kojima se izražava njena viša suverena volja — drugo medjutim ona vrši u obliku akata koji to više
17 Ovde je učinjen pokušaj rta se razvije pojam javne službe (service puhlic) ili javne funkcije na jedan kritičan način, u odnosu prema jedno-stranim aktima. Service puhlic fini osnovni pojam realističke fran-cusike škole, ali izgleda nam da joj je ostalo da sistematski ispita ovu vezu s aktima. Vidi Duguit, loc. cit. TI, 1923, § 8. Kod Duguit-a se naturila još tu jedna sociološka ili etička ideja o dužnosti organa da vrše javne funkcije; takva dužnost pa k postoji u koliko je predvidjena pozitivnim pravom izrično ili prečutno. Tina državnih funkcija gde organi nemaju dužnosti. Vidi Kelsen, loc. cit. 1925, str. 271; pre pojave njegovog dela mi smo u (stom smislu pisali u Mjesečniku (početak 1924), o odnosu narodnih pretstavnika prema biračitna, i u Prava i dužnosti gradjana 1925, str. 34.
—	Jeze je naglasio moment da ima jedan specialan procededu Service public Principes 1914, str. 242—247. Karaktristično je zabeležiti, ne razvijajuči ov<le njegovu ideju. da on smatra da nije dovoljno da je u pitanju opšti interes, pa da bi jedan ugovor bio admininistrativm: za to je potreban specialan procede, različit od privatno-pravnog i to naime da su stranke nejednake. (Les contrats administratifs, Kevue du droit public No 2, 1925.) U istoni smislu smo pisali u Odgovornosti države, 1924 (upravo još i ranije, 1923 u Arhivu), str. 175 Nap. 1. — Roger Honnard ima vrlo lepili opservacijn kako država svoje javne funkcije, u odnosu preun pojedinčima (Notioris generales sur les attributions et le function^ de I' Etat et sur les services publics. Revue du droit puhlic, No 1, 1925). Iz toga bi moglo- da se zaključi da je opšti interes relativan po stupnju i ispoljava se u raznim oblicima. Sam Kelsen je u smislu relativnosti interesa vrlo dobro to opazio, ne razvijajuči naročito: Opšti interes je po njemu »llaao jedno postepeno očvrščavajuči jezgro čije se granice nikako ne mogu povuči oštro od ostale mase. (loc. cit. st. 275.)
nikako nisu, več je tu država ravna sa svima drugim pojedin-cima. Ali nije nipošto tačno da država vrši samo ono, sto je bistvo njene vlasti u obliku višili akata, odn. jednostranih akata (»zapovesti ) — jer šta bi drugo, praktično, mogla biti ta akta? Ona može da vrši pomoču jednostranih akata, i ona vrši i mora mnogo puta po pozitivnom pravu i druge funkcije koje su »bistvo« vlasti, i baš u odnosu na pojedince, (jer ona ih tako vrši inače u okviru same administracije), kao što s druge Strane, ono što čini njeno /bistvo« može da reguliše i dvo-stranim i čak privatnopravnim aktima. ‘H Iz bistva prava proizlazi samo jedna nužnost, i ta je da u državi vrhovna norma mora biti jednostrana: sve drugo ne mora, mada se praktično ide i preko toga (iz praktičnih razloga) u jednoj ogromnoj meri. Otuda bi gornja podela mogla imati samo taj smisao, da se akta državna, ko Jima ona zapoveda, tretiraju na jedan savršeno drugi način od akata kad ona ne zapo-veda. To če reči da su akta vlasti kao izraz više, suverene volje i sama ona suverena i da država ne može za njih da odgo-vara — jedno tumačenje koje je savršeno u suprotnosti sa ide-jom zakonitosti, t. j. sa jerarhijom akata na osnovu koje je Uvek moguča odgovornost za jedan akt, dokle god je moguče po njegovoj prirodi utvrditi njegovu nezakonitost. (I tako na pr. za sudski, u koliko je moguča njegova, revizija). — Sa pravnog gledišta dakle ima interesa samo podela na jednostrane i dvo-strane akte ili na akte za koje važe propisi javnog prava i akte za koje važe propisi civilnog prava.111
Nema sumnje da če ova akta imati da donose naročilo zato odred jena lica, ali ona ne moraju biti činovnici niti u opšle ttioraju dolaziti na položaj naimenovanjem ili izborom več i ugovorom u pravom smislu te reči. Karakter jednog akta kao akta, koji služi opštem interesu nikako ne dolazi od karaktera organa, več naprotiv od akta dolazi karakter jednog organa. Ni-
'* Duguit naglašava u polemici s Berthel6my-em da je relativna stvar šla če sve riniti funkcije vlasti i da je na pr. policija nekad bila u privatnim rukama (toc. cit. II, str. 208.
111 Ovo pitanje Duguit raspravlja naročito u vezi s pojmom državne ličnosti (toc. rit. II § 26. V. Roger Bonnard, Preris elementaire de droit puhlic, 1925, str. 5. On misli da je interes ove podele s jedne strane da se na akta vlasti ne mogu primeniti pro])isi |)rivatnog prava, več samo na poslovna akta. — Zastupnik gornje podele je fošte i danas prof. H. Berthe-temy u niegovom Drcit administratif, 1921, str. 42, 44, 40.
kako pak to ne izključuje da ima situacija gde je dat istovre-meno posebni interes sa kolektivnim, t. j. da ima mešovitih situacija i da lica nose mešoviti karakter.211
Tako stoji stvar što se tiče opšteg interesa prema jedno-stranim aktima. Na sličan način stoji takodje što se tiče privatnog interesa. Kao što se u oblasti javnog interesa upotreb-ljuju i dvostrana akta u pravom smislu reči, t. j. akta koja obve-zuju bez obzira na pristanak pojedinaca, isto tako i u privatnoj. Kad otac naredjuje svome sinu ili majstor svome šegrtu — onda oni izdaju jednostrana akta koja obavezuju prema današnjem po-zitivnom pravu. Neka se to shvati kao stvar, o kojoj se moče diskutovati: reči če se da su to akta izvan pravne sfere. Ali sasvim se da zamisliti da se upotrebljuju takva akta i u odu>-sima punopravnih gradjana i to odnosima nesumnjivo pravnim; sve zavisi u koliko če pozitivno pravo dati vlasti jednim licima i slobode drugim. U istoriji je lako nači primere za to; ali pravnici ih nalaze i danas u modemom pravu. Onde, gde se do juče videli ugovori, sad se vide statuti, prava jednostrana aKta i to baš opšta pravila.21
4.
Pošto je drugi element prava prinuda, pitanje je da li ona neče biti vezana za najviši akt u državi, prvi akt u njenom životu, čineči njegovu neophodnu zadržinu? Mi time postavljamo
20 Kelsen (loc. cit. § 39' E, str. 275) smatra kao državu u materialnom smislu — jer u formalnom spadaju i privatna lica, pošto primenjuju pravo
—	kao »državni aparat« sve ono što organi rade. Ali pitanje je, šta su to organi. Ako se karakterišu po svom specialnom položaju, onda se tu ne može nači nikakva druga karakteristika nego u jednostranim aktima, što če reči u aktima opšteg interesa u gornjem smislu, teto što smo to pokazali. To je pak znak. da su organi pozvani da rade za opšti interes. Ako se pak ne karakterišu time, onda se moraju karakterisati onim što rade, dakle opštim interesom.
Duguit je umeo da i u ovom pravcu skine sa zakona oreol apsolui-nosti. Zakon u užem smislu (akt koji izdaju zakonodavci) ni u kom slučaju ne obuhvata in ne reguliše sam celokupan život. Pored njega ima i drugih akata koji su takodje zakoni, zatoni drugog reda koji se kreču u grani-cama zakona prvog reda, i mada ih ne donose više državni organi. Tako u jednom statutu jednog društva on vidi »pravi zakon grupe koja se obra-zovala, zakon koji če se primenjivati ne samo na članove, ne samo na organe, več čak i na treča lica, koia če stupiti u vezu s njim« (loc. cit. 1, str. 296, § 35 Prulatite des declarations). Tako isto na pr. u jednoj kolek-
pitanje da li prinuda kao neophodni element u pravu, nema uticaja na samu jerarhiju, lzgleda, na ime, stvar ovako. Pošto je nemoguč pravni poredak bez prinude, to če prvi akt odn. prvi najviši ustavotvorni organ raspolagati takodje i samom prinudom. Ako ta j akt ne bi njom raspolagao, kako bi bilo mo-guče da neki drugi akt njom raspolaže? Ili, stvar izgleda ovako: pošto se udara temelj državne i pravne organizacije prvim, naj-višim aktom, onda se tim aktom odredjuje istovremeno i upotreba same prinude. Prinuda, dakle, po tome bi imala, buduči ne-ophodna u pravu, da se veže za najviši akt, i svede na njega. Ali takvo rezonovanje je pogrešno. Nema sumnje da je prvi akt mogao biti donet kad je jedna grupa ljudi, ceo jedan narod ili samo neke uže grupe u njemu, sposobna da svoju vol ju i »voju ideologiji!, izraženu u prvom pravilom aktu, ustavu, osi-gura i pomoču prinude. Ali to ima interesa samo sa sociološkog gledišta, sa onog gledišta sa koga mi vidimo samo odnose »ocialnih sila, iz kojih se radja jedan autoritet koji če izvesti državno organiziranje i gospodariti materialnim prinudnim sredstvima. Sa pravnog gledišta od interesa je samo to š t a se odredilo prvim aktom i u opšte kako je regulisana prinuda u državnoj organizaciji u pogledu kompetencije i uslova. Ako *u ti ljudi rešili direktno i pitanje o upotrebi prinude, to ne daje nikako pravnu karakteristiku njihovom aktu 1 to če biti »amo sadržima toga akta i nista više. Ti ljudi medjutim mogu i ne regulisati ovo pitanje — u tom slučaju ta j akt ipak pruža m o-g ličnosti da drugi ljudi, drugi organi, koji stoje niže jerar-
tivnoj konvenciji rada on vidi »jedno pravilo opšte i stalno, prema kome biti od sada regulisani odnosi ugovorni koji se pojave izmedju poslo-davaca i radnifca< (str. 306, § 36 L’union). Ovim načinom je Duguit eman-cipovao normu od zakonodavca, u principu na isti način na koji je to učinio Kelsen, kome je pojam delegacije, sto če reči ostavljanje slobode nižini organima, vrlo dobro poslužilo u ovom cilju. No razlika je prvo u tome, žto je Duguit, kao i u uvek, ograničio ovu materiju na socialne grupe tako, da udruženja mogu imati i st vara ti. sVoje statute, svoje zakone — doki« je K'elsen proširio taj pojam i na individualnu slobodu; i, zatim, što Duguit misli na norme kao opšta pravila, dokle Kelsen i na konkretna. U istini, pojam zakona se mora ograničiti samo na one s Inča je ve kad su formirana pravna pravila, kako je to učinio Duguit. To se pak može desiti na dva razna načina: ili če udruženja donositi sama statute, ili če se u njima »tvoriti običajno pravo. Sama konkretna akta učinjena u granicania slobode. nevezana nikakvim principima nikako još ne stvaraju normu, ali takva sloboda nesumnjivo daje mogučnosti da se stvore pravna pravila.
hiški, rese to pitan je; ali to znaei samo da je taj akt j e r a r -hiški viši, i nista drugo. Sama ta mogučnost kod njih nema značenje jedne pravne slobode, kao što je slučaj kod nižih organa. Jer, dokle drugi organi, stavljeni ispod norme, imaju tu slobodu na osnovu jedne norme, to se ne može reči za prve: sloboda koji oni imaju je irelevantna sa p r a v n o g g led ista. Ali ne velimo za pravo, ne velimo da su li organi i z v a n p r a v a , ne velimo da primula nema interesa za pravo — sve to ima interesa za pravo i spada u pravo jer čini b i t a n element njegov. Ali stvar je u torne, što pravo ne obuhvata prav 11 a metoda u p o t p u n o s t i. Prvi moment u pravu je, apstrahujuči od odnosa ustav nog i medjunarodnog prava, na granici socialnog života i prava. Na toni mestu socialni život se transformira u pravo: ipak taj moment je prvi moment prava, i u toni smislu je pravni. Ali on ni je pravni u smislu pravne dogmatike: jer ove se tiče pravo kad je več formirano, kad več ima norme, i tiče ga se samo sadržina norme. Ako ti ljudi raspolažu materialnom šilom — u stvari oni raspolažu jednom socialnom šilom koja je kompliciranija nego sama materialna i koja se h ve k ne mora poklapati sa materialnom — ako oni, raspolažuči njom, imaju i da je raspo-rede u državnoj organizaciji, to ima vrednosti samo sa sociolo-škog gledišta, ali sa pravnog to nema nikakve vrednosti. Prvi akt je sa tog gledišta samo n a j v i š i j e r a r s k i akt sa kojim drugi niži moraju biti u saglasnoati, bez obzira je li 011 sam regulisao pitanje prinude ili ga ostavio nižem aktu.-2
Ali, ako prinuda ne čini nikakav element 11 samoj jerarhiji i ne karakteriše ni jedan stupanj jerarhije, pitanje je da li ona ne uslovljava da ima u opšte jerarhije 11 pravu. Prinuda pret-postavlja, odista, jednu organizaciji!, u kojoj če se vlast vršiti nad jednim licem od spol ja," od strane drugih lica i, normalno,
22 U torne je jedna tačka, gde se Kelsen, shvatajuči norinu kan idealitet, prinudjen da se posluži hipotezama. U stvari celo je pitanje, ne u torne da se objasni prelaz od fakticiteta u idealitet (normativitet) več od jedne vrste taktičnog stanja kod nije bilo prava, u drugo kad ima prava; s druge Strane pak da se razgranife metodi. — Tačno misli g. S. Jovanovič, (O državi, 1922, str. 230) da je s prvom vlašču poslala prva norma, ali pitanje je tu još i o razgraničenju metoda. Sem toga nije odlil Suj uče da li če ta vlast sebe smatrati za pravnu. več da li je ona objektivno to (da li je to vlast koja ima autoriteta da organizira na prinudan način jedno društvo). Možda je g. Jovanovič tako i- mislio. —
ovo če se de siti u jednoj organizaciji, u kojoj norme postaju na jedan objektivan način, i ne po pristanku svake individue koja čini sastavni deo pravnog poretka. Ali sa svim se da zamisliti da one postanu na ovaj poslednji način, t. j. putem ugovora. No i u torn slučaju te norme su heterenonme, onako isto kao i u prvom. Ugovor pretpostavlja jednu uzajamnu zavisnost, jedmi ideju o njegovoj socialnoj obveznosti, jednu n o r m u — što su francuska pozitivističlca sociološka škola, počevši od Dur-keini-a, i Duguit, u njenom smislu, u ustavno m pravu, kao i, s druge strane K^lsen, toliko puta ponovili i naglasili. To pak znači da volje koje sklapaju ugovor njsu nezavisne u apso-lutnom smislu več samo u relativnom, što če reči da je volja samo jedan u s 1 o v za obveznost na osnovu jedne prethodne norme, i uvek ograničena više ili manje, čak i kao uslov; u opštem interesu i da je pravi uzrok n o r m a ili društvo odn. država. Mi možemo zamisliti jednu jerarhiju ili tačnije hete-renomnost bez prinude, ali ne možemo7prinudu bez hetere-Romnosti. No tu prinudu valja shvatiti ne samo kao relativnu po njenom intenzitetu u poredjenju sa ostalim normama ili ostalim društvenim organizacijama (kap inače po njenoj moči utica ja na ljude), več i u torne smislu, da je apsolutno pejjiogvčo sve norme ustavnog prava podvesti pod jednu orgapiziranu "Sankciju. Baš najvažnije i najviše norme drže se na odnosima socialnih sila i, što je važni je, pravo se u opšte, makar bilo i potpupo podvedepo pod organjztjciju, drži na odnosima socMidm'1 sila i ispunjava se u koliko je u saglasnosti sa njima. S obzirom na ovu stvar, koja je važna za pravnu prirodu medjunarodnog prava, u koliko je reč o sankciji, na osnovu gornje konstatacije da prinucla uvek pretpostavlja 'jerarhiju, za pravnika je glavna stvar j e r a r h i j a ili h e t e r e n o m n o s t. I tako če se, na pr., pitanje osnova medjunarodnog prava imati da pojmi samo u smislu jeli ono hetereijomno. Države dakle ne bi smele bili autonomne u jednom apsolutnom smislu, suverene: oiula jiema medjunarodnog prava. Njena autonomnost, njena sloboda treba da ima osnova u jednoj pravnoj normi. No ako bi se takva jedna norma litela da izvuče iz apsolutno nezavisnih, s u v e-fenih volja, to bi bio jedan circulus vitiosus, iz koga se ne bi moglo izači. Zbog toga se mora uzeti da su te volje relativno nezavisne, da su njihove >suverenosti< u istini samo kompe-tencije. To pak ni je moguče na drugi, način nego da se uzme
ioo
za polaznu tačku uzajamna zavinost ovakvih volja. »Suverenosti« država su, na ime, jedan fakt. Države su odista suverene, dokle god su same. Ali, čim stupe u odnose one postaju članovi jedne zajednice, i u toj zajednici dobijaju priznanje svoje suverenosti koja je u svojoj suštini samo relativna i ne može biti drukcija, t. j. ona postaje kompetencija. Prema tome, problem Kelsenov, onaj problem koji je on najkritičnije postavio, resa v a se na osnovi Duguit-eve sociološke koncepcije uzajamne zavis-nosti i rešenja Verdross-ovog 28 lcoje je vrlo blisko Duguit-evom i koje pretpostavlja ovakvu uzajamnu zavisnost država. — Ovaj slučaj nam pokazuje da pravo ne mora da niče samo iz moči (autoriteta) jedne grupe ljudi, več iz uzajamne zavisnosti Slobodnik članova.
5.
Razlika izmedju forme i sad rži 11 e kakvu smo mi po-vukli, i zgleda 'nam nije dobila preciznog izražaja kod oiioga pisca, Čiji je glavni interes bio upravljen na tu stranu, i u čijoj skoti je stopnjevitost prava, t. j. jerarhija jako podvučena — Kelsen.24
Kod nas je prinuda uračunata u sadržinu. Medjutim u pogledu prinude Kelsen je dospeo u jednu vrlo tešku situaciju. Za njega je pre svega formalno samo ono, što cini bitni element u pojmu prava sve što čini karakteristiki! pojma prava. Pošto takvu karakteristik u čini prinuda, to je savršeno razumljvo što je ona morala dobiti karakter formalni. No, kako rpak postoji razlika izmedju jet-arhije i prinude, u stvari, kako smo to pokazali, kao izmedju forme i sadržine, to se Kelsen osetio prinudjenim da napravi razlik u izmedju dva pojma prava: dinamičkog koji obuhvata jerarhiju i sta-tičkog koji obuhvata prinudu. Taj njegov statički pojam prava imao bi da znači da se ispituje samo to š t a ima da se učini u jednoj datoj situaciji, ne ispitujuči us love (koji su uvek dinamički, sle-
2a Duguit, loc. cit. I, 1921, $ 62; Verdross, Eintiedt des reehtlichen Weltbildes, 1923. (Vidi prikaze prof. Pitamica u Slovenskom Pravniku i E. Spektorskog u Arhivu, u god. 1923).
24 Za tu ideju ima zasluge na prvom mestu A. Merkel. Prof. Pitamic se u svojim raspravama više puta zadržavao na toj ideji. Ali u tom smislu je naročito karakteristična njegova rasprava: Državno in meddržavno pravo pod vidikom enotnega sistema (Zbornik znanstvenih 'razprav II, 1923), jer se tu vidi koliko je za normativna školu važna forma t. j. stupojavi sami po sebi. Ideja stupnjevitosti medjutim nije svuda još sistematski prime-njfena. Nezavisno od normativne teorije mi smo osetili vrednost stupnjeva u .pravu u pogledu subjektivnog prava. (Vidi: Odgovornost države po principu jednakosti t ere ta. str. 183, Prava i dužnosti gradjana. 1925, str. 21—22).
dujuči jedan za drugim). Ali to je savršeno nemoguče, pošto ispiti-vanje sadržine dužnosti i prava uvek obuhvata i uslove pod kojima važe dotične dužnosti i prava. U pravu nema dinamičkog i statičkog, jer sve je jedilo i drugo istovremeno. Sadržina pravnog poretka ili pravnih akata, koju ispituje pravna dogmatika, uvek je dinamična: svaka dužnost i pravo dešava se u jednom odredjenom momentu i u odredjenoj situaciji. Razlike može biti samo s jedno* Strane izmedju opšteg pravila i konkretnog slučaja, što je nešto savršeno drugo i. s druge strane, izmedju forme i sadržine u gornjem smislu. Kelsen je tu zapao još u jednu teškoču. Pošto je za njega pravo Norma, t. j. idealitet (treba), to je i protivpravnost morao objasniti kao Pravo (a ne kao Nepravo — Unrecht). Medju-tim očevidno postoji ralzlika izmedju prava i neprava, kao što postoji izmedju na pr. p r a v a slobode kretanja i o d u z i m a n j a ovoga prava u slučaju protipravnog akta, i Kelsenu nije ostalo nista drugo nego da protivpravnost prizna kao takvu sa materialnopravnog gledišta. Na taj način je prinuda s jedne strane ušla u formalni pojam, s druge, pošto je vezana za protivpravnost. ona je jedan mate-rialno-pravni moment! Medjutim cela stvar se sastoji 11 tome — ne razvijajuči ovde to naročito — što pravni poredak kao jerarhiski daje niogučnosti da i viši budu protivpravni i da je samo poslednji akt. pošto iznad sebe nema nikakvog drugog, uvek samo pravan, da je dakle počet n a tačka, i u tom smislu celina prava je uvek pravna i da nikad ne sadrži Nepravo=Unrecht.
U drugim slučajevima, kad je reč o kakvim drugim elementima, koji ne čine neizostavnu sadržinu pravnih propisa. tu se mogla napraviti razlika izmedju formalnih i materialnih akata u na--pred odredjenom našem smislu. No. kako je njegov pojam prava normativni, to je Kelsen bio prinudjen da ove materialne momente, jer oni pretpostavljaju dinamičnost (ili fakticitet) prava, pojmi kao nešto savršeno drugo, savršeno različito. 1 tako se kod njega dešava da on meša jedan n a u č a n sa materi a 1 11 i m pojmom zakona. N. pr. što se tiče pojma subjekta. Subjekt je po njemu sistem norama. medjutim po njemu ima jošte neki drugi pojam subjekta.2r’ Ovaj drugi bi imao biti materialan nasuprot prvom kao formalnom. J on može biti. prema prvome, samo pojam odgovornosti jedne odredjene vrste. t. j. on može prosto značiti odgovornost ili uračunavanje kako to vrši zakonodavac odredjujuči uslove za to. Pojam države po njemu može biti takodje formalan i materialan. Ali u krajnjoj liniji, bez razvijanja dokaza pokazuje se da ima samo formalnog pojma, jer država je uvek isto, uvek suverena; odn. pokazuje se da ima samo materialnog pojma, ako se suverenost pripisuje samo medjunarodnom pravnom poretku. Sem toga, pod uticajem svoga >statičkog-/ pojma prava, Kelsen-u se dešava da 011 povlači razliku izmedju formalne administracije i materialne, ko j a mu je jedina prava administracija — na osnovu razlike
5" loo. cit. st. 64.
norama prinude kao sekundarnih i norania primarnih.*" To odista može da posluži da se povuče razlika izmedju admini-strativnog i sudskog akta u materialnom smislu, pošto je priinida vezana neposredno za protivpravnost akata, jer to čini, kao što čenio videti,-7 obrtmi tačku u tom pitanju. Ali s druge strane može lak o i mati sociološke vrednosti: valja sanio nasuprot aktima, kojima se primenjuje prinuda (kazna, civilna iii krivična) i izvršuje, staviti akta kojima država obavlja kulturne i socialne poslove (kao na pr. podizanje škola). Bez malo tako je odista i učiiiio sam Kelsen tako da njegova podela potseča donekle na stariju francusku podelil administrativnih akata na akta vlasti i akta poslovila. To dola/.i otuda, što prinuda koliko je obrtna tačka po vezi s protivpravntišdtl za podelu akata, toliko je obrtna tačka za problem funkcija država sa sociološkog gledišta.
6.
Pored ove jerarhije, zasnovane na formalnim momentima, prave hierarhije, ima i jedan red akata po njihovoj sadržini. Mi čemo istači neke bitne mbniente, ne pretendujuci da so tu sv i. U naliči se od uvek diskutujfe pitanje da li zakon ima povratne sile. U moderno doba zaslužuje naročitu pažnju pokušaj prof. Jeze-a.LS Po njegovem mišljenju pravilo je pravne logike ili pravne tehnike da nemaju. To bi medjutim bilo opravdano, ako je to nužno prema pojmu prava. U istini mi ne vidimo tu nuž-nosti: stabilnost odnosa nesumjivo to zahteva, ali nije u pitanju samo ona. Pored stabilnosti važna je i evolucija prava, (.ledna ideja pravičnosti može kategorično zahtevati da se sve staro ruši). Otuda, ako ustav čuti, valja uzeti da zakoni mogu imati povratne sile. Ali, ako jedan konkretan zakon čuti da li on ima povratne silte, onda bi jedan sudija imao da smatra aa on ftfema, jer nn volju zakonodavca ima da tumači kako se ona po pravilu ispoljava ili šta po pravilu znači. (Po pravilu za-
2,1 lOc. Kit. 51—54.
27 V. st.
Loc. cit. str. 88. >Nije moguče pravno utfunuti za prostost, dejstva koja je proizveo jedan pravilan pravni akt... Nenioguce je tvrditi da nije bilo jedho pttvrede prouzrOkovane udarcem možda uperenim na jednu individuu; još više nenioguce je tvrditi da se nije dogodilo jedno pravno dejstvo koje je prttizveo pravni akt.< Nama izgleda da (ive stvari liikftlcio nisu iste: kad su se materialna akta dogodila, time je svršeno sve; ali mognče je ukidati pravna dejstva koja su socialna (moralna, ekonomska), iako, nema suninje, na jedan relativan način. —
koni nemaju povratne sile.)1"' Jeze je u stvari uneo jednu poli-tičku kleju i, po našem mišljenju, njegova pravna tehnika u .»pšte počiva na izveš ni m pretpostavkama socialnopolitičkim. Ali, ako se ne može tvrditi da zakon ne može imati povratne sile, može se tvrditi da se jednim zakonom ne može poništiti jedan konkretan individualan akt zasnovan na jednom opštem propisu. Država se na pr. ne može osloboditi svojih obaveza iz jednog ugovora, koji je zaključila. To dolazi otuda, što jedan opšti akt važi to jest da se pirimenjuje na individualne situacije, sve dokle ne bude ukinut drugim opštim aktom. Jedan opšti akt važi ili ne važi. Ako važi, on se ne more ništiti; ako ne važi, ne važi u opšte. To sleduje iz njegovog smisla.1" — Što se tiče odnosa specialnih zakona, odn. izuzetaka prema jednom opštem zakonu odn. pravilu, nema logičke nužnosti da novi opšti ukida stari specialni. 11 Tu odlučuju praktični momenti ili tradicija. Ali delikatno je pitanje o torne da li jedan opšti zakon vezuje jedan drugi docniji zakon koji reguliše jednu drugu materiju. Docnijim zakonom se nesumjivo može menjati raniji, ali moglo bi se govoriti o tome da to treba da se čini na jedan direktan način, t. j. da se menja na isto tako opšti način putem opšteg propisa. To bi zahtevala sigurnost ili čak, ako se hoče, neka vrsta pravnog poštenja koje zahteva da sve što se donese ima da se postu je dok se kao takvo ne ukine. Mi mislimo na slučaj iz našeg pozitivnog prava, na odnos finanei-skog zakona prema zakonu o državnem računovodstvu:	da	li
prvi zakon može nepoštovati odredbe poslednjeg dokle one ne budu direktno ukinute.32 Što se tiče, inače, trajnosti akata za opšte propise važi da se oni uvek mogu menjati, ali diskusija može biti o konkretnim, i to administrativnim, o čijoj trajnosti
U gornjem smislu smo izrazili naše gledište u Pravnim razpravama, 1020, st. 81 u Odgovornosti države, st. 214 mi smo Izdvojili moment kad se menja jedna institucija. — V. u našoj literaturi naročito: Ž. Peric, Princi)) steč enih prava i ekspro-priacija d obara (Društveni Život, sv. 2).
5(1 Jeze, loc. ‘cit. st. 109.
31 To je gledište koje je prof. Pitamic u duhu normativne škole, prvi zaslupao u svojoj raspravi: Ustava in zakon (Slovenski Pravnik, juni 1022).
** Vidi S. Jovanovič, Ustavno Pravo, 1024, st. 266:	1 ako finansijski
zakon ima istu snagu kao i zakon o državnom računovodstvu, on je ipak, na neki način, stajao j)od njime, kao što propisi o jednoj odredjenoj bu-džetskog god in i treba da stoje pod opštim propisima o budžetu.«
obično zakoni čute. (Jer trajnost sudskih akata je regulisana izrično, i ona je u ostalom nesumjivo po njihovoj funkciji nužna). Po našem mišljenju moguce je smatrati da su administrativna akta data pod uslovom da koriste državi i da se, ako se pokažu štetna, povuku. Smatramo, na ime, da polazna tačka u pravu ima da bude univerzalističko gledište, po kome su subjektivna prava data u meri u kojoj su korisna po celinu.'13 Interesantno je pitanje kad ustav čuti o svojoj reviziji, pitanje je, je li on promenljiv. Sasvim bi se lako moglo uzeti da je takav, ali teškoča je u tome ko bi bio za to kompetentan. Iz tog razloga bi imalo da se uzme da je tu slučaj praznine, i to jedne apsolutne praznine, za koju se ne zna u čiju kompetenciju (ko-jega organa) spada, tako da, praktično, pitanje ima da se reši f a k t i č k i.34
U svima ovim slucajevima glavna je stvar smisao (ili namena) koju ima akt, determinisan time da u pravu mora biti izvesnog reda (izvesne pravilnosti i sigurnosti) i čak izvesnog poverenja i poštenja, ili determinisan socialnom vrednosti akta (koja se, po našem mišljenju, objašnjava univerzalističkim gledištem).
III.
Kao i podela akata u formalnom pogledu, tako i podela u ma-terialnom. poka/,uje nam s jedne strane čisto teoretski interes, s druge praktičan. Teoretski je interes izdvojiti norme kao opšta pravila, jer bez toga nema klasifikacije (kao što je kod podele u formalnom pogledu od bitnog metodološkog interesa po v uči granicu odakle počinje jerarhija sa gledišta pravne dogmatike). Praktičan je interes odvojiti norme, koje če biti normalno opšta pravila, i u jednom pravcu uvek opšta, od konkretnih akata. ostavljujuči na stranu da socialni ciljevi imaju sekundantu ulogu za podelil kom-petencija organa. .Ter, prvo, u modernoj državi je u interesu zakonitosti bilo potrebno odvajati donošenje norama od konkretnih akata
33 Mi smo u više mahu imali prilike da potvrdjujenio ovo gledište, da ga objasnimo, branimo, i da ga primenimo. Ali eemo naskoro dati jedno sistematsko izlaganje o tome.
34 Kelsen i na roči to A. Merki stoje na gledištu da je, u smislu svoga shvatanja o normi, da je ustav sam po sebi nepromenljiv. Praktično če medjutim i njihovo gledište voditi istom rezultati’, jer faktički uslavi se menj'aju i, u ovom slučaju, bilo da se stvar shvali na njihov način ili naš, na način nepredvidjen normama u opšte. V. Kelsen, Problem der Souve-riinitat, 1918, st. 49—50 Merki, Die neue Lehre von d. Rechtskraft, 1922.
u smislu načela podele vlasti ko je je dobilo izraža ja direktno ih indirektno, u večoj ili manjoj meri; i, drugo, pošto je u modernoj državi prokiamovano načelo jednakosti gradjana pred zakonom, ne če biti moguče, da se prave izuzeci u pogledu ličnosti u jednom apso-lutnom smislu, pošto če svi u istim situacijama imati ista prava: to če pak reči da neče biti individualnih (singularnih) no-rama u pogledu ličnosti, osim u koliko je sam ustavotvorac učinio izuzetak. Pravna akta, opšta ili konkretna, mogu imati isti pravni režita, što če zavisiti od formalnih momenata, ali materialna razlika može imati sa svoje strane uticaja na režim akata. To važi baš za sudski akt. Ovaj akt. kao akt korekcije protivpravnih akata svih ntogučih vrsta (sudskim aktom bi se mogli poništavati i zakoni u celini), kao akt kontrole dobija karakter nepromenijivosti, največe moguče u pravu. S obzirom na ovaj svoj karakter, a u smislu načela podele vlasti, ovaj akt je dobio naročiti pravni režim u formalnom pogledu. Ali. i kad ne bi imao takav režim, on bi mogao zadržati svoj karakter nepromenljivosti, i to bi bilo dovoljno da ga u materi-alnom pogledu naročito odvoji od zakonodavnog akta ili norme i administrativnog akta ili konkretnog. Od sviju kvaliteta ovog akta, iznetih u ovom odeljku o njemu, da istaknemo dva. (1). Sudski akt koji se naziva aktom »konstatacije zakonske istiiie , normalno sa-drži pored konstatacije u pravom smislu te reči i odluku, ali ne mora. (2). Sudski akt može obuhvatiti zakonitost u pogledu intenziteta u večoj ili manjoj meri. pri čemu je od naročite važnosti da li ispitavanje zavisi od volje stranaka ili ne. — U pregledu literature
o	sudskom aktu vrši se diskusija sa teorijama koje poriču da ima sudskog akta ili sudske funkcije kao specialne pored administrativne; ističe se zasluga Duguit-a, .Teze-a, Bonnard-a, Kelsen-a i dokazuje se da je pogrešna teorija koja poriče da ima sudskog akta u materialnom smislu.
1.
1. Podela akata u formalnom smislu koju smo izvrišli teo-retskog je interesa, pošto nam otkriva struktura prava. Ali taj teoretski interes poklapa se sa jednim velikim praktičnim interesom. Na prvi pogled se vidi koliko je praktično važna jerar-hija, da upravo od nje nema nista važnije. Na čemu se drže formalni momenti (zbog čega je jedan akt viši od drugoga), kako je izvedena jerarhija — to je očevidno od fundamentalne praktične važnosti. Kao što je poznato pak, jedan od glavnih nzroka za primenu ili neprimenu sudske sankcije je jerarhiski položaj akata tako da se formalna vrednost akata ogleda još i u torne da li če biti podvrgnuti sudskoj kontroli. Ova stvar je naročito naglašavana u nauči. Inače sa svim je razumljivo da je svakome u praksi potrebno, bio on državni organ ili
privatno lice, bio on zakonodavac ili interpretator, da razlikuje akta u njihovoj jerarhiji, da bi se upravljao u jednoj konkretno,] situaciji. U praksi je potrebno šta više da je čovek načisto sa samim pojmom prava. Zakonodavcu je to potrebno da bi pred-video sve posledice jedne odluke ili sva moguča tumačenja, naročito jer, kao što je rečeno napred, zakonodavac ima da se potrudi da sagradi jedan potpun sistem ko ji če biti kadar da funkcioniše; interpretatoru, da bi na pr. znao u nejasnim slu-čajevima, osobito kad zakonodavac čuti, da li je moguče jedno rešenje (je li moguča na pr. delegacija vlasti, da li če popunjavati praznine, da li če primenjivati običajno pravo itd.), kao što u ostalom treba da zna šta su to moralne norme, reli-giske, ekonomske itd. Koliko je to važno, pokazuje kako je pogrešno shvatanje prava i to, na ime, suverenosti, sputavalo ostvarivanje ideje pravne države. U tom pogledu da spomenemo samo toliko, da se dugo verovalo da ne može biti odgovornosti države za njena akta >vlasti . U mesto da se podje od toga da te odgovornosti može da bude dokle nad jednim aktom ima jedan viši akt, koji se može povrediti i da se celo pitanje postavi na jednu praktičnu osnovu -— reklo se da je država kao vlast suverena i da prema torne ne može da odgovara ili da čini delikte.
Medjutim kod podele akata u formalnom pogledu ima jedan moment koji je iskljucivo teoretskog interesa, i to je na ime: utvrditi od kog momenta je jerarhija od interesa sa gledišta pravne dogmatike. S tom rezervom bismo mogli reči da u klasifikaciji akata u formalnom pogledu imamo jedan interes čisto teoretski i jedan praktičan (koji je istovremno i teoretski, dakle teoretski zasnovan na izvesnim razlikama praktične vrednosti).
Razlika izmedju ova dva momenta može da se konstatuje još jasniie kod podele akata u materialnom pogledu. Radi klasifikacije pravnog materiala odn. pravnih situacija, potrebno je uvesti izvesne momente koji sami po sebi nemaju nikakve praktične vrednosti, tako na pr. izdvojiti opšta pravila, protiv-stavljajuči ih njihovoj primeni (konkretnim aktima).
Medjutim to, što četno birati i ovde momente od važnosti za proces organiziranja nije samo klasifikatorskog, teoretskog značaja. Kao što su formalni momenti od primarne praktične vrednosti, isto tako su i materialni momenti. S jedne strane u izvesnim granicama oni se nužno pojavijuju u pravnoj orga-
nizaciji, s druge oni igrajo jednu b i t n u ulogu, čim se ispune izvesni uslovi. Načelo podele vlasti dobija takvu veliku prak-tičnu važnost u modernoj pravno] državi, kao i načelo jednakosti gradjana, na osnovu suprotnosti norme i individualnih a k a t a. ! u opšte, pozitivno pravo če pri odredjivanju kompetencije na prvom mestu da vodi računa o toj razlici, čim &u zato stvoreni uslovi, socialni ili pravni. Na taj način vrednost izvesrtih pozitivno - pravnih propisa dolazi direktno od oviti materialnih momenta i u tome je njihova funkcionalna vrednost. U krajnjem slučaju dovoljno je, ako je funkcionalna vrednost tih akata samo u tome, što če se akt sa svojim speci-jalnim karakteristikama, nužno pojaviti u državnoj jerarhiji. Ova funkcionalna vrednost pravnih akata, nužna ili ne, odredjuje nihov režim. Radi potpunosti tome valja dodati da ihia i jedna pravnopolitička važnost, kao na pr. za sigurnost gradjana i zakonitosti važno je to kako če se regulisati pravni odnosi.35
Ali, i ako je podela akata, koju če izvršiti nauka, prema funkcionalno] vrednosti, ona se nikako ne mora poklapati sa onom koju je učinio sam zakonodavac. Ono, što zakonodavac naziva sudskim aktom i tretira ga drukčije nego administrativni, ne mora biti jedna specialna vrsta akata sa naučnog gledišta: tu igra ulogu naučni kriterium o tome kakva razlika treba da je medju aktima da bi se odvojili jedan od drugog. To je jedna vrlo važna stvar, u jednom smislu jedna fundamentalna stvar. Ali ne sme se misliti da zakonodavac ne bi mogao da sam usvoji jednu naučnu klasifikaciju. Cilj zakonodavca je da izvrši podelu prava i dužnosti, ali pri tome on treba da je što precizniji, što odredjeniji, i u tom cilju baš on treba da se posluži i teorijom. Druga je stvar da li je to uvek potrebno i korisno i da li je u izvesnim slučajevima to moguče u opšte.111
•Vl Ovu funkcionalni) Vrednost akata je vrlo dobro, niožda najjasnije od svih pisaca, video Roger Bonnard, loc. rit. st. 49; ali, kao što četno videti, nedovoljno i usko. Što se tiPe nas, mi smo bili svesni ove vrednosti u 1923 god. (Vidi naš prikaz na knjiga Dr. Dragoslava Jovanoviča, Pojam zakona. Avbi v okt. 1923, st. 229).
s" Dvde je dakle glavno da se ne pomešajo pojmovi zakonodavca sa pojmovinia nauke. Nikako se pak ne tvrdi da se nadeni pojmovi iskljufuju principielno sa pojavovima zakonodavca. Takav dualizam mislimo ne po-sto.fi: til pre postoji razlika u stupnju, kakva je izrtiedju jednog naivnog i jednog nauPnog mišljenja, nego razlika u suštini. Ali, i ako ne postofi
Ovo što smo konstatovali, odnosi se i na podelu u formalnoni pogledu. To mislimo ni je potrebno naročito dokazivati.
Razlikovanje ova dva interesa, čisto klasifikatorskog i praktičnog, po našem mišljenju ima neospornu važnost za nauku. Ne samo što se na ta j način uklanjaju izvesni nesporazumi koji su uvek štetni, več što se može postaviti u načelu pitanje, koji si tu momenti klasifikatorskog interesa koji su nužni. Jer, ono što je glavno, i oko čega se kreče nauka, to je drugi, praktiean interes. Kad se izvrši dublja analiza, mnoge podele, koje se vrše u nauči, samo su prividno čisto klasifikatorskog interesa. One imaju i jedan praktičan interes, jer moment koji je izdvo-jen i istaknut, ima funkcionalnu vrednost. Ako se na pr. pravi razlika izmedju jednostranih akata (u smislu državnog prava), »zapovesti« i dvostranili (gde se traži pristanak lica), tu ima jedna praktična strana vrlo važna. U kojoj meri cemo biti pod-
taikav dualizam, ni po koju cenu ne može se praviti gornja konfuzija, koja se, na žalost, ponavlja još uvek u nauči. 'Pako če se n. pr. reči da naš zakonodavac razlikuje sudsku funkciju kao zasebnu, jer postavlja zasebne organe nezavisne	i. t. d.!	U stvari time	zakonodavac nije nikako	rešavao
teoretsko pitanje	o razlici	administrativne	i sudske funkcije. (Vidi	kao ka-
rakterističan slučaj s Androm Gjorgjevičem, Teorija Gradj. Sudskog Po-stupka, Beograd 1921, st. 12). — Za nas je od osobitog interesa kako če Dr. Toma Živanovič razviti svoju dvostruku pravnu filozofiju (Vidi Sistem dvostruke pravne filozofije 1. 1921): hoče li u smislu dualizma ili ne. Njegova polazna tačka je razlikovanje teorije (nauke) od prakse (samog prava). Takva je polazna tačka, kako nam se čini, i u filozofiji E. Lask-a, I)ie Logik der Philosophie und die Kategorienlehre, naročilo str. 97—113. Ali ne verujemo	da če ta	filozofija stvoriti jednu apsolutnu razliku	izmedju
teorije i prakse.	Njen interes če biti da	se uvek tačno zna kad	se radi
teorija i kad se živi praksa.
Kao što je poznalo, dr. Toma Živanovič izdvaja, u svoni sistemu ■krivičnog prava, pored delikta i kazne, i treči pojam krivca. To ima sigurno klasifikatorskog interesa, ali ne i praktičnog u gornjem smislu. Sa gledišta ovog poslednjog ne može se uzeti da ima krivca van kazne, da ima krivca i kad nema odgovornosti. (V. kritiku g. Ž. Periča, 1.’ Unification de la Legislation Penale etc, Extrait de la Revue International® de Droit penal n° d d’Octobre 1924, sir. 12. U tom smislu je pisao jošte pok. Živko Jovanovič, u Arhivu za pravne i društvene nauke, 1911). — Izdvajanje krivca ima interesa sa pravnopolitičkog gledišta u vezi s pokretom individualizacije kazne, ali i sociološkog, pošto bi se tamo moglo dokazivati da kaznu odredjuje ne samo delikt sam po sebi več i ličnost krivca (t. j. da je reakcija jednog društva na krivični delikt uslovljena ne samo deliktom več i krivcem). Vidi P. Fauconnet, La responsabilite 1922.
vrgnuti zapovestima«, čijim >zapovestima«, i u kakvoj formi, to je kolosalno važno za nas; Ali sa takvim istim momentima nači se i oni, koji nisu nikako praktični — i njih valja odvojiti jasno, imajuči u vidu da je pravniku stalo do toga da razlikuje Pravne situacije, t. j. da mu je stalo samo do funkcionalne vrednosti momenata, odn. do praktično g interesa.
2.
Jerarhija se, kao sto smo videli, ne može ni na koji način objasniti kulturnim i socialnim ciljevima. Ali ovi momenti ima ju i u materialnom pogledu jedno sekundarno značenje. Nema Sumnje da ima važnosti u svakom pozitivnom pravu, ma kakvo ono bilo, š t a (kakve materije, kakva pitanja kulturna i socialna) spadaju u kompetenciju jednoga ministra, kao u opšte fcvakog drugog organa. No i pri odredjivanju same kompetencije ima momenata koji su važniji sa pravnog gledišta i koji su, ako *e hoče baš, važniji u opšte. Važniji su nego sama materija i izvesni momenti čisto formalni, momenti koji se tiču samog organiziranja, samog procesa, načina ili modusa re-gulisanja materija kojih uvek mora biti u pravu (pošto je ono samo jedno sredstvo za kulturne i socialne ciljeve). Tako je, Pored toga da li organi imaju prava ili dužnosti, u opšte kakvu slobodu imaju pri radu, od važnosti da li organi donose akta apstraktna ili konkretna, ili tačnije norme i konkretna akta. Materije su uvek iste, relativno iste u smislu kako smo to hapred pokazali, počevši od ustava pa do poslednjeg akta, ali način na koji ih pojedini organ reguliše nije isti i on daje b i t n u važnost u procesu postepenog organiziranja ili reguliranja. Ti momenti i odredjuju razliku medju pravnim aktima * materialnom pogledu.
Što se tiče materija, kojima se odredjuje kompetencija organa, nema a priori nikakve nužnosti kako če se podeliti medju organe, osim one koja sleduje iz jerarhije, iz prirode državne organizacije, o čemu če biti niže reči. Jedino može biti reči
o	nekoj nužnoj sadržini kod ustava, o nekom minimumu materija koje on ima da reguliše. Da odmah eliminišemo iz diskusije dva pitanja. 1. Praktično, zbog date socialne konstelacije u jednom momentu može se smatrati kao bezuslovno da U ustav udje jedna odredjena materija, na pr. ustavna prava gradjana. O torne ovde nije reč. 2. Svaki drugi ustavni organ
posle prvog, primarnog, ne može se staviti sam u pokret, vec po jednom postupku utvrdjenom primarnim ustavotvornini organom. U koliko tu postoji nužnost u pogledu sekundarnih ustavnih organa, o tome ovde takodje nije reči. Ovde je reč 6 nužnosti sadržine primarnog ustava. Takva nužnost medjutifll ne postoji. Prividno samo izgleda da prvi ustav mora odrediti' u najmanju ruku barem zakonodavca koji če dalje, posle ustavo-tvorca, razvijati pravo. U istini može se proči i bez toga, na kraju krajeva iz razloga, što prvi ustavotvorni organ kao suveren može da donese odredbe o zakonodavcu koje če imati samb važnost cbičnih zakona. U ostalom, on ne mora ni doneti ovakve odredbe kao opšte, več može prosto naznačiti samo prvi zakomr-davni organ koji če dalje staviti u pokret državni život. On bi nuogao, dakle, da obuče u formu ustava što god hoče, jer uvek ima mogučnosti da napravi prelaz od sebe ka zakonodavcu --ako baš odredbama o prelazu neče da da ustavim vrednost. Što se tiče Deklaracije Prava, uzgred budi rečeno, one nisu ništa drugo nego ustav — ako se primi da one imaju pravnu vrednost — sa jednom specialnim sadržinom, determinisanom jednim istoriskim momentom, prema drugom ustavu koji reguliše druge materije. No one bi mogle da se shvate još i kao jedan viši ustav, neka vrsta prvog stupnja ustava, kad ga donosi jedno specialno telo, i ako drugi ustav može sadržati ponovo iste odredbe. Ne bi bio ustav, ako ne postoji nikakav specialan formalni moment koji bi odlikovao izvesne odredbe, ma da bi se one smatrale praktično kao ustav i bile čak stalnije i sigurnijč nego i sam ustav. Takav je slučaj baš u Engleskoj.17 Mi bismo mogli nazvati i to ustavom, ali to bi moglo samo sa jednog socio* loškog gledišta kome je stalo u koliko su pravna pravila permanentna, ili u koliko ona žive kod ljudi, u javnom mnenju i pravnoj svesti. Sa pravnog gledišta pak ne, jer sa tog gledišta ne može se govoriti o kakvom narodu kao pravnom subjektu ili javnom miljenju kao zakonodavnom faktom. Ali sociološko gledište za pojam prava ima jednu važnu ulogu i bez njega se pravo ne može u opšte obubvatiti, samo razvijanje te stvari ne spada u okvir one rasprave.
:’7 II tom.smisJiU i Hauriou, JPrtcjte «Je dr.pil iionsUtutionuel, 1923, st-273 gde kaže da u gornjeip slučaju nema ustava >au sens d’un statut formel . Prof. PLtamic kaže na jednom mestu uzgred (Pravo in revolucija-1920, st. 21): »Oni (Englezi) nemaju u opšte ustava.<
Što se tiče materialnih momenata koji imaju interesa sa pravnog gledišta, i to da li je jedan akt norma ili jedan kon kretan, indjvidualan akt, valja razlikovati više perspektiva.
Prvo, postavlja se pitanje u koliko su nužno vezani za dr-žavnu organizacija (u koliko se moraju tiari u pravnoj organizaciji uopšte). 1 odgovara se sasvim prosto da prvi akt pravni, prvi ustav mora biti jedan akt koji je ne samo norma — o torne ne može biti reči, več opšti. Taj akt mora da u krajnjoj liniji sadrži odredim da se gradjani imaju da pokoravaju naredbama jednog odredjenog, konkretnog lica. Ali, nia da se taj akt odnosi na jedno odredjeno lice, on je ipak opšti, pošto če to lice i u-krajnjem slučaju biti ovlaščeno prema sv i m a gradjanima i u svima mogučim situacijama, za sva moguča pitanj a. Opštnosl ima više perspektiva i više stupnjeva. Potpuna opštnost obuhvata neodredjenost u pogledu lica, situacija, vremena, mesta ili čega drugog. Ali takva se potpuna opštnost ne sreče uvele, več samo u jednoj odredjenoj	perspektivi,	kao i u	jed-
nom odredjenoin stupnju. Gde treba	onda	povuči	granicu? To
je teško reči. Nama izgloda da nema apsolutne granice izmed ju opšteg i individualnog i da bi prema pretežnosti elemenata opštih ili konkretnih valjalo odrediti jeli jedan akt opšti ili in-dividualan (ako nije najbolje razlikovati različite perspektive)* ali stvarno i to če se učiniti po jednom praktičnom taktu i praktičnim momentima. Ne verujemo da bi se moglo nešto učiniti, ako se karakter opštnosti odredi na negativan način, od-redjujuči da je opšti akt koji nije konkretan, jer u samoj konkretnosti ima stupnjeva.1" U gornjem	aktu,	o kome je ovde	reč,
a" W. Jelliuek je učinio vrlo finih opažanja	u ovom	smislu, u	kom
smo se i mi sami orientirali |«j naklonosli da pravne pojave posmatramo u njihovoj dinamičnosti, u postajanju. On s pravom kaže da bi bilo potrebno da se izradi jed na monografija ltoja ti i išla u ispitavanju korak po kora.;« kroz sve svrste pravnih propisa. Ali nama izgleda da je pre toga. pre no Sto se predje na takvo jedno induktivno ispitivanje, potrebno utvrdili kri-teriume, t. j. ulvrditi da li ima izvesnih kriteriuiua. Jer, kako če se izuSavati jedna vrsta pravnih propisa. ako se prelhodno ne utvrdi krite-rium za razlikovanje? IJ toni pogledu pak ijiože biti samo aproksimativnosli, i, čisto logički, stvar se ne da rešiti. Po njemu je' glavno da li je u pitanju jedno konkretno lice ili pak jedno neodredjeno, na apstraktni način odredjeno lice i sve drugo je sporedno. Medj\itim, ako se pogleda na njegove primere, nikako se neče steči jedno (vrsto ubedjenje da je on u pravu. Zašto je na pr. opšti propis kad se od svili gradjana traži da jave
ne samo da preovladjuje karakter opštnosti, nego baš i moramo da uzmemo da je opšti. Ako jedan konkretan akt medju indi-viduama, na pr. jedan ugovor, važi za sve gradjane u smislu da su svi dužni da poštuju taj ugovor — to dolazi otuda, što pret-hodno ima jedan akt čija je sadržina takva, da on obvezuje sve gradjane na ovo poštovanje, t. j. što na kraju krajeva mora biti jedan akt koji če zasnivati opštnost u smislu važenja za sve, čija če dakle sadržina biti opšta u tom smislu. Prema tome nema nikakvog razloga praviti razliku izmedju sadržine i važenja, jer i važenje je sadržina jednog akta. — Tako se potvrdjuje, ali samo u ovom obimu, opšti karakter prve norme, .i to, na ime, jer reguliše odnose medju članovima jednoga društva. No, kao što prvi mora biti opšti, poslednji mora biti konkretan, pošto pravo na kraju krajeva uvire u život, a ljudi žive konkretnim aktima, s konkretnim potrebama, t. j. opšta pravila če se razviti u niz konkretnih situacija pojedinaca.
Praktično medjutim — ne treba to ni isticati — normalno »u apsolutno potrebne norme u obliku opštih pravila. To oso-bito važi za moderno doba, gde samo po izuzetku može biti normi u obliku individualnih pravila. Pitanje je, medjutim, b obzirom na principe koji važe u modemoj državi da li u opšte može biti normi u obliku individualnih, konkretnih akata (individualnih) konkretnih zapoveeti.
ako doznaju gde se nalazi slika Mona Lize ili kad se za h rani potomeima odredjenih dinastija da se vrate u otadžbinu (u Francusku), a nije to jedna odredba ministrova činovništvu ili jjedna odredba koja se tiče svih mogučih vlasnika odredjenog zemljišta? Od ista, gde bi bila granica d okle je jedan akt apstraktan i postaje konkretan, kad se zamisli da se svima {jradjanima naredi da izvrše jedan odredjen akt, jedan jedini, za tim gradjanima jednog kraja i n a jz. d jedne ulice u jednom gradu, i s druge ■trane gdo 'bi bila granica, odn. razlika prema slučaju kad se jednom konkretnem licu dadu veča ili manja prava da zapovedaju gradjanirna? Izgleda nam da lice ne igra bezuslovnu ulogu kakvu mu daje W. Jellnek, osim što se svaki pravni akt ima da odnosi na sve gradjane, na jedan » e g a t i v a n način (jedan zaključen ugovor izmedju dva pojedinca ima da se poštu,fe od sviju gradjana). W. Jellinek je obeležio idealne slučajeve opštnosti i konkretnosti. Idealan slučaj opštnosti pretstavlja jedan pravni propis, »upravljen na celinu, vremenski i prostorno neograničen, na jednu množinu slučajeva i predmeta primenljiv — zakon koji naredjuje jednu množinu radnji.< Po njemu je >idealan slučaj i norma lan slučaj« Gradj. Zak. koji »odgovara u potpunosti ovom tipu« (st. 146). Idealan slučaj pak konkretne naredbe odn. naiprostije naredbe čini ona, koja se odnosi »na jednu
Posle ovoga možemo odmah konstatovati kakvu važnost za nas u pravu ima da pravilno razlikujemo izmedju jedne norme ili jednog opšteg pravila i jednog individualnog, konkretnog akta, shvatajuči opštnost i konkretnost u napred navedenom r e 1 a t i v n o m smislu.
Pre svega, to ima važnosti za nauku, i to najpre u koliko ona hoče da klasifikuje. Nauka upravo ima za cilj da izdvoji opšta pravila i moguča je, ako ovili u opšte ima. Bez opštih pravila, ona bi bila svedena samo na jedno opisivanje ili prosto izlaganje i redjanje materiala bez gotovo ikakve aktivne uloge preradjivanja materiala. Ne znači da sve norme moraju biti opšte: po izuzetku moguče su i norme koje nisu opšte. To je ta j čisto teoretski ili klasifikatorski interes koji u nauči nije do-voljno razlikovan od sledečeg, praktičnog.
Taj interes pak, interes s praktičnog gledišta ili pozitivnog Prava je sledeči. Moderna država je u interesu zakonitosti odvo-jila po načelu podele vlasti funkciju donošenja norama od pri-mene na konkretne slučajeve. Ona to može učiniti samo indirektno, obvezujuci državne organe, jedne da donose norme i to baš i opšta pravila i druge, konkretna akta. Pri tome ona če odrediti donošenje tih akata naročito, kad čini izuzetak od ovog pravila. Ali ona to može i indirektno, postavljajuči ovo načelo kao načelo podele kompetencija medju organima. Samo valja dobro Paziti da li je načelo podele vlasti uvedeno kao jedno pozitivno-pravno pravilo (svejedno ako je to u jednom pravcu i u izvesnoj
jedinu radii ju koja ima da bude izvedena u jednom odredjenom niomentu na jednom odredjenom mestu od jednog lica na jednom predmetu« (st. 143). V. Gesetz, Gesetzesamvendung und Zweckmassig-keitservvagungen, 1923. Der Umfang des Rechtssatzes st. 136—156. Ovde se može nači i pregled nemačke i austrijsike literature o tome.
O	relativnosti pravnih pojmova sa jednog filozofskog gledišta, ali od stiane pravnika, koji odlifno poznaje pravnu praksu i pozitivno pravo v. 'zvrsna razvijanja u odličnoj knjiži: H. de Page, De 1'interprčtation des l°is, t. II, 1925, Chap. V, SphSres d’ intervention de la jurisprudence. Com-Potenco suppletive, naročito str. ‘229—230. Srečni smo, što možemo konstatovati da smo u istom smislu pisali u našoj Odgovornosti države, naročito s*r. 196 i 216—217, i, zalim, u raspravi Odgovornost za rizik, Arhiv aprila 1925 naročito str. 168.
U smjslu opštnosti, apstraknosti pravnih propisa zastupao je gledište °d uvek Duguit, nalazeči za to fedan racionalan razlog u socialnoj prirodi Pravnih propisa i istoriski u formiranju legalnosti. Vidi op. cit. II. §16. La loi dispositive par voie generale. O ilelativnosti pojma opštnost i ima traga
$
granici), ili je samo jedno načelo političko (jedna ideja kojoin se zakonodavac rukovodio pri izvodjenju podela kompetencija ne načinivši ga obveznim pravnim pravilom). Poznato je na.pr. da je ono u Francuskoj dobilo važnosti jednog pozitivnog pro-pisa pred jurisprudencijom što se tiče odnosa administracije prema civilnim sudovima; da su čak žrtvovali i jedan jasan zakonski propis samo za to, jer je on protivrečio načelu podele vlasti.
U modernoj državi ima jošte jedno načelo, načelo jedna-kosti gradjana pred zakonom. Iz ovog načela izlazi da ne sme biti privilegija ni za koju ličnost, što če reči da se imaju donositi norme, zasnovane isključivo na izvesnim objektivnim kri-teriurnima. Tako, kad se na pr. ukaže jednom licu za njegove zasluge jedno naročito priznanje u bilo kakvoj formi, valja to isto ukazati i svakom drugom koje ima iste zasluge. Drugim rečima, ima da se donosi norma koja važi za s v a lica u i s t o j situaciji (osim u koliko nije učinio izuzetak sam ustav).
U ovom poslednjem slučaju moguče je da se jedna norma odnosi samo na jedno lice — jer se može desiti da samo jedno. lice ima u jednom momentu zasluge za koje se smatra da su dostojne jednog naročitog priznanja. Moguče je, dakle, da se prema konkretnim prilikama, jedna norma odnosi samo na jedno odredjeno lice, i pored načela jednakosti gradjana. Načelno, nije isključeno dakle uopšte da se izvesna lica nalaze u nekim
kod njega, u koliko on |jotvr<l,juje <la zakon ostaje opite pravilo (la reglc generale) takodje i u onora slučaju kada se on odnosi samo na jedno odredjeno vreme. Takodje i Kelsen /.asiupa gornje gledište u svojoj Allge-m^ine Staatslehre. On naročito ističe da je najviša norma po svofoj suštini generalna i opšta. Da se ne može mimoiči razlikovanje na norme i konkretna akta, tvrdili smo u našem prikazu na raspravu prof. Pitamica Ustava in zakon u Arhivu 1922. (Inače smo u svojim litografisanim preda-vanjiina u Subotici naročito podvukli da iz socialnog karakitera prava koji potvrduje Duguit nužno slednje samo to da najviša norma mora biti opšta). Interesantno je jedna opservacija Kelsenova:	»I kad se zakono-
davstvo identificira sa stvaranjem prava, onda se to dešava, jer se pravo shvata kao .fedna suma generalnih pravila, jer se pravo u opšte p ret postavlja samo u generalno,j, apstraknoj formi. Ali da je ovaj pravni pojam očevidno suviše uzak i da s toga mora da vodi nerešljivim teškočama, pokazaoenio odmah (str. 232). Ovo je medjutim bio osnov na koji smo postavili teoriju narodne i državne suverenosti, ali i sauiu normativnu teoriju, i sa tog gledišta ih kritiikovali u raspravj: Da li država može da čini protivpravne rad nje? Vidi naročito str. 0.
specialnim, izvanrednim situacijama koje če zahtevati da se donese samo za njih jedna specialna odredba. Ali ima razloga zbog kojih je apsolutno potrebno da se norma odnosi na jedtjo lice ili jednu porodicu i u današnjoj demokratsko] državi. To je slučaj monarhije, pošto ona pretpostavlja jednu dinastiju i pošto dinastija počinje s jednom osobom. Mi ovde hočemo da ukažemo s jedne strane da u pozitivnem pravu ima mogučnosti (u jednoj monarhiji), bez petenzije da smo iscrpli sve situacije, da ima normi, koje se odnose na jedno odredjeno lice ili samo na izvesna odredjena lica. Pitanje je, jesu li to opšta pravila ili individualna. Mi bismo rekli da su pre opšta. Jer u prvom slučaju, načelo jednakosti zahteva da se ista mera primeni na svaku osobu — tako da u stvari imamo primenu jednog pravila (o zasluzi za državu) na jedan individualan slučaj, i samo je puki slučaj da ima samo jedno takvo lice. Ali to bi se moglo još spo-riti naglašavajuči da je za nas glavno da, faktički, u jednom pozitivnom pravu ima normi koje se odnose samo na jednu-osobu. Medjutim teško da bi se moglo sporiti u drugom slučaju da imamo opšta pravila, pošto se jedna osoba ili dinastija, i ako je samo ona u pitanju, stavlja u jednu nesumjivu o p š t u situaciju (jer jedan kralj postaje zakonodavac, šef upravne Vlasti, šef vojske i. t. d.). No bilo kako bilo, iz opreznosti recimo da su u državama nedemokratskim ili 11 primitivnim, no-dovoljno organiziranim, društvima sasvim moguče norme u obli-ku konkretnih naredbi, zasnivanje prava i dužnosti na jedan potpuno konkretan i individualan način, bez ikakvih prethodnih opštih norama čija bi oni bili primena.1"' To je i razlog zbog koga je bolje govoriti o n o r m i, a ne o opštem pravilu, i ako če norma biti obično opšte pravilo, kako smo mi to i učinili pri ovom izlaganju.
3“ W. Jellinek, loc. cit. st. 140—142 ne smatra da se može. na ovaj način, ovakvom jednom formulom, da napravi razlika izmed ju norme individualne po sadržini i jednog konlkiretnog, administrativnog akla, za to što
i jedan administrativni organ može biti Slobodan da prema svoin na-nodjenju (napr. prema svom shvatanju o p s t e g interesa) donese Jedan akt bez prethodne opšte norme koja bi regnlisala takve slufajeve. Ali to dol iazuje da su takva akta moguča i kod administrativnih organa, a'i ne da ih nema kod viiih organa, kod zakonodavnog. Celo je pitanje da 'i ili odista ima u jednom pozitivnom pravu, pa makar takvih normi našli
1	kod nižih organa. Druga je stvar što je takav rad organa zasnovan na izvesnim opštim uarmama o kompetenciji.
Kad se vrši podela funkcija po načelu podele vlasti, to ima za posledicu da akta dobiju različitu pravnu formu, tako na pr. jedna uredba objavljena kao naredba ne bi imala važnosti, kao i obrnuto. (lnače razume se da jedan organ ima da donosi uredbu u materialnom smislu, pravu« uredbu samo ako je nadle-žan za to i, dakle, znači kad je jedna uredba ..-prava« uredba ima praktične vrednosti). Normalno, u vezi sa formom, koju su dobili, s kompetencijom organa, procedurom i formom u užem smislu, i njihov pravni režim, njihova vrednost naročito u pogledu sudske sankcije biče različita. Ali tu nema nikakve apso-lutne nužnosti: u pogledu sudske sankcije mogli bi biti izjed-načeni i jedan konkretan akt sa jednim opštim propisom, kao sto je to u sistemu gde sudovi ocenjuju ustavnost zakona. Medjn-tim tu ima jedna granica: ima akata koji če zadržati po svojoj intemoj materialnoj prirodi svoj specialan karakter tako na pr. jedan sudski akt, donet i kao administrativan, može da zadrži autoritet jednog sudskog akta (koji ima poznatu formu takvog akta). Ako je moguče da jedna uredba zbog toga, jer doneta od vlade, može imati manji formalni autoritet, moguče je, i u jed-noin smislu (kao što čemo to videti) nužno, da izvesna materialna akta bez obzira na svoju formu zadrže svoj specijalni karakter.4"
Taj specialan režim, determinisan materialnom prirodom akata, obuhvata više raznih momenata. Kod sudskog akta, kao što čemo videti, obuhvata stalnost, nepromenljivost akta. Medju-tim može da obuhvata i druge momente. Tako na pr. može se odnositi na povratnu silu zakona. Ovo pitanje ima važnosti u prvom redu zbog individualnih akata, pošto u njima pravna pravila prelaze u život, u konkretne odnose ljudi koji potre-buju stabilnost. Isto tako što se tiče materialne pravne moči, jedan administraitvni (konkretni) akt se ne može tretirati kao
Koger Bonnard vidi u ovom momentu jedini interes za razlikovanje formalnih od materialnih nkata. On opaža da je jedan put sa istom sadr-žinorn moguc, usled raz liri te forme, različit pravni režim akta, drugi put da je pod istom formom, usled različite sad rži no, moguč različit režim, i da prema toni e (kako B. sam stvar jedino i formul iše) da je jedan put od važnosti forma, drugi put sadržina. Medjutim 11 istini pravilo je da pravni režim akta dolazi od forme i da je pitanje upravo u tome kada sami materialni momenti odredjuju, nezavisno od forme, pravni režim. To je ono što je glavno za važnost materialnih momenata i što bi imao da nam objasni Roger Bonnard. Sem toga mislimo da je kod njega pogrešno. što sav interes razlikovanja formalnih od materialnih akata svodi isključivo na to. Ibid.
jedila norma. Zalim, izmedju ostalega, za odnose inedju orga-nima je od primarne važnosti da li su oni u takvom odnosu, da jedan drugom mogli izdavati individualne zapovesti.
J najzad, da spomenemo još i to, kao poslednji interes gornje podele, pojedinci su sigurniji u pravičnost i objektivnost države, ako se njihovi odnosi regulišu na jedan apstraktan način, putem opštih pravila, nego putem individualnih zapovesti, Ali to je interes podele koji je pravnopolitički, a ne pozitivno-pravni, i to je, u stvari, interes stvoriti sistem legalnosti, zakonitosti, što je toliko naglasio prof. Duguit.
Mi smo govorili dovde o pravnim aktima. Medjutim ima i materialnih akata. To su akta kod ko j ih volja ni je opravljena na proizvodjenje prava i dužnosti (kao kod pravnih) več se njima samo čini priprema ili, kao što je to normalno slučaj, izvršenje pravnih akata, ali koji mogu proizvesti sami z a sebe pravnih posledica bez učešča pravnih akata (osim kad je potrebno da se pred sudom ili vlašču utvrde gde se nužno javljaju uvek izvesne odluke volje).11 Ova akta naročito kad se sastoje u primenjivanju prinude, imaju u više pravaca specialan režim, koji dolazi baš od toga što su materialna, i to baš, što znače upotrebu prinude. U teoriji je več toliko naglašavan njihov specialan značaj kad se njima učini protivpravnost.
3.
Mi smo napred utvrdili razliku izmedju norme i individual-
nog, konkretnog akta. Medjutim ima još jedna podela, koja se
ukršta sa ovonn, nikako se ne iskl jučujuči. jasno je, na ime, da bi
se po prvoj podeli imala da napravi razlika izmedju zakona u
materialnom smislu (norme, koja je normalno opšta) i admini-strativnog (individualnog, konkretnog) akta. Pitanje je da li se po jednoj drugoj osnovi, po drugoj podeli ima da izdvoji jedna treča vrsta akata, sudskih koji bi bili različiti od zakona i od administrativnog akta. Kako sudska akta pretpostavljaju zakone i služe, kako se to kaže, zaštiti zakona, to se oni stavljaju u isti rang sa administrativnim aktima, i traži se razlika izmedju
administrativne i sudske funkcije.
11	Jeze, loc. cit. str. 64—67. Samo on misli da oni nikad ne mogu stvoriti sami makakvu pravnu situaciju.
Duguit, loc. cit. II, S? 24, str. 234 i § 26, str. 275.
Ovo pitanje je možda jedno najnejasnije pitanje u nauči javnog prava i najmanje kritično razradjeno. Dokle je na pr. problem o pravnoj ličnosti države iscrpeo gotovo sve argumente — treba ih samo sistematski povezati, ovde se još luta.
1	oni koji poriču kao i oni koji potvrdjuju da ima specialnog sudskog akta ili sudske funkcije, pored administrativnog akta iti administrativne funkcije, ne idu do dna stvari i ima se uti-sak da se ti ljudi dobro ne razumeju medjusobno. Jedno je sigurno da je moderna, kritična teorija, u Francuskoj naročito D u g u i t, u Austriji K e 1 s e n , odbacila cilj (socialni) kao kriterium po kome se može izvršiti klasifikacija pravnih akata, t. j. klasifikacija sa pravnog gledišta.
Svaki akt pravni, ma na kom stupnju bio u jerarhiji, s jedne Strane ima da bude u saglasnosti s višim aktom i po tome takav akt mora da sadrži u sebi moment konstatacije zakonitosti (t. j. da li je u saglasnosti s višim aktom). S druge strane svaki akt, kao akt pretpostavlja jedno stvaranje (ili razvijanje) prava i dužnosti, alco to nije njihovo materialno ostvari-vanje (izvršenje materialnim aktom). To važi kako za državne organe, tako i za pojedince. Tako na pr. jedan običan zakono-davac ima prethodno da ntvrdi da li je zakon, koji on donosi, u saglasnosti sa ustavnopravnim propisima i zatim, da ga odista
i	donese, t. j. da svojom voljom izraženom u jednom propisu,
i	više ili man je vezanom ili slobodnom, obaveže organe i pojedince. Ali isto to radi u stvari i jedan pojedinac kad zaključuje jedan ugovor. Jer on mora najpre da utvrdi je li ta j akt zakonit i, zatim, da svojom voljom učestvuje u jednom procesu (aktu) koji če stvoriti obaveze za njega i neko drugo lice. Sva je razlika samo u tome, što on, u ovom pretpostavljenom slučaju, ne če obavezivati druge pojedince jednostranom odlukom, dokle organ u gornjem slučaju to može.4’
,:1 Ovo je opaženo več u normativno] teoriji. Ovu stvar naročito ističc Ventross (Vidi n. pr. I)io Einheit des \veltlichen Weitbildes, str. 47). Kel-sen priznaje vrednost ove stvari za pozivitet prava, da je pravni poredalv pozitiva n kad i n koliko se konkretizira, ali smatra da time nije rešen problem pozitiviteta prava, jer nikako nije odstranjen odnos izmedju norme
i	fakta; problem ovog odnosa ponavlja se na svakom stupnju iznova (loc cit., str. 250). Medjutim takav jedan odpos bio bi odista misteriozan: to je večito neko podudaranje norme i fakta i opet razilaženje, norma se odvaja
U svim ovim momentima ne postavlja se pitanje o samoj zakonitosti kao takvoj več tu je glavno, kako bi se obično reklo, da se radi«; tu se u saglasnosti s prethodnim višim aktom donosi jedna odluka (odn. izvršuje se jedna odluka, u krajnjem slučaju jednim fizičkim aktom, upotrebom prinude ili čim drugim); tu se dakle konkretiziraju viši akti u niže do posledmje granice kad pravo proizvodi praktične efekte za ljude.
Medjutim u slučaju protivpravnosti postavlja se pitanje o samoj zakonitosti jednog akta u smislu jedne korekcije. Tu ima da se utvrdi da li postoji nezakonitost u jednom slučaju i izvuči konsekvence iz te (prethodne) konstatacije. Logički uzevši, ta-kva jedna funkcija mogla bi se zadržati samo na konstataciji je li jedan akt nezakonit ili u kakvom se pravnom statusu nalazi jedno lice, odn. kakav akt postoji, važan sa pravnog gledišta, ostavljajuči na stran u posledice. Ali to bi značilo umanjiti strahovito ulogu suda: sud bi konstatovao na pr. da je jedan akt nezakonit, a sami administrativni organi bi imali da primem' sankcije, i to bi bilo vrlo nepraktično, jer se na taj način odvaja ju stvari koje čine jednu celinu: organ koji konstatuje, ne izvlači posledica takve nezakonitosti. Otuda je praksa od uvek prosi, rivala ulogu suda (ili sudskog akta) i ma izvlačenje posledica, na odluku; t. j. sudski akt je pravi akt korekcije jednog neza-konitog akta. To medjutim nikako ne iskljiučuje^ kao što čemo to videti, da ima slučajeva kad se on ograničava samo na konstataciji!; ali to je minimum koji može sadržati jedan sudski akt.
Ovakvim aktom korekcije vrši se kontrola nad zakonitošou. Ima i drugih oblika kontrole, kao na pr. kontrola, koju vrši jedan ministar nad svojim podredjenim organinia; ali kontrola, u kojoj je ovde reč, nosi karakter definitivnosti. U stvari, tačnije izraženo, kontrola u opšte, ma kakva ona bila, ma ko je vršio i u ma kakvoj formi, mora da nosi u jednom momentu karakter definitivnosti. Pod kakvim uslovima, to je indiferentno. Takav akt se ne može sporiti, kao što mogu svi drugi akti, pa i tzv. deklarativni (administrativni) akt kad organ samo konstatuje
kao nešto više od stvarnosti da opel hude jednaikla sa njom u jednom nižem aktu, da dobije snagu od dodira i stapanja sa životom! Cela je stvar u to. me, što jte pravo, što smo mi mnogo puta ponavljali, jedan psihološkoso-cialan odnos ljudi koji hoče (ili neče) da se drugi ljudi ponašaju na ovaj ili onaj način. To je shvatio savršeno jasno Kelsenovac Sander koji je naj-zad uvideo da je pravo fakticitet.
Sta je po zakonu. Tu nema mogučnosti niti za poništenje, niti za izmenu, niti za odgovornost izvesnili lica ili države: 011 se ue može menjati — osim ako budu ispunjeni uslovi za reviziju. Taj akt, po formuli Žezovoj, ima silu zakonske istinec: (la force de la verite legale). Res judicata pro veritate habetur.41
I ovde dakle ima istovremeno konstatacije zakonitosti i stvaranje prava i dužnosti, realiziranje viših pravnih akata, onih zakona koji regulišu kad ima protivpravnosti i kakve posledice ona proizvodi. Ali s druge strane, pošto sudski akt vrši funkciju korekcije, tu ima izvesnog zaustavljanja procesa kon-kretiziranja i razvijanja prava u interesu zakonitosti; tog zaustavljanja može odista biti u stvari, kad se na pr. akt administrativni ne izvršuje kad je osporen — da bi akti bili zakoniti ili da se primene naknadne sankcije koje služe održanju zakonitosti. U tom smislu, i samo u tom može biti reči da je sudski akt akt konstatacije zakonitosti i da se konstatovanje zakonitosti odvaja od. izvršen ja.
Ovaj akt u jerarhiji akata ima jedno specialno mesto. Pošto se mogu korigirati sva pravna akta, osim samo i jedrno prvog ustavnog akta, to se sudski akt može prostirati do samog ustava, i prema tome biti ravan ustavil(ako se na pr. sudskim aktom mogu poništiti i ustavni zakoni što ne bi bili doneti po proceduri i pod uslovom koje je postavio ustav). Sporedno je, za moment, što praktično ima jedna granica dokle se može ili treba iči sa sudskom kontrolom. Važno je ovde za nas da sud-
II Jeclan zakon se može promeniti, jedan akt vlade koji ne podleži nikakvoj (sudskoj) kontroli može se zameniti drugim, u meri i pod uslo-vima pod kojima je to dopušleno inače.
u U tom smislu možemo primeniti razlikovanje primenjivanja zakona od izvršivanja, koje je tlobilo preciznog izraza kod S. Jovanoviča, u jednom stavu (koji je glavan u izlaganju) na str. 240 ujegovog citiranog dela. Trebalo je samo ovo, normativno, jezgro očistiti od drugih elemenata, naročito od psiholoških. V. § 38. — Slobodni smo još napomenuti da nismo sigurni da su najbolji izrazi za suprotnost radnje administrativnog organa i sudskog: izvršenje i primenjivanje, jer se primenjivanje upotreb ljuje i u smislu izvršenja. Nije li bolje upotrebiti terminologiju francuske nauke, na ime, izraz konstatovanja, utvrdjivanja zakonitosti za radnju sudskog. a izvršenja, primene (i još konkretiziranja i razvijanja) za radnju administrativnog organa? —Shvatanje je primio g. .1. Oragoslav Jovanovič, Pojam zakona, str. 13—14 u str. 25 ne pokušavajuči tla ga metodološki fon dira.
ski akt nikako nije vezan za administrativna akta ili akta poje-dinaca, več može korespondirati i drugim, visim aktima. U tome se vidi tla on nije isto, što jedan administrativni akt.4"
Ovakav jedan akt može da sadrži u sebi jedan individu-alan akt kojim se daje jedno pravo, jedan akt — uslov koji stavlja pojedince u jednu objektivnu situaciju, i, u opšte, sve što sadrži jedan administrativni akt korekcije. Ali on ne mora da sadrži isto što i akt koji se koriguje i ne može: on može to u izvesnim slučajevima. Kao akt korekcije, on ima da ide samo do-tle, dok je potrebno da se popravi nezakonitost, i mora da ostavi sve ono što čini slobodu akcije aktu koji se popravlja, i nikada ne može biti akt izvršenja, i sledstveno, akt materialni. Ako je sud konstatovao da ima jedno lice drugom licu da plati jednu sumu — time je u odnosu sa zakonskog gledišta sve iscrpljeno, ne ostaje ništa više da stranke same na osnovu zakona regu-'išu svoje odnose. Ali tu je sud samo utvrdio tu stvar, stranke niedjutim imaju da to izvrše. U tome se takodje vidi njegova specifičnost, koja se daje objasniti isključivo time, što je tu u pitanju protivpravnost.
Sve ove karakteristike, dakle, dolaze od sadržine akta, a ne od forme. Ta pak sadržina, bliže odredjena, nije ništa drugo nego njegova funkcionalna vrednost u pravnoj organizaciji, od toga, na ime, što ie to jedan akt korekcije, neophodan u pravu u ovoj ili onoj formi i to s jednom specialnom karakte-ristikom da je stalan. Mi nečemo reči, jer nam to nije ni potrebno ovde, da pravo mora sadržati jedan takav akt: za nas je glavno, da on, kad ga pravo sadrži, ima, ovde utvrdjenu, funk-cionalnu vrednost.
Zakonodavac nema sumnje da če, s obzirom na to da takav akt mora biti definitivan, udesiti i proceduru. Ona treba da bude takva, da daje maksimum garantije za istinitost konstatacije. Jedan od bitnih razloga za načelo podele vlasti (što če reči za njegovu funkcijn obezbedjenja zakonitosti) je potreba da se su-djenje emancipuje od administracije i preda ljudima koji če biti nezavisni u svojoj funkciji. Zakonodavac če takodje u samoj jerarhiji, s obzirom na praktičnu važnost sudskog akta kao akta korekcije (kontrole), da mu odredi jedno mesto.
u Ovaj moment je sasvim pravilno zapazio Roger Bonnard, loc. rit. str. 37.
Ali sve to ni najmanje nije samo po sebi osnov za vrednost, za definitivnost suctekog akta. Ta definitivnost mo r a biti, bez obzira na forme, prema samom smislu toga akta kao korekcije. A ko zakonodavac vodi računa o tome i stvara jednu procedura koja odgovara tom cilju — to on čini iz pravnopoli-tičkih razloga na osnovu baš prethodne činjenice da postoji data funkcionalna vrednost akta. Nema sumnje takodje da samo od zakonodavca zavisi hoče li on dati takvom aktu definitivnost; ali kad mu daje on ne radi proizvoljno nego po prirodi akta ili, potpuno tačno rečeno, jer je akt po prirodi takav da mu zakonodavac može dati takvu vrednost. Ali drugo i ne može značiti jedan akt sa materialnog gledišta.
Ovde je reč o sudskoj presudi. No sudska presuda je poslednji moment kome prethodi čitav niz prethodnih akcija. Pitanje se postavlja da li i te akcije spadaju u sudski akt. Po našem mišljenju da, jer sudski akt nikako nije jedna čisto teoretska, logička funkcija, več jedna složena akcija, organizovana u cilju da se utvrdi zakonitost jednog akta, s u d j e n j e. Svi ti akti podložni su jednom specialnom režimu. Po tome bi i imalo da se reši pitanje o granicama dokle se prostire sudski akt, koje sve akcije obuhvata. Sa praktičnog pak gledišta nam izgleda kao nesumnjivo da če se prostirati i na akcije isledjivanja poli-ciskih organa tako da na pr., ako se traži kao uslov za vodjenje administrativnog spora da akt nije sudski, ima da se u ovom slučaju uzme da je isključen administrativan spor.47
Ovakva podela je u stvari jedna podela učinjena u jednoj drugo j liniji, koja se ukršta s prvom podelom, njoj ravno-pravna. Krajnji osnov ovakve podele, leži u tome, što u pravu ima jedan neophodan moment, i to na ime, protivpravnost. Jer, kao što smo to videli, iz toga, što je sudski akt korekcija protiv-pravnih akata, i sleduje da on ima jednu specialnu karakteri-stiku koja ga odvaja od administrativnog akta. Ova podela je, na ta j način, nužna i nikako nije stvar celishodnosti. Ako s jedne strane delimo akta na individualna i opšta (tačnije norme) i potom jedna i druga delimo još i dalje, naročito individualna, onda s isto toliko prava imamo da podelimo akta s obzirom na njihovu vezu s protivpravnošžu, t. j. da izdvojimo za sebe sudski akt. Koliko je jedna podela opravdana isto toliko je opravdana
17 V. S. Jovanovič, Ustavno pravo, 1924, str. 409. V. takodje polc-miku u Arliivu, 1925, gg. Ljube Radovanoviča i Vit. Krstiča.
i druga. Ako se vrši podela prema pravnim situacijama koje čine sadržinu tih akata, prema načinu učestvovanja volje ili prema slobodi koju imaju volje i, naročilo, ako se vrši podela akata s materialnopravnog gledišta, onda se može, s puno Prava, izvršiti i ova podela. Ni kako dakle nije samo u pitanju, sto bi podela, koja bi se zadovoljila da utvrdi da ima samo administrativnih akata i kakvih vrsta ima ovili akata, bila su-više apstraktna,4N več što i ovaj drugi kriterium ima prava na poštovanje isto toliko koliko i prvi.
Važnost sudskog akta ni u koliko nije man ja nego napred navedenih materialnih momenata. S jedne strane takav jedan akt je nužan, pošto u pravu ima protivpravnosti, i tu protiv-pravnost ima neko da konstatuje, baš onoliko isto kao što su nužni opšti pravni propisi i konkretna akta. S druge strane on igra važnu praktičnu ulogu u pogledu načela podele vlasti. To se do duše tiče formalnih momenata. Ali baš u tome se vidi specifičnost sudskoga akta prema drugima. Šta više, ona se ogleda još i u tome, što su ovi formalni momenti determinisani isključivo materialnim. 0 takvoj važnosti onih drugih materialnih momenata ne bi se baš moglo govoriti. 'Pako, na pr. kompe-tencija se ne odredjuje samo po opštnosti akta, več i po važnosti predmeta koji se regulišu. On igra važnu ulogu i u pogledu jerarhije.
I uvek, u jednom i drugom slučaju, on je nužan, sa svojem specialnom karakteristikom da mora biti ili, tačnije, da niože biti takav po svojoj prirodi (kad to hoče zakonodavac) definitivan ili nepromenljiv (makar stvarno bio i nezakonit). I u krajnjem slučaju savršeno je dovoljno da bi se on morao odvojiti kao zaseban akt. Medjutim stvarno, u današnjem prav-nom sistemu, on je ima mnogo veču.
(1)	Kad kažemo akt korekcije, onda mi mislimo na to. da >ma da se sudskim aktom konstatuju posledice u slučaju jednog protivpravnog akta ili tačnije spora o takvom aktu, makakve one bile, sire ili uže. Glavno je da je tu reč o p r o t i v p r a v -n o s t i ili tačnije verovatnoči (u meri koju če odrediti pozitivno pravo) o tome, bez obzira što se može konstatovati sud-skom presudom da fak tički nije bilo protivpravnosti. Nije važno, da li je to stvar stalna po svojoj prirodi, t. j. da se sud-
Tako medjutim misli Tioger Bonnard. op. cit.
skom odlukom ima da presudi jedila stvar koja je i sama po sebi stalna, kako to misli Jeze, več jeli tu reč o protivpravnosti, Da li če biti spora o protivpravnosti o jednoj stalnoj ili nestal-noj stvari indiferentno je.'11 S početka, istoriski uzevši, sporovi su se obrazovali, uvele povodom protivpravnosti, prema tonte šta se iznosi pred sud i to s obzirom na važnost dotičnog predmeta za društvo, kao i način reakcije, (2) po momentu vi razvijanju odnosa, (3) po tome kakvi sli odnosi rnedju organima, dokle če se iči na pr. u kontroli nad administracijom, i vero-vatno po čemu drugom. U rezultatu dobili smo da sud poni-štava akta počevši od onih u privatnopravnoj oblasti do akata vlasti, kad prekoračuju kompetenciju, da izriče kazne, krivičnu i civilnu, da vrši konstatacije fakata ili kakve pravne situacije, da najzad interpretira zakone (za konkretni slučaj u sporu). Moderno pravo je čak dotle otišlo da se može da sretne u njemu da sudski akt interpretira zakon i izvan spora.51 Razume se da se tu može postaviti pitanje je II to sudski akt, i, s obzirom možda na to da je smisao takve interpretacije pre svega otkla-njanje budilcih sporova i da je utvrdjivanje smisla zakona bliže jednom sudskom aktu — moglo bi se smatrati da je ovaj slučaj na granici izmedju administrativnog i sudskog akta i da je možda bliži sudskom. Ali, ma šta sud radio, uvek on če imati da utvrdjuje šta je zakonito (da li je na pr. jedan ugovor puno-važan, da li jedno lice ima pravo na penziju — po zakonu) i, pri tome, konstatujuči istinitost činjenica, on če normalno izvuči jedan zaključak, doneti jednu presudu.
(2)	U sporu o protivpravnosti nipošto nije potrebno da ima stranaka sa njihovim subjektivnim pravima, kao čak ni tužbe. Bitno je u celoj stvari samo to, da je u pitanju jedan protiv-pravan akt, bez obzira da li če on imati interesa za stranke ili samo za opšti interes, za državu i bez obzira da li če se organizirati procedura da bude tužbe. Stranke se traže kao neop-hodan uslov pod uticajem jednog individualističkog shvatanja, po kome sudovi imaju da služe uvek izvesnim individuama, koje imaju svoja, sopstvena prava. U vezi s tom pogreškom čini se verovatno i druga da se traži barem tužba, ako ne bi bilo pravih stranaka u materialnom smislu. — Tako je na pr. po
*° J&ze, L’acte juridictionnel et la classification des reeours contun-tieax (Revue du droit public, 1909 n" 4), str. 073.
50	Roger Bonnard, Prčcis elžmentaire, str. 158.
našem mišljenju sudski akt akt kojim parlament poništava nezakonitost izbora poslanika, jer glavno je da je tu reč
0 nezakoitosti i sve drugo je indiferetno.51
(3)	Sudski akt je akt pravno obavezan za organe i pojedince. Kao takav on čini jedan neophodan moment u razvijanju prava, jedan stupanj u procesu stvaranja prava (prema formuli normativne teorije). U stvari on to i jeste, jer od njega zavisi da li če jedno lice odista imati jedno pravo ili jednu dužnost. (Mogu ja na pr. odista imati pravo svojine na jedno j stvari; ali, ako to sud ne priznajo, ia ga neču imati). U torne smislu, što od njega zavisi takodje egzistencija jedne pravne situacije, mi može mo primiti da je sudski akt jedan moment u razvijanju i stvaranju prava. Ne samo dakle da je on potreban, i da be« njega ne vredi zakon, več da od volje organa, od konstatacije suda zavisi jedna pravna situacija. Te dve stvari su u ostalom nerazdvojne.52 Samo to utvrdjivanje zakonitosti valja shvatiti na jedan i’elativan način.
Što se tiče administracije u tom pogledu je važan moment diskrecione vlasti. Pošto sudski akt ima za cilj da utvrdi zakonitost, to se on može na diskrecionu vlast odriositi samo done-kle; on se ne može, kako bi rekli Francuzi, odnositi na celi-shodnost. To je čisti »hegelistička logika, ako se tvrdi da sud
1 onda vrši kontrolu nad zakonitošču.’'3 Razume se, da zakon može staviti u kompetenci ju šta on hoče pod kontrolu suda; ali kad je reč o jednom administrativnom organu ako stavi i celi-shodnost u njegovu nadležnost, on je od suda napravio admiui-straciju, on je od sudskog akta načinio administrativni. Zakonitost i celishodnost su dve različite stvari. I zato kad zakonodac
51	Suprolno S. Jovanovič, Ustavno pravo, str. 162—163, t. 166. U gornjem smislu pak dr. iVJihajlo Ilič: Ko Ireba da overava poslanička puno-močstva (Arhiv, 1021).
62 Ovu stvar je istakla normativna teorija, kao primenu svoje ideie
o	stupnjevitosti prava, o stupnjevitom postajanju prava. Medjutim u istim <io uje se dola/.i čim se pravo shvati kao organizacija i pravna metoda se upravi isključivo izučavanju organizacije same po sebi. Interesantno je da je do takvo" rezultata došla normativna teorija čija je polazna tačka norma koja se po svojoj prirodi ne može da razvija, o čemu smo mi imali prilike da pišemo u Zborniku. To se objaSnjava njenom imanentnom težnjom da emancipuje pravnu nietodu, i da je upravi na pravi objekt.
83 V. diskusiju u nauči o tome: Marc Reglade, Controle juridictionnel de 1’opportunite (Revue du droit puhlic, 1925 No 3). II, str. 419—425.
čuti, onda ima da se uzm-e da u i s k 1 j u č i v ui kompetenciju administracije spada ocenjivanje celishodnosti (ako u opšte postoji jedna podela kompetencija medju ovim organima). Pitanje o diskrecionoj vlasti se može postaviti kako hoče bilo na osnovu suprotnosti legaliteta i celishodnosti (oportuniteta) bilo na osnova suprotnosti tehničkog momenta i političkogsocialnog (koji z.uači slobodno ocenjivanje op šeg interesa), ili na način šta je to što se objektivno može utvrditi da bi se to moglo staviti pod sudsku kontrol u — uvek če biti jedna sfera diskrecione vlasti, jedna sfera celishodnosti ltoja se ne može staviti pod sudsku kontrolu.'' Ovim formulisanjem stvari mi hočemo da pokažemo svoju opreznost, osobito radi toga što nije dovoljno za rešenje pitanja o granicama diskrecione vlasti postaviti jedno apstraktno načelo, več se valja obazirati na praktično iskustvo, koje može da formira izvesne pouzdane kriteriume, i to u konkretnim situacijama, gde to čovek ne bi očekivao, naravno na praktično iskustvo sudova koji če u svom staranju za pravnu sigurnost umeti da osvoje teren koji je teorija smatrala neosvojivim.55
54 Francuska teorija obično postavlja pitanje na osnovu razlikovanja oportuniteta i legalnosti i to u vezi s teorijom motiva (V. Duguit, loc. cit. II. § 27; Jeze, Theorie generale des motils determinants (Revue du droit puhlic 1923); k. Bonnard, Le pouvoir discretionnaize des autori les admi-nistratifs (It. d. dr. publ. 1923 No 3) (dobair izvod iz tog članka nalazi se kod dr. Jovana Stefanoviča, O administrativnim sudovima i njihovoj nadlež-nosti u opšte i kod nas, Policija, maj 1924, str. 328—339); Marc Reglade, gore citiran članak. U tim člancima se vidi, sve do M. Reglade-a, ka‘ko nauka čini korak po korak u osvajanju istine, kao i u preciziranju svog sopstvenog gledišta. Ali razvoj nije završen. Neinačka i austriska nauka poštavlja pa k pitanje na osnovu odvajanja tehničkog momenta od ocenji-vanja opšteg interesa, kad hoče da se da karaklerislika na jedan samo aproksimativan način. — V. Laun, Das freie Ermessen und seine Grenzen 1910 i W. Jellinek. loc. cit. Samo Tezner, Das freie Ermessen der Venval-tungsbehorden 1924 približava se poslednjem načinu (V. glavni tekst) poslavljanja problema. Ovaj način smatramo kao najbolji, Jer se pre svega ima da podje da se ne bi sudu dalo što mu 'ne pripada (da ocenjuje i ono, što se objektivno ne može utvrditi) a na štetu administracije. Ta formula je i najopšti.fa i kao takva može istovremeno da postigne najbolje i praktične ciljeve, s jedne sirarn; ostavljajuči dovoljno slobode administraciji, s druge obezbedjujuči zakonitost na najsigurniji način. (Ali o torne čemo naskoro da govorimo u zasebnoj raspravi).
55 Valja čitati samo gore navedeno Tezner-ovu temperamentnu, živil knjigu, hogatu iskustvom, suptilnom logikom i pravnim taktom.
Radi opreznosti mi bismo morali reči još i to, da u tom pogledu (u koliko če zakon obuhvatiti administraciju) ima po-stepenosti — na šta je obratio pažnju i Marc Reglade; ali da to ima jednu svoju granicu.	Ta granica se	pak	ne može
odmah, samo po sebi, upoznati	po torne,	što če	zakon odrediti
»motivec, uslove kad treba učiniti jedan akt, jer nije izveSno da li je odredjeno na način da če moči i da se nadje jedan ob^ jektivan kriterium kakvi če ti uslovi biti (na pr. ako zakon odredi da je uslov za jedan akt da	on bude	koristan za	javni red,
pitanje se može postaviti da li	je uslov	odista	tako	odred jen,
da se sudu može poveriti kontrola). — Tu pogrešku medjutim čini francuska teorija verovatno po naklonosti da previse ima vere u jurisprudenciju.
Medjutim sve to važi, kao što je gore rečeno, samo za ad-ministraciju i kad je reč o discrecionoj vlasti. Ali kad je reč o pojedincima ili čak kad je reč i o samoj administraciji, ali izvan slučaja diskrecione vlasti, sud može, pri vršenju svoje, sudske funkcije, da vrši i ocenjivanje celishodnosti u večoj ili man joj meri, u širem ili užem smislu. Na pr. kad zakonodavac odredi minimum i maksimum (krivične) kazne, sudija tu može prema individualnom slučaju a s obzirom takodje i na kriminalno-političke razloge da odmeri kaznu u konkretnom slučaju; (kod praznina zakonskih pak, ako se usvoji da je tu sud kompetentan i kad je reč o radnji državnih organa sud tu ima još u večoj meri mogučnost za to). Za to se i kaže da u sudskoj funkciji ima nečega administrativnog (ako se ne izvodi inače zaključak da med ju sudom i administracijom nema u opšte razlike). Ali inače, i kad je reč o pojedincima, sud ima da poštuje slobodu koja mu je data po zakonu.
(4)	Radi konfuznosti, koja se susreče u nauči, potrebno je utvrditi šta bliže znači i obveznost sudskog akta. To ništa drugo ne znači nego da, ako nadležan organ ne izvrši presudu, po-stoji jedna odredjena sankcija kao za jedan nezakoniti akt. To važi kako za pojedince tako i za administrativne vlasti. Druga je stvar da li ima efikasnih sredstava protiv administracije ako na pr. jedan ministar ili jedna vlada neče da izvrši presudu.
U tom cilju pozitivno pravo može da pruži sainom sudu izvesna sredstva, tako da sud može biti stavljen u položaj jed-nog organa koji kontroliše administraciju i, u tom pogledu, je jedan organ viši jerarhiski. To zavisi od načela, po kojima je
organizirano pozitivno pravo. Moderna država če se čak uzdržati, radi načela podele vlasti, od takvih sredstava u opšte. Ali, nia tla se ne može prhniti da se radi podele vlasti žrtvuju potrebna sredstva za obezbedjenje zakonitosti u tako važnom momentu, kao što je to izvršenje sndskih presuda, ipak uzdržljivost zako-nodavca daje se pravdati e obzirom na praktične teškoče što se tiče efikasnosti tih mera.61'
Medjutim obaveznost, koju ima sudska presuda, obavez-nost koja ima snagu zakonske istiner, je obveznost jednog za-konitog akta, koju ima svaki zakoniti akt (s tom razlikom što ovde pošto ji, da upotrebimo jedan izraz ko ji ni je adekvatan, jedna prezumcija o zakonitosti njegovoj). Ali on ima svoju sopst v e n u vrednost, pošto se u njemu konkretizira i razvija pravo i bez njega, na osnovu samog zakona, nema mogučnosti za efikasnost zakona, — medjutim pri torne od njega zavisi kako če faktički biti zakon primenjen, čak kad zakon najuže i naj-striktnije veže organe. Nije nikako potrebno, i pogrešno je, da se obveznost sudskog akta svede na jedan apsolutan način, isključivo, na zakon, u smislu da crpe snagu samo i jedino iz zakona, a ne i takodje iz sebe (u koliko je u saglasnosti sa zakonom i to u smislu kako to traži jedno dato pozitivno pravo.) Jer onda se to ima da učini sa svima aktima i u krajnjem slučaju sve če se svesti na jednu vrhovnu normu iz koje se sve crpe direktno i isključivo — bez obzira na to, što svaki akt ima samostalnosti i ima jednu aktivnu ulogu. To je ono statičko gledište, protiv koga smo se borili i ranije i sada, i protiv koga se bori sa jednom energijom, oštroumnošču i dubinom F. Sander. Sem toga takvo objašnjenje stvara samo jednu konfuzju izmedju jedne naredbe kakvu izdaje organ jerarhiski viši, t. j. izmedju jedne specialne sankcije, kojom bi sud bio stavljen jerarhiski više iznad administracije, i same obveznosti, ako se i sama obveznost ne shvati kao naredba u tom smislu (što ona nije nikako), pa se čak napravi razlika izmedju položaja poje-
60 Na ove teškoče je naročitu pažnju obratio Duguit, i u torne što
se protiv državnih organa ne može nači sankcija, naSao karakteristiki! javnog prava. Tu ima mnogo istine. Setimo se da li Državni Savet ima efikasnih sredstava da natera ministre na izvršenje odluka. Setimo se teškoca da osn sam izvrši te odluke — ako kritika parlamenta nije budna i efikasna. Medjutim, i ako u osnovi tafina, ona pati od mešanja socialne moči vlasnika i mogučnosti organiziranja samog po sebi (V. Duguit, loc. cit. I. § 61).
dinaca i administracije tako da sud može da nar e d ju j e samo prvima (kao da iz načela podele vlasti ne izlazi da sud u opšte ne raspolaže sredstvima za izvršenje presuda!) — Uno-siti pak u objašnjenje obveznosti pravno lice, kao što to čine Carre de Malberg,57 to ne znači nista: obveznost sudskog akta slednje iz jedinstva prava, iz jerarhlje u njemu, a ne iz toga što on pripada jednom istom pravnom licu. Pravno lice može biti samo jedan simbol, ali jedan rdjav i opasan simbol.
Pitanje se može postaviti samo o tome da li sudska kontrola, sudski akt sa svojom obvežnošču pretstavlja nekakvo mešanje sudske vlasti u administrativnu. To zavisi kako se shvati načelo podele vlasti. Po našem mišljenju ono ima da se shvati u granicama zakonitosti t. j. u granicama održavanja svili organa u tim granicama putem sudske kontrole koja ne znači nikako jednu jerarhisku nadredjenost (višeg administrativnog organa prema nižem). Nečemo reči da prema zakonitosti; bez tak ve kontrole nema je jednim velikim delom praktično, ali svaki akt v a ž i bez obzira na tehnička sredstva koja se upotrebljuju za obez-bedjenje zakonitosti, tako da na pr. ustav važi i obvezuje bez obzira da li sud ocenjuje zakonitost.r,K Ali čemo reči, da je ono, što se u principu protivi načelu podele vlasti, jerarhiska nadredjenost (izdanje naredaba i raspolaganje sankcijama u tom cilju), ali ne i sudska kontrola. Nema sumnje da je praktično važno što se tiče uticaja suda na druge državne organe, ali taj uticaj se tiče same zakonitosti i minimalan je u koliko se tiče administracije. Bez toga, u ostalom, načelo podele vlasti bi imalo da se shvati da bi organi bili u vrlo labilnoj vezi: administracija bi bila savršeno slobodna, bez ikakve kontrole, bez kontrole i zakonodavca i suda (i sud bi se ograničio na ocenjivanje zakonitosti akata privatnih lica). Očevidno da je to suprotno u osnovi sa idejom pravne države. Medjutim toj ideji ima baš da posluži načelo podele vlasti. 1 mi vidimo da se moderna koncepcija podele vlasti razvila u smislu ideje pravne države.'9
57 loc. cit. str. 723, nap. 14. Tu su izložene i teorije koje prave kon-fuziju izmedju gornje dve stvari. Gledište samog ovog pisca pak je statičko.
68 K«lsen, loc. cit. str. 255—256. On razlikuje tu dve stvari. U koliko se tiče problema sudskog ocenjivauja ustavnosti zakona mi smo izrekli istu id i‘ju o napred navedenom članku ko ji govori o tome.
50 V. o tome: Carre de Malberg, loc. cit. str. 764 nap. 10. Tu se beleži da je Montesquieu shvatao načelo podele vlasti tako da je on bio
(5)	U torne, napred utvrdjenom, smislu sudski akt uvek sadrži jednu odluku (decision). Kao obvezan, on 6e u uvek imati odredjene posledice. Ali stvar je tome sto sve te posledice ne mora sadržati sam sudski akt. Ako nije indiferentno sta sadrži sudski akt, onda se ne može smatrati da svaki sudski akt sadrži odluku."" Medjutim to nije indiferentno kad je reč o tome šta sadrži sudski akt, jer praktično je vrlo važno da li je sam sud konstantovao jednu stvar, pošto može još uvek biti diskusije o tačnosti konstatacije. I za to dakle važi zaključak da sudski akt ne mora sadržati i odluku. Ono, što mora nužno sadržati, to je konstatacija zakonitosti (interpretira se zakon, utvrdjuje status) ili jednog fakta. Nema ni jedne prresude koja to ne bi sadržala, ali ima presuda, i to najčešče, koje sadrže odluku. Di li če ih biti, to je stvar praktična i zavisna od organizacije sudskog akta koju je uvelo pozitivno pravo. U tom smislu možemo reči da je u presudi bitno konstatacija.
Medjutim ne može se to nikako reči u smlislu da konstatacija ima glavnu vrednost prema odluci. Na prvom mestu to bi moglo da se učini samo po cenu da se napravi konfuzija od različitih stvari. Kad se vidi u piresudi kao bitno konstatacija, i u slučaju kad ima osim nje i odluke, onda se tu unosi, u stvari, jedan teleološki moment, i to na ime, da iz pravilnosti konstatacije sleduje pravilnost odluke. Medjutim u istini sama odluka za sebe takodjer mora biti pravilna, kao što prethodno miora biti pravilna i konstatacija. I to izdvajanje momenta konstatacije na kraju krajeva ne može značiti ništa drugo nego da sudski akt vredi kao jedna naročita konstatacija zakonitosti koja je dobila vrednost zakonske istinitosti zbog ispunjenih formalnih uslova. To če reči da organizacija sudskog
nadležan za odnose medju pojedincima. Takvo ,je shvatanje bilo i ljudi iz doba Revolucije u Francuskoj. Ali danas je napušteno. — Razvoj shvalanja načela |>odele vlasti se vršio u smislu sve večeg racionaliziranja, šlo je značilo istovremeno 11 smislu ideje pravne države. Tako se na pr. garnira kompetencije izmedju upravnog i civiinog sudstva u poslednjoj fazi razvoja, modernoj, u Francuskoj povlači prema čisto praktičnim inomenlima, prema tome — zašta je koji sud, po svom zastavil, po posvečenosti članova, po specializaciji poslova, sposoban. V. istoriske podatke bez naročite analize smisla istoriskog razvoja, Bonnard, 1’recis, str. 139—140.
00	Tačnije je možda reči presudu ili možda osudu, pošto je tu reč o suprotnosti konstatacije na pr. jednog fakta i i/.vlačenje zakonskih posledica (o vrednosti akta, o kazni jednog lica i slično).
[
akta ima da bude izvedena tako da konstatacije fakata i pravnih propisa budu što sigurnije. U istini, konstatacija od od luke može se odvojiti samo relativno. Može se na ime desiti da sa izvesnog gledišta može biti obavezna t. j. imati vrednost jedne zakonske istine samo konstatacija, ali ne i zakijučak. Tako na pr. jedno zakonodavstvo može priznavati da samu konstata-ciju u presudama jednog stranog suda (odn. stranih sudova), ako veruje u organizacij u njihovoga sudstva, ali ne i presude. No i u tom slučaju posle konstatacije uvek sleduje odluka, i ne mari nista, što če tu odluku doneti sada drugi sudovi i po drugim zakonimia. Na taj način moguče je jedno od dvoga: ili ima samo konstatacije, ili ima konstatacije i odluke, i u tom drugom slučaju oni čine jednu celinu.01
Medjutim, s druge strane, mi ne vidimo nikakve mogučnosti da se u p r a v n o m smislu, na pravni način, odvoji akt kon-stalacije od akta odluke, i prvi se proglasi za sudski akt, a drugi za administrativni. Ta dva akta čine jednu »nerazdvojnu i racionalnu« celinu, kako bi se izrazio Duguit. Ako bismo mi mogli reči u suprotnosti s Duguit-om (od 1911), po kome je za sudski akt karakteristično silogističko zaključi vanje, da takvog zaključivanja ima i pri administrativnim aktima, sa Duguit-em možemo reči (kao što čemo odmah čuti) protiv Jeze-a, da konstatacija i odluka čine jednu celinu. Sve ono, o čemu ima da rešava sudija, čini jednu celinu, i upravo, više je čudno kako može da sudija samo konstatuje, kad je na kraju krajeva kod ljudi uvek u pitanju jedna pravna situacija tako da mora da se u ranijern ili docnijem momentu pojavi i odluka. Kad se ima na umu da jo kod tog akta polazna tačka pirotivpravnost odn. jedan spor o zakonitosti, onda je to savršeno razumljivo.
Na drugom mestu pak moglo bi se reči da konstatacija ima glavnu ulogu u smislu da je sudski akt kao celina s konstataci-jom i odlukom, dobio vrednost zakonske istine (jedne konsta-tcije, jer je konstatacija u širem smislu i odluka sa šilom zakonske istine). No u tom se slučaju očevidno napušta tvrdjenje da konstatacija kao jedan moment u sudskom aktu ima glavinu ulogu: podjednaku ulogu imaju jedan i drugi moment. Ako se ipak to ne učini i konstataciji kao jednom momentu, konstataciji u užem smislu dfl glavna vrednost, onda se objašnjenje može nači samo na dva prethodna načina
1,1 Jfeze, loc. cit. str. 53 (u napomeni).
Gornja gledište zastupa, ako se ne varamo, prof. Jeze. — Njegova definicija sadrži kao objekt sudskog akta samo konsta-taciju, i njen smisao se vidi jasno iz polemike s prof. Duguit-em. On, na ime, pored toga što nalazi praktičnu vrednost sudske konstatacije, koja se sastoji u tome da je ona uslov za upotrebu javne sile kao i za kompetenciju administrativnih organa u opšte — tvrdi da jedino karakterično u sudskoj presudi može biti samo konstatacija, jer odluka nije nista drugo nego jedan administrativni akt ili što liči na njega."2 On če zatim reči da je-gotovo stvar proizvoljna hoče li konstataciji sledovati i presuda, izvuči če iz objekta konstatacije neke važne formalne momente, (n. pr. da li če u sporu biti branioca ili ne) i najzad izvršiče podelu sudskih presuda prema objektu konstatacije. I kod njega če se odista i nači fraza, kojima se gotovo direktno daje formalnim momentirna važnost neophodnog elementa, i tako dao prilike protivniku razlikovanja administrativnog i sudskog akta, Carre-u de Malberg da konstatuje kako je Jezova definicija formalna.0* S druge strane, isto tako, ne možemo primiti gledište, da u presudi uvek mora biti odluke.
Kad se poriče da u jednoj presudi može biti samo konstatacije, onda se to može činiti, što se smatra da konstatacija sama po sebi bez odluke ne znači ništa. To če reči, pošto i jedna konstatacija može imati obavezne sile, jer može obvezivati svo-jom sadržinom (ne obvezuje svojom sadržinom mišljenje jed-nog stručnjaka, jednog veštaka, ali obvezuje konstatacija, ma i jedne materialne činjenice, jednog sudije) — onda se tu meša obaveznost sa odlukom. Misli se, na ime, da nema obveznosti tr bez odluke i da su prema tome obveznost i odluka identični, ili, kako je Duguit zaključio, da u presudi uvek ima i odluke. To če pak u krajnjoj liniji reči da se tu meša obvesnost sudskog akta, o kojoj je bilo reči sa njegovom sadržinom. Sudski akt če biti obvezan, nema sumnje, sa svima zakonskim posledicama koje proizlaze iz konstatacije, ali ih on sani ne mora sadržati, i to, kao što smo rekli, nikako nije indiferentno sa praktičnog gledišta, jer samo konstatacija suda dobija vrednost zakonske istine.
Duguit, izgleda, polazi od toga da mora uvek biti odluke, pošto se radi o protivpravnosti (jer, na ime, valja zbog toga da se l!'-' V. loc. cit. str. 48—59.
6:1 Carrš de Malberg citira ovu Zevovu rečenicu.
11	presudi izreknu sve posledice protivpravnosti po pravne situacije). Ali onda bi, prema toni mišljenju, svaka presuda imala da obuhvati uvek sve pravne posledice jednog akta, svaka bi 'mala da bude maksimalna po svom intenzitetu (što če nam biti malo docnije jasno). To je razumljivo kod jednog Duguit-a, koji toliko naglašava ideju objektivnog prava kao i objektivnog spora. Ali mi mislimo da sudski akt može da obuhvati sve ono sto bude osporeno ili sve ono čega konstatovanje je važno /a jedno csporeno pravo. Toga nalazimo u pozitivnom pravu, i to čemo odmah i objasniti. Pojam Duguit-ev je jedan aprioristi-can pojam, determinisan jednom teleološkom idejom (da sud-ska presuda ima da posluži protivpravnosti u jednoj p o t p u n o j meri) J e d i n o inože biti reči o tome da li ne čine, u teo-retskom smislu , samo jedan spor: spor o prejudicielnom pitanju pred jednim sudom i glavni spor pred drugim sudom. Bilo bi tačno da ima samo jednog spora, u teoretskom smislu, kad bi bilo neizostavno nužno da uvek ima i glavnog spora pred jednim drugim sudom. Ali to nije nužno, na pr. što se tiče interpretacije jednog administrativnog akta. Jer može se desiti da tu interpretaciji! vrši jedan administrativni sud za to, što su Poiedinao i administrativna vlast došli u jedan konflikt."4
r’ loc. cit. II, str. 330. — Gledište Duguit-a bliže izgleda ovako. On kaže na pr.: ^Konstatacija sasvim sama jednog fakta, jedne pravne situacije, povirede zakonitosti ne znači ništa u pravu; ona ne proizvodi nikakvog dejstva u pravnom svetu (str. 331). I dalje:	Otuda, konstatacija sudife
nije ništa drugo nego izraz volje koja je uslov da se stvori za jednog jav-nog agenta izvesna kompetencija. Tako konstatacija, uzeta sama zn sebe, ili nema nikakvog pravnog karaktera ili je prosto jedan akt-uslov, uči-njen od javnog agenta, dakle jedan administrativni akt. Akt sudski dakle ne bi imao nikakav speci fičan karakter« (str. 332). Slučajeve pak, koji se mogu naročito izheti protiv njegove teze, objašnjava ili time, što je tu konstatacija samo uvod u jedan spor koji bi imao da dovrši jedan drugi sud (takav je slučaj tumačenja zakona) (str. 335) ili pak, to je samo jedan moment u sporu pred istim sudom (kad porota utvrdjuje krivicu, a sud izriče kaznu) (str. 333) ili prosto da nije tačno da ima samo konstatacije več istovremeno i presude (kao što je slučaj kad na pa*, sud konstatnje status, jer to u stvari znači da se, prema rečima samog .leze-a. proklamuje postajanje statusa koje proizilazi iz »ovih fakata ) (sir. 336). Med juti in, kad bi sve što tvrdi Duguit potvrdjivalo njegovu tezu, mi ne vidimo nikako zašto ne bi moglo bili moguče u praksi da se pred sud iznese prosto na prosto da utvrdi da li se desio jedan dogadjaj ili ne, ne izvlačeči nikakve konsekvence, pa da ta konstatacija bude obvezna za organe i pojedince i da niko ne može postopati kao da konstatovani fakt nije postojao ili nije
Pitanje je samo da li se može odvojiti sama konstatacija od od luke kao jedan pravni akt od drugog, ili je to samo jedan isti akt čiji su momenti podeljeni na dva ili više organa. Nema sumnje da je apsolutno nužno da iz konstatacije jednog statusa, na pr. da je ineko državljanin, proizadje niz posledica, niz prava i dužnosti koje ima jedan državljanin. Ali kad se jed-nom podje od toga da je sudski akt jedan akt korekcije, jedan akt koji raspravlja jedno sporno pitanje, jedan spor koji je iznet pred njega i u koliko je iznet, onda je indiferentno da li če on obuhvatati odn. konstatovati sve moguče posledice, u njihovoj potpunosti tako, da ništa ne ostane za administraciju ili pojedince, ili samo jedan deo od toga, jedan moment, sarmi konstataciju u užem smislu reči (konstataciji! jedne činjenice ili jednog statusa). Takav jedan akt, ograničen i na konstataciji! jednog statusa, bez izvodjenja (dedukcije) prava i dužnosti, odista je akt obavezan za druge organe po toj svojoj sadržini, u to sa jednom specialnom »snagom zakonske istine , a ne stvar k o m p e t e n c i j e. Ako se sutra pojavi spor o samoj dedukciji, to če biti jedan drugi sudski akt. Za pojam akta nije potrebno da on direktno proizvodi posledice za jedrni pravnu situaciju (odnos dva lica). Kad ne bi bila u pitanju snaga tak ve konstatacije, mi bismo uzeli da je ona samo jedan moment sudskog akta. Nama izgleda da je to tačka koju bi nauka imala da osvetli."5
bio tnkav. Nema sumnje da se na kraju krajeva jedan spor vodi radi važnosti za pravne situacije pojedinaca ili organa (odn. države). Ali iz toga nikako ne sleduje da sud mora sam utvrditi posledice jednog fakta po pravnu situaciju. Tačno je samo to da je ta konstacija uvek obavezna bez obzira na sadržinu koju obuhvata. Ako se tvrdi ipak da surlska presuda ne može biti bez odluke, onda se meša obveznost sa sadržinom akta.
Jeze medjutim u svojoj polemici, koju smo malo čas gore u kratko rezimirali, ne postavlja stvar na ovu osnovu i usled loga se oseča da medju ovim značajnim piscima u njihovoj polemici ima neki nesporazum (njegovi Principes, str. 51—53).
Sto jedan tvrdi da ima uvek s konstatacijom i presude, a drugi da je bitno konstatacija, i kad ima presude, to se verovatno može objasniti onom našom monističkom težnjom, zapaženom mnogo puta, da stvari sve-demo na jedan princip, na jednu formulu, ma da je život složen.
“ Jeze je pravilno stao na gledište da je >logička« verza koja po-stoji izmedju konstatacije i odluka karaktera čisto formalnog u smislu da
(6)	Stvar je samo u torne da li odista ima takvih presuda. Medjutim njih nesumnjivo ima, i samo ostaje objasniti otkuda di ima. Po našem mišljenju ima ih otuda, što jedna presuda može zahvaliti u zakonitost u večoj iii manjoj meri. Jedna presuda može se zadržati samo na torne da utvrdi da li je jedan učinjen akt zakonit ili nezakonit, ne id uri preko toga, time sto če izvlačiti makakve konsekvence u pogledu akata koji bi iniali da se preduzmu. Nema sumnje da je ovakvo ispitivanje zakonitosti minimalno po svom intenzitetu. Ima raznih posledica jednog nezakonitog akta, kao na pr. naknada štete, medjutim presuda tamo ne ulazi. Ali u ovom slučaju konstatacija nezakonitosti nlora povuči i odluku o jednoj sankciji takvog nezakonitog akta, njegovo poništenje ili neku njegovu Popravku. U tom smislu bismo mogli reči da je nemoguča jedna konstatacija bez odluke. Medjutim moguče je da se pred sud postavi pitanje o torne da li postoji jedna činjenica ili jedan zakonski status (kao na pr. je li neko državijanin, je li u braku i dr.) Tu nema više potrebe ni za kakvu sankciju, jer nije reč
o	jednom protipravnem aktu, nego o jednom momentu od koga zavisi da li če jedno lice imati jedno pravo ili jednu dužnost, koju su bili csporeni. Desi se na pr. spor izmedju administracije i pojedinca da li je 011 državljanin da bi dobio jedno pravo. Ni u ovom slučaju sudskim aktom ne izvlače se nikakve posledice nego se konstatuje jedna činjenica sama za sebe. Ali tu nije potrebna nikakva odluka. I to u krajnjoj liniji dolazi od toga, što je takav moment u pravnim odnosiina iznet pred sud kao sporan. U oba slučaja pak sudska presuda se ograničava na minimum. Ali jedan put je protivpravnost neposredno u pitanju, a drugi put ona je u pitanju samo posredno (kada se samo spori jednom licu jedno pravo).
Nikako pak tu ne igra ulogu je li u pitanju iedan javnopravni iii jedan privatnopravni odnos. Jedno i drugo može se pojaviti u jednoj i drugoj oblasti. Tako na pr. konstatacija se
je to rezultat ograničenja učinjenog u kompetenciji javnog agenta (Revue du droit public, 1909, str. 673— 674, citirano po Duguit-u, str. 321). Ali iz-gleda nam da je potrebno to i dokazati da se ta dva momenta »logički« vezana mogu odvojiti u dva različita, samostalna pravna akta. Tu leži problem. — Mi stavljamo pod znak navode izraz »logička< (veza), jer tu imamo u stvari jednu nužnu praktičnu vezu, t. j. da se spor ne vodi radi same konstatacije več radi zakonskih posledica po pravne situacije.
javlja u privatnom pravu kao konstatovanje jednog civilno-pravnog statusa, na pr. braka, ali javlja se i u javnom kao konstatcija jednog javnopravnog, na pr. državljanstva.
(7)	Ovaj slučaj nam u stvari pokazuje je d a n pravac u kome se može izvršiti razlikovanje u s t u p n j u intenziteta, kojim se obuhvata zakoinitost. Medjutim ima i drugih pravaca.
U drugom pravcu može se praviti razlika prema tome da li se akt samo ništi ili se takodje izvlače kakve druge konsekvence. Kad se sudska presuda ograniči samo na ništenje akta, onda se time ne obuhvata, ne samo naknada štete, koja je moguca i oblasti javnog prava (javnih institucija), več takodje šta bi imalo da se čini posle poništenja akta. Kad administrativna vlast ne radi što bi bila dužna (vec ostaje neaktivna), onda sudska piresuda sadrži sve: ona pretstavlja zahtev da administracija ima da uradi jednu stvar. Ali kad admistracija radi, pa nije imala to nego nešto drugo ili pogrešno radi, onda tu poništenje akta još ne kazuje šta ima da radi. Inače to zavisi i od toga da li je, po zakonu, posle toga, dato samo jedno moguče rešenje ili više.
Ovakvo jedno razlikovanje po stupnju intenziteta prestide u pogledu zakonitosti nije vezano za to da li ima sub-jektivnog prava ili ne. Poništavanje akta moguče je i u odno-sima, u kojima su angažovana subjektivna prava pojedinaca. Šta više, moguče je da se poništenjem obuhvate sve pravne posledice (kao n. pr. poništenjem jednog ugovora ili braka) Drugi put če biti posledice likvidirane jednim delom, i ako najvažnijim (kad se na pr. poništi ukaz o penzionisanju, onda se time ono što je najvažnije za subjektivno pravo obezbedjuje, i ostaje samo šteta naneta pojedincu, kad je pravo na naknadu priznato u jednom pozitivnem pravu n takvim slučajevima). No, u svakom slučaju, ostaje nešto što ostaje i kod sporova, gde su eminentno u pitanju subjektivna prava: jer i tarno se naknada štete ostavlja za jedan drugi spor. Tz ovili primera vidimo kako su subjektivnopravne situacije utkane u objektivno pravo tako, da se sa svirn; prirodno javlja da je za jedan javnopravni (administrativni) akt, kao što je na pr. ukaz vezano subjektivno pravo. T u opšte nemoguče je u potpunosti odvojiti zaštitu subjektivnih prava od objektivne vrednosti akata. Tako na pr kada se sudskom presudom vracaju izvesna lica na svoja činov-nička mesta, a ne ništi se ipri tom akt kojim se postavljaju druga lica, nemoguče je da ovo vračanje (otpuštenih ili penzionisanih
lica) nema izvesnog uticaja na objektivno održavanje ovoga akta: ako akt nije poništen u celini, on je poništen jednim delom, ako ni je poništen neposredno, on je poništen posredno.'"1
Jedino, što stoji izvan mogučnosti da bude obuhvaceno, to je naknada štete. Ali to se ne sme objasniti time, što pri ovom sporu poništenja akata nije u pitanju nikako subjektivno pravo. Istina je da je naknada šteta vezana za subjektivno pravo — i nuožo biti diskusije može li se ona javiti izvan subjektivnog prava. Ali to se da objasniti prosto intenzitetom zakonitosti koja hoče da se ostvari sudskom presudom. Ako se lioče da obuhvate sve posledice, onda že se obuhvatiti takodje i naknada štete.
Da li če se akta samo poništiti ili če se još izvlačiti i kakve druge posledice, nije vezano za razliku javnog i privatnog prava. I u javnom, kao i u privatnom, moguče je da se sudskom presudom obuhvate sve posledice. Ako su poništenja akata vezano normalno za javnopravna akta, to dolazi od specialnog položaja administracije, naročito od slobode koju ona ima u svome ladu (koja ide čak dotle, da interni odnosi u večini ne idu pred sud). To može da važi i onda, kad je baš u pitanju jedno subjektivno pravo pojedinaca (to sve zavisi od pozitivnog prava). Šta više da se zamisliti da država privatnopravne situacije štiti samo što če ništiti akta. Što ona to ne čini, dolazi od tendencije da se zakonitost što više zaštiti, i samo gde ima prepreka u drugim principima, kao ti onima koji odredjuju položaj administracije u državnoj organizaciji, ili u slobodi pojedinaca da traže samo poništenje ili sve — tu se država zadovoljava poništavanjeiu akta. To bi dalde bili razlozi zašto se u intenzitteu zakonitosti ne ide do kraja. No pored ovili ima i razloga čisto tehničkih: moderno pravo prizmaje pravo na naknadu štete uopšte, i kad je reč o administraciji kao dužnilcu, ali iz izvesnih tehničkih razloga ono odvaja spor o naknadi štete. Da li je to opravdano ili ne, to je druga stvar.
Prema svemu izloženom, razlika izmedju jednog i drugog spora nije razlika objektivnog i subjektivnog, niti ona javno — i privatnopravnog spora, več je razlika spora poništenja i onoga pune jurisdikcije. — No ima još jedan moment, koji ovde nije uzet u obzir. To je da li če sudska presuda obuhvatiti i poništa-
611 Puguit misli danas suprotno, i ako je ranije mislio slično, loc. cit. P. str. 351—352.
vanje sviju akata, koji bi bili, zasnovani na nezakonitem, sami nezakon iti.07
U trečem pravcu je od važnosti da li 6e se kontrola prostirati i nad opštim aktima (zakonom i uredbama). Ako se kontrola vrši nad jednim individualnim aktom na taj način, što če se poništiti jedan individualan akt zasnovan na nezakonitim opštim aktima, onda je to važno danas samo da li če se kontrola suda prostirati i nad parlamentom. Ali, ostavljajuči to na stranu, važno je da le če se opšti akt u celini poništiti. Time se intenzitet kolosalno povišuje, i kad se zadržimo na pitanju uredaba, koje se možda može pre ostvariti. (J stvari i tu mogu biti u pitanju subjektivna prava, ali način njihove zaštite ih je uzdi-gao na jednu visinu opšte vrednosti. Na toj višini se otvara jasno pred očima kako je subjekitvno pravo u stvari objektivno. Ono, što se u individualnom aktu pokazuje subjektivnim pravom, to se pokazuje objektivnim na jednom višem stupnju, gde igra ulogu opšti akt po sebi. No to bi bilo nemoguče, kad subjektivno pravo ne bi bilo po svoin bistvu objektivno. Nije potrebno istači da ovde razlika javnog i privatnog prava ne igra nikakvu ulogu.
U četvrtom pravcu je važno utvrditi u koliko spor (odbrana jednog pravnog propisa) zavisi od volje pojedinaca. Moderno pravo je dopustilo pojedincima pokretanje spora i kad je povredjen neposredni« interes, »na zakonu zasnovan«. Time je pojedincu data mogučnost da, braneči sebe (jedan svoj interes), pomogne odbrani objektivnog prava. Tu je proširenjem subjektivne sfere preko granice kad se daje naknada štete — to je medjutim subjektivno pravo u smislu pozitivnog prava — proširena mogučnost zaštite zakonitosti u opšte. (I sad zavisi koliko če sudovi tu sferu stvarno proširiti prema svom pojimanju neposrednog interesa). Situacije, gde nema subjektivnog prava, imaju izvesnih garancija (na prvom mestu u jerarhiji); ali praktično potrebno je potražiti ipomoč i od pojediinaca, ostajuči u granicama osnovne individualističke ideje da pojedinci brane uvek i sebe. Ovakva jedna ustanova daje mogučnosti da poje-dinac bira izmedju dva sredstva da poved© s;por direktno za svoje objektivno pravo ili da povede spor za poništenje jednog nezakonitog (po sadržini ili formi) akta. Ta mogučnost nam, sa
07 V. kori Puguit-a, loc. cit. II, str. 321.
svoje strane, potvrdjuje još jedan put kako su utkani subjektivno i objektivno pravo (jer ona je data za to, što subjektivno pravo ima uvek jednu svojin objektivni! stranu). Ovakva ustanova takodje nije vezana za razliku javnog i privatnog prava. Treba da se setimo samo actio popularis u privatnem pravu, kojom se ide još dalje nego kad se u j a vinom pravu daje pravo tužbe za povredu neposrednog interesa.
Pozitivno pravo medjutim može ici dalje i od toga, i ono upravo ide toliko, da to postaje jedna važna pravna pojava. Ono ide dalje od toga, pa vodjenje sainog spora stavlja u zavisnost od volje pojedinaca i sudovi ispituju; samo ono što traže stranke i koliko mogu da dokazu svoje pravo. Na taj način čemo razlikovati u pogledu intenziteta dva slučaja: kad zakonitost zavisi od pojedinaca i kad ne zavisi. Normalno, kad ie u pitanju jedan opšti, j a v a n interes, nasuprot individualnem, tu če se spor voditi na jedan o b j e k t i v a n način (u cilju da se utvrdi potpuna i definitivna istina). Isto tako, kada je ui piretežinosti (po svojoj važnosti), sa gledišta zakonodavca, opšti interes, kao na pr. kcd krivičnopravnog spora, pošto bi inače ovaj bio žrtvovan jednom posebnom. Pri tome se može desiti, usled pravne transformacije, pravne evolucije, da če ono što je bilo pretežno posebno postane pretežno opšte, i onda se na njega primeni logika koja važi za opšti interes. — Medjutimi nikako se to nužno, ma koliko mi to mogli želeti, ne javlja u pravu. Tamo su moguei izuzeci, pa se n. pr. i onda kad je u pitanju opšti interes, vodi spor kao da je u pitanju posebni. Iz ove čiinjenice proističe jedna važna posledica u pogledu snage presuda, što čemo odmah čuti.
Iz toga, što bi se jedan spor vodio u onom obimu zakonitosti koji postave stranke, izašlo bi da presuda ima da važi samo za stranke inter partes, da ima relativno vrednost, i u suprotnom slučaju za sva lica, erga omnes, da ima apsolutnu vrednost. Na tom gledištu danas stoji čvrsto i uporno prof. Duguit. Medjtutimi ipak nije tako. Pre svega, sa njegovog objek-tivističkog i solidarističkog gledišta valjalo bi staviti kao zahtev da zakonitost u sporu nikako ne zavisi od stranaka. Pozitivno pravo bi imalo da postavi za cilj apsolutnu vrednost, tako da bi vrednost sviju sporova uvek bila apsolutna, što če reči da ne bi trebalo da vodjenje spora zavisi od volje stranaka. Medjutim u stvarnosti, ne samo da to nije učinjeno, što je sasvim
razumljivo s obzirom na individualističku koncepciju, po kojoj se svako ima da brine o sebi, več ni u slučaju objektivnog spora nije uvek procedura tako organizirana, da presuda može da važi prema svima. Otuda je, s obzirom na to, da pozitivno pravo uvek u slučaju posebnog interesa, dakle subjektivnog prava, stavlja u ruke stranaka tok i rezultat spora, Jeze tačno konstatovao da takav spor ima uvek relativnu vrednost, ali ne i da spor opšteg interesa ima uvek apsolutnu vrednost za šta je naveo i primere pozitivnog prava. Ti primeri če pak biti razumljivi, ako procedura nije organizirana na takav način, da daje sigurnosti za jedno apsolutno važenje. Medjutim valja irnati na umu da nikako nije apsolutno nužno da je organizacija spora, gde je angažovan posebni interes, izvedena tako, tla ima uvek samo relativnu vrednost. To zavisi od koncepcije zakonodavca o sub-jektivnom pravu i kakvih praktičnih momenata.
(8)	Mi smo ovde stavili razlikovanje sporova na osnovu intenziteta u kome je angažovana zakonitost, ali ne na osnovu razlike subjektivnog i objektivnog prava. Ovakva poslednja podela ima svog smisla, ali pitanje je kako je valja razumeti. Po našem mišljenju, prema svemu onome što je na-pred izloženo o intenzitetu zakonitosti, ona se ne može staviti na osnovu da li ima ili nema u sporu angažovanog subjektivnog prava. Subjektivno pravo je uvek objektivno — mi smo malo čas pokazali kako se uvek iz subjektivnog prava isčauri objektivno. Kao takvo, ono če imati za pravo isti interes kao i situacije kad nema subjektivnog. prava. Na ime, hoče li se pot-puna njegova zaštita, onda se hoče jedna potpuna objektivna zaštita, nezavisna od volje stranaka. Objektivno pravo sačinjava i naknada štete: zasnovana na voljnim radnjama (pogreš-kama) ili nezavisnim od volje (na faktu oštečenja), na ovom ili onom principu, uvek je ona u svom bistvu objektivna. — Ali mi ne velimo da takva podela nema nikakve vrednosti: ona ima vrednosti što nam ukazuje na činjenicu da se pravo u jednoj čitavoj svojoj fazi staralo naročito da u individualisti-čkom duhu zaštiti samo individualna prava, ne starajuči se mnogo ili bar u istoj meri da ga zaštiti kad ona nisu angažovana. Pri tome, strogo uzevši, valjalo bi računati da su angažovana subjektivna prava i onda, kad bi se sud ograničio samo na konstatovanje jednog zakonskog statusa pojedinaca ili jed-nog fakta — jer praktično za zakonodavca to je moglo imati
onakvu istu vrednost kao i kad su ona neposredno angažovana. I to je sva vrednost: jedna vrednost koja pokazuje, kakvu orientaciju ima zakonodavac, individualističku ili solidarističku. Medjutim nema vrednosti u pogledu koliko je pravo na jedan objektivan način obuhvačeno.
Uzimajuči pak za polaznu tačku to poslednje, drugim re-cima intenzitet zakonitosti, za nas može biti od značaja da li je tok i rezultat spora uslovljen voljom stranaka ili nije. U prvom slučaju je dat jedan subjektivan, u drugom jedan objektivan; jedan put je cilj samo subjektivno pravo, volja subjekata, drugi put sama objektivnost prava. To je jedina logički moguča razlika, i onda tu ne može biti onih upli-tanja i utkivanja subjektivnog u objektivni spor, več samo sub-jektivnog ili objektivnog. Što če zakonodavac uvek, gde ima subjektivnog prava organizirati spor tako, da on zavisi od volje stranaka, to ne pobija našu tezu. To nije n u ž n o , več uslov-ljeno jednom koncepcijom zakonodavca, koja se baš i onda kad joj je stalo do odbrane subjektivnog prava, zadovoljava, da stavi u ruke pojedinaca da sami sebe brane kako hoče i ume ju, kojoj zakonodavac na taj način daje čisti krajnji oblik individualizma; i, inače, to je uslovljeno kakvim praktičnim momentima.
Za zaštitu objektivnog prava, i kad nema subjektivnog, borio se naročito Duguit, što je savršeno razumljivo prema njegovoj polaznoj tački primata prava i solidarizma. On je akcentirao takodje podel u sporova na subjektivne i objektivne i tu če imati sigurno trajnih zasluga u osvetljavanju izvesnih momenata, kao na pr. da se subjektivni i objektivni sporovi javljaju u privatnom i javnom pravu. Ali čini nam se da njegova podela, nije zasnovana na jednom čistom i potpuno odredjenom kriteriumu. Tu se mešaju zaštita subjektivnog prava (u opšte, bez obzira na način organiziranja spora) sa tim da je spor organiziran u zavisnosti od volja stranaka, a ponekad opšti, javni interes sa zakonitošču — jednom reči se ne uzima u obzir da ima intenziteta zakonitosti i da je to glavna stvar. Medjutim sa nje-govog gledišta ne bi trebalo da bude nista lakše od toga, pošto on negira egzistiranje subjektivnog prava.68
"" loc. cit. II, §§ 30 i 31.
Detaljnu analizu njegovog gledišta dačemo na skoro. Roger Bomiard, kao i uvek, je povukao nekoliko kritičkih poteza, ali to je j%5 nedovoljnu. (V. njegov Precis, str. 145—147). Kod nas se tim pitanjem naročito bavio
Važnost protivpravnosti za po jam sudskog akta istakao je naročito Duguit.0" Ono što tali m ozda to je analitično razvijanje svili elemenata u toni pojmu i što možda samo londiranje kriteriuma nosi, bar jednim delom, karakter pretpostave. Nije isključeno da je pod uticajem definicije Žezove istakao da iz zadatka ko ji vrši sudija, zadatka da utvrdi šta je pravo sleduje njegova vrednost. »Odmah se vidi da treba da iz toga proizadje jedna važna posledica, na ime da če rešenje dato o jednom pravnom pitanju od sudije imati jedan sasvim drugi karakter, jedno potpuno drugo dejstvo, jednu savršenu silu nego rešenje dato od administracije. Dato od sudije rešenje se nameče samo po sebi; prema izrazu Žezovom, ono ima silu zakonske istine.«70 No sem toga njegova formula administra-tivnog akta mogla bi možda da se razume pogrešilo. On kaže jedan administrativan organ ima uvek da prethodno reši pitanje prava; ali to je. za njega samo sredstvo, dokle je to medjutim za sud c i 1 j.71 Jedan akt pak, čije je samo sredstvo konstatovanje zakonitosti, mogao bi imati jedan cilj kulturan i socialan, na suprot cilju zakonitosti, slično dakle onome što smo našli kod Jellinek-a. U jednom momentu je i sam Duguit osetio tu sličnost, ma da i tu on čini ogradu u pogledu cilja. U stvari Duguit-eva koncepcija je čisto pravna: kad govori o zakonitosti kao sredstvu ili cilju, on to čini u veoi s protivpravnošču. Drukčije je i nemoguče kod jednog pisca, koji je upravio oštru kritiku što se cilj unosi kao kriterium za podelu državnih funkcija. U ostalom primeri koje navodi, to jasno pokazuju. »On (administrativni organ) interveniše da bi se rodio dug države prema poreskom davcu, to je njegov jedini cilj, sud medjutim ima za cilj ovo pitanje prava kao pravno.«72
Inače, mi smo ukazali več na izvesne nedostatke u njegovom shvatanju o sudskom aktu.
Duguit-ev djak Roger Bonnard ima takodje zasluge u ovom pitanju.73 On je učinio jednu vrlo dobru opservaciju, na koju smo mi obratili pažnju u toku našeg izlaganja. Samo njegovo objaš-njavanje zašto valja odvojiti sudski akt od administrativnog kao jednu treču vrstu državnih funkcija (a koje se sastoji u torne da bi inače podela bila suviše apstraktna) nosi nragratističan karakter. kao u ostalom njegova koncepcija o državi u opšte. Administra-
Lj. Radovanovič (Odluke Drža v nog Saveta, 1924. O administrativnom sporu). Mi smo pak pisali o tome u svojoj Odgovornost države, gde se vec vidi pojam intenziteta zakonitosti (str. 187).
09 loc. cit. II, § 28.
10 str. 315. Inače na str. 320, gde su dati svi momenti koji karakte-rišu sudski akt.
71 loc. cit. str. 614.
72 loc. cit. str. 640.
73 Izlagfanje je izvršeno prema njegovom napred citiranom članku u R d. dr. publ. i napred citiranoj knjiži.
tivna funkcija je po njemu funkcija »vodjeuja preduzeča čiji je cilj da pruža pojedincima direktno ili indirektno izvesue prestatacije ili da interveuiše u njihovim odnosima. Sudska je takodje jedno »vodjenje preduzeča« na »individualnom domašaju« (koje služe individualna, kao i administracija), ali ona se odlikuje time, što se H jo in »seku sporovi-.. »šilom zakonske snage? pomočil konstatacije koju uvek prati odluka. Tome dodajmo još da je po njemu zakono-davna ona funkcija koja »organizira institucije, utvrdjuje pravila Ponašanja, drugim rečima, utvrdjuje. menja ili ukida vlasli i du/,-nosti t. j. pravne situacije«, aii to se realizira pomoču »akata pravila . Ovakve definicije državnih funkcija mogli da zavode kao da sadrže socialan i kulturan cilj. U stvari za Roger Bonnard-a su nierodavni pravni materialni momenti. Bonnard-u se čini kao da je Potrebno imeli 11 definicija i objekt funkcije i u istini on je suvišan i podrazumeva se. pošto je karakteristično jesu li ta akta pravilna Hi su individualna, i da li se ne odnose ni na kakav spor ili ne. Otuda se u svojoj knjiži val.jda zadovoljit) da je istakao uglavnom te momente. Što 011 unosi objekt 11 definicije, to je došlo najviše otuda. što mn se čini da je razlika izmedju administrativnog i sud-skog akta u objektu: i sudski akt ima jedan svoj objekt rešavanja sporova. Ali on ipak nije uspeo da kod administrativne funkcije nadje jedan specialan objekt: jer ono, što je rekao za 11 ju, sam je Priznao da važi i za sud. I sud. Uao i administracija, pruža poje-dincima prestacije. Na taj način su i In odlučujuči drugi momenti, kao što je taj da sudski akt ima silu zakonske istine. No pitanje je zašto bi jedna i druga služile pojedincima. jer mi znamo da ima administrativnih sudskih akata ko ji služe samo državi. To nam ukazuje na jedmi slabu stranu ove koncepcije, koja se jasnije vidi na razlici zakonodavne i administrativne funkcije. .Ter što se tiče zakonodavne prema administrativnoj, tu se takodje ne može nači nikaka stvarna razlika u objektu. Nije istina da samo zakonodavac organizira institucije i utvrdjuje pravila ponašanja: to isto čini 1 administrativna funkcija. To je savršeno lako dokazati: kad na pr. policiska vlast daje jednu koncesiju, ona organizira privrednu delatnost, kao što čine i zakoni na osnovu kojih se to radi. Sve što rade zakoni, to rade i administrativna akta. To je ono. što smo mi napred pokazali. Sva razlika medju njima sastoji se isključivo u tome. što zakonodavac to radi pomoču pravila, a administrator pomoču individualnih akata. Ovakva formula se može okarakt eri sati ne samo kao suvišnom, več i pogrešnom i opasnom, kad ne bi bilo reči o jednom tako kritičnom duhu, kao što je Bonnard. k oj i je dobro video da su primarni drugi momenti. Bonnard. ako je liteo da unese kakav moment još u difiniciju. to bi bila funkcionalna vrednost akata. jer se njom mogu objasniti sva akta, pa i sudska, sa njihovom ulogom i internom strukturom koju imaju.74
14	loc. cit. str. 640.
Ono, što se može učiuiti, lo je 0110 što je učimo Duguit: uueti u pojavu pravne funkcije u opšte da ona organizira javne službe, ali ne deliti ih po vrstama javnih službi. Pustimo samog Duguit-a da govori:	Dalde,	pojam javne službe igra važnu uiogu u odredji-
vanju pravnih funkcija države i mogu se, u jedilom smislu, defi-nisati javne funkcije državne kao sve one koje vlasniei vrše sami ili pomoču svojih agenata da organizira ju javne službe i da osigu-raju njihovo neprekiduo lunkcionisanje.« Ali ne treba iči dalje, i čovek bi učinio velike pogreške, ako bi, da bi klasifikovao različiie pravne funkcije države, vodio računa o razičitim službama, koje država organizira i vodi. Odrediti funkcije države prema različitim aktivnostima koje ona treba da reaizira, to znači odrediti državne funkcije s ekonomske tačke gledišta. (loc. cit., II, st. 135.)
Ono, što je ispustio Duguit, učinio je jednim delom Jeze. On je i/.vršio analizu elemenata koji čine sudsld akt, bar na negativan način, u pogledu odnosa materialnih momenata prema formalnim. I njegova glavna zasluga biče, što je on umeo da podvuče da je vrednost sudskog akta nezavisna od formalnih momenata. Jer nije dovoljiio reči da je sudski akt jedan akt koji se javlja u slučaju protivpravnosti da bi utvrdio zakonitost (odn. posledice njene), vec je potrebno osvetliti i objasniti da pri tom aktu ne igraju ulog formalni momenti.
Po njemu bitna karakteristika sudske presude je u tome da 011 ima siiu zakonske istine; za nju važi pravilo: Res judicata pro veri-tate habetur. Time je izražena pravna vrednost toga akta. Ali malo čini izvršilac, jer sudije vrše akta koja nisu sudska, i administrativni organi koja nisu administrativna. Tu malo čine forme. Sa pravno-političkog gledišta jedan pravni akt je izvršen u izvesnim formama koje če dali najbolje moguče garantije. Ali ima i drugih akata koji imaju iste garantije, pa nisu sudski. Sa ili bez sudskih forama, sudski akt ima pravim prirodu, koju mu daje njegova pravna sadržina, na ime, jedno pravno dejstvo proizvedeno izražavanjem volje. Tako na pr. jedan disciplinski spor ostaje to (jedan disciplinski spor), dokle god sam zakon ne odluči da če nadležna disciplinska vlast konstatovati sa »šilom zakonske istine«.
Pitanje je samo otkuda sudski akt ima jednu takvu vrednost. Reči da je to za to. jer je on manifestacija jedne volje koja ima silu zakonske istine nije dovoljno ni u kom slučaju. To bi značilo ipak svesti vrednost ovog akta, njegovu specifičnost na formalne momente, pošto sudski akt može sadržati ista akta koja sil inače adn.i-nistrativna (t. j. mogu biti takvo da se ne razlikuju od administrativnih). Taj moment Jeze nalazi u tome što sudski akt sadrži jednu konstatacij u.
Ali mi smo napred čuli da on pogrešilo shvata konsta-taciju u odnosu prema odluci. Medjutim ima još jedna tačka, na kojoj se valja zadržati. Ta konstatacija mora imati silu zakonske istine. Pitanje je samo šta to znači. Pre svega nema simtnje to znači
tla je to jedna konstatacija koja če biti. obvezna za s ve gradjane. Konstatacija, koju bi učinio jedan pojedinac ne bi vredila ništa, ali konstatacija koju bi učinio jedan sudija ona bi obvezivala svakoga (u relativnom smislu). No to nam pokazuje da je potrebno jedno specialno lice koje če moči da izdaje takva akta, jedan organ, kako se to kaže. U tom smislu i u tom obimu je neophodan formalni moment. Medjutim, ovakva jedna vrednost akta nikako još nije do-voljna za diferenciranje administrativnog od sudskog akta. S obzi-•'om na napred istaknutu činjenicu da ima akata konstatacije i medju Samim administrativnim aktima (deklarativna akta), potrebno jo da vrednost ovog akta bude naročita, t. j. ovaj akt treba da se odlikuje jednom relativnom nepromenljivošču. Ali to se, baš po Jeze-u ne bi moglo ni na ko ji drugi način objasniti nego time što je sudski akt korekcija protivpravnosti. Pošto su po njemu indiferentni organ (autor) akta i forme u pogledu vrednosti, a sudski akt je jedan 111 a-t e r i a 1 a n akt, akt sa specifičnom materialnom karakteristikom, to nema drugog objašnjenja nego da ta vrednost dolazi od funkcionalne vrednosti toga akta, kao akta korekcije protivpravnosti. Kad se u opšte postavi pitanje o torne da li ima za vrednost sudskog akta kao akta konstatacije sa zakonskom šilom značaja organ ili forma, onda se ne možemo zadovoljiti odgovorom da to zavisi od volje zako-nodavca. Jer ako se tako odgovori, onda nema nikakvog smisla govoriti o torne da li zavisi od ovog ili onog momenta u aktu. Volja zakonodavčeva kao ona od koje zavisi regulisanje svili stvari, svih momenata u pravu razume se sama po sebi:	to je
jedna pretpostavka. Ali se pita koji su momenti, pred-vidjeni zakonodavcem, uslovili jedan drugi moment, kakva je veza medju onim elementima, koji se več nalaze u pozitivnom pravu. Na podloži ovoga samo, Žez može da tvrdi da formalni momenti (organ ili forma) nemaju uticaja na pravnu važnost sudskog akta. Ali kad oni to nemaju, onda to imaju materialni, t. j. ima uticaja sadržina akta. Ako medjutim nije dovoljno reci iz napred navedenog razloga da je ta sadržina konstatacija, onda se mora dodati tome da je to konstatacija povodom jednog konflikta ili u slučaju protivpravnosti, jer samo takva konstatacija može imati takvu funkcionalni! vrednost, da akt ima vrednosti 11 napred navedenom smislu. Čudno je da je Jeze, koji je inače (kao na in-, u eitiranom članku iz 1909) unosio u svoju definicija sudskog akta takodje i protivprav-nost, u svoju definicija u najnovijem izdanju, kao i u pretliodnom, svoga sistematskog dela ne unosi, i zadovoljava se ne samo time, da je to akt manifestacije volje čiji je objekt konstatacija jedne pravne situacije ili fakta, sa snagom zakonske sile.7r' Medjutim, kad udje u definiciju moment važenja akta kao je d in a karakteristika konstatacije (koja čini objekt sudskog akta), može se pretpostaviti da je svaka konstatacija čim je dobila od zakonodavca takvu vrednost postala sudski akt. Nama se čini pak da to nije slučaj.
15	loc. cit. str 48.
Takva konstatacija može bili jedan drugi akt, jedan administrativni akt, koji je iz izvesuih razloga dobio jedmi takvu vrednost. Sudski akt čenio iinati samo u onom slučaju, kad je on korekcija protiv-pravnosti. Takav akt če, po jed noj nužnosti, (koja je, razume se, relativna) dobiti i u pozitivuom pravu jednu snagu zakonske istini-tosti. Ali, ono što je važnije i jedino merodavno za nas (jer ini ovde neceino da ispitujemo da li zakonodavac mora da vodi računa o p r i r o d i jednog akta da bismo dokazali i bliže objasnili svoje tvrdjenje 11 prethodnoj rečenici), to je da je jedan akt konstatacije sudski, enda kad mu je zakonodavac priznao takvu vrednost, onda kad je reč o protivpravnosti. Jer mi čemo onda, samo pri jedilom takvom aktu, moči da lconstatujemo u pozitivnom pravu k a k v o o 11 o jeste (na osnovu zakonskih odredaba). s v u funkcionalni! vrednost jednog takvog akta koju smo napred izložili.
Ali s druge strane, bila bi neopravdana ona kritika, koja bi videla u Jezovoj definiciji kao bitno za sudski akt formalne momente. Vrednost jednoga akta, snaga koju 011 ima sama po sebi čini materialnu karakteristiki! jednog akta, a ne formalini. Ali osim toga, iz fakta, što se smatra kao karakteristika sudskog akta zakonska istinitost, nikako ne sleduje samo po sebi (kao šlo uzima na pr. Carre de Malberg) da je tu reč samo o formalnim momentima. Jer, zakonska istinitost n e m o r a biti zasnovana samo na formalnim momentima, i ona to ne mora u o p š t e. To če reči da zakonodavac može da da takvu vrednost, u jednom pravnom sistemu, u kome ne važi načelo podele vlasti, i bez obzira na formalne momente.
Kelsen je takodje osetio važnost protivpravnosti za podelil funkcija. Ali 011 je to izveo na jedan način koji je orientisan više ka pojmu prava nego ka podeli funkcija iii pravnih akata. Kod njega u ostalom fali jedna razradjena partija o pravnim aktima u opšte. To smo mi napred u prvom redu tumačili time, što 011 nije zaintere-sovan za materiju u pravu, za materialne razlike koje se javljaju u njemu, uvek pod impresijom pojma prava i stupnjeva u njemu ili jerarhije akata. Kelsen je napravio razliku izmedju jednog pojma formalnog administracije i jednog materialnog pojma (rechtinhaltliche Begriff). Administracija po njemu s jedne strane sadrži akta koja su pri mena norama prinude, kao što su to presude sudske, krivične ili za naknadu štete, disciplinske k a/ne i egzekucija. U tom pogledu ona je formalna funkcija kao i sudska, i tu nema nikakve razlike. Ali dokle se sud ograničava samo na formalini fuhkciju, administracija sadrži i nešto drugo: država može da radii na isti način na koji i pojedinci, na pr. da gradi železnice, da podiže škole itd.
I	to je administracija u malerialnom smislu.
Ovakva jedna podela u krajnjoj liniji je zasnovana na podeli dve vrste norama: primarnih koje regulišu odnose i sekundarnih koje utvrdjuju sankcije prinude za protivpravnost. 1 u torne je njena dobra
i	slaba strana. Dobra je prvo, jer je time odbačen cilj kao krite-rium, jer izvajuči moment prinude, izdavaja se, izmedju ostalih.
i	moment sudske presude, odbacujuči druga administrativna akta koja bi inače mogla poslužiti kao celishodno sredstvo protivu pro-tivpravnosti, kao što su to na pr. preventivne mere. Slaba je, jer se pri tome odvajajo i drugi momenti tako da ide i egzekucija u jedan isti red sa sudskim presudoni. To je došlo otuda, što je Kelsen u stvari tu zainteresovan prirodom pravnih norama. Otuda dolazi još i jedna druga stvar, a na ime, da je 011 na suprot prvoj administraciji akcentirao da država može raditi i kulturne i socialne poslove u vidu sopstvenih preduzeca, da vrši kulturne i socialne ci-ljeve ili da prosto zadovoljava zahteve pravde regulišuči odnose medju pojedincima. Po tome njegova podela nehotice potseča na onu tra-dicionalnu, danas odbačenu, francusku teorijo koja deli administrativna akta na akta vlasti i akta poslovna, mada ona to nije. Najzad, može da se stavi kritika na njegovo povlačenje formalno g i m a t e r i a 1 n o g pojma administracije. Ta podela, kao što je rečeno napred, ima interesa samo za pojam prava, jer formalno je 0110 što je karakteristično za pravo, materialno što nije, ali ne za funkcije koje su uvek materialne i medju kojima valja povuči razliku na ma-terialnom terenu.7"
Kod Kelsena je interesantno da je 011 utvrdio stvari koje su ga mogle odvesti direktno rezultatu do koga je došla francuska teorija
i	do koga smo mi došli. Razlikujoči pravo ispitivanja od prava od-lučivanja koje ima jedan izvršioc prava,77 on je mogao vrlo lako da dospe dotle, da shvati važnost sudske presude kao akta koji ima silu zakonske istine. Jer dokle pravo ispitivanja svakome pripada (na ime, pravo da ispituje zakonitost akta koji primenjuje. ali na svoj rizik da drugi kompetentni organ, koji ima pravo odlučivanja
o	tom pitanju definitivno reši je li on bio u pravu), dotle pravo odlučivanja (definitivne odluke) može imati samo sud. Kelsen je sem toga, na drugom mestu,7S utvrdio da se sudski akt karakteriše svo-jom relativnom nepromenljivošču. Šlo Kelsen nije dospeo dotle. to je zato, jer 011 u opšte nije se u svom sistemu naročito bavio pitanjem pravnih akata u materialnom smislu.79
*
Ovde se stalo na gledište razlikovanja administrativnog i sud-*kog u materialnom pogledu ali još uvek ima pisaca, koji poriču takvu razliku.
Ima više razloga koji se upotrebljuju da se dokaže da ne postoji nikaka razlika izmedju administrativnog i sudskog akta.
70 loc. cit. str. 288—242.
77 loc. cit. str. 291—294.
78 loc. cit. str. 301.
79 Contributions a la Theorie generale de 1’Etat, I. 1920. La fonc-
tion juridictionelle, str. 091 i dalje. Citati u tekstu, koji sleduju, izvučent
su iz te knjige.
Izložičenio ih najpre i u glavnom prema Carre-u de Malberg. Prvi je argument da se administrativni i sudski akt ne razlikuju po sadr-žini, da u toni pogledu nema nikakve razlike »apsolutne i konstantne;. S jedne strane »sudija se ne ograničava samo na to da objavi šta je pravo, en takodje odlučuje: on naredjuje akta uzdržavanja, naknade šteta, restitucije itd.; on izdaje sve ove odluke primenju-juči zakon, ali u rezultatu, on radi na isti način na koji može da radi jedan administrator, naslanjajuči se na zakon« (str. 761). »Ima dakle smisla primetiti da ima nešto administrativnog u sudskoj funkciji.« »Obrnuto, nesumnjivo je da u funkciju administrativnu ulazi cesto nešto sudskoga. Na pr. administrator, koji likvidira pen-siju jednog činovnika ili račune jednog preduzinača sa državom, treba da to učini u saglasnosti s propisima utvrdjenim od zakono-davstva; 011 može samo da primeni ove propise; i ako, pri ovoj pri-lici, on rešava kakvu teškoču pokrenutu od zainteresovane strane, odluka koju donosi, uzima, u izvesnom smislu, sudski karakter, jer, ovom odlukom on izriče — sa vlašču koja mu je svojstvena kao državnom organu — kakvo je pravo, prema njemu, koje pravo pro-izilazi iz zakona koji važe« (str. 762). Ali i još nešto više od toga, uvek, kada je rad administrativan tako striktno regulisan zakouo-davstvom, - ne može se poreči da on ne liči jako na sudski rad. Administrator nema tu više da tu čini jedno delo volje, on tu može imati za cilj samo rezultate koji proističu iz čistog izvršenja zakona« (str. 763) U opšte, aktom sudskim se ništa drugo ne čini nego ono što se čini i administrativnim. — Ali glavni razlog leži u sledečem momentu. Uzima se na ime da ima samo jedna vlast koja ima karakter inicialni« što če reči da izvan zakonodavne vlasti ima mesta samo za jednu jedinu funkciju ili vlast Prema inicialnom aktu koji je zakon, sve druge aktivnosti državne fonniraju samo jednu jedinu glavnu kategoriju u koliko se one ne sastoje ni u čem više nego u izvršivanju pravila ili odluka zakonodavnih« (str. 765). Taj argument kulminira 11 sledečem momentu. »Jer od momenta kad smo priznali da sudija interveniše da bi odlučio da li je izvršenje mo-guče i na koji način on treba da se vrši, onda smo prinudjeni da priznamo, samim tim, da on priprema ovo izvršenje i, dakle, možemo reči takodje da 011 tu saradjuje. Izvesno je, začelo, da se egzekutivna vlast ne prostire samo na akta direktnog izvršenja zakona, več ona obuhvata sve operacije koje teže ostvarenju zakonskih propisa. Akt, pomoču koga sudija proverava i izvodi da li se zakon može prime-niti na jednu odred jenu vrstu, ni je ništa drugo nego jedna od ovili operacija« (str. 755).
Na ovaj poslednji način argumentiše i prof. H a u r i o n.8" O11 razlikuje akte magistrature »koji se odnose na upotrebu javne vlasti s prinudom bilo za naimenovanje arbitra, bilo za izvršenje presude. bilo da se arbitraža načini obaveznom, bilo najzad da se izrekne presuda sa autoritetom«, i akt arbitraže. I. j. istovremeno ocenji-
80	loc. cit.
vanje fakata i njihovo prilagodjenje pravu u cilju da se učini kraj spora«, a koji može biti poveren jednom arbitru, jednoj j oroti ili jedilom sudiji«. Ako dobro razumemo, Hauriou razlikuje momente koji su nezavisni od volje pojedinaca (akta magistrature) i momente zavisne od njihove volje (akta arbitraže). Ali, bez obzira na to. u jednom i drugom slučaju po njemu se ne može povuči nikakva razlika izmedju administrativuog i sudskog akta. Što se tiče akata magistrature radi se o tome da se osigura primena prava i, pod režimom pisanog prava, da se osigura primena zakona, što ulazi u funkciju izvršne vlasti; mi smo videli takodje gore da izvršna odluka prirodno stvara pravo, ali da ona može biti isto tako čisto deklarativna (str. 441). Što se tiče akta arbitraže:	»U svojoj ulozi
arbitra ne vrši li (porota ili sudije) još vlast izvršnu? Sigurno da, lutjpre. jer je njihova odluka, koja seče konflikt, jedna izrvšna odlitka; zatim, jer izvršna vlast, čak u svojim upravnim ili administrativnim funkcijama, presudjuje gotovo stalno konflikte« (str. 441). Na toj osnovi obadva pisca zaključuju da razlike izmedju admini-strativnog i sudskog akta ne može biti u materialnom pogledu. Razlike su samo u formalno m pogledu, u položaju organa i u proceduri (i formi). Sudski akt u toni pogledu odlikuje se, što gradjanima pruža više garantija. Drugim rečima, ako se ide još dalje u analizi, razlika če se nači u poslednjoj analizi u e i 1 i u, pošto formalne razlike u ovom slučaju mogli biti diktovane ciljem, buduči da one nisu zasnovane na jerarhiskom redu. I to je dobilo izraza naročito kod Hauriou-a koji je uporedo sa formalnim razlikama stavio razliku po cilju: »Odluka izvršna interveniše na jedan preventivan način i u neorganizovanom sporu, u cilju policije; odluka sudska interveniše a poste riori u jednom organizovanom sporu i u cilju pravo-sudja; procedure su sledstveno diferencirane« (str. 441).S1
Nama izgleda da ovi pisci nisu u pravu, i ako čeiro rado priznali da su oni išli u svojoj analizi do krajnjih granica i zapazili vrlo ostro razlike formalne i razlike po ciliu. U pogledu sadržine ovi pisci ispuštaju iz vida činjenicu da sadržina sudskog akta ne m o r a biti ista sa onom administrativnog. Jer to je glavna stvar: ako se poklapaju u izvesnim momentima potpuno, to je sasvim slučajno. To je prosto za to, jer se sudski akt kao akt korekcije tako može poklopiti sa ltorigovanim aktom, i u j e d n o m s m i s 1 u i mora da
fll U našoj literaturi gornje gledište zastupa prof. Ž. Perič. Svojom oštrom logikom on je postavio problem na ovu krajnju osnovu. »Po jedno-<ne mišljenju, koje se bazira na učenju Monteskijevom i u enleskom javnom pravu, tri su vlasti u državi: zakonodavna, izvršna i sudska — sa drugom, koje i mi delimo, u državi postoje samo dve vlasti: zakonodavna i izvršna (egzekutivna). Jer, /aista. državna vlast može se manifestovati na dva načina: donošen jem zakona i izvršenjem zakona. Prema tome, sinička vlast nije neka treea vlast u državi 'prema zakonodavnoj i izvršnoj, nego jedan deo izvršne vlasti. (Gradjanski sudski postupak, 1925 koji je •zdao zajedno s dr. Drag. Arandjelovičem).
se poklopi, ali i to, na ime, u koliko ,je njegov p r e d m e t jedan prethodni administrativan akt. Ali on kao akt korekcije ne može da se poklopi p o tp uno sa korigovaniin aktom. U ostalom izvesne razlike medju ovim aktima priznaju i ovi pisci. Ali, alco ih priznaju, oni valja da objasne otkuda one dolaze. Tu ima jedan l>itan moment, koji oni ispuštaju iz vida. Na ime sudski akt korekcije ima, kao sto smo pokazali, jednu svoju funkcionalnu vrednost.
Drugi razlog mi smo obeležili kao glavni, i s punim pravom. Jer, ako su administrativni i sudski akt identični po sadržini, to do-lazi otuda, jer su obadva podjednako potčinjeni zakonu kao njegova primena ili. tačnije, izvršenje. 1 sudski akt je jedan moment, koji služi da se zakon izvrši. To je nesunuijivo tačno, ali isto tako je tačno da je od bitne važnosti na k o ji n a č i n se u jednom i dru-gom slučaju izvršuje zakon. Jedan ustav, jedan zakon ili koji drugi akt ima nesumjivo svoj smisao i svoj cilj da bude izvršen tako da se tu istovremeno konstatuje zakonitost sta je pravo i donosi se odluka, odn. izvršuje materialan akt. Ali, kao što smo pokazali, ima momenata kad se odvaja moment konstatovanja zakonitosti, i u slučaju protivpravnosli, lakav jedan akt dobija jednu takvu samostal-nost po svom funkcionaUiom značaju, da se mora odvojiti kao zase-ban. Ovakva jedna logika, kakvu nalazimo naročilo kod Carre-a de Malberg, koja vidi uvek samo izvršenje (primenu), tormalistička je, jer ona ne vidi da ima tu izvesnih materialnih razlika o kojima se mora da vodi računa. S druge strane, ona je statička, pošto vidi samo na jednoj strani zakone kao izraz inicialne državne moči, a na drugoj, samo izvršenje. Tu stranu koncepcije ovoga pisca mi smo imali prilike da napred konstatujemo. Medjutim pojam »inicialne« moči, »norme« i pojam primene su relativni. Jedan zakon je »inicialna« moč za niže akte, ali je on takodje i primena ustava; jedan administrativni akt je primena zakona, ali on može biti »inicialna« moč za drugi jedan administrativni akt ili akt pojedinca. To sve sleduje iz jerarhije akata, o k o joj je ovde bilo reči. To je več normalna škola toliko naglašavala! Ali mada bi to imala da bude činjenica, u jednom realističkol shvatanju stvari, 11 jednom shvatanju nezamračenom nikakvom teoretskom koncepcijom, sama po sebi jasna i razumljiva, ipak nauka je podležala i podleži iluziju o zakonu kao nečem savršeno različitom, višem i drukčijem nego druga akta, iluziji o »normi«, »inicialnoj moči«, »suverenom* aktu itd. Iz jerarhije medjutim nista ne izlazi u pogledu sadržine, niti ona isključuje razlike po sadržini, ako su one inače opravdane.
Ali teškoču takvog izjednačavanja administrativnog i sudskog akta osetio je i sani Carre de Malberg. Na jednom mestu (str. 723— 725 naj). 14), on obeležava sudski akt kao akt ocenjivanja (d’ appre-ciation), kao stvar sudjenu, a ne hotenu. I to je bilo sasvim nužno, pošto h te ti može samo zakonodavac. Ali može li 011 reči i za akt administrativan što i za sudski? Ne najmanje ne verujemo, niti je to 011 učinio, ako ga dobro razumemo (v. Les fonctions de 1’Etat, La
fonction administrative str. 463 i dalje). Akt administrativni, po njemu, prestaje biti akt volje samo u izvesnim slučajevima, onim striktnog regulisanja zakonom. (Sta to povlači, ovde ostavljamo na stranu. Za nas je glavno da se akt administrativni obeleži ipak kao akt volje). No, ako ima odisla razlike medju ovim aktima, onda zakon ne može imati nikakvu inicialnu silu, kakvu sad ima i administrativan akt. Ali im kraju krajeva takvu če i mali i sani sudski akt — u smislu kako smo napred pokazali. Time bi bilo napušteno statičko gledi-šte, a razlika izmedju administrativnog i sudskog akta bila bi taman onakva kakva je kod Jeze-a: akt sudski bi imao tu speeialnu karak-teristiku da bi to bio akt konstatacije. Tu sličnost svcg gledišla sa •leze-ovim konstatovao je sam Carre de Malberg, ali to je u stvari prirodna tendencija njegove koncepcije, k ra ju ja tačka do koje mora dospeti. (Kao da je tu sličnost, s druge strane, osetio i Jeze). — Hi pak nema razlike izmedju ove dve vrste akata. kakvu tezu hoče da brani Carre de Malberg, i u toni slučaju naš udarac bi bio uprav-ljen protiv njegove s la ličke? osnove, kao netačne i nemoguče, kao što je ovde i učinjeno gore.
Literatura. U raspravi je obuhvačena u glavnom najmodernija liie-ralura, i u prvom redu se imala u vidu, kao što je rečeno u požetku, francuska realistička škola i normativna Kelsenova. To je savršeno razumljivo prema gledištu koje pisac zastupa. Potpuna literatura može se nači u citiranim delima Duguit.a, Carre-a de Malberg, Kelsen-a, Slobodana, Jovanoviča, i specialno srpska kod Dragoslava Jovanoviča.
Kako če treči deo <,ve rasprave, uešlo izmenjen i mestimično pro-širen (tako na pr. biče data analiza gledišta Duguit-a o subjektivnom i objektivnom sporu), sa kratkim rezimeom prva dva dela, izuči na francu-skom jeziku, ovde se zadovoljavamo da mesto rezimea damo samo inten-cije ove rasprave.
Besume.
L’auteur passe en revue les fonetions etatiques ou les actes des organes etatiques en vue de les determiner au sens juridique, formel et materiel. Son interet principal est dirige a etablir les criteriums de la distinction par une methode sure et solide, parce qu’il est persuade que c’est la methode dont presque tout depend. L’auteur considere que la distinction des fonetions, ne pouvant pas Stre determinee par les buts sociaux, auxquels ©lles servent, peut etre determinee par la valeur fonctionelle qu’elles possedent dans 1’organisation juridique en general ou dans une organisation speciale, notamment dans 1’Etat de droit. L’auteur a pris en consideration particuliere la distinction de 1’acte administratif et de l’acte juridictionnel au sens materiel et celle-ci tient dans l’etude une grande plače.
Les conceptions scientifiques desquelles l’auteur s’occupe avant tout, ce sont la conception realiste frangaise (Duguit) et normative autrichienne (Kelsen), Elles ont beaucoup contribue a la solution de la question, en savani faire valoir les criteriunis vrais, toutefois il est reste encore a deployer, eclaircir et approfondir quelques points qui touchent meme le fond de la chose.
Pravosodstvo klevevške in boštanj-ske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja.
Vsebina: I. Uvod. — II. Splošni pravni položaj. III. Razmerje med sodiščem in patrimonialno gosposko. — ]V. Ustrojstvo ter pristojnost vino-gorskih zborov. — V. Zasebno stvarno pravo. — VI. Rodbinsko pravo. Vil. Dedno pravo. — VIII. Obvezno pravo. — IX. Odškodninsko pravo. — X. Kazenske zadeve. — XI. Pravdni postopek. — Resume.
1.	Uvod.
1.	Naslednja razprava naj nadaljuje započeto raziska-vanje virov za proučevanje slovenskega običajnega prava v Preteklosti. Ker je bilo v bivši Kranjski vojvodini največ vinogradov na Dolenjskem, ohranilo se je naravno tukaj zelo mnogo listinskih virov o slovenskem vinogorskem običajnem pravu. Toda varal bi se, kdor bi mislil, da se stvari kar ponavljajo. To je bas vrlo zanimiv pojav za pravne razmere slovenskega ljudstva v zadnjih stoletjih pred velikimi kodifikacijami enotnih avstrijskih zakonov, da si je ljudstvo, rekli bi, malone v vsakem kraju ustvarjalo in ohranjalo neke posebnosti domačega običajnega prava. To bodi tudi opravičilo, zakaj posežemo zopet po gradivu iz Dolenjskega. Kajti zdi se nam nujno potrebno, da se najprej premotri pravno stanje kolikor mogoče celokupnega pokrajinskega kompleksa, preden se obrnemo k novemu.1
1	Iz Dolenjskega izvirajo še protokoli o vinogorskih pravdah graščin Žužemberk, Soteska, Kočevje, ki se nahajajo po izvestju pok. Antona Kas p reta v Losensteinleithenu. Na gradu Turjak (pod Ljubljano) se nahaja nekaj takih zapisnikov iz Škocjana in Koglega, kjer so imeli Tur-jačani tudi svoje vinograde. Svoje doslešnje naziranje, da gre za vinograde v župniji Sv. Kocjan'poleg Starega apna (glej Gruda, 1925, str. 199), moram na podlagi prepisov, ki jih je napravil in mi pokazal prof. Arnold Luše hi 11 - Ebengreuth ((Graz), popraviti s pripombo, da mi on-
Seveda ponavljati že znane stvari, ne gre. Zato hočemo v na-slednjih vrsticah edino le to priobčiti, kar je več ali manj novo. Na izsledke v prejšnjih razpravah o kostanjeviški, pleterski graščini in novomeški komendi se hočemo le pozivati.2
2.	Graščini Klevevž in Boštanj ležite ne daleč vsaksebi in imate po priliki iste geo- in meteorologične razmere. Njuni vinogradi so si bližnji sosedje ali pa so celo pomešani med seboj.
Klevevž (izobličeno iz nemškega Klingenfels} Ije slikovit grad v bližini Šmarjete, malo v stran od ceste iz Šmarjete v Mokronog. Za časa, ko naši viri pričenjajo, 1. 1693, je bil že v posesti samostana očetov iz cirstercienškega reda v Stični. Ko je Valvasor izdal svoje delo »Die Ehre cles Herzogthums Krain« (1689), je bila lastnica te graščine še Marija Kunigunda grofica Strassoldo, rojena grofica Paradeiser.'1 V naših virih pa nastopa že v prvem zapisniku z dne 3. avgusta 1693 kot predsednik vinogorskega zbora frater Joannes Schorner, administrator v Klevevžu.4 V prvih letih zapisnikov srečamo imenovano grofico
ginalnih protokolov pokojni Iur,jaški graščak ni mogel več najti. Veliko gradiva za slovensko običajno pravo je še zakopanega v zapisnikih o pravdah na sodišču blejske graščine, ki so shranjeni v ljubljanskem muzeju, pa doslej še niso obdelani.
a Primeri moje razprave:	Pravosodsivo	kostanjeviške	opatije	v
letih 1631 do 1655« (Časopis za zgod. in narodop., XI. let. (1914), str. 33 do 67); »Pravosodsivo pri novomeškem inkorporiranem uradu nemškega vit. reda v letih 1721 do 1772« (Zbornik znanstvenih razprav, 1. letnik, 1921, str. 22 do 100); »Pravosodsivo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja« (Zbornik znanstvenih razprav, Til. letnik, 1924, str. 1 do 118). Citiramo v naslednjem prvo razpravo samo s kratico: Kost., drugo z Nm., tretjo s Kost.-Plet. Bodi dovoljeno, da na tem mestu na kritiko v Č asu XIX., str. 188 (Mal) odgovorim gliede zadnjenavedene razprave, da resnično niti Valvasor niti I) i m it z ne vesta ničesar povedati o vinogoirekih zborih in o lcvaternih sodih. O teh je bil govor, ne pa o ljudskih sodiščih v obče. Res da govori Valvasor o nekih trških sodbah in se iz njih kruto norčuje. Ali on sam pravi, da so le-te že v 16. stoletju izginile, torej niso mogle biti sodbe iz naših zapisnikov poznejše dobe.
a Gl. J o h a n n W e i c h a r d Freilierr v o n Valvasor: Die Ehre des Herzogthums Krain, XI. zv., str. 397. Leta 1694 je imenovana grofica živela še v bližini Koglega (Milzberg), morebiti v zgradbi pri kopeli Šmarješke Toplice (gl. zap. z dne 12. marca 1694, Klevevž.)
1	Isti administrator se imenuje v poznejših zapisnikih, prvokrat 21. septembra 1696 (Klevevž), že kol pater.
še večkrat kot tožiteljico sogornikov, ki so spadali pod klevevško gorsko palico. Za nas je zanimivo dejstvo, da je — vsaj po M i I k o vv i c z ur' — prešlo razen Klevevža še dvoje graščin h kr atu v last stiskih cisterciencev, namreč Prestranek in Cretež (Reuttenburg), a od zadnje navedenega gradu imamo ohranjen rokopis slovenskega prevoda gorskih bukev z dne 17. oktobra 1683. S precejšnjo gotovostjo smemo torej s tem računati, da je veljalo za klevevške vinogradnike zelo slično, ako že ne isto Pravo, kot za sosede pod čreteško gorsko palico." Od tedaj, ko so kupili cistercienci Klevevž in 'čretež, ostala sta v njihovi lasti (lo razpustitve redu. Stiski redovniki so ju upravljali po redovnikih, ki se imenujejo administratorji. Klevevški administratorji so stanovali v gradu Klevevž. Včasih sta bila dva fratra, včasih Patra, v poznejši dobi pa je bil na Klevevžu le po en administrator - pater.7
Gl. \V la dim ir M i l k ow ic z : Die Kloster in Krain, A reli iv Eiir ost. Geschichte, zv. 7*1 (1889), str. 3-10.
" Čretež je bil prej v posesti Viljema grofa Lambergarja, za njimi je dobil grad Ivan Lambert grof Lamberg, vsaj za časa Valvasorjevega (1. c., XI., str. 471) ga je Se imel. V tekstu navedeni prevod gorskih bukev ima podpis: »Descripsit J. Kap s c li - Reittenburgk in se Nahaja v ljubljanskem muzeju. Odlomki besedila, in sicer členi ‘25 do 34, so natisnjeni v Let. Mat. Slov. 1889, str. 200, 201. V svoji razpravi ^Pravni izrazi v prevodih vincgarskega zakona« (Časopis za sloven. jezil;, knjiž. in zgod. 1920, str. 72 nasl.) sem ga docela vpcšteval. Danes je Čretež razvalina, leži dobro uro hoda od Klevevža, severno pod trebelniškimi hribi. Grad Prestranek pa leži ob vznožju Gorjancev, tri ure hoda južno °d Klevevža.
7	Naj navedemo tukaj imena klevevških administratorjev, v kolikor smo jih mogli po zapisnikih o vinogorskih pravdah dognati. Morda pride prej ali slej kakšno dejstvo na površje, ki bo zahtevalo poznanje klevevških upraviteljev po imenu. Poleg že imenovanega fratra, odn. patra Joannesa Scho rner-ja, je naveden v letu 1093 frater Andreas (brez priimka), v letu 1694 pater prior Dominieus, v 1. 109(1 Ferdinand (brez označbe redovniškega čina), v 1. 1097 p. Auguštin, v 1. 1098 p. Franc, istegi leti še Pater Andrey Mandel (bržčas igori navedeni frater Andreas), v 1. 1703 P, Benedikt Zolluer, v 1. 1716 p. Martin Guschitz, v I. 1717 p. Robert, v 1. 1718 p. Rupert, v 1. 1752 p. Daniel Mordax, v 1. 1753 p. Matija Weiss, v 1. 17(51 p. Gabriel Palalshitsch, v 1. 1703 p. Johannes Steiss, v I. 1781 p. Josef Koschner. Sem in tam se imenujejo ali spominjajo tudi administratorji drugih vinogradskih okolišev, ki so bili istotako podložni gorski Palici stiških cisterciencev. V zapisniku z dne 31. marca 1699 (Bojnik) je ■nienovan p. Franc, ki je bil leto prej v Klevevžu, kot administrator na
Cisterca Stična je bila s cesarskim odlokom Jožefa II. z dne 25. oktobra 1785 razpuščena. Za usodo Klevevža je imelo to za posledico, da sta prišle obe graščini pod upravo verskega zaklada. Toda po naših zapisnikih je ostal pater Jožef Koschner kot administrator Klevevški in predsednik vinogorskega zbora najmanj še do 21. februarja 1786. Kajti v zapisniku tega dne o vinogorskem zboru na Telčjem vrhu stoji, da mu je bil ta pater administrator in iudex. Še le odtlej naprej navajajo zapisniki kot sodnike »iudex Herr Verwalter«*
B o š t a n j (nemški Savenstein) je grad ob Savi, med Radečami'in Sevnico." Že Valvasor je hvalil lepoto njegove lege ter pristavil, da se nahaja nedaleč od Boštanja mnogo vinogradov. Za Valvasorjevega časa je bil boštanjski gospod Johann Friedrich Reffinger, ki je kupil graščino od rodbine pl. Lambergov.1" V letu 1798, iz katerega so nam na razpolago zapisniki o vinogorskih zborih, pa je 'bil posestnik te graščine France baron Lichtenthurn.”
3.	Glede virov, ki so nam služili za to razpravo, navedemo to-le: Na gradu Klevevžu so hranili do leta 1923 v arhivu 'petero velikih vezanih foliantov, naslovljenih s »Perko-rechts - Protokhol der Herrschaft Klingenfels«. Danes se na-
Čretežu, v zap. z dne 11. marca 1711 (Stara vina) pa administrator (brez nadaljnih podrobnosti) v Bajnofu (Weinhof) pod Trško goro, ki ima še danes cerkev z uzidanim grbom stiškega samostana.
8 Prvi je bil Josef Dembscher, drugi Andireas Petrnel. Na neki listini z dne 13. februarja 1797 se glasi naslov graščine Staatsherrschaft Klingenfels; enako že v zapisniku o vinogorskem zboru z dne 11. maja 1793 (Klevevž.)
9 Slovensko ime je prevzeto po uradni publikaciji slalističnega urada iz L 1884. H e i n r i c h Frejrer, Alphabet. Verzeichniss aller Ortschaf-ten und Schlosser - Namen des Ilerzogthums Kram (1840), prevaja Saven-stein v Boflitanj, pristavlja pa še Savstan (str. 9). II. G. lloff, llistor. stat.-topogr. Gemiihlde vam Herzogi. Krain, II. del, str. 175 (iz I. 1808) ima za Savenstein le slovensko ime Saustan, Valvasor, I. c., str. 492, takisto le Saustan. V naših zapisnikih	(iz I. 1793)	se imenuje	graščina	Sauenstein,	a
slovenski prevod ni nikjer	zabeležen.	V Instanz-Schematismus	fiir	das
Herzogt. Krain iz 1. 1798 stoji na str. 101 poleg Savenstein kot slovenski izraz Safslan, kar pa je pač	tiskovna pomota.
10 Gl. Valvasor, 1.	c., XI., str.	493.
11 Gl. Instanz-Schematismus f. d. Herzogt. Krain 1798, str. lol. Tudi v letu 1808 je imela graščina Boštanj še istega gospodarja.
bajajo z dovoljenjem lastnika g. Ivana Ulrn-a v ljubljanskem muzeju.1- Prvi ioliant nosi zunaj'na pol odtrgano letnico 1693, Pod naslovom na platnicah pa je nalepljen listič s štev. 1. Na prvi notranji strani stoji geslo: »Rede faciendo neminem time. Ta foliant obsega 69 zapisnikov o vinogorskih zborih od 31. avgusta 1693. do 1. aprila 1699. Drugi foliant ima zunaj naslov sicer kot prvi, le letnica se glasi 1703. Tudi ta ima zunaj nalepljen listič s številko; glasila se je prvotno »8 , je prečrtana, poleg nje pa je napisala druga roka 2«. Očividno je bil prvotno ta foliant po redu vseh od leta 1693 naprej osmi, pa pozneje so letniki med 1. aprilom 1699 in 1. 1703 izginili in numeracjia se je morala popraviti. V tem foliantu je prvi notranji list iztrgan, na drugi strani drugega lista pa prično zapisniki vinogorskih zborov z dnem 11. septembra 1703. Vseh je 151, zadnji'datira z dne 6. aprila 1715. Če je izginilo šest foliantov v vrsti 'med Prvim in tem, sedaj drugim, izgubili smo gotovo preko 500 'zapisnikov iz najstarejše dobe cistercienškega pravosodstva v Klevevžu. Tretji foliant ima na platnicah letnico 1716. Prilepljeni listič nosi prečrtano številko 9, poleg nje pa stoji številka 3. Prva notranja stran pričenja takoj z letnico 1716, ki jc narisana s posebno velikimi številkami, na kar sledi zapisnik »Milzberg«, 2. marca. Potemtakem nam manjkajo zapisniki o vinogorskih zborih med 6. aprilom 1715 in 2. marcem 1716, torej okroglo za eno leto. Vzroka ne ‘vemo. V tem foliantu je 260 zapisnikov, zadnji je datiran z dnem 28. marca 1748. Zapisniki ne teko vseskozi časovno pravilno, kar pa je zakrivila naj-brže vezava. — Četrti foliant nima na platnicah nobenega napisa, ampak samo nalepljen listič s številko 9 poleg prečrtane številke 10. Znotraj ni nobenega napisa in pričenja besedilo takoj z zapisnikom z dne 26. aprila 1751. Iz tega folianta se vidi, da so se vinogorski zbori lahko vršili, ne da bi se o njih napravil takoj zapisnik. Po zapisniku z dno 7. aprila 1753 pridejo eden iz leta 1754. naslednji pa so iz let 1759 do 1763. Na to pa je uvrščen zapisnik z dne 27. septembra 1754 in slede še nekateri zapisniki iz let 1755 1756 i. t. d., vendar ne v strogem redu. Opravičilo je zabeleženo, češ zapisi o vinogorskih zborih niso bili sproti protokolirani, pa so jih spisali 9. septembra
ls Našel je te foliante pisec teh vrstic o priliki proučevanja vinogradniških razmer za raziskovanje pleterskega pravosodstva I. 1923.
1763. Prve zapiske tega folianta je napisal Johann Mathias Noualdi, ki je na vinogorskih zborih predsedoval kol iudefl delegatus in je poleg svojega imena pristavljal še znak za »manu propria.« Ko pa je jel 1752. leta predsedovati pater Daniel Mordax, neha tudi markantni rokopis omenjenega Novaka. Vseh zapisnikov v tem foliantu je 135, zadnji je datiran z dne 1. marca 1776. — Peti foliant ima na platnicah, ki pa niso več usnjate kot pri prej navedenih, naslov Bergthaidungs-Protolcol bei der Herrschaft Klingenfels; z drugo roko je bilo še pristavljeno, pozneje pa prečrtano »und Reittenburg«, ob teh prečrtanih besedah pa je napisala druga roka »abgedankl.« Prvotna številka je tako prekrižana, da se ne da več čitati. Pod njo stoji »12«. Pričenjajo pa zapisniki z dnem 3. julijem 1777, nehajo z dnem 27. maja 1807. Po zadnjem zapisniku je izrezanih še okoli 40 listov. Ne da se dognati, ali so bili popisani. Vseh zapisnikov je 90. Pripomniti je, da iz leta 1789, 1791, 1792, 1794, 1795 in 1799 ni nobenega zapisnika, niti v foliantu ni-kakšnega pojasnila za to. Zdi se, da tudi za druga leta niso bili vpisani zapisniki od vseh v resnici obavljenih vinogorskih zborov.
O boštanjskih zapisnikih velja sledeče:	Ljubljanski
muzej hrani staro knjigo velike četvorke, ki je v usnje vezana, pa nima nobenega napisa. V njej sta dva sešitka. Prvi vsebuje pod naslovom »Gorske Regelze al’ Artikelni kateri per gorski Praudi vselej1 morejo naprei brani inu isloseni Biti slovenski prevod gorskih bukev, ki sestoje iz 50 členov, pa nimajo podpisa prevajalca ali prepisovalca. Drugi sešitek ima le 6 listov. Od teh so popisani samo prvi trije na 5 straneh in sicer s protokoli o vinogorskih zborih, katerih je le 6, prvi iz dne 2. aprila 1798, zadnji pa iz dne 14. aprila 1798. Očividno obsegajo vsi ti zapisniki eno samo serijo pomladanskih vinogorskih zborov b’o š t a n j s k e graščine. Dasi je torej le malo gradiva, pa nam je dragoceno, ker tvori dokaz, da so se vinogorski zbori vendar le na več krajih vršili, da se torej praksa ni ozirala na vse tiste vladne odredbe, ki so hotele patrimonialno sodstvo odpraviti. O tem bo še govora pozneje.
Niti v klevevških, niti v boštanjskih zapisnikih ni slovenskih tekstov. Besedilo je v glavnem vseskozi nemško, le tupatam so namešani latinski izrazi, največ pravnega značaja. Pač pa
spoznamo lahko iz klevevških zapisnikov marsikatero lepo domače nazivalo za vinograde, njive orodje, itd.1:'
4.	Naj navedemo še nekaj zgodovinskih drobtin, nabranih mimogrede iz klevevških zapisnikov, ki osvetljujejo tudi socialne in kulturne prilike tedajnih časov.
Gospa grofica Strassoldo, ki je kot vdova prodala Klevevž, Cretež z Zburami vred,14 je do 12. marca leta 1694 še živela; poznejši zapisniki je ne omenjajo več. Leta 1712 se imenuje kot
1!) Naj bodo pod Črto vsaj nekatera navedena, da se olmo pozabljenja. »Verschuttete viaze (zap. 12. septembra 1695) zasuta vijača (to je mlaka ob koncu vinograda, kjer se zbira odtakajoBa se voda); »Kothlakhen oder Wiatschen«, pravi zapisnik 18. septembra 17B9. »Postat« je rabljeno neštetokrat ; v zap. 19. avgusta 1700 pa stoji »ortl »rund oder postata ge-nanni ; o tem izrazu glej mojo razpravo Kost.-Plel., sir. 46, op. 56. >Wein-garten personzing prisončnik (zap. 17. septembra 1696). >Weingarten u pakli (zap. 20. marca 1697), »\Veingarten in Skainig ( Skrajnik?, istotam). Tožba teče \vegen einer Smetalische oder s. v. Mistwerfung (zap. 12. aprila 1698); gre pač za izravnan prostor, kamor se odlagajo na kup smeti in druga navlaka, da strolme, kar daje dober vinogradski gnoj (kompost). »Khosary oder Gaishalter« (zap. 16. aprila 1712), znači psovsko »Kozarji«. »Starina oder Heymath (zap. 21. septembra 1714), — travnik, ki se le enkrat na leto kosi; glej M. Plete ršnik, Nein.-slov. slovar ad verb. starina. >Weingarten taporistzhe (zap. 8. marca 1717). »Weingarten Stare Wrindz« in >u corithnem« (zap. 12. julija 1717, Brinjice?, Koritno). >Gestreisach v Waisch genant« (zap. 12. julija 1717, morda »važah ). »Wein-garten Kosesez« (zap. 30. avgusta 1717): Kozji ses, vrsta trte, ki daje velike jagode s trdimi lupinami. Hey Mulava genannt (zap. 1. septembra 1723) muljava, Jatgras. -Die Weinmasserey oder vulgo vertsche solen bey dem Bergmeister sich einfinden (zap. 14. julija 1735) neka merilna posoda, vrči gotove prostornine. >Wegen eines Weges v Shestnekeh . (17. sept. 1735). Seštnik ali Žestnik. »Bey einem Potschakchy genannten Weingar-ten« (zap. 11. aprila 1739). »Ein jeder Meiasch« (mejaš) >ein Dinariz geben soli« (zap. 28. marca 1743); koliko je znesel dinairič, iz zapisnikov ne /.vemo (Dr. Fran Kos: Zgodovinski pabrki iz loškega okraja. Izv. muz. dr. za Kranj., leto 1910, str. 24, 25, omenja marke, šilinge, peneze, petake, re-parje, groše, ogerske in beneške cekine, denaričev pa ne). »Ein Wutschen Wein« (zap. 26. septembra 1754) buča. »Portken Petek (zap. 16. marca 1798) je petek po Vnebohodu. Bržčas so smeli berači na la potek hoditi na »poirto« po jedila za vbogajme.
11	To je dvorec v bližini Klevevža, danes deloma podrtija. V Instanz-Schematismus iz 1. 1796 stoji, da je Gut Schwur last .Jožefa pl. Schweiger-ja, torej je bil prodan od stiškega posestva, kamor je spadal v času nakupa graščine klevevške, kakor tudi Cretež. To nam posvedočujejo zapisniki o vinogorskih zborih klevevške gorske palice.
tožitelj, ki je osebno nastopal v vlogi tožnika, »Ihro Gnaden« gospod Volk Konrad pleni. Perkhenfeldt. Živel je na Starem gradu.1'
V	letu 1709 niso mogli sploh nobene letine iz vinogradov pričakovati. Vinogradniki so prosili, naj bi smeli oddati gornino namesto v moštu v prosu (Hirsch), da prihodnje leto ne bi bilo preveč zastankov. Slaba letina je zadela — le podložnika, graščine, bogatega samostana, pa ne. Tudi še naslednje leto 1710 se označuje v zapisniku kot slabo leto (waren zwei missratene Jahve). Enako je bilo 1. 1717 slabo (»armselig Jahr«). Leta 1735 pa je vladala huda lakota (»schwere Hun-gersnoth ). Slednjič je označeno 1. 1763 kot »Fehljahr«.u'
Kulturno-historično dejstvo pa je, da se čita v zapisnikih do leta 1778 o zbiranju prispevkov za streljanje zoper točo. Cesar Jožef II. pa je izdal predpise, da se tako streljanje odpravi, češ da temelji samo na vražarstvu. Menda za to po letu 1778 ni več nobenega primera zbiranja denarja v te svrhe zabeleženega.17
O	izbiranju novakov ali novačenju (»Recroutierung«) je govora v naših zapisnikih prvič leta 1760. Enako še leta 1776 in 1781. O ravnanju s. svojci teh rekrutov v pravnem oziru prinesemo nekaj primerov pozneje na prikladnih mestih.
,r' Ta mož je bil pač btižni sorodnik Ivana Z ig mu n ta pl. B l' e c k e'r f e 1 d t a , ki je živel od leta 1698 do 17(i0. O pomenu tega moža za domačo pravno zgodovino prim. mojo razpravo N m., sli'. 24 nasl. Iz iste rodbine pa je izšel tudi Anton Zigmunt pl. B r ec k e r ( e Id t, ki je bil izobražen pravnik in prosvitljen ekonom hkratu in je napisal obširno poročilo na kmetijsko družbo v Ljubljani, kako bi se mogle gorske bukve izpremeniti in izpopolniti, da bi odgovarjale duhu časa (Prim. mojo razpravo: Naše vinogradništvo v luči pravne zgodovine, Gruda, 1925, str. 297 nasl.)
18 Nobeno od vseh teh lel lakote in revščine ni omenjeno v mojih spisih Kost. in Kosi . Pl el.; vendar utegne biti le slučaj, da v teh letih sploh ni zapisnikov ali pa sploh ni bilo povoda za navedbo takih dejstev.
17 O vsem tem prim. mojo razpravo »O streljanju na Slovenskem« (Gruda, 1924, str. 113 nasl., 144 nasl.)
2.	Splošni pravni položaj.
1.	Naši zapisniki izvirajo iz dobe, ko je prvotni značaj vino-gorskih zborov že nekoliko obledel.18 Predvsem pridejo v tem pogledu vpoštev udeležniki na teh zborih. Za lastnike vinogradov rabijo zapisniki razne izraze, ki pa ne pomenjajo vsakokrat istega; n. pr. Bergholden in Erbholden se imenujejo v eni sapi (zap. z dne 17. maja 1709, Klevevž), enako pa tudi Mea-schen oder Bergholden, a poleg njih še Berggenossen oder Frey-sussen (zap. z dne 13. septembra 1731, Koglo) ali pa Frey-mannschaft (zap. z dne 12. marca 1697, Bojnik).19 V poznejši dobi (zap. z dne 3. marca 1784, Bojnik, Stara vina) se navaja F'reyholdscliaft. Vsi ti izrazi se sicer nanašajo stvarno na pravno razmerje med posestnikom vinograda in gorsko gosposko, toda točne opredelitve ni več. V splošnem pa je veljalo: Kdor je bil osebno glebae adscriptus, je bil Berg- ali Erbhold, dasi (vsaj v drugi polovici 18. stoletja) njegov gospodarski položaj ni bil več tako slab, kot začetkom novega veka. Plačevati je moral gorski palici pristojbine,20 ki se v klevevških zapisnikih imenujejo nekolikokrat Vogtey, kar spominja morda na nekdanjo imuniteto stiškega samostana. V drugi polovici 18. stoletja se imenujejo te davščine Rusticaleinhobnus oder Contribution. Večkrat je bilo določeno, če se na davščini dolžni zneski ne
ls Enako je tudi z institutom Banntaidingov v avstrijskih pokrajinah, kjer ni bilo gorskih bukev, n. pr. na Nižjem Avstrijskem. Taiding (-= Ta-geding) je izraz, ki se tudi v naših zapisnikih ponavlja v raznih oblikah, kot Thadung, Taidung, Deutung, Datung i. s]., kar kaže, da se nemški zapisnikarji sami niso več zavedali, kaj pomeni beseda. O propadanju instituta na Nižjem Avstrijskem v 17. in 18. stoletju glej Otto< K. Stowas-ser: Niederoesterreichische Weistumtexte, str. 9 nasl.
10 Freymaim je srednjeveški nemški izraz, izobličen iz vrl-mann, t. j. freier, nicht leibeigener Mann. Gl. Leser : Mittelhochdeutsches Hand-'viirterbuch, str. 519.
20	Pristojbine so obstojale po gorskih bukvah iz letne gornine v moštu in sodnih pristojbin, /a štajerske in nižjeavstrijske »Bergholden« so bili izdani še posebni »m and at k, tako cd 8. junija 1(546 in 21. novembra 1659, ki so urejevali pristojbine glede prenosa vinogradov za žive in za mrtve. Glej Nicolaus de Beckmann: ldea juriš statutarii et consue-tudinarii stiriaci et austriaci (1688). Vsi predpisi, ki so bili izdani za Štajersko, pa so ipso iure veljali tudi za Kranjsko; tako je odrejal že cesar Friderik IV. (1440—1493), a njegov predpis je bil dobesedno tiskan še v kranjskem ročinu (I andhandfeste) iz 1. 1687.
plačajo do določenega dne, porastejo na dvojni znesek, a to odgovarja osnovni naredbi gorskih bukev čl. 16 (prim. zap. z dne 9. septembra 1762, Vinji vrh). Nadaljna dolžnost, ki se je prvotno zelo strogo izvajala, je bila la, da so morali vsi podložni vinogradniki prihajati na vinogorske zbore, dalje ua so morali prevažati gosposki letino (čl. 18) in sicer tako daleč, kot se je moglo priti za dneva do mraka. Slovenski so se imenovali ii vinogradniki kakor vidimo iz slovenskih prevodov gorskih bukev, — sogorniki. Da so bili tudi v osebnem oziru glebue adscripti, torej tlačani, ki niso imeli pravice svobodnega domo-vališča, izbere poklica, ženitbene svobode i. t. d., to se razume vsaj za 16. in 17. stoletje samo po sebi. Kdor je bil tlačan, pa je utekel, tega je smel gorski gospod v dobi 2 let nazaj poklicati. Vsi drugi vinogradniki, ki niso bili osebni podložniki gorske gosposke, kakor meščani, cerkveni dostojanstveniki, plemenitaši, pa so imeli vinograde v okolišu gorske palice, so se zvali
i	vsaj prvotno mejaši. Ti so plačevali samo gornino od vinogradov in pa sodne pristojbine po določilih gorskih bukev. Morali bi se tudi udeleževati, prav kakor sogorniki, vsakega vinogorskega shoda (zbora). Toda, ker so gorske bukve že same v členu 14 določile, da se sme poslati tudi namestnik, so vsaj cerkveni dostojanstveniki in plemenitaši21 pošiljali svoje uradnike na vinogorske shode. Seveda je to razjedalo ozko vez sogornikov in mejašev ter je takisto nepovoljno vplivalo na obiskovanje vinogorskih shodov. V zapisniku z dne 24. aprila 1774 (Jerenga) stoji, da vinogradnikov sploh ni bilo na zbor, ker so šli na semenj. Brez dvoma se določilo gorskih bukev v tistem času ni več strogo izvajalo.
Razen sogornikov in mejašev navajajo zapisniki tudi še osobenjke (Inwohner). To so bili ljudje, ki niso imeli svoje domačije, pa so stanovali pod tujo streho. Že prvotni tekst
21	V zapisnikih so navedeni: Herr Sigmundt K inski (‘27. aprila 1730, Telčji vrh); Herr von Sch\veiger (bržčas posestnik Lukenjskega gradu pri Novem mestu; 20. septembra 1743, Vinji Vrh); Josef Sigmundt Solterstein (posestnik gradiča Čezelo Seehof pri Koalanjevici zap. 14. februarja 1763); Graf .Jobst Werianrl Waxenstein (posestnik Rakovnika, zap. 12. februarja 1729); Herr von Perkherfeldt, posestnik Starega gradu (zap. 24. aprila 1730, Koglo, in še večkrat); Herr Sigmund Graf von Reissig (ni znan niti Valvasorju, niti S c h i w i z h of f e n u). Vsi ti so imeli vinograde-, ki so spadali pod klevevško gorsko palico.
gorskih bukev iz i. 1543 je težil za tem, da vsi tisti, ki imajo vinograd z lastnim ognjiščem, v resnici ostanejo prebivalci v vinogradu, torej, da ne pridejo v vinograde na njihovo mesto tujci — nemaniči.32 Tudi v naših zapisnikih se jasno odraža nepriljubljenost teh priseljencev brez lastne zemlje, ki so se po vinskih goricah baš radi tega nastanjevali, ker so od drugod, kjer so bili glebae adscripti, utekli. V zapisniku z dne 30. marca 1699 (Koglo) je bilo zabičeno, da ne sme nihče fremde Leut oder von anderer Herrschaft Entlofene Untertanen obdržati v gorici, inače ga zadene huda kazen. Enako pa je bila seveda tudi zabranjena priselitev klevevških podložnikov (k drugim gosposkam. V zapisniku z dne 31. marca 1745 (Bojnik) toži upravitelj graščine in doseže sodbo, da zapade ubežnikov vinograd gosposki, ne da bi ga mogli niti njegovi najbližji sorodniki zahtevati za-se.
Nikjer ne najdemo nikakšnega določila o tem, da bi ženske ne smele priti na vinogorske shode; nasprotno iz zapisnikov je znanih nešteto primerov, kjer so nastopale kot pravdne stranke. Ali so pa sodelovale tudi pri določitvi občih predpisov za vinsko gorico, o tem bi se dalo dvomiti."'
2.	Vsi zapisniki, bodisi klevevški, bodisi boštanjski, se tičejo le v i n o g o r s k i h zboro v24 in ne kvaternih sodov,25
22 Člen 20 pravi: »Item ale <iie mit aignen Rucken im Perkrechten gesessen, sollen sich darauf ziehen«. Ta »mit aignen Rucken« se ponavlja tudi v nemških napotilih (Weistiimer). Ne pomenja pa, kot je prevedel Andrej Recelj 1. 1582 »s lastnim Hrbtam Vgorshimi sidezhk, ampak »unler eigenem Rauchfang« (gl. Sto\vasser, 1. c., str. 10.)
23 Na Nižjem Avstrijskem, odkoder je že nabranih 765 napotil za
Ranntaidinge, so imele ženske pravico priti k zborovanju le v četvero kr;-,
jih. Stowasser, 1. c., str. 10.
Slovenski prevodi gorskih bukev slovenijo Bergtaiding »Gorska
pravda . Pomeni jim pa ta izraz »ius in ne »processusc. Ker danes ne
rabimo več »pravda« za pravo in ker Bergtaiding ni samo poklican za
pravdanje, ampak v obili meri tudi za administrativne zadeve, rabimo v
tej razpravi, kakor tudi že prej, za Bergtaiding izraz »vinogorski zbor ali shod«.
** Rodika med vinogorskimi zbori in kvaternimi sodi je že zelo za-
brisana. Glej moj spis Kost. Plet., str. 13. Ni dvoma, da so bili kvaterni sodi nasledniki »več, te pa vzporedni institut Banntaidingov ( občih ljudskih zborov). A. L u s c h i n - E b e n g r e u t h , Geschichte des alten Gerichtswesens in Oesterreich oh und unter der Enns, uči, da so Bergtai-dingi patrimonialna, Banntaidingi pa izvenpatrimonialna sodišča. Iz naših
niti ne povšjih sodov.2" 0 nepristranskih sodišči h'27 je sicer na nekoliko mestih govora, vendar gre temu institutu v klevevških pravdah le zelo majhna vloga, v boštanjskili pa sploh nobena ne.
Ljudstvo je izraževalo večkrat svoje težnje, da se naj vinogorski shodi vršijo večkrat in tako nekako pretvorijo v kvaterne sode, ki so se obavljali vsake kvatre, t. j. štirikrat na leto. V zapisniku z dne 16. marca 1767 o vinogorskem shodu na Bojniku, kateremu je predsedoval kot iudex delegatus »Herr Jakob Schuller«, upravitelj graščine Mokronog (vzroka ne vemo), je bilo govora o tem, da bi se v bodoče vinogorski shodi sploh opustili. Tu pa so se zavezali vsi tisti, ki so plačevali gornino, sami od sebe, da se sestanejo na dan sv. Mihaela (29. septembra) pri graščinski zidanici v Bojniku. Gotovo je šlo tu že za odpor zoper nakano gorske gosposke opustiti ljudsko sodišče. Nekaj let za tem, pa so vinogradniki, kakor stoji v zapisnikih z dne 21. februarja 1771 za Jerengo in z dne 4. marca 1771 za Telčji vrh, naravnost zahtevali, da naj se obavljajo vinogorski zbori ne samo po dvakrat na leto, ampak vsak kva-terni četrtek (za Jerengo), odn. vsak ponedeljek po kvaterni nedelji (za Telčji vrh). Vzroke za take zahteve vidimo le v želji ljudstva, da se mu ohranijo sodišča, ki sodijo po domačih šegah in navadah.28
Vinogorski shodi so se vršili v posameznih vinogorskih okoliših, kakor je bilo to od davnega časa v navadi. Odločilni moment je bila seveda od enakovrstnih potreb ustvarjena skupnost interesov. Lega vinogradov ob eni večji ali ob več manjših goricph ie združevala vinogradnike iste gorske gosposke v en okoliš z lastnimi vinogorskimi zbori. Vendar treba povdariti,
zapisnikov pa sledi jasno, da ta opredelitev za Dolenjsko ni točna. Glede postanka statutov primorskih mest primeri M. J a s i n s k i: Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu. (Zborn. znanstv. razprav, IV. I.. str. 7 nasl.)
2(1 To so sodne institucije za spore glede lova na povlie. Gl. moj spis Kost. Plet., str. 14.
27 O tem institutu gl. moje spise Kost., str. 47, N m., str. 36, Kost. Plet., str. 33, 115.
Zanimivo je, da tudi na Nižjem Avstrijskem skušajo graščinske gosposke baš v drugi polovici 18. stoletja odpraviti ljudska sodišča in imenujejo dotične predpise za »A 1 f a n z e r e i«, sodišča pa za »altmodi-sche Taiding«. Gl. Sto\vasser, 1. c., str. 14.
da je bilo lahko na eni in isli vinski gorici več takih okolišev hkratu, ki so spadali k raznim gorskim gosposkam; n. pr. na Vinjeni vrhu pri Beli cerkvi so bili vinogradniki deloma podložniki graščine Klevevž, deloma jezuitske rezidence Pleterje.'- ‘ Sploh je na Kranjskem prednjačil sistem raztresenega podlož-ništva.
Opaža se stremljenje, da priteguje klevevška gosposka, kjer le more, vinogorslci shod na svoj sedež, v samem gradu, oči-vidno za to, ker je bilo to njenim zastopnikom bolj udobno. Ljudstvo se pa temu upira. Leta 1763 je naukazala gorska gospoda, da morajo vinogradniki na Bojniku priti na vinogorski shod v sam grad Klevevž. Ti pa niso hoteli priti in zapisnik z dne 22. februarja 1763 je moral konstatirati: NB die Perk-holden seint renitent und nicht erschienen. Po drugi strani pa se je tekom časa, takisto radi udobnosti zastopnikov gosposke, ki so hoteli imeti čim manj zborovanj, razvila navada, da so obavljali vinogorske zbore za več goric skupno na enem kraju, isti dan, prvotno še posebej, časovno ločeno, n. pr. za Telčji vrh dopoldne, za Malkovec popoldne, pa oboje na istem kraju, pozneje pa kar ob isti uri.
V	naših zapisnikih se imenujejo kot kraji vinogorskih zborov ped Klevevško gorsko palico: Milzberg, Woinigg, Sta-rauinaberg, Teltschberg, Weinnberg, Slanzberg, Malkovetz in Jerenga. Topografično se dajo ti kraji tako-le določiti: Milzberg ali Mulzberg ni naveden niti v Freyerjevem (1841). niti v uradnem specialnem repertoriju‘krajev (1884)."’ V karti specialki iz 1. 1882 ga tudi ni. Vendar moramo misliti, da so imenovali tedaj tako vinogradski okoliš na Koglem pod cerkvijo sv. Lenarta. Opetovano je namreč v zapisnikih govora o cerkvici na Koglem in o cerkovniku te cerkvice. Gre torej za veliki kompleks še danes krasnih vinogradov po gričih zapadno in jugo-zapadno od Šmarjete.31 Wonigg je današnji Bojnik, eno uro hoda severno od Klevevža. Starauinaberg je bil okoliš, ki se
s” Prinl. moj spis Kost. Plet., str. It.
30 Pač pa navaja H. (i. Hoff, I. c., II. zvez., str. 14, med dolenjskimi vinogradi pod štev. 12:	Um Milzberg bey Klingenfels ein auserlesen guter Wein uiichst .
31 Po zapisniku z dne 12. marca 1784 (Koglo) so spadali semkaj tudi še vinogradi »Alt u. neu Nussberg in pa Mlada gora.
danes imenuje Stanvina, občine Klenovik, severozapadno od Klevevža 4 do 6 km. Zapisniki iz druge polovice 18. stoletja naštevajo kot posamične dele tega okoliša: Lepstan, Hrastnik, Zagraška gora, Gabernik, Segojne in Buchelsberg, ki je morda Klenovik. Teltschberg je Telčji vrh nad Telčami, obč. Škocjan, držita se ga Slančji vrb in Malkovec, zapadno od Telč, jugovzhodno od Tržišča. Od leta 1800. so imeli skupne vinogorske zbore na Slanejem vrhu za Skuržovec, Malkovec, Marindol, Ve-perje, Osmice, Laze, Ovnišče, Bojnik in Gradac pa tudi za Kle-vevž in Čretež. — Weinberg je Vinji vrh, uro !>oda severno od Bele cerkve. Jerenga se prvotno ne navaja kot posebno mesto vinogorskih zborov, zato se sme domnevati, da so morali tisti čas vinogradniki na Rebru in na Jerengi hoditi v Klevevž na sodišče, kamor je bilo nekako uro hoda. Pozneje pa so si znali priboriti svoje lastne vinogorski shode na Jerengi. Morebiti je bilo to v zvezi z dejstvom, da se je število sogornikov, osebnih podložnikov, krčilo, število mejašev, prostih vinogradnikov pa zvišalo.
Kakor je bilo že navedeno, obsegajo boštanjski zapisniki samo pomladansko serijo vinogorskih zborov iz 1. 1798. Tu so navedena! mesta zborovanja viinogrladnilkov: Osang von Svite Mauern Tal (Vozank), Veliki vrh, Verhek von Seitv Sontzberg (vasica pri Solčniku), Topolovec z vasicami ali za»elji, Strass-berg (Stražki vrh), Dertsrhe (Drče), Artitsch (Artiče), Wolfs-gruben (Volčja jama), Dobje, Draga. Večina teh krajev je spadala pod občino Boštanj. Auen (Log pri Studencu), Goli vrh (pri Raki), Cerovec (pri Studencu), Blans (Blanca), Gaberje, Drnovo, Kalichberg (Apnenik), Wisell (Bizeljsko), Beber beg Veternig pa so deloma na desni strani Save, deloma na levi, štajerski, vseskozi pa zelo oddaljeni od. gradu Boštanja.
3.	C as zborovanja je bil v raznih krajih različen. Skoro skozinskoz so se vršili shodi za vsak okoliš po dvakrat na leto, prvič spomladi, drugič jeseni, včasih že v poznem poletju. Da so vinogradniki večkrat prosili za pogostejša zborovanja, smo že v drugi zvezi omenili, čas zborovanja se je moral določati po starih šegah; to stoji že v členu 1. gorskih bukev. Zapisnik z dne 13. septembra 1762 (Klevevž za Koglo) se sklicuje na neki že prej storjen sklep, da se vinogorski zbori obav-ljajo spomladi in na jesen »ohne Verkhiinden.« Ker pa vidimo, da so se časi zborovanja večkrat spreminjali, moramo si misliti.
da je dala gorska gosposka takšne spremembe — oklicali (ver-khiinden). V drugi polovici 18. stoletja so zaznamovane tudi prošnje, dai naj bi se pričenjali shodi najpozneje ob 9. uri zjutraj.
4.	Vinogorskim zborom pod k 1 e v e v š k o gorsko palico je predsedoval po zapisnikih iz prve dobe skoraj vedno administrator, torej redovnik — cistercianec. Pozneje nastopajo iudices delegati, to so imenitne osebe iz okolice, n. pr. župnik Miha Werk iz Bele cerkve (zap. z dne 31. avgusta 1720, Vinji vrh), pater prior iz Kostanjevice (zap. z dne 12. marca 1764, Vinji vrh), dvorski sodniki iz Kostanjevice France pl. Garza-rolli (zap. z dne 30. aprila 1740, Vinji vrli) in Franc Anton Kerschnitz ali pa oskrbnik graščine (zap. z dne 13. marca 1760, Bojnik). Predsedujejo pa tudi gorski župani ali gorniki na takih zborih, ki veljajo za več goric skupno, kar po dva hkratu. Po razpustitvi stiškega samostana predsedoval je nekaj časa še prejšnji redovnik - administrator, poslej pa, ko je bil tudi ta zapustil Klevevž, oskrbnik, ki ga je nastavljal verski zaklad.
Po b o š t a n j s k i h zapisnikih je predsedoval graščinski oskrbnik ali pa župan dotičnega kraja, odnosno po več županov hkratu, če je shod veljal več vinogorskim okolišem skupno. ---
Zborovanja so pričenjala v klevevškem okolišu tako, da sta dva veljavna moža »referirala , t. j. zahvalila se najprej v imenu vseh vinogradnikov za zborovanje, na to pa stavila predloge glede splošne uprave, kakor se jima je zdelo potrebno in umestno v smislu starih šeg in običajev.32 Vendar je bil vsaj tihi pristanek gorske gosposke k takim predlogom pogoj za veljavnost. V zapisniku z dne 14. oktobra 1731 (Kle-vevž) stoji na pr. za opazko, da sta dva moža občo sodbo refe-rirala: »W as die Pergliolden vorgebracht, ist von Pergobrigkeit ničli t plaidiert uorden«.
S o d n i k o v -p r i s e d n i k ov je bilo za vsak vinogorski zbor stalno število, ne izpod 12, a največkrat 24. Zapisnik z dne
11.	marca 1717 (Telče) jih imenuje Beysitzer-Toffel, kar kaže, da so zborovali v zaprtem prostoru. Za Boštanj je to izrečno
32	Zdi se, da gre tu za preostanke instituta t. zv. »Sprecher« in »Weiser«, ki sta se ohranila na Nižjem Avstrijskem	pri	Banntaidingih.
Naloga prvega je bila skraja, da je početkom zborovanja	na	pamet	raz-
glaševal pravna napotila, drugi pa mu je prišepetaval.	Se	je	prvega	spo-
min zapuščal, (ii. Sto\vasser, I. c., str. 10, 11.
navedeno v primeru zap. z dne 14. aprila 1798 »im Kusshause in Auen«, to je v Logu v hiši posestnika Kosa. Boštanjski zapisniki navajajo le po 12 prisednikov z županom vred.
Prisedniki so bili lahko stalno izbrani ali pa n d koc pozvani. Med poslednje štejemo odlične može, ki so bili baš tedaj na vinogorskem shodu navzočni, n. pr. kostanjeviški dvorski sodnik (zap. z dne 2. aprila 1741, Vinji vrh).
Če je posloval vinogorski zbor za več okolišev, ki so spadali pod različne gorske palice, so bili tudi prisedniki iz različnih okolišev. Vsaj je bil takšen primer v členu 1. gorskih bukev naravnost predviden. V zapisniku z dne 23. aprila 1730 (Telče) stoji obča sodba (Gemein Urtl), ki pravi, da naj se kaznuje tisti vinogradnik, čegar živino najdejo v škodi, s pet mark globe, dostavek pa se glasi, da velja to »sowohl in den Klingenfelsischen ul/S in des woll Ehrumrdig Herr Sigmundten Khinskischen Perkrechts jurisdiction33 massen von beyden das Assesorium gewest.< V zapisniku z dne 24. februarja 1774- (Je-renga) se imenujejo »Bergmeaschen uber Jerengaberg«, naslednjega dne za Vinji vrh pa »Die Mezii Deputierten 24 Bergmeaschen«. Daleko največkrat pa stoji v zaglavju zapisnikov, da so sodili »die gewonlichen 24 Measchen« ali »Bergholden«, iz česar smemo sklepati, da je čast prisednika ostajala pri najuglednejših hišah. O konkretnem poklicanju k funkciji prisednika bo govora še pozneje.
5.	O poteku klevevških vinogorskih zborov velja, da se dotični predpisi v splošnem ne vjemajo docela z onimi, ki smo jih že obravnavali pri razpravah o pravosodstvu gorskih gosposk v Kostanjevici, Pleterju in Novem mestu. Glede bo-štanjskih zapisnikov pa je ugotoviti, da kažejo v primeri s klevevšltimi že precej okrnjeno obliko. Osobito ni več »občih sodb« (Gemein Urtl). Tudi ni več govora o tožbi in pravdi,
3:1 Ker ne najdemo imena Kinski niti v knjigi »Der Adel in den Matriken der Grafschaft Gor/, und Gradič*-' niti v knjigi <ler Adel in den Matriken des Herzogthums Krain (oboje od L. Schiviz von Schiviz-h o! f e n) slutimo z ozirom na pridevek »ehrwtirdig«, da je bil ta Žig i Kinski član plemenite rodbine Kinskijev, ki si je kot duhovnik (morebiti baš eistercienskega reda) nakupil vinograde v bližini klevevških vinogradov. Da redovniki svojega plemstva niso navajali, se vidi pri drugem že navedenem cisterciencu, patru Danielu Mordaxu, ki je bil iz znane kranjske baronske rodbine.
ampak zabeležen je le uspeli pritožb. S tem pa seveda ni rečeno, da potek boštanjskih vinogorskih zborov ne bi bil enak kle-vevškim; nasprotno, misliti si moramo, da je identičen že spričo bližine krajev. Le zapisnikar si je delo olajšal, da ni vsega poteka pravilno predočil.
V	naslednjem hočemo navesti nekaj značilnih podrobnosti.
Po klevevških zapisnikih sta »referirala« občo sodbo dva veljaka, ki pa navadno nista bila prisednika. Ona dva sla tudi izrekla zahvalo za shod gorski gosposki, kar se je napisalo v zapisnik. Po opravi javnih, skupnih upravnih zadev so prišle tiste tožbe ali pritožbe na vrsto, ki so jih imeli prisedniki. »Beysitzerklagen sind keine vorkommen«, pravi zapisnik z dne
7.	marca 1716 (Vinji vrh). Tudi gornikove pritožbe so imele navedeno prednost pred tožbami drugih. V boštanjskih zapisnikih pa ni nobenih pritožb gornika ali prisednikov.
Med zadevami, ki so bile predmet »obče sodbe« početkom vinogorskega zbora se nahajajo: Pri maši na vinski gorici (die big. Perkmiss) mora biti vsak sogornik (Perlchold) navzočen in da po stari navadi dva solda za cerkev svete Barbare; kaplanu pa se ne sme nihče upirati, ko pride po biro (kolekturo) (zap. z dne 25. marca 1708, Koglo). Sogorniki morajo brez upiranja (»unwaigerlich«) dajati vsako leto po en štrtinjak (Viertl), cerkovniku pa polič (ein halbe) mošta za to, ker na Koglem opravljata vsako leto mašo (zap. z dne 13. maja 1709, Koglo). Tudi za Telče (zap. z dne 12. marca 1733) odreja obča sodba, da se morajo vinogradniki udeleževati vinogorske maše. šmarješki kaplan, ki vodi vsako leto procesijo za dobro letino, naj dobi vsako leto pravočasno po eno bučo (Wutschen) mošta od vsakega vinogradnika (zap. z dne 18. aprila 1744, Vinji vrh).34 Nekako nasprotovanje cerkvenim oblastvom ali organom pa odseva iz naslednjih občih sodb. Cerkovniku na Koglem so odrekli za primer, če se v bodoče ne bo bolje vedel, vsako pristojbino (totaliter denegiert; zap. z dne 14. septembra 1733,
3' Mnogo občih sodb se peča — prav kakor v kostaujeviškili in pleterskih zapisnikih — s prepovedjo preklinjanj«. Nadalini moment, ki priča o globoki religioznosti ljudstva, pa je posvedočen v zap. z dne 12. aprila 1747 (Stara vina): Nekega vinogradnika so obtožili, da je posekal hrast, v če-gar deblo je bil usekan križ. Kazni za enkrat še ni bilo, ker so odločitev odgodili na fas po krajevnem ogledu.
Kcglo). Na Bojniku (zap. z dne 16. septembra 1766) so prepovedali duhovnikom pobirati biro, preden vzame gorska gosposka gor* nino; le patri mendikanti so izvzeti. Isto se je ponovilo naslednji dan v Starih vinih, šmarješkemu župniku so prepovedali vlačiti drva po vinogradih, ako ne leži sneg (zap. z dne 20. septembra 1796, Koglo). V obči sodbi z dne 12. marca 1801 (Slančji vrh) se je zahtevalo od gorske gosposke, da naj župnika uljudno opomni«, da bodo staroobičajne vinogorske maše pravilno raz-glaševali in opravljali, sicer bi jim morali odreči za ta opravila
—	štrtinjak vina.
Na klet a r s t v o se nanašajo ti-le sklepi: Kleti pod vejo (Tuferne) se ne smejo otvarjati, pod kaznijo ene marke (zap. £ dne 20. septembra 1697, Klevevž). V gorici se ne sn;e vino pod vejo točiti (duss die Ausschiinkung des We/ins in dem Berg erst-gemessen verbotten ist; zap. z dne 10. marca 1775, Vinji vrh). Vina ni prodajati po nobeni drugi meri, nego je na vinski gorici običajna; ako bi zoper to mero dacar protestiral, se na njegov protest ni ozirati (Protestation des Weindatzers in den Berg nuli und nichtig; zap. z dne 10. marca 1733, Bojnik). Količina mere (Wertschmass) nai se ne zvišuje, a glede desetinske mere naj se daje vinogradnikom zaščita; merska posoda naj se pre-iskusi pred samim vinogorskim zborom (zap. z dne 31. avgusta 1693, Koglo). Merjenje naj se vrši pri gorniku (W einmassr eij oder vlgo Vertsche; zap. z dne 14. marca 1735, Stara vina). Orodje za merjenje vina v sodu (Vissir und Bergmesserei) mora biti shranjena pri gorniku ali gorski gosposki, ne pa pri drugih sogornikih (zap. z dne 7. marca 1797, Slančji vrh). Popravljanje vinogorskih potov se razkliče z navedbo dneva raz prižnico v cerkvi; kdor ne pride, temu gredo šiloma v klet in mu odtočijo vino (zap. z dne 26. februarja 1798, Slančji vrh).
Velike nezadovoljnosti z o s o b e n j k i smo se že zgodaj dotaknili. Zapisnik z dne 19. septembra 1763 (Stara vina) pravi v obči sodbi: »Die gesamten Inwohner, die nicht den Contri-butions Mitleiden unterworffen seindt, soli en dur eh die M eja-schen lauts k. k. Freyheitten heraus vertrieben werden.« Pod označenimi »prostostmi so se nedvomno razumevale gorske bukve; o mejaših je govora, ker ti pač zvečine niso sami stanovali v vinogradih. Kulturno-zgodovinsko je zanimivo, da se vrši izgon novih priseljencev tako, da se jim podro peči (ihre Oeffen niedereuschlagen; zapisnik z dne 14. septembra 1735, Stara
vina).:'5 Odpor zoper osobenjke pa je v toku časa dobil vendar le lažjo obliko; v drugi polovici 18. stoletja se glase nekatere obče sodbe (n. pr. v zap. z dne 3. marca 1784, Bojnik), da sme vsak vinogradnik obdržati po enega osobenjka. Za narodnogospodarsko zgodovino važne drobtine so, da sklenejo vinogradniki, da mora kamne, ki so potrebni pri pristajanju čolnov (Schiff), po prevozu čez reko Krko pripeljati prav tisti posestnik, kateremu je bilo to zapovedano (zap. z dne 15. februarja 1785, Vinji vrh). O sklepanju, da se mora nabavljati smodnik za streljanje zoper točo, smo že govorili v drugi zvezi.
8.	Organi uprave vinske gorice so poleg predsednika vinogorskega zbora, še g o r n i k, ki se navaja tupatam kot gorski župan (Perksuppan) in pa peča tar ji (Petschaff-ter). Glede gornikov tudi iz klevevških zapisnikov ni povsem jasno, kako so prišli do svoje službe. Večkrat je navedeno, da ga volijo ali pa odstavijo. Pravilo je pač bilo, da je bil od celokupnega vinogorskega zbora ali pa vsaj od prisednikov na predlog dveh referentov izvoljen in gorski gosposki priporočen, da ga potrdi. Vsekakor so obstajali krajevno in časovno posebni predpisi. V zapisniku z dne 1. marca 1773 (Koglo) stoji, da so vsi mejaši (die gesambten Measclien) starega gornika radi nesposobnosti odstavili in izvolili novega, ki naj ga gorska gosposka potrdi. V zapisnik z dne 6. marca 1781 (Bojnik) pa je rečeno, da je prejšni gorski župan (gornik) odložil svoj offichim in da je bil novi izvoljen z večino ‘20 od 24 prisednikov. Takoj na to pa stoji v obči sodbi (Gemein Urthl): confiermieren Neuerdings dan Neu ervsolten Berg Stipan. Iz tega razvidimo, da je bila tu morda potrebna izvolitev po prisednikih in še potrditev od vsega zbora (shoda) vinogradnikov. V zapisniku z dne 21. septembra 1764 (Klevevž za Jerengo) je naveden primer, da se je gornik Jernej Vrtačič sam odpovedal svoje službe, ker radi starosti ne more zabranjevati raznih zlih dejanj (da er dur eh Kein Schelmstuck hinwegkame). Mejaši pa so dejali, da so ž njim zadovoljni in bil je »sowohl von der gniidigen Perk-obrigkeit ah Pergmejaschen hiemit bckriiftigt«, s pristavkom da ima pravico vsakogar s tožbo naznaniti, ki ga okleveta
35 Po zatrdilu g. Martina Colariča, majorja v pok. v Ljubljani, ki je doma i/. sv. Križa pri Kostanjevici, podirajo zadruge ob kranj-sko-hrvaški meji, ko se razdružijo, hišno peč, kar naj znači, da nočejo več živeti ob skupnem kruhu.
(geschmiiht). V zapisniku z dne (j. marca 1798 (Koglo) stoji, da so določili (bestimmen) odborniki (Ausschussmanner) prej-šnega gornika, dočim sta še 2 leti poprej (zap. z dne 20. septembra 1790, Koglo) »v imenu občine« prosila, da naj se imenuje gornik. Ti odborniki so po svojih funkcijah pač isti zaupniki, ki so se prej zvali referentje. Toda njih število se je pomnožilo, bržčas radi tega, ker je imelo več prejšnili samostojnih vinogorskih okolišev sedaj skupen shod. Zapisnik z dne lil. maja 1801 (na Skurževem) navaja tri take odbornike po imenu.
Za svoje posle je dobival gornik neko odplačilo. Gorske bukve prvotnega besedila so govorile le o globah, ki so pritekale gorniku iz sodba vinogorskih zborov. Vsakdanje življenje pa je pokazalo, da taka odplata ne bi bila zadostna. Iskali in našli so drugih virov. Tako je dobival gornik ob prodaji vina iz gorice neko pristojbino nalik javnopravni davščini.:"‘ To stoji v zapisniku (z dne 22. aprila 1751, Bojnik), da dobi gornik od vsakega »Vass oder Samb Wein«'i: pristojbino po stari navadi (altgebriiuchlicher Massen), ne da bi zvedeli za količino. Že v tej dobi so njegove pristojbine iztožljive. Ko gornik ob prodaji vina ni dobil svoje pristojbine in se je prodajalec drznil govoriti (zu reden angemasst), da oni nima nobene pravice do pristojbine, obsodili so ga ljudski sodniki, da mora gorniku pristojbino dati, sicer ga zadene kazen, da mora gorski gosposki odrajtati 4 vedre vina; poleg tega je moral toženi prodajalec gornika na kolenih odpuščanja prositi vpričo sodnikov in razdeliti med nje pol vedra pridelanega mošta (gori citirani zap. z dne 14. oktobra 1730). — Še le v začetku 19. stoletja navajajo zapisniki višino pristojbin, to pa ne samo ob prodajah, ampak tudi za neke druge intervencije. V zapisniku z dne 12. maja 1800 (Slaneji vrh) je že rečeno, da dobi gornik za novo postavitev vsakega mejnega kamena po 17 krajcarjev. Leto za tem pa čitarno določila, ki jasno kažejo, da služba gornikov
10 Čl. 21 gorskih bukev prvotnega besedila pravi, da je vsa volila, pobožne ustanove, prodaje ali zastave, ki se pripete na vinski gorici, prijaviti gorski gosposki ali jih objaviti po gorniku, sicer nimajo veljave; a tistega, kdor bi ravnal zoper te predpise, naj kaznuje gorska gosposka ■/. globo ene marke. Iz globe za kršitev predpisa je nastala obveznost, plačati pri vsaki prodaji neko pristojbino.
37 T. j. Sod ali tovor (samb = saum) vina, bržčas 75 bokalov (Vieril).
ni bila več zgolj častna stvar, ampak da se smatra za breme, ki mu mora odgovarjati neka nagrada. Določeno je bilo, da gre gorniku od vsakega sogornilca (Bergholden) brez izjeme za vsak sod vina po 3 krajcarje; kdor bi se branil plačati v novcih, temu sme gornik vzeti bokal (Mass) vina. Razen tega naj dobi gornik za vsako delovanje (Einschreitung) na dan po 80 kr., drugi možje pa po '20 kr., za vsako določitev mejnika pa po grošu.
Gori navedeni organi p e č a t a r j i se navajajo le v prav malo zapisnikih (z dne 19. septembra 1695, Koglo; in z dne
21.	septembra 1695, Klevevž). Njihove funkcije niso pobližje opisane. S precejšno gotovostjo smemo iz oznake same in iz dejstva, da so se zborovalci na prvih dveh vinogorskih zborih pritoževali zoper pečatenje, sklepati, da so bili nižji graščinski organi, ki so imeli posla z »zakriževanjem« vinogradov in pa z zapečatenjem hramckov (Gaden) ali sodov. Nekaj let po gori citiranih dveh zapisnikih navaja zapisnik z dne 10. marca 1711 (Bojnik) občo sodbo, da naj se ne daje tujim oblastvom pečat, ampak ta oblastva naj prihajajo na redni vinogorski zbor, da se jim da pravica zapečatenja. Ali gre tu za pečatenje tujih imetnikov gorske palice ali le za izvajanje rubežni v lastnem okolišu od strani neke druge deželne oblasti, ni moči določiti.38
V	boštaniskih zapisnikih se navajata edino le dve osebi kot upravna organa: gornik in pa župan. Poslovala sta hkratu pri vinogorskih pravdah (občih administrativnih zadev tu ni bilo). Kako sta bila voljena ali postavljena, ne vemo. Vsekakor župan boštan;skih zapisnikov ni, da bi moral biti z gorskim županom klevevških zapisnikov identična službena osebnost."’
:1R O pečatarjih ni bilo govora niti v kostanjeviških, niti v pleterskih, n it i v novomeških zapisnikih. Prav lahko pa je mogoče, da je bil tudi tam ta institut znan, da pa zapisnikar ni imel povoda rabiti ta izraz. Vsekakor je bilo na Dolenjskem v ribi postopanje, ki se imenuje »Spa-nung« (o njej bo Se govora), kjer so intervenirali »Weisboten < in to bal v dobi zgoraj v teksti’ navedenih vinogorskih zborov. Ti pa so se bržčas nazivali v slovenskem jeziku lokalno tudi pečatarji.
•™ Bodi še omenjeno, da G. H. Hoff, 1. c. II. zvez., str. 17—81, ko prinaša tekst gorskih bukev v nemškem jeziku, kakor je bil v 1. 1808 v splošni rabi, gornika ne imenuje »Bergtneister < (kot v originalnem besedilu), ampak sRergrichter«-. Zdi se, da je >Bergmeister<, »Bergsupan« in pi Bergrichter le trojnn oznaka za en sam pojem gornika«.
7. P r a v o, ki se je uveljavilo 11 a v i 11 o -g.o r s i h zborih, je imelo svojo formalno avtoritativno podlago v gorskih bukvah Ferdinanda I. iz i. 1543, toda materialno se je snovalo iz predpisov slovenskih prevodov gorskih bukev, ki so ustrezali običajnemu pravu, kakor se je med ljudstvom tekom dveh in več stoletij izobličilo."’ V zapisnikih se nahajajo za gorske bukve označila »Kais. Bergfreicheiten« (zap. z dne 31. avgusta 1693, Koglo, '111 z dne 7. aprila 1704, istotam z dr:e 31. avgusta 1693, Koglo, in z dne 12. marca 1764, Koglo) ali »kais. BergartikeU (zap. z dne 16. septembra 1733, Stara vina).
Da so bili predpisi gorskih bukev prečitani kot uvod v zborovanje, dokazuje najstarejši zapisnik z dne 31. avgusta 1693 (Koglo), kjer stoji v začetku obče sodbe, da zborovalci »lahen an die Ihnen vorgelesenen kays. allergniidigste Berk-freyheiten festiglich zu h uit e n . Enaki stavki pa se nahajajo tudi še v drugih zapisnikih, n. pr. z dne 4. septembra 1693 (Klevevž) ali z dne 9. septembra 1698 (Koglo).
Kateri tekst je bil prečitan, bi mogli morebiti tako ugotoviti, da bi vse citacije v zapisnikih — nahajajo se samo v kle-vevških — primerjali z raznimi slovenskimi prevodi; kajti o tem, da se nemški tekst edino slovenskega jezika veščim ljudem ni mogel č i t a i i, pač ni dvoma. Od slovenskih prevodov gorskih bukev bi mogli še najprej misliti na Kapschevega (glej str. 155 in opombo '), ker je bil napravljen v bližini Kle-vevža. Citiranih je v šesterih zapisnikih šestero členov (14, 18,
22,	23, 45 in 50) ali niti eden se ne vjema s tem prevodom, niti citati niso med saboj v skladu, ker se za vsebinsko isto pravno pravilo poslužujejo drugačnih številk. To kaže, da je bilo več prevodov v rabi, ki pa so se glasili različno, ne samo po besedah, ampak tudi po razvrstitvi snovi. Običajno pravo je pač izpreminjalo zapisano pravo, seveda tako, da se je ustno potrjeni običaj pri prvi priliki zapisal, zapis pa odobril — kot nov zakon, kakor da bi se bil že od vsega početka tako glasil.
Razen gorskih bukev ni v zapisnikih navedenega nobenega drugega zakona, po katerem bi se bile pravde reševale. —
Nastane vprašanje, kakšen vpliv je imela naredba Jožefa 11. z dne 1. novembra 1784, ki je ukinila vsa druga sodišča razen
10	Prim. izvajanja M. .las inski, I. c., str. 16, ki pa obravnavajo nasprotni primer, da je postalo zakonito pravo običajno.
krajevnih sodišč (Ortsgeruhte), magistratov, deželskih sodišč, vojaških sodišč, rudarskega sodišča, trgovskih in meničnih sodišč. Že z dvornim dekretom z dne 9. apriia 1784 je bilo izrečeno, da gosposke tožbe zoper podložnike in vice versa ne spadajo več pred stanovska ali patrimonialna sodišča, ampak le pred državna, kakor so bila določena po jurisdikcijski normi z dne 21. aprila 1784. Dalje moramo registrirati še dvorni dekret z dne 8. februarja 1795, ki je prepovedal sestavljanje kupnih in ženitovanjskih pisem, ter zadolžnic in pismenih pogodeb pred uradniki patrimonialne gosposke." Kako malo se je vpoštevalo te predpise, pa kažejo naslednji primeri: V zapisniku z dne 18. februarja 1785 (Vinji vrh) je posvedočena kupna pogodba, sklenjena pred vinogorskim zborom. Dne 6. marca 1786 je tožil gornik v imenu gorske gosposke vinogradnike radi trt, vendar ni navedeno, čegava last so bile. V letih 1786 do 1789 je bilo sestavljenih mnogo cenilnih listin, ki so zapisane v zapisnikih. Pri cenitvah so intervenirali gorniki, po dva cenilca in nedvomno tudi gosposkin organ, ki je cenitve zapi-saval. Dne 13. februarja 1797 je bila napravljena pobotnica o prejetem pupilarnem denarju, na kolekovanem papirju, nedvomno v graščini Klevevž. Dne 2. aprila 1789 je vpisan inventar zapuščine, isto še večkrat do 1. 1802, podpisan je Peternel, upravitelj graščine. Na vinogorskem zboru dne 23. aprila 1793 na Slančjem vrhu je tožila »Herschaft Nassenfuss« po Matiji Dolinšku radi pota, ki ga uporabljajo vinogradniki preko graščinskega sveta. Tožiteljica je propala. Dne 6. marca 1797 je tožil pred ljudskimi sodniki na Koglem Franc Leutner kot predstojnik turjaškega dvorca (Vorsteher der Graf Auerspergi-scher Gilt) vinogradnike radi poljske škode in gozdne k vare; tožba mu ni uspela. Dne 26. aprila 1800 je bila v zapisniku posvedočena listina o prepodaji zemljišča, ki so si ga bili neki vinogradniki neupravičeno prilastili. Iz vseh teh primerov se vidi, da o kakšnem strogem izpolnjevanju zgoraj navedenih dekretov ali naredb ni govora. Uprava tedaj še ni tako dobro poslovala, da bi se moglo računati s takojšnjim uspehom vladnih ukazov.
11	Primeri Johann Tschinkowitz, Darstellung des politi-schen Verbaltnisses fiir Steyermark, Karnthen und Krain (1827), I. zvez. str. 349—389; dalje mojo razpravo: bo kedaj so veljale »Gorske bukve« na Slovenskem? Časop. za zg. in n radopis., let. 1925, str. 113 nasl.
Poglavito vprašanje, kako so se mogli sploh vzdržati vino-gorski zbori kot ljudska avtonomna sodišča najnižje vrste spričc ukinitve patrimonialnega pravosodslva, bi rešili tako-le:
V	dvornih dekretih, ki so izšli po ukinitvi omenjenih sodišč, je državna vlada vendar le dopustila, da so vršili neke vrste pravcsodstva gospodarski uradi (Wirtschaftsumter), ki so si bili ustanovili pri patrimonalnih gosposkah. V dvornem dekretu z dne 2. avgusta 1788 je namreč najprej rečeno, da ti uradi poslujejo samo v političnih zadevah, ali v nadaljnem besedilu se pa vendar dovoljuje, da obavljajo brezplačno tudi justične agende, z utemeljitvijo, »da auf dam Lande nicht alles sum Gerichtstande gezogen icerden soll.< Osobito je ohranjeno tem gospodarskim uradom poslovanje v eivilnopravdnih zadevali gled dolgov, če toženci pripoznajo svojo obveznost in pa glede zapuščin, v kazenskopravdnih stvareh pa glede tožbe radi žaljenja časti (Injurienhandel).'2 Tako vidimo, da je morala vlada sama popuščati glede svojih centralističnih stremljenj, ali tudi vinogradniki so morali odnehati, sicer pozneje, pa vendar le. Dočim stoji še v zapisniku z dne 12. marca 1784 (Koglo), da vinogradniki »bekriiftigen die k. k. Privilegien«, torej vzdržujejo gorske bukve po vsej vsebini, nastane nekaj desetletij pozneje pokret, ki hoče vsaj toliko od predpisov gorskih bukev ohraniti, kolikor se je pač dalo še rešiti. Dokaza za to imamo v treh zapisnikih, ki so bili sestavljeni o vino-gorskih zborih v času od 12. do 18. marca 1801 (Slančji vrh dne 12. marca, Skurževec dne 13. marca, Vinji vrh dne 18. marca 1801). Tu so si vinogradniki takorekoč sami iz svoje moči preuredili gorske bukve. Ves okoliš, ki je spadal pod Klevevško gorsko palico, dal si je pač sam novo postavo,
—	vpošteval pa je vendar »cesarske zakone« vsaj v toliko, da nikjer ni izrekel za kazen denarnih glob, ampak jih je nadomestil s kaznimi v vinu, kajti cesar Jožef II. je prepovedal patrimonialnim sodiščem, izrekati kazni v denarju (t. zv. disciplinarni patent z dne 1. septembra 1781).
Uvod je pri vseh treh zapisnikih enak in se glasi:	D er
Bergmeister, Ausschuss und genamte Bergliolden haben sich
Prim. J oh. Tsch i nkowitz, 1. c., str. 381 nasl. Da naj gospodarski uradi vrše posle brezplačno, je bilo vnovič posebej zaukazano z. dvornim dekretom z dne Ki. augusta 1790.
zur Erhaltung guler Ordnung in dem Wetn - Gebirge iiber fol-gende allgemeine Anordnungen einvestanden, welche sonarh von jedem Bergholden als ein unverbruchliches sich selbst ge-gebene Gesetz unter den nachgesetzten Strafen beobachtet voerden miissen. Sledi najprej v vseli treh zapisnikih šestero čisto enakih točk:
Prva glede popravljanja potov, kazen ena četrt vedra vina (vzeto iz gorskih bukev čl. 9, kjer je kazen 40 denarjev); drug a : glede tatvine trt, poleg povračila odškodnine, kazen ena četrt vedra vina (v gorskih bukvah čl. 34, ki pravi, da je škodo povrniti v dvojnem znesku in plačati za kazen 1 marko denarja); tretja: tatvina grozdja, sadežev in sadja v vrednosti do 5 fl., poleg odškodnine 1 vedro vina (v gorskih bukvah čl. 40, ki odreja kazen 3 šilinge ali pa naj se storilcu uho odreže);1:1 četrta: skrivoma ali šiloma izvedena postavitev ali odstranitev mejnikov; poleg povračila stroškov kazen 1 vedro vina (gorske bukve, čl. 38, vele, da znaša kazen 5 mark in da se mora povrniti škoda); peta: osebna ali dejanjska samo-pašnost ali nasilje (fiir jeden personlich oder realen Unfug und Gewalt), kazen ena četrt vedra vina v korist vseh sogornikov, razžaljencu pa ostanejo vse pravice pridržane (gorske bukve (čl. 37) kaznujejo tepež, nasilstvo s 5 markami globe v korist gorskemu gospodu in nalagajo povračilo škode); šesta: škoda vsled popašnje, poleg povračila popolne, dobro cenjene škode (voohlausgemessene volle Entschddigung) plača storilec gorniku za pota in cenitev eno četrt vedra vina; koze in svinje, ki se nahajajo v vinogradu, sme pa vsakdo ustreliti (gorske bukve, čl. 31, pravijo, da naj storilec povrne škodo in plača od vsake glave po 32 denarjev).
Zapisnika iz Skurževca in Vinjega vrha imata še sedmo točko: Tisti sogorniki, ki so v posesti vožnje poti ali občinskega vinograda (Gemeindeweingarten), morajo svoje vinograde naj dalje do sv. Gregorja zagraditi, sicer jim ne gre nobena odškodnina. (V gorskih bukvah čl. 10 stoji, da zadene v takem primeru krivca globa 72 denarjev na korist gorskega gospoda in da mora krivec nastalo škodo povrniti). Zapisnik iz Vinjega
4:’ Krute kazni na telesu, ki so se izvajale tudi po Banntaidingih na Nižje Avstrijskem, a so bile odpravljene s cesarskim redom za deželska sodišča z dne 30. decembra 1G56, so se ohranile še v dveh slovenskih prevodih gorskih bukev, ki sta bržčas nastala v 18. stoletju.
vrha ima še o s m o točko, ki veli, da mora vsak sogornik duhovnikom, ki lepo opravljajo vinogorske pobožnosti, kakor je od nekdaj v navadi, dati brez ugovora pristoječo bučo vina (ge-buhrend Wutschen). V tej zadevi je v zapisniku za Slančji vrli pristavljen še en dodatek, da naj gosposka pritisne na duhovščino, da bo izpolnjevala svoje dolžnosti, sicer sogorniki odrečejo pripadajoči bokal vina.
Najzanimivejši je konec vseh treh zapisnikov, ki se glasi pri vseh dobesedno enako »Hieriiber iibergeben die Berghol-den dem Bergmeister und Ausschussmiinnern die volle Execu-tionsmacht, und berechtigen si e mit diesen zum Besten des Bergs frey zu disponieren.«
Pri nobenem teh treh zapisnikov ni navedeno, kdo je interveniral od strani gosposke, pač pa so v zaglavju napisana imena gornikov in pa odbornikov. Da je bila gorska gosposka (zastopnik verskega zaklada) s temi ukrepi zadovoljna, smemo pač sklepati. Kajti ti zapisniki so bili uvrščeni v oficijelrii protokol, a v naslednjem letu je tudi vinogorski zbor dne 20. marca 1802 za Slančji vrh, Malkovee, JBojnik in Skurževec sklepe prejšnjega leta izrečno potrdil. Tudi je bilo na tem zboru na splošno zahtevo sogornikov sklenjeno (auf dag allgemeine Begehren der Bergholden), da bo vinogorski zbor sklican vsako leto v postu v kvaternem tednu; kdor bi se na tem zboru ne javil ob določenem času, pa bi se zglasil z enako sporno zadevo v graščini, zadene ga kazen, da mora dati eno četrt vedra vina. Za tem pride zopet dostavek: »Hieriiber iibergeben die Bergholden dem Begmeister und Ausschussmiinnern die volle Exekutionsmacht und berechtigten si e mit diesem zum Besten des Bergs zu disponieren.« Enako se je postopalo na Vinjem vrhu 25. maja, dočim se glasi predzadnji zapisnik (Jerenga,
12.	maja 1806), da se bodo vinogradniki držali obstoječih gorskih členov najnatančneje, osobito pa tega, da se morajo poti popravljati, vsake nerednosti opustiti, vsi škodljivi osobenjki (srhandhafte Inwohner) iz gorice odpraviti, ne sme se pa nobenih novih hiš postavljati. V zadnem zapisniku (Slančji vrh, dne 27. maja 1806) pa ni nobenega »občega sklepa« več.
Tako vidimo, da je institut vinogorskih zborov sicer marsikaj od svoje prejšne široke kompetence izgubil, toda ohranil je vendar le še mnogo takih zadev v lastnem delokrogu, ki bi jih po gori navedenih dekretih ne smel več imeti. Tako je
ostalo do francoske zasedbe. Morebiti je baš novi demokratični duh, ki se je od francoske revolucije dalje začel tudi med Slovenci pojavljati, dal pobudo k znamenitim gori opisanim sklepom vinogorskih zborov, ki tako ostro povdarjajo svoje avtonomno upravo in pravosodstvo."
3.	Razmerje med sodiščem in gorsko gosposko.
1.	Oblast, ki je bila z gorsko palico« (Bergstab) združena, ]e izvrševal za klevevško graščino odposlanec stiškega matičnega samostana cisterciancev, ki se je nazival administrator. Največkrat je bil to menih-cistercianec, bodisi frater, bodisi pater, ki je po vsej priliki bival stalno na Klevevžu. Pa prišlo je včasih tudi tako, da matični samostan ni mogel ali ni hotel odposlati odposlanca redovnika na Klevevž. V takih časih so imenovali posvetno osebo za oskrbnika na Klevevžu. Včasih traja tako nameščenje po več let. Posvetni oskrbnik ima pa tudi pravico, predsedovati na vinogorskih zborih, lahko pa pošlje tudi svojega namestnika. V zapisniku z dne 16. maja 1726 za Telčji vrh je posvedočena poslednja volja nekega so-gornika, podpisan pa je Andrae Engelbert Unnenhoffer, ver-ivalter der Herrschaft Klingenfels undt respective angesetzler Bergherr alda. V zapisniku z dne 11. marca 1711 (Stara vina) pa je naveden kot predsednik »Hochwurden Herr 1\ Administrator zu VVeinhoff.« (Ker leži Bajnof pod Trško goro in je spadala ta sloveča vinska gorica tudi pod stiski samostan, je bržčas sam delegiral neklevevškega upravitelja). Enako je no-kolikokrat predsedoval župnik i/ Bele cerkve Miha Werth (n. pr. zap. z dne 31. avgusta 1720, Vinji vrh). Mnogokrat je bil delegat gorske gosposke gornik sam. Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja pa odpade vsako predsedstvo od strani same gosposke, intervenira le gornik sam, ali — vsekakor je moral biti pri vinogorskem zboru navzočen vsaj nekdo od gosposke, ki je vodil zapisnik. Kajti zapisniki se nahajajo v oficijelnih
** O tem, kakšen vpliv je imela zasedba dela Slovenije po Francozih, dalje v koliko so po odhodu Francozov predpisi gorskih bukev zopet oživeli, slednjič, kedaj so se dokončno1 izživeli, glej mojo že citir. razpravo: >Do kedaj so veljale Gorske bukve na Slovenskem?«
gosposkinih foliantih. Lahko rečemo, da je misel avtonomije vinogorskih zborov baš po ukinitvi stiškega samostana, toioj pod upravo verskega zaklada celo napredovala. Prav enak pojav pa se odraža tudi iz boštanjskih zapisnikov, kajti tam je predsedoval vseskozi župan, dočim je gornik napisan v isti vrsti kot prisedniki.
Vinogradniki so sami stremeli za tem, da ostanejo po ! isto gorsko palico. Na vinogorskem shodu dne 10. marca 1711 na Bojniku so prosili: »man soli denen fremden Obrigkeiten nicht Petschafter erteilen, die W eingaden47’ zu verpetschieren, sondern jene (t. j. tuje gosposke) auf Ihr anhalten zu der gewohnlichen Perktaidung anzuvoeisen.« To mesto smemo tolmačiti, dasi ni čisto jasno (gl. str. 178), na vsak način v tem smislu, da zborovalci odklanjajo umešavanje tujih oblastev v njihove vinogorske razmere, ker hočejo biti edino le oni sami gosposki podložni. Najjasnejše pa se izraža zavednost avtonomnosti napram gorski gosposki v že obrazloženem sklepu vino-gorskega zbora z dne 20. marca 1802 (gl. str. 178), ki preti s kaznijo za slučaj, da bi se nekdo obrnil naravnost na gorsko gosposko, namesto na ljudsko sodišče!
2.	Posledica trdovratnega oklepanja avtonomnosti vinogor skega zbora, ki nam je znana že iz drugih okrajev,"1 pa je še prav posebno dejstvo, da se smalra vinogorski zbor za pristojnega razsojati tudi tam, kjer gorska gosposka sama toži, ali pa, kjer gre pritožba baš zoper njo samo. V tem pogledu ine smemo prezreti, da v drugih deželah csobito na Štajerskem ni bilo dopustno, da pi patrimonialna gosposka take zadeve sama reševala, ampak v splošnih zadevah je mioral deželni glavar, v vinogorskih pa deželni kletarski mojster postaviti nepristranskega sodnika.47 Na Dolenjskem pa je ostala pravica reševati tudi take spore v vinogorskem zboru. Ker so ti primeri izmed najzanimivejših pojavov pravosod-stva, naj jih vsaj na kratko po kronologičnem redu opišemo: Dne 27. marca 1697 (Klevevž) je zabeležena prvič pritožba zoper gorsko gosposko, da je samolastno izpremenila posodo za merjenje gornin (mošta). To se pozneje še mnogokrat ponavlja.
45 Weingaden (ne Weingarten) pomeni vinske hrame aii zidanice.
4" Gl. moj spis Kost. Pl el., str. 23 nasl.
47 Prim. de Beckmann, 1. c., str. 144; dalje A. Luschin-Ebengreut, 1. c., str. 182.
Dne 12. aprila 1698 (Vinji vrh) se je vršil vinogorski zbor pou predsedstvom p. Ivana Schomerja, administratorja klevevške graščine. Med drugimi j© bila vložena tožba zoiper Lovrenca Zaum-a, oskrbnika na Klevevžu, radi njegovega sirovega psovanja, z zahtevo, da se mu naloži kazen. Ali Zaum je uložil exceptio a foro in bil oproščen. Bržčas je obveljalo, da on ni vinogradnik in da za to zanj ne velja kavzalno pravosodstvo vinogorskega zbora. — V zapisniku z dne 15. marca 1762 (in še večkrat) je posvedočena pritožba, da gosposka prestavlja zfcorovališče vinogorskega zbora iz kraja v kraj. Ko je bil oglasen vinogorski zbor za okoliš Bojnik v sami graščini Klevevž na 22. februarja 1763, je prišel pač gornik Adam Ulepič, ali gorska gosposka je ostala z administratorjem p. Ivanom Steis-som sama, ker od drugih sogornikov ni prišel sploh nihče. (Glej besedilo zapisnika zgoraj na str. 165.) Za tem zapisnikom pridejo v dotičnem foliantu starejši zapisniki izza let 1754 do 1762, ki so prej izostali (iz neznanega vzroka). Prihodnji vinogorski zbor za okoliš Bojnik z dne '20. septembra 1763 pa se že ni več vršil na Klevevžu, ampak zopet na Bojniku. Podaniki so zmagali, a so se tudi za to odredbo spoštljivo zahvalili. Predsedoval pa to pot ni p. Ivan Steiss, ampak Valentin Kočevar kot judex delegatus, dočim je naslednji dan — 21. septembra 1763 — predsedoval na vinogorskem zboru za Jerengo zopet p. Ivan Steiss. To se pa še večkrat ponavlja, — kar znači, da večkrat imenovani pater ni hotel ali ni mogel na Bojniku predsedovati. Na vinogorskem zboru dne 26. februarja 1776 v Klevevžu je imel predsedstvo Ignacij Moratsch, klevevški oskrbnik, navzoči pa so bili še gornik in 24 prisednikov-sodnikov. Tu je nastopil kot tožnik Franc Žitnik in sicer zoper »Herrn Pater Administrator als Bergherrn«. Zahteval je, da se mu vrneta vinograd in njiva, ki sta bila zapala gorskemu gospodu zaradi nekega dolga, katerega pa hoče on v gotovini plačati. Toženi administrator se je zagovarjal, da mu je na vinogorskem zboru dne 12. marca 1764 ves asesorij (das ganze Assesorium) vinograd izročil radi tega, ker tri leta ni bila plačana niti gornina niti gorski davek in pa ker tožnik še sedaj »laut vorgewiesener Cliarta Bianca« dolguje umrlemu p. Danielu, administratorju graščine Klevevž, šestletne obresti, dalje »urbarial Kreuser und extra ordinar Gaaben« v skupnem iznosu 158 fl 45 kr. On, toženi administrator, je vzel od vsega asesorija priznani mu
vinograd ne samo za neplačano gornino, ampak »aus grossen Mittlegden« za ves dolg; vinograd je bil po cenitvi nepristranskih mož vreden 165 II. Sodniki so izdali rešitev: Der Beklagte wiirdet von dem ganzen Assessorio nach Berg-Artikulen Leedig und entbrochen erkiinnl.« Zamenito je v tem primeru, da se je moral še v drugi polovici 18. stoletja sam gorski gospod pred svojimi podložniki zagovarjati in to ne sme samo radi svojega poslovanja, ampak tudi radi ravnanja prejšnjega, že pokojnega administratorja.18 Da je predsedoval sodišču oskrbnik namesto administratorja, kaže na vpoštevanje inhabilitete.
Po drugi strani pa je moral tudi gorski gospod mnogokrat tožiti pred svojimi podaniki, ki so v stvari izrekali svojo sodbo, a oe vedno po sodnikovi volji. Naj sledi nekaj značilnih primerov: Dne 12. aprila 1698 je tožil oskrbnik klevevškei graščine pred vinogorskim sodiščem na Vinjeni vrhu, ki se je vršil pod predsedstvom administratorja-redovnika, nekega duhovnika, da je plačal samo 2 fl kazni inn ostal 1 fl (»guldiner«) dolžan. Sodniki pa niso hoteli izreči sodbe, češ stvar naj gre nazaj h gosposki. Oskrbnik je na to prijavil apelacijo, a sodniki so izrekli, da naj sodi o njej nepristranski sodnik. Na Bojniku je tožil dne 10. novembra 1725 klevevški oskrbnik Andrej Engelbert Unnen-hoffer nenavizočnega sogornika, ker je vzel nekaj vina iz 2 sodov, ki sta bila pod pečatom. Obtoženec je bil tudi obsojen. Istotam, na Bojniku, je pa tožil dne 31. marca 1745 sam p. administrator »quasi Bergobrigkeit« nekega vinogradnika, da je neopravičeno posekal hruiško. Tu so se pa ljudski sodniki pomišljali, izreči obsodbo in so stvar odložili, češ izvrši se naj prej ogled na licu mesta. — Na Koglemi je prišla dne 13. aprila 1744 zelo mučna zadeva pred ljudske sodnike. Administrator p. Daniel Mordax je obtožil Jurija Lužarja, da se je pri prevzemanju gornine napram njemu kot gorskemu gospodu predrzno (vermessentlich) vedel, ga psoval, in ko mu je radi tega
w Ime toženega administratorja izjemoma ni navedeno v zapisniku, kar kaže na neko obzirnost... Gre pa za že večkrat imenovanega p. Ivana Steissa, ki se imenuje prvič 1. 1763. Vendar v času pravde zoper njega ni rezidiral v Klevevžu, ker predseduje v letih okoli 1770 vinogorskim zborom vedno oskrbnik. Gori navedeni pater Daniel je bil pač nam že znani p. Daniel Mordax, ki se imenuje že 1. 1744. Na vinogorskem zboru dne 12. marca 1704 je predsedoval p. Ivan Steiss, toda dotični zapisnik zapada vinograda Franceta Žitnika ne omenja.
pater »einen kleinen Streieh versetsl«, vdaril ga je ta z roko nazaj, »ja sogar mit einem in der Hand habenden Droschschlo-gel denselben auf die Corase (na korajžo) herausgeruft und totzuschlagen gedroht.« Za vse to je zahteval tožitelj-admini-slrator kaznovanje. Toženi je prosil odpuščanja, vendar je prerekal, da bi bil on patra nazaj vdaril ali mu grozil. Navzlic temu je bil obsojen. Za kazen je bil patru prisojen vinograd z zidanico vred, na katerem se je dejanje pripetilo; vendar ga smejo tožnikovi dediči odkupiti. 0 vsebini te sodbe bo govora še pozneje v drugi zvezi. Tu naj le še dostavimo, da je v za-glavju zapisnika poleg gornika in »24 Ehrsame Measchen oder Perkliolden« kot predsednik tega vinogorskega zbora »Johann Jakob Rondt«, ni pa povedano, kdo je bil on in odkod je prišel. Na vsak način je bil ad hoc postavljen za predsednika, ker je po gori opisani pravdi takoj odstopil predsedstvo vinogorskega zbora gorniku, da so nato obavili še druge — manj važne pravne zadeve.
3.	Še večkrat kot domača gosposka pa so se morale boriti za svoje pravice tuje gosposke bodisi same, bodisi po svojih organih ali zastopnikih. Tudi tem sodijo ljudski sodniki vinogorskega zbora prav tako, kakor najrevnejšemu domačemu sogorniku, tlačanu. Naj navedemo le nekaj imen, tožiteljev: »Herr Flofrichter von Pletriacli« (zap. z dne 3. septembra 1693, Telčji vrh; tožnik je tožbo izgubil, a dovolili so mu apelacijo); Herr Veruoalter der Herrschaft Nassenfuss (zap. z dne 9. marca 1694, Bojnik; zmaga le deloma); Herr Pfleger von Reittenburg (zastopnik des lobi. Gotlhauses Pletria« in >Verwalter der Herrschaft Radelstein« (vsi trije v zap. z dne 10. marca 1760, Stara vina, a nobeden ni zmagal s tožbo); Josl. Bernardin Reichsgraf von Waxenslein (zap. z dne 15. septembra 1760, Koglo, je zmagal); Herr Johann Siegmund von Perrkenfeldt (zap. z dne 15. marca 1760, Koglo; propal v dveh primerih); Herr Graf von Rasp (zap. z dne 17. marca 1760, ni zmagal; Herr Pfarrer von Bartlmae (zap. z dne 16. februarja 1769, Vinji vrh, zmagal); Herrschaft Nassenfuss (zap. z dne 23. apr. 1793, Slančji vrh, propadla popolnoma); zastopnik od Graf Auerspergische Gillt (zap. z dne 6. marca 1797, Koglo, propadel).'"
19 Vlastelini so bili za časa navedene sodbe: v Mokronogu, prvi primer: vdova Kliaisell, drugi primer: baronica Schoffinann, omož. von
Vinogradniki pa so na svojih vinogorskih zborih tudi sami uveljavljali želje ali pritožbe, ki so se tikale tujih gosposk. Izražali so jih, da jih domača gorska gosposka sporoči drugim. Tako so n. pr. na vinogorskem zboru dne 16. februarja 1769 (Vinji vrh) prosili, da naj tudi »die Herrschafften alts VVerdel. Guett Strug, Gult Gallhoff«, enako, kakor vinogradniki poti klevevško gorsko palico, popravljajo pota na Vinjem vrhu.'’"
4.	Ustrojstvo in pristojnost vinogorskih
zborov.
1.	Patrimonialna oblastva so se razvila že v 16. stoletju, a ljudska sodišča so se ohranila tako, da so stala naravnost pod nadzorstvom patrimonialnega gospoda; on je predsedoval zborovanju, on je vodil zborovanja, sam ali pa po svojem zastopniku. Sodili ipa so sodniki. Po številu jih je bilo 12 do 24, enkrat jih navaja izapisnik celo 25 odm. 26 (zap. z dne 9. septembra 1693, Telcji vrh, odn. z dne 9. septembra 1768, Vinji vrh). Pozneje, ko je institucija vinogorskih zborov, očividno vsled odpora od strani gosposk, postajala manje uvaževana, osobito še, ko so se vinogorski okoliši zlagali in se je za več od njih samo po en zbor sklicaval, pa se je število prisednikov skrčilo, tako, da jih je bilo le po 12. Zapisniki v temi času ne navajajo več njihovih imen, ampak pravijo kar »die gewdhnlichen 12 Miinner.«
Formalnosti glede sestavitve sodišča ne poznamo. Morebiti je bila stvar taka, kot n. ipr. v kastavskem statutu (kap. 67), da so vedno preostali prisedniki sami izbirali naslednika tistemu, ki je preminul, in se tako nad spolnjevali. Seveda so to priliko porabili, da so izbor praznovali s pijačo, katero je dal novi pri-sednik (prim. zap. z dne 17. sept. 1734, Vinji vrh). Iz zapisnikov pa izvemo, da so se predlagali prisedniki sodišča včasih po dveh posebej zabeleženih predlagalcih, ki pa navadno nista
Storeh: na Čretežu (Reittenburg): dediči grofa Hermana Lamberga; v Ra-dolah (Radelstein): baroni Ekh. Grofi Waxenstein so imeli Rakovnik, pl. Breckerfeldt (to je pravilno ime) pa Stari grad v posesti. Kjer so gospodovali — grofi Rasp, ni jasno, najbrž na Wernneghu (Poganiku ob Savi).
60 To so veleposestva Otočice (barona Schvveiger), Struga (barona Juritsch) in Gaberja (Franceta Lusehin).
identična s tistima dvema »referentoma«, ki sta /poslovala pri »obči sodbk (gl. str. 167). Na enem in istem zborovanju jih je bilo več, včasih je za vsako pravdo predlagal rešitev poseben predlagatelj.
V	zadevah, kjer je šlo za kaznovanje, je nastopal navadno kot obtožitelj gornik dotične gorice, včasih pa tudi graščinski oskrbnik.
2.	Vinogorskim zborom je pritikala pristojnost s a m o za vinogorske zadeve vseh tistih, ki so imeli na vinski gorici svoj vinograd. Da to niso bili samo tlačani, ampak tudi drugi, osebno prosti ljudje, o tem smo že govorili. Kompetenca je bila torej v pogledu osebnosti, ki so spadale v vinogorske jurisdikcijo, širša kot patrimonialna, glede stvarnosti pa izključno kavzalna, vendar tako, da je morala biti z vinogorsko zemljo v ozki zvezi. Miha Verandt (duhovnik) je tožil dediče Janeza Lokarja radi zarubitve krave. Rešitev je bila ta, da naj gre tožnik iskat pravice k osebni instanci tožencev, ker dediči nimajo »in den Perg nirhts liegend.es (zap. 12. aprila 1698, Vinji vrh). Celo glede kaznivih dejanj se je presojala pristojnost po tem, ali ima storilec na vinski gorici svoj vinograd. Toženka je ugovarjala nepristojnost zoper obtožbo, ki jo je dolžila, da se je spolno združila z oženjenim moškim, češ, da se je to zgodilo v Goriči vasi, ne pa na vinski gorici. Tu pa je bila odločilna okolnost, da je toženka imela vinograd na vinski gorici. Sodba se je namreč glasila: ker je revna, naj se ji proda vinograd, a izkupilo je vročiti njej sami, nje pa ne marajo več v gorici trpeti (zap. z dne 12. aprila 1752, Stara vina). 1
Sodbe, ki so potekle na tujih vinogorskih zborih, za domači okoliš niso bile veljavne. N. pr. tožiteljica je zahtevala od svojih treh bratov četrtino vinograda; toženi bratje so predlagali, da naj se lodba odloži, kerlhočejo prinesti sodbo, ki je bila izdana v isti zadevi na vinogorskem zboru pod gorsko palico barona Juriča (graščina Struga). Toda tožitel jica je ugovarjala, da takšna sodba ne sme obveljati (gilt allhiero nieht); toženci pa so bili obsojeni, da morajo plačati iz vinograda 18 fl (zap. z dne 12. aprila 1698, Vinji vrh).VJ
r’‘ Dvajset let prej pa so na Vrdunu (zap. z ilne (S. oktobra 1732) v enakem primeru nasprotno razsodili: glej moj spis Nm., str. 30.
M Prim. enako pravno stališče za sto let prej v mojem spisu Kosi. P le t, str. 40.
O tem, da mora pravne zadeve, ki se tičejo vinogradov samih, reševati navadno pratrimonialno sodišče graščine, je bilo opetovano že govora. Izjemoma se je prenesla pravna stvar pi’ed graščinsko sodišče, ako je vinogorski zbor odpadel, kakor na pr., ko je šlo za neko zapuščinsko zadevo, ki je zabeležena
v	zapisniku z dne 1. marca 1717 (Klevevž). Ta zapisnik pa ne pove niti imena sodnika, niti vzroka, zakaj ni bilo vinogorskega zbora; pač pa je iž njega sklepati, da je bil gornik navzočen, ker dobi poziv, da naj dediščino izroči.
Koncem 18. stoletja pa se je jelo načelo kavzalne pristojnosti zanemarjati pri osebi, ki ni bila navadni vinogradnik. Na vinogorskem shodu na Slančjem vrhu dne 27. februarja 1798 je bil tožen P. Tschermel,'’1 imetnik graščine na Jelši (Erlarii-hof), da mora vinograd v Pijani gorici, ki ga je bil prodal, izročiti tožitelju proti založbi kupnine. Toženec je ugovarjal, da je dobil kupno pismo od gorske gosposke Čretež in da ni dolžan izročiti dotični vinograd tožitelju. Sodba, ki je potekla, se je glasila, da se tožitelj napoti na »Personalinstanz des Be-klagten«, kar znači zanikanje kavzalne pristojnosti vinogorskega zbora, ki se je prej vedno vpoštevala. Je bilo to že v času, ko je sodna oblast vinogorskih zborov pojemala. —
0 kakšni tožnini ni niti v klevevških, niti boštanjskih zapisnikih nobene beležke.
3.	0 d r u g i, z a v i n o g o r s k e zadeve v gorskih bukvah predvideni i n s t a n ci , t. j. o deželnem kletarskem mojstru (Landeshellermeisteramt)7'2 ni niti v kleveških, niti v boštanjskih zapisnikih spomina, d asi je bila za to mnogokrat prilika dana, ko je zapisnik zabeležil oglasitev pritožbe (apelacije); o tem pa bo še govora. Enako ni v nobenemi zapisniku omembe k o m p e t e n č n i h sporov ali stikov med pravosodstvom vinogorskih zborov in krvnih sodišč (Bnnn-richteramt).
Pač pa je na inekoliko mestih omenjen institut nepristranskega sodišč a/’5 Primier takega sodstva smo že
53 V Instanz-Schematismus za 1. 1798 je naveden kot imetnik graščine na Jelši IT. Franz Tschermel, leto za tem pa že Joh. Vincenz Paulin. Prim. o tem moj spis Kost. Plet., str. 113. sn prjm ni o j e spise Kost., str. 47, N m., str. 36, Kost. Plet., str. 33 nasl.
omenili (glej str. 184), pozneje bo še govora o njem pri poglavju o pravdnem postopku.
Zapisnikar je bil na vinogorskih zborih vseskozi eden izmed graščinskih nameščencev. Po pisavi soditi, je dober del zapisnikov pod administratorjem p. Danijelom Mordaxom zapisal ta ipater sam. Imenoma pa ni naveden kot zapisnikar. Pač pa je naveden v zapisnikih okoli 1. 1725 oskrbnik klevevške graščine Andrej Engelbert Unnenhoffer, o katerem je bilo že govora (gl. str. 179), dalje v zapisnikih okoli 1. 1752 Ivan Matija Novak(Nouakh), ki se je v začetku zapisnika sam podpisal z manu propria - znakom in navedel kot fudex delegatus. V letih 1796 je podpisan kot tisti, ki je imena cenilcev podkrižal, Jakob Hrast, vendar ni moči dognati, kakšno službo je opravljal na graščini Klevevž. Prvi boštanjski zapisnik je pisal oskrbnik graščine Boštanj Anton Anderlitsch lastnoročno, kar je sam navedel, a tudi naslednji zapisniki so, po pisavi soditi, skoro gotovo spisani od njega samega.
5.	Zasebno stvarno pravo.
i.	Glede nepremičnin najdemo v klevevških zapisnikih neko značilno potezo, ki je doslej iz zapisnikov drugih vinogorskih okolišev še nismo spoznali, ki pa kaže, kako trdna je bila vez vseh vinogradnikov ene vinske gorice, fvorečih eno avtonomno interesno skupino. Gre namreč za to, da so si vinogradniki prisvajali pravico, izločevati tiste so-
vi	n o g r a d n i k e , ki jim ne prijajo. Ta pravica navsezadnje ni ničesar drugega nego pravica, uničiti zasebno stvarno pravo lastnine, kar pomeni, da se torej na vinogorskem zboru zbrani vinogradniki čutijo za vrhovne gospodarje vseh zemljišč domačega okoliša. Dne 16. septembra 1707 je tožil na vinogorskem zboru v Klevevžu, pod predsedstvom p. Benedikta Zollnerja, Andrej Radovan Jurija Vrinca in pa Heleno Roši in radi plačila za obdelovanje ene postati vinograda. Kako sta se toženca (ki sta nemara živela v konkubinatu?) zagovarjala, zapisnik ne navaja, ali sodba se je glasila tako, da naj odslej naprej vinograd obdeluje tožnik Radovan sam, »diesem der jetzt bestreidten thut, wolen die Perlcgenossen nicht leiden«. Dne 12. septembra 1731 v Starih vinih — predsednik zbora ni naveden — je tožil Lovre Kovačič Janeza Velepiča, da prihaja v
vinsko gorico po noči brez vednosti gorske gosposke, kar se zdi sogornikom sumljivo »und <las Aufhalten sie nicht leiden wollen«. Sodba je izrekla, ker ima toženec eno postat vinograda, naj se preceni in po cenitvi proda drugemu sogorniku (Perkholden), denar pa izroči tožencu. — Dnel3. marca 1778 je tožil na Vinjem vrhu pod predsedništvom p. Ivana Steissa gornik Adam Pevec Andreja Antončiča, da dela bratu Jerneju zdrahe radi nekega hramčka. Sodba jo potekla: ker je toženec svojega brata samolastno tepel in ker poseduje delež pri vinogradu pod gorsko palico Pleterje,5" a imata tudi še dva njegova brata iskati svoja dediščna deleža pri vinogradu, ki spada pod klevevško gorsko palico, naj se toženec »per die Straff von ali en Assessoribus« odstrani i/. vinograda in hramčka pod klevevško gorsko palico, — ostane mu pa seveda drugi vinograd, ki spada pod Pleterje. Enako so postopali sodniki pod predsedstvom patra administratorja na vinogorskem zboru dne 16. septembra 1765 (Koglo), ko je težila Lucija Zupančič Tomaža Končino radi vhoda v hramček, od katerega je imela ona ključ. Sodba se je glasila: »Dev Beklagte ist von denen Beysitzern wegen iceitherer strittiger Ungelegenheit aus dem Perg ausgesrhlos-sen«.
Pripomniti je, da izvirne gorske bukve nikjer ne dajejo pravice zapoditi vinogradnika iz vinske gorice, ker je samo osumljen ali nepriljubljen. Zapad vinograda je predviden samo tedaj, kedar se krše dolžnosti napram gorski gosposki. Za tepež in napad je bila v čl. 37 izrečena kazen v denarju in pa povračilo škode. Jasno je torej, da so si vinogradniki sami nekake uzurpirali pravico, da nekoga tuc i preko določil gorskih bukev, vsekakor pa s tihimi ali očitnim pristankom gorske gos;:oske izbacnejo iz svoje srede.
2.	Pridobitev lastnine kot hasnovalne pravice na vinogradu se je vršila v prvih časih naših zapisnikov z listino tako, da je dal prejšnji lastnik (hasnovalec) na vinogorskem shodu dovoljenje, da mu izda gorska gosposka kupno pismo. (N. pr. Adamh Kossel verwilligt den Andree Kherin den Kliauffbrief auszu-fertigen, i. sl.; zap. z dne 15. septembra 1694, Stara vina). (Tista listina se je imenovala »gorni list«, kar pa ne izhaja i/. za-
M Da je imel tudi samostan Pleterje vinogorske pravice na Vinjeni vrhu, gl. moj spis Kost. Plet., str. 11.
Pisnikov samih, ampak vemo iz drugih virov.) Za prodajo m hup malih stvari pa niso hoteli zahtevati kupnopogodbene listine; bržčas so jim bile predrage. V zapisniku z dne 9. marca 1718 (Stara vina), predsednik tega zbora je bil p. Rupert, — je po-svedočena naslednja obča sodba: »Itern ivegen der V erbrief-fung wann es ein Kleine Sark im kein Brief zu erheben«. Nekaj drugega pa je moral biti Schirmbrieff, o katerem govore zapisniki na več mestih, tako tudi v zapisniku boštanjske graščine o vinogorskem zboru na Topolovcu iz aprila 1793 (dan ni naveden). Tu toži žena v imenu svojega moža, da je nasprotnik zaščitno pismo (ScMmbrief) glede vinograda, ki ga je ona dala svojemu sinu Martinu, vzel in ga odnesel v graščino. Dejanski stan ni bližje označen, sodba pa se je proglasila, da je vinograd nasprotnikova last. Iz sodobne pravne literature vemo, da je pomenil institut »der Scherm« toliko kakor evictio, Schermbrief pa listino o obveznosti, da odgovarja prodajalec kupcu za vso škodo, ki bi slednjemu nastala vsled osporavanja lastnine. Glede zemljiških nevoljnikov (leibeigene Grundholden) ali sogorni-kov (Bergholden) pa je pomenil Schermbrief listino, da bo gosposka svoje podložnike napram tretjim osebam ščitila."
V	kupnih pismih, ki jih je izdajala gorska gosposka, je bilo treba navajati meje prodanega zemljišča ter so bile tudi naštete dolžnosti in pravice kupca, ki jih ima v. razmerju do gosposke. Podpisaval je taka pisma samo gorski gospod. Vsekakor pa se je vsebina kupnih in zaščitnih pisem v toku časa zlila v nekakšno skupno in enotno obliko/’8 ki je postala osobito v drugi po-
',7 Glej de Beckmann, I. c., str. 431—433. Bodi omenjeno, da citira ta pisatelj odlok vlade z dne 17. avgusta 1687, ki odreja: ako je kupec, ki je kupil od zemljiške gosposke zemljišče, le-to prodal naprej, onda zemljiški gosposki novemu kupcu ni treba dati zaščite, čeprav j'e izdala običajno pismo, da hoče kupca ščititi. Institut take zaščite je imel v pravdnem postopanju za posledico, da je smel toženi svojega predhodnika pozvati na pomoč. Tudi auetoris nominatio je bila dopustna.
ns prepjs takega kupnega pisma, ki se je našel v foliantu klevevške graščine, naj navedemo tu dobesedno. Na zunanji poli stoji »Pergcheitliche Verbrieftung an Jerny Prelz Laultend . Na prvi strani pole znotraj pa se Situ: »Ich Endtss Benannter Bekhene Vor mich undt alte meine Nahkom-bende an Statt hiermitt undt in Grafit dits, das der Ehr undt Arvveitsambe Jerny Prelz ein in Telzberg habenden \Veingarten, so Kechter Handt Nesrhe Mucharin undt Jensche Novakh, Linkher Jerny Z\veth anrainendt; Allhero naeh Herrschaft Clingenfels mit Perghrecht untenvorffenen Wein-
lovici 18. stoletja običajni dokaz lastninske pravice po vinogorskem prav u.5l>
3.	Kdor je imel tako pravico, bil je varen napram tistemu, ki je njegov svet zazidal. Na zahtevo pravega lastnika moral se je neupravičeni graditelj umakniti, seveda, če stvar ni bila zastarana, o čemer bo še govora. Toženec Matija Kirn je sezidal senik (Heuschuppen) na tožnikovem svetu in je tam tudi trte nasadil. Tožnik ga je tožil na vinogorskem shodu dne 12. septembra 1766 (Stara vina) in je bil toženec in contumaciam obsojen, da si ne sme lastiti ne poda, ne nasajenih trt (sich ent-halten), če ne, ga zadene kazen 5 veder mošta.
Noben vinogradnik ni smel brez kazni zanemarjati svojega vinograda; kajti, če vinograd ni bil pravilno obrezan, zapade gorski gosposki. A tudi samolastno skrivno izpreminjanje kulture, n. pr. njive v vinograd, po klevevškem običajnem pravu ni bilo dovoljeno. Sam pater administrator je naperil tožbo zoper dva taka posestnika, njuna vinograda sta zapala gorski gosposki, le polovico stroškov za delo jim je morala po sodbi vinogor-skega zbora gosposka povrniti (zap. z dne 11. julija 1719, Koglo).
garthen mit scmderen Fleiss mich ersueht, dass ich den obbenandten Jerny Prel/. den Versicherungsbriet von obbesagten Weingairthen furchin zu han-delnn unndt zu wandeln, Nulzen undt geniissen, Tauschen, Verkhauffen, Versetzen, undt Vermachen, undt sonsten als mit seinem andenveilig habenden aignen guett zu Disponieren besten Fueg undt Recht haben solle. Jedoch die Herrschaft Clingelfels als Bergobrigheitliche Juribus allzeit vpraejudicierlich, Massen er undt alle seine Erben des Obberiihr-ten Weingarthen daraus Erbauthen Most ailljahrlich zur rechter \veille undt Zeit zu Entrichten zu denen Bergkhlhaidungen in Persona zu ersehei-nen allen Wegen Tausch undt Verkhauft in der Herrschaft Strackhs an-zuzeigen undt sonsten als Bergholdt allen schuldigen gehorsain zu leisleu Schuldig undt Verbunden sein solle. In Urkundt dessen ist meine aiign« Hierunther gestellte Fertigung so beschehen in der Herrschaft Clingenfels den 8en May 1752.
Pečal i/. rdečega vosUa z	P.	Daniel	Mordax
Opozarjam, da sem priobčil v Čas. za zgod. in narodop. (Maribor, 1925, str. 117) slovenski »gorni list« iz Podgradja (hrv. Zagorje), datiran 11. marca 1811, ki se pa vsebinski ne kirije popolnoma s tu navedenimi. Zanimivo bi bilo izvedeti, kako so se glasila pisma, ki so se likala vino-gorski palici podvrženih zemljišč prostih posestnikov.
™ Prim. moj spis Kost. Plet., str. 42 n?sl.
grbom Mordaxov: (dve sekiri s prekrižanima toporiščema)
Administrator alls Pergkh Obrigkheidt.
V	isto vrsto dolžnosti vinogradniškega posestnika kot vzdrževanje vinograda smerno šteti dolžnost vzdržavanja zgradb v dobrem stanju, da ni ogrožena posest sosedova. Župan Jurij Velepič je tožil tri brate in izposloval sodbo:	če ne pokrijejo
strehe svojega hrama v vinogradu in ne popravijo, kar je še sicer treba, je tožnik »seiner Ztoeif betj dem Hiiusl habencle Theill weg zu nemben berechtigt (sap. z dne 13. septembra 1731, Telčji vrh; zadnji del sodnega izreka ni razumljiv, ker niso podrobnosti znane).
Dalje je zadela po sklepu z dne 18. maja 1800 (Vinji vrh) vinogradnika dolžnost, da zagradi sam pravočasno svoj vinograd, sicer mora po živini nastalo škodo sam trpeti. Slednjič tudi samolastna menja vinogradov ni bila dovoljena. Imela je za pravno posledico zapad obeh vinogradov. Tu je bilo določilo čl. 22 gorskih bukev ekstenzivno tolmačeno (zap. z dne 16. septembra 1733, Stara vina). Nadaljne dolžnosti vinogradnikov javnopravne narave, namreč odrajtovanje davščine, smo že v drugi zvezi omenili. Alco pa te dolžnosti niso izpolnjene, stavi se jim vinograd pod prepoved s tem, da se pri vhodu postavi znak križa (zakrižanje)Isto pa se zgodi lahko tudi radi neizpolnitve zasebnih obveznosti, toda le po izreku sodbe, ki poteče na vinogorskem zboru.
Da se izbegavajo nepotrebni prepiri med sosedi, imeli so vinogradniki dolžnost, da prepuščajo sadež, ki pade raz obmejna drevesa sam od sebe na tuj svet, sosedu. Če pa lastnik drevesa otrese sam drevo, pa ostane sadež njegova last (zap. z dne 23. februarja 1696, Telčji vrh). V nekem primeru ie stala jablan na meji treh zemljišč. Tu so sodniki dejali, da naj toženec vpričo toženke (tretji lastnik se ni pravdal) otrese jablan. Kar pade na zemljo enega ali drugega, to naj ostane tistemu kot last. Ako bi se tožnik poslej vnovič oglasil s tožbo, bi zapadel globi v korist gorske gosposke (zap. z dne 15. septembra 1694. Stara vina).
4.	Prodaja neprimičnine pa je bila razen tega, da jo je morala potrditi gorska gosposka ali gornik, omejena tudi še po dolžnosti, da naj prodajalec ponudi dotični vinograd ali zem-
110	O zakrižanju govore že gorske bukve v 61. 19 in je bil ta način indirektne porabe sile, da se pokorava vinogradnik ukazom gosposke sodišča, splošno znan. Prim. moj spis Kost. Plet. str. 47 in 116.
ljišče v nakup bližnim sorodnikom in sosedom, odnosno najprej tudi še graščini sami kot domino directo. Dasi je ta pravica prvenstva pri nakupu (ius retractus, Einstands-recht) že iz kostanjeviških in pleterskih, odn. novomeških zapisnikov znana,"1 bodi dovoljeno, da vendar le navedemo še nekaj značilnih primerov, ki kažejo, kako krepko konservativno vez med sorodniki in sosedi je pomenil ta institut. V tem pogledu pa mu je šla po vsej priliki vloga nekakšnega nadomestila rodbinskih zadrug, ki so pod pritiskom germanskega prava že izginile.
Dne 3. aprila 1715 je tožil na Starih vinih Jenže Mavšelj dediče Jurija Velepiča radi vinograda Matije šašlja. V zapisniku stoji samo »Kliiger.... begehrt das Einslatlrecht« (sic!). Sodba, ki jo je predlagal »referent Matija Hribar, je izrekla: Tožencu se priznava vinograd, toda če pride sorodnik (etn Befreundter), ga mora toženec temu odstopiti. Tožnik je apeliral »auf sein mundliche Verhor«. Sodniki so mu pa pravico apelacije odbili. Na to se je on pritožil (vermeld die Beschwdr). Ob prijavi te tožbe pa je pristopil svak Juri Žumer, pravi brat žene Matije šašlja, in je zahteval vinograd za-se, češ da je bil svojčas last njegovega rajnkega očeta. Na to so toženi dediči, tako pravi zapisnik, še med vinogorskim zborovanjem odstopili prostovoljno ta vinograd Juriju Žumru — vermog PerkartikeA No. 50.M
Na Telčjem vrhu je tožila Marina Čemikavka Andreja Jun-teža kot zastopnika »der Frau Tschermellin«,6a češ da je ona dedinja prejšnjega lastnika vinograda, ki ga je nasprotnica
111	Glej m o j o razpravo N m., str. 61, in Kos t. P 1 e t., str. 44, 45, Ta citacija odgovarja pač gorskim bukvam izvirnega teksta, ne sklada se pa niti s prevodom J. Kapscha niti s tekstom »Beradsc.hlagte Bergordnung: (1595), oziroma njenega slovenskega prevoda. Pripomniti je, da navaja de Beck m an n, 1. c., str. 354, glede dobe, v kateri se mora pravica prvenstva pri nakupu izvajati: »si ijuis vendita bona immobilia avita, vel vicina, jure retractus, intra triennii metam non redimit, offerendo solutum prelium, tuno ius retractus expirat; ast si vendilor eonsanguineis, vel vicinis, venditum praedium redimendum, antea obtulerit, et illi intra 30. dies id non redimiunt, tune merilo etiam expirat ins retractus./ V koliko so ta za štajerska sodišča veljavna določila bila tudi na Dolenjskem v moči, iz klevevških zapisnikov ne izvemo. Za kostanjeviške pa prim. moj spis Kosi. Plet., sir. 44.
Rodbina Čermelov je imela grad na Jelši (Erlachstein); glej zgoraj
op. 52.
vzela za urbarialni dolg; ona, tožiteljica, da je pripravljena, plačati ta in tudi še dolg podružnične cerkve. Sodba se je glasila, da naj plača tožiteljica cerkvi ves dolg, od dolga gospej Čermelovi pa toliko, kolikor znaša po odbitku cerkvenega dolga še vrednost vinograda; vinograd pripade tožnici, vendar mora letino tekočega leta prepustiti toženki za opravljeno delo v vinogradu (zap. z dne 14. aprila 1758, Telčji vrh). — Adam Pav-šelj je tožil Matijo Zalokarja, naj mu izroči vinograd, ki ga je toženec kupil od »gospoda« Matije Žitnika, ne da bi bil on, tožitelj, vedel, da se je prodaja izvršila. Toženec je ugovarjal, da je Žitnik tožitelju povedal, da je vinograd prodan in da gre h gorniku likof pit. Sodniki so razsodili, vinograd naj se ceni in izroči tožniku, denar pa založi pri gorski gosposki (zap. z dne 17. marca 1767, Koglo). Brščas je bilo tu kaj dokazovanja, pa zapisnikar ni hotel ničesar o tem zapisati. — Martin Marc toži Jenžeta Kočevarja, naj mu vrne proti plačilu vinograd, ki mu ga je prodal Jernej Prelc, njegov tast, češ da nasprotnik niti pisma še ni vzel pri gosposki.	Razsodba se	je glasila,	da mora
toženec v treh dneh pokazati	listino	gorski	gosposki;	dalje je,
ker živi v vednih prepirih s tožnikom, dolžan »nach Meinung des gnadigen H. Pergobrigkeit von obgemeldeter Postat abzu-stehen undt zwahr gegen Unpartheiische Schdtzung undt Paar-bezahlung« (zap. z dne 27. februarja 1768, Telčji vrh). V za-glavju tega zapisnika stoji, da je predsedoval Judex Delegalus
H.	Jakob Jakosch. Verjetno je, da je	bila v	tej zadevi	tožba že
poprej znana gorski gosposki,	in da je baš	ona sama	napotila
stvar pred vinogorske sodnike. — Matija Tržinar je tožil Jurija Železnika in Marijo Peršnikovo ter stavil naslednji zahtevek: On se je pogodil s toženko za njen vinograd in dal tudi likof. Ker pa iz tega kupa »gewisser Ursachen nichts worden,« je za nekaj časa odstopil od kupa. Sedaj pa je Peršnikova prodala isti vinograd Železniku: zato zahteva tožnik svojo pravico prvenstva za nakup »als Erster Kiiuffer dessen«. Železnik se je izgovarjal, da je preteklo že več kot dve leti84 od časa, ko se je bil kup izvršil, ne da bi bil tožnik oglasil svojo pravico, kupiti
11 Pripomniti je, da je — po štajerskem sodnem redu — pravica do eksekucije razsodbe zastarala, če ni bila v 2 letih uveljavljena (de Beck-mann, l. c., str. 3(>4). Na ta institut se bržčas n stanja zgoraj navedeni ugovor. In-če je veljala za nevinogradnike doba 3 let za uveljavljenje te pravice (ibid., str. 418).
vinograd. Sodba je tožnikov zahtevek zavrnila, toda toženka Peršnikova je bila obsojena na povračilo stroškov za likof (zap. z dne 10. marca 1772, Bojnik). — Čisto sosedsko razmerje je bilo povod, da je tožil Matija Markelc Jakoba Scbiiller, oskrbnika mokronoške graščine. Tožnik je zahteval kot »nčichster Mejasch« vinograd pokojnega Antona Lukmana v last proti plačilu kupnine. Toženec se je zagovarjal, da je kupil vinograd za 330 fl. od pooblaščenca. N. Lukmana proti pobotnici, vendar je izvajal, da prepusti vinograd tožniku, ta pa naj navedeno vsoto založi pri gorski gosposki (zap. z dne 10. marca 1778, Bojnik).
Vrstni red, komu naj gre prej pravica prvenstva za nakup, ni natančno ustanovljen. Naravno odločuje med sorodniki predvsem bližja krvna vez. Tako se je tožnik Andrej Repuš skliceval v primeru, ki je bil predmet obravnavanja na vino-gorskem zboru dne 9. marca 1786 v Kievevžu, da mu gre vinograd, ki ga ima toženec Blaž Šebanc, zato, ker je bil nekdaj last njegove »Mumb«, to je strinje, očetove sestre. Toženec mu je odgovarjal, da je dobil vinograd z volilom svoje rejnice. — Sodba se je glasila: Ker več prisednikov ve, da zapustnica (rejnica) ni mogla zapustiti vinograda, ki je bil last prve žene njenega moža, torej bi moral toženec vinograd tožniku odstopiti; toda ker zahteva vinograd po pravu prvenstva sestra prve žene njenega moža, Neža Gomilar, se mora tožnikov zahtevek zavrniti. V prihodnjem letu pa je isti Blaž Šebanc naperil tožbo zoper Matevža Gomilarja, soproga prej omenjene Neže Gomilar, in zahteval od njega vinograd nazaj, češ da mu je Gregor Šebanc volil z oporoko (verschafft). Sodniki pa so sklenili, da ostane pri prejšnji sodbi (zap. z dne 1. marca 1787, Klevež.)
Da je bila pravica prvenstvena za nakup včasih priznana celo pro futuro, nam kaže primer iz zapisnika z dne 15. aprila 1744 (Stara vina). Tu so sodniki ugotovili, da ima tožnik za primer, da bi bil vinograd v prihodnje na prodaj, pravico kupiti ga, ker je bil njegov oče prednik v posesti pred tožencem, ki pa je bil izjavil,, da ga noče prodati.
5.	O zastavi govore že gorske bukve. Tudi zapisniki omenjajo na več mestih ta institut stvarnega prava. Neke posebnosti naj bodo omenjene. Dejstvo, da je bil vinograd zastavljen, ni bila ovira za menjo tega vinograda z drugim. Toženka Katarina Petek je tožila Gregorja Hočevarja na plačilo zneska 10 fl 30 kr, ki ga je ob menji svojega vinograda s toženčevim
zanj plačala. Za toženca pa je interveniral »Ilire griifliche Gnn-den Herr Franz Sigmundi, Graf von Reissig als Grundobrigkeit des Beklagten« in izjavil, da je tožencev vinograd, ki ga je bil zamenjal, obremenjen s hipoteko v korist gosposkine zahteve (»Ilerrnanforderung ), da torej menja njemu nasproti ne sme prejudicirati, ker sploh veljavna ni. Sodba pa se je glasila, da menja velja, toda toženec mora tudi še tožitelju 10 fl plačati (zap. z dne 13. aprila 1712, Stara vina.)
Hipoteke so nastale lahko kot specialne in so bile ustanovljene s »Schuldsutzbrief« ali »Versatzbrief«. Pravna posledica je bila, da so vsi dolgovi, ki so bili hipotecirani, prišli pred nehipoteciranimi do plačila iz zemljišča, dasi so slednji nastali pred prvo navedenimi. Edino le ena izjema se je pripo-znavala: mezde služabnikov (Lidtlohn) so prišle pred vsemi drugimi vpoštev (zap. z dne 13. marca 1817, Vinji vrh). — Na podlagi »Versatzbrief« je tožil gornik Adam Ulepič nasprotnika, ki pa ni prišel na vinogorski shod. Rešitev se je glasila, da naj tožnik počaka še do prihodnjega zbora, ker je imel toženec že dve leti slabo letino. Ako pa bi dotlej dolg ne bil plačan (znašal je: »44 fl Teitscherwehrung oder 22 Krone n), naj se pa vinograd ceni in izroči »vor nllen anderen Schuldnern« tožniku (zap. z dne 23. februarja 1768, Bojnik). — Pripomniti je, da je v nekih primerih govor tudi o tem, da se hipoteciran dolg glede vsote lahko izpriča z rovašem.
Lastnina na zemljišču po vinogorskem pravu se more tudi p r i p o s e s t v o v a t i. Zapisniki prinašajo dvoje takih primerov. V tožbi, ki je bila obravnavana na vinogorskem zboru dne 20. februarja 1696 (Koglo), je trdil tožnik, da je toženka postavila hramček (Gaden) na njegovem svetu, plačala ni niti zemlje, niti mu ni povrnila škode, ki se mu dela. Toženka je ugovarjala, da stoji hramček na istem mestu že nad 30 let in da ona niti ne ve, kako je do tega prišlo. Sodniki so tožnikovo zahtevo kratko malo zavrnili. V drugem sličnem primeru (zap. z dne 13. februarja 1788, Stara vina) pa so sodniki malo bolj jasno precizirali svoje stališče. Rekli so, ker stoji hramček že 30 let na istem mestu in ker je domnevati, da je bil postavljen z dovoljenjem gorske gosposke, naj ostane tam tudi še naprej.'1’'
•«» pripomniti je, da je na Štajerskem znašala zastaralna doba za lastninske tožbe — razen za ge\valts und injurien - Sachen — 32 let (po ite Be ek m a n n , 1. c. str. 354).
Glede služnosti neke poti je zahtevala gorska gosposka na vinogorskem zboru 23. aprila 1793 na Slančjem vrhu, da naj se pot zapre, ker je za vinograd škodljiva. Sodba pa se je glasila: ker se je pot uporabljala več kot 30 let od vsakogar in brez ugovora za pešhojo, se ne sme zapreti.
6.	Rodbinsko pravo.
1.	O tej grani prava ne prinašajo boštanjski zapisniki nobenih, klevevški pa zelo malo še neznanih momentov. Ni zabeleženih nobenih sporov glede zarok, porok, bale, zakonske vezi ali nezakonskih rojstev. Pač pa je govora o samopravnosti, rejencih in o razmerju bratov in sester med saboj, odnosno med otroki in stariši.
Samoupravnost (Vogtbarkeit) je mnogokrat omenjena, ni pa nikjer navedeno, s katerim letom je nastopila in kakšne posledice ima. V čl. 45 gorskih bukev je govor o 16 letih, v katerih morejo nedorasli, ki nimajo svojih varuhov, zahtevati zemljo za-se nazaj; drugih določil pa tudi v gorskih bukvah ni. Da pa so imeli maloletniki svoje varuhe, je v zapisnikih graščine Klevevž opetovano omenjeno."11
Če je šlo za izključitev vinogradnika iz vinske gorice, kakor n. pr. v opisani pravdi zapisnika z dne 16. sept. 1765 (Koglo), glej zgoraj str. 188, odredili so vinogorski sodniki sami glede njegovih otrok, kar treba. V konkretnem primeru so izrekli, da naj se postavi nekdo, »welcher dessen Kindern zu Behuet si c h annehme«, predvsem od zemljiške gosposke (Grundobrigkeit). če bi pa ta ne hotela, od gorske gosposke (Bergobrigkeit). Ker je bila graščina Klevevž oboje, moramo domnevati, da je šlo morda za vinogradnike iz okoliša neke druge zemljiške gosposke, ki pa je imel na Koglem svoj vinograd.
Tudi rejence je poznalo takratno pravo, vendar jih smatra vseskozi le za filii adoptivi. Gredo jim nekakšne pravice do imovine rejnikov, to pa, kakor se zdi, le glede gotovine, ne pa glede zemlje same (zap. z dne 21. septembra 1763, Je-renga). Toda filius adoptivus, katerega je žena določila za univerzalnega dediča z oporoko, postane njen naslednik v posesti,
'm Po de Beckman n, 1. c., str. 5574, nimajo pupili osobito ne 1 (> c u m standi in iudico; maloletriost traja pri moških do ‘22., pri ženskah pa do 20. izpolnjenega leta. (Ibid., str. 517.)
dasi zahteva sestra rajnke njeno imovino za-se (zap. z dne 23. februarja 1768, Bojnik). Enako v primeru zap. z dne 21. februarja 1766, Vinji vrh.) Nasprotno naziranje ljudskih sodnikov navedli smo pa že gori na str. 194.
Pri razmerju med brati in sestrami ima precejšno vlogo dejstvo, da postane brat — rekrut. Več bratov in sester poseduje skupen vinograd, en delež pripada Jožefu Novaku, ki je odšel v vojake. Njegov delež vživa Jurij Juuteš, vendar iz zapisnika (z dne 8. marca 1797, Slančji vrh) ne izvemo, zakaj. Toženci, preostali bratje in sestre, so zahtevali, tla naj prepusti Jurij Juntež obdelovanje in vžitek deleža Jožefa Novaka njim dotlej, da se vrne od vojakov. Juntež je moral vinograd odsto-piti(cedieren) materi žene tega vojaka do njene smrti. Zapisnilc namreč pravi, da ustreza to ženilbeni pogodbi med Matijo Novakom in Katarino Korošec z dne 24. januarja 1756. Domnevamo, da je postal Juntež le singularni naslednik deleža, da pa ljudski sodniki niso pripustili, da bi ga vžival le-ta, ampak dajo ga do smrti tašče Jožefa Novaka — žena njegova je bržčas odšla za možem za vžitek, kakor to ustreza pieteti do starejših sorodnikov ali priženjencev. (Kakšno vlogo je igrala citirana ženitbena pogodba, ne izvemo iz zapisnika).
2.	O imovinskem razmerju med za k on cima je zabeleženih prilično malo pravd; pač pa so imeli vinogorski sodniki mnogokrat posla s tožbami za doto, ki ni bila izplačana.
O institutu j vi t r n e tudi ni dosti novega navesti.'17 Tudi tu se dota in jutrna redno in prosto zamenjavate. Tožnik, ki je dal svoji hčerki jutrno, jo zahteva nazaj. Sodniki pa ukrenejo, da ostane jutrna docela tožencu, vrne naj jo še le po svoji smrti (sic!). Domnevati moramo seveda, da je hčerka, toženčeva soproga, umrla (zap. z dne 30. marca 1740, Vinji vrh). Na istem vinogorskem zboru so sodniki odločili, da ostane od jutrne, ki je obstojala iz 30 fl gotovine in iz nekega vinograda, tožencu vinograd, vendar mora izplačati sestri (čegavi, ne izvemo) 4 fl. Tudi tu moramo seveda predpostavljati, da je bil toženec vdovec. Jenže Kocjan je tožil v imenu svoje hčerke Jenžeta Ulepiča
1,7 Prim. moj spis N. m., str. 69, Kost. Plet. str. 5C5. V popolnem nasprotstvu s pravom, ki ,je veljalo na Dolenjskem, označuje de 15 e c k-mann, 1. c., str. 312, jutrno izključno za darilo soproga soprogi in prae-tnium amissae virginitatis, pest primum nuptiae diem.
radi preostalega zneska 4 fl, ki jih je obljubil le-la plačati za jutrno glasom zapisa, ki ga je napravil mož hčerke pred oskrbnikom graščine Radole, preden je odšel kot rekrut. Toženec, tast rekruta, je ugovarjal, da mu je zet odpustil plačilo ostanka 4 fl, če mu druge 4 fl v naprej izroči. Sodba je ugotovila, da toženec nima nobene priče za to, da mu je zet - rekrut odpustil plačilo 4 fl, za to da mora tožniku še 4 fl vrniti (»bonifieieren«); (zap. z dne 17. februarja 1762, Telčji vrh.) — Vsi ti primeri kažejo, da se je značaj jutrne izprevrgel v dos adventitia. To je tudi naravnost zabeleženo v zapisniku z dne 17. septembra 1766 (Koglo), kjer je govor o tožbi tašče za jutrno 15 fl konv. den., voelcke ikro der Jenske Kormitsck verheyratet. Sodniki pa so baš tu tožbo odbili in določili, da gre vinograd Ivana Kormiča na tri dele in da dobi enega hčerka tožnice, druga dva dela P<> drugi dediči (morda drugi krvni sorodniki). Slično je dala jutrno vdova, ki ima dve hčerki iz prvega zakona, novoporo-čenemu možu; tu pisavi zapisnik, da je znašala dota 16 fl, »welche ihme die beklagten Mutter verschrieben liabe.«• Tudi v tem primeru so sodniki tožbo na plačilo 16 fl rešili tako, da se je vinograd vdove razpolovil, en del je pripal hčerkama, drugi preostalemu soprogu vdove (zap. z dne 5. aprila 1707, Telčji vrh.)
Če gre mož kot rekrut od žene v vojake, smela je zapuščena žena tirjati od svojega tasta obljubljeno jutrno (zap. z dne 22. septembra 1760, Bojnik.)
Zelo dalekosežne pravice so priznali ljudski sodniki soprogu glede imovine soproge na vinogorskem shodu dne 1. aprila 1798 (Topolovec). Žena je zahtevala s tožbo nazaj vinograd, katerega ji je prodal soprog brez njenega dovoljenja (unbefugt) nekemu tujemu človeku. Sodniki pa so izrekli, če se izkaže ta kupec s kupno pogodbo, je ženino tožbo zavrniti. Šlo je sodnikom pač le še za vprašanje, ali je tudi gorska gosposka, ki mora po določilih gorskih bukev vsako kupno pogodbo glede zemljišč odobriti, tisto pogodbo potrdila. Na drugi strani pa imamo v boštanjskili zapisnikih tudi nek primer zabeležen (zap. iz (?) aprila 1788, Topolovec), kjer je vložila žena tožbo namesto moža radi lastnine na vinogradu; vendar je bila njena tožba zavrnjena.
3.	U ž i t k a r s t v o je zelo malokrat omenjeno. Mačeha je je imela v hiši užitek. Tožnik, njen pastorek, jo toži, ker mora
plačevati od hiše davek (»Vogtey),"* da naj ona to pristojbino prevzame na-se ali pa naj mu prepusti svoj delež na hiši, on pa vrne njej, kar je dobil (»dem Klit g er gegen Zuruckgebung desjenigen ubergeben«). Toženka »dicit sie sey dieses Jahr in das Heisl khomben, vili aber widerumben abtreten.« Pričakovali bi takšno sodbo, da naj se mačeha odstrani iz hiše. Toda sodniki so sklenili drugače: 'Vse naj ostane pri prvotno med obema strankama dogovorjeni delitvi (zap. z dne 20. februarja 1696, Koglo). — V nekem drugem, poznejšem primeru (zap. z dne 17. septembra 1766, Stara vina) pa je nastopila užitkarica Urša Berkovec zoper Adama Kirna in izvajala: Ker se je toženec obvezal (»unterfangen«) v navzočnosti »der Perg-Obrigkeit undt Grundt Superioritiit«, da jo bo vzdrževal vse življenje in jo prehranjeval pri svoji mizi, toženec pa svoje obljube ne drži, zato se je od toženca in njegovih ljudi odstranila in zahteva svojo last nazaj. Toženec je ugovarjal, da njene navedbe niso resnične, češ, tožnica je, kakor so sploh stari ljudje, čudna (wunderlich), za to pa večkrat neče priti k mizi (zu der Toffel) in zatorej hoče, da naj mu tožnica delo in hrano za tekoče leto izplača. Sodba pa je zavzela sledeče stališče: Tožnica naj prejme zopet zemljišče nazaj, toda prepustiti mora polovico vse letine tožencu v navzočnosti gornika in še dveh drugih možev. Tu pač ni šlo za sorodnike, a toženec, ki mu je tožnica sama preprečila, da bi točno izpolnjeval pogodbo, dobi po patriarha-ličnem prevdarku sodnikov odškodnino za trud in stroške in s tem je pravda končana.
7.	Dedno pravo.
1.	Glavni obliki, kako se udejstvuje pravo nasledstva v imovino vinogradnika po njegovi smrti, se ravnate po tem, ali je naredil zapustnik oporoko (Testament) ali pa je umrl brez oporoke. (Tretja oblika, dedna pogodba, pride v poštev le kot anticipativna razdelitev imovine za živa).
Do dedovanja seveda ne pride, če je oče v sporazumu s svojimi otroki ali soprogo odpravil otroke še za živa z
118 Ta izraz je pomenjal pač samo I o k a 111 o davek od hiše. Sicer je vogteia po d e Beckmann, I. c., str. 545, značila civilis et inferior juris-dictio, a criminali jurisdictione separata, quae levium delictorum animad-versionem 111 subditos (vulgo vogtholden) in se involvil.
delom svoje imovine. Takih primerov je bilo mnogo. Odreka na vso drugo imovino je bila seveda pogoj za izplačilo odprav-ščine; opravljala se je včasih zelo slovesno. Dne 4. aprila 1715 prosi Andrej Juntež na Telčjem vrhu »die gesamten Er samb Miinner und Beysitzer« (torej ne samo sodnike, ampak vso sosesko!), naj potrdijo, da je svojo hčerko Marino, ki se je poročila, popolnoma s tem odpravil, da ji je izročil vinograda po Dulcih in Ravneh, vsled česar da nimajo ne ona, ne zet, ne njuni dediči niti od njega, niti od njegovih dedičev ničesar več tarjati pri tem gorskem zboru, ne pri onem čreteške graščine.
V	zapisniku sledi nato »Abschied«, ki ga je predlagal (referiert) neki Adam Discliimor in se glasi: »Die gesamten Begsitzer becrdftigen das Begehren.« Enak primer, samo brez posebnih slovesnosti, je zabeležen v zapisniku z dne 8. marca 1695 z Vinjega vrha; tu je bila odpravljena omožena hči, pristavljeno pa je, da mora vinograd, ki ni njej izročen, ostati za dediščino samo sinu Gregorju in drugi neporočeni hčerki.
Odpravščina pa se sme tirjati le od tistega, ki je od-pravščino določil. Tako vsaj so sodili ljudski sodniki v primeru zapisnika z dne 18. septembra 1796 (Jerenga). Včasih pa gre za posebne obveznosti, katere naj izpolni zapustnik napram nekomu, ki je trpel vse stroške oskrbovanja na smrtni postelji zapustnika. Tu utegne priti tista oporoka, s katero je bil zapustnik naklonil svojo imovino drugim, ob svojo veljavo. Primer: Tožnica je svoji materi stregla v bolezni do smrti. Njena sestra je vzela materin vinograd za se in se na toženkino tožbo zagovarjala s tem, da ji je mati z oporoko vpričo dveh mož vinograd zapustila. Sodba pa je izrekla, da dobi vinograd tožnic? za oskrbo matere na smrtni postelji, le letino vinograda, ki ga je toženka že obdelala, ji mora pustiti in pa še 10 rajnišev dodati (zap. z dne 13. septembra 1796, Jerenga).
Da ima tudi pravica prvenstva pri nakupu odločilno važnost, ki utegne tudi dedovanje sprečevati, smo videli že iz primera, zabeleženega v zapisniku z dne 9. marca 1786 (Klevevž, glej zgoraj str. 194. V dvoje drugih primerih ie šlo za cerkev kot volilojemnico. V prvem (zap. z dne 11. marca 1694, Telčji vrh) je cerkev dobila vinograd za volilo, tožnik pa ga je zahteval za-se in natura kot sorodnik po pravu prvenstva. Sodniki so mu priznali vinograd, ker je kupno ceno navzočnemu župniku še na vinogorskem zboru odštel v gotovini. V drugem
primeru pa je cerkveni ključar tožil imenom cerkve na izročitev vinograda, ki ga je dobila kot pium legatum. Sodba pa se je glasila, da dediči lahko dobe vinograd, ako plačajo cerkvi cenilno vrednost (zap. z dne 13. marca 1694, Vinji vrh).
2.	Pri dedovanju po zapustniku, ki ni zapustil kr v-n i h dedičev zakonskega r o j s t v a,'" zapade vinograd gorski gosposki po čl. 22 gorskih bukev. Le s posebnim dovoljenjem gorskega gospoda, ki ga je izprosil ves asesorij (sic!), je bil v nekem primeru vinograd izročen tistemu, kateremu ga je zapustnik testiral (zap. z dne 24. februarja 1768, Stara vina). " Pa tudi sicer velja splošno načelo čl. 21 gorskih bukev, da je vsaka razdelitev vinogradov mogoča le s pritrditvijo gorske gosposke ali gornika (zap. z dne 14. oktobra 1731, Vinji vrh.) Lahko pa nastopi tudi nevrednost dediča, da sploh ne more dediščine niti za rodnimi stariši nastopiti. Martin Mogolič je tožil Jurija Peršeta, da mu je vzel vina, orodja in posode. Toženčeva mati je posedovala postat vinograda. Sodba je izrekla, da zapade delež, ki bi pripal od tega vinograda tožencu, po materini smrti gorski gosposki (zap. z dne 30. marca 1699, Koglo).
Glede pristojnosti v i n o g o r s k i h zborov za zapuščinske stvari je veljalo strogo načelo kavzalnega pravosodstva (gl. zgoraj str. 185). V zapisnikih klevevške graščine pa je več primerov takšne rešitve sporov, da se tožnik napoti na sodišče zemljiške gosposke. N. pr. Neža Radovan je zahtevala s tožbo plačilo 2 fl, ki ji gredo iz dediščine, dobila pa je rešitev, da naj si išče svoje pravice pri zemljiški gosposki (zap. z dne 30. marca 1743, Vinji vrh). Tu očividno nasprotna stranka ni imela nobenega pod klevevško gorsko palico spadajočega vinograda. Zdi se, da so se spori radi dediščine spravljali raje pred vinogorski zbor kot pred graščino. V naslednjem naj navedemo nekoliko primerov iz pravosodstva, kjer je bila
110 O dedičih nezakonskega rojstva sploh nikjer ni govora,- niti ne v prej obravnavanih zapisnikih iz Kostanjevice, Pleterja in Novega mesta, kar se zlaga s pravnimi nauki de Beckmann, l. c., str. 467, ki pravi; Successio ab intestato, ex cognatione et consanguitate legitima originem traliit . . . ., nam spuriis et incestuosi liberi excluduntur a successione (Ppurius izven zakona rojen).
70	O tem pravnem nazoru glej de Beckmann, 1. c., str. 64; priznava sicer, da živi v štajerskem običajnem pravu in statutih, toda pobija ga, češ, da je zoper obče, naravno in božje pravo.
kavzalna pristojnost glede deovanja ab intestato pripoznana, i& katerih pa se vidi, kako se je udejstvovala patriarhalna suverenost ljudskih sodnikov. Ti nečejo ali neradi priznavajo prednost pravni veljavi zapustnikovih odredb v oporoki pred pravili zakonitega dedovanja.
Brata Matevž in Matja sta se pravdala radi tiste tretjine dediščine, ki jo je Matija vžival po očetu za tretjega brala, ker je bil odšel za rekruta. Poleg tožnika Matevža pa nastopi kot tožnik tudi sin sestre teh bratov in zahteva izročitev ene tretjine vse dedščine po svojem starem očetu. Iz nekoliko prekratko označenega dejanskega stanu te tožbe izhaja, da je imel oče obeh pravdnih strank 3 sinove in eno hčerko. En sin je ostal pri domu, drugi je odšel v vojake, tretjemu je zapustil oče 15 fl za volilo (Verschaffung), hči pa ni dobila še ničesar. Žal, da ne izvemo, kdaj je umrl oče, da bi mogli spoznati, koliko časa je trajalo, da je prišlo do tožbe. Sodba se je glasila, da toženi brat Matija ne plača tožniku Matevžu ničesar razen 15 fl volila, sestrinemu sinu pa naj izroči v 8 letih četrti del očetove zapuščine; kar se pa tiče dediščine za bratom, ki je odšel v vojake, razdeli se na enake dele, ako ne pride nazaj. Očividno je bil tisti sin, ki je ostal na domu, pred drugimi potomci zapustnika — favoriziran (zap. z dne 12. sepetmbra 1727, Klevevž).
Zelo zapleten je bil tudi naslednji primer, ki je bil predmet pravdanja na dveh vinogorskih zborih, menda ker je bil prizadet — tudi plemenit protektor stranke, namreč »Ikre griiflche Gnaden und gdge Ilerr Jobst Weriiindin Grof von Wu-xenstein«. Ta je stavil qua tutor et in noe Jensche Khorenitsch verlangen incisionem in bona mobilia et immobilia des ver-storbenen Khorenitsch se el. qua Negsten Jensche Khorenitschi-srhen unuerunndten«. V boljšo informacijo je predložil arborem genealogiccim in izjavil, da plača ali vrne takoj vse morebitne stroške kot exequien in sv. maše. Župnik iz Bele cerkve (ime ni navedeno) »interponiert sich mit Vermelden , da je rajnki Matiia Korenič volil vse svoje imetje cerkvi sv. Andreja in da je na dan sv. Martina I. 1728 postavil to cerkev »pro univ er sati lierede narh gethnner hg. Peicht«. Zato zahteva župnik v imenu cerkve vso last umrlega ter bo polovico izročil cerkvi, polovico pa dal »verschafftermassen« za sv. maše. Grof Waxenstein je ugovarjal, da je umrli Matija Korenič morda res izročil svojo
imovino župniku, toda uvaževati je, da »pruevalirt« doch ultima voluntas. die er gegen ihrn Jensche Khorenitsch in festo St. Tho-mue als den 21. December (als er alles Ihme Jensche nach de s Mathia ableben gehorig, gethan<). Nalo je župnik izjavil, da Jen-žetu Koreniču ne inore verjeti. Na vprašanje, zakaj ni napravil Matija Korenič pravilnega testamenta, pa je odgovoril župnik, da je Korenič obljubil, da pride k napravi testamenta, pa je izostal. Grof je zahteval, da se ta odgovor zabeleži v zapisnik. Sedaj pa se je oglasila neka nova oseba, Jurij Slabe, češ, da je on najbližji krvni sorodnik rajnkega Koreniča in da je le-ta na dan sv. Tomaža rekel Mihi Krhinu, da dobi po njem vso dediščino Jurij Slabe, le pia legata bo moral plačati; o tisti priliki pa da je rajnki še pristavil, da bi njegove kosti ne mogle v zemlji strohneti, če bi dobil Jenže Korenič po njem tudi le eno samo trto. Grof pa je na to odgovoril, da je bil Jenže Korenič baš po Mihi Krhinu pri Matiji Koreniču in da mu je ta vse volil (verschafft), kar more vsak čas s prisego potrditi. Scdba se je glasila: Ker je rajnki tisto poslednjo voljo, ki jo je bil župniku izrazil, dvakrat izpremenil, je prvi testament anuliran; da pa bo mogel Jenže Korenič dokazati, da mu je ranjki Korenič dne '21. decembra 1728 vse zapustil, naj se zglasi dne 16. t. m. v Klevevžu radi položitve prisege »iuramentum suppletorium.« Ako to stori, bo glede zapuščine tako prevaliral«, da jo dobi, vendar bo moral plačati cerkvi sv. Andreja 20 fl, za maše 20 fl, Juriju Slabetu pa tudi 20 fl. Če te prisege Jenže Korenič ne bi storil, pa naj Matija Krhin ea die priseže, da je res, kar je navedel Jurij Slabe. V tem primeru pa bo imel Slabe prednost (praevalieren), vendar tudi on le »obangesetztermassen«, torej :/. nalogom navedenih izplačil. — V zapisniku se nahaja pripis, da Jenže Korenič do 16. t. m. ni prišel k prisegi, pač pa Matija Krhin in da je ta prisego tako položil, kakor je Juri Slabe navedel, pri tem pa da je dostavil, da mu je rajnki Matija Korenič rekel dne 21. decembra 1728 (na dan sv. Tomaža), ako bi dobil nekoga, da bi plačal za njegovo in njegovih starišev dušo po 12 sv. maš vsako leto, temu bi vse zapustil, Jenžetu Koreniču pa ničesar. Dne 4. aprila 1729 pa sta prišla Andrej Mojstrovec in Gregor Poletič v graščino Klevevž in sta kot svedoka navedla, da je bila stara mati Marija Slabeta prava sestra Matije Koreniča in sta to pred gornikom in dvema pričama pod prisego potrdila. Vsled tega je dobil Jurij Slabe vso zapuščino po
Matiji Koreniču. Vse to je bilo zabeleženo v zapisniku z dne 1‘2. marca 1729 (Vinji vrh), ni pa navedeno, kdo je bil tedaj predsednik vinogorskega shoda. Pravda pa je oživela naslednje leto. Na vinogorskeni zboru dne 14. oktobra 1730 (Vinji vrh) je tožil Korenič Jurija Slabeta radi »ihme zuerkhendten Erb-schaft und sonst, nach den Mathias Khorenitsch seel. als vor-gewendt Negsten Vettern cingeioedten Funeralien.« Slabe se je zagovarjal, da je Krhin prisegel, da rajnki Matija Korenič Jcn-žetu Koreniču ni zapustil ničesar. Sodniki so tudi to pot glavni zahtevek Jenžeta Koreniča glede dediščine odbili, glede povračila pogrebnih stroškov pa so mu naložili, da naj jih dokaže s prisego. Tu pa se je oglasil župnik iz Bele cerkve v imenu cerkve sv. Andreja, da Slabe v toku enega leta ni plačal cerkvi, kakor je bilo spoznano,71 »mithin er sich des Weingartens sambi der Jahresfexung praevalieren will.« Tudi ta župnikov korak ni imel pravega zaželjenega uspeha; sodniki so le naložili Slabetu, da mora do svetega Jurija 1731 plačati voljenih 20 fl cerkvi, sicer zapade vinograd eo ipso cerkvi svetega Andreja, a ta bi morala vse druge dolgove plačati, ki so na vinogradu. Vidi se, da je bilo za odločitev spora merodajno najbližje krvno sorodstvo, da so pa sodniki navzlic temu vendar le vpoštevali zapustnikovo za življenja izraženo voljo, v kolikor je bila kot pri župniku s samo trditvijo, pri Slabetu pa s prisego priče dotrjena, da-si ni veljala za formalno pravilen testament. Žal, da se bližina sorodstva za Jenžeta Koreniča iz zapisnikov ne da jasno spoznati.
Dne 23. februarja 1774 (Stara vina) ste tožile dve sestri brata, da je dal dvoje vinogradov po umrlih stariših na-se prepisati, da pa je bilo dogovorjeno, da bodete oni dve v denarjih odpravljeni. Sodba se je glasila, da naj se prvi vinograd v Lepem stanu proda, izkupilo pa med sestri razdeli do prihodnjega vinogorskega shoda, drugi vinograd v Telčjem vrhu pa je namenjen bratu, ki je »ad militiam gestellt vaorden.« Če ta brat umrje, mora toženec zanj 25 maš plačati, vinograd mu bo izročen v last (ins Aigenthum rerhtmnssig). V nekem drugem primeru (zap. z dne 3. marca 1777, Koglo) je zahtevala sestra rajnke soproge toženca vinograd za-se, češ, da je rajnka njej
71 Volila so zapala po običajnem pravu na Štajerskem v enem letu a morte testatoris v plačilo; de B e c k m a n n , I. c., str. 273.
volila (legiert). Toženec pa je pokazal ženitbeno pismo, po katerem mu je bil zapisan sporni vinograd za jutrno«. Ker pa je imel z rajnko ženo otroka, pa je ta umrl, za to je on po svoji hčerki popolni dedič. Sodba je izrekla, da ostane vinograd tožencu za podlago ženitbenega pisma, vendar mora plačati 3 fl za sv. maše.
3.	Krvni potomci imajo pred vsem pravico dedovanja zemlje po krvnih stariših. Ni sicer nikjer naravnost govora o nujnih dedičih - otrocih, pač pa je bila takšna kakovost priznana v primeru, kjer je šlo za konkurenco mačehe, kateri je zapustnik testamentarično zapustil vinograd, kupljen od zapustnikove prve žene, in hčerke iz prvega zakona, kateri je zapustnik volil 10 fl. Sodniki so priznali vinograd in natura hčerki, toda naložili so ji, da naj izroči to, kar je vinograd po cenitvi nad 10 fl vreden, mačehi (zap. z dne 9. marca 1775, Klevevž). Če je bilo več otrok, ki naj podedujejo po stariših, je šla imovina v razdelj: Sinovi so dobili očetovo, hčere pa materino dediščino. V kostanjeviških zapisnikih o vinogorskih zborih je bilo to načelo verbis eccpressis priznano,72 v klevev-ških pa takega izrečnega priznanja načela nimamo. Vendar je precej takih primerov, pri katerih smemo domnevati, da so se sodniki tega načela držali. Saj bi bilo tudi čudno, ako bi veljalo povsem drugo pravo v okoliših, ki so si bili sosednji, a so imeli oboji slovenske sodnike. Zato pa ljudskim sodnikom ni vga-jalo, ako je zapustnik dal hčeri več ko sinu. V nekem primeru je v pravdi glede polovice vinograda toženec izpričal, da je njegov tast, tožnikov oče, s poslednjo voljo zapustil polovico enega vinograda in še drug vinograd v korist hčerke, toženčeve žene. Sodniki so izdali sodbo, da naj dobi tožnik tudi še drugo polovico vinograda in sicer s pripombo: »weillen der Klager von Hauss nichls bekommen«, poleg tega pa mora toženec tudi vse dolgove, ki bremene na tem vinogradu, iz svojega poplačati (zap. z dne 3. marca 1781, Vinji vrh).
7a Primeri moj spis Kost. Pie!., str. 59. Zanimivo je, da je po ‘1 e Beckmannu J. c., str. 137, veljalo načelo paterna paternis, materna materais v nižje-avstrijskem običajnem pravu, da pa pri štajerskih sodiščih to ni bilo brez izjeme priznano, sed patitur suos morales hyatus.< Seveda ima de Beckmann v mislih v prvi vrsli nasledstvo plemenitnikov, ker na str. 4(57 utesnuje nivedeno pravilo na nje. Prim. tudi še statut trsatski, ki pravi v čl. 58.: Sestra ne more dela pretenditi od očinstva, pače od materinstva.«
Pri sporih glede zapuščine so torej ljudski sodniki postopali, kakor je že iz doslejšnih primerov razvidno, zelo različno. Včasih so vpoštevali bolj oporoko, včasih bolj zakonito nasledstvo ab intestato, toda neka težnja po pravični izravnavi križajočih se interesov se jim ne more odrekati. V splošnem bi kot vodilno misel ugotovili: Interes do zemlje, ki naj nudi rodbini vsega, kar treba za življenje, prednjači celo pred voljo zapustnikovo; intestatno dedovanja z izrazitimi oziri na prevzemnika doma je priljubljenejše, kot testamentarično,™ le za dušni blagor naj se poskrbi z nalogi volil v prid cerkve. Ljubezen do grude, se izraža v načelu: kdor dobi zemljo, naj jo ima tako, da bo mogel izhajati. V tem smislu so bili oni takorekoč nujni dediči. Kot tožnik je n. pr. nastopil mož hčerke zapustnice, ki je dala svojemu drugemu možu, očimu tožnikove žene, vinograd za jutrno ad dies vitae. Očim je moral vinograd vrniti hčerki zapustnice iz prvega zakona (zap. z dne 10. marca 1694, Stara vina).
Sestre zapustnikov pa niso nujno dedinje, njim ni treba ničesar zapustiti (»unnothige Erbin« pravi zap. z dne 21. septembra 1766, Vinji vrh).
Kakšno pravilo pa je veljalo, če ostane za zapustnikom s o-proga brez otrok? Ni polne jasnosti, kaj je veljalo v tem pogledu za pravo. Nekaj primerov: Dve sestri ste zahtevale od svakinje, da naj jima odstopi vinograd svojega umrlega soproga, češ, njima gre kot sestrama vinograd prej ko pokojnikovi soprogi. Toženka pa se je izrečno sklicevala, da se smatra za »eine vollkommene Erbin«, ker dedujejo otroci po stariših. stariši pa po otrokih. Vinograd so prisodili sodniki toženki. Tožnici ste zahtevale, da se jima prizna pravico apelacije, kar se je tudi zgodilo. Kako je stvar v drugi instanci izpala, ne vemo. Z ozirom na dejanski stan, kakor je naveden, pa moramo nujno sklepati, da je toženka imela z možem otroka, ki pa jima je umrl (zap. z dne 7. septembra 1763, Stara vina).
V	najstarejši dobi naših zapisnikov je bila na vinogorskem zboru dne 10. marca 1694 (Stara vina), na katerem je bila končana zgoraj (str. 205) označena parvda glede konkurence
73 Prim. referat H. F. Schmid, Zeitschrift <ler Savigny - Stiftung f. Rechtsgesch. XLV, kan. Abt. [X, 1925, str. 58‘J, ki kaže, da so na Poljskem v dobi od 10. do 18. stoletja vladale v dednem pravu prav tiste tendence k°.kor pri Slovencih.
očima in sinahe po umrli ženi ozir. materi v prid krvne dedinje, rešena tudi še sledeča sporna dediščinska zadeva: Brat umrle, poročene sestre je zahteval od svaka, da naj izroči vinograd njemu, ker rajnka sestra ni zapustila krvnih potomcev. Toženec je pokazal testament, glasom kojega mu je žena sporni vinograd volila (verschafft). Sodba se je izrekla takole: »Urtl durch Wlasche Pausche besagter W eiss: sovciel die verstorbene hat vertestieren khonnen, dass soli bey Khrfifften verbleiben«. Zdi se, da sodba nekako dvomi, v koliko je ženska smela sploh testirati,71 ali pa morda dotični vinograd ni bil brezdvojbeno last rajnke sestre. Končne rešitve, žal, iz zapisnikov ni raz-videti. V nekih drugih primerih pa vidimo temu nasproti, da je imela oporoka veliko večjo moč, celo takšno, da je preprečila dedovanje krvnih potomcev. Tožnica Marija je zahtevala od svoje matere Katre Šolar, vdovele (geweste) Vrbič, dediščino po svojem očetu Matiji Vrbiču iz njegovega vinograda, ki ga poseduje tožena mati. Le-ta pa ugovarja, da ji je mož zapustil vinograd za užitek (id die s vitae, poslej pa naj ostane (verbleiben) cerkvi sv. Jerneja in sv. Jožefa. Toženka je docela zmagala; obdržala je vinograd, poslej pa naj pripade navedeni cerkvi. Bržčas je bila hčerka že drugače odpravljena, ali pa so se držali sodniki pravila paterna paternis, materna maternis (zap. z dne 13. marca 1694, Vinji vrh). Še drugi primer, ki kaže zopet nekakšno favoriziranje cerkve (zap. z dne 28. marca 1784, Bojnik): Vdova je noseča. Vinograd, ki je bil moževa last, hoče sama obdelovati, češ, da ga je zapustil svojim zakonskim otrokom. Svak pa ji je vinograd odvzel in ga že obrezal, pa si niti ni poiskal za to gosposkinega dovoljenja. Vdova ga toži v gorski pravdi, on pa ji ugovarja, da otrok, ki ga nosi pod srcem, ni zarojen od rajnkega brata. Sodba se je glasila: Ker je toženec javno obdolžil tožen ko vlačuganja (nye offentlieh eine etc gescholten) in ker je toženec postopal samolastno, ostane vinograd, če bi zarod zamrl, tožiteljici sami do smrti, toženec pa bodi za vselej izključen od dediščine; če ne bo otroka pa zapade po tožiteljičini smrti vinograd tistim cerkvam, katerim je rajnki vinograd zapustil. (0 vsebini oporoke v vsem zapisniku ni nobenega pojasnila.)
71	Taki dvomi so obstajali tudi na vinogorskem zboru na Gadovi peči nekaj let poprej (dne 30. avgusta 1670), Peš, po vlaškem pravu ženske ne smejo napraviti poslednje volje. Gl. mojo razpravo: Kost. Plet., str .57.
4.	Primeri, kjer je tvorila oporoka dedni naslov, so pogostokrat zaznamovani v kleveških zapisnikih; da jih ni najti v boštanjskih zapisnikih, utegne biti zgolj naključje, če ni v tistem času, t. j. leta 1798, boštanjska graščina pritegnila te zadeve do cela v delokrog svojega lastnega gospodarskega urada (Wirtschaftsamt).‘
Kdo je smel po tedajšnjem pravu napraviti oporoko?
V naših zapisnikih je zelo pogosto govora o oporokah žensk, ali vselej niso obveljale. Ali je bilo temu vzrok prikrito pravno prepričanje o nesposobnosti žensk za napravo oporoke — kot v vlaškem pravu — ali pa je bilo merodajno uvaževanje pravičnosti in primernosti (ius aequi et boni), o tem je težko izreči sodbo. Na take primer se povrnemo še v drugi zvezi.
O b lika poslednje volje je bila lahko slovesna, javna ali pa zasebna, tajna. Prva je bila v navadi koncem 17. in začetkom 18. stoletja; pozneje zapisniki ne zabeležujejo takih primerov. Zapisniki pa ne razločujejo strogo med oporoko (testamenturn) in med volilom (legatum), vendar se je v prvi vrsti vporabljal izraz volila za pia legata. Zapis slovesne javne poslednje volje se je glasil tako-le:	>>^lm	heuth zu oben ge-
setzten Dato (namreč 13. septembra 1731 na Telčjem vrhu) verschafft Andreitschitsch sein in Theltschberg neben lucassen Schelleschnigkh liegenden Weingartens postatt als die helffte unser lieben Frauen zu Stampff, die andere Ilelffte aber B. M. V. auf Slogaine, Urkhundt dessen dan gesambte afsessorium in Theltschberg.« Ali oporoke so morale biti potrjene od gosposke, v prvi vrsti tedaj, kadar zemljišče ni prešlo na krvne sorodnike. V zapisniku z dne ‘20. marca 1697 (Bojnik) je navedeno: Janez Papež testira »beg nicht habenden Leib Erben* vse svoji ženi, ki mu je z ljubeznijo stregla v bolezni, in da mu bo še dalje za pomoč ter prosi, naj se ji na vinogorskem zboru podeli pravilno pismo (einen ordentlichen Brieff). Včasih se je prošnja glasila, da naj se testament vknjiži (Tettament einver-bleiben bittlich angesucht; zap. z dne 16 maja 1726, Telčji vrh).
V neki drugi pravdi (zap. z dne 2. septembra 1741, Vinji vrh) pa je bila baš nepotrditev oporoke odločilnega pomena. Dva brala sta kot tožnika zahtevala, da naj toženec predloži litteram
75 Glej mojo razpravo: Do kedaj so veljale Gorske bukve na Slovenskem, čas. /.a zgod. in narodop., XX. 1. (1925), sir. 119, in lam navedeno literaturo. Prim. tudi zgorajšno opazko 41.
possessionis od očetovega vinograda. Toženec je predložil oporoko očeta tožnikov, ki je bila podpisana od duhovnika in še dveh drugih prič, pa ni imela datuma; dalje navaja, da je dobil na podlagi te oporoke, den bergobrigkeitlichen Versicherungs-briej de dto 27 martens 1741. Tožnika pa ugovarjata, da tista oporoka ni bila nikdar gorski gosposki »ad confirmandum fiir-gelegt, weniger confiermirt.« Tudi sta še rekla, »man hat wider solehes testament vili zu reden.« Ali navzlic temu so sodniki odločili, da ostane vse pri starem, če pa imata tožnika oporo »sothanes Testament ex uno vel alio capite auss den weeg zu raumben«, naj to storita »beg seiner Behorde.« Zdi se, da je bil toženec podložnik kakšne druge zemljiške gosposke in da je podedoval vinograd na Vinjeni vrhu le kot del dediščine.
0 pričah poslednje volje je navedenih mnogo primerov, ali tudi iz klevevških zapisnikov ni jasno razvideti, koliko jih je bilo treba za veljavnost, bodisi pri pismeni, bodisi pri ustni napravi.711 Mnogokrat so intervenirali pri sestavi oporoke duhovniki. Poleg verskih motivov je pri tem prihajala v poštev tudi nepismenost izvencerkvenih krogov na deželi. Razen že navedenih primerov duhovniške intervencije naj navedemo še primer, ko je kooperator sam napravil testament za drugega, vendar ni ta oporoka obveljala, ker je zapustnik pozneje napravil novo (zap. z dne 12. septembra 1729, Koglo). V nekem nadaljnem primeru (zap. z dne 16. aprila 1706, Klevevž) je toženec tožbi ugovarjal, da je rajnki vinogradnik zapustil pred kaplanom kot spovednikom vso svojo imovino toženčevim otrokom, a toženec sam naj jo vživa do smrti; toda sodniki se to pot niso ozirali na ta ugovor.
Kako se je dokazovala poslednja volja po zapustnikovi smrti? O tem imamo pač zabeleženih nekoliko primerov, ki pa kažejo, da tudi tu ni vladala enotnost prava. Dne 26. aprila 1730 je zahteval na vinogorskem zboru v Starih vinih cerkveni ključar s tožbo vinograd, ki ga je njegova prva umrla žena zapustila cerkvi v Šmarjeti, tako, da ima on užitek do smrti. Sodba se je glasila, da mora priti tožnik 4. maja 1730 v graščino Kle-
7,1	Prim. mojo razpravo Nin., str. 70, Kost. Plet., str. 62 nasl.: glej tudi d e Beckmann, 1. c. str. 48, ki pravi, da je v cesarskih dednih deželah navada, da zaprosi zapustnik pri testamentum nuncupativuni tri ali Štiri poštene može za priče poslednje volje; ti naj 14 dni po smrti zapustnika poslednjo voljo naznanijo njegovi gosposki in pa dedičem.
vevž, da bo tam prisegel, da je bil vinograd cerkvi voljen (verschafft). V nekem že omenjenem primeru (gl. zgoraj str. 201) je zapustnik izrazil svojo poslednjo voljo pred tremi pričami; zapustnik pa ni imel nobenega krvnega dediča, lastnega potomca. Za to je testament obveljal le na prošnjo vsega aseso-rija s posebnim dovoljenjem gorske gosposke (zap. z dne 24. februarja 1768, Stara vina). V neki drugi pravdi sta bila samo dva svedoka, a zadostovala sta, da je bila poslednja volja dokazana (zap. z dne 6. marca 1781, Vinji vrh). Enako je bilo še v nadaljnih primerih (zap. z dne 2. marca 1784, Bojnik, za volilo: zap. z dne 3. marca 1784, Bojnik, 9. marca 1786, Klevevž.) Naravnost ves zapis poslednje volje se nahaja v zapisniku z dne 6. aprila 1802 (Klevevž), ki pa ni zapisan na vino-gorskem shodu, ampak očividno v grajski pisarni; na sklepu zapisnika ste dve priči podkrižani, a niti zapisnikar niti eventualni podkrižalec ni naveden. Priče sta v tekstu izjavila, da sta pripravljena svojo izjavo »mit unserem korperlichen Eide zu bekrdftigen.«
V	nekem posebnem in izjemnem primeru iz starejše dobe klevevških zapisnikov pa je prišel Matija Kodelja na vinogor-ski zbor in tam povedal, da je odposlan od Urše Ozeblinke, ki se nahaja v zadnjih vzdihljajih in je tako odredila (disponirt), da ji on v slučaju njene smrti oskrbi pogreb in poplača vse druge dolgove, na to pa si poračuna še svoj dolg iz kmetije (zap. z dne 1. septembra 1699). Ta primer je zapisan ob koncu zapisnika: ker ni druge opazke, ga smemo smatrati za izraz poslednje volje po pooblaščencu. Kako je svojo oporoko za-pustnica sama napravila, tega ne vemo. — V nobenem zapisniku ni nikjer govora o ženskih oporočnih pričah.
Dedič se je moral po členu 49 gorskih bukev za dediščino v enem mesecu pri gorski gosposki javiti. V nekem zapisniku (z dne 26. februarja 1743, Koglo) pa je izražena misel, da se mora izvršiti prijava za dediščino v času leta in dne, inače izgubi pravico dedovanja. Morebiti pa je bil ta rok preko določila gorskih bukev razširjen, ker je za toženca kot zastopnik vložil baron Juritsch.
Bržčas je izdajala gosposka po prijavi dediča neko listino, in so se ž njo določile vse dolžnosti novega posestnika. V zap. z dne 15. julija 1697 (Klevevž), je namreč govor o »Hnupt- und Additionnlweisung«.
8.	Obvezno pravo.
1.	Iz gradiva, ki nam ga nudijo klevevški in boštanjski zapisniki, moremo ugotoviti nekaj potez, ki so bile značilne za postanek obveze pri nekih pogodbah.
Pred vsem izhaja iz zapisnikov, da ni smatrati nobene pogodbe glede zemlje na vinski gorici za veljavno (von selbst ungiiltig), če o njej nista bila niti gorska gosposka niti gornik obveščena. V gorskih bukvah je pa določilo čl. 49, da morajo biti te vrste pogodbe od gorske gosposke sprejete in potrjene. V pravdi dne ‘23. aprila 1793 (Slančji vrh) je šlo za menjo vinogradov, ki je bila izvršena že pred 4 leti, pa je tožnik zahteval, da naj se menja razdere, ker je bil za več kot za polovico prave vrednosti oškodovan. Sodniki pa se niso bavili s vprašanjem o vrednosti zemljišč, ampak so pogodbo razdrli, ker nista bila niti gorska gosposka niti gornik obveščena; pristavili pa so v sodbi, tla smete obe stranki radi morebitne melioracije ali deterioracije vnovič tožiti.
Še druga oblika je bila večkrat pogoj za obstoj obveznosti, namreč, da mora biti pogodba potrjena z 1 i k o 1' o m,77 in to včasih celo v navzočnosti gornika, vsekakor pa le, če je šlo za predmet, ki je v zvezi z gorniškimi nadzorovalnimi posli (zap. z dne 24. septembra 1695, Vinji vrh.) Toženec je prodal vinograd, pa se je skesal in ni hotel iti pit likof. Na vinogorskem zboru (zap. z dne 16. aprila 1705, Bojnik) pa ga obsodijo sodniki, da mora prodati vinograd in na to likof piti v potrdilo kupne pogodbe. Resnično se je ta likof takoj po vinogorski sodbi v izmeri 6 bokalov (Viertl) izpil. Enak primer je zabeležen v zapisniku z dne 25. avgusta 1761 (Vinji vrh): Stranke so zaključile pravdo radi očetove odpravščine po tem, ko je bil toženec s sedmimi pričami dokazal, da je že pred dvema
7‘ Prim. mojo razpravo: Kost. Plet., str. 44 in 48. Iz tistih primerov je izhajalo, <la je bil pravni pojem likofa širši kot v zgorej navedenem primeru, ko se približuje nemškopravnemu »Wein« — oder »Lei!-kauf . O zgodovinskem postanku tega instituta glej (za vso drugo literaturo) Karl von A mira: Grundriss des germ. Rechts (3. izd.), str. 226. Primeri tudi še Vladimir Mažuranič: Prinosi za hrv. pravno-povje-sni rječnik, str. 597, ki prinaša glede likofa dokaze za »široko značenje kao da obulivača i eienu što se obeča soku, pak nagradu za posredovanje«; dalje prim. moj učbenik: Dušanov zakonik, str. 134.
letoma vse obveznosti poravnal s spravo in likofom. V neki drugi pravdi za uveljavljenje pravice prvenstva pri nakupu je toženec prerekal trditev tožnika, da ni vedel, da je vinograd že prodan, z navedbo, saj mu je vendar njegov prednik sam povedal, da gre radi prodaje h gorniku pit likof (zap. z dne 17. februarja 1765, Koglo.)
O oblikah za dokaz pogodbe med pismenimi osebami imamo v zapisnikih nekaj spominov. Navadno zadolžno pismo je večkrat omenjeno, prvič že v zapisniku z dne 17. septembra 1697 (Bojnik), kjer je šlo za dolg, ki je bil zavarovan s hipoteko na vinogradu, in sicer za gorskega gospoda samega. Na neko drugo vrsto pismenega dokaza kaže ta-le primer (zap. z dne 24. avgusta 1761, Koglo):	Andrej Pleskovič je vložil v
imenu gorskega gospoda .zoper toženca tožbo, ki ga imenuje zapisnik izrečno Herrn Michael Schittnig:	Predsedoval je pa-
ter Gabriel Patačič. (Pravda sama je bila predhodnica zgoraj na str. 181 obravnavane pravde Mihe Žitnika zoper administratorja graščine Klevevž). Tožba se je glasila, da je postal tožnik Žitnik rajnemu patru Danielu Mordaxu dolžan 50 tl »lauth der vorgewiesene Cartha bianca«. To je namreč taka zadolžnica, na kateri je zapisal obvezanec zgolj svoje ime in pritisnil svoj pečat, dočim je vso nadaljno vsebino listine izpolnil tisti, ki mu je bil tak list izročen.7,1 Toženec je ugovarjal, da dolg ni bil četrtletno odpovedan. Sodba se je glasilu: Odpovedba dolga, ki se ni izvršila »in tempore quartaliter«, izreče se ta dan od vsega asesorija; če Žitnik do 27. novembra 1761 ne bi vsega dolga plačal, ima pater administrator kakor gorski gospod pravico, iskati dolg pri vinogradu Ravnike, seveda le po cenitvi njegove vrednosti.
Neke druge vrste zadolžnic omenja pa zapisnik z dne
10.	septembra 1710 (Bojnik). Župnik Ivan Schrott je vložil tožbo zoper brata Janeza in Andreja Mramorja radi plačila dolga. Zapisnikar pa je imel bržčas dvome, kako bi dejanski stan te pravde na kratko zabeležil. Najprej je zapisal, da sta tožena brata tožniku dolžna 100 fl in pa sedemletne, v deželi običajne obresti, dalje, da je tožnik predložil v dokaz navedenega e iv en Landtschadenbundilgen de doto Clingenfelh vom
17.	Mag 1700 aufgerichten Contract. Vse to pa je prečrtal tako.
7“ O tem institutu gl. de Beckmann, loc. cit., str. 53.
da je ostala pisava čisto čitljiva, in je nadaljeval, da je Andrej Mramor dolžan 50 11 s sedemletnimi obrestmi za dne 17. maja 1700 prodani vinograd, Janez Mramor pa takisto 50 fl, vendar le s šestletnimi obrestmi. Potekla pa je sodba, da je Janez Mramor oproščen od plačila; ker mu tožnik ni izročil obljubljene vinske kadi (Weinpotting), niti ni dolžan plačati obresti. Kar se pa tiče Andreja Mramorja, naj išče tožnik svoj dolg »gehorigen Orts.« Iz vsega tega se vidi, da je bil med Andrejem Mramorjem in župnikom Ivanom Schrottom svoj čas sklenjena pismena pogodba pod klauzulo »des allgemeinen Landschadenbunde* in da vinogorski sodniki sebe niso smatrali za pristojne reševati take pravde.70
2.	Razdor sklenjene pogodbe glede kupa se je dal doseči tudi radi laesio enormis. Pri tem kažejo naši zapisniki iz starejše dobe, da se ljudski sodniki niso ozirali na vprašanje, ali je gorska gosposka kup potrdila; v mlajših zapisnikih pa naletimo na nasprotno pravno naziranje.80 Leta 1697 (zap. z dne
18.	septembra 1697, Stara vina) so sodniki razveljavili po šestih
711 Prim. moj Dušanov zakonik, str. 135. 'tamkajšnja izvajanja, da jc veljal institut obveze pod klavzulo »des allgemeinen Landschadenbundes na Kranjskem in Koroškem, izpopolnimo po de B ec k man n, 1. c., sir. 270, tako, da j'e bil isti institut v praksi uporabljevan ludi na Štajerskem in Nižjem Avstrijskem, in sicer >sehr kraftig«. Znanstveno je obravnaval te vrste obveze JCtus Gailius in traetatu de arrestis, cap. 9, u 17. Po e r> ec k ni a iiiiu zuači taka obveza sledeče: Wider ein solches instrumen-tum guarentigiatum soli den debitorem durchaus nichts schiitzen, schirmen, befreien. Drum soli ihn kein geistlich oder \veltlich Recht (Privilegiuin, Begnadung, Lands-Gebrauch) noch etwas anders, \vie das alles immer erdacht oder ersonnen \verden mogte, danvider helffeu... Wann nun der debitor, dem creditori, auf gegebenes Landscliaden-biindiges instrument und sein Anfordern die Schuld (definitd tempore, nicht zahlt) kann der Creditor alsobald bey den lobliclien Schrannen-gericht o<ler Stadtgericlit vel alibi, ubi causa ventilatur etc. wider den Beklagten den Ansatz auf seint-Giiter begehren, der ihm vom Gericht alsofort loco der Behebnus ertheilt wird. Pritožba zoper takšno sodno poslovanje sploh ni bila dopustna (d e Beckmann, t. c. str. 23, 2G). O vprašanju, ali sme imetnik ehartae blan-cce izpolniti listino s klavzulo »des Landesschadenbundes«, glej še d e t? e c k m a n n, 1. c., str. 52.
80 De Beckmann, 1. c. str. 135, razlaga le, da je kup sklenjen konsenzualno z obojestranskim sporazumom de merce et pretio. razen, če so stranke pogodite na pismeno izvršitev pogodbe. O laesio enormis pa prinaša izvajanja v zvezi z institutom o restitutio in integrum, ter navaja za dobo možnosti poprave po štajerskih določilih — 6 mesecev (1. c., str. 414)
letih menjalno pogodbo med dediči radi laesio enormis, duši je bila zadeva urejena pred gosposko, ki je izdala o njej listino (Verbriefung). Leta 17(56 (zap. z dne 17. septembra 1766, Stara vina) pa se izvrši razveljava kupne pogodbe, ki je kršila prepoved ultra dimidium pred štirimi leti, baš za to, ker o pogodbi nista bila niti gorska gosposka niti gornik obveščena. Primerov retrakcije (kakor pravijo zapisniki) radi prikratbe vsled laesio enormis je bilo seveda še mnogo drugih zabeleženih, pa, ker ne nudijo pravnih zanimivosti, ni, da bi jih navajali podrobno.
Značilno za patriarhalne razmere izvestne dobe na Dolenjskem je stališče ljudskih sodnikov, da niso dopuščali prodaje vinske letine na slepo srečo ali počez. O tem imamo dokaze v zapisnikih treh vinogorskih zborov iz 1. 1743 (Koglo, z dne 26. marca; Bojnik, z dne 27. marca; Stara vina, z dne 28. marca 1743). Predsedovali pa so na prvem gornik Adam Perše, na obeh drugih veljak Janez Vertačič. Obče sodbe so se glasile povsod enako, da noben mejaš ne sme že poleti na zelenem po čez prodati grozdja (auf die Esst zu Pausch), sicer ga zadene kazen 1 vedra vina, od katerega pripada ena četrt mejašem, tri četrti pa gorski gosposki. Kaj je bil nepo-srednji vzrok te prepovedi, ali so bili ti sklepi samo končni uspeh prizadevanj gosposke, da preprečuje tvegalne pogodbe, mari niso bili le posledica kaprice tačasnega administratorja, vsega tega žal, ne vemo. Samo to moremo iz zapisnikov ugotoviti, da pozneje takih občih sodb ni bilo več.
Delovne pogodbe so bile večkrat pravdni predmet. Takisto zakupne. Naj navedemo eno, ki je zanimiva v gospodarskem pogledu. Trije osiroteli nedoletni otroci niso mogli sami oskrbovati svoje posestvo. Andrej Golob ga je dobil v zakup za šest let; plačeval je davščine in opravljal tlako. Ker je vsled zakupne pogodbe moral svojo kravo prodati (za 9 fl 40 kr) in je tudi namoštnino (Anmostlerey) v znesku 15 fl plačal, zahteva, da si sme po preteku zakupne dobe vzeti od hiše žita v vrednosti navedenih zneskov. Sodniki pa njegovi tožbi niso ugodili, ker je sam s svojo ženo in tremi otroki dobival iz posestva vso prehrano in si priredil tudi kravo in dve telici (zap. z dne 11. septembra 1766, Stara vina)."’
K1 Novi varuški red za dedne dežele (Neue Gerhabschaftsordnung) Leopolda I. (1658—1705), o kateri pravi leta 1688 de Beckmann, I. c.,
3.	Pri realizaciji obveznostnih razmerij je imela upnikova osebnost velik pomen. Gorskemu gospodu samemu so dovoljevali ljudski sodniki, da sme takoj hipotecirani vinograd prodati, dasi je nastopal, ne v svojem imenu, ampak kot zastopnik dedičev neke Roze Hanzel. Tista pravda je pričela na vinogorskem shodu 20. marca 1697 (Bojnik) in so tedaj omenjeni dediči tožili na plačilo 12 kron in enega vedra. To pot je bila tožba zavrnjena dilatorično (der Zeit), češ, »wann man die praetension zu haben verlanget, so solle man den Tomaschilz in Mallcowitz bey seinem Weingarten suchen.« Na tem vino> gorskem shodu je predsedoval P. Augustinus. Pol leta pozneje (zap. z dne 17. septembra 1697, Bojnik), ko je bil predsednik P. Janez Schorner, pa je prišel Pater Benedikt kot zastopnik »der Frauen Rosina Hiinslin seel. Erben« in pokazal Srliuld-brief datiert 10. Miirz 1692, ter zahteval, ako dediči ne plačajo obveznosti iz tega pisma, da se vinograd, ki je za dolg hipote-ciran, izroči njemu. Toženca sta ugovarjala, da nista nikdar ničesar od matere tožnikov kupila, niti ž njo kupčevala, da je torej ničesar nista dolžna. Isti »Urtlsreferent« kot pri prvi pravdi, je sedaj predlagal, da naj se sklene sodba, da toženca v 14 dneh tako napravita, da bode zastopnik tožnikov zadovoljen (unklaghaft), sicer mu bo zastavljen vinograd izročen v last. Taka sodba je bila tudi sklenjena. Kaj je bil vzrok ne-omajljivega zaupanja v pristnost in pravilnost dolžnega pisma, ni jasno. Brez dvoma pa je tudi osebnost zastopnika vplivala na tak presenetljiv izid pravde. — Enako je lastnik graščine Stari grad »Ihre Gnaden Herr Breckerfeld«) ga imenuje zapisnik z dne 9. oktobra 1730, Koglo), tožil na povračilo posojila 24 fl s pripadajočimi obrestmi, danega na vinograd, in zahteval izročitev vinograda ali pa pogoditev. Ker je toženec obečal, da plača do Božiča 10 fl, se je sodba glasila, da naj tožnik dotlej počaka, če pa plačila takrat ne bo, izgubi naj toženec takoj vinograd. V drugem primeru na istem vinogorskem zboru pa je tožil gornik Adam Velepič nekega toženca, ki je bival na
516, da je novissima, ne da bi naviedel letnice te konstitucije, je poznal varuštvo do polnoletnosti, ki je Irajala pri moških do 22., pri ženskah do 20. leta. Varuhi so morali ob nastopu gospodarstva varovancev položiti prisego in dajali vsako leto račun o gospodarstvu. V našem, gori navedenem primeru pa sploh ni šlo za varuštvo, ampak za zakup posestva nedolet-nikov, ki ga je uklonilo varuštvo.
Hrvatskem, za posojilo na vino 28 fl. Tu pa je sodba izrekla, da se mora vinograd vestno ceniti, cenitev naj odobri gorska gosposka in na to naj se išče kupca; če se drug ne dobi, izroči se vinograd tožniku (zap. z dne 9. oktobra 1730, Koglo).
4.	Glede zastaranja dolžnosti iz obveznostnih razmerij je bila sklenjena obča sodba na vinogorskem shodu na Vinjem vrhu (zap. z dne 10. septembra 1710), da naj ostanejo vsi kupi in vse menje (Kauf und Wexel), ki obstajajo leto in dan (Jahr und Tag) v moči. Na prav tistem shodu so ljudski sodniki tudi izrekli, da se potrdi kup iz 1. 1700, dasi je zahteval tožnik posestvo iure pupillari nazaj, ker ob času pogodbe še ni bil samopraven (vogtbar), poslej pa v tujini. Koliko je znašala doba »leto in dni«, iz naših zapisnikov ne izvemo. Mogoče bi bilo, da so jo šteli v resnici za eno leto in en dan. Naravnost navedena pa je doba zastaranja za tožbo na plačilo dolga 30 fl v zapisniku z dne 16. marca 1762 (Klevevž) namreč, ker tožnik že 32 1 et ni terjal dolga, je nastopila »praescription«.*"
9.	Odškodninsko pravo.
1.	Najpogostejši primeri v našili zapisnikih glede odškodninskih zahtev so v zvezi s škodo, ki jo je napravila živina v vinogradu. Tu pa se je nam ozreti predvsem na vprašanje, kako naj se taka škoda opovre, oziroma v koliko je dovoljena samopomoč. V tem pogledu nudijo Klevevški zapisniki cel niz določil, ki pa niso med saboj popolnoma v skladu.
Izhajamo lahko iz načelne odločbe vinogorskega zbora v Starih vinih z dne 12. aprila 1720. Tu je v zapisniku zabeležena obča sodba (gemain Urtl): Prašiče in koze (Giifis), ki se dobe v škodi, je treba enkrat, dvakrat zapoditi, tretjič pa se smejo ubiti ali ustreliti; govedo pa se ne sme ubiti ali ustreliti, ampak naj se ujame in odveže (bržčas k — gorniku, tako je bilo pač mišljeno). Isto je ponovil glede male živine zbor dne 29. avgusta 1720 v Klevevžu za Telčji vrh s pristavkom, da je bilo to že prej večkrat sklenjeno. Dne 10. aprila 1725 pa so na Boj-
H- Glej zgoraj opombo 64. Glede »landgebrauchiger Termin« /.a odgovor na tožbo, ki je znašal 0 tednov in 3 dni; glej mojo razpravo Kost. Plet., str. 104, 105.
niku že opustili določilo, da je najprej živino zapoditi, in odredili so, da se morajo prašiči takoj ustreliti. Enako stoji v zapisniku z dne 31. marca 1735 za Telčji vrh, da se smejo koze in prašiči v škodi ustreliti (scil. takoj). Dne 27. aprila 1740 pa je bilo na Bojniku sklenjeno, da se mora živina (Vieh) ali zarubiti ali ubiti. Dalje: Dne 14. aprila 1744 (Bojnik): Prašiča, ki se zaloti v škodi, je ubiti. Nekoliko blažja odredba je izšla dne 2. aprila 1745 (Klevevž): Kdor od slobodnjakov (Fregsassen) pase živino v vinogradu, temu zapade za kazen vedro vina. Zapisnik z dne 13. aprila 1752 (Koglo) pravi:	Hornvieh im
Schaden soli eingetrieben werden die S. F.83 Schweine diirfen sogar totgeschossen werden.« Vprašljivo je, kaj naj se zgodi s kozami, ker je težko misliti, da so hoteli ž njimi enako postopati kot z govedo (Hornvieh). Na vinogorskem zboru dne 29. septembra 1754 na Telčjem vrlm so sodniki v konkretnem primeru, ko je svinja na binkoštno nedeljo napravila v tožnikovem vinogradu škodo, naložili tožencu, da plačaj gorski gosposki za kazen eno marko; če bi pa še v prihodnje v tujem vinogradu pasel živino, naj se mu tisto živinče ustreli. Na Telčjem vrhu so dne 17. marca 1762 zopet prepovedali pasti prašiče, ki se smejo v škodi ustreliti. Dne 13. marca 1764 so na Bojniku sklenili, da je živino, »in speci e die s. v. Schwein« ustreliti, dne 6. marca 1770, isto tam, da so vsi vinogradniki pooblaščeni, da govejo živino ujamejo in zapro (eintreiben), prašiče v vinogradu pa ustrele. Isto je izrekla sodba v konkretnem tožbenem primeru radi škode, ki so jo storile svinje (zap. z dne 3. septembra 1733, Stara vina). Obča sodba z dne 22. februarja 1774 (Bojnik) je odredila zopet »Die s. v. Schwein, wann solche im Berg angetroffen voerden, sollen zamgeschossen werden.« Enako je bilo sklenjeno še na vinogorskem shodu dne 14. marca 1775 na Telčjem vrhu. Zapisnik z dne 3. marca 1777 (Koglo) pa vsebuje občo sodbo splošnejše oblike, namreč, na živino (v obče) naj se bolje pazi, sicer si bo moral vsakdo sam krivdo pripisati. »wenn eins oder das andere erschlagen oder erschossen wer-den solite.« Dobesedno ista sodba je bila storjena tudi na Bojniku dne 7. marac 1781. Zadnjič pa govori obča sodba o teh stvareh v zapisniku z dne 21. februarja 1785 (Telčji vrh), namreč, da naj se svinje in kozli (Bock) ne paso po vino-
83 »S. V.« je okrajšava za salva venia (scil. verbo), kar je po nekod izpisano.
gradili, če pa se ne morejo ujeti s pomočjo drugih, naj se ustrele ali ubijejo. Da so slednjič trije vinogorski okoliši leta 1801 naravnost izpreinenili določilo gorskih bukev o posledicah popašnje avtonomno nalik zakonodajalcu, smo že navedli zgorej pod II. t. 6.
Vse te podrobnosti naj pokažejo, kako splošno je bilo prepričanje o pravici ubiti živino, dasi to ni bilo v skladu z določili gorskih bukev, niti s pravom, ki je bilo ustanovljeno z na-redbo cesarja Leopolda I. koncem 17. stoletja.** Dalje so vsi ti primeri dokaz, kako razširjena je bila med vinogradniki raba strelnega orožja, kar menda v drugih okoliših ni bilo tako.H5
V	sledečem naj navedemo še nekaj pripomb, ki stoje v zvezi s pravico samopomoči zoper škodo po živini.
Samopomoč zoper samopomoč? oškodovatelja pa ni bila dovoljena. Ko je vzel toženec samolastno vola iz gornikove kleti, ki ga je bil tožnik ujel in zarubil za storjeno škodo, ne da bi bil poprej škodo poravnal, prisilili so sodniki toženca s sodbo, da se mora s tožnikom poravnati, poleg tega pa je moral plačati gorski gosposki 4 marke za kazen (zap. z dne 28. marca 1710 (Bojnik). Če je ujel in odpeljal živino pastir (der Huetter) na dom oškodovanega, je prizadeta stranka, lastnik živine, sploh ni smela odvesti »ohne Begriessung des Pergmeisters«, sicer ga zadene kazen (zap. z dne 20. septembra 1697, Klevevž). Kajpada ni bilo vedno mogoče, da bi tisti vinogradnik, ki mu je živina škodo delala, živinče sam ujel ali ubil. Včasih je zadostovalo, da si je živino zapomnil (»gemirkt«), in jo še le pozneje ujel, pa spravil na varen kraj. Za take primere je določevala posebna obča sodba vinogorskega shoda na Telčjem vrhu (zap. z dne 8. maja 1732), da dobi tretjino od kazni, ki gre gosposki in znaša prvi pot 3, drugi 6, tretji pa 9 liber. Tu gre za neke
M Določila gorskih bukev gl. zgoraj sir. 18; naredbo Leopolda 1. is časa pred 1688 navaja d e Beckmann, L c., str. 375; iz nje naj povzamemo le to, da v noben etn primeru raznih navedenih poškodovanj po živini (pauperies) ni dovoljeno živinče ubiti. l)e Beckmann navaja pa tudi, da se Štajerska sodišča točno drže določil ari. 136 v CCO, po katerem bodi lastnik živine kaznovan, če je naredila škodo ljudem na životu ali življenju.
85 O rabi strelnega orožja glej mojo v opombi 16 citirano razpravo. Zdi se pa, da je bilo streljanje na živino, če se je zalotila v škodi, le v klevevškem okolišu v navadi. Že sosednji okoliši Kostanjevica, Pleterje, Novo mesto niso poznali pravice streljali na živino.
vrste legalne rubežne pravice za zavarovanje odškodninskega zahtevka. Ali predaleč tako uveljavljanje pravice ne sme iti; odgovarjati mora osnovnim načelom pravičnosti in primernosti, ki je bila v vsem misel vodilja. Krave nekega vinogradnika so sosedu obžrle 50 trt. Oškodovanec mu je vzel iz hleva dve kravi, pa jih prodal. Škoda je znašala 8 liber. Koliko je dobil za kravi, zapisnik ne navaja. Sodba se je glasila, da naj plača toženec za vsako trto po eno libro (sic), zato pa mora tožniku, bivšemu lastniku prodanih krav, povrniti ves skupiček za kravi (zap. z dne 25. avgusta 1709, Koglo).
2. Nedvomno je imel večji del vseh doslej obravnavanih občih določil in rešitev konkretnih pravd nekakšen preventivni pomen, o s t r a š i 1 n i značaj. Temu odgovarja pred vsem še druga pravna ustanova, namreč, da je vsak so-gornik, ki vidi ali naleti na človeka v škodi, zavezan, naznaniti ga; inače kaznujejo njega samega (zap. z dne 22. septembra 1695, Stara vina). Tu torej pridemo do izrazite emanacije duha solidarnosti vseh vinogradnikov enega okoliša, ki ustvarja tudi kolektivno odgovornost poedinih vinogradnikov za druge, njemu blizu stoječe osebe.
Živa je pravna zavest kolektivne odgovornosti hišnega glavarja (starešine) kot rodbinskega reprezentanta za krivdo vseh listih oseb, ki žive ob njegovem kruhu.s“ Toženki so n. pr. vzeli vinograd za regres , ker je njen s i n tožnikovega konja podil, da se je na kol napičil in poginil (zap. z dne
11.	marca 1633, Telčji vrh). Vsekakor pa se stvar sodnikom ni zdela čisto jasna; toženkino apelacijo zoper sodbo so pripustili, kar je bil pač zelo redek primer v klevevških pravdah pred ljudskimi sodniki. — Oče se mora zagovarjati za tatvino sadja, ki jo je zagrešil njegov sin (zap. z dne 14. septembra 1694, Bojnik; enako z dne 27. februarja 1696, istotam; 20. julija 1697, Klevevž; za hčer: zap. z dne 19. septembra, Malkovec; za posle: zap. z dne 12. aprila 1704, Vinji vrh.) Očetu hčerke, ki je bila krala češnje, so celo zagrozili, da ga izženejo iz vinske gorice,
8,1	De Beckmann, 1. e., str. 312, se drži rimskega načela: mulcta deliquentibus a judice impojii vel dictare solel... in mulctis imponendis ... judex petulanliam divitis, nvajori mulcta refraenet et pauperem deliquen-tern, mulcta, juxta facultatis, sic puniat, ne ad incitas, cum sua familia, penitus redigatur.
ako bi se drznil vzeti še enkrat predmet, ki je bil zarubljen ob zasačbi hčerke pri tatvini. Nič mu ni pomagalo, da se je zagovarjal, da on za tatvino niti ni vedel, da torej zanjo ne more biti odgovoren! Za ta zagovor so mu naložili še posebej kazen Yi vedra v prid gorski gosposki, % pa sogornikom (zap. z dne 12. marca 1773, Klevevž). Tudi glede žene je veljalo, da je njen mož - gospodar odgovoren za škodo, ki jo je ona storila. Ker je napravila ogenj pod streho in je klet zgorela, plača njen mož vso škodo. Tudi tu mu izgovor, da je šlo zgolj za nesrečno naključje, ni ničesar pomagal; sicer pa je ena priča povedala, da je škoda nastala vsled ženine malomarnosti (zap. z dne
2.	marca 1784, Bojnik).
Vendar so bili vplivi rimskega prava, ki take reprezentančne odgovornosti hišnega glavarja v času recepcije ni več poznalo, že tako jaki, da so sodniki včasih kolebali in reprezentančno odgovornost zanikali; storili so to pač nezavestno, smatrajoč, da naj odloča vedno — primernost v smislu očuva-nja neke višje patriarhalne pravičnosti ali morale. Matija Ko-račin je tožil Adam Kerina, ker je tožencev sin ulomil v tožnikovo klet, za kar da je oče vedel. Najprej je potekla na predlog Matije Seljaka kot referenta sodba (Uril): Ker oče ni sina imel »in besserer Disciplin«, kaznuje se s 6 markami v prid gorski gosposki. Kerin pa je oglasil takoj apelacijo, ki mu je bila dopuščena. Ali ta pripis je takoj zapisnikar prečrtal in zapisnik nadaljeval z novim stavkom, ki se je glasil: Izrečena kazen je bila »in plena assessorio amplectiert«, da naj oče dečku (den bueben) to kazen »heut oder morgen von seiner Erbsportion« odtegne, on sam, Adam Kerin, ki za sinovo pregreho ni vedel, pa ostane nedolžen (»unsrliuldig«); če pa bi kdorkoli od sogornikov njemu (tožencu) ali njegovemu sinu (sic!) o tem kaj predbacival (»von diesem orlu ihme oder deren Sohn ainiche Meldung .... zuthun oder vorzuwerfen«), ta bo kaznovan z globo 3 dukatov. Ali nekemu poznejšemu pregledovalcu te zapisane sodbe se ta rešitev zadeve ni zdela pravilna.
S	tujo roko in drugačno tinto je bil tenor zahtevka popravljen, češ tožnik naj išče »regres« bet seinem viiterlichen Antail«. Na sodbi sami ni ničesar z besedami popravil, pač pa ves zapisnik vidljivo z okroglimi čačkami prečrtal. Zdi se, da je vse to naknadno napravil predsednik tega vinogorskega zbora p. Andrej Mandl (zap. z dne 13. septembra 1698, Vinji vrh), ker njemu,
pod vplivom rimskega prava stoječemu izobražencu, ki je bil bržčas nemškega pokolenja, rešitev vprašanja odgovornosti za škodo po slovenskem pravu ni vgajala. Vsekakor, pa izhaja iz tega zapisnika jasno, da je bila sodba predmet intenzivnega posvetovanja in da je bil prvotni izrek, ki se je držal strogo načela reprezentančne odgovornosti, še le naknadno, — morda po vplivanju predsednika vsaj nekoliko ublažen.87
3.	Da so tudi v klevevških vinogorskih okoliših poznali način zavarovanja dokaza za poljsko okvaro po tatovih s tem, da jim je tisti, ki jih je zasačil, vzel klobuk ali kaj takega, izhaja iz več zapisnikov. En primer naj navedemo. Gospod (sic!) Joanes Grohut je tožil, ker je tožencev sin nakradel za klobuk grozdja. Oče je bil kaznovan s 30 penezov globe v korist gorske gosposke; poleg tega pa so mu naložili, da mora iti sam h grofici Strassoldo (— menda je bil Grohut njen oskrbnik —) prosit odpuščanja in tudi »um s etn Hutl gehorsamst zu bilten« (zap. z dne 29. septembra 1697, Klevevž).
0 podedljivosti odškodninskega zahtevka je govora v nekem pravno zanimivem primeru, kar spominja na staro subjektivno kolektivno odgovornost.88 Vdova Marjeta Ulepič je tožila Matijo Oelešnik (zap. z dne 27. februarja 1765, Stara vina), da je njenega rajnkega moža pod neko hruško pretepel in mu hruške vzel »propria authoritate«. Toženca so sodniki obsodili, da plačaj tožnici »wegen deren an ihrem Ehegatten seelig verilbten Schlagen anngethannen Stossungen« 3 petake ali 51 krajcarjev; ako pa tega ne stori do jeseni, odtoči se mu eno vedro vina. Poleg tega ima plačati gorski gosposki globo 2 marki ali 1 fl 8 kr. Da je šlo tu za neki spor o meji posestva, izhaja iz dodatne pripombe k sodbi, da se mora toženec poslej pod strogo kaznijo vzdrževati vsakega prekoračenja meja (»iiber die Margstaine sicli zu strekhen<).
ST Enako kolebanje sodnikov glede reprezentančne odgovornosti je tudi i/. kostanjeviških zapisnikov razvidno. Prim. mojo razpravo Kosi. Plet., str. 77; glej istotam, str. 73, literaturo o kolektivni odgovornosti.
ss Mišljena je odgovornost tistega, ki je povzročil škodo, da jo povrne vsej zadrugi kot subjektu pravice, in ne oškodovancu individualno. Prim. E. Miler: Kriminalistička študija o kolektivnoj odgovornosti; Mjesečnilc XXIX, br. (i (1923.)
O zastaranju tožba z odškodninskimi zahtevki sicer ni v zapisnikih izrečne omembe. Vsekakor pa vidimo, da so se take tožbe na vinogorskili shodih vlagale zelo kmalu po dejanju, ki je škodo povzročilo, skoro vedno že na prvem prihodnjem zboru.R!>
10.	Kazenske zadeve.
1.	Splošna na če la. Značilna poteza pravosodstva ljudskih sodišč na klevevških vinogorskili zborih je, da se smatrajo za pristojna tudi glede takih kaznivih dejanj, ki bi po normah CCC spadala v pristojnost deželskih sodišč. Ta pojav si moremo razlagati tako, da so težili ljudski sodniki po čim večji avtonomiji glede urejevanja pravnih prilik, na drugi strani pa, da tudi gorska gosposka sama ni hotela ali pa ni mogla spreča-vati razširjevanja pristojnosti tudi na causae muiores. V naših zapisnikih je govora o tožbah radi tatvine z ulomom, o roparskih napadih, o prelomu zakonske zvestobe; vse to bi spadalo pred deželsko sodišče, pa je ostalo pri vinogorskem zboru. Seveda gorska gosposka sama ne bi imela, nobene koristi od tega, če bi svoje podložnike tirala pred krvnega sodnika (Bann-riehter); nji je bila ohranitev gospodarske moči, tičoče v podložnikih, ljuba. Poleg tega pa je bilo klicanje krvnega sodnika zvezano s stroški, ki bi šli v breme gorskega gospoda. Tako si razlagamo, da v vseh zapisnikih graščine Klevevž ni nobene omembe krvnih sodnikov ali deželskega sodišča."" Boštanjski zapisniki pa so iz prepozne dobe, da bi moglo priti tako vprašanje na vinogorskem zboru v razpravo.
Kar se pa tiče manjšh kazenskih zadev — causae minorp.s imamo v naših zapisnikih enako opredelbo kot v kostanjeviških in pleterskih."1 Pomešani so primeri, ki bi jih danes razpore-
H" Gorske bukve nimajo, določil o zastaranju, pač pa pravijo že v členu 2, da se dedne pravde ne smejo odlagali. De Beckmann, 1. c., str. 354, pravi, da zastarajo »ge\valts- und injurien — Sachen« v enem letu.
"" Opozarjani, da je iz kostanjeviških zapisnikov znan primer, ko je ovadil predhodnik v lastništvu graščine Klevevž v I. 1676, grof Strassoldo, neko žensko radi detomora. Gl. mojo razpravo Kosi. Plet., sir. 41. Glede instituta krvnih sodnikov gl. mojo razpravo: Postanek in pomen instrukcij za krvna sodišča na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, v Čas. za zgod. in narodop. 1912, str. 110 nasl.
1,1	Glej mojo razpravo Kost. Plet., str. 78 nasl.
dili po vidikih dejanj disciplinske, administrativne, policijske in kriminalne narave.
Za razlikovanje med dolus in culpa nimamo v zapisnikih nobenih značilnih primerov. Pač pa izhaja iz nekega zapisnika (z dne 7. marca 1797, Slančji vrh), da je veljala blaznost za razlog izključitve kazensko-pravne odgovornosti. Ko je bil toženec obdolžen, da je neko pot zaprl »dureh Ansachen«, pa je dokazal, da je to storil njegov blazni brat, so sodniki toženca oprostili, a glede pravega storilca spoznali, da se ne kliče na odgovor.
O krivdni obliki poskusa je bilo govora v dvoje pravdah. Poskus telesnega poškodovanja z nožem je bil kaznovan z visoko globo 4 mark, razen tega je dobil toženec nalog, da sc mora z napadencem pobotati, to je, plačati mu mora neko odškodnino v denarju, dasi oni drugi ni imel nobene gmotne škode in še so mu zagrozili, da bi ga v prihodnje, če se povrne k zločinu, zapodili iz vinograda (zap. z dne 21. aprila 1721, Koglo); predsedoval je tedaj šmarješki župnik. V nekem drugem primeru je šlo za obdolžitev, da je Andrej Kocjan hotel vkrasti vina in 8 tolarjev, pri čemur je bil zasačen. (Ta primer bi spadal po CCC pred deželsko sodišče). Obtoženec se je pred sodniki zagovarjal, pa hvalil Boga, da je bil zasačen, da torej ni dovršil tatvine. Priznal je le to, da je nekoč prej vzel tisti putrih s 6 bokali vina, ki so ga našli pozneje v senu pod streho zidanice; siceršnih tatvin, ki se mu očitajo, pa ni storil Sodniki-prisedniki, ki so nastopali sami kot tožniki, kajti zapisnik pravi, da so vložili tožbo »die gesambten Beysitzer und der Bergmeister«, pa so ga obsodili navzlic temu radi vseh očitkov, da mu zapade vinograd (zap. z dne 14. aprila 1725, Vinji vrh).
Izključevalni razlog pijanosti je bil priznan v primeru, ko se je tožba glasila, da je toženec na brodu preko Krke brez vzroka tožitelja opsoval in pretepel. Toženec je priznal svoje dejanje in obljubil, da se bo poboljšal, »weil dieses in der Vollheit gesrhehen.<■■ Sodba je izrekla, da mu gorska gosposka kazen milostno odpusti (zap. z dne 31. avgusta 1720, Vinji vrh; tudi tu je bil predsednik zbora župnik).
2.	Sistem kaznovanja je isti, kakor nam je že iz drugih zapisnikov znan: fiskalni motivi prevladujejo. Gorskemu gospodu so kazni dobro došli vir dohodkov, zato gre v prvi vrsti
za globe, ki se nalagajo v denarju ali v vinu, ali pa za zapad vinograda samega. Tu je pripomniti, da je t. zv. disciplinarni patent cesarja Jožefa II. z dne 1. septembra 1781 disciplinarno pravico zemljiških gosposk zelo utesnil, denarne globe pa sploh odpravil.9- Odtlej denarne globe kmalu ponehavajo; celo za primer, da sogorniki ne bi prišli na tisti dan, ki je ukazan za popravljanje potov, ni več kazni v denarju, ampak vino se takemu grešniku odtoči po sili (glej zgorej str. 170). V avtonomno izpremenjenih gorskih bukvah iz 1. 1801 (gl. zgorej str. 177) pa ne najdeš nobene kazni več, ki bi se glasila na globo; vse se izrekajo v vinu. Baš kazni v vinu pa niso šle vselej ali vse gorski gosposki v prid. Mnogokrat si vinogorski sodniki prisodijo kazen v vinu sami sebi.
Pri odmeri kazni v denarju ali v vinu se kaže izrazita težnja po individualizaciji, pri čemer je imela — poleg težkega ali lažjega značaja krivde — največjo vlogo imovitost toženca. Kakšno je bilo merilo za kaznovanje v vinu napram onemu v denarju, ni razvideti iz zapisnikov. Ker imamo v gorskih bukvah kazni izražene le v denarnih zneskih, zdi se, da je bilo pretvarjanje teh kazni arbitrarno, vse dotlej, da je prišlo do avtonomne preosnove gorskih bukev (gl. zgoirej str. 177), kjer so kazni v vinu fiksno določene.
Ima pa kazen tudi namen zadovoljitve oškodovanca ali raz-žaljenca.
Telesna kazen se je le redko izvajala; obstajala je v bati-nanju. Sramoteče kazni so bile nalog, da naj obsojenec prosi za odpuščanje pred zbranimi sodniki, dalje, da se mora sam sebe po ustih udariti (aufs Maul schlagen). Tudi kazen sramotne izpostavitve s trlico okrog vratu je v zapisnikih nekoli-kokrat omenjena. Dalje se je kot posebno sramoteča kazen uporabljala tudi izločitev nekega prisednika iz kroga prisedni-kov (n. pr. zap. z dne 1. aprila 1714, Vinji vrh).
Kaznovalna pravica pritiče edino le gorskemu gospodu ali sodnikom kot sodnemu zboru, ne pa poedinemu prisedniku. Ko je neki prisednik zalotil žensko pri spolnem činu in io s palico
1)2 Glej Arnold L u s ,c h i n v. E bengreuth :	Grundriss iler
oesterr. Reiehsgeschichte, str. 328. Morebiti smemo sklepati, da je prišel ta patent prej do veljave v Kostanjevici, kot na Klevevžu, ker tam nehajo, zapisniki že z letom 1786. Glej moj spis Kost. Plet., str. 3.
pred seboj iz vinograda podil, pa jo je za to, ker ni hotela z lepa pred njim bežati, do krvavega pretepel, so ga sodniki obsodili radi samolastnega postopanja na denarno kazen dveh Sedmakov; tisti ženski pa so zabičili s sodbo, naj se ogiblje gorice, kajti če bi hotela tam stanovati, ji zapade vinograd. Bržčas je imela svoje domovanje na kmetiji izven vinske gorice, tu pa vinograd, ki je spadal pod klevevško gorsko palico (zap. z dne 3. marca 1772, Koglo).
V	nekem čisto izjemnem primeru pa se je glasila sodba, da naj si toženec kazen sam izbere. Bil je obdolžen, da si je izmislil na roboti v Starih vinih neke klevete (Smachworte) o gorskem gospodu in o prisednikih (bližjega zapisnik — z dne 21. marca 1768 na Jerengi — ni navedel.) Sodba pa mu je dala na izbero, da naj plača globo 2 fl nemške veljave ali pa naj dobi od vsakega prisednika po tri udarce s šibo. Zdi se, da je tu prišlo staro načelo do simboličnega izraza: kakor ti meni, tako jaz tebi.
2.	Disciplinarni prestopki. Semkaj treba pred vsem šteti vse tiste pregrehe, ki se pripete na vinogorskem shodu in kršijo red pri vršitvi tega opravila, ki je ustaljen po običajih od pamtiveka. K takim prekršajem spada tudi neprl-hod vinogorskega lastnika na vinogorski shod; kajti sleherni vinogradnik je moral po predpisih gorskih bukev vsakokrat priti na takšen shod svoje gorske palice (prim. zap. z dne 18. maja 1726, Vinji vrh, kazen 1 marka.) Dalje je bilo po gorskih bukvah prepovedano priti na vinogorski shod z orožjem v roki. »Herr Mic,hal Verandt Prister« je bil na vinogorskem zboru dne 23. septembra 1697 na Vin jem vrhu, kateremu je predsedoval sam klevevški administrator pater Janez Scliorner, obtožen od gornika v lastnem in v imenu vseh sogornikov in mejašev (der gesambten Perggenossenn), da je prišel z orožjem, ki mu ne pritiče,™ na vinogorski zbor, dalje, da je tolkel po mizi gorske gosposke in da se je celo predrznil dvakrat gornika - tožnika s šibo udariti; dalje da je gosposkin pečat (vabilo) zavrnil in ga in despectum gorske gosposke po mizi metal, slednjič, da je »lliro Hochumrden Herrn Pr. Administra-torem, tamquam non habenten Jurisdictionem hac in re despee-
03	Kateri ljudje so imeli v tisti dobi pravico nositi orožje, o tem glej mojo razpravo: O streljanju na Slovenskem, Gruda, 1924, str. 146.
tiert«. Najbrže je bil toženec odsoten, ali pa se je predčasno odstranil, ker zapisnikar navzlic siceršni praksi ni navedel nobenega zagovora. Kaznovali so toženca, da mora plačati gorski gosposki 3 zlatnike, sogornikom pa dati pol vedra vina. — V nekem drugem primeru je bil toženec obsojen, da je tistega, ki je našel majoliko v njegovi kleti, zlasal, po obrazu razpraskal in »bludtig geriesens Pri tej razpravi, pri kateri je bil za navedeno dejanje obsojen, da plača tožniku 10 mark odškodnine in da razdeli med sogornike 1 vedro vina, pa je vrhu tega imenoval neko tretjo osebo »SchelmbRadi tega slednjega, pač disciplinskega prestopka pa je bil še posebej obsojen, da mora razžaljenca prositi odpuščanja in pol vedra vina takoj izročiti sogornikom (zap. z dne 17. aprila 1705, Stara vina).
K administrativnim ali policijskim deliktom bi šteli vse tiste pregrehe, ki kršijo obči javni red na vinski gorici, k čemur spada osobito tudi vzdrževanje nravnosti. Seveda se mnogokrat ne dajo dobro ločiti od drugih deliktov, ki krše konkretno pravno dobrino, osobito čast. Nekdo je psoval patra Bernhardina, ki pa ni bival stalno v Klevevžu, da je tat in Schelm, gornika pa z »Juntz oder Oxen«, ter je — in to je delikt policijskega značaja — na vinski gorici sami govoril bogokletno. Za kazen mu je zapal pridelek iz vinograda tekočega leta (zap. z dne 9. julija 1704, Stara vina). — Gornik je obtožil dva mladeniča, da sta z dvema deklicama »Khinder erzeugt«. Obsojena sta bila toženca, da plačata vsak po 2 marki, nezakonski materi »oder vielmehr die Eltern« pa vsaka po 1 marko globe na korist gorske gosposke (zap. z dne 9. septembra 1710, Koglo.) Tudi motenje nedeljskega praznovanja, spada med policijske delikte. Nekdo je muljavo na nedeljo sušil; za to so mu naložili kazen ene marke za cerkev, druge marke pa za gorsko gosposko (zap. z dne 1. septembra 1723, Stara vina).
3.	Med k r i m i n a 1 n o p r a v n e zločine v modernem smislu besede, ki krše konkretno, od same norme imenoma zaščiteno pravno dobrino, moramo šteti pred vsem vsa tista dejanja, ki so v gorskih bukvah pod kazen stavljena. Naši zapisniki pa kažejo, da so ljudski sodniki smatrali za svojo glavno
04	O izvora in pomenu psovke Schelm ni moči iz klevevških zapisnikov ničesar več pridoctati temu, kar stoji v opombi 72 na strani 86 moje razprave Kost. Plet., str. 89.
nalogo, da zatro baš dvoje vrst deliktov, ki niso nikjer navedeni v avtentičnem besedilu gorskih bukev. To so delikti zoper čast in zoper moralo.
Delikti žalitev časti ne kažejo posebnosti, ki bi jih še ne poznali iz zapisnikov o vinogorskih zborih drugih okolišev. Omenimo iz obilice jednakih primerov nekoliko takih, Id pojasnjujejo vsaj kulturno obiležje tistih časov in krajev. Gre predvsem za žalitve uradnih« osebnosti, t. j. gorskega gospoda, gornika, prisednikov in dacarjev.
Dne 13. aprila 1744 je klevevžki administrator p. Danijel Mordax tožil na Koglem Jurija Lužarja, da se je pri jemanju gornine obnašal predrzno, njega samega, patra psoval, ga na korajžo klical, i. t. d., i. t. d., o čemur je bilo že govor zgoraj na str. 184; tukaj naj le še dodamo, da imenuje zapisnik tisti znesek, s katerim morejo dediči Jurija Lužarja zapali vinograd z zidanico vred odkupiti, »eine leidentliche Schatzsume«, kar kaže dovolj jasno na represivno naravo tega zneska, v resnici torej kazensko-pravno naloženo — globo. — Na vinogorskem zboru na Vinjem vrhu dne 18. maja 1726 je bila obtožba naperjena zoper nekoga radi tega, ker ni dovolil, da bi se vzela gor-nina iz tistega soda, kakor so to želeli odposlanci gorske gosposke. Pri tem pa je toženec gornika, ki je hotel posredovati, »mit spottlich Unnutzen Worten vor anderen Leuthen« žalil. Obsojen je bil, da mora gornika javno odpuščanja prositi, sicer ga zadene globa 2 mark, mejašem pa naj postreže z dobrim vinom (»ein gut Wein geben.«) Na vinogorskem zboru dne ll. aprila 1698 v Klevevžu je bil toženec obtožen, da je rekel o prisednikih, da ne sodijo pravilno. Kot tožnik je nastopal eden izmed prisednikov. Sodba se je glasila, da mora toženec plačati kazen treh mark gorski gosposki, prisednikom pa dati tri četrti vina. Na vinogorskem shodu dne 13. septembra 1727 na Vinjem vrhu se je končala enaka pravda, ker je toženec zmirjal pri-sednike s »H alt er« (kravarji) tako, da je moral prisednike javno odpuščanja prositi in jim dati pol vedra vina. Na izrednem zasedanju sodišča z dne 21. novembra 1729 v Starih vinih je tožil gornik, da ga je toženec imenoval tata. Kazen je bila, da mora toženec gornika prositi odpuščanja in se sam sebe po »gobcu udariti«, gorski gosposki pa mora dati v 8 do 14 dneh tri vedra vina, sicer mu vzamejo tako velik sod, kot se da sploh na voz naložiti.
Dne 13. septembra 1727 je govoril Štefan Doric na Vinjem vrhu o Matiji Lukovcu, da je ta »s. v.« (sledi neko znamenje, ki naj znači, da bi morala priti semkaj žaljiva beseda, ki pa ni navedena) in da se je tudi za prisednika ponujal, ali da ni vreden v takem činu (Rang) sedeti. Bil je obsojen, da mora tožnika takoj odpuščanja prositi in pol vedra vina med sogor-nike razdeliti. Pa še drugič srečamo istega toženca kot klevetnika. Dne 17. septembra 1734 je bil na Vinjem vrhu Štefan Dorič sam med sodniki-prisedniki, pa se je ustil, da gorniku ni za pravico in da radi njega prisedniki ne marajo sedeti kot sodniki pri pravdah. Dorič je priznal, da je tako govoril in je bil obsojen, prvič, da naj plača gorskemu gospodu 3 marke radi zlobnega jezika (v)egen seines schlechten Mauell), drugič, da mora gornika pred vsem asesorijem prositi odpuščanja, tretjič, da se mora pri prisednikih znova ukupiti (einkaufen) z dvema vedroma vina, ako hoče ostati še nadalje prisednik. Tudi govoričenje, da gorniku ne gre nikakšna pristojbina pri prodaji vina, je bilo kaznivo. Toženec je moral radi te pregrehe prositi gornika vpričo enega prisednika na kolenih odpuščanja, če pa tega ne bi storil, zadene ga kazen, da mora dati gorski gosposki štiri vedra vina; med prisednike pa naj razdeli takoj pol vedra vina (zap. z dne 14. oktobra 1730, Vinji vrh). — Nekdo je delal zdrahe med dacarji (Diizer) in sogorniki, pa je bil radi tega obsojen na občutno kazen 5 mark (zap. z dne 1. septembra 1693, Klevevž). V nekem drugem primeru je rekel toženec, da so mejaši, ki so cenili kmetijo, svinjski pastirji (Schioeinhalter). Za kazen jih je moral prositi odpuščanja, jim dati pol vedra vina, a gorski gosposki plača, kar ji gre »narh Bergburh«. Bržčas je bilo mišljeno določilo čl. 33 izvirnih gorskih bukev, ki določa za kazen globo »3 marke denarjev«, (zap. z dne 27. avgusta 1704, Stara vina).
Zelo pogosto so bile predmet gorskih pravd medsebojne žalitve vinogradnikov. Naj navedemo najprej primer, ki je v zvezi s predpisi gorskih bukev o povračilu odškodnine. Nekdo je vzel kozo, ki je delala škodo v njegovem vinogradu, pa jo je privezal na drevo. Lastnik koze pa je prišel in ga ozmerjal, da je »birič« (»Schirge«). Obsodili so ga, da naj da tožniku tri četrti vina, »mejašem« (menda prisednikom?) pa eno četrt (zap. z dne 14. septembra 1758, Telčji vrh).
Očitkov glede spolne morale v naših zapisnikih ni,‘:' pač pa je mnogo takih, ki se tičejo nepoštenja v imovinskih rečeh. Naj navedemo nekaj primerov, ki kažejo značilno način kaznovanja. Dne 11. maja 1725 (Stara vina) je tožil Andrej Kirn Jenžeta Povšeta, da ga je dne 18. marca psoval s tatom. Toženec je to prerekal, a tožnik je privedel pričo Matijo Žonta, ki pa je izpovedal, da se zmerjanje ni glasilo tako, kot trdi tožnik, ampak da je toženec rekel tožniku »rusoglava šema« (rothschopfeter Schellm); sicer pa da je toženec tožniku vzel mnogo zemlje iz vinograda. Sodniki pa so kaznovali obe stranki >radi besedij«; Povše plača prisednikom še ta dan eno vedro vina ob prosti peki (offen Brot), tožnik % kruha in eno vedro; radi jemanja zemlje naj se pa napravi še posebej ogled. Tako je prišel do kazni tudi tožnik, ne da bi vedeli radi kakšnega konkretnega dejanja. Na vinogorskem zboru dne 15. februarja 1785 (Bojnik) je pala žalitev vpričo vseh zbranih ljudi (in Ge-genwart der ganzen Bergdatung), da je tožnik lažnik in kriva priča. Za kazen se mu zakriža vinograd vse dotlej, da prosi vpričo nekoliko mož žaljenega odpuščanja in izroči gorski gosposki vsaj eno vedro vina. Tretji primer: Mož in žena sta obdolžila tasta, oziroma očeta tatvine. Obsojena sta bila, da morata na kolenih prositi razžaljenega tožnika odpuščanja in se sama po »gobcu vdariti«, dalje, med mejaše razdeliti vedro vina, ako pa vsega tega ne storita, izgubita svoj vinograd (zap. z dne 28. septembra 1730, Klevevž.)
Pridemo do deliktov glede morale. Tudi iz klevevških zapisnikov moremo izvajati, da se obravnavajo le taki delikti na vinogorskih zborih, kjer je šlo za prelomitev zakonske zvestobe, ne na obeh, ampak le na eni strani. Zdi se, da so imeli o različnih časih različno sodbo o takih deliktih.1"'' Naj slede
os prjm. pa temu nasproti pravde, kjer je šlo za žalitev spolne časti v moji razpravi, Kost. Plet., str. 89.
06 Po Franz Joseph Brat sc h: Peinliche Ueriehtsordnung la Oesterreich unter der Ens (1715) str. 203, je bilo kaznovati tudi v samskem stanu storjeno prelomitev zakonske zvestobe pred deželskim sodiščem. Po de Beckmann, I. c. str. 128, 129, pa se je kaznoval adulterium simplex v Avstriji in na Štajerskem včasih po deželskem sodišču, včasih po zemljiški gosposki, če je imela slednja »Burgfriedenc, včasih od obeh in pa še od župnika. Duplex adulterium pa spada pred deželsko sodišče. Po CCC (1532), čl. 120, je bil le duplex adulterium kazniv na obtožbo razžaljenega
strogo po časovnem redu nekateri primeri v pojasnitev. Oženje-nec je imel z neko znano nečistnico ljubavno razmerje; kazen:
6	veder vina gorski gosposki, V2 vedra mejašem; če ga dobe pri takem dejanju še enkrat, zapade mu vinograd (zap. z dne 26. avgusta 1704, Bojnik). Ženo so zasačili pri spolnem občevanju z neoženjenim moškim. Sodba se glasi, če jo dobe še enkrat, poženejo jo iz vinske gorice (zap. z dne 13. septembra 1709, Klevevž; takih primerov je tudi pozneje še nekoliko.) Oženjenega moža so zasačili pri spolnem činu z neomoženo; za kazen ne sme obrati vinograda, ampak to stori tretja oseba, ki naj plača najpoprej toženčeve dolgove; kar ostane od prodaje letine, zapade gorski gosposki. Vrhu tega zapode toženca iz vinograda (zap. z dne 12. septembra 1702, Koglo). Posebno nepristransko sodišče pod predsedstvom administratorja, sestavljeno iz 16 pri-sednikov, je sodilo Andreja Hofstetterja dne 23. aprila 1721 na Klevevžu. Obtožba mu je očitala, da je že večkrat prej prelomil zakonsko zvestobo in bil slednjič zasačen pri takšnem početju »im Klingenfelser Burgfrieden.« Njegovi sosedje so ga bili pri-veli s priležnico vred pred administratorja, da ga kaznuje. Tistikrat je liofstetter svoje dejanje patru administratorju priznal in ga na kolenih prosil odpuščanja, hkratu mu ponudil ein gewiess Quantum, ki ga takoj plača. Da se pa toženec, kakor pravi zapisnik, v bodoče ne bo mogel pritoževati zaper administratorja, pride stvar pred nepristransko sodišče, ki naj mu določi kazen. »Reus negiert totaliter«, nadaljuje zapisnik. Sodniki so izrekli: Ker je toženec svoj zločin priznal in se poravnal z administratorjem, naj ostane pri tisti kazni, ki jo je določil administrator sam. Enako so zasačili sogorniki svojega oženjenega soseda, ko je imel ponoči pri sebi neko ženščino, ki ni imela dobrega slovesa (mit einer schlecliten etc. Unzucht ge-trieben). Glasom sodbe je moral polovico pridelka tistega leta odstopiti gorski gosposki, dalje mora dati pol vedra vina sogor-nikom in jih imeti pri prosti peki (offen brot), njo pa (zapisnik
soproga, in sicer >nach Sage unser vorfahrn, und unser keyserlichen rechten.« Ali pozneje so izšle dvorne resolucije v letih 1718 do 1720 (glej Franz Josef Bratsch, 1. c., str. 204 nasl.), ki odrejajo zelo krute, pa tudi zelo različne kazni, včasih globe, včasih delo na galeri i. t. d. Stuprum (violentum) pa je spadalo, ker se kaznuje s smrtjo, vedno pred deželsko sodišče (de Beckmann, 1. c., str. 461). S tem je v skladu, da v naših zapisnikih ni nobenega spomina o tem deliktu.
jo označuje zopet z etc.) zadene ista kazen z razliko, da zapade njej vsa letina. Tudi jima sodba prepoveduje, vino obdržati ali »die Cohubitierung zu exercieren«, sicer zapadeta obema vinograda (zap. z dne 3. septembra 1723, Klevevž). Po zapisniku z dne 9. septembra 1728 (Stara vina) so zasačili žensko, menda neomoženo, na sveti večer 1. 1727 »in der Unzucht«. (Naj se vpošteva, koliko časa je že poteklo od storitve dejanja). Sodba je izrekla, da izgubi del svoje zemlje. Drugi toženec je prelomil zakonsko zvestobo, pa je z žensko ušel. Zapade mu za kazen vinograd, vendar naj imajo njegovi dediči pravico, da si izprosijo vinograd od gorske gosposke (zap. z dne 31. marca 1731, Stara vina). V nekem poznejšem primeru so našli sosedje toženca pri spolnem občevanju z neko vdovo, ki je od njega zanosila in porodila, on pa je pobegnil. Sodniki so izrekli, da je iz vinograda popolnoma izgnan (totaliter abgeschaft; zap. z dne 30. aprila 1740, Vinji vrh). Toženec se je spolno združil z omoženo žensko, ki ga je zapeljala. Ker pa ni še samostojen posestnik vinograda, pride do cenitve vinograda in tisti delež vrednosti, ki bi pripadel iz dediščine nanj, zapade v korist gorske gosposke (zap. z dne 6. novembra 1746, Vinji vrh). Zadnji primer: Toženec je prelomil na vinski gorici Jerenga zakonsko zvestobo. Za kazen mu zapade letina, vzame se mu vinograd in on ne sme na gorici niti več stanovati; razen tega mora dati pol vedra gorski gosposki, pol vedra pa mejašem (zap. z dne 26. septembra 1754, Koglo).
Pa tudi izvenzakonsko občevanje samskih oseb, ki so imele vinograd, je bilo včasih kaznovano z zapadom vinograda (prim. zap. z dne 14. aprila 1752, Klevevž, ali z dne 17. septembra 1743, Bojnik).
4.	Med prave, že po gorskih bukvah ustanovljene delikte, so spadale pred vsem tatvine, od katerih omenjajo predpisi čl. 35 in 40 le tatvino kolov in sadežev. V klevevških zapisnikih pa gre tudi za obtožbe radi tatvine raznih drugih predmetov. Nimamo pa dovolj jasnih podatkov, da bi mogli rešiti v vsakem konkretnem primeru točno vprašanje, ali ni prišla pred ljudske sodnike taka tožba, ki bi morala biti kot furtum magnum sim-plex (vrednost vkradenega predmeta 5 zlatnikov) ali pa kot furtum violentum (ulom, storitev z orožjem v roki) predmet obtožbe pred deželskim sodiščem. V prvem primeru je bila po določilih deželnih redov kazen arbitrarna, v drugem primeru
pa smrt. Tudi večkratna tatvina je bila po CCC kapitalni zločin. Manjše tatvine kot furtum simplex, kjer vrednost vkradenega predmeta ne doseže gori navedene vsote, pa so kaznovali z izgonom. Po tedajšnih načelih pa je veljala tudi že tatinska poraba nekega predmeta za tatvino.'17 Pri vsem tem pravnem položaju smemo z gotovostjo trditi, da so se ljudski sodniki pod klevevško gorsko palico malo ozirali na cesarske predpise”8 in da so tupatam gotovo sodili in kaznovali tudi take tatvine, za katere niso bili pristojni, seveda popolnoma v dobri veri, ne da bi se tega zavedali.
V	naslednjem hočemo na nekaterih — z dalelta na vseh!
—	primerih pokazati, kakšne sodbe so ljudski sodniki na naših vinogorskih zborih izrekali za tatvine.
Predvsem je veljalo tudi to za tatvino, ako je sosed odnesel sosedu zemlje iz vinograda, kar pa gorske bukve smatrajo za delikt posebne vrste. Celo izpodkopavanje zemlje so sodili ljudski sodniki nalik tatvini (zap. z dne 18. maja 1726, Vinji vrh). Za tatvino vina, pri kateri je bil storilec zasačen, zapade obsojencu vinograd (zap. z dne 16. aprila 1705, Malkovec). Za tatvino vina, ki jo je storil toženec s ponarejenim ključem, in sicer skupno z drugim tožencem, zapade po sodbi prvemu vinograd in še mora plačati gorski gosposki 5 mark za kazen, drugemu pa zapade le pol vinograda. Pri tem ostane vžitek vinograda prvega toženca njegovi materi do njene smrti, glede drugega toženca pa mora gorska gosposka plačati njegove dolgove, in sicer 6 liber cerkvi sv. Helene, 6 liber pa župniku v Beli cerkvi (zap. z dne 29. marca 1710, Vinji vrh). Kravar je vkral grozdje; za kazen mora plačati 2 marki in se z gornikom pobotati. Tu ni več govora o kazni, da se mu radi takšne tatvine lahko odreže eno uho.’1" Da niso tožili toženčevega gospodarja.
1,7 O vsem tem glej de li e c k ni a n n, I. c., sir. 171.
Kakor je razvidno iz Franz J o s e p f B r a t s c h, 1. c., str. 214 do 226, je izšlo v prvi polovici 18. stoletja (torej po Beckmannovein delu) glede kaznovanja tatvin mnogo podrobnih dvornih resolucij in patentov, ki pa po vsi priliki na Dolenjskem niso bili poznani.
m Že cesarski red za deželska so<lišča z dne 30. decembra 1G5(> je energično prepovedal izvajanje kazni po besedilu raznih starih določil za obče ljudske zbore (Banntaidinge) kot odsekanje rok, ušes, i. t. d. za malenkostne pregrehe. V listinah, ki urejajo pravo za Banu- und Bergtaidinge za Nižjo Avstrijo je mrgolelo takih kazni, n. pr. za prvo tatvino grozdja eno, za drugo obe ušesi odrezati, za tretjo obesiti (gl. n. pr. Judicium ru-
razlagati si smemo morda tako, da toženec ni bil navaden hlapec, ki stanuje in se hrani pri gospodarju. Za krajo hrušk (bržčas posušenih), pri kateri je tat ulomil v lopo ali vežo (Luppen oder Vorhaus), dobi toženec kazen, da mora povrniti dve lesi (Wendten) suhih hrušk, poleg tega pa mu zapade ves mošt tistega leta na korist gorske gosposke, ki pa mora sama potrgati grozdje (zap. z dne 20. septembra 1714, Telčji vrh). Prisednik vinogorskega zbora je vkradel kad; za tokrat ga kaznujejo s tem, da ga izključijo iz kroga sodnikov (lling); ako bi pa v bodoče storil še kaj sličnega, pa ga bodo kaznovali na imetju in telesu (Gut und Laib; zap. z dne 1. aprila 1274, Vinji vrh). — Ker je toženec v zidanico ulomil, so ga zapodili z vinske gorice (zap. z dne 11. septembra 1758, Koglo). Dvorski sodnik iz Pletrij Maks Mor pride tožit Ivana Gregorčiča, da mu je pred štirimi leti vkradel sod, držeč 18 veder vina, in pa eno kad, pa še neko manjšo posodo. Za kazen mora plačati tožitelju 5 fl, dve vedri vina pa gorski gosposki. Takoj za to obtožbo pa je sledila še druga: Gornik je tožil istega toženca v imenu gorske gosposke
—	predsedoval je sam pater administrator, — češ da je bil vkradel pred 6 leti neko posodo (assach), ki so jo lani pri njem našli. Zdi se pa, da so bili dokazi za to drugo očitano tatvino precej medli; kajti kazen se je glasila »aus Specialgnade«, da zapade tožencu letošnji prvi mošt (die heuer erfechste Supp), posodo pa mora vrniti, pred vsem tem pa še takoj 6 četrti vina med mejaše razdeliti (zap. z dne 16. septembra 1758, Vinji vrh).
V	tem primeru se pokaže, da je pretek več let od časa storitve tatvine pač vplival na višino kazni, da pa dejanje samo v dobi petih let še ni bilo zastarano.
5.	Od ostalih deliktov, ki so bili predmet razprav, pride kot imovinski delikt v poštev predvsem skrivna premaknitev ali odstranitev mejnikov. Po CCC in po redih za deželska sodišča je bila za dolozno učinjenje takega delikta (termi in motio) kazen na telesu.100 V na-
rale et jus vinearum vici Mauer, št. 14.565 zbirke rokopisov v nacionalni biblioteki na Dunaju). Od lam se je prikrala slična kazen v gorske bukve, pa je imela bržčas le strašilen pomen. l)a se je pa ta kazen v slovenskih prevodih gorskih bukev vzdržala vsaj na papirju tudi še za 18. stoletje (citira jo še H. G. Hoff 1. 1808), kaže le, kako malo so odredbe cesarske vlade prodrle v pravosodje najnižje instance med Slovenci.
io° Brat sc h, 1. c., str. 234, uči, da se sme smrtna kazen izreči, ako bi se s takim deliktom oškodovale meje province.
ših zapisnikih pa je stvar drugačna. Zapisnik vinogorskega zbora na Keglu z dne 18. mai'ca 1697 navaja, da je nekdo mejnik izruval »und des orth allwo gestanden hoffiert.«1"1 Dobil je za kazen globo 2 marki, poleg tega mora mejnik nazaj postaviti. Nek drug obtoženec, ki je več mejnih kamenov izkopal in prestavil, je dobil za kazen 1 marko globe v prid gorske gosposke, poleg tega mora plačati po 2 groša za vsak izruvan kamen gorniku (menda, ker bo moral ta pri novi postavitvi posredovati; zap. z dne 1. septembra 1823, Stara vina). Na vinogorskem zboru dne 24. maja 1798 v Starih vinih je bil tožen obdolženec, da je 2 mejnika iz zemlje vrgel. Ugovarjal je, da je to resnično storil, da pa je radi istega dejanja že pred letom prestal kazen ječe. Sodba se je glasila, da se to prizna, toda vršiti se mora še ogled; za prihodnje pa, če bi še nekaj enakega storil, naj pričakuje še hujšo kazen.
Razen teh deliktov imamo še nekaj primerov tepežev in nevarnih groženj, vendar v splošnem veliko manj, nego bi pričakovali — za vinogradniško prebivalstvo, kjer alkohol kvari miroljubnost. Od vseh teh primerov naj navedemo kot najznačilnejše te-le: Ker je toženec neko ženo pretepel, kakor da bi bil razbojnik (riiuberisch geschlagen), toži ga gornik navzlic temu, da se je bil s tisto ženo že izven sodišča poravnal. Sodniki so mu naložili za kazen, da plača globo 1 marke gorski gosposki (zap. z dne 18. marca 1697, Koglo). Toženec je našel tožnikovega dečka pri tem, da je hodil od trte do trte v tujem vinogradu. Menda je prišlo do kakšnih sumničenj, kajti dečkova mati je pretepla tožnikovo ženo in jo tudi ozmerjala. Sedaj pa se mora toženec radi dejanja svoje žene zagovarjati pred ljudskim sodiščem — pač po načelu reprezentančne odgovornosti — in dobi za kazen globo 1 marke (zap. z dne 16. septembra 1795, Stara vina). V nekem poznejšem primeru (zap. z dne 11. septembra 1758, Koglo), kjer je že tožnik pretepel tožen-cevega sina radi tatvine grozdja, pa so sodniki navzlic temu obsodili toženca še na globo štirih šilingov. Radi grožnje, ki jo je izrekel toženec napram tožniku, da v 14 dneh ne bo več
101 Hoffieren« je po L e x e r - jevem besednjaku (glej opombo 19) evfemističen izraz za: hovieren, die Notdurft verrichten. Zdi se mi pa, da tiči nemara v tem nemškem izrazu slovansko deblo govno. Morda v gori navedenem pravdnem primeru ni šlo za roganje storilca, ampak za vražo imenovano »grumus merdae«.
živel, je bila izrečena zelo mila sodba: gorski gosposki plača toženec globo 2 marki, sogornikom mora dati nekaj vina, a s tožnikom se mora zopet sprijazniti (zap. z dne 16. septembra 1712, Klevevž).
11.	Pravdni postopek.
1.	Kakor pri raziskovanjih na podlagi kostanjeviških, pleterskih in novomeških zapisnikov, tako tudi po naših zapisnikih ni stroge ločitve med zasebnopravnimi in kazenskopravnimi zadevami. Edino ta vidik bi se lahko uveljavljal: Kjer gre za občepravne interese, katere zastopa sam administrator ali njegov namestnik kot obtožitelj, tam gre za kazensko-pravne zadeve, v katerih sledi koncem koncev kazen v glavnem kot represivno, deloma tudi poboljševalno in ostraševalno sredstvo. Vendar je že omenjena zakonodaja Jožeta II. (gl. zgoraj str. 175) onemogočila kazenske pravde izven razžalitev na časti. Da je na str. 234 omenjena tožba radi prestavitve mejnika dobila rešitev samo v civilnopravdni smeri, smo že omenili. Tem bolj osupne povratek k staremu načinu pravdanja, ki je za razne kazenske zadeve sprejet v avtonomno izpremenjeni tekst gorskih bukev. Inače pa se znači ves pravdni postopek na vinogorskih zborih kot pravcato udejstvovanje starih šeg in navad brez zapisanih pravil, ki hoče doseči mirne poravnave pri zasebnih sporih ali primerno zadostitev čuta za patriarhalno pravičnost. Seveda se je to udejstvovanje vršilo pod nekim nadzorstvom gorske gosposke. Ali to nadzorstvo je čedalje bolj ginevalo. Kajti če nadomešča gorskega gospoda, ki je v prvih časih redno sam predsedoval vinogorskem zboru in s tem tudi sodišču, njegov podrejen služabnik ali pa od njega delegiran veljak, ki gotovo ni imel funkcij gorske gosposke v obče, onda moramo reči, da je bilo ljudsko sodišče na vinogorskih shodih najmanj v zadnjih desetletjih 18. stoletja resnično avtonomno sodišče. Opaža se celo, da so postajale apelacije v tej dobi čedalje redkejši pojav.
Glede števila sodnikov smo že ustanovili, da ni bilo vedno enako, vendar se je redovito gibalo med 12 in 24 pri-sedniki. Bilo je tudi že govora o velikem ugledu teh prisedfli-kov. 0 izvoru njihove oblasti pa še vedno nismo na jasnem. Najverjetnejše je, da so se prisedniška mesta, kakor hitro je
bilo eno izpraznjeno, nadopolnjevala po prosti izberi preostalih prisednikov, da pa je imelo i ljudstvo i gorska gosposka pravico proti izboru protestirati, če bi novo izbrani predsednik ne vgajal. Ker takih protestov ni nikjer zabeleženih, smemo sklepati, da so bili izbori prisednikov skozinskoz srečno izvedeni (gl. zgoraj str. 184).101!
Pravdne stranke so bile lahko gorski gospod sam, gornik, mejaši in sogorniki; tuje osebe, ki nimajo na gorici nobenega stvarnega interesa, pa ne. Dvakrat se je glasila tožba zoper soseščino (Nachbarschaft): Dne 15. septembra 1719 se je vršil vinogorski shod v gradu Klevevžu za Celevec in Rebro (dva vinogradniška okoliša v bližini gradu), na katerem je bila tožena vsa soseščina Malega Strmca radi škode, ki jo je bila storila živina: Sodba je v resnici obsodila vso soseščino, da plača za kazen pol marke gorski gosposki in da mora škodo povrniti po cenitvi nepristranskih mož, slednjič, da naj v bodoče bolje skrbi za ograditve. Dne 7. marca 1797 pa je na Slančjem vrhu tožilo pet posestnikov vas Krsinbreg radi škode, ki so jo bili povzročili prašiči. O tožencih pravi zapisnik: »gestehen aus Stillschweigen die Klage gam ein«; menda so molčali prav vsi navzočni posestniki iz tiste vasi. Pripis pa se glasi, da mora »die Nachbarschaft Kersinberg« plačati prizadetim tožiteljem 2 fl 16 kr, a podpisani so trije cenilci. Zdi se, da je bila taka opredelitev strank mogoča le z vidika kolektivne pasivne odgovornosti soseščine, ki stopa na mesto nekdanje rodbinske zadruge; ne sme se namreč prezreti, da so prave rodbinske zadruge ohranile prav do današnjih dni v komaj nekoliko ur peš-hoda oddaljenih krajih za Gorjanci.
0 zastopstvu strank in o pooblastilih za pravdanje nam naši zapisniki ne nudijo ničesar novega. Da se je smela tožba predložiti tudi pismeno, kar s prva gotovo ni bilo dopustno, potrjuje zapisnik z dne 21. februarja 1766 (Vinji vrh). Ko se je tožnik odstranil, preden je prišla njegova tožba na razpravo, obsojen je bil na denarno kazen 1 marke (zap. z dne 22. septembra 1695, Stara vina), pač za to, ker je bila kršena zapoved,
los prj Batm. uud Bergtaidigih iz 17. in 18. stoletja je bila stvar drugačna. Tani je gorski gospod imenoval dva prisednika sam, dva pa s-o volili vsi vinogradniki; takisto tudi sodnika. Sodnik se je nazival Richter, prisedniki pa Geschworene.
da mora vsak vinogradnik prisostvovati vinogorskemu zboru, a je predčasni odhod pomenil tudi nagajivost napram toženemu in omalovaževanje napram sodišču.
Primerov, da je potekla sodba v nenavzočnosti toženca, imamo nebroj. Izjemoma pa je sodba ukazala, da morate obe stranki osebno priti k ureditvi vodnega odtoka, ki jo naj izvrši gornik; ako bi ne prišle k temu poslovanju, zadene ju kazen po 2 marki (zap. z dne 14. septembra 1705, Telčji vrh.)
O	ugotavljanju stvarne nepristojnosti naj navedemo dvoje zanimivih primerov, ki sta se oba odigrala prilično v poznejši dobi — že za časa Jožefa II. — na istem vinogorskem shodu. Prvi primer je bila tožba radi posojila 10 f 1, ki pa je bila zavrnjena na pot pravde »in der Amtskanzlei Klingenfels«, ker dolg ne temelji na gorskem pravu (sich nicht auf einer Berggerechtsame grundet). Drugi primer je bila slična zavrnitev tožbe, ker je neka priča izpovedala, da stvar že teče v klevevški pisarni (zap. z dne 24. aprila 1793, Telčji vrh).
O	krajevni pristojnosti pa je odločila sodba na vinogorskem zboru dne 26. septembra 1798 na Slančjem vrhu, o kateri je bilo govora že zgoraj na str. 230.
2.	Predpogoj, da doseže tožnik s pravdo svoj zahtevek, je bilo obiskanje, t. j. poskus mirne sprave z dolžnikom, preden pride do tožbe pred vinogorskimi sodniki. Po obiskanju je prišlo do povabila na gorsko pravdo ali pa še tega ni bilo treba. Saj je itak nasprotnik vedel iz obiskanja, da ga čaka tožba, a obe stranki ste morale biti prav kakor vsi drugi vinogradniki navzočni na vinogorskem zboru, da čujejo tudi morebitne pritožbe zoper sebe. Izrečnih primerov za obiskanje pa v klevevških in boštanjskih zapisnikih ni; vendar je stvar morala taka biti.1(li'
los prjm_ mojo razpravo Kost. Plet., sir. 102, 103. Tudi pri regularnih sodiščih je bila stvar enako urejena; gl. mojo razpravo:	Pravni
izrazi v prevodih vinogorskega zakona, 1. c., str. 82. De B e c k m a n n,
l. c., str. 185 pravi, da mora tožnik, preden vloži tožbo, o svoji nameri
obvestiti toženca in mu dati rok, da se izjavi, če spada zadeva pred dežel-
nega glavarja v 8, če pa pred »ograjeno sodišče« (Landschranne t. j. deželsko
sodišče) pa v 14 dneh. Pri tem mora dati tožnik tožencu tudi dokazila za
svoj zahtevek na znanje. (Glej tudi še Gerichtsordnung fiir Steyer iz leta
1618, čl. 23). Ako tožnik napravi samo pismeno opomin, mora ga ali lastno-
ročno podpisati ali pa s svojim pečatom opremiti.
Ako pa ste se stranki resnično že pred gorsko pravdo poravnale, pa je tožnik navzlic temu vložil tožbo, moral je zaradi tega, ker je sodnikom nagajal in jih mučil (vexalio iudicum), plačati s tožencem vred mejašem za likof (zap. z dne 14. aprila 1736, Koglo). Pri razpravljanju o tožbah so sodniki vedno skušali doseči mirno poravnavo, mnogokrat pa so jo naravnost zaukazali. Vse to je že znano in bi se dalo z neštetimi primeri še bolj podkrepiti. Da je sodišče poseglo pri rešitvi pravde nazaj na ponudbo toženca, ki jo je dal pred pravdo na vinogor-skem zboru, pa jo je poslej prerekal, in jo vzelo za podlago svojemu diktatu poravnave, o tem je bilo govora na str. ‘230.
O	izvedbi dokazov naj navedemo vsaj nekaj gradiva.
V	časih naših zapisnikov so veljala za dokazna sredstva — žive, dobre priče ali pa instrumenta; če pa je bilo moči nekaj z ogledom dokazati, ni bilo treba niti prič niti listin. V obče je bilo treba za polni dokaz (plena probatio) najmanj dveh prič omni exceptione maiores, sive habiles, »quoniam ius divinum et cano-nicum unaminiter dicunt, quod in duorum aut trium (puta fide dignorum) ore et asserto, consistat omne verburn.«"" Pri polovičnem dokazu (semiplena probatio) per unum testem inlnabi-lem pa se mora dokaz dopolniti per librum mercatoris fide digni, ki za naše kraje ni prišla v poštev, ali pa mediante juramento suppletorio. Dokaz je bilo naložiti navadno tožniku z odreditvijo roka za sprovedbo, kar je znašalo pri vinogorskih sodiščih običajno 6 tednov in 3 dni. Posebne vrste priseg za kazenskopravne zadeve je bila razči stilna p r i s e g a, t. j. »iura-mentum purgatorium, quod is praestat, qui praesumptionibus est saltem oneratus sed nec plene nec semiplene condirtus et sic tališ, mediante hoc iuramento absolvitur ab imputato crimine.105 Ta pojasnila smo navedli, ker so nekakšna osnova za razumevanje splošnega poteka dokazovanja na naših gorskih pravdah, obenem pa tudi opora za prikaz vseh razlik, ki so obstajale po običajnem pravu na Dolenjskem.*Tu se je sklicevati na prejšnja raziskavanja osobito na podlagi kostanjeviškili in pleterskih
104	Tako de Beckmann. 1. c., str. 305, 366, in Bratsch, l. c., str. 31, kjer so tudi podatki o spolu in starosti prič navedeni, toda le y.a kriminalne zadeve pred deželskimi sodišči.
105	Tako de Beckmann, 1. c., str. 231. GLej tudi podatke o Pur-gations-Eid v Bratsch, 1. c., str. 34.
zapisnikov100, a dodati moramo tudi še nekaj novih izsledkov iz klevevških zapisnikov.
Glede dokaza po pričah vidimo, da se ne govori nikjer niti o spolu, niti o starosti prič, niti ni izrečne zahteve ali omembe, da morajo biti priče habiles in idonei (testes). Pač pa se zahteva v zapisniku z dne 30. avgusta 1723 (Koglo), da morajo biti priče »autentische Zeugen«; žal, ni pojasnila, ke-daj je ta zahteva izpolnjena. Iz zapisnikov pa razvidimo, da se je smatralo, da je dokaz doprinešen po eni sami priči. Poedine primere smo že prej navajali. Dopolnili bi samo še le k primeru, ki je omenjen zgoraj na str. 226 (zap. z dne 9. julija 1704, Stara vina), da je tam pripisano: »Ist durch Urscha Petrischin genugsam erwiesen,« kar kaže, da je zadostovala celo priča ženskega spola, pa niti ne vemo, ali je izpovedala pod prisego, eventualno, kje je prisegla. Nemara je osebnost razžaljenca — patra — vplivala tako zelo, da se je smatral že tak dokaz za zadosten. — Leto za tem, dne 17. aprila 1705 pa je pri gorski pravdi v gradu Klevevžu priča prisegla (bržčas v grajski kapeli), da je našel izgubljeno majoliko pri tožencu, kar je zadostovalo za obsodbo. Leta 1734, dne-14. septembra, je toženec na vinogorskem shodu na Telčjem vrhu trdil, da je tožnici že plačal na račun terjatve, ki je vtožena, 7 fl; za pričo je navedel le slugo tožnice. Pa stvar je bila poravnana brez sodbe, ker pripis, podpisan od Andreja Engelberta Unnenhoferja, ki je bil bržčas klevevški oskrbnik, pravi, da je bila 5. novembra 1734 »die Richtigkeit gepflogen worden allseits.« — Drugod pa či-tamo v zapisnikih, da je bilo n. pr. za dokazovanje povabljenih 7 prič, ki naj potrde, da je toženec tožnika glede dediščine že pred 2 leti kontentiral« (zap. z dne 25. avgusta 1761, Vinji vrh). Še drugod potrde 3 priče, da je dolg že plačan (zap. z dne 6. marca 1797, Koglo). Skratka, zdi se, da je veljalo kot pravilo le to, da mora biti toliko prič, ki naj s svojo izpovedbo nekaj dokažejo, kolikor jih smatra sodišče za dotični primer pravde za potrebno.
Dopolnilo dokaza s prisego stranke je bilo znano; takisto razcistilna prisega. Za prvi primer naj navedemo pravdo, ki je zabeležena v zapisniku z dne 12. septembra 1724 (Bojnik). Tožencu je sodba naložila, da naj plača vtoženo
10:1 prjm m 0 j 0 razpravo Kost. Plet., str. 104 do 108.
vsoto, dolg pri rajnem soprogu tožiteljice, ali pa naj priseže, da je bil rajni soprog plačan in da je bil rovaš zlomljen. Toženec se je odločil za drugo in je bil pozvan, da pride BO. septembra položit prisego v gradu Klevevžu, sicer pa, če ne bi prisegel, pa mora vtoženi dolg plačati v štirih letih. Za drugi primer naj podamo na kratko dejanski stan dolge pravde, ki se je vlekla po dveh vinogorskih shodih (zap. z dne 9. aprila 1725 in 10. septembra 1725, Koglo). Dva sta bila obtožena, da sta krala. Za to, da sta storilca, je navajala tožba razne indici je: stopinje v snegu so kazale na smer proti njunemu stanovanju, vkradene vile so se našle pri enem tožencu, pred pragom stanovanja enega toženca se je našel raztresen sirk, i. t. d. Na prvem zboru je prisegla za enega toženca žena, drugi pa je sam »prisegel«, da je nedolžen. In vendar je bil obsojen, da izgubi vinograd. Za to pa je spravil zadevo na prihodnjem vinogor-skem zboru vnovič pred sodnike, češ da ga je soobtoženec tako nagovoril, da naj reče, da je vile našel. Pa prišla je nova priča, ki je potrdila, da je videla, da je toženec tiste vile iz zidanice vzel. Na to je bila prva sodba potrjena s pristavkom, da naj da toženec poslej mir, inače ga spode iz vinograda kakor tata.. .
Razen prič in prisege strank služijo kot dokazila tudi eorpora delicti, n. pr. torbica, ki je bila odvzeta pri tatvini hrušk (zap. z dne 11. septembra 1758, Koglo in še več sličnih), dalje pa osobito tudi rovaš, o katerem je mnogokrat govora v zapisnikih. Omenili smo že tudi (gl. zgoraj na tej str.), da je moral biti rovaš po tem, ko je pravno razmerje med strankama nehalo, zlomljen. Poračunjanje na podlagi rovaša imenuje zapisnik z dne 2. marca 1728 (Bojnik) naravnost »zwisr,hen div-sem Parteien gepflogener Robisch«, kar kaže, da se je v palici, ki je služila za rovaš, osredotočila vsebina pogodbe od prvega početka do konca pravnega razmerja.
Kako velika vloga je šla dokazu po ogledu, smo že opetovano prikazali. Izvršuje ga gornik z drugimi vplivnimi mejaši ali sogorniki (seveda moškimi), za kar je pa — vsaj v poznejši dobi — plačan po neki splošno veljajoči tarifi.
Glede zaključka pravd velja v splošnem, kar smo že iz kostanjeviških, pleterskih in novomeških zapisnikov dognali, tudi za klevevšlce in boštanjske. Na drugi strani pa niti iz zadnje navedenih zapisnikov ni še jasno, kedaj je bila potrebna sodba
(Vrti), kedaj rešitev (Bescheid ali Abschied)."'7 Nekolikokrat je bilo navedeno, da je sodba potekla soglasno, n. pr. »Abschied des volligen Rings« v zap. z dne 4. marca 1716 (Stara vina) ali »per unanirna vota«.
K o n t u m a c i a 1 n i h postopkov imamo v naših zapisnikih i za civilne i za kriminalne zadeve, vendar so primeri redki, a enotnosti postopanja ni videti. Včasih pride do obsodbe, n. pr. radi tatvine hrušk, katere ste bile obtožene žena in hči toženca (zap. z dne 14. aprila 1749, Koglo), ali radi preklinjanja (zap. z dne 21. februarja 1782, Klevevž). Včasih pa je izišla rešitev, da se zoper toženca ne izda sodba radi obtoženega dejanja, ampak radi neprihoda na vinogorski shod. Mati, ki je bila obtožena radi tega, ker je njen sin kradel grozdje, ni prišla k pravdi; obsojena je pa bila »wegen Renitenz«, da da eno vedro vina (zap. z dne 12. marca 1783, Bojnik). Še na drug način so postopali sodniki v primeru, ko toženec ni hotel priti na narok za cenitev škode, niti na gorsko pravdo; zakrižali so mu namreč vinograd, dokler se ne pride opravičit v urad na gradu Kle-vevžu (zap. z dne 23. aprila 1793, Slančji vrh). Menda se ne motimo, ako trdimo, da se je kazal že znak čuta nesigurnosti ljudskih sodnikov vsled znanih reform Jožefa II, ko se niso več upali in contumacia obsojati v glavni stvari tožbe.108
Sodbe so sklepali ljudski sodniki na predlog enega ali dveh poročevalcev (Referenten). V enem zapisniku pa stoji, da je administrator kot gorski gospod sam rešitev spora naukazal (dictiert), da toženec ne sme več — pod globo 10 zlatnikov — odvajati vode po novi grapi (zap. z dne 24. septembra 1705, 'releji vrh).
Sodbe se ne izdajajo samo glede prvotnih strank. Na vino-gorskem zboru dne 5. aprila 1715 (Klevevž) je tožil Jenže Gro-hut Miho Rozmana radi dveh butar kolov, ki jih je našel v to-ženčevem vinogradu. Rozman je ugovarjal, da jih je kupil od
107 Prim. de B ec k man n, I. c., str. 432. Po njegovih izvajanjih je sententia sollemnis pemuntiatio iudicii, ki definitivno reši spor; sen-tentia interlocutoria (Abschied, Rathsdilag, Beyurteil) pa rešava le predhodna ali vmesna vprašanja v pravdah. Prim. tudi še mojo razpravo Kost. Plet., str. 111; kar je tam navedeno o netočnosti izrazov, ki je Sla pač na rovaš zapisnikarja, velja tudi za naše zapisnike.
,0" Po izvajanjih de R ec k man n, 1. c., str. 81 nasl., je bila obsodba mogoča le, če je toženec trikrat izostal. Glede kriminalnih procesov in contumatiam gl. Bratsch, 1. c., str. 188 nasl.
Matije Kozlarja. Ker je bil le-ta na vinogorskem zboru navzo-čen, so obsodili takoj njega, da mora vrniti tožniku štiri butare kolov, plačati gorski gosposki 5 mark globe, med prisednike pa razdeliti dvanajst bokalov vina ob prosti peki.
Za patriarhalni način razsojevanja ljudskih sodnikov pa je nad vse značilno, da je moglo včasih priti do obsodbe, čeprav dokazi nikakor niso bili zadostni, niti zahtevek tožbe ni bil sklepčen. Take izjeme so se pripetile osobito, ako je šlo za vzdrževanje nravnosti, kajti tajne grehe je bilo pretežko dokazati. Na vinogorskem zboru dne 10. septembra 1732 na Bojniku, kateremu je predsedoval oskrbnik dvorca Zbure, je obtožil sam pater administrator nekega moža dobesedno: »als ob sich der Beklagte unziichtig verhalten«. Navzlic tej precej nejasni in nesklepčni obtožbi je bil toženec vendar le obsojen na plačilo 1 marke, ampak s pristavkom »vor diesmal« (češ, če bi se dobili resnični dokazi, bo pa izgnan iz vinske gorice ali slično). Precej enako se je godilo vinogradniku, ki so ga imeli sosedje na sumu, da živi v divjem zakonu. Vjeli so ga in vedli k župniku v Belo cerkev, da bo pokoro delal. On pa jim je ušel. Ko so ga na vinogorskem zboru dne 14. marca 1733 na Vinjeni vrhu tožili radi prelomitve zakonske zvestobe, je on tako dejanje prerekal in trdil, da ima tisto žensko samo zato v vinogradu, da mu pomaga pri delu. Sodba pa se je glasila, da mora radi velike suin-Ijivosti (vcegen grosser Suspition), da je zakonsko zvestobo prelomil, dati gorski gosposki 6 veder vina, cerkvi v Beli cerkvi pa 2 vedri; ako bi pa tudi v bodoče kaj tacega počel, izgubi vinograd.
Veljavnost sodbe je bila včasih podkrepljena s tem, da je tožeči stranki, ki pravdo izgubi, naložila, da naj o tej zadevi v bodoče za vedno molči (silentium perpetuum). Pristavljena je bila seveda globa, ki bi zadela tožnika za kršitev zapovedi večnega molka. Zdi se, da jo bil tak zaključek sodbe nekakšna dolenjska posebnost, ki se je morebiti razvila vsporedno z ustanovo prisege, da se tat nikdar ne bo več vrnil v okoliš deželskega sodišča i sl. 100
ln” Ta ustanova se je imenovala Urphede in je pomenila pred vsem prisego de non vindicando, neo per se, n ec per alium, et de non redeundo; glej Bratsch, 1. c., str. 143. O kaznih za prekršitev te prisege itd., na str. 285. D e B e c k m a n n, l. c., str. 51, pa govori o cautio de non offen-dendo contra vini imminentem, ki se daje s poroki, zastavami ali pa ob paupertatem — s prisego.
O	paricijskem roku velja, da je bil določen po prostem prevdarku sodnikov. Da je utegnil biti zelo razsežen, celo do štirih let, smo videli iz raznih, že navedenih primerov. Vsekakor so sodniki vpoštevali ugoden gospodarski položaj tožitelja (osobito, če je šlo za cerkev ali gorsko gosposko) in dajali tožencu - revežu časa, da si pridobi sredstev za plačilo.
3.	Zoper sodbe ali rešitve je bila dopustna a p e 1 a c i j a.
V	splošnem opažamo v klevevških zapisnikih veliko manj pritožb nego v drugih; v boštanjskih jih na sploh ni več. Zdi se, da je avtonomni značaj ljudskega sodišča tem bolj prevladoval, čim bolj je ginevala moč deželnih stanov, iz katerih je izhajal kletarski urad. Temu primerno se je tudi veljavnost sodb ljudskih sodnikov na vinogorskem zboru večala. To pa je bilo tem lažje, ker so imeli sodniki po tedajšnjem splošnem naziranju sami pravico, da apelacijo dovolijo ali pa prepovedo.110 Apelacije niso dovolili, ko je šlo za sodbo, ki je potekla v smislu izven sodišča stavljene ponudbe sprave (zap. z dne 23. aprila 1721, Klevevž; gl. zgoraj str. 226). Imamo celo primere, kjer so sodniki potem, ko je bila apelacija oglašena, skušali najti izhoda, da jo preprečijo, dasi ni bila neopravičena. Dopustili so n. pr. po priglasu apelacije sami novi dokaz po priči, a ko je ta v skladu s prvo izrečeno sodbo izpovedala, odpravili so vso zadevo vnovič v smislu prve sodbe (zap. z dne 17. aprila 1705, Klevevž). Enako so apelacijo dovolili »gegen Werbung eines milndtlichen Verhors«, kar je značilo, da naj nezadovoljna stranka najprej prosi za ponovno razpravo, kjer bo vnovič zaslišana (zap. z dne 30. avgusta 1723, Koglo). Na vinogorskem zboru dne 3. aprila 1705 (Stara vina) je zahteval tožnik, da se
110	Apelacije so bile izključene, kot uči de B e c k m a n n 1. c. str. 22, med drugim tudi: prout multi temere litigantes saepissime hoc appellatio-nis beneficio abutuntur, ut adversarium maximis sumptibus faciendis diu multumque excrucient, enervent, «c litem in infinitum protrahent, talibus malitiosis appellantibus simpliciter denegauda est appellatio. Po gorskih bukvah je bilo pritožbeno sodišče ono kletarskega mojstra, ki naj bi bilo pristojno tudi sploh za pritožbe sogornikorv zoper lastnega gorskega gospoda. Po de Beckmann, 1. c., str. 254, se je imenovalo to sodišče »iudicium montaneum de vineis«, »Kellergericht«, in je bilo sestavljeno iz kletarskega mojstra (Kellermeister) in štirih praktikantov ali odvetnikov kot asesorjev in pa iz dveh namestnikov. Pritožbe zoper izreke kletarskega sodišča pa so bile dopuslne na vlado in dvorno komoro, »si (scil. nezadovoljna stranka) praegnanten, appelandi habeat causam« (str. 254.)
mu prizna zoper tožence kot dediče, ki so vinograd prodali, pravica prvenstva za nakup. Sodniki so njegov zahtevek zavrnili, apelacijo »«w/ etn miindlich Verhor« odbili, slednjič pa, kakor smo že zgoraj na str. 192 pokazali, svojo prvo sodbo vendarle izpremenili, to pa še na istem vinogorskem shodu.
Po smislu nekega pravdnega primera (zap. z dne 28. aprila 1720, Klevevž) je bila dopustna presoja sodbe tudi po nepristranskem sodišču. Pravda je iztekla na vinogorskem zboru dne
2.	oktobra 1719 za toženca neugodno. V isti zadevi se je sestalo dne 23. aprila 1720 na Klevevžu nepristransko sodišče pod predsedstvom g. Josipa Mert-a, oskrbnika na Čretežu; ali prva sodba je bila potrjena.
O	nepristranskih sodiščih je v klevevških zapisnikih mnogo manj govora nego v kostanjeviških, pleterskih in novomeških; v boštanjskih zapisnikih pa nikjer ni omembe
o	njih. V obče je težko razumljivo, zakaj je stvar včasih prišla pred nepristransko sodišče, dasi bi spadala po praksi, ki se je sicer dosledno izvajala, pred sodišče na vinogorskem zboru.111 Dne 6. maja 1732 se je na vinogorskem zboru na Bojniku sestalo nepristransko sodišče, predsedoval mu je gosp. Avguštin Jernej Gabrielli, prisedniki so bili »12 ehrsambe Berggenossp.n.< Poleg teh je naveden kot prisoten gornik Jurij Velepič. Tožba je trdila, da je toženec govoril o tožniku, da je vkral dolgo lestev. Prišla pa je žena toženca in priznala, da je ona tako govorila. Sodniki pa so obadva, ženo in moža obsodili, da morata prositi tožnika odpuščanja, a poslej naj si ostanejo dobri prijatelji.
111	Nepristransko sodišče je bilo po pravnih običajih na Štajerskem v dveh primerih dopustno: 1. če se toži zemljiški gospod sam s podložnikom zaradi zemlje ali pravic; 2. če se podložnik pritožuje zoper zemljiškega gospoda. In eriminalibus et feudalibus causis \verden die unpai-theischen gerichter nicht zugelassen.« Pritožbe zoper izrek nepristranskega sodišča so šle neposredno na deželnega glavarja. V vinogradniških pravdah (Weinbergstreitigkeiten) je šla pa pritožba od nepristranskega sodišča — na kletarsko sodišče (KeliLergericht). Izjemi ste dve: Če gre pravda radi zemlje, ni pristojno kletarsko, ampak ograjeno (deželsko) sodišče (Schramengericht), če gre pa pritožba zoper gorskega gospoda samega pa na deželnega glavarja. Vse to povzamemo iz de Beckmann, 1. c., str. 544, 545. Vjenm se pa z vsem tem, kar smo ugotovili o nepristranskih sodiščih v razpravah Kost., str. 30, in Kost. Plet., str. 33 nasl
4. Ako ni bilo pritožbe, postala je sodba izvršljiva.
V	tem pogledu pa gre pravo, ki se prikazuje iz klevevških zapisnikov, svoja pota. Po splošnih določilih se je vršila izvršba na četvero načinov: a) izdal se je »Gebotsbrieff seu primnm judicis praeeeptum,« z zagrozitvijo »des Ansatzes«, ki je obstojal v tem, da upnik naznani dvojno množino dobrin, katere naj se zasežejo, da se ustanovi pignus praetorium sive hypotheka za iztirjanje dolžne vsote s stroški vred; b) captis pignoribus, c) manu militari, č) incarceratione rei, ut condemmatus tam din in carcere maneat, doneč solvat debitum.11" V območju klevev-ške gorske palice pa je dovoljevalo zopet sodišče na podlagi »fertige Erkanntnus« eksekucijo, to pa n. pr. tako, da je ukazalo tožencu eksekutu, naj svoj vinograd kar najbolje obdeluje, pridelek pa bo šel tožniku (= župniku iz Škocijana; zap. z dne 18. marca 1695, Bojnik). V drugem primeru pa je dobil upnik pravico, vinograd prodati, svoj dolg v 14 dneh likvidirati; kar ostane od skupila, gre na korist gorske gosposke (zap. z dne
9.	septembra 1732, Koglo.)
S pravnozgodovinskega stališča zelo zanimiv je bil način eksekucije v naslednjih primerih, kjer je šlo za nekakšno simbolično prepodajo izvršenčevega zemljišča v roke upnika. V zapisniku z dne 8. marca 1695 (Bojnik), je tožil župnikov brat Gregorja Šobo: »dass er Uber seine Weingarten abgefiihrte Spanungm violiert und die gesetzte pon nicht geachtet. Dns erst is 23 fl 10 kr 2 Pf. Expensen 6 fl 8 kr.« Sodba se je glasila, da ostane »bey der abgefiihrten Spanung«, kazen pa naj si poišče gorska gosposka pri ostalem zemljišču. Pristavek pa je navedel, da je bil vinograd tega dne cenjen na 45 fl. Enako je na vino-gorskem zboru dne 20. junija 1695 (Bojnik) govora o tožbi »per violierte, von der Bergobrigkeit durch die devol erteilte Spanung.« Tožnik je zahteval, da naj ostane pri »abgefiihrte Spanung^ pod globo 50 zlatnikov, a kazen naj si poišče gorska gosposka pri tožencu. Ta toženec je bil škocijanski župnik. Bil je obsojen, da naj plača gorski gosposki kazen 5 mark, a »abgefiihrte Spanung« mora poslej pustiti pri miru. V obeh primerih je šlo najbrže za pravni institut neke posebne vrste
112 Glej de B e c k m a n n, 1. c., str. 45.
113 Prim. pridobitev nemško pravne posesti (ge\vere) >span und erd ali »span und wasen«. Lexer, 1. c., navaja, da je bil to simbol za preprodajo zemljišč v lastnino na Avstrijskem.
izvršbe, ki je bila v navadi po Štajerskem in Nižje Avstrijskem,1" Ako je bilo treba seči z izvršbo po hiši ali poslopju, moral je sodni sluga (Weisbote) izrezati iz lesenega dela zgradbe malo tresko v obliki četverokotnika in tam pristaviti svoj pečat. Tre-sko je vzel saboj in izročil izročitelju, da se je mogel izkazati napram sodišču, da je dobil sodno posest, ki pa je le custodia bonorum, da izvršenec ne more zasežene predmete poslabšati ali pa prihodke pridobivati. Gre torej za neke vrste sekvestra-cije, a kdor je ravnal zoper svrho te sekvestracije, ta je bil kaznovan. Po tisti treski (Span) se je imenovala vsa procedura »Spanung«, ter je po vsej priliki tudi v obeh gori navedenih primerih šlo za — sekvestracijo hiše na opisani način.
Pozneje pa se je na te vrste eksekucije pozabilo. Ljudsko sodišče je dovoljevalo običajno z a k r i ž a n j e v smislu gorskih bukev, bodisi kot znak zasege za prisojeni dolg (za kar imamo v zapisnikih zelo mnogo primerov), bodisi kot nekakšna začasna odredba, da se toženca, ki pod kaznijo ne sme prestopiti vhoda v vinograd ali pa v hram, prisili, da pride na zagovor ali pa da izpolni kakšen drug nalog sodišča (zap. z dne 8. marca 1781, Klevevž).
B e sume:
La cour de justice populaire aupres des seigneurs de Klevevž et Boštanj depuis la fin du XVII0 jusqu’ au commencement du
XIX0' siecle.
Dans une enclave de la Basse Carniole se sont conserves des proces verbaux des assemblees des vignerons de deux seigneuries qui, par le contenu des proces traites ressemblent beaucoup aux proces-verbaux des memes assemblees tenues sur le territoire ecclesiastique de Kostanjevica, Pleterje et Novo mesto; mais les details font ressortir une telle difference que du point de vue de 1’historie du droit il vaut la peine de les consi-derer separement. La chose la plus importante, c’est le fait que les juges populaires y se sont maintenus encore apres le regne de Joseph II malgre que celui-ci, dans ses tendances central i-
111	Glej de Beckmann, l. c., str. 12, 20. O »spanung« govori listina • i/. Komende, regesti z dne 2. maja 1656 v ljubljanskem muzeju: »Der Ord-riung nach gespant ", na kar me je opozoril g. dr. Josip Mal (Ljubljana).
satrices, essayat de supprimer tout a coup ses tribunaux popu-laires, un essai qui ne reussit pas. Les tribunaux populaires fonctionnerent jusqu’ a 1’ an 1807. En 1802, les juges ont pris une resolution en presence du representant du fond religieux, done en presence d’un magistrat d’ Etat, de modifier, de leur propre autorite, quelques articles des statuts des vignobles. Ce n’est que lors de 1’occupation frangaise que ses tribunaux furent supprimes.
L’auteur produit beaucoup de preuves nouvelles que devant ces tribunaux populaires on jugeait aussi les affaires des no-bles et des eglises. II est vrai que, au commencement, dans ces cas le chef patrimonial y presidait, mais plus tard cette fonction echut au maire des environs vinicoles.
Consideront les details, il faut mentioner, dans le droit materiel le fait interessant du droit de retrait; dans le droit des obligations la conclusion des contrats avec la clause du Land-schadenbund general qui permettait 1’ execution de tous les biens de 1’oblige et de son heritier sans intervention du tribunal; en droit de dedommagement, il y a la responsabilite, dite representative, du chef de la maison pour tous les delits, com-mis par ses gens, c’est a dire par ceux qui sont loges chez lui et auxquels il donne la nourriture. Dans la procedure civile, il faut remarquer la grande particularite des jugements et un grand nombre de plaintes a 1’instance superieure. De tout cela il s’ensuit qu’ il s’agit d’une cour de justice populaire qui revele une telle tendance vers 1’autonomie qu’on ne peut pas, a cet e-gard, comparer cette juridiction populaire aux autres connues jusqu’ici.
Zakoni grada Veprinca.
(Statut Veprinački.)
L Uvod.
7. Rukopisi, štampana izdanja i nauf.no obradjivanje Zakona gruda Veprinca ili statuta Veprinačkog.1
Zakoni su VeprinaČke gradske opštine, koja je takodje ula-zila u sastav Kastavštine, do nas došli, ne u dosta kasnom prepisu, kao statut grada Kastva, več u originalu. Taj je original ili prvopis Veprinačkih zakona bio polovinom prošlog XIX. stol. poklonjen poznatom hrvatskom istoričaru Ivanu Kukuljeviču-Sakcinskomu od veprinačkog kapelana Jakova Volčiča zajedno sa prepisom tog spomenika, koji je on sam učinio.
Original zakona grada Veprinca koji se sada nalazi u arhivi Jugoslavenske Akademije u Zagrebu, je pisan čakavskim narečjem hrvatskoga jezika, glagolskim pismom na tri lista papira u formatu veče četvrtine. Spomenuta tri lista originala bila su jednom (po svoj prilici još u XVI. v.) uvezana ili ušita u posebnu knjigu tako zvanu »kvadernu«, koja sadr/.i raznovremene zapisnike Veprinačkog suda počevši od g. 1500.2
1	Spomenik, koji je poznat u književnosti naučnoj (naročilo od vremena njegova i/.danja od F. Kačkoga) pod imenom statuta Veprinačkoga, sam ne naziva sebe statutom. On se, kao što i zakonski sbornici Kastva i Vinodola, služi za svoj naziv drugim naslovom koji je blizak reči »zakonik«, naime — »Zakoni grada Veprinca«. Ali čemo se u daljem našem izlaganju, radi kratkoče, dosta Cesto služiti takodje i opšte primljenim nazivom.
Takvih se »kvaderna« ili »kvadirna«, sa sudbenim zapisnicima ve-prinačkim, kiji su naravno vrlo važni za pravnu i opštu istoriju, sačuvalo i nalazi u arhivu Jugoslavenske akademije u Zagrebu nekolilkio. One obu-hvataju vreme od 1500. do 1772. g. Najsačuvanije su kvaderne iz 1589.-*-1591., 1598. i 1599. g. Vidi K. Strohal: Statut Veprinački u »Mjesečniku pravn. druž. u Zagrebu«, 1910 g., sir. 900.
U spomenutoj kvaderni tekst našega spomenika počinje na clrugoj strani prvog lista, a završava se na prvo j strani trečega lista.
Original je Veprinačkog statuta podrobno opisan od F. Račkoga, Ivana Strohala i naročito od poslednjeg izdavača teksta ovog spomenika — Rudolfa Strohala.' Iz ovili se opisivanja vidi sledeče. Original se sačuvao u dovoljno rdjavom stanju. Več Rački, izdavajuči Veprinački statut godine 1890. na osnovu nje-govog originala, beleži da listovi originala »su od vlage pobli-jedila i usljed toga je pismo mjestimice postalo tako nečitljivo, da se jedva povečalom dade pročitati, a listovi su na okrajcima dosta ošteoeni . Poslednji izdavač statuta — R. Strohal, ko j i se služio njegovim originalom u prvoj deceniji tekučeg stoleca, gore navedenim rečima Račkoga dodaje još i ovu belešku: »original se u rukama, ako se s njim vrlo oprezno ne barače, raspada«. Takvim se stanjem originala čiji su listovi gotovo sasvim istru-leli objašnjava, da svi pošto ječi štampani tekstovi statuta sadr-žavaju u sebi nepotpuno razumljiva ili nejasna mesta kao takodje i praznine koje su nadoknadjene od samih izdavača rukopisa naročito prema Volčičevu prepisu.
Ispred teksta Veprinačkog statuta, t. j. na prvoj strani prvog lista spomenute »kvadernec sa originalom statuta, na-laze se, kao što se to vidi iz podrobnog opisa tog rukopisa, koji je učinjen od R. Strohala: 1. zaključak opštinskog veča (viječa) grada Veprinca od 16. januara 1500. g., 2. zaključak istog veča od god. 1501. (kao što to tvrdi R. Strohal, ili od g. 1507., kao što je to obeleženo u prepisu Volčiča i u štampanim tekstovima prof. Vladimirskog-Budanova i F. Račkoga i 3. sudska od luka od 4. maja 1506. g. Tek posle zadnjega sudbenog rešenja (od
4.	maja 1506. g.), naime od druge strane prvog lista kvaderne faktički počinje statut Veprinački (njegov uvod i niz članova). Prvi dva od gore spomenutili zapisnika imaju veliki značaj za pitanje o postanku statuta i dopunjavaju te podatke kojih ima po ovom pitanju u uvodu u statut (o sadržini tih zaključaka čemo podrobnije reči dole). Sa druge strane prvog lista spomenute kvaderne počinje i teče neprekidno zaključno do prve strane trečeg lista tekst statuta, koji se sastoji iz uvoda i niza
a Monum. histor.-jurid., sv. IV, str. TjXXVIT; Iv. Strohal: >S1atuti primor, gradova i opfina«, str. 105—106 i R. Strohal, op. cit., str. 900—902.
članova bez svake numeracije i bez svakih natpisa ili naslova. Iza teksta statuta u istoj kvaderni sleduju, počevši pak od kraja prve strane trečeg lista, sudske odluke iz 1508—1510 i idučih godina, koje su pisane rukom raznih pisara. Ceo tekst statuta, kao što je več spomenuto, pisan je glagolskim pismom i istom rukom. Ta okolnost, što se tekst našeg spomenika nalazi medju sudskim zapisnicima iz početka1 XVI. st., i takodje samo glagolsko pismo rukopisa jasno svedoče da se original statuta odnosi baš na ovo vreme, t. j. na početak XVI. v.
Iz glagolskog je originala statuta kapelan veprinački Jakov Volčič još g. 1851. načinio prepis latinicom. On se takodje nalazi u arhivu .Jugoslavenske akademije u Zagrebu. Volčičevim su se prepisom, koji je bio napravljen u ono doba, kada je original statuta bio bez sumnje u obliku bolje sačuvanom, služili u višoj ili man joj meri svi izdavači Veprinačkog statuta, ne izuzimajuči i poslednjeg od njih R. Strohala. To je potpuno razumljivo. Volčičev prepis pomaže da se uspostavi tekst statuta na svim onim mestima, koja sada u originalu nije moguče več pročitati, ili koja su poradi trošnosti rukopisa ispala iz njega. R. Strohal ipak tvrdi (i kako izgleda, potpuno oprav-dano) da Volčičev prepis ne sasvim tačno uspostavlja original, buduči da je Volčič u više slučajeva, naročito tamo, gde mu ie bilo teško pročitati prvopis radi njegove trošnosti, neispravno shvatio i prepisao original.
Dosada mi imamo tri štampana izdanja Veprinačkog statuta koja se u mnogom razlikuju jedno od drugog. Prvi put ga Cujedno s Kafctavskim statutom) je obelodanio prof. Kijevskog univerziteta sv. Vladimira M. Vladimirski-Budanov u Žurnalu ministrstva Narodonago Prosvješcenija« (god. 1881., mart, str. 124—138). Tekst je Veprinačkog statuta naštampan od nazvanog sad naučnika latinskom transkripcijom i isključivo po Volčičevom prepisu, koji je po primodbi takodje F. Račkoga »mjestimice netačan^.' U svom je izdanju prof. V.-Budanov podelio tekst statuta na članove (46) i snabdeo ili primedbama ispod linije, od kojih večina nije izgubila svoje značenje i dosada.
1	O izdanju V.-Budanova F. Rački govori ovo:	»Veprinački	je zakon
objeiodanio (prof. V. Budanov) ne po glagolskom rukopisu, nego po Vol-čičovom mjestimice netačnoni prepisu i to latinskom transkripcloni -. Monum. hist.-jur., IV. sv., str. LXXVIII.
Drugo se štampano izdan je Veprinačkog statuta odnosi na 1890 g. i pripada F. Račkomu. Ono je ušlo u sastav IV. sveska Monumenta hist.-juridica«, koja se izdavaju od Jugoslavenske akademije u Zagrebu. Tu je Veprinački statut, kao i svi ostali statuti (sem Kastavskog. i Trsatskog), koji su ovamo ušli i napisani hrvatskim jezikom, naštampan čirilicom i takodje podeljen na članove.1 Rački je pretposlao tekstu statuta vrlo kratki predgovor koji je posvečen malobrojnim beležkama o rukopisu statuta, Volčičevom prepisu i štampanom tekstu prof. V.-Buda-nova, a takodje o načinu sastavljanja Veprinačkog statuta. --I ako se F. Rački pri svom izdanju Veprinačkog zakona ruko-vodio glagolskim originalom i tek u neophodnim slučajevima obracao na Volčičev prepis, ipalc R. Strohal, uporedjujuči izdanje Račkoga sa glagolskim originalom, došao je na takav zaključak: »Ni Rački jevo izdan je nije mnogo bolje od Budano-voga, premda se je Rački, ko sto se jasno vidi, obazirao i na glagolski original, a ne samo na Volčičev priiepis, a nije bolje z razloga, što je i Rački kao i Budanov odviše slijepo vjerovao Volčičevu prijepisu . . . Odatle su i nastale mnogobrojne i stvarne i jezične pogrješke u Račkijevu izdanju« (op. cit., str. 900).
Uverivši se, da niti izdanje Budanova, niti izdanje Račkoga a takodje Volčičev prepis ne mogu da se smatra ju kao pot-puno zadovoljevajuča, R. Strohal odlučio je da spremi novo štampano izdanje Veprinačkog statuta. Za ovo je on prepisao sa mogučnom tačnosti original, prilagodio glagolski pravopis današnjemu pravopisu, a praznine u oštečenom originalu do-punio prema Volčičevu prepisu. Na' taj se način javilo »novo is-pravljeno izdanje« Veprinačkog statuta, naštampano od R. Stro-bala g. 1910. u »Mjesečniku pravničltoga družtva u Zagrebu« (god. 1910., str. 899-910, uz što sami tekst statuta obuhvata str. 903—905) pod ovakvim naslovom: »Statut Veprinački (Novo ispravljeno izdanje sa uvodom i tumačem)«.
Tzdanje Strohala, treče po redu izdanje zakona grada Ve-princa, je naštampano 'latinicom. U ovom je izdanju tekst našeg spomenika, kao i u dva prethodna izdanja, podeljen na članove. Pojedini su članovi statuta odvojeni jedan od drugoga samo
5 Broj se članova na koje .je Rački podelio tekst Vepr. statuta ne slaže ipak sa brojem članova, koji je učinio prof. V .-Budanov.
novim redom, ali nisu numerirani. Poslednja okolnost bez sum-nje vrlo otežava iskoriščavanje teksta izdanog od Strohala (tačnije govoreči, otežava pozivati se na pojedine članove ovog teksta).
Upoznavanje s tekstom, izdanim od R. Strohala, i njegovo uporedjenje sa dva prethodna izdanja (Budanova i Račkoga) dovode na zakljucak, da se označeni tekst javlja kao najbolji i kao onaj koji najtačnije uspostvlja oštečeni original statuta (naročito to treba naglasiti u pogledu teksta uvoda u statut i nekih nejasnih članova poslednjeg)." Što R. Strohal nije mogao da pročita u glagolskom rukopisu ili čega više nema u originalu (jer su okrajci listova oštečeni), ovo je on metnuo u okruglu zagradu; manjke je originala izdavač, kao i Rački, nadoknadio prema prepisu Volčiča. U ostalom nadmašavajuči u mnogome izdanje Račkoga, izdanje R. Strohala ipak nije slobodno od nekih pogrešaka koje se ne mogu uvjek da opravdaju stanjem originala.7
U izdanju H. Strohala tekstu statuta prethodi kratki uvod u kome izdavač karakteriše prethodna izdanja, kao i takodje i Volčičev prepis, podrobno opisuje original statuta i saopštava, kojim se pravilima on rukovodio pri svom izdanju teksta statuta i u pojedinosti pri prilagodjavanju glagolskog pravopisa današnjemu pravopisu (latinicom). — Iza teksta statuta sleduju u izdanju R. Stroha'la: 1. niz beležaka k tekstu i 2. veoma kratki (od 26 reči) rečnik tud jih i manje poznatili reči. Svoje je dovoljno mnogobrojne primedbe (117 na broju) R. Strohal ne sasvim tačno nazvao tumač . U znatnoj večini tih beležaka on ukazuje samo na pojedine stvarne ili jezične pogreške u izdanju Račkoga i u Volčičevom prepisu, a takodje na to, kakva baš mesta oštečenog originala on (R. Strohal) nadoknadio prema Volčičevu prepisu. Drugi pak manji deo spomenutili beležaka je posvečen tumačenju nekih ostarelih ili uzetih iz itali-janskog jezika reči i na taj se način javlja samo kao dopuna kratkom rečniku, o kome smo več spomenuli. Pravno - istorij-skog komentara na pojedine norme i institucije, o kojim govori
11	Isto mišljenje ima i V. Mažuranie, koji priznaje da je 'Strohal ispravnije pročitao rukopis u mnogim sluSajevima. Vidi Prinosi za hrv.-pr.-povjestni rječnik«, str. 521, 685 i mn. dr.
7 Primere toga vidi dole, u pojedinim našim beleskama k tekstu statuta.
Veprinački zakon, nema usred tih beležaka ili primedaba (sem 2—3 slučaja, koji su vezani za pitahje o ispravnosti ili tačnosti uspostavljanja samog teksta spomenutog statuta).
Sve gore rečeno pokazuje da sva tri postoječa dosada štam-pana teksta zakona grada Veprinca, ne izumajuči i bolji od njih (K. Strohala), ne mogu da se smatraju kao potpuno ispravni, i prema torne je potrebno novo izdanje ovog važnog spomenika koje po mogučnosti ne bi imalo pogrešaka u tekstu i uz to bi manje ili više podrobno bilo protumačeno. To je tim pre ne-ophodno, što su sva tri spomenuta izdanja postala malopristu-pačnim (izdanje je Račkoga zajedno s drugim statutima, koji su ušli u sastav IV. sv. »Monum. hist.-jur. , postalo čak bibliografska retkost).”
Što se tiče naučnog obradjivanja našeg spomenika od Strane njegovog značenja i sadržine, ono je veoma nedovoljno pored toga što Veprinački statut po svojoj nesumnjivoj starini i važnosti svoje sadržine predstavlja veliki pravno-istorijski interes
i	zato zaslužuje velike pažnje. Osim vrlo kratkog predgovora Račkoga k tekstu označenog statuta i podrobnijeg uvoda u isti spomenik R. Strohala, — predgovora i uvoda, koji su, kao što mi več znamo, posvečeni navlastito opisivanju originala i njegovim štampanim izdanjima, mi imamo samo jedno istraživanje, koje je specijalno posvečeno (doduše ujedno s Kastavskim statutom) našem spomeniku." To je spomenuta gore rasprava
s Želja da se izda po mogučnosti potpuno ispravan tekst spomenika, koji je poznat pod imenom statuta Veprinačkog, a zajedno s tim da se on načini kao potpuno pristupačan ne toliko za struenjake, koliko za študente, koji se interesiraju istorijom slovenskog prava, naterala je me da primim na sebe gore spomenutu zadaču — preizdati tekst statuta Veprinačkog i dati mu neophodan tumač. — Prvi smo deo te zadače mi našli za mogučno da ostvarimo bez neposrednog ličnog u poznavanja sa originalom spomenika (ovo ja za nas zbog Više razloga nemogučno a za uspešnost rada, zbog jake trošnosti rukopisa, po svoj prilici i uzaludno), a samo na bazi pažljivog proučavanja teksta našeg spomenika i triju njegovih postoječih štampanih izdanja, naročito pak izdanja liačkoga i R. Strohala, koji su van svake sumnje izvukli iz originala sve, što se može izvuči iz njega u današnjem njegovom stanju.
" Govoreči ovo, mi ne primarno u obzir one kratke i manje ili više slučajne beleške o Veprin. stat. i o pojedinim njegovim normama, koje se mogu nači u istorijsko-pravnoj književnosti kako domačoj, tako i stranoj. Najviše sn interesantne i važne odgovarajuče beleške u Rječniku V. Mažu-raniča (»Prinosi« itd.), u lekcijama na engleskom jeziku prof. T. Zigela
prof. Vladimirskog-Budanova: >Neizdanye zakony Jugo-Zapad-nyh Slavjan (Žuirn. Min. Na'rod. Prosv. 1881. g., sv. CCXV, str. 93—124), kojoj su priloženi tekstovi Kastavskog i Vepri-nackog statuta. U ovoj raspravi, sem interesantnih beležaka o pravno-istorijskom značaju Veprinačkog zakona i opšte karakteristike njegove sadržine, mi nalazimo dovoljno potanku ana-lizu kaznenih normi ovog statuta i njihovu uporednu ocenu s odgovarajucim normama Ruske Pravde i nekih drugih starih ruskih spomenika. Spomenuto istraživanje prof. V.-Budanova, pored toga što se on služio ne sasvim ispravnim tekstom Veprinačkog statuta (u prepisu Volčiča), ima veliki interes i veliko naučno značenje i dosada. To priznaje i poznaval ac pravne istorije Slovena, kao što je češki naučnik K Kadlec, u svom istraživanju (1914. g.) o Moščeničkom statutu.10
Kao neka dopuna k istraživanju prof. Budanova mogu da služe: 1. članak R. Strohala pod naslovom: »Sudovanje u Ve-princu u XVI. v. (Mjesečn. pravn. družtva u Zagrebu, god. 1910, str. 1037—1040 i 1076—1087) i 2. istraživanje prof. K. Kadleca
0 Moščeničkom statutu, koje prethodi tekstu tog spomenika.11 Pisac prvog od nazvanih članaka, na osnovu sudskih zapisnika XVI. i idučih stoleča, upoznaje nas sa pravnim stanjem u Ve-princu u XVI—XVII. stol., a takodje delom se dotiče sadržine procesualnih i administrativnih odredaba Vepr. statuta. U istraživanju se pak K. Kadleca o Moščeničkom statutu nalaze vrlo cenjene beleške o sadržini pojedinih normi Veprinačkog statuta uporedno sa odgovarajucim normalna statuta Moščeničkog.
II.	Uzroci postanka Zakona grada Veprinca, vreme i način njihovih sastavljanja.
U glagolskom rukopisu (koji je jedna od kvaderna ili knjiga zapisnika Veprinačkog suda) tekstu statuta, kao što več znamo, prethode tri sudbena zapisnika. Dva od ovili zapisnika, koji predstavijaju zaključke opštinskog veča grada Veprinca, sadrže
(Lectures on slavonic law, 1000 g.), u istraživanju prof. M. Kostrenčiča o Vinodolskom zakonu (Rad Jugoslav. akademije u Zagrebu, kn. 227, i ost. U broj radova koji su posvečeni delirnično Vepr. statutu treba u računati
1 moj članak: »Prehod od ustnega običajnega prava k pisanomu zakonu;, 1925 g. (Zbornik znanstv. razprav jurid. faiki. u Ljubljani, sv. IV).
10 K. Kadlec, Moščenicky statut, str. 19.
11 Ibid., str. 5—34.
u sebi interesantne podatke o bližini uzrocima sastavljanja ili pismenog formulisanja statuta i javljaju se kao važna dopuna onim podacima o vremenu i načinu sastavljanja ovog statuta, kojih ima u uvodu u statut. Od ova se dva pojedina zapisnika samo drugi koji je datiran u prepisu Volčiča i u štampanim izdanjima prof. Budanova i F. Hačkoga god. 1507. a odnosi se po tvrdjenju R. Strohala, na god. 1501. obično nalazi u sva tri postoječa sada štampana teksta Veprinačkog statuta ispred ne-posrednog uvoda u statut. Ali je bez sumnje ne manje važan
i	prethodni zapisnik, kojeg ima u istom rukopisu i koji je datiran januara 16. god. 1500. Sadržina je tog interesantnog sudskog zapisnika ili tačnije zaključka opštinskog veča g. Veprinca12 u bitnimi potezima ovakav. Na opštinskom veču 16. januara 1500 g.13, na kojem je predsedavao vice-kapetan i u čiji su sa-stav ulazili ondašnji (ordinarii) župan i sudac, 4 župana i 3 suca prethodnih godina,14 svi ostali »svetnici« ili starešine i mnoge od gradjan, bilo najpre konstatovano, da se postoječi domači »dobri zakoni« i naročilo stari ne ispunjavaju (»da se dobri zakoni zaturaju i stari povlastito«) i da su neki Veprinčani počeli da ignorišu svoj lokalni sud i da iznose svoje tužbe direktno sudu kapetana (što je naravno vuklo za sobom odugovlačenje pravosudja). Zatim tada je pak bilo jednodušno odlučeno ili potvrdjeno da prema starom zakonu niko u buduče ne sme za sporove ispod 50 libara mimoiči lokalni sud i obračati se direktno na sud kapetana, pod pretnjom novčane kazne za one koji ovo naredjenje ne izvršuju.
Konstatovanje je na veču 1500 g. fakta neispunjavanja »starih i dobrih zakona« imalo sledeče važne posledice. Več se iduče 1501. godine, kao što se vidi iz zapisnika, koji prethodi tekstu statuta,15 sastalo večanje (savetovanje) »počtovanih i ra-
12 Tekst tog zaključka, koji obuhvata 14 štampanih redaka, R. Stro-hal navodi potpunice u svom uvodnom članku u Veprin. statut.
13 Spomenuto je	veče bilo	>v grade Veprince	na	meste,	kade	(t.	j.
gde) je zakon, kada se	pravda Cine«.
14 Sva su ta lica	nabrojena	po irnenima.
15 I. Volčič i V.-Budanov i	Rački smatraju	da	se	ovaj	zapisnik, koji
ne ulazi u sastav statuta, ali se nalazi i u Volčičevom prepisu i u sviin postoječim štampanim izdanjima statuta ispred ovog poslednjeg, odnosi na 1507. godinu. R. Strohal tvrdi ipak da je on u originalu dosta jasno obeležen 1501. godinom. Ovo se tvrdjenje R. Strohala još i time potkrepljuje, što
zumnih muza i s ta reji h grada Veprinca, na kome su se pretresale mere za uklanjanje spomenutog zla (t. j. neispunjavanja starih zakona). Ovo se veče skupilo na običnom mestu u Ve-princu, gde su se donosili zakoni i gde se sudilo, t. j. ispred crkve sv. Ane. U spomenutom se večanju imali učešče svi pri-sutni članovi saveta starešina, naime ondašnji župan Fabič i sudac Matko Brankovič i zatim takodje 4 župana in 3 suca pret-hodnih godina (svi su ovi isluženi župani i sudci u zapisniku pobrojeni poimrenice). Sem spomenutih starešina na veču je primao neposredno učešče, kao, po svoj prilici, naročiti za do-tični slučaj predstavnik od »puka (t. j. od cele opštine), Martin Dminčič, ko j i bese opšiinski činovnik sa nazivom >komunščka«.l“ Ovo veče, rukovodeči se brigom o blagostanju opštine Vepri-načke i željom uništiti u njoj za budučnost svaki nered, jedno-glasno je naredilo opštinskom pisaru:	zakoni stari zapisat, ki
jesu vazda bili držani v tom počtovanom gradu Veprincu i da budu i za napreda držani i da se vazda v pisme najdu<r.
Dakle iz sada navedenog zapisnika opštinskog veča grada Veprinca kao da izlazi da su predstavnici ovog grada tek 1501. godine došli na zaključak o neophodnosti da dadu pismeni oblik svojim »starim zakonima«, tačnije normama svog običajnog prava. Ali takoj pretpostavci odlučno protivoreči najpre tekst neposrednog uvoda u statut 1507. g. Is toga se uvoda jasno vidi da su stari zakoni ili pravni običaji Veprinčana več ranije bili potvrdjeni i uz to dvaput od nadležne vlasti. Prvi put je to bilo učinjeno za vreme vladanja u Veprincu Favaliča, ili porodice von Wallsee, i to najverovatnije pri prelazu Veprinca i cele Kastavštine od vlastele iz Devina u ruke porodice von Wallsee, što je kao je bilo poznato, bilo približno 1400. g.17 Drugi put su zakoni« Veprinca bili potvrdjeni pri prelazu Veprinca od Fava~
bi bilo, po našem tnnjen.fu, čudnovato dopustiti, da opštinske vlasti za borbu sa zlom konstatovanim na veču g. 1500 nista nisu preduzeli u toku čitavih 6—7 godina.
10 O funkcijama i značenju komunščaka vidi dole našu belešku k lekstu statuta, br. 14.
17	Kao Sto je poznato, svake su se promene vladaoca pratile težnjom podanika da zajamče svoja prava i ustanove od strane novog vladaoca. Vidi takodje naše člankove: »Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut« i »Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu« (Zbornik znanstv. razprav jurid. fak. Ljubljanske univerze, sv. III., str. 120—127; sv. .IV., str. 7.).
lita Habsburgovcima u licu cara Fridrika III. (»kada na's — govori se u uvodu u statut — prije cesar v svoje ruki od Fa-valiča«), t. j. godine 1465. Prirodno je pretpostaviti da su oba dva puta zakoni Veprinca bili potvrdjeni, kad su več bili obu-čeni u pismenu formu, na sto ima nekih više ili manje direktnih ukazivanja u uvodu u statut, naroči to kad se govori o po-tvrdi zakona Veprinca od Fridrika III.1* Svakako je teško pretpostaviti da se Veprinčani u doba promene svojih vladalaca u licu Devinskih gospodara ispočetka na Favaliče, a zatim na Habsburgovce nisu pobrinuli o torne, da dadu svojim starim zakonima neosporan, t. j. pismen oblik, kao sto su to učinili na pr. susedni Kastavci.
Dakle uporedjujuči ukazivanja uvoda u statut o potvrdi veprinačkih zakona od Favaliča i Fridrika III. sa nalogom od veča 1501. g. opštinskom pisaru »zapisati« stare zakone, da oni uvek budu u pismenoj formi (»da se vazda v pisme najdu«), ostaje da se pretpostavi da prvobitna redakcija veprinačkih zakona, koja je, po svoj prilici, sastavljena još početkom XV v., ili bila izgubljena, ili je došla u takvu veliku trošnost, što je uvek izazivala sumnje. U prvom i drugom slučaju je opštinskom (nepoznatoin nam po imenu) veprinačkom pisaril,11’ kome je bilo poručeno od veča 1501. g. da zapiše postoječe u Veprincu od vajkada pravne norme, ostajalo da učini isto, što je bilo poručeno i Moščeničkom kancelaru ili pisaru Stanislavu Nego-vetiču pri uspostavljanju god. 1627.-" teksta Moščeničkog statuta, i to da iskoristi materijal, koji se sačuvao u starim sud-benim knjigama ili kvadernama i da na osnovu tog materijala formuliše norme domačeg prava, koje od starine u Veprincu vaze.
Kako mu drago bilo, ali je nesumnjivo da je redakcija Veprinačkog statuta, ko ju mi znamo (nezavisno od toga, da li
18	Vidi dole lekst uvoda u statut, gde je medju ostalini rečeno: »... Na te zakoni niže pisanS da nam gn cesar liste, kada nas prije v svoje ruiki od Fvaliča.«
U zapisniku se 1501. g. nalazi samo: »kanceleru niže podpisanomu«., ali niti pod ovim zapisnikom, niti čak poti tekstom redakcije Veprinačkog statuta, koju mi znamo, nema potpisa log pisara. Nepotpunost potpisa pod tekstom statuta ne daje nam nikakvih odredjenih podataka, — ko su baš bila ta lica.
30	Vidi K. Kadlec, Moščenicky statut, str. 14—15 i 34—36.
je ona bila prvi put formulisana, ili predstavlja sobom ponavljanje ranije redakcije, niožda sa' više promena), bila sastavljena baš g. 1507., kao što je to potpuno odredjeno i jasno prikazano u prvim redovima uvoda u statut. Ipak nije poznato da li je pisar Veprinačke opštine, slično svome Moščeničkom kolegi, ispunio svoju zadaču, a ako je ispunio, šta je on baš učinio u ovom pravcu u toku 6 godina, koje su protekle od g. 1501. do 1507., kada se pojavio poznati nama tekst Veprinačkog statuta. Sigurno je samo ono, što je ovaj tekst bio sastavljen pri nepo-srednom (ličnom) učešču »starih muževa«, koji su se sečali >prve gospode^ ili prvih Kava lica (»prvu gospodu, ki su bili knezi od Favaličc), a takodje bili svedoci prelaza Veprinca pod vlast Austrije. Od tih »muževa« su glavnu ulogu pri formuli-sanju poznatog nam teksta Veprinačkog statuta igrali sledeča
4	opštinska dostojanstvenika: župan Čohilj, koji pamti za 100 godina unazad, župan Brnko, koji pamti za 90 godina, a takodje župan Bratkovič i župan Fabič, od kojih prvi pamti za 70, a drugi za 80 godina. Ovi su, očigledno najpošteniji i najugled-niji opštinski dostojanstvenici uz pripomoč mnogih drugih naj-starijib ljudi ne samo ispričali stare zakone, več i pregledali njihovo pismeno formulisanje (»m i stari muži više pisani pro-gledasmo v pismi te naše zakoni...«) i posle toga pred celom opštinom posvedočili da su ti zakoni isti stari zakoni, koji su postojali u Veprincu pri Favaličima i za vreme važenja kojih je Veprinac prešao od predjašnih vladalaca pod vlast Austrije u licu Fridrika III.21 Na taj se način Veprinački statut javlja, kao što smo o torne več imali prilike govoriti na1 drugom mestu-1, kao formulisanje u pismu normi običajnog prava, — formulisanje, koje je učinjeno uz pripomoč starih ljudi - poznavalaca mesnog običajnog prava, koje se sačuvalo u njihovom pamčenju
i	predavalo po tradiciji (»muz do muža pamečaše«).
Dakle več se iz prethodnog vidi da naš statut sadrži u sebi norme, koje su postajale još početkom XV. v. Pri bližoj se je
01 Ova okolnost, koja je naročito podvučena u uvodu u statut i po-
* ~'K' novo kazana rečima: >To su ti zakoni« (ove reci idil posle uvo<la i pret-hode nizu članova statuta), potvrdjuje naše mišljenje da je ranija redakcija statuta bila izgubljena ili na drugi način nestala pre početka XVI. v.
52 M. Jasinski: »Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu«, Zborn. znanst. razprav, IV. (1925).
pak analizi tih normi lako uveriti da su te norme mnogo s t a r i j e nego one početka XV. st.23
K rečenom ostaje da se doda da je u uvodu u statut ukazan med ju ostalim u cilj pismenog formulisanja zakona, koji su se nekod predavali »od muža do muža«, t. j. u usmenom obliku i [>o tradiciji. Ne uzdajuči se više 11 ljudsko pamčenje, opštinske vlasti grada Veprinca i stari muževi, koji su učestvovali u for-mulisanju normi statuta (bez sudelovanja starih muževa slični posao nikad ni rahije ni je bio, odlučili da če biti celishodnije »zapisati« stare zakone i u takvom obliku predati ih idučim nara-štajima (»prepisasmo te zakoni i našim mlajim sinom povedasmo za našega života«). Dakle brige o opštem blagu (dobru), želja preduprediti nered zbog zaborava postoječih normi (o tom i drugom govori se u zapisniku veča 1501. g.) i bojazari da u bu-duče te norme, koje izmedju ostaloga osiguravaju autonomnost opštine, mogu biti potpuno zaboravljene ili izopačene, — evo onih ciljeva, kojim su se rukovodili Veprinčani, kad su ponova (g. 1507.) dali svojim »zakonima« pismeni oblik.
III.	Raspored pojedinih članova i sadrzina zakona grada
Veprinca.
Zakoni grada Veprinca po svom obimu nisu vrlo veliki. U glagolskom su originalu, kao što smo več o tom spominjali, pojedine odredbe našeg spomenika upisane bez svakog nume-risanja. Podelu su Veprinačkog statuta na članove zaradi ugodnosti (pri citiranju) morali da naprave več izdavači njegovog štampanog teksta. Prof. V.-Budanov u svom izdanju deli Vepri-nacki statut na 46 članova, a F. Rački samo na 36 članova.24 Po mom mišljenju niti prva, niti naročito druga podela ne može se smatrati kao ispravna. Tako prof. Budanov nepravilno deli
3.	i 5. članove (citiramo po izdanju Račkoga) svaki na dva posebna članova. Još više i temeljitije može se reči protiv podele statuta na članove, koja je učinjena od Račkoga. Pre svega ukazačemo da su u tekstu izdanom od ovog naučnika dva posebna člana pogrešno numerisana jednim i istim brojem i na
2a To jeduoglasno tvrde i prof. V.-Budanov i F. Rački, uz što prvi od njih u svojej gore sponienutoj raspravi navodi ne malo zanimljivih po-< i či t a k a, koji dokazuju pravednost te misli.
24 Tačnije, na 37 Članova; vidi iduču primedbu.
taj način kod F. Račkoga tekst je statuta podeljen u stvari ne na 36, nego na 37 članova.-"’ Ali što je najgore — F. Rački je u čitavom nizu članova (7, 8, 16, 21, 21«, 23 i 27) sasvini nepra-valno sjedinio po dve posebne, ponekad potpuno različite odredbe, koje bi bilo pravilnije numerisati posebnim ciframa. Kao primer najnezgodnijeg sjedinjenja u jedan član dve razne odredbe, ukazaču na član 8., koji u prvoj svojoj polovini govori o nočnoj kradji u okolini grada (»v kontrade«), a u drugoj — o sasvim zasebnoj vrsti kradje (o simuliranoj ili izmišljenoj kradji).
Po našem mnjenju najpravilnije je podeliti sav tekst Ve-prinačkog statuta na 44 posebna člana. U korist takve podele govori ne samo detaljna analiza sadržine našeg spomenika, nego i spoljašni vid originala (tačnije raspored pojedinih ure-daba u glagolskom rukopisu), u koliko se o tom može suditi po tekstu, koji je izdan od R. Strohala, a takodje po početnim re-čima svake pojedine odredbe (skoro se svaka od njih počinje rečima: »Pak je zakon«, >Zakon naš je« ili >Ki bi...«). Mi čemo se u daljem našem izlagavanju služiti numeracijom koju smo primili u naštampanom dole tekstu statuta, numeracijom pak Račkoga samo u izuzetnim slučajevima.20
Nema nikakve mogučnosti da se nadje koji god makar najprimitivniji sistem u rasporedu pojedinih odredaba našeg statuta. Šta više — srodne ustanove nisu skupljene u jedno mesto, več su rasturane po čitavomi spoimeniku ili se prekidaju članovima sasvim drukčije sadržine. Tako na pr. niz normi kazne-nog prava, kojima je poklonjena glavna pažnja i koje sastavljači statuta kao da su probali grupisati na jednom mestu, neočeki-vatio i bez ma kakvog pojmljivog razloga se prekida članovima (21. i 22.) procesualnog karaktera a jedan je od mnogih članova
o	kradji smešten ne zna se zašto na kraj statuta i stoji tamo usamljeno usred odredaba druge, raznolike sadržine. Dakle, po našem mnjenju ne može se čak podeliti naš spomenik na pojedine grupe srodnih nstanova, kao što radi >pirof. Budanov. Ovaj naučnik deli Veprinački statut na sledečih 6 delova ili grupa ustanova, koje tobože idu jedna za drugom tičuči se istog pred-
-’r’ Imamo na umu flva posebna člana, koji sloje u Kažkoga pod jednim i istim brojci.i — 21.
511 Vidi ipalc dole našu belešku ispred teksta statuta.
meta:2' 1. zakoni, koji objašnjavaju odnošaje opštine prema organima državne vlasti, 2. norme kaznenog prava, 3. članovi procesualne sadržine, 4. članovi ustavotvornog karaktera, 5. o pravima stranili lica na uživanje opštinskih imanja i 6. članovi mešovite sadržine. Gotovo svaka od nabrojanih grupa, s jedne strane, ne obuhvata sve srodne norme (neki su od sličnih članova umetnuti u druge grupe), a s druge strane sadrži u sebi članove sasvim drugače sadržine. Očigledno, ako su sastavljači statuta i imali na umu kojigod spoljašni poredak rasporeda po-jedinih ustanova, to im ni,je pošlo za rukom da ga ostvare, bu-duči da je ovaj poredak bio u velikoj zavisnosti od procesa »spominjanja« starih muževa postoječih pravnih normi.
Pristupimo sada kratkom pregledu sadržine našeg spomenika ili tačnije njegovoj karakteristici u pogledu sadržine. Po-drobnije izlaganje sadržine Veprinačkih zakona ne ulazi u za-daču ovog našeg uvoda. Pa u tome, držim, nema ni potrebe, jer tekst spomenika i dosta podrobni tumač k njemu, koji se nalazi dole, daju mogučnost za neposredno i detaljno upoznavanje sa sadržinom »starih zakona grada Veprinca«.
Veprinački statut, kao i najstarija Ruska Pravda i drugi stariji pravni spomenici, pridaje največu važnost normama kaznenog prava i sudskog postupka i gotovo sasvim se ne dotiče normi gradjanskog prava. I zaista na kazneno se pravo i sudski postupak odnose tri četvrtine članova našeg spomenika, pri čemu je normama kaznenog prava posvečeno 24 članova (od opčog broja — 44) naime članovi 6—20, 23—30 i 43.28
Veprinački statut govori o ovim zločinima: o ubistvu (čl. 13.), o razboju (čl. 15), o ranama i udarcima (u tri člana: 14, 15.
i	19.), o uvredi (rečima i bijenjem) časti (u četiri člana: 14, 18, 20 i 23.) o raznim vrstama kradje (u osam članova: 6—12 i 43)
i	o nezakonitom uživanju opštinskog i tudjeg privatnog imanja (u sedam članova: 24—30.). Sem toga u broj kaznenili normi
87 Ma da ovo nabrajanje grupa daleko ne odgovara stvarnom položaju u Veprinačkorn statutu po jed i n i ti njegovih Članova, ali ipak ono dobro upoznaje sa sadržinom našeg spomenika, razume se u opštim potezima. S ove bas strane pokušaj prof. Rudanova podeliti spomenik na odgovarajuče delove i zaslužuje pažnje.
Da se izbegnu nesporazumi još jednom ponavljamo, da ovde i dole pri citiranju pojedinih Članova VeprinaCkog statuta mi upotrebljujemo numerisanje, koje smo primili za naše izdanje.
treba uračunati i 17. član, koji govori o dragovoljno prekinutom pokušaju (na nanošenje rane ili na ubistvo). Ako ostavimo na stranu nbistvo, koje se kažnjava smrču, tada se ispostavlja da je ceo sistem kazni za nabrojene zločine osnovan u Veprinač-kom statutu na novčanim kaznama. Telesne kazne u formi sa-ltačenja ili amputiranja kojeg god uda, poznate Kastavskom statutu, Veprinački statut ne zna. Veprinački statut takodje ne zna
i	obične telesne kazne i zatvor (tamnicu), koje se spominju u Kastavskom statutu. Sve to dokazuje da je sistem kazni Vepri-načkoga statuta arhajičniji nego onaj statuta Kastavskog.'-0 Globe su se odredjivale prema dvema novčanim jedinicama, naime izbrajale su se u librama i markama.30 Globe 11 novcu po Veprinačkom statutu su bile različite prema težini zločina i to u granicama od 16 soldina (7-, libre) do 10 maraka, ili 80 libri. Najčešče su se odredjivale globe: 1 i 5 maraka i 50 libri; redje statut odredjuje globu u 10 maraka (t. j. 80 libri) i 25 libri. U broj najtežih zločina, ako je suditi o težini zločina po količini odredjene globe, naš statut uračunava: 1. kradju »v svojih ru-kah«:!1 (globa u količini 10 maraka ili 80 libri), 2. razboj na cesti (50 libri), 3. kradju »na porti« (50 libri), 4. zbacivanje >peče«, t. j. pokrivače sa glave žene i uvredu »savetnika ili člana opštinskog saveta (u oba-dva slučaja globa — 50 libri), 5. kradju sa obijanjem u kuci ili pčelinjaku (5 maraka ili 40 libri), 6. kradju »v kozare ograjenoj« (5 maraka ili 40 libri), 7. kradju kokoške (5 mar. ili 40 lib.) i 8. udarac dlanom (t. j. šamar ili poličnicu, koja se kažnjava takodje globom od 5 mar. ili 40 lib.).
Iz prethodnog se vidi da je statut poklonio najvecu pažnju od broja različitih zločina kradji i uvredi časti. U ostalom odredbe o kradji nisu ouoliko mnogobrojne i raznolike, koliko odgovarajuče odredbe Kastavskog statuta, koji u oblasti kazne-nog prava obrača gotovo svu svoju pažnju baš na ovaj zločin i medju ostalim sasvim ne spominje o ubistvu.
Propisi kako Veprinačkog tako i Moščeničkog statuta o kradji znatno se odlikuju od odgovarajučih propisa Kastavskog statuta i ne samo po pitanju o kazni za ovaj zločin nego i u dru-
Ovu okolnost je zabelžio ,još prof. Budanov u svojoj raspravi o Kastavsk. i Vepr. stat.
3(1 O librama i markama vidi naše beleške k tekstu statuta, br. 50 i 70.
31	O ovoj vrsti kradji vidi dole, str. 263—2fi4 (16—17).
gim pogledima. Prema Kastavskom se statutu kradja razlikuje po njezinu predmetu (bez obzira ipak na cenu ukradjene stvari), po vremenu i po mestu njezina, izvršenja. Poslednje dve razlike sa-svim nežna Moščenicki statut.1’2 Što se tiče Veprinačkog statuta, on u nizu članova potpuno odredjeno razlikuje nočnu kradju od dnevne: prvu nezavisno od predmeta kradje i mesta njezina izvršenja kazni strožije (naknada ukradjenoga onome, kome je kradja učinjena, dva puta više od naknade za dnevnu kradju). Manje tačno i jasno naš spomenik razlikuje kradju po mestu njezina izvršenja; on bar ne čini te oštre odlike izmed ju kradje u gradu i van grada, koja je poznata Kastavskom statutu. Do-duše u jednom od svojih članova (u čl. 9., koji je nam poznat u spornoj ili sumnjivoj redakciji) Veprinački statut govori o kradji »v kontrade (t. j. u okolini grada) v noče«, ali se iz ovog člana ne može izvuči jasno osnov za razliku kazne za kradju u gradu i van grada. S druge strane, spominjuči kradju sa obijanjem u »hiži« (čl. 6.) Veprinački statut savršeno ne razlikuje da li je to kradja u gradu ili van njega (»ki bi hižu u gradu ali vane grada razbil«). Samo u dva slučaja naš spomenik kvali-fikuje kradju po mestu njezina izvršenja naime kradju u prista-ništu (čl. 43.) i kradju iz »ograjene kozare« (čl. 7.). Što se tiče kradje iz kuče gde se stanuje i iz pčelinjaka (čl. 6.), takva se kradja kvalifikuje ne radi mesta njezina izvršenja, nego bez sum-nje radi načina njezina izvršenja: čl. 6. govori ne o običnoj kradji onog ili drugog predmeta, več o kradji sa obijanjem (provaljna kradja). Naposletku, u mesto vrsti kvalifikovane kradje po predmetu (kradja konja, volova, a zatim kradja košnica sa pčelama) poznatih Kastavskom statutu, statut Veprinački ne zna se zašto podvlači naročito samo kradju »kokoši« (čl. 12.). Možda je ipak
i	u ovom slučaju uzet u obzir ne toliko predmet kradje, koliko mesto izvršenja njezina (kokošinjak ili druga zatvorena šupa, gde se obično nalaze kokoške). U korist takve pretpostavke govori istovetnost veličine globe, koja je odredjena za kradju kokoške i za kradju iz »ograjene kozare« (u oba-dva slučaja —
5	maraka).33
Izmedju raznih vrsti kradje, koje su zabeležene vi Vepri-načkom statutu, spominje se (kao što i u Kastavskom statutu)
32 Podrobnije vidi K. Kadlec, op. cit., 30—21.
33 Za kradju iz »neograjene kozare« globa je samo 1 marka.
jedna nekoliko zagonetna vrsta kradje, ko ja se kazni naroči to strogo. Član 10. našeg spomenika glasi ovako:	»Ki bi sam v
svojih rukah kral, zapada marak 10«. Prema pretpostavci V. Ma-žuraniča ovde se, kao što i u sličnom po sadržini 18. kapit. Ka-stavskog statuta,'4 govori o žeparskoj kradji« (op. cit., 538). Ali se sa takvim tumačenjem ne sme složiti, buduči da za njega nema apsolutno nikojih razloga. Pravilnije je pretpostaviti da 10. član Veprinačkog statuta ima na umu onu vrstu ili, tačnije, slučaj kradje, koji je bio predmetom savetovanja (večanja) u Moščenicama kapetana Gašpara Rečana sa mesnim župnom i »ostalim starejima«. Naime u odredbi Moščeničkog statuta, koja je zapisana pod 1546. g., mi čitamo ovo: »Pital je gospodin kapitan Gašpar Rečan župana Mateja Senčica i ostaleh starejeb, kakov običaj je, kada jedan sam s v o j u živinu pokrade. Ki da su odgovorili, da je običaj da vpada v penu od marak 5,
i	svaka živina na šest krat duplikana; tako ki bi i drugde va kuče ili vane ča ukral. I to je pritverdil rečeni gospodin ... . U navedenoj je sada odredbi Moščeničkog statuta, kao što se to jasno vidi iz teksta, predvidjen slučaj ne stvarne kradje vež simulacije kradje (t. j. prividne, izmišljene kradje), naime kad neko tvrdi da je on bio pokradjen, u stvari je pak sam sakrio svoju sopstvenu kao ukradjenu kod njega stvar (ili tudju stvar, pozajmljenu mu na upotrebu ili datu na čuvanje). Uporedjenje čl. 10. Vepr. statuta sa citiranom odredbom Moščeničkog statuta daje nam razlog, da mislimo, da se u članu Veprinačkog statuta, koji nas interesira, ne govori nikako o džepnoj kradji, nego baš o slučajevima simulirane ili izmišljene kradje. Naša se pretpo-stavka potvrdjuje kako rečima 10. čl. Vepr. statuta: »sam v svojih rukah kral« (t. j. sam je krao u sebe), tako i rečima slič-nog 18. kap. Kasta vsk. statuta: »sam pred sobom kral«, ko je bez sumnje imaju identično značenje sa prethodnima.
Završujuči pregled odredaba Veprinačkog statuta o kradji, preostaje nam da učinimo još jednu pribelešku. Pri uporedjenju normi Veprinačkog statuta o kradji sa odgovarajučim normama Kastavskog statuta privlači na sebe pažnju ova okolnost. I ako su po Veprinačkom statutu kazne za sve vrste kradje mnogo blažije (one se ograničavaju samo na novčanu globu), nego po
31 Ovaj kapitul glasi ovako: »Ošče, ki bi sam pred sobom kral, plača libar osam, ako bi vane grada; ako li bi u gradu, pet marak.«
statutu Kastavskom (gde se za neke vrste kradje polaže čak smrtna kazna ili telesne kazne sa sakačenjem), ipak je naknada u korist oštečenog po pravilu triput veča, nego po Kastavskom statutu (oštečeni dobijaju u ime oštete ili naknade ne dvostru-ku, kao po Kastavskom statutu, več šesterostruku vrednost ukradjene stvari).15 Spomenuta okolnost (prevladjivanje načela kompozicija) svedoči o torne da su krivične norme zakona grada Veprinca arhajičnije od onih Kastavskog statuta, pored toga što je večina krivičnih normi ovog poslednjeg pismeno formulisana od prilike na celo stoleče ranije nego zakoni grada Veprinca.™ Gore smo rekli da Veprinački statut poklanja, sem kradje, dosta mnogo pažnje i deliktima protiv časti. U ovom pogledu je Veprinački statut neizmerno bogatiji od Kastavskog statuta koji spominje samo uvredu (»svakoga dobra človeka«) rečima (kap.
10.), makar što i kazni za taj delikt visokom novčanom kaznom (50 libri). Zaista, Veprinački statut zna povrede časti ne samo rečima več i delom (bijenjem), i pri tom povredu časti bijenjem jasno odvaja od običnih udaraca i rana (telesnih ozleda) i kazni prvu od njih petputa strožije nego druge. Tako za svaki udarac koji je izazvao krvavu ranu, kao i za udarac pesnicom ili ka-menom krivac ima da plati globu — jednu marku, t. j. 8 libri (čl. 16. i 19.), a za udarac dlanom (t. j. za šamar) — globu od 5 ma-raka, t. j. 40 libri (čl. 18.). Za uvredu rečima čoveka svake »vrste« (položaja) krivac plača 25 libri (čl. 20). Več se iz ovih primera vidi da se lična čast kod Veprinčana (kao i kod Kasta-vaca, kod Vinodolaca i kod starih Rusa) cenila znatno više nego zdravlje, ili tačnije, telesna nepovredjenost (integritet). U torne još više uveravaju dva slučaja kvalifikovane uvrede zabeležena u Veprinačkom statutu. Prvi se tiče povrede časti opčinskog savetnika ili starešine (čl. 14.), a drugi — povrede ženske časti (čl. 28). Za uvredu »svetnika« rečju ili bijenjem i za zbacivanje z ženske glave pokrivače zakoni grada Veprinca odredjuju
35 U ostalom prema direktnom smislu čl. 11. Veprinačkog statuta, iz naknade (šesterostruke vrednosti ukradjene stvari) oštečeniku pripadaju samo dva dela, oslatak — starijim ili savetnicima.
31	Protivno mnjenju F. Račkog mi mislimo da je prvi deo (1—25 kapit.) osnovnog teksta Kastavskog statuta bio pismeno lormulisan još 1400. g., kao što je to u ostalom pokazano i u samom spomeniku. Vidi M. Jasinski: Kada i na koji način je bio sastavljen kastavski statut? Ljubljana, 1924. g.
visoku novčanu kaznu — 50 libri. Naročitu pažnju zaslužuje drugi od spomenutih slučajeva (analogičnih normi ima i u Vi-nodolskom zakonu i u nekim staro - ruskim spomenicima), buduči da on ne samo karakteriše krivično pravo kod Slovena, več i polcazuje kakvo je počasno mesto zauzimala žena u staroslovenskem društvu.87
Ne zaustavljajuči se zasebno na drugim ustanovama našeg spomenika koje su posvečene kaznenom pravu i govore o ubi-stvu koje se kazni smrču (čl. 13.), o razboju koji se kazni nov-čanom globom od 50 libri (čl. 15.) i o raznim slučajevima neza-konitog uživanja opčinskog i privatnog imanja (čl. 24—30), obratlmo se na kratki pregled onih normi Veprinačkog statuta, koje se tiču drugih strana prava.
Normama je gradjanskog prava naš spomenik isto tako siromašan, kao što i Vinodolski zakon i svakako je siromašniji od Kastavskog statuta. Ako ostavimo na stranu dosta nejasan i sporni po svojoj sadržini član 44 (podrobnije o njemu vidi nasu primedbu k tekstu statuta, br. 194), onda se na gradjansko pravo neesporno odnosi samo jedan član 41. Ovaj kratki, ali važni po svojoj sadržini član »starih zakona grada Veprinca« govori o pravu prekupa (nemač. — Vorkaufsrecht, ruski — pravo vykupa), koje je pripadalo ne samo rodjacima (članovima roda), več i bližnjim susedima« prema svakojakoj imovini. Odašiljajuči naše čitaoce za potankosti ma k tekstu tog interesantnog člana, koji je dole naštampan, i našem njegovom tumačenju (v. dole belešku br. 184), zabeležičemo ovde samo da ovaj do sada malo protu-mačeni član može, blagodareči svojoj kratkoči i nedovoljno jasnoj pravnoj terminologiji,ss izazvati još nemalo naučnih diskusija.
37 Prema Vinodolskom zakonu (£1. 26.) se kvalifikuje samo zbacivanje ženske pokrivače (hovriliee) od >muža<. Ako pa k to čini žena ženi, onda se kazna (tačnije, kompozicija uvredjenoj ženi) znatno snižava. Prema Vepri-načkom statutu sva novčana kazna (50 libri) za spomenutu uvredu išla je potpuno u blagajnu vladara.
38 Kao primer nedovoljno jasne i stalne pravne terminologije može
da služi u citovanom članu izraz: »vsako blago ležeče i ko bi se van gnalo
ali neslo«. Prof. V.-Budanov (op. cit., str. 114) prevodi samo reči »blago
ležeče«, a druge ostavlja bez prevoda (ili tačnije — odnosi ih ili spaja sa
rečima »blago ležeče'). Na ovim rečima ne zaustavlja ju svoje pažnje
takodje ni R. Strohal, ni V. Mažuranič. Poslednji, pri tumačenju u svojim
znamenitim »Prinosima za br. pravno — povjes. rječnik« reči »blago«,
Ni je bogat naš spomenik i normama procesualne sadržine.
O	sudskom ustrojstvu i od cesti o sudskom postupku neposredno govore samo četiri člana (31, 38, 39, 40.), uz to se jedan od njih nije sačuvao u celosti. U ostalom neko dopunjavanje po ovim pitanjima daju, tako reci — uzgred, i drugi članovi našeg spomenika (na prim. 1. i 2.). U Veprincu su, kao i u Kastvu, za rešavanje sudbenih poslova tri puta godišnje proizlazila tako zvana »uročna veča«, t. j. sudbene sednice u roku koji je ranije za navek odredjen. Ta su uročna veča« bivala pod predsedništvom kapetana koji je u ovu svrhu dolazio iz svoje rezidencije (Reke, zatim Kastva) u Veprinac. Sem ovili »uročnih veča su se sasta-jala i sudbena »veča« vanredna (čl. 2, 38.), na prim. u slučaju izvršenja znatnijih zločina, kada su Veprinčani po pravilu šiljali ;>po kapitana«. U svim su sudbenim večima sudelovali, sem kapetana, mesni izabrani opštinski činovnici — župan, su-dac i opštinski savetnici ili starešine, koji su u jednom slučaju (čl. 40) nazvati prisežnici«, pa i finansijski činovnik koji se naziva »žreli (čl. 32.). Manje važne sudbene poslove spomenute opštinske vlasti, na čelu s županom, rešavaju, kao što je to bilo odavna, sami prez (t. j. bez) kapitana«. Zanimljivo je, da jedan od citiranih članova (čl. 39.) uključen je u tekst našeg spomenika kao bi u cilju protesta protiv kapitula 48. Kastavskog statuta i ima samo jednu svrhu — svečano zasvedočiti punu ne-zavisncst Veprinca od Kastva u sferi suda i podrobno obrazložiti ovu nezavisnost (potankosti vidi dole, primed. br. 175).
govori sirilo da ova ref znači: 1) bonum, bona, dobro, iraanje, i 2) redje
—	animalia, peeus, stoka, živina. Halje, navodeči citale iz raznih spomenika, V. Mažuranič citira medju ostalini i član Vepr. zakon, koji nas zanima, kao dokaz toga, što je na praksi dominiralo prvo od dva spomenuta znafenja (op. cit., str. 65—66). Medjutim se u ovom Slanu 'bez sumnje govori
o	dva glavna vida »blaga : nepokretnom (»blago ležeče«) i pokretnom — »ko (koje) bi se van gnalo ili neslo«, pri čemu se pod blagom »ki bi se van gnalo« neosporno ima u pogledu ista irnovina koja u 66. kapitulu Kastavskog statuta (usred pokretnih imanja on nabraja blago živo i blago diguče) figuriše pod nazivim »blago živo«, t. j. stoka i lome slično. Bez sumnje no bi bilo svili gore navedenih nesporazuma (u književnosti), ako bi se zakonodavci Veprinca za izraz pojma o pokretnom imanju služili pravnim terminima, poznatim več od XIII. st.: blago giblje (Vinod. zale.), blago gibuče (st. Vrb. i Poljič.), blago živo, blago mobile ili diguče (Ka-stavski statut), a ne takvim nespretnim izrazima, kakve su oni upotrebili. Ali ovi nespretni izrazi još jednom svedoče o nesumnjivoj starini i neiz-veštačenosti zakona grada Veprinca.
Član 31., kao i defektni član 38., govori o obavezi tužitelja da u svoje vreme izvesti optuženog o podnesenoj žalbi sudu i o posledicama nepredstajanja sudu optuženika u rok koji je ukazan.
Ostali članovi Veprinačkog statuta, koje mi još nismo pregledali, sadrže nemnogobrojne, ali veoma interesantne podatke za opštinsko ustrojstvo Veprinca, za odnos Veprinačke opštine prema državi (a ranije prema teudalnim vladionicama) i njezinu predstavniku u licu kapetana, za opštinska imanja i dohotke i ost. Ovi su podaci oskudniji od odgovarajučih podataka Kastav-skog statuta, koji sadrži vrlo bogati materijal po pitanju o uni-tarnjem uredjenju stare slovenske opštine, o njezinoj upravi i unutrašnjem životu. Ali se podaci Veprinačkog statuta, kao i statuta Moščeničkog, po ovim pitanjima javljaju, bez sumnje, kao lepa dopuna sličnom materijalu Kastavskog statuta. Zbog toga što u našu zadacu, razume se, ne ulazi da podrobno pregledamo ovde ceo ovaj interesantni materijal sa ciljem da se načrta man je ili više puna slika unutarnjeg uredjenja spomenutih opština, ograničimo se samo na kratak pregled sadržine odgovarajučih članova Veprinačkog statuta, tim više što su neke podrobnosti navedene od nas dole u beleškama k tekstu pre-gledanog spomenika.
Članovi našeg spomenika 32, 34 i 35., koji imaju tako reči ustavotvorni karakter, govore o raznim izbornim službenicima opštinskim. Na čelu opštine stoje župan i pri njemu savet starešina, koji se bira od broja bivših izbornih činovnika (župana i sudaca). Članovi tog saveta (naš statut ne prikazuje njihova broja) ispunjavaju svoje dužnosti doživotno i sudeluju u sudu, zkonodavstvu i pretresu sviju važnih poslova koji se tiču raznih strana unutrašnjeg života opštine. Tekuče poslove vrše župan, sudac i satnik koji se biraju svake godine 6. januarja »v malom komuni«, t. j. na malom veču, u čiji sastav ulaze svi starešine ili savetnici i deputati ili predstavnici (njihov broj takodje nije pokazan, ali, kako izgleda, bio je različan) od »polčane (t. j. od članova opštine). Župan, kao što se to vidi iz 40. čl., predse-dava u sudu po man je važnim poslovima (tužbama), koji se rešavaju bez kapetana (o funkcijama suca' i kapetana nema u našem spomeniku onih potankosti kojih ima u Kastavskom statutu). Finansijske poslove opštine, tačnije staranja (kontrolu) za dohodcima, koji idu od opštine u korist države, vodi naročiti činovnik — žreli ili žrel, koji se ili bira od same opštine iz nje-
zine sredine i utvrdjuje cd vlade, ili naimenuje od ove poslednje, ali sa pristankom opštine, pri čemu se on zaklinje »na zakon« (t. j. da če ispunjavati pošto ječe u opštini zakone).
0	uzajamnim odnosima izmedju opštine i vlasti (ispočetka feudalnog vladacca, zatim vladara Austrije) i predstavnika poslednje— kapetana, zakoni grada Veprinca govore na tri razna mesta: u početku njihova teksta (čl. 1—5.), u sredini (čl. 33.) i na kraju zakona (čl. 42). Član 42. našega spomenika glasi da je Veprinačka opština dužna da svake godine isplačuje u korist države 21 marku i 6 libri (t. j. svega 174 libri) i za ovo (lobija punu slobodu u pogledu svih opštinskih nepokretnih imanja i u pojedinosti može dozvoljavati (razume se, za platu u svoju korist) da tudjinci, t. j. oni koji ne pripadaju opštini, mogu da seku šumu u opštinskini šumama i da pasu stoku na opštinskim pa-šnjacima. Ako se spomenuta sada novčana suma ne može smatrati u direktnom smislu kao danak u korist države, to je kao takav, bez sumnje, ona svakogodišnja desetina od žita, vina i jagnjeta koju su morali da unose svake godine članovi opštine (čl. 33). Od ove je desetine jedna četvrtina išla mesnom svc-štenstvu (»popom ), a ostale su tri četvrtine išle u »gospodsku blagajnu pri čemu su »gospodsko« vino i žito trebala da budu prethodno prodata u samom Veprincu pri izvršavanju izvesnih pravila za vreme njihove prodaje. Isto je tako i desetina od ovaca mogla iči n gospodsku« blagajnu ne naturom (ovcama), več u gotovom novcu prema njihovoj novčanoj vrednosti, jer se dozvoljavalo da se svaka ovca odkupi po 12 soldina. Pored desetine je išao u gospodsku« blagajnu potpunice ili u izvesnom delu dohodak od suda (od globi), na ime globe od 50 i više libri išle su gospodi« potpunice, a od globi u granicama od 8 do 50 libri samo jedna trečina (dve su ostale trečine išle županu i tužitelju).
Kapetan, koji je upravljao c^lom Kastavštinom, nije sta-novao u Veprincu, več je dolazio tamo da predsedava na . uročnim večima« ili po naročitom pozivu Veprinčana. U prvom su slučaju troškovi po izdržavanju kapetana i njegove pratnje (ne više od 2 lica) padali na župana a u drugom na opštinu ili na krivca u zločinu (radi kojeg je bio pozvat kapetan), ako je taj krivac bio pronadjen. Kad je kapetan dolazio u Veprinac zbog svojih ličnih poslova, opština nije bila dužna ni da hrani kapetana, ni da mu daje konje.
Da se iscrpe cela sadržina zakona grada Veprinca, nama preostaje da još spomenemo članove 36. i 37. Oba ta člana govore o načinu uživanja od tudjinaca opštinskih pašnjaka i za-ključavaju u sebi ne malo interesantnih podrobnosti (o njima vidi naše primedbe k spomenutim članovima).
Na zaključak našeg kratkog pregleda sadržine »Zakona grada Veprinca : mi treba da rečemo da ovaj spomenik mali svojim obimom, ati veoina važan po svom značenju za pravnu istoriju Slovena, dabogme, nije obuhvatio i nije imao na umu da obuhvati sve norme starog običajnog prava, koje su sačuvale svoju snagu do vremena vladanja Favalica ili porodice von Wallsee, a zatim do vremena prelaza Veprinačke opštine u ruke Austrije. U njima je, kao i u Kastavskom statutu i u Vino-dolskom zakonu, dobilo svog odjeka (svoje slike) samo to, što se njihovim sastavljačima činilo kao najvažnije i najneophod-nije, na ime ono, što, po njihovu mišljenju, trebalo očuvati kako od zaborava od strane članova autonoirine opštine, tako i od narušavanja (nasrtaja) od strane vrhovne vlasti. Ovim se medju ostalim objašnjava oskudica civilno-pravnih normi, koja se primecuje u sva tri navedena spomenika.
II. Tekst zakona grada Veprinca i beleške k ovomu tekstu.
Zakoni su grada Veprinca (ili, kao što iti obično zovu — statut Veprinački) priopšteni ovde po poslednjem i ispravnijem tekstu koji je naštanipan od R. Strohala g. 1910. u »Mjesečniku pravu, druš. u Zagrebu« (sv. XXXVT, str. 903—905). Kao što je bilo gore zabeleženo (vidi str. 252 [oj), uporedjenje tekslova navedenog spomenika, naštampanih od V.-Budanova, F. Račkoga i R. Strohala, po-kazuje, da Strohalov tekst najtačnije predaje sve ono, što se nalazi u sada vrlo trošnom originalu, kao i u Volčičevom prepisu tog originala. Pored toga mi nismo smatrali za mogučno da se ograničimo na bukvalnom prestampavanju Strohalova teksta, jer nismo mogli da se uvek stožimo sa nekim dopunama i promenama ili popravcima koje je učinio H. Strohal u tekstu statuta zbog trošnosti originala ili zbog drugih razloga. U takvim smo se slučajevima mi obično služili varijantima iz teksta Račkoga i unositi iti u dole štampani tekst. Malobrojne promene, koje smo učinili u Strohalovom tekstu, mi smo naštampali kurzivom i svaki put ih motivisali u odgovarajučim primedbama.
I	ako je R. Strohal u svom izdanju več d osla podrobno zabe-ležio mnogobrojne razlike izmedju svog teksta i tekstova, koji su
naštampani od V.-Budanova i Račkoga, i u pojednosti prikaleao »mnogobrojne i stvarne jezične pogrješke (fraza u navodnim značilna pripada R. Strohalu) u oba dva spomenuta izdanja, ali ipak i mi sa svoje straue nismo mogli a da ne spomenemo sve razlike izmedju tekstovima Strohala i Račkoga. To smo učinili ne samo zbog boljeg objašnjavanja nejasnijih i sumnjivih mesta našeg spomenika, nego još i zbog ova dva razloga. Prvo, tekst Račkog (najviše poznati) je postao sada bibliografskom retkošču; drugo, H. Strohal, kao što se ispoljilo, daleko od toga da je prikazao sve razlike izmedju svog tekstil i teksta Račkog. Pribeleživši sve razlike medju tekstovima Strohala i Račkoga. mi, dakle, dajemo u svom izdanju u stvari oba-dva teksta — i tekst Strohala (sa malim popravcima) i tekst Rač-koga (u varijantima).
Drugi (sem ukazivanja varijanta) i glavni cilj naših primedaba ispod linije (i tim se one odlikuju od >tuinača« Strohalova) je dali najpotpuniju interpretaciju ne samo jezičnog, več i juridičkog smisla pojedinih članova Veprinačkog statuta. Uz to smo se mi, razume se, trudili da iskoristimo sve što je učinjeno u ovoni pravcu od naših poštovanih prethodnika. Ali u našim primedbama ima i nečeg novog. U onim slučajeviina, kada niko do sada nije dao nikojih tumačenja ili kad poslednja, po našem mujenju, nisu bila zadovolja-vajuča, mi smo dozvolili sebi da damo naša sopstvena tumačenja.
U našem je izdanju, kao što i u izdanju R. Strohala, u okru gl u zagradu ( ) metnuto sve ono, što Strohal nije več mogao da pročita u originalu zbog njegove trošnosti i što je on uzeo, kao i Rački, iz prepisa Volčiča. Okruglim su zagradama označena i skračivanja kojih ima u rukopisu. ali koja su u našem izdanju (kao i u izdanju Račkoga) razrešena.
U našem je izdanju tekt spomenika podeljen na 44 numerisana člana, čega nema u izdanju R. Strohala. Zbogtoga što se ova podela ue poklapa sa podelom Račkoga (vidi gore str. 200 (13), a v književnosti se obično pojedini članovi našeg spomenika citiraju po izdanju Račkog. to smo mi u našem izdanju smatrali za potrebno da sačuvamo i numerisanje Račkoga. i to: uz moje brojeve stavljeni su redom u zagrade i brojevi Račkoga.
I.	(V im)e božje, amen. Let g(ospod)njih' 1501." dan ...* pred crekvu4 svete Ani, onder' sedeči p(očtovani) i razumni
1 U originalu skračeno »gnjih«; tako je i u Strohala.
2 U izdanjima V.-Budanova i Račkog, kao što i u prepisu Volčiča, u mesto >1501« stoji »1507«. 1?. Strohal ipak kategorički tvrdi, da >u originalu se godina 1501 <lade i>rilično tako pročitati« (Mjesečnik, sv. XXXVI, str. 902).
3 Označenje se dana i meseca u originalu nije sačuvalo (kao što kaže Strohal, ono >r.a rubu lisla olkinuto«) i zato nema ga ni u štampanim izdanjima, a ni u prepisu Volčiča.
muži, župani i stareji rečen(oga" grada)' Veprinca: najprvo župan i sudac tog(a leta)s, župan Fabič i sudac Matko Brnkovič, (zaje)dno z ostalimi stareji mi’ toga grada: župan Matej Čohilj, župan Orban1" Bratkovič, župan (lv)an Škabac, župan Ilija Gr-
4	U Račkoga: »pred crikvu«, a u Volčiča: »pred crekvja.«
r' U Račkoga i Volčiča: »ondi«.
11	Reči »i-ečen(oga)« nema ni u Volčiča, ni u Račkoga, i ako po tvrdjenju R. Strohala »u rukopisu se može jasno pročitati »rečen«, dočim je »oga«, kao sto i »kaštela« s kraja lista otkinuto«.
7 U svojoj primedbi k ovom mestu teksta R. Strohal govori: »Volio sam dodati 'riječ »kaštela« nego li »grada«, jer u ovim sudbenim zapisni-cima, barem na početku zapisnika, dolazi malo ne uvijek uz riječ Veprinac atribut kaštel.... Medjutim se i u uvodu u statut i u tekstu poslednjeg više puta sreta reč »grad« a nijedan put reč »kaštel«. Osim toga i u prepisu Volčiča i u izdanju Račkog u dotičnom mestu stoji reč »grada«. Zato smo i mi u našem tekstu reč »kaštela«, u suprotnost Strohalu, zamenili rečju »grada«.
8 U štampanim tekstovima V.-Budnova i Račkog pa i u prepisu Volčiča mesto reči: »tog(a leta)«, stoji ime »Tumpič«. Rovodom toga R. Strohal u od-govarajučoj primedbi govori ovo: »Mjesto »toga leta , od ko ji se još riječi jasno vide u rokopisu slova »tog«, napisao je Volčič parodično ime »Tumpič«, a za njim se slijepo povedoše prof. Budanov i Rački... U Veprincu nije bio nikada... jedan te isti čovjek i župan i sudac, a zacijelo da nije bio ni taj Tumpič, koga je izmislio Volčič...«. I ako uopšte ime Tumpič sa£ im nije izmišljeno od Volčiča (sudac Gašpar Tumpič se spominje u zaključku VeprinaSkioga veča od 16. jan. 1500. g., koji j'e naštampan od R. Strohala u njegovo m uvodu u tekst Veprinačkog statuta), ali se ipak primedba Strohala, da jedan te isti čovek nije mogao da hude u jedno isto vreme i župan i sudac (to potvrdjuje i 34. član Veprinačkog statuta), javlja nesumnjivo ispravnom. Ukratko govoreči, Strohalovo čitanje dotičnog mesta originala valja priznati pravilnim: ono je u potpunjoj slozi kako sa prethodnim, tako i s idučim rečima teksta koje pokazuju, koji je baš župan i koji je sudac »toga leta«, t. j. 1501. Dodajmo, da i Mažuranič nalazi čitanje, koje je dao Strohal, »valjanim« (op. cit., 521—5*22).
" »Stareji«, drukčije (vidi čl. 14 i 35) »svetniki«, su članovi saveta, koji je bio zajedno sa županom na čelu opštine i ravnao sudbene i upravne poslove. U sastav je tog saveta ulazila, sem župana i suca tekuče godine (t. j. tako zvanih ordinarijih), neka količina isluženih župana i sudaca predjašnjih godina koji su se izabirali na dužnoil snvetnika doživotno. Koliko je bilo u Veprincu savetnika, teško je reči (prema pretpostavci R. Strohala ih je bilo 10). U susednoj je Kastavskoj opštini, kao što se to vidi iz 67. kapitula Kastavskog statuta, bilo 12 savetnika (uključavajuči, kako izgleda, u taj broj i dva suca ordinarijih). Vidi još dole belešku br. 131.
10	U Račkoga, kao i u Volčiča: »Urban«.
žanie, sudac Jakov Hovrlič,11 sudac Marko, sudac Paval Fabičevic
i	poluk1- njih buduč svetno13 komunščak11 ordinani,15 izabrani1'1 od pika17 Martin Dminčic. Ki više pisani vsi jedino svetno se svečaše za bolje občinsko i za neti(ti)ia da bi se od sada na-preda ki koli"' škandali-1’ meju pikom zgajali, tre21 mani kan-
11 Reči »Jakov Hovrlič« nema u izdanju V.-Budanova, u Račkoga pak stoji: »sudac, i Jakov Hovrlič«; isto je tata) i u originalu. Ali je, očigledno, ovo »i« izlišno potpuno i javlja se kao lapsus calami.
12 »Polug« — polag, pokra j (Prema rječniku k IV. sv. Mon. his.
—	jurid.: apud, praeterea).
13 »Svetno« Strohal prevodi »savjetno«, »savjetujuč«, a Mažuranič (op. cit., 522 pri tumačenju reči komunščak) — »sdogovorno«.
14 Spomenuti ovde (u daljem se tekstu Veprinačkog statuta o njemu ništa ne govori) i postoječi takodje u Moščenicama (Kastav. st. sasvim ga ne spominje) komunščak je nesumnjivo pripadao broju opštinskih (izbornih) činovnika i pri toni, kao što misli Mažuranič, važnih. Njegove funkcije tačno nisu poznate (v. K. Kadlec, op. cit. 25 i 58). Prema tumaču
H.	Strohala »Komunščak — opčinski pazitelj ili nadgledatelj cesta, puteva i zemljišta«. Povodom tog tumačenja Mažuranič govori: »Možno je da je tako. Ali kako nije izvor za taj tumač naveden, možda se je podkrala i bludnja...« (op. cit., 522). U korist se Strohalova tumačenja (ali samo delimice) ipak može pozvati na čl. 9. »Regula i zapovedi županom, suciem i kmetom od Moščenic« (v. Moščen stat., pag. 45—46), gde se govori, da je komunščak zajedno s županom i sucem dužan da se brine za održanje u redu puteva i čiščenje voda i ribnjaka. Ipak je sumnjivo, da bi se ovim iscrpele sve funkcije komunščaka.
ir’ Reč »ordinani« (t. j. ordinarij, odredjeni, — v. Rječnik k statutima i Rječn. Mažuraniča, str. 838) pokazuje, da tu spomenuti komunščak jte vršio svoju dužnost tekuce (1501.) godine.
1,1	U prepisu Volčiča: »i sabrani«, a u Račkoga »i zabrani«. Mi zadržimo čitanje Strohala.
17 »Pik«, pulk, puk — populus, narod, opčina, veče. V. rječnik k statutima, Mažuraniča (str. 1103 i 1114) i K. Kadleca k Moščeničkoni statutu.
,N U originalu, pa takodje u Volčiča, V.-Budanova i Račkoga stoji, »za neti«. Ova je reč (»neti«) izazvala u prof. V.-Budanova veliko ne-doumevanje. R. Strohal preporučuje Citati »za ne titi« i motiviše svoje čitanje ovaiko: »poznato je, da se u glagolskim rukopisima ispušta cesto jedan slog od dvaju, kada su posvema jednaka«. Prema Mažuraniču glagol se , n e t e t i ili netiti često upotrebljava u spomenicima mesto nehteti nehtiti; v. op. cit., 745, 4(K) i 1453. Zbog toga treba primiti čitanje koje daje Strohal, ali nema potrebe da se odstupa od originala, t. j. odvajati česticu
ne« od glagola titi (htiti), kao što to čini Strohal u svom tekstu. Na taj način »za neti(ti)« znači — za nehtjeti (»za< ovde ima smisao ob, propter).
10 »Ki koli« Strohal prevodi: budi kakvi, kojigod. Isto i po Mažu-laniču: »ki koli — quiscunque, koji god (op. cit., 519).
celru niže podpisanemu'" zapovedaše zakoni stare"' zapisat, ki jesu vazda bili držani v toni počtovanim gradom21 Veprinci"' i da budu i za napreda21' držani i da se vazda v pisme najdu.
II.	(V ime božje, amen. Le)t g(ospod)njilr' 1507. Toga leta se na(hajahu muzi'1* na) Veprince,'2" ki pamecahu let: 100 let, i to be"' (župan) Čohilj, 2. župan Brnko, ki pameti let 90,
3.	župan Bratkovič, ki pameti let 70, 4. župan Fabič, ki pameti let 80. I tu bese vece starih muži, (ki) su zapametili prvu gospodu, ki su bili knezi od Favalic31; i pod tu gospodu behu naši zakoni podtvrjeni.32 I sa vsakimi zakoni, ke muž do muža pa-mečaše, sada mi stari muži više pisani progledasmo v pismi te naše zakoni, v keh smo pučeni33 od te prve g(ospo)di pod
2.1 »Škandal« (lat. scandalum) — sablay.an.
21 U Račkoga: »>t(e)re«. Prema rečima R. Strohala »u Istri se još i danas govori tre ili tr, što odgovara Štok. t e ili i«. Dodajmo, da isto značenje ima »ter« i u današnjem slovenskom jeziku.
22 Nažalost, ime je ovog »kancelara«, t. j. opštinskoga pisara, ostalo (barem u punom nj‘egovom vidu) nepoznato. V. gore, str. 257 (10) i potpise ispod teksta statuta.
2:1 U Rač koga: »stari«.
24 Tako je u originalu, što, prema rečima Strohala, potpuno odgovora »starom veprinačkom narječju«. Dve poslednje reči Volčič i Rački ispravili su u »počtovanom gradu«.
25 U Račkoga: »Veprincu« .
2.1 U Račkoga: »za naprida«.
27 Vidi belešku br. 2.
28 Tako je u Volčiča, Račkoga i V.-Budanova. R. Strohal popravlja ovo oštečeno u originalu mesto ovako: »su nahajali se na«, i dodaje ovim rečima iduču primedbu: »U Volčiča i Račkoga: »se nahajahu«, što nije ispravno prema preostalim i sačuvanim slovima u rukopisu«. Mi smo ipak zadržali čitanje Volčiča i Račkoga, buduči da ne nalazimo dovoljno ubert-ljivima razloge Strohala, tim više što u naštampanom od njega tekstu, ne zna se zašto, je izostavljena veoma neobhodna po smislu reč »muži«, koja reč se nahodi i u Volčiča i u Račkoga.
29 U Račkoga: »na Veprincu«.
30 Ovome mestu teksta Strohal dodaje sledeču primedbu: »Mjesto: »let, i to b6«, imadu Rački i Volčič: »od let sto b&«, česa ne ima u rukopisu (originalu)«.
31 Tako su istarski Hrvati nazivali predstavnike austrijske porodice von Wallsee (ital. — di Valsa). Vide dole belešku br. 35.
32 U Račkoga: »podtverjeni«. Držim, da je iza te reči nužno metnuti tačku, kao što to čini i Rački. U Strohala ovde nema čak zapete. V. dole belešku br. 127.
33 »Pučeni« — upučeni.
g(ospo)du14 Auštrije.15 Od teh ]esu postali kralji i cesari. I v to vreme prepisasmo te zakoni i našim mlajim sinom povedasmo za našega života.
Na te zakoni niže pisane da nam g(ospodi)n,r' cesar liste, kada nas prije v svoje ruki od Favaliča.8'
To s u ti zakoni :38
1.	(1). Najprvo zakon naš od kapitana"': kada pride gospodi) n40 kapitan41 k nam na uročna vica,'2 tako mu gre samotretu, tri jedi43 od župana; a trikrat su uročna veča v leto.11
34 u originalu skračeno: »gdu«.
35 Veprinac je, kao i Kastav i Moščeaice, pripadao prvobitno Puljskim bisltupima; oni su ove gradove dali u feud još u XII. st. (god. 1139) Di-vinskim gospodarima. Kada je 1399. g. umro poslednji mušJd potomak roda divinskoga (Hugon IX), divinski feudi su prešli u ruke austrijskih vojvoda od roda v. Wallsee koji su nazvati u tekstu Veprinačkog statuta Favaličima (ili Favališčima). Veprinac, Kastav i Moščeniee su se nahodili u rukama Favaliča od 1400. do 1466. g., kad je cela Kastavština (i u tom broju Veprinac) prešla pod vlast Habsburgovaca u licu cara Fridrika III. Vidi K. Kadlec: I/. istorije opčine Moščenica (Rad Jugosl. akad., 203 kn., s. 129); Fr. Kos: Iz zgodovine divinskih gospodov (Razpr. znanstv. društ. nauk v Ljubljani, I. 1923. 1.), i M. Jasinski: Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut? Ljubljana, 1924. (Zbornik znanstv. razprav, III).
DaMe zabeleženi se u uvodu u Veprinački statut i važni u životu Veprinačko opštine dogadjaji odnose na 1400. i 1466. g.
3n U originalu je skračeno: »gn.«. »Gospodin cesar; t. j. Fridrik III.
37 T. j. g. 1466. Sadržina je obadva dela (1501 i 1507 g.) uvoda u Veprinački statut (u tačnom se smislu uvodom u statut može nazvati onaj njegov deo koji je datiran 1507. g. i kojim se faktično počinje naš spomenik)
i	značaj tog uvoda za istoriju običajnog prava podrobno prikazani u našem članku: »Prehod od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu« (Zbornik znanstvenih razprav, IV), Ljubljana, 1925.
38 Rečd: »To su ti zakoni«, u vezi sa sadržinom poslednjih redaka uvoda, bez suninje hoče da podvuku onu okolnost, da iduči zatim niz »zakona grada Veprinca« predstavlja norme, koje su ne samo ponova bili potvrdjene pri prelazu Veprinca pod neposrednu vlast Austrije, nego i postajale več početkom gospodstva Favaliča. Na ovaj zaključnic dovode i pojedini izrazi kojih ima u nizu članova našeg spomenika. Tako reči: gospoda, gospodi, gospodski u čl. 5, 32 i dr., bez suninje imaju na umu ■*prvu gospodu, ki bili knezi od Favalič«, a ne »gospodina cesara«, koji je -došao na mesto gospode od Favalič i, razume se, unasledio njihova prava.
3I> Zakonodavna je vlast u Veprincu i u susednjim mu autonomnim opštinama Kastavskoj i Moščeničkoj, kao što se to vidi iz statuta lih opština,
pripadala delom predstavniku vrhovne vlasti — kapetanu zajed no sa izbornim službenicima opštinskim (županom, sucem i starešinama), koji su sastavljali tako zvani opštinski savet, delom ovom poslednjem, delom, najzad, skupštini gradjana cele opštine (veliikom savetu iti opštom vecu). — Re-čenica: »najprvo zakon naš od kapitana«, ko.fa se odnosi ne samo na prvi član Veprinačkog statuta, več i na četiri iduča člana (svi ovi članovi odredjuju odnošaj opštine prema svojoj »gospodi« u licu kapetana), jasno pokazuje, da su norme, koje se sadrže u tim članovima, formulisane na osnovu sporazuma kapetana sa lokalnom opštinom. Gore spomenuta re-čenica (ili formula) ne samo ispoljuje poreklo spomenutih normi, ali indirektno svedoči takodje o njihovom docnijem (uporedno sa večinom drugih normi istog statuta) postanku.
40 Vidi gore belešku br. 36.
Kapitan ili kapetan (potankosti o značenju le reči vidi u V. Mažu-raniča, op. cit., str. 485) je u dotičnom slučaju poglavar celog Kastavskog područja. Kapetan je za vreme Favaliča bio urednik, postavljeni od lenskog gospod ina (Mažuranič, op. cit., str. 1551). Veprinac ni je imao svog posebnog kapetana. Čitava je Kastavščina duže vremena bila potčinjena Rečkom kapetanu (Rijeke) koji je u potrebnim slučajevima (za sud i druge pošlo ve) dolazio u Kastav, Veprinac i Moščenice. Tek je 1584. g. Kastavština bila odvojena od Reke (Rijeke) i sastavila zasebni posed ili naročitu kapitaniju, kojom j'e upravljao kapetan sa rezidencijom u Kastvu. Vidi K. Kadlec: Iz istcirije opčine Moščenicfi, str. 129—130 i dr.
U Račkoga i Volčiča: »veča«. — »Veče«, viče, vieče (po Vuku Karadžiču — »viječe«) — consilium, senatus, zbor i. t. d. u kojem se razpravlja, vieča« (Mažuranič, op. cit., str. 1548 i iduče). Upor. uvod K. Kadleca u Moščenič. stat., str. 21. — »Uročna viča (veča)«, t. j. veča sud-bena, ikoja su bivala u ranije odred jeni rok (urečeni rok). Takvih je rokova za sudbena veča u Veprincu, kao što se to vidi iz prvog člana njegovog statuta, bilo u toku godine tri, ali kojih su meseci i dana ona bila, o tome naš statut čuti. U susednom Kastvu sudbena su veča, gde je predsedavao kapetan, bivala takodje tri put godišnj'e (kapit. 33. Kast. stat.): »pred me-sopustom, i po Jelenine (t. j. u drugoj polovini maja) i po Miholje (t. j. krajem septembra)«.
43 U Račkoga: »samo tre tu, tri jedi od župana«. Sa takvim se čitanjem R. Strohal apsolutno ne slaže, nalazi, da ono nema »nikakova smisla« i preporučuje Citati: »gre samotretu tri jedk. Zaista, $tanje »samotretu«, t. j. kapetanu i još dvojici njegovih pratilaca, čini celu frazu potpuno jasnom: u slučaju je dolaska kapetana u Veprinac, mesni župan dužan da se pobrine, da bi kapetan i dva lica od njegove pratnje dobili tri puta jesti.
14	U Račkoga: >u leto«, a u Volčiča, kao i u Strohala: »v leto«. U
originalu, kao što svedoči Strohal, stoji »u vleto« (možda: »uv leto«?).
2. (2). Pak je zakon:15 ako bi se ka tadbina1'5 zgodala, tr" bismo po kapitana poslali, tako mu špendija18 gre od onoga, ki se krivac najde; ako se krivac ne najde, tako mu špendija gre od komuna.49
3. (3). Pak je zakon, da koliko koli krat bi prišal kapi(tan) po svojih fateh,50 tako mu nismo dlžni nijedne špend(ije); pak mu nismo dlžni naših konji dajat na nijedan put.51
4. (4). Pak:52 ako bismo po kapitana poslali o sanme53 s(ve)t(og)a54 Petra na Učke,65 tako mu gre špendija sarao-tretu56 od komu(na).
5. (5). Pak jest zakon od osudi57: ča58 je koli niže 8 libar,'“' to ne gre ništar g(ospo)di80; a ča je osud niže 50 libar, to gre
45 Posle ove reči je u Stroliala metnuta zapeta. Po mom mišljenju ovile su zgodnije dve tačke, kao što u Račkoga. Ova se beleška odnosi i na početak niza drugih članova (4, 6 — 9, 11).
411 »Tadbina« — tatba (tadba).
47 »tr« = tre, ter. Vidi belešku br. 21.
4K »Špendija«, špendija (od ital. i lat. spendere, t. j. trositi, tratiti) — trošak. Tu se imaju na umu troškovi na izdržavanje kapetana za vreme njegovog boravljenja u Veprincu.
*" »Komun« — občina, opština. U članu 33. Zakona grada Veprinca spominje se takodje »mali komun«, koji svake godine na dan Triju kraljeva (t. j. 6. januara) bira župana, suea i kapetana. O »malom komunu« vidi dole belešku br. 131.
50 T. j. po svojim poslovilna. »Fat«, italijan. Jalto — delo, stvar, posao.
81 Reč »put« je ovde upotrebljena u značenju via, put, kojim se hodi ili vozi, a ne u mesto »krat;' (ovaj put, jedan put i. t. d.).
52 U Račkoga: »pak je zakon«, u Volčiča: »zakon je pak.« Med^utim u originalu, kao svedoči Strohal, stoji samo »pak«.
53 U Volčiča: »o samne« (Up. or. Kast. st., kap. 26: »od samnja«). Sanam, šaman, samanj = Stok. sajam.
54 Tako je i u Račkoga. U Strohala, kao i u originalu, skračeno: »s t g a«.
55 U Račkoga pogrešilo: »na Učku«. Učka (italijan. Monte Maggiore) — brdo sa manastirom blizu Opatije, na severo-zapad od Moščenica. Isto sc brdo (Učka) pod imenom Veli Verh (šta je prevod italijanskog naziva — Monte Maggiore) spominje i u Moščeničkom statutu (u ustanovi od 1552. g.).
50 T. j. kapetanu i dvema licima njegove pratnje. U Račkoga i ovde je, kao što i u članu prvom, pogrešno: »samo tretu«.
‘,7 Reči »osud«, »osuda« imaju u pravnim spomenicima razna znamenja. V. Mažuranič, op. cit. 855—856. Ovde je, kao što med ju ostalim i u
jedan del g(ospo)di,"° a drugi županu, treti onomu, ki bi kužal."1 Pak osud od 50 libar i više 50 libar, ta gre vsa"- g(ospo)de."3
6.	(6). (Zakon je:"4 ki b)i hišu05 v““ gradu ali vane grada razbi(l“7 ali)68 uljnik, ta zapada peni"1' 5 mar(a)k7" (i ča pravda najde).71
Vinodolskom zakonu (51. 30, 33), ova reč upotrebljena u smislu novčane ka/.ne, globe.
58 »Ča« — Sto (kaj).
59 Libra (ital. lira) — novčana jedinica. Obično ,je jedna libra (mle-tačka) imala 20 soldina po 12 dinara (Mažuranič, op. cit., 590). U Vepri-načkom se statutu, kao i u Kastavskom, razmere novčanih kazni odredjuju po dvema novčanim jedinicama: u librama i markama. O markama vidi belešku br. 70.
00	U originalu sk ra ceno: »gdi«.
'Il »Kužati« (ital. accusare) — lužiti.
Tako je u originalu. U Volčiča i Račkoga: »vas«.
113	U Račkoga i Volčiča: »gospodi«.
Takav je početak ovog pa takodje triju idučih članova (7—9) prema prepisu Volčiča. U Račkoga svuda, sem čl. 8, koji je spojen u jedan s prethodnim (bas je spojen s njim svezom »a«), stoji: »Pak je zakon«.
811 Tako u originalu, a u Račkog i Volčiča mesto »hišu« stoji >kuču<v ikakva je ref, kao što se zna, identična po svom značenju sa sadašnjoir. slovenskem rečju »hiša«.
Tako u originalu; u Račkoga i u Volčiča: »va«.
1,7 Reč se »razbiti« (razbijati) upotrebljava u pravnim spomenicinia sa raznim značenjima (V. Mažuranič, op. cit. 1225—1226). Zaista, ako izraz kapitula 11. Kast. st.: »cestu slobodnu razbil«, ne znači oštetiti cestu, več učiniti komu nasilje, razboj na javnom putu, to ovde, u članu G. Ve-prinačkog statuta, »razbiti hišu ali uljnik (t. j. pčeljinjak) treba razumeti u smislu obijanja zatvorena prostora u cilju kradje (provaljna kradja). Ispravnost se poslednjeg tumačenja potvrdjuje tim, što se za ovaj zločin odredjuje uporedno nevisoka globa (5 inarak, kao i za kradju — vidi čl. 7
—	iz »ograjene kozare«). O razboju se na javnom putu govori dole, u članu 15.
08	U pri med bi k ovoj reči R. Slrohal govori: »u Volčiča i Račkoga — »ili«, pred kojom riječi imade	Rački nekoliko to čaka, kano da bi	ondje	još
nešto manjkalo, što prema prostoru u rukopisu nije moguče.«
»Pena . (lat. poena, ilal. pena) — kazua; ovde — u smislu kazne
u novcu.
70 Vidi gore belešku br. 59. Marta — novčana jedinica. Vrednost je jedne marke, prema prvom	kapitulu Kastav. statuta, 8 libri.
71 »I če pravda najde«,	t. j. povrh globe krivac je duižan	jsplatiti
prema presudi suda još neku sumu u ime odštete (naknade).
7. (7). (Zakon je"4: ki bi) kral v kozare72 ograjeno], zapada 5 mar(a)k.
8. (7).” (Zakon je:'1' ki bi kra)l v kozavi neograjenoj, za-pada 1 marku.
9. (8). (Zakon je'1': ki bi) v kontrade74 v no(':e7r’ kral, (zapada peni)™ ta ‘2 marki.
10. (8).77 (Ki) bi sani v svojih rukah kral, zapada (ma-rak 10).78
72 /Kozara« po Račkomu (v. Rječnik k tekstu statuta) i Mažuraniču (op. cit. 530) — staja, obor za koze. R. Strohal ne staže se s tim (»jer ne znam	—	veli	on	— kako ve bi to bile neogradjene staje«, o kojini se
govori o	idučem	Članu) i preporučuje reč »kozara« prevoditi: »pašnjak,
gde se koze pasu«.
73 U Volčiča, V.-Budanova i Strohala iduča odredba čini poseban član. u Račkoga se pak ona javlja kao neposredni nastavak prethodnog 7. člana. V. našu primedbu, br. 64 i naš uvod str. 260 (13).
74 »Kontrada« (srednjelat. — contrata, ital. — contrada) — vicinia, tegio, predeo i. t. d. Ovde se kontrada protivostavlja gradu i označava okolinu grada Veprinea, predeo izvan grada.
75 U Račkoga i Volčiča: »v noči«.
711 U mesto ovili reči, koje je preporučio Strohal kao popunjavanje odgovarajuče praznine u trošnom rukopisu, u prepisu Volčiča stoji:	plača
samu tretu	k, a	u	tekstu Račkoga: >plača samo treto 1 . Povodom tih
varijanta	li.	Strohal	veli: »ovima se riječinm ne može ispuniti manjak u
rukopisu, jer se tomu protive preostali znaci i riječi u rukopisu«. Od svoje strane zabeležičemo, da varijant, koji je ponudjen od Volčiča i Račkoga (i koji ne pobija Mažuranič, op. cit. 187), protivoreči članu 11. Veprinačkog statuta (v. dole naše primedbe k ovom članu), prema čijem smislu čak dnevni kradljivac povrh globe plača odštetu u razmeru >samošesto«, a nočni »duplicu«, t. j. naknadu štete dvaput veču od naknade za dnevnu kradju. Zato smo priznali kao bolje da sačuvamo u našem tekstu Strohalov varijant i ako on takodje budi neke sumnje i teško da potpuno odgovara onome, što je nekad bilo u originalu.
77 Ova odredba (o »kradji v svojih rukah«) nema direktne veze sa prethodnom pa zato smo nju izdvojili u zasebni član, kao Sto je to učinjeno sa sličnom odredbom u Kastavskom statutu (kapit. 18). U tekstu je pak koji je naštampan od Račkoga spomenuta odredba nepravilno spojtena sa prethodnom u jedan član (čl. 8).
7S Niti prvi po vremenu izdavač i komentator Kastavskog i Vepri-načkog statuta, niti drugi izdavači teksta Veprinačkog statuta ne objašnja-vaju, što baš treba razumevati pod zagonetnom vrstom kradje, koja se spo-minje u označenom članu Veprinačkog statuta i sličnom mu kapit. 18. statuta Kastavskog; sa tumačenjem se pak Mažuraniča (op. cit., 533), da se ovde govori »o žeparskoj kradji«, ne može složiti. Kako, po našem mišljenju,
11. (9). Pak: ki bi koli ko blago va dne ukral, plača samo-šesto,7" a od toga gre 2 dela (ono)mu, komu je škoda učinjena, a ostanak gre meji80 vseh starijih,81 a v noči duplicu82 i plača penu, kako83 se više udrži.
12. (10). Ki b(i) ukral kokoš81 va dne, p(l)ača 5 mar(a)k, a kokovš (sic)Hr' samošestu,81' a v noči duplicu.87
treba da se razumeva Slan 10. Veprinačkog statuta (i član 18. Kastavskog statuta), vidi gore naš uvod, str. 264 (17).
79 »Samošesto«, t. j. šest za jedno. Ovde se ima na umu naknada štete koju je uSinio kradljivac oštečeniku. Prema jasnom smislu tog člana dnevni tat, osim globe, o kojoj se govori, kako izgleda, u čl. 9., dužau je isplatiti šesterostruko uzetu vrednost ukradene stvari, a nočni tat dvapul više (v. belešku br. 82). Zbog toga tumačenje R. Strohala (v. njegov rečnik k t etatu Vepriuač. statuta): »samošesto — vrijednost ukradene stvari porea peterostruke globe«-, sasvim nije lačno.
8H U Račkoga: »meju«.
81 V. gore belešku br. 9. »Stareji« (ili »svetniki«) dobijaju .^ostanak«, t. j. trečinu šesterostruke (ili dvanajstorostruke pri nočnoj kradji) vrednosti ukradene stvari u im.e sudbenih taksa ili kao platu za sud. Iz ovog se pak (11.) člana vidi, da je po Veprinačkom slatutu naknada samom oštečeniku bila veča od one po Kastavskom statutu. U Kastvu je oštečenik dobijao samodrugo (kapit. 17.), I. j. dvostruku vrednost ukradene stvari. V. još gore naš uvod, str. 264—205 (17—18).
92	»Duplica« — duplex, dvostruko. Ovde »duplica«, po našem mnjenju (i protivno mnjenju Mažuraniča, v. op. cit., 287, na kraju istumačenja reči »duplica«), bez sumnje odnosi se ne na celu kaznu za kradju (i u poje-dinosti ne odnosi se na globu), več samo na uplatu odštele: nočni tat plača ne šesterostroku vrednost ukradene stvari, kao što pri dnevnoj kradji, več dvaput više (t. j. dvanaesterostruku vrednost te stvari). Veličina pene ili globe, kao što se ovo vidi iz teksta pregledanog člana, ostaje ista, kakva je bila za dnevnu kradju.
83 U Račkoga pogrešno: »ka koli«. »Kako se više udrži«, t. j. kako se sadrži (spomenulo) gore.
81 Kradja kokoške (kao i kradja sa obijanjem i nočna kradja) smatrala se u Veprinačkom statutu kao kvalifikovana 'klradja. V. gore naš uvod, str. 263 (16).
85 Reč »kokovš« stoji u originalu pogrešno (lapsus calami) mesto »kokoš«.
8,1	Kako izgleda, odšteta se za kradju kokoši ju isplačivala ne u go-tovom novcu, kao što u drugim slučajevima, več naturom: krivac je bio dužan da da oštečeniku po 6 kokošiju za svaku ukradenu kokoš.
87 Tekst ovog člana kao da daje razlog pretpostavljati, da je za nočnu kradju kokošiju bila ne samo dvostruka odšteta, več i dvostruka globa.
13. (11). Jošce je zakon od udorca8*: ki bi ubil do smrti, zapada glavu.
14. (12). Ki bi svetnika80 udril ali na njega posegal”" ali opsoval,zapada 50 lib(a)r.
15. (13). Ki bi cesti razbijal,'11 zapada 50 lib(a)r i ča pravda najde.92
16. (14). Ki bi do krvi udril, zapada 1 marku.
17 (15). Ki bi na koga nož vinel, zapada 1 marku, a"; kada opet shrani, p/ae«94 1 marku.
18. (16). Ki bi dlanu udril,115 p(l)ača 5 marak.
19. (16)."'! Ki bi pesiu ali kamikom udril, plača 1 marku. ‘20. (17). (Ki) bi koli ke vrsti97 e(lovi)ka sramotil ili psoval,
(pla)ča 25 lib(a)r.
"* Udarac ili udar je mogao imati svojim ciljem ili pak posledicom povredu časti, tela (rane, teške ozlede) i fak smrt. 13. član Veprinačkog statuta ima u vidu udar koji je prouzrokovao smrt (nemački — Todschlag).
89 Vidi gore primedbu br. 9.
00 Posegati, posegnuti, poseči — manum porrigere, segnuti, pohititi za kim, uložiti, položiti ruku na koga. Po Daničiču ova reč znači invadere. V. Mažuranič, op. cit., 1032.
01 Tako je u originalu. U Volčiča i Račkoga: »razbil«. Ovde se govori, kao i u kapit. 11. Kastavskog statuta, o razboju na javnoni putu. V. gore belešku br. 67.
95 Reči: »i ča pravda najde«, nalaze se ne samo u originalu, nego i u Volčičevom prepisu, ali su u Račkoga izostavljene ne zna se zašto. O značenju ove formule v. gore belešku br. 71.
93	Sveže »a« nema u Račkoga, premda se u originalu nalazi.
M Tako u Račkoga. Po rečima pak R. Stroliala, u originalu stoji ne »plača«, več »plaču«. Držim, da oblik »plaču« je lapsus calami. Mi primarno (sačuvamo) popravak Račkoga, jer u suprotnoni slučaju druga polovina člana postaje nerazumljiva. »Nož vineti« — izneti nož iz nožnica (korica); »opet shraniti« znači opet metnuti nož u nožnice. Po mnjenju prof. V.-Bu-danova (v. njegove primedbe k tekstu), u članu 17. Veprinačkog statuta »oči-glerino« se razumevaju ne dva posebna zločina, a jedan, na ime pokušaj udarca mačem (nožem)«. Citirani član Veprinačkog statuta po svojoj sadr-žini jako napominje 8. član najstarije Ruske Pravde. O sličnom pokušaju govori i Moščenički statut (pod	1570.	g.): »Isto leto	su	našli:	ako	bi ki
stegnu! ate dal ruki na kakovo	oružje, na lcega si budi	drago,	pada	penil
lib. 4«. Vidi prof. K. Kadlec: Moščenicky statut, str. ‘27 i 37.
95 Udar dlanom, t. j. šamar (poličnica), je teška povreda časti i zbog toga se kazni visokoin osudom.	Upor.	iduči član.
911 Ovaj se član u Račkoga	javlja	kao neposredni	nastavak prethodnog.
97 »Vrsta« ovde je u smislu stalež.
21. (18). Ki bi koga v zarok vložil, njemu gre treti del (zar)oka.us Ako bi ne mogal zaroka doprnest, tako s(am va nje) m ostaje.90
22. (19). Ki bi na pravd u sujenu z nova stupil1110 i želel druge pitat, plača starijem 1 marku.101
"" R. Strohal ovde se zadovoljava zapetom. Držim, da treba j/.a ove reči, radi jasnoee smisla celog člana, metnuti tačku.
,lu Reč »zarok« po mujenju Strohala (v. njegov mali rečnilc k tekstu Veprinač. statuta) odgovara reci obečanje, obveza. Takvo je tumačenjo veoma netačno, a glavno sasvim ne ujašnjava smisao ovog člana. Re5 >zarok« (i slične mu — zagovor, zapoved itd.) ima razno značenje u pravnim izvorima. Večinom »zarok« znači — novčana kazna (globa), koju odredjuje nadležna vlast ili koja je ugovorena izmedju stranaka. V. podrobnije Ma-žuraniča, op. cit. 59, 538, 1635 i 1658—1659.
Prema mišljenju V.-Budanova (op. cit., primed. k tekslu Veprin. stat.) smisao je ovog člana takav: »Ko na sudu ne buile dokazao optužbu, po kojoj je učinjen zarok, on če sam platiti baš toliko (t. j. uslovljeni zarok)«. Istm načinom tumači i Mažurauič tekst 21. člana Vepr. statuta: »Ki bi kega v zarok vložil (t. j. tko prijavi koga za kaznjivo delo, za ko j e se osud plača), njemu gre treti del zaroka. Ako bi ne mogal zaroka dcvprinest (t. j. n e bi m o g a o k r i v i n j u dokazati), tako sam na njem ostaje.«
Pregledana se ustanova objašnjava osobinama starog prava koje su postojale kod raznih naroda: tužiocem je mogao biti ne samo sam ouaj, koji je postradao, ili njegovi bližnji, več i svaki čovek sa strane. Takvi su privatni ili dobrovoljni tužioci (staro-ruski — »jabednik«) dobijali novčanu nagradu od postradalog ili od suda (u posledujem slučaju u obliku nekog dela novčanih kazni); ali je nesavesna optužba (kriva denuncija) obično imala posledico m za tažljivog tužioca istu kaznu, koju je morao poneli optuženik ako bi optužba bila opravdana.
100 »Stupiti na pravdu su(d)jenu«, po tumačenju Mažuraniča, znači: »na novo zametnuti parbu, gdje je več valjana osdua pukla« (op. cit., 1080).
101 (J Račkoga je ovaj član formulsan drukčije: »KI Di na pravdu sujenu z nova stupil (u Volčiča je dodato: »i drugu pital«, čega nema u Račkoga) prez želje druge parti, plača starijem 1 marku«. Povodom ovog formulisanja R. Strohal primečuje: »M jest o riječi »i želel« imade Volčič i Rački »prez želje«, česa nema u rukopisu; u rukopisu je »i želee«, Sto sam ja, da dobijein neki smisao, izpravio u »i želel.« Dalje, mesto »druge parti«, u originalu, po rečima Strohala, stoji: »druge pitat«. 1 ako Mažuranič (op. cit., 1063) ne osporava čitanje Račkoga (koje se ipak ne pot-puuo podudara sa prepisom Volčiča), ja držim, da je čitanje R. Strohala ispravnije.
23. (20). Ki bi ženi ili vdovice peču102 z glavi vrgal1"'1, za-pada 50 lib(a)r.
24. (21).1"' Ki bi zkroz lozu10r’ hodil, zapada 50 lib(a)r.
25. (21). Ki bi se v njoj našal pasuč ili drva vzemi.juč, plača so(ldi) 50 manje dva.10"
26. (21a).1"7 Ki bi zvani10' lozi do presike1"” sirovo vsekal,11" plača so(ldin) 16.111
27. (21a). Ki bi v presikah112 sirovo sekal, plača 2 libre.
28. (22). (Ki bi v ljudskom) gajells sekal, plača 1 marku.
29. (23). (Ki bi pa)sal v senožetah nekošenih,114 plača 1 (marku i) škodu gospodaru.115
30. (23).116 (Ki bi) se našal pasuč v prepovedi,117 plača so(ldini) 50 manje dva.
102	Peča (ital. pezza, pezzo) — pokrivata (pokrivalo) ženska, rubac. (koinad platna) na glavi kod žene. Peča je isto, što je hovrliea Vinodolskog zakona (61. 27), po kojem je za zbaeivanje hovrlice naznačeno 2 libre globe
i	48 libri conipozicije u korist uvredjene.
"l:l U Račkoga i Volčiča: »zvrgal«, kako (prema rečima Strohala) nije u originalu.
101	Ovi i iduči članovi su u Račkoga zanumerisani Jednim i istim brojem (21).
105 Loza — šuma, gaj.
10,1	T. j. 48 sold. — Obrača na sebe pažnju velika i nepojmljiva razlika u razmeru globa koje su odredjene 24. i 25. članom.
107 Ovaj i iduči za njim članovi su spojeni u Kačkoga u jedan član koji je po drugi put (i pogrešno) zanumerisan brojem 21.
108 U Ppčkoga: »zvane«.
ll1" U Račkoga i Volčiča: »do proseki«. Presika (presjeka, preseka, proseka) znači — dolina, prodol preko kakve planine, a takodje put, med ja u šumi. V. Mažuranlč, op. cit., 1106 i 1172.
110 U Račkoga: »sekal sirovo«.
111 Globa od >10 sold.« takodje izaziva sumnju, ali je cifra 16, po rečima i Račkog i Strohala, jasno pokazana u originalu.
1,2 U Račkoga i Volčiča: »presekah«.
113 U Volčiča i Račkoga: »v ljudskom gaju«. Gaj — »zagojena šumica, čuvana od štete, ljudskim marom odgojena« (Mažuranič, op. cit. 314.)
114 U Račkoga reči »nekošenih« nema.
u’' T- j- sopstveniku (gospodaru )senoižela, t. i. senokosa.
"e Ovaj i prethodni član su u Račkoga spojeni u jedan član pod brojem 23.
117	»Prepoved« _ »zemljište, šuma itd., u kojoj se ne smije pasti, drva sječi i dr.« (Mažuranič, op. cit., 1103).
31. (24). Ki bi tužil na drugoga, kada su veča uročna, ne povedavši mu, ne more11" mu pravde dobit. To je ki su kmeti, a (gospod i)nu’10 i gostu1-0 je druga pravda.121
32. (25). Zakon je mejiao nami za gospodarskoga žreloga:1" da ga mi izberemo meji sobu, a g(ospo)dals3 ga124 potvrde i ta ima gledat kraljeva prihodišca,125 Jošče ako bi ga g(ospo)da1M izbrala, imaju ga nam pokazat; ako bude za nas, ima prisec na zakon i more sedit v pravde meji nami.
33. (26). Zakon naš je: da imamo g(ospo)di1-" dat desetinu žita i vina i janjac. Od toga gre popom četrti del.1*7 A gospodsko žito i vino ima se v gradu prodat, kako naprave susedi z val-
118	U Račkoga protivno originalu: »može«.
110	U originalu skračeno: »gnu«.
120 »Kmeti« znači ovde opštinski ljudi, opStinari. »Gost« — stranac, inozemac, tudjinac.
121 Reč »pravda«, koja ima u pravnim spomenicima razna značenja i koja je upotrebljena u 31. čl. Veprinač. statuta dvaput, znači u prvom slučaju — srd, presuda itd., a u drugom — pravo, zakon. Smisao je ovog člana, kao što je prikazao još prof. V.-Budanov, ovaj: »Tužba (parnica) se koja nije javljena optuženom, ne pretresa sudom, ali to se tiče samo gradjana, o tudjincima pak drugi zakon« (op. cit., primedba k odgovarajufem članu statuta).
122 Žreli ili žrel, po mnjenju Mažuraniča — »zagonetna rieč«. Isti na-učnik pretpostavlja, da se »žreli«: javlja možda neki sinonim (hrvatski naziv) za »valput« (op. cit. 172« i 1539). Ova je pretpostavka, po našem mnjenju, veoma srodna istini. U njenu barem korist izrično govori upo-redjenje 32. i 33. člana našeg spomenika. Svakako se dužnost službenika sa titulom »žreli«, koga je hirala opština i utvrdjivala vlast ili koga naiine-uovala ova poslednja sa pristankom opštine, sastojala, kao što se to vidi iz teksta statuta, u tom, da se brine za »gospodske« (kraljevske) dohodke.
O	potpuno neispravnom i čak čudnovatom Strohalovom tumačenju reči »žrel« i u vezi s ovim celog člana 32. vidi dole našu belešku br. 125.
123 U originalu skračeno: »gda«.
121 U Račkoga: »da ga«. Kao što kaže Strohal, u originalu nema »da«.
125 »Prihodišče« ili prihodište po Mažuraniču je »isto što prihodak, dohodak, pak dača, porez itd.« (op. cit., 1128). U Strohalovom tekstu mesto -prihodiščac pogrešno stoji »prihodiča«, kakva reč, po mišljenju Mažuraniča, sasviin ne postoji (ibid. 1128 i 1539). Po tumaču Strohala tobože »prihodič je kraljev izaslanik.« U vezi s ovim postoji i sasvim neispravno Strohalovo tumačenje reči »žrel«. Žrel, po mišljenju Strohala, je »opčinski služebnik, koji ima dočekati kraljeva izaslanika u Veprincu.«
12(1 U originalu skračeno: »gdi«.
127	Ovde i iza reči »z valputom« u Strohala stoji zapela mesto tačke.
U opšte mi se često ne tnožemo da složimo s interpunkcijom Strohala i u
svim takvim slučajevima nju popravljamo.
putom.128 A janjce ima valput o Jurjevi sačtat,1-1* i ki oče svoje odkupit, tako je zakon, po 121:10 soldini.
34 (27). Zakon naš je: da na dan treh kralji ima mali komun111 s plovanom132 župana i sudca i satnika izabrat i teh treh133 muzi ima plovan rotit13* za136 pravdu.
35.	(27).1:|,; A kada manka137 s(ve)tnika, ima ju ga sami stariji naj(t)1:18 v malom komuni. I ki bi ne (h)til bit svetnik, ali (ki)koli
128	Valput, valpot (od st.-neni. VValpoto, Waltpode) — »vladalački, vlasteoski ili gospodski punomočnik, pouzdanik, koji nastoji o zaštiti vla-steoskih prava u podloženoj občini, vladanju itd«. V. rečnik Raekoga k stat.
i	Mažuranič, op. cit., 1538—1539. Upor. našu belešku br. 122. Po tumaču R. Strohala: »Valput — nadgledatelj, napose blagajnik«. —
120 »Sactati« — dinumerare, pobrojiti, prebrojiti. — >0 Jurj'evi«, t. j. 24. aprila.
130 Tako je (»12 soldini«) ne samo u originalu, nego i prepisu Volčiča. U Račkoga je pogrešno: »10 soldini«.
131 U »mali komun« (ili malo veee) dolazili su, po R. Strohalu (v. rečnik k Veprin. stat.), »ljudi, koji su več vršili službu župana ili suca«, t. j. svi živi izsluženi župani i suci (u drugom svotn članku: »Sudovanje u Veprincu«. R. Slrohal kao da identifikuje mali komun s »veprinačkim narodom«; v. Mjesečnik, sv. XXXVI., str. 1039). Po V.-Budanovu (op. cit., str. 120—121) mali se komun sastojao ne samo od saveta starešina (v. o njima našu belešku br. 9), uključavajuči u njega i službena lica tekuče godine (župana, suca i satnika), več i od poslanika od »polka« (puka) ili čitave opštine, broj kojih nije poznat (sa svoje strane dodačemo, da je ih, sudeči po Kastavskom statutu, bilo ne više od 24). Po pitanju o malom komunu vidi još K. Kadleca »Moščenicky statut«, str. 22, M. Kostrenčiča »Vinod. zakon«, str. 88—89, i Mažuraniča, op. cit., 521. Po pravednoj pri-medbi V.-Budanova, naziv mali komun pokazuje da Je postojao i veliki komun, t. j. opšta narodna skupština ili narodno veče.
132 »Plovan« (lat. plebanus, ital. piovano) — parochus, župnik.
133 U Raekoga: »te trih«.
134 Rotiti — »oduzimati rote, zakletve, prisege od koga«, — Mažu-ranič, op. cit., 1263.
135 U Račkoga: »na«.
130 U Račkoga je ovaj član spojen sa prethodnim u jedan (pod br. 27).
137 Mankati ili manjkati (od ital. mancare) — deficere, deesse, uzmanj-kati, nedostati. V. rečnik k statutimn, Ma-žuraniča, op. cit.. 628 i R. Strohala primedbu 77. Ova je 'reč potpuno razumljiva, jer u današnjem slo-venskom jeziku postoji reč: manjkati, koja odgovara nemač. mangeln, abgehen. Nije ludja ona i srpsko-hrvatskom jeziku, jer u Rečniku Vuka Karadžiča (3. izdanje, str. 357) piše se tako: »manjkati — umstehen, ver-recken, mori«.
138 U Račkoga: »najti«. Upor. ovaj član s kapitulom 41. i 67. Ka-stavskog statuta.
veljak,1311 ima platit 1 marku meji starije14"; (i ako bi) potreba, daj141 ga mogu drugoč14- postavit.
36.	(28). Zakon je naš: da kada pride jedan iz druge kun-tradi148 z (ovca)mi tar je se korda144 s nami na dinare,14" ta more past140, kuda i domači kmeti; i ni dlžan deseti(ni)147 ovde, ako je doma dal, a dlžan je 1 sir popom, 2 županu. A arba-dijac148 ima past, kade mu se pokaže, i ima dat potom 1 sir za volju"8 nemoči, ako bi im potreba popa.
130 Rački u svom rečniku k statuti ma ne daje nikakvog tuinačenja ove reči (»velfik«). lJo tumačenju K. Strohala: »veljak — izabranik, valjda od njem. rijeCi \vahlen«. U istoni smislu tumači reč »veljak« i Mažuranič: »U Veprin. stat., čl. 27. znači rieč »veljak« onoga obči na ra. kojega občina kao uglednijega člana občine odredi, da ima preuzeti kakvu službu« (op. cit., 1558). Uzgred pribeležičemo, da gore navedeno Strohalovo tumačenje reči »veljak Mažuranič pogrešilo odnosi na reč »valput« i zato naziva ovo tumačenje »bludnjom očitonK. (Mažuranič, op. cit. 1539). — Član 35. Veprinač. statuta V.-Budanov prevodi ovako: »Kada umire savetnik, sami starešine u malimi komunu d užili su nači novoga, i ko ne bi hteo da bude savetnik ili drugi činovnik (veljak), mora da plati 1 marku, i ako je potrebno, starešine ga mogu naimenovati i po drugi puU (op. cit., 121—122).
140 U Račkoga: »meji starejimi.«
141 Tako je u originalu, a u Račkoga: »da«. Po mujenju H. Strohala, daj = da. Mažuranič u svom rečniku (str. 130) navodi reč »daj« kao prilog sa značenjem saltem, minimum«. Čini mi se, da reč daj predstavlja skračeni oblik reči tadaj (tada, onda). V. Srječnik Vuka Karadžiča (str. (552), gde su navedeni jednozna&eči varijanti: tad, tada, tadaj, tadar, tade itd.
14-'	Reč »drugoč«, ma da R. Strohal	nalazi za potrebno	da	nju	istumači
(»drugoč	— drugi put«),	ne ustreba da se tumači ni za	Slovenca,	ni	za
srba, ni za lirvata.
14:1 U Račkoga: »kontradi«. O značenju le reči več je bilo kazano, v. gore belešku br. 74.
144 U mesto »tar je se korda« u Račkoga: »more se kordat . »Kor-dati« (od ital. accordare) — pogoditi se. U članu se govori o naplati dače (t.	zv. travarine) za pašu.	U mesto »tar«	mora biti »ter«.
145	»Dinar« je tu u	smislu: gotov	novac.
1411 U Račkoga: »pasli«.
14‘ Ovde se ima na umu desetina od ovaca, o kojoj se govori u Elanu 33.
I4" U Račkoga: »ambadrec«, za koju reč on veli u svom rečniku: »rieč nepoznata. Čitanje Račkoga i R. Strohal i Mažuranič (op. cit., 14(51) potpuno obrazloženo priznaju pogrešnim. Reč arbadija ili arbadiga (od ital. erbatica) znači — travarina, t. j. dača za pašu (Mažur. op. cit., 7 i 1461.). Ali je ista reč u Moščeničkom statutu (pod 1552. g.), upotrebljena u smislu pastiri, koji pasu stoku po planini (K. Kadlec, op. cit., 28 i 40), t. j. kao si-
87. (29).13" Kada pride hlapac151 o mlade lete z ovcami gospodaru,152 a ni se ovde153 mrkal,1M ali' "’ ako bi o Miholji'" prišal, a ni otoli157 leta pasal,158 ni dlž(a)n desetini ni mar(a)k.15“
nonim reči arbadijac (arbadnjak). It. Strohal veli, da »arbadijac znači ovčar ili pastir« i na taj način ne čini nikakve razlike izmedju raznih pastira o kojinia se spominje u 36. članu Veprin. statuta. Mi ipak držimo, da ovaj član bez sumnje ima na umu dve vrste pastira: 1. pastire ovaca koji su došli da pasu svoje ovce na zemlji	Veprinačke	opštine	iz susednih
opština Kastavštine, i 2. pastire, koje ovaj	član naziva	»arbadijacima	. Po.
slednji su, kako izgleda, bili iz udaljenijih krajeva. Zato zaslužuje pažnje pretpostavka prot. K. Kadleca, da se u nazivu arbadia (što, po Moščen. statutu odgovora arbadijaci, ili — po neispravnom čitanju Uačkoga — »ambadrec« Veprinač. statuta) može videti ukazivanje na dešljake iz Albanije (t. zv. Arbanasi), kojih kao i došljaka iz Rumunije (»vlasi«) bilo ne malo na Istarskim zemljama. Vidi K. Kadleca, op. cit., 28.
1,11 U ltačkoga: »za volu«. Ova reč odgovara sadašnjoj slovenskoj reči >zavolj, zavoljo« i znači	— propter, occasione,	radi, usled, u	slučaju.
lr,° U	tekstu ltačkoga ovaj član, kao što	če se videti	iz	idučih naših
priinedaba, sadržava u	sebi	takve	pogreške koje čine	nejasnim	smisao
člana. Ovo priznaje i	Mažuranič,	koji predlaže čitanje	ltačkoga	ispraviti
po It. Strohalu (op. cit., 395 i 685).
151 Hlapac — mladič, momak, sluga.
10S U	Račkoga je	bez sumnje pogrešno:	»gospodari .
1M U	ltačkoga je	pogrešno: »onde«.
154 »Markati« (od ital. marchiare, marcare) — javiti, ubeležiti, upi-sati koga.
135	Po mujenju Mažuraniča: »ali« stoji jamačno mjesto ili«, op. cit., 395.
15,1	U Račkoga: »o Miholju«. Dan je sv. Mihovila ili Mihola (Mihovil, Mihol = Mihael) — 29. septembra.
157 U Račkoga pogrešno: »ondi«. Po	mujenju It.	Stroliala	»otoli	znači
još«. Ali se s ovim ne	slaže	Mažuranič. Poslednji tvrdi,	da »otoli	i ovde,
kao i u drugim slučajevima,	znači	od tada, od onda (t.	j. u datom	slučaju
—	»od onoga Miholja, kad je u služba (hlapac) došao«), Mažuranič, op. cit., 871.
158 Reč »pasal R. Strohal prevodi: »svršio«. Očevidno, »pasal on proizvodi od italijanske reči passare == pasati u značenju — proči, prolaziti (Uporedi Kastav. st., kapit. 74). Svakako reči: »a ni otoli leta (t. j. godine) pasal«, imaju ovaj smisao: nije od lada (t. j. o<l Miholja) proboravio u službi pastira celu godinu (t. j. opel do Miholja).
159 U Račkoga mesto »desetini« — »desetine«. Smisao je celog 36. člana ovakav: Hlapac (mladič, sluga), koji nije upisan u Veprincu kao pastir, ali koji nije bio u službi ovčarskoj preko godine (1. j. od Miholja, do Miholja). ne daje desetine (od ovaca) i ne plača ni dače »m a ra k a (t. j travarine ili dače za pašu). V. još Mažuranič, op. cit. 685 i 395,
38. (30). Na vsako(ga), koga160 oče ki"" tužit, kada su veča uzročna,102 imej ga‘“:‘ prvo nareč184 i da pride za dan, ki1"5 je pozvan; ako ne pride . . .18e
39. (31). (Zakon je: da ovde (va) Veprince moremo za vsaku reč pravdu sudit, zač1117 imamo pun stol i rihtu108 i nigdare nismo hodili v Kastav na nijednu pravdu. Ako nam je bilotm’ potreba
1,0 Mesto reči: »Na vsakoga koga«, u Račkoga stoji: »Naš je zakon, ako bi koga«, kako nije u originalu.
181	I/.a te reči je R. Strolial ne zrni se zažto metnuo znak pitanja. — Ki = ko, koj. To je staroslovenski oblik, koji se je sačuvao i u sadašnjem slovenskom jeziku i označava — koji.
lu2 U Račkoga: »veča uročna«, što ipak nije zabeležio R. Strolial u svojini primedbama k tekstu spomenika (u ostalom, kao što smo več mi zabeležili, R. Strolial i u nekim drugim slučajevima ne uvek ukazuje raz-liku izmedju čitanja svog i Račkoga). Medjutim, bez svake sum nje, postoji velika razliika u značenju »uročan« i »uzročan«. O raznolikim znače-njima poslednje 'reči u pravnim spomenicima v. Mažuraniča op. cit., 1528— 1529. Ako je Strohalovo čitanje ispravno, tada se u članu 38. našeg spomenika govori ne o trokratnim u toku godine »uročnim večima«, o kojini se spominje u čl. 1. i 31., več o vanrednim ili slučajnim sudbenim večima, koja su predvidena u članu 2. i delimice u 3. i 4. članu našeg statuta.
U korist čitanja »veča u z r o č n a« govori još i ono, što bi se član 38. Ve* prinačkog statuta u čitanju Račkoga (»vieča uročna«) javio u znatnom svom delu ponavljanjem ili paral'razora 31. člana.
103	U Račkoga mesto »imej ga« stoji »ima vse«. »Ove se ri ječi, — veli R. Strolial — ne mogu nipošto iz	rukopisa pročitati.«
1,14 T. j. »javiti mu«, kao što	prevodi R. Strolial.
105 U Račkoga: »v ki«.
111(1 U svim štampanim tekstovima (V.-Budanova, Račkoga i R. Stro-hala) pa i u prepisu Volčiča ovaj član nema završetka. Može se pretpo-staviti, da več u doba Volčiča rukopis na ovom mestu nije se mogao da pročita.
1,17 Zač = jer.
Izraz »pun stok, prema pravednom miljenju Mažuraniča »valja tumačiti sa »sedes judiciaria completa« (op. cit., 1373). Reč »rihta« po Račkomu (v. rečnik k statutima) i Strohalu odgovara nemačkoj reči Gericht, Richteramt, a po Mažuraniču, sem	toga, još i reči Richter	(op.	cit.,	1248).
Kako izgleda, u izrazu »pun stol i	rihla« poslednja reč	je	pleonazam	koji
je običan u starim pravnim spomenicima. Kao dokaz tome može da služi ta okolnost, što je na kraju istog 39. člana upotrebljen isti izraz u kračem obliku (samo: »pln stok).
160	Tako je i u Volčiča; u Račkoga — »bila«.
na pomoč, tako smo vazeli v Kastve i Moščenicah)17" po dva ali'1 koliko smo učinili17- pln stol, (a oni su tolikajše1” i nas) vazeli171 na pomoč.175
40.	(32). Zakon je naš: da mora župan svojimi starijimi, ki su prisežniki,17'1 sudit177 za petdeset lib(a)r prez,7H kapitana.17"
170 Sve su reči (od početka člana do reči »Moščenicah« uključno), koje su u zagradama, uzete od R. Strohala iz Volčičeva prepisa, jer, kao šlo veli Strolial, »ne dadu se danas više pročitati iz rokopisa«.
171	U	Volčiča	i Račkoga:	»ili«.
172	U	Volčiča	— »sturili«. U Račkoga:	»naplnili«,	prenida	se	u	ru-
kopisu, po rečima R. Strohala, jasno čita »učinili«.
173 Tolikajše, tolikaje, tolikoj itd. = takodje. V. Mažuraniča, op. cit.,
1455.
171	U	Račkoga i Volčiča:	»vazimali«.
175	Ovaj član	ima svrhu	da overi i	čak	podvuče	punu	nezavisnost
Veprinca od Kastva u oblasti suda po svim poslovilna. On je pravi protest protiv odluke, ko j a je uključena u Kastavski statut u obliku njegovog 48. kapitula i glasi ovako: »...Od staroga vrimena... ti imenovani od Veprinca i od Moščenic jesu dužni svakoga človeka od kriminala dati u kapitaniu Kastav pred gospodina kapitana i pred nas suditi. Ošče ti župani od Veprinca i od Moščenic jesu dužni pri tem osujenju bili«. (Ovaj je kapitul, po našem mišljenju, bio fcrmulisan ne ranije od 1465. godine; v. našu raspravu: . Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut?«, strana 12—13). Očevidno spor izmedju Kastva, kao glavnog grada cele Kastavštine, i Veprinca po pitanju, gde je trebao (u Kastvu ili Ve-princu) da se vrši sud po krivičnim poslovilna je spor veoma stari (obe-dve se opštine u svojim zakonima pozivaju na starinu, na stari poredak). Zato je on i našao odjeka u oba-dva statuta — i Katavskom i Veprinačkom. Iz člana 2. Veprinačkog statuta vidi se, da je za sudelovanje u sudu po kaznenim poslovima svaki put dolazio u Veprinac kapetan koga su Vepričani pozivali u tu svrhu iz njegove rezidencije.
17« »Prisežnik — juratus, adjuratus, pak jurator, jurassor, koji je prisežen, ročen, rotnik, po toni i pomočili sudbeni ili upravni urednik itd., navlastito i članovi vitča u gradovih i občinah« (Mažuranič, op. cit., 1147). Zašto su »stariij« ili savetnici ove nazvani prisežnicima? Po mnjenju Mažuraniča, »V Veprincu bit če »prisežnik« (Vepr. st., čl. 32.) občinski zastupnik, koji je položio prisegu, da če pravo suditi pored župana i sta-rijih« (op. cit., ibid). Držim ipak, da R. Strohal daje potpuno zadovolja-vajuči odgovor na pitanje koje smo postavili: »Stariji ili svetniki (viječnici) odabirali su se izmedju isluženih župana i sudaca ordinarijih, a svaki izabrani ordinariji župan i sudac zaprisizao se je na dan sv. Triju kralja po župniku ili plovanu, stoga se stariji ili svetniki zovu i prisežnici« (V, belešku Strohala k tekstu Veprinač. statuta, br. 105).
177 Ispred ove reči je u originalu pogrešno ponovljena reč »more«
178 U Volčiča i Račkoga: »brez«.
41.	(38). Zakon naš jest: da vsako blago ležeče i ko bi se van gnalo ali neslo,,!!0 da more vsaki parentin1*1 koverat”i
i	1Sil za njim bližnji sused.tS1
17.1 Ovaj član koji odredjuje sudsku kompetenciju župana i opštiuskih savetnika je posledica nove potvrde na veču grada Veprinaca 16. januara 1500. g. starog zakona, da se nitkb ne može za sporove ispod 50 libri prizvati na kapetana. U spomenutoin je zaključku opštinskog veča, koje se, uz učešče vicekapetana, sastalo za više godina ranije od pisinenog formu-lisanja poznatog nam teksta Veprinačkog statuta, medju ostalim rečeno: >1 pomisliše, da je to suprotu Bogu i pravde i opčinskomu dobru, potvrdiše vsi jedino stari zakon, da od sada napred da ne mozi nijedan človik odložit spred župana i sudaca do libar 50, i ako bi ki odkladal, da ne mozi župan i sudac pravdu učinit.. .« (citovani zaključak veča 1500. g. jo naštampan od R. Slrohala u XXXVI. god. »Mjesečnika«, str 901).
180 Dakle ovde se govori ne samo o nepokretnom imanju (»blago ležeče«), kao sto, po svoj prilici, misli prof. V.-Budanov (op. cit. str. 114), nego i o pokretnom imanju. Pojam je res inobiles naš spomenik izrazio uz pripoinoč reči: »blago, ko (t. j. koje) bi se van gnalo ali neslo«, t. j. blago, koje se može gnati ili nositi (»blago živo« i »blago diguče« prema kapitulu 66. Kast. statuta). V. gore naš uvod, str. 266 (19), prim. 38 i dole pri-medbu 184. — Oblik »ko« se često puta susreče u spomenicima u smislu »koje«. Mažuranič, op. cit., 517—518.
11.1 O reči »parentin« j'e u rečniku k statutima, koji su naštampani u
IV.	sv. »Mon. histor. — jurid.«, rečeno: »rieč nepoznata . Ali još prof. V.-Budanov u svojoj raspravi o Kastavskom i Veprinačkom statutu prevodi (str. 114) reč »parentin« rečju »rodstvenik«, t. j. rodjak. Isto tako nvu reč prevode i H. Strohal (v. njegovu pribetešku pod brojem 108) i Mažu-ranič (op. cit., 816), koji misle, da reč »parentin« proizlazi od italjanske reči parentad, t. j. rodjak, bližika. V. takodje »Moščenicky statut«, gde se susreče reč parentad, koju prof. K. Kadlec prevodi sa »pribuzenstvo«, t. j. svojta (op. cit., 57).
182 Reč se »koverat« ima u rečniku k statutima (Mon. hist.-jurid., sv. IV.), ali ona nema tamo nikakvog tumačenja. U svojoj belešci povodom ove reči R. Strohal piše: »Tal. coprire, a u mletačkom dijalektu covrire
—	pokriti, metnuti ruku na šlo i time pokazati, da on želi dotični predmet kupiti«. Povodom tog tumačenja Mažuranič u svom Rječniku (str. 530) veli: »Bit če ispravno tumačenje R. Strohala, da je to rnletački covrire (coprire) = pokriti; rodjak može dakle uzeti prodavani predmet uz istu cienu, što ju nudi drugi kupac«. V. takodje našu belešku br. 184.
183 Ove sveže »i ikjoja je vrlo važna za jasnoču smisla celog člana nema u Volčiča i Račkoga, premda se ona, po rečitna R. Strohala, jasno vidi u rukopisu.
1R' Povodom ovog člana, vrlo interesantnog za pravrm istoriju i u pojedinosti za istoriju prava prekupa (nemač. Vorkaufsrecht, grčki rooit-c, ruski pravo vykupa), v. Mažuranič veli: »Odredjuje se time široko pravo priekupa za rod, protegnuto pače i na bližnje susjede« (op. cit. 530).
42.	(34). Plačamo gospodi od naše kuntradi185 mar(a)k 21 i šest lib(a)r i zato imamo slobod18® pustit past i set'1"7 v našoj kuntrade18r’ vsakoga zvanjskoga č(lovi)ka.188
Pre toga je povodom istog ( lana našeg spomenika prof. V.-Budanov izrazio innjenje da ovaj član ima na umu baš opštinsko pravo prekupa (prekupno pravo opštine), koje je bilo dobro poznalo u Rusiji do XVII. st., (pored prekupnog prava članova pojedinih rodova). Prema torne spomenuti iu-učnik prevedi 41. član našeg statuta ovako:	S	vale n nepokretno imame
koje bi prelazilo u ruke lica iz druge opštine, može da prekupi svaki rodjak, a za njim bliži sused« (op. cit., str. 114). Mi sa svoje strane držimo, da je prekupno piravo cele opštine mnogo starije od prekupnog prava pojedinih srodnika. Zbog toga mi ne možemo da se siožimo s form utišanjem Mažuraniča (v. gore navedenu citatu iz njegovog Rečnika), da je članom 41. našeg spomenika »pravo prekupa za rod protegnuto i na bližnje susjede.« (Uzgred pribeležimo, da se o pravu prekupa suseda govori ne samo u Veprinačkom statutu, nego, kao što se to medju ostalim vidi iz citata Mažuraniča u njegovom »liječniku«, i u drugim hrvatskim pa i grčkim pravnim spomenicima). Po našem mujenju, u dotičnom bi slučaju bilo ispravnije reči, da je prekupno pravo suseda bilo ne posledicom pro. širenja prekupnog prava roda na susede, nego o s t a t k o m širokog prava prekupa koje je u predjašnje staro doba pripadalo celoj opštini. Kako mu drago bilo, mi držimo, da član 41. Veprinačkog statuta ima na umu (u koliko je to dopuštala evolucija spomenute ustanove u vezi sa postupnim razvojem individualnog vlasništva) prava i interese ne toliko pojedinih rodova, koliko cele opštine. Glavni je cilj ovog člana ono, da ne bi kakva god imovina, keja se nalazi u predelima opštine, izlazila iz njezinih predela. Rodjacima se prodavaoca itd. (t. j. svakog odsvajača) daje samo prvi red u ostvaranju prava prekupa. Dodajmo još, da je pravo prekupa, kao što se to vidi iz početnih reči citovanog člana (v belešku br. 180), bez sumnje, bilo prošireno ne samo na nepokretna imanja, več i na po-kretne stvari. Ova okolnost treba da se istumači jako razvijenim opštin-skim duhom i težnjom, da se sačuvaju svakojake imovine koje se nalaze na teritoriji Veprinačke opštine za članove ove poslednje. Na zaključak ove naše beleške koja je izazvana željom istumačiti 41. član zakona Vepriuca, žurimo se da pribeležimo, da ona naravno nimalo nema na umu kao svoj cilj, da reši, mada u najopštijim potezima, komplikovano i sporno pitanje o poreklu prava prekupa. Pitanje ovo, kao što se zna, ima veliku literatura na raznim jezicima, a u domačoj literaturi je bilo predmetom interesantne polemike izmedju Iv. Strohala (v. Pravnu povjest Dalmatinskih gradova, str. 182 i iduče) i V. Mažuraniča (op. cit., naročito str. 560—575).
185 U Račkoga ovde i malo dole: »tontradi .
190	U Račkoga: »slobodu«.
187 U Račkoga i Volčiča: »sič<r.
im u originalu je skračeno: »čka<. Zvanjski človek = tudjinac, član druge opštine. — Iz ovog se člana vidi, da se sve zemlje, koje su pod sumom, pa i pašnjaci, nalaze pod neposrednom upravom opštine. Ona može,
43.	(35). Ki bi na porti18" kral les190 ali ko blago, ta1"1 zapada 50 lib(a)r.lu2
44 (36). Jošce da ne mozi ni jedno blago1111 zginut brez kanta.'”'
Sudac10!i Ivan i Paval.
naravno za platu, dozvoliti čak tudjincu <la seče šumu i pase stoku na pašnjacima; ona je pak, kao što to je bilo u susednoj Kastavskoj opštini (v. kapit. 44—45. Kastavskog statuta), mogla odavali »senožate« (senokose) u nasledilo uživanje pojedinim licima i porodicama (od broja Članova svoje opštine).
"* Ovoj reči K. Strohal pridružuje ovu priniedbu: »Tal. porta — vrata, veža. Rački izvodi tu riječ od lat. portus — luka, pristanište, što držim, da ne če biti ispravno, jer Veprinac ni ne leži na moru.« V. ipak dole r.ašu belešku br. 192, otkud se vidi, da ima pravo Rački, a ne R. Strohal.
",0 Reč »les«, kao i u sadašnjem slovenskom jeziku, označava gradjevno drvo (gradivo).
191	Reči »ta« (t. j. ta j) nema u Volčiča i Račkoga, ali se ona, po rečima Strohala, nalazi u originalu.
102	Po mujenju R. Strohala (v. gore našu priniedbu br. 189), u ovoin se članu govori o kradji na vratima (razume se, na vratima gradskim), a ni u kojem slučaju ne u pristaništu, jer Veprinac ne leži na moru. Zaista Veprinac ne leži u mora, več se nalazi na nekom (u ostalom — malom) rastojanju od mora. Ali ova oil;|olnost ni u koliko nije mogla da sprečava Veprincu imati tia obali morskoj pristanište za brodove i za stovarišta pri njemu razne robe i u toni broju »lesa«. Čak su gradovi koji su ležali pri moru, imali ponekad trgovačko pristanište na nekom odstojanju od grada, kao n. pr. Dubrovnik 'koji j'e uvek imao svoje pristanište za trgovačke brodove u Gružu. Sem toga, sasvim je nepojmljivo, zašto je na gradskim vratima Veprinca moglo biti stovarište gradjevnog drva i ostalog »blaga«. Zato mi držimo, da član 43. Veprinačkog statuta govori o kradji ne na ma kakvim vratima, več, bez sumnje, u pristaniški. U korist ovog mišljenja svedoči takodje i tekst skoro sličnog po sadržini člana Moščeničkog statuta koji je zapisan pod 1552. g. i glasi ovako: »Obnašli su poštovani župan i stareji, da ako bi ki zel ale ukral na peske va more ale va porte, ale prodaval dreva (t. j. čamce), ke nebi bile njegove, ale druge dreva, po zakonu ima platit penu lili. 50«. (Mošeenieky statut, str. 40). V. takodie Mažuraniča op. cit., 100(5.
,0il Za ispravno razumevanje ovog člana valja imati na umu, da se reč »blago*, ako ona stoji bez svakih drugih dodataka ili pojašnjavanja (na pr. u obliku »blago ležeče«), uvek upotrebljava u Veprinačkom statutu (v. još čl. 11. i 43. u smislu — pokrelna stvar (res mobiles).
104	Reč //kanat« R. Strohal tumači ovako: »Kanat — javno oglašenje pred crkvom sv. Ane«. Ali u kojoj je svrsi oglašenje nečega ili o nečemu? Ovo pitanje R. Strohal ostavlja bez odgovora. U rečniku k statutima koji je naštampan u IV. sv. »Monum. Iiist. — jurid.«, čitamo: »Kanat, tal.
Michel Jassinsky. — Les lois de la cite Veprinats (Le statut de
Veprinats).
Le contenu.
La monographie qui porte le titre noinme ci-dessus se eom-pose de deux parties: 1. 1’introduction et 2. le texte du statut muni de commentaires tres detailles.
Au debut de l’introduction 1’auteur traite la question des manuscrits, des editions imprimees et des publications scientifiques concernant le statut de Veprinats intitule dans les manuscrits Lois de la cite de Veprinats«. L’ original de ce
incanto, ikantat — auctio, auctioneni facere, dražba, dražbovati«. Prof.
V.-Budanov je, tumaeeci ovaj elan (44.) Veprinačkog statuta, izrazio nagadjanje (pisac je sani nazvao svoje tumačenje pretpostavkoni), da se ovde govori o lom, da nijedno založeno inianje ne može postati svojim* onog lica, koje je primilo zalog, bez prethodne javne prodaje (ili licitacije). Najzad, Mažuranič je, pri tumačenju reči kanat, klic, kup, prodaja i priekiup, naklonjen, kako izgleda, da vidi vezu izmedju čl. 44. i 41. Veprinačkog statula i misli, da prvi od njih ima na umu »oglašivanje prodaje« u m-teresima »onih osoba, kojim je po prodavnih običajih i zakonih pristojalo budi kakvo pravo prigovora, priekupa itd. (op. Pit., 480). Možda sve je ovo i tako; ali svim navedenim tumačenjima, bez sum nje, jako protivoreči glagol z g i n u t i (izginuti), ko ji je upotrebljen u istom članu i koji ima iiačenje: propasti, nestati^ izgubiti se itd. (Mažuranič, op. cit., 1301.). Čini nam se, da član 44. Veprinačkog statuta nema nikoje veze sa 41. članom istog spomenika i nema nikakvog odnosa niti sa zalogom, niti sa pravom prekupa, niti sa javnom prodajom uopšte, a ima na umu slučajeve gubitka
ili	nestanka ma koje pokretne stvari (pretežno pak konja, stoke i torne slično). Smisao je ovog člana, po našem mnjenjil, takav: U slučaju nestanka
ili	gubitka jedne ma kakve stvari mora da bude ueinjeno o tome odgova-rujuee oglašenje (proclamatio). Takvo je oglašenje u sličnim slučajevima (u slučaju neslanka stvari), koje je dobro poznato Ruskoj Pravdi i docnijim spomenicima zapadno-ruskog prava, imalo po Ruskoj Pravdi naziv zaklič ili z a p o v j e d j 11 a torgii, uz što je zaklič ili prčthodila tako zvanom svodu ili isključivala neophodnost njega. Svod je pak (intertiatio) dobro poznal ne samo staroruskomu pravu, več i Seškom, poljskom i srpskom (v. Zakonik Stefana Dušana, čl. 180. i 193), a da ne govorimo o pravu starogermatiskom (svod odgovra intertiatio leg. bar-barorum), odkud je (i to baš iz Lex Salica) po pogrešnom mišljenju profesora Goetza Ruska Pravda pozajmila svod. Nije zato nikako čudno pretpostaviti, da >kanat« toliko arhaičnog po svojoj sadnžini spomenika, kao što je, nesumnjivo, Veprinački statut, potpuno odgovora, barem u dotičnom slučaju, staroruskoj »zakliči« i ima isti cilj kao i ona poslednja.
19r> Tako je u Strohala, u Račkoga pak: »sudei«; ali ipak ova razlika nije prikazana od R. Strohala. Odnosno ovih potpisa v. naš uvod, str. 257 (10).
document juridique, ecrit a 1’alphabet glagolitique, se trouve a 1’archive de l’academie Jougoslave de Zagreb. II est si forte-ment altere, qu’ il est presque impossible de s’ en servir. Excepte 1’original il y a encore une copie du merae statut faite en 1851. (en ecriture, latine) par Jaques Voltchitch, qui meme a cette epoque (il y a 75 ans) n’a pu tout lire dans ce manuscrit bien endommage. Le statut de Veprinats a ete imprime trois fois, a savoir 1. par le professeur de 1’universite de Kief M. Vladimirsky - Boudanoft' en 1881, 2. par le savant croate F. Ratchky en 1890. et 3. par R. Strolial en 1910. La comparaison des ces trois editions entre elles, amene a la conclusion, que 1’edition R. Strohal reproduit le plus exactement l’original, malgre quelques erreurs qui s’y sont glissees furtivement et qu’on ne peut toujours expliquer par l’etat altere de 1’original. La litterature scientifique consacree au contenu du statut de Veprinats n’est point riche et plusieures regles de ce document sont encore au jour d’hui expliquees d’une maniere peu satisfaisante, disons meme qu’ elles sont expliquees tres defectueusement.
Le second chapitre de 1’introduction est consacre a la question des motifs immediats, qui ont foit paraitre le statut de Veprinats, de l’epoque ou il parut et de la maniere dont il a ete compose. En s’appuyant sur des faits differentes, 1’auteur arrive a la conclusion, que les lois, ou plustot, les regles du di-oit coutumier de Veprinats, furent redigees deja au commen-cement du XV-e siecle et ensuite elles furent confirmees encore une fois dans la seconde moitie du meme siecle, lorsque Veprinats echut a 1’Autriche. Peu a peu pourtant les regles du droit local passerent a 1’oubli et furent si souvent enfreintes, qu’une nouvelle codification devint necessaire. Cette question fut resolue a 1’assemblee populaire (vetche) de 1501 et realisee en 1507 avec le concours des anciens du peuple, connaisseurs du droit local.
Le troisieme chapitre de 1’introduction est un apergu syste-matique du contenu du statut de Veprinats, qui de meme que les autres documents juridiques anciens, assigne la plus grande attention aux regles du droit criminel et au proces. L’analyse de ces regles demontre qu’elles sont anterieures aux regles du statut de la commune voisine de Kastav et qu’elles sont en general bien anterieures au XV-e siecle.
Puisque les editions precedentes du texte du statut de Veprinats sont loin d’etre reussies, qu’elles sont devenues et peu accessibles et trop anciennes, et que le sujet de ce docu-ment juridique est tres important, 1’auteur s’est engage a donner une nouvelle edition de ce document. Cette nouvelle edition est basee sur l’edition R. Strohal, mais l’auteur y a porte des corrections motivees et surtout inspirees par les variantes de l’edition F. Ratchky. L’auteur partage le texte du document en 44 articles, qu’il commente en detail par des reniarques placees sous le texte. Par ces remarques 1’auteur s’est propose d’inter-preter les differents articles du statut de Veprinats non seule-ment au point de vue de la langue, mais aussi au point de vue juridique. L’auteur a non seulement utilise tout ce qui avait ete fait par ses predecesseurs, mais il a apporte dans ses commentaires quelque chose de nouveau partout, ou il n’a pas trouve d’explications chez ses predecesseurs, ou lorsque ces explications lui ont paru insuffisantes ou fautives.
Pasivna asistenca pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem cerkvenem pravu.
De celebratione ni a t r i mo n ioru m m i x t o r u m c u m assistentia p a s s i v a ad nor m as juriš canonici v e t e r i s a c novi.
S 11 m 111 a r i u m. 1. De modo celebrationis m a t r i -m o n i i m i x t i si p a r t e s p r i u s d e d e r i n l cautiones el o b t i n u e r i n t d i s p e n s a t i o n e m a I) i ni p e d i m e n t o m i x t a e religionis. Decretuni »T a met si« etiam in hoc času nonninsi assistentiam passivam premittebat et parocho qualem-cumque activam ingerentiam prohibebat. Jure communi tridentino omnes sacri ritus excludebantur. Etiam canone 1102 § 2 C. I. C. prohibitus est omnis ritus, ordinariis tamen facultas concessa est permittendi aliquam ex consuetis caeremoniis ecclesiasticis, si ex prohibitione graviora mala praevideantur. Qua facultate episcopi in .Jugoslavia regno generaliter utuntur ita ut in dioecesi Labacensi permittantur omnes sacri ritus exclusa unice missa pro sponso et sponsa cum solemni benpdictione. In archidioecesi Zagrebiensi dispensatio ab impedimento mixtae religionis etiam permissionem omnium sacrorum rituum includit. excepta missae celebratione. C. I. C. assistentiae modum prius vigentem mutavit praecepto nt pa-rochi etiam in matrimoniis mixtis exquirere et excipere teneanlur partium consensum. Ante Codicem assistentia activa nonnisi jure particulari consuetudinario in quibusdam regionibus vigebat, nune requirendi et excipiendi consensus maritalis causa jure communi praeseripta est et ordinarii etiam sacros ritus concedere possunt.
2.	De celebratione m a t r i m o n i i m i x t i, si p a r t e s d e b i t a s cautiones d a r e r e n u a n t e t dispensatio-n e m n o u o b t i n u e r i n t. Modus celebrationis huiusmodi ma-trimoniorum secundum instructionem episcoporum Austriae de die
16.	novembris 1901 breviter explicatur.
B. F o n t e s juriš particularis p r a e d i c t a m p r a -x i m c o n c e d e n t e s :	InstructSo Card. L a m b r u s c h i n i de
die 22. maii 1841 ad episcopos Austriae; Breve Gregorii XVI. de die 30. aprilis 1841 et instructio Card. L a m b r u s c h i n i de
eodem die ad episcopos Huugariae. Concessiones Austriae et Hun-gariae datae.
4. N o t a e historicae de earum g e 11 e s i. Non solum episcopi sed etiam civile gubernium eas a Sanda Sede petierunt. Minores concessiones Austriae tac ta e causam habuerunt in legibus civilibus. Legis civilis de matrimoniis catholicorum in Austria anni 1856 praescriptiones de parochi assistentia. Lege articuli 31/1894 in Hungaria statutum fuit. omnia matriinonia coram publico magistratu in forma civili contrahenda esse. Matriinonia hoc modo inter catho-licam et acatholicam partem contracta. S. officium die 31. augusti 1897 pro validis habenda esse declaravit sed apposuit. populum docendum esse. »ex Apostotica dispensatione matriinonia coram publico magistratu in Hungaria contrahi, quum clandestinitatis im-pedimentum tam pro haereticis quam inter catliolicum et acatholi-cum (concessionibus anno 1841 datis) demptum fuerit.«
5. C o n s t i t u t i o 11 i s »Pr o vi da« extensio a d Hungaria m. Decreto »Ne te m e r e« dispensationes at) impedimento clandestinitatis per constitutionein »B e n e d i c t i n a« et alias simi-les litteras apostol, concessae revocatae sunt. Exceptio n. XI. § 2. decreti apposita ex declaratione C. Concilii de die 1. februarji 190S linicam constitutionem »Pro vi da« compreliendebat. Quare episcopi Hungariae a S. Sede petierunt, ut per extensionem constitn-tionis Provida« ad Hungariam dispensationem renovet. Extensio concessa est die 23. febr. 1909. Assistentia passiva decretis S. officii de diebus 22. maii 1912 et 2. augusti 1916 regulata.
6. C o d e x jur. c a 11. e t c o n s t i t u t i o »P r o v i d a«. Va-riae opiniones de abrogatione constitutionis »Provida per Codicem. Responsum Card. G a s p a r r i doctori S c h a e p m a 1111 die 30. martii 1918. Constitutionem »Provida« cessisse ostenditur non uti legem particularem sed propter decreti. >Ne te 111 e ref abrogatio-nem, a cuius forma servanda constitutio dispensabat. Idcirco unice decidendum fuisse. an dispensationes generales a servanda catlio-lica celebrationis forma iterum petendae. sint necne.
6. C o d e x juriš canonici e t assistentia passiva. Variae opiniones doctorum de abrogatione assistentiae passivae per Codicem. Responsum S. offcii ad petitionem archiepiscopi Pragensis, quoniodo se gerere debeat in excipiendo consensu sacerdos, qui adsistit celebrationi matrimonii inter catliolicum et acatholicum, qui non dant cautiones, editum die 26. novembris 1919, quaestionem non evidenter decrevit eiusque publicatione in Actis Apostolicae Sediš omissa multis ignotum est.
8.	l)e q u a e s t i o n i s substautia. Quaestioiiem formu-landam esse: an celebratio matrimonii mixti per ministruin catho-licum non obtenta prius dispensatione etiam novo jure permissa sit necne. Sanctam Sedem certis regionibus non assistentiam passivam sed catholicani celebrationis formam sine datis cautionibus et sine dispensatione ab impedimento mixtae religionis concesstsse. Aliud
esse p e r m i s s i o 11 e m celebrationis catholicae aliud formam celebrationis. Mutata forma celebrationis non cessare ipsam celebra-tionem. Permissionem celebrationis catholicae a dispensatione ab impedimento clandestinitatis non dependere. Quapropter cessatio-nem constitutionis »Provida« nullum posse afferre praejudicium supra memoratae tolerantiae. Decreto >Ne temere« promulgato mo-dum tantum assistentiae non autem assistentiam ipsam dubiosam factam esse. Quod dubium amovisse decreta S. officii de diebus 21. maii 1912 et 2. augusti 1916, derogationem decreti »Ne temere«
IV	§ 3 involventia. Canonibus 1064 n. 4, 1102 et 1095 § 1 n. 3 non-nisi modum assistentiae, in praedictis decretis praescriptum, mu-tatum, minime autem tolerantiam catholicae formae in particula-ribus concessionibus expressam revocatam esse.
9.	De c h a r a c t e r e juridico c o n c e s s i o n u m e t i n -structionum de assistentia passiva. Has concessiones et instructiones privilegia et indulta episcopis, dioecesibus et sta-luum guberniis datas esse contra adversarias opiniones demonstra-tur. Assistentiam activam in Codice praescriptam revocationem non involvere, quia indultum non consistit in m odo sed in f a c t o assistentiae et propterea indulti substantia ab eius executione di-stinguenda est.
10.	Interpretatio r e s p o u s i S. officii a r h i e p i -sc o po Prage n si de assistentia passiva de die 26. novem bris 1919 unice rationabilis haec est: quia in interroga-tione non facta erat mentio juriš particularis, secundum principia juriš communis respondendum erat. Quare prima pars responsi spe-cialibus concessionibus praejudicare non potest. Verba autem de abrogatione contrariarum praescriptionum S. Sediš conclusum exprimunt ex verbis antecedentibus: consensum requirendum ad normam can. 1102 et 1095, quibus canonibus decreta S. officii de diebus 21. maii 1912 et 2. augusti 1916 abrogata sunt.
11.	Conclusiones: Instructiones Card. L a m brus c h i n i episcopis Austriae et Hungariae de assistentia passiva datae necnon concessiones huiusmodi alfis regionibus factae per Codicem abro-gatae non sunt. Matrimonia, quae contrahunt catholici cum acatho-licis coram civili magistratu seu coram ministre acatholico, pro foro ecclesiastico non valent. Dispensatione« a forma cafholica servanda, eJiam in constitutione »Provida« concessae, vini suam amise-runt. Assistentia passiva decreti »T a m e t s i« jam per decretum »Ne te m e r e« abrogata est. Dispensationes a servando praescripto IV. § 3. decreti »Ne te m e r e«, concessae decretis S. officii de diebus 21. maii 1912 et 2. augusti 1916 per ipsum Codicem j. c. revo-catae sunt. Assistentia passiva per Codicem quidem mutata est, indulta tamen vigorem suum retinuerunt. Ubicunque prius a S. Sede tolerata erat assistentia passiva, nune quoque tolerata et toleranda dicenda est ita tamen, ut parochus exquirere et excipere teneatur contrahentium consensum, sed extra ecclesiam omnique sacro ritu excluso.
1.	Pri dispenziranih zakonih.
Po pravu, ki je veljalo pred veliko nočjo 1. 1918 v katoliški cerkvi, je bilo pri sklepanju mešanih zakonov sodelovanje župnikovo sploh samo na ta način dovoljeno, da so stranke izven cerkve, navadno v zakristiji ali župnijski pisarni, izjavile svojo hračno privolitev, ne da bi bil cerkveni organ, pred katerim sta ženin in nevesta izjavo podala, stavil glede njihovega namena kako prašanje. Izključen je bil vsak obred, župnik ali njegov namestnik nista smela imeti nikakega liturgičnega oblačila, samo talar kot stanovska obleka je bil pripuščen. Prisotnost župnikova je bila zgolj formalna, a je po besedilu dekreta T a m e t s i zadostovala za veljavnost sklenjene pogodbe, ki se je vpisala na to v župno poročno knjigo. Župnik je bil pri sklepanju bračne pogodbe samo testis q u a 1 i f i-catus in njegovo pasivno sodelovanje pri tem pravnem opravilu se je nazivalo pasivna asistenca. Po občem pravu župnik preko pasivne .prisostnosti ni smel iti niti v primeru, da je bil žieininu in nevesti oviralni zadržek mešane vere zakonito spregledan.1
Novi cerkveni zakonik je zavzel napram mešanim brakom v tem oziru milejše stališče; sicer prepoveduje v can. 1102 § 2 tudi še v bodoče vsak sveti obred. Toda ob enem prepušča ordinarijem, da za primer, da bi iz take prepovedi moglo nastati težje zlo, dovolijo tudi cerkvene obrede, izvzemši mašo.
Tega zakonitega pooblastila se katoliški škofje v naši državi poslužujejo. V zagrebški nadškofiji pomeni po »Naputku o ženitbenom pravu« iz 1. 1921 str. 31 spregled zadržka mešane vere tudi dovoljenje vseh poročnih obredov razun sv. maše. V Ljubljanski škofiji so dovoljeni vsi obredi, tudi sv. maša se sme za ženina in nevesto darovati, izključena je samo m i s s a p r o sp on so e t sp on s a z ženitvanjskim blagoslovom ali kaka druga molitev v zvezi s poroko.2
1	Aktivna asistenca, ki se je v tem primeru v bivši Avstro-Ogrski, Nemčiji in Švici dejansko pripuščala, je imela zgolj1 značaj partikularno
pravnega običaja, kateri pa je bil tudi od rimske stolice priznan. Prim. Saginuller, Lehrb. des katli. Kirchenr., 3 1914, § 149, Archiv fur katli. Kirchenr. zv. 83 (1903) str. 350 ss. (instrukcija avstrijskega episkopata o sklepanju mešanih zakonov z dne 10. novembra 1901).
3 Sklepi tretje ljubljanske siuode 1924 str. 74 lit. g. Instrukcija ogrskih škofov z dne 16. marca 1909 veli v tem oziru pod točko IV.: Parochus,
Enako pooblastilo imajo ordinariji glede oklicev mešanih zakonov, ki naj se po c. 1026. opuste, ako škof po svojem modrem prevdarku ne smatra za koristnejše, da se oklici izvrše na običajen način. Pogoj za tako dovoljenje, ki se lahko da za vsak konkreten primer posebej ali enkrat za vselej za vse mešane zakone v škofiji, je, da mora biti poprej spregledan, zadržek mešane vere in da ne obstoja nevarnost pohujšanja. Pri oklicih se mora zamolčati veroizpovest obeh zaročencev.
Novo pravo predpisuje župnikom pri porokah aktivno sodelovanje v tem smislu, da morajo po primernih prašanjih ugotoviti bračno privolitev strank. Zgolj pasivno zadržanje cerkvenih organov ne zadostuj:e več (c. 1102 § 1, 1095 § 1 n. 3). To pravilo velja tudi za mešane zakon© (c. 1064 n. 4).
Razlogi in varščine, ki so za spregled zadržka mešane vere potrebne, so v can. 1061 cerkvenega zakonika navedene. Varščine naj se dajo praviloma v pismeni obliki. Instrukcija avstrijskega episkopata iz 1. 1901 (op. 1) z ozirom na čl. 1 zak. z dne 25. maja 1868. d. z. štev. 49, ki v Sloveniij in Dalmaciji še danes velja, po pravici zahteva, da zaročenca še prod poroko skleneta pismeno pogodbo, v kateri se zavežeta, da bodeta vse otroke brez ozira na spol dala krstiti po katoliškem obredu in da jih bodeta vzgajala v katoliški veri.
Pri dispenziranih mešanih zakonih se sprememba glede asistence napram našemu prejšnjemu partikularnemu pravu omejuje samo na to, da so sedaj župniki in njih namestniki zavezani, da reiquirant e x c i p i a n t q u e partium c o n s e n s u m in da je upoštev anje samo še načelne prepovedi obredov in oklicev prepuščeno modremu prevdarku ordinarijev. Dočim je bila poprej aktivna asistenca pri mešanih zakonih samo partikularnopravno dovoljena, je postala sedaj po občem pravu, kolikor se tiče ugotovitve bračnega konsenza strank po župniku, obligatorna. Glede obredov pa je prepuščeno ordinarijem, da jih dovolijo v večji ali manjši meri. Brez dvoma se
quando assistit matrimonio nupturientium, qui dederunt cauliones obtinu-eruntque dispensationem, interrogando exquirat et excipiat partium consen-suni, benedicat nubentes el ah eis denium juramentum excipiat iuxla ea, quae in Rituali dioecesano praeseribuntur; prae oeulis etiam habitis con-suetudinibus legalibus, exclusa tamen semper Missa nuptiali et solemni benedictione sub Missa nuptiali. Arcli. f. k. K. li. 89 (1909) str. 721. Ker je ta instrukcija izdana že na osnovi dekreta Ne teniere«, veljajo njena navodila tudi po promulgaciji kodeksa.
kaže v teh predpisih lepa prijenljivost katoliške cerkve napram drugov&rnim kristjanom, ki je pa na drugi strani odtehtana s strogo obveznostjo katoliške oblike za vse v can. 1099 § 1 navedene osebe, tako, da so vsi zakoni, ki niso v tej obliki sklenjeni, za katoliško cerkveno območje neveljavni.
2.	Pri mešanih zakonih brez dispense.
Na osnovi posebnih pooblastil, ki so jih ordinariji nekaterih držav in pokrajin od rimske stolice prejeli in o katerih hočemo pozneje natančnejše razpravljati, je bila :po prejšnjem pravu pasivna asistenca dovoljena tudi v primeru, da sta ženin in nevesta po zakonu zahtevane garancije odklonila in na ta način dispenzo onemogočila. Zakoni, ki so bili brez dispenze sklenjeni, so bili veljavni, dasi so ostali strogo zabranjeni in nedovoljeni. Nekatoliško ali brezoblično (clandestine) sklenjeni mešani zakoni pa so bili v tridentinskih krajih ne samo nedovoljeni ampak praviloma tudi neveljavni. Med dežele, v katerih je bila pasivna asistenca pri nedispenziranih mešanih zakonih dovoljena, so štele tudi vse kronovine bivše Avstrije, izvzemši Dalmacijo, ter vse dežele ogrske kronie.:1
2e omenjena instrukcija avstrijskega episkopata iz 1. 1901 daje glede takih zakonov v bistvu sledeča navodila:
Izpraševanje in pouk ženina in neveste se mora najvestnejšč izvršiti. Oklici takih zakonov so vsled dolgoletnega dejanskega cbičaja v nekaterih škofijah in tudi radi tega splošno dovoljeni, ker je cd njih odvisna državljanskopravna veljavnost vsakega zakona in ker imata ženin in nevesta pravico, da se po čl. II. zakena z dne 25. maja 1868 d. z štev. 47 civilno poročita, ako župnik oklice odkloni. Zato naj se oklici trpe, posebno ker bi brez njih utegnili ostati morebitni zadržki neodkriti. Povsem je prepovedana ritualna poroka. Opustiti se morajo vse molitve, ravnotako izostane blagoslovi jen je prstanov, sploh vsako liturgično diejanje, ki bi bilo sicer predpisano po škofijskih obred-nikih. Župnik ne sme nič govoriti, samo prisoten sme biti, da sliši iz ust ženina in neveste vzajemno privolitev v zakon in jo nato vpiše v poročno knjigo. Vse to se ne sme vršiti na svetem kraju, ampak na drugem dostojnem mestu. Za tako označuje navodilo sosebno župnijsko pisarno.
3 Prim. spodaj pod 3
Nekatoliška poroka pred ali po katoliški poroki je biia prepovedana. Župnik pa ni bil strogo zavezan, katoliško stranko na to prepoved opozoriti, njegovi uvidevnosti in prev-darku je bilo prepuščeno, da stranke glede njih namere izpraša ali pa molči celo tedaj, ako domneva, da bodo to prepoved kršile. Bolje odgovarja interesom cerkve in katoliške stranke, da se kršitev prepovedi vsled opomina ne pretvori iz materialnega v formalen greh.«
Ako so prišle stranke, ki so pred nekatoliškim duše-brižnikom že sklenile zakon, naknadno še k katoliškemu župniku s prošnjo, naj tudi on njihovo zvezo cerkveno blagoslovi, je moral župnik postopati tako kakor pred sklepom dis-penziranega mešanega zakona. Skrbeti je moral za predpisane garancije in za spregled zadržka ter prositi ordinarija za spregled oklicev, ker sta bili stranki za državno območje že veljavno poročeni. Katoliška stranka je morala dobiti pred cerkveno poroko še odvezo od cenzure. Iste pravne učinke, kakor s katoliško cerkveno poroko, pa so mogle stranke doseči tudi potom ozdravljenja v korenini.
Za primer, da nekatoliško poročene stranke zakonite garancije odklonijo, a hočejo biti tudi po katoliškem cerkvenem pravu veljavno poročene, določa omenjena instrukcija, da naj župnik njih želji ugodi s pasivno asistenco.
Na ta način je prepoved nekatoliške poroke pred ali po katoliški sploh izgubila vsak praktičen pomen, kajti župnik je pasivno asistiral tudi če je za poprej izvršeno nekatoliško poroko pozitivno vedel kakor tudi tedaj, če mu je bilo znano, da bo nekatoliška poroka sledila, ker strank za njili namere v tem pogledu ni vprašal. 'Pa praksa je bila vsekako ležeča v interesu verskega miru in je odgovarjala ob enem duhu državljanske zakonodaje o mešanih zakonih in verski ravnopravnosti.
3.	Pravni viri za opisano prakso.
A,	Z a a v s t r i j s k e k r o n o v i n e , ki so takrat pripadale Nemški zvezi, je bila izdana od tedanjega papeškega drž. tajnika kardinala A. L a m b r u s c h i n i - j a dne 22. maja 1841. Tn -structio ad A r c h i 'e p i s c o p o s et E p i s c o p o s Austriacae Ditionis in foederatis Germaniae p a r t i b u s c i r c a m a t r i m o n i a m i x t a , ki je bila poz-
neje proširjena tudi na Galicijo, izvzemši Krakov in njegovo področje. Dalmacija je bila izvzeta.4 V začetku povdarja instrukcija strogo obveznost vseli predpisov glede nedopustnosti mešanih zakonov med katoliki in nekatoliškimi kristjani in opozarja na potrebo, da se izjeme od tega pravila brez zakonitih garancij ne pripuščajo. Nalo ugotavlja, s kako bolestjo je navdala sv. očeta vest, da se je razpasla v onih delili Avstrije, ki spadajo pod Nemško zvezo, razvada, da se opravljajo poroke med katoliki in nekatoliki po katoliških župnikih s katoliškimi obredi in cerkvenim blagoslovom, dasi stranke niso prosile za dispenzo. ‘Če bi bil papež za to razvado vedel, bi je molče ne bil trpel.5 Toda v tolažbo mu je vnema in briga avstrijskih škofov, ki so z ozirom na deklaracije, izdane po sv. stolici za druige pokrajine, podvzeli korake za dovoljenje, da se ta cerkvenimi načelom in postavam nasprotujoča praksa po možnosti trpi. Papež se jim za to zahvaljuje, a jili ob enem opominja, naj skrbe v bodoče še gorečnejše za očuvanje cerkvenega nauka in cerkvene discipline ter za iztrebljenje razvad. Sv. oče je moral po resnem preudarku vseh težkoč in neprilik, pod katerimi trpe avstrijski škofje in njim podrejeni kler, in katere je episkopat v svoji vlogi obrazložil," ustreči prošnji za odpomoč
* Instrukcija je v polnem besedilu ponatisnjena v Schulte J. F., Handbuch des kath. Eherechts, Giessen 1855 str. 476 ss., ter v Kutse like r J., Das Eherecht der kath. Kirclie, IV, 720 ss. Prim. tudi instrukeijo avstrijskega episkopata iz 1. 1S01 (op. 1).
5 »Ac propterea faeile intelligitur, quo dolore exinde affici debuerit; maxime cum invectam ita lateque propagatam perspiceret omnimodam mixtarum nuptiarum libertatem, atque adeo magis in dies promotum
funestissivum, uti vocant, indifferentismum in religionis negotio intra vastissimae illius ditionis fines, quae catholico nomine tantopere gloriatur. Ne sane sanctissimi, quo fungitur, muneris partes fuisset prae-
termissurus, si res ante innotuisset. Ilanc autem Pontisicii silentii causam
ex eo etiam pronum est conjicere, quod vel nuperis teinporibus nul la prorsum ad promiscuas nuptias isthic ineundas Apostolica dispensatio
fuerit concessa, nisi praescriptis necessariis conditionibus, injunctisque
regulis, quae ex Sanctae Sediš instituto servari consueverunt.«
11 Vglavnem je provzročal teižkoče § 77 o. d. z., ki je neupoštevajoč zadržek mešane vere, predpisoval, da se mora zakon med katolikom in ne-katoliškim kristjanom skleniti pred katoliškim župnikom v navzočnosti dveh prič. Nekatoliškemu dušebrižniku |e bila na željo nekatoliške stranke samo prisotnost pri katoliški poroki dovoljena. Ta predpis je ostal v bivši Avstriji do 1. 1868 v veljavi (zak. 31. dec. 1868, d. z. štev. 4 iz 1. 1869, 81. TI. in III.).
ter zmanjšati njih stisko (angustias) s tem, da dovoljuje za one kraje ono mero strpnosti in modre uvidevnosti, s katero sv. stolica navadno molče trpi vsako zlo, kateremu se ali sploh ni mogoče ogniti ali pa bi odpor proti njemnii povzročil še večje neprilike.7
Zato dovoljuje papež za primere, ako vstraja katoliški mož ali katoliška žena navzlic resnim opominom dušnega pastirja pri svoji volji, da hoče brez predpisanih garancij poročiti ne-katoliško ženo odnosno nekatoliškega moža, da katoliški župnik ali njegov namestnik prisostvuje poroki, toda samo kot kvalificirana priča brez vsakega obreda v svrho, da sliši izjavo obeh strank in da na ta način sklenjeno pogodbo kot veljavno vpiše v svojo uradno poročno knjigo. Predpogoj za tako zgolj pasivno sodelovanje je, da se zadeva brez nevarnosti težjega zla in pohujšanja na škodo katoliški veri ne da preprečiti in da kažejo okolnosti na to, da bolje odgovarja koristim cerkve in občemu blagru, ako se zakon sklene pred katoliškim župnikom, kakor da se zatečejo stranke k nekatoliškemu dušebrižniku. Tudi v teh primerih fe treba poskusiti in podvzeti vse, da se od katoliške stranke odvrne nevarnost odpada, da se v bodoče predvidi katoliška vzgoja dece in da se katoliški soprog po možnosti briga za spreobrnitev svojega zakonskega druga.M
Višjih koncesij rimska stolica bivši Avstriji ni hotela dati. Vendar so praktičnim potrebam zadostovale tudi te. Zakonca, ki sta bila različne vere, sta poskrbela za veljavnost zakona po katoliškem in nekatoliškem verskem pravu s tem, da sta se poročila v katoliški in nekatoliški cerkvi. Če sta pa (od leta
7	»— — Cupiens hinc, salvis catholicae doctrinae principi is, unde nec minimum defleetere fas est, quantum pro supremi Apostolalus munere valeat, subvenire difficilibus istarum dioecesium circunislantiis ortasque inde Antistitum angustias minuere, eam ibidem statuit adhibendam et praesenti Instruetione significandam tolerantiae prudentiaeque rationem, qua Apostolica Sedeš mala illa patienter solet dissimulare, quae vel impe-diri omilimo uequeunt, vel, si impediantur, funestioribus eliam inoommodis faeilem aditum possunt patefacere.«
s »Siquidem in praedictis dioecesibus quandoque fiat, ut, conantibus licet. contra per debitas suasiones hortationesque sacris pastoribus, catlio-licus vir aut mulier in contrahendi mixti matrimonii eitra necessarias cau-tiones sententia persistat, et aliunde res absque gravioris mali seanda-!ique periculo in religjonis perniciem interverti plane non possit, simul-que in ecclesiae utilitateni et commune bonum vergere posse agnoscatur, si huiuscemodi nuptiae, quantumvis illicitae ac vetitae, coram catholico
1869 dalje) katoliško poroko opustila, je bil nju zakon pač za državno območje veljaven, toda po katoliškem cerkvenem pravu mu je radi nedostatka predpisane oblike veljavnost manjkala. Pasivna asistenca je bila torej velevažno sredstvo, ki je izravnavalo nasprotja med cerkvenimi načeli in predpisi civilnega prava o mešanih zakonih. Cerkev je žrtvovala samo svoje zahteve glede garancij in je tako dejansko obstoj oviralnega zadržka mešane vere disimulirala. Zato je pa dala jasen drvkaz svoje tolerance napram drugovernim kristjanom in je bistveno olajšala svojim članom upoštevanje cerkvenih in državnih predpisov. Vsled teh olajšav so bili zakoni, katerim je pač država, ne pa cerkev priznavala veljavnost, na sebi redki in niso dali nikakega povoda za resna nesoglasja med državnimi in cerkvenimi oblastmi. Pasivna asistenca je bila tako važen pogoj za harmonično razmerje med državo in cerkvijo.
B.	Z a b i v š o O g r s k o in njene dele so bile koncesije obsežnejše. Breve papeža Gregorja XVI. z dne 30. aprila 1841, naslovljeno na ogrskega primasa in ogrske nadškofe, govori, pristajajoč na prošnje ordinarijev, sicer samo o pasivni asistenci v istem smislu, kakor je označena v instrukciji za avstrijske škofe. Toda po instrukciji kardinala Lambruschinija ogrskim škofom, datirani z istim dnem, kakor prej omenjeni breve, ni samo pasivna asistenca pri mešanih zakonih brez garancij dovoljena, ampak je v njej tudi izrečeno, da sme katoliški župnik ženina in nevesto brez omembe njih vere oklicati ter izdati o izvršenih oklicih potrdilo, da proti nameravani zvezi razun cerkvene prepovedi radi mešane vere ne obstojajo ovire. A glede ne katoliško ali brezoblično sklenjenih mešanih zakonov pravi instrukcija, da morajo cerkveni predstojniki in župniki katoliški del z največjim trudom v ljubezni do Boga in v dobroti Kristovi pozvati in opomniti, da ga po možnosti od tako hudega in pohujšljivega dejanja odvrnejo. A če bi njih prizadevanja in opomini ostali brez učinka, morajo
poroch potius, quam čaram ministro acatholico, ad quem partes faeile for-tasse confugerent, celebrentur: tune parochus eatholicus aliusve saeerdos ejus vice fungens poterit iisdem nuptiis materiali tantum praesentia, excluso quovis eeclesiastico ritu, adesse, perinde ac si partes unice ageret meri testis, ul aiunt qualificati seu autorisabilis, ita scilicet, ut utriusque conjugis audito consensu deinceps pro suo offirio actum valide gestum in matrimoniorum libram referre queat — — —«
tako sklenjene mešane zakone vsled posebnih razmer, utemeljenih v preteklosti in sedanjosti, o katerih je (v prošnji) govor, škofje in župniki prezirati ter jih, dasi so nedovoljeni, za veljavne smatrati, kolikor ne obstoja proti njim kak razdiralni zadržek in kolikor niso bili sklenjeni pod pogoji, ki nasprotujejo bistvu zakona po katoliškem nauku. Škofje in župniki pa naj v enem in drugem primeru (poroka s pasivno asistenco ali neka-toliška poroka) napravijo vse poskuse, da katoliškega soproga
o	njegovi krivdi in potrebi pokore prepričajo ter ga na njegove dolžnosti pred vsem radi katoliške vzgoje otrok opozore."
Značilno je, da je ostala po tej instruikciji za dežele ogrske krone tridentinska oblika obvezna le še za čisto katoliške zakone, dočim je bila njena obveznost za mešane zakone ukinjena. Zakonov, ki jih sklepajo nekatoliki med seboj, instruk-cija ne omenja, a nikakega dvoma ni, da se je raztezala dovoljena olajšava tudi nanje. Ukinitev tridentinske oblike se je izvršila sporedno z dovolitvijo pasivne asistence, dasi le-ta poleg prve ni bila več neobhodno potrebna. Očividno imamo iskati razlog za to dejstvo v modrih ozirih na verski mir med prebivalstvom različnih konfesij, ker bi nekatoličani svojim katoliškim soprogom lahko očitali nestrpnost njihove cerkve, ako bi ta poroko pred svojim organom odklonila. Nevarnost odpada bi bila s tem le še povečana. Na vsak način pa gre za dvoje koncesij različnih vrst in različnega obsega, ki nista druga na drugo vezani in sta ostali glede veljave in obstoja vsaka za se samostojni in neodvisni, kar tudi za sedanjost ni brez pomena.
11 » Qucxl autem attinet ad connubiorum istorum coram Acatho-
lico ministro, seu non servata Concilii Tridentini forma, celebrationenr, erit omnino Saororum Praesulum ac Parochorum studiosissime instare, atque in caritate Dei el patientia Christi partem Catholicam hortari ac monere, ut illam nimirum ab tanti scandali turpitudine, quantum possint, absterreant. Siquidem vero huiusmodi ipsorum monitis atque liortamentis nihil, quod absit, proficientibus, mixta matrimonia ea ratione fuerint inita: iuspeutis tam praeteritis, quam praesentibus locoruni, de quibus serino est, peculiaribus circumstantiis, erunt ab Episcopis et Parochis prudenter dissi-mulanda, et quamvis illicita, pro validis habenda; nisi tamen canonicum aliumde atficiat dirimens impedimentum seu in nuptiarum celebratione appositae fuerint conditiones substantiae matrimonii ex catholica doctrina repugnantes. — —« S c h u 11 e , 1. c. 470.
4.	Historične pripombe o nastanku teh koncesij.
Avstrijske kronovine in dežele bivše Ogrske niso bile edine pokrajine, za katere je dovolila rimska stolica pasivno asistenco odnosno spregled tridentinske forme. Toda za našo svrho zadostuje, da smo po glavni vsebini navedli one olajšave, ki prihajajo eventualno tudi za našo državo v poštev. Vprašanje, je li pasivna asistenca še dopustna, je za vse prizadete pokrajine popolnoma enako. Zato bodo naši zaključki uporabni za vse, tem bolj, ker nudjo koncesije za Avstrijo in za Ogrsko dva različna tipa, ki sta zastopana tudi v indultih za druge dežele.10
Ker je za pravilno juristično presojo omenjenih papeških dekretov važno poznati tudi zgodovinsko-politično ozadje njih nastanka, je nekoliko opazk v tem oziru opravičenih.
Jožefinski ženitbeni patent z dne 16. januarja 1783 sicer ni vseboval prepovedi sklepanja mešanih zakonov pred nekatoli-škim dušebrižnikom, toda s poznejšo odredbo z dne 25. septembra 1783 je bilo določeno, da se mora poroka vršiti pred katoliškim župnikom, da pa sme pri njej biti na zahtevo nekatoliškega zaročenca nekatoliški pastor navzoč. Vsebinsko enako določilo je bilo pozneje unešeno v § 77 o. d. z. Prašanje, ali je mešani zakon sklenjen pred nekatoliškim dušebrižnikom veljaven ali ne, je bilo med juristi sporno. D o 11 i n e r je smatral take zakone za neveljavne, P a c h m a n n za veljavne, Schulte za veljavne toda kaznive.11 V začetku 19. stoletja
10 Wernz-Vidal, Ius Canonicum, toni. V. 1925, našteva na str. 659 op. 40 te dežele in navaja tudi date dotičnih pisem. Za Bavarsko, ki je bila Avstriji najbližja, je izšel o mešanih zakonih poseben breve Gregorja XVI. že 27. maja 1832, a se sklicuje samo na obstoječe predpise. Ekstenzivno interpretacijo je dobil šele po instrukciji kardinala Ber-
il e 11 i - ja Bavarskim škofom z dne 12. septembra 1834 in sicer v smislu koncesij v enakem obsegu, kakor so bila sedem let pozneje dovoljena avstrijskemu episkopatu. Breve in instrukcija sta v polnem besedilu natisnjena v Denzinger, Enchiridion symbolorum et definitionum," 1900, p. 345 ss., in 348 ss. Tudi za Badensko 1. 1846 izdani dekret se drži istih mej kakor Lambruschinijeva navodila avstrijskim škofom, kar pomeni, da za vse te dežele tridentinska oblika za mešane zakone ni bila ukinjena. Jedina olajšava je bila pasivna asistenca.
11 Dolliner, Das oesterr. Eherecht-, 1848, I, 408—417; Pach-mann, I.ehrb. des K. Rs.2, II (1853), 313; Schulte, ]. c.. 535; vrh tega prim. k sledečemu: Weinberger, Beitriige zur Entstehungsge-schichte des Breve Gregors XVI vom 30. April 1841 u. der von Kardinal
so mnogi župniki začeli zahtevati od zaročencev različne vere pismene reverze o katoliški vzgoji vseh otrok, proti čemur so se pojavili številni protesti, o katerih se je dvorna pisarna opetovano posvetovala, a jim ni našla rešitve, ker cesar Franc od nje predlaganih opominov Škotom glede verske tolerance ni podpisal.
Skoraj istočasno je nastal radi enakih reverzov oster spor na Ogrskem ter je razburjal duhove v obeh zbornicah, sosebnc, odkar so v 11. 1839 in 1840 vsi ogrski škofje v enako glasečih se pastirskih pismih župnikom ukazali, naj se v primeru odklonitve garancij omeje na pasivno asistenco v tem smislu, da sprejmejo od strank v svojem stanovanju in ne v cerkvi zgolj ženitbeno privolitev brez vsake obredne ceremonije. Nato so sklenili po vzorcu peštanskega skoraj vsi ostali komitati na predlog užaljenih protestantov, da bodo župnike, ki odklonijo blagoslov, pozvali pred sodišče in jim naložili občutno globo (600 gld. C. M.). Peštanski komitat je naprosil primasa, naj obvesti duhovništvo o komitatskem sklepu. Knez-primas je odgovoril, da bo svoj kler navajal tudi v bodoče k natančnemu izpolnjevanju cerkvenih predpisov, na kar se je komitatsko zastopstvo obrnilo na kralja z zahtevo, da naj se knez-primas odstavi. To je dalo povod za diplomatična pogajanja z Rimom;, katerih uspeh je končno našel izraza v papeškem breve-ju Quas v e s t r o in v Lambruschinijevih instrukcijah.
Pogajanja z rimsko stolico sta vodila cesarski poslanik na papeškem dvoru grof L ii t z o v ter Csanadski škof Josip Leno v i c s kot zastopnik ogrskega episkopata. Spomenico, ki jo je ta predložil kardinalu državnemu tajniku, je priobčil že Kutschker J. v svojem obširnem delu.1" Obema delegatoma je bil kot strokovnjak dodeljen svetnik državne pisarne Karl Ernst J are k e s posvetovalnim glasom.; Jarcke je bil poprej, profesor kazenskega prava v Berlinu. Knez Metternich in grof L ii t z o w sta ga oba enako visoko čislala radi njegovih izrednih sposobnosti. On je natančno poznal tudi ostri spor med
Lambruschini erlassenen Instruktionen voni 30. April 1841 und 22. Mai 1841 liber die gemi^chten Ehen v Zeitschrift fur offentliches Recht V. Band, 1. Heft 1925 str. 94 ss; Adolf Beer, Kirchliche Angelegenheiten in Oesterreieh (1816-—1842). Sonderabdruck aus den Mitteilungen des Insti-tuts fiir oesterreichisehe Geschichtsforschung, Innsbruck, 1897, str. 51—69.
12	Kutschker, 1. c. I. 527—532.
nadškofom v Kolnu Droste-Vischeringom in prusko vlado radi mešanih zakonov (Kolner Kirchenstreit), ki je nastal radi nadškofove odredbe, da se zakoni med katoliki in protestanti brez obljube katoliške vzgoje vseh otrok ne smejo cerkveno blagosloviti. Njegovo naziranje o veljavnosti mešanih in nekatoliških krščanskih zakonov je razvidno iz mnenja, podanega knezu M e 11 e r n i c h u , ki ga je W e i n b e r g e r (1. c. str. 99—101) prvič obelodanil. Usipeh pogajanj z rimsko stolico o mešanih Zakonih, pravi Jarcke, je odvisen od prašanja, da-li so zakoni, sklenjeni pred nekatoliškim dušebrižnikom, kanonično veljavni ali ne. Avstrijski in ogrski episkopat kakor tudi vlada želijo, da bi izpadla odločba sv. stolice v prilog veljavnosti teh zakonov.
Za veljavnost govore po njegovem in takrat v Nemčiji splošnem mnenju vsi oni razlogi, ki so papeža Benedikta XIV. napotili, da je izdal 29. novembra 1741 pod imenomi Bene-d i c t i n a znano konstitucijo za Nizozemsko. Jarcke smatra to konstitucijo za obči, ne partikularni zakon, ki ima veljati v enakih razmerah in iz istih vzrokov, ki jih navaja avtor konstitucije sam v svojem monumentalnem delu De synodo dioe-c e s a n a v šesti knjigi v šestem poglavju, za vse kraje z versko jnešanim in cerkveno organiziranim prebivalstvom. Tudi Avstrija in Ogrska imata javnopravno 'priznane organizirane evangeljske občine. Če se priznavajo za veljavne zakoni protestantov med seboj, morajo biti veljavni tudi zakoni, ki se sklepajo med njimi in katoliki v netridentinski obliki in sicer iz razlogov, ki jih Benedikt XIV. na omenjenem mestu svojega dela § 12 sam navaja: Cum conjugum alter tum ratione loci, in quo habitat, tum ratione societatis, in qua vivit, exemptus sit a Tri-dentinae Synodi lege, exemptio, qua ipse fruitur, alteri parti communicata remianet, propter individuitatem contractus, vi cujus exemptio, quae uni ex partibus competit, ad alteram, secundum etiam civiles leges extenditur, eidemque coumuni-catur.11
1:1 To načelo, tako jasno in juristično prepričevalno formulirano, ]'e novi cerkveni zakonik zapustil, ker je po ean. 1099 § 1 za vse mešane zakone tridentinska oblika strogo obvezna. Motivi za lo spremenjeno stališče Se niso popolnoma znani. Ako opozarja E i c h m a n n E. v svojem spisu, Das kath. Mischehenrecht nach dem C. J. C., Paderborn 1921, na dejstvo, da bi v primeru priznanja veljavnosti nekatoliških mešanih zakonov katoliški soprog ostal poročen, tudi če se zakon civilnopravno razveže in bi to
Odločba sv. stolice, ki bi stala v nasprotju z načeli, izraženimi od Benedikta XIV., bi bila po J a r c k e j u zvezana z najtežjimi posledicami za cerkev in za državo:
Ničnost nekatoliško sklenjenih mešanih zakonov bi pomenila tudi ničnost zakonskih zvez med nekatoliškimi kristjani. To pa bi nasprotovalo državljanskim predpisom v obeh državah a ob enem tristoletni cerkveni praksi v vseh evangeljskih občinah, povzročalo bi nepregledne prepire s svetno zakonodajo in sodišči ter podžigalo srd, razburjenje in jezo nekatolikov proti cerkvi.
Proglašenje ničnosti čistih in mešanih nekatoliških zakonov bi pospeševalo nemoralo, ker bi se nudila sodnijsko ločenim katoliškim soprogom možnost, da se po katoliških načelih zopet poroče in to celo v primerih, da so ostavili prejšnjega soproga samo pod pretvezo krivde, ki jim jo očita vest.1J
Cerkvi bi škodoval očitek nedoslednosti, katero bi ji protestanti po pravici predbacivali, ako bi hotela omejiti splošno izraženo cerkveno načelo samo na določeno ozemlje.
Končno povdarja J ar c k e, da gre samio za priznanje juri-stične veljavnosti nikakor pa za priznanje moralne dopustnosti v netridentinski obliki sklenjenih mešanih zakonov. Tudi nihče ne zahteva od sv. stolice, da se podeli tem zakonom dispenza, vsled česar ostanejo za katoliško stranko slej ko prej nedovoljeni. Ako bi sv. oče imel pomisleke, naj bi se mu stavil predlog, da blagovoli povzročiti rešitev omenjenega prašanja kot navadne quaestio juriš canonici po koncilski kongregaciji.
Pogajanja so se vlekla dalje kot pol leta. .1 a rek e in esa-nadski škof Lonovics sta podvzela vse, da dosežeta ugodno rešitev. Med prelati in kardinali sta našla prijazno razumevanje za trud, doseči spregled tridentinske forme pri mešanih zako-
pomenilo civilnopravno neenakost zakoncev, ne moremo temu argumentu priznati prepričevalnosti, ker za vse pravno območje občega državljanskega zakonika iz I. 1811 ne velja. Tudi logično ni dosledno priznavati čisto ne-katoliške zakone za veljavne, a mešanih ne. Motivi so najbrže strogo verskega značaja. Versko načelo je bilo za cerkev važnejše kakor nevarnost, da se pomnoži število neveljavnih zakonov.
14	Ta argument se da še danes proti can. 1099 § 1 uveljavljati. Gotovo ga kodifikacijska komisija ni prezrla, a so ji strožje stališče narekovali še tehtnejši razlogi in pač tudi dejstvo, da se da ničnost radi nedo-stalka zakonite oblike odpraviti potom sanacije v korenini.
nih, a papež je bil vsled v Kolnu nastalih zmed tako preplašen, tla že skoraj prijateljem ni več zaupal.
Koncem marca 1840 pa je Jarcke že mogel sporočiti knezu M e 11 e r n i c h u , da bo veljavnost nekatoliških mešanih zakonov priznana samo za Ogrsko. Za nemške in slovanske pokrajine je pričakovati samo dovoljenja pasivne asistence. O veljavnosti pred nekatoliškim dušebrižnikom sklenjenih zakonov bodo odloki molčali.
Med tem je trajalo na Ogrskem v magnatski zbornici papežu sovražno razpoloženje dalje ter se je celo stopnjevalo, čim dalje so pogajanja v Rimu trajala. Opozicija magnatov je zastopala stališče, da Ogrski zadostujejo lastni zakoni in volja apostolskega kralja. Papež Ogrske nič ne briga. Zato je razumljivo, da se je M e 11 e r n i c h jezil, da je našla Francija z obveznim civilnim brakom, uvedenem po Code Napoleon-u, v enaki zadevi povoljno rešitev neodvisno od Rima, dočim ta noče uvideti, da zasleduje avstro-ogrska vlada s svojimi predlogi zgolj cerkvene koristi.15
Rešitev, ki jo je rimska stolica dovolila za Ogrsko, je katolikom in protestantom omogočala, se zateči ali h katoliškemu župniku ali k protestantskemu pastorju. Katoliški cerkveni blagoslov zaročencev pa je ostal izključen, ako stranke niso hotele dati garancij radi katoliške vzgoje otrok. To je pomenjalo sicer poslabšanje napram praksi, ki je bila v veljavi pred onimi odredbami ogrskega episkopata, ki so bile povod za nastale sovražnosti in zmede. Toda z izrekom, da naj se smatrajo nekatoliške poroke za veljavne, je bilo vendar zadoščeno željam protestantov in ob enem varovano katoliško načelo glede nedopustnosti aktivne asistence. Podlaga za verski mir je bila upostavljena.
Po našem mnenju je med Benedictino in Lambru-schinijevo instrukcijo ogrskim škofom razlika: v Bene-d ictini »declarat Sanctitas Sua, matrimohium huiusmodi, alio non concurrente canonico impedimento, validum haben-d u m e s s e«,16 dočim rabi Lambruschini izraz: matri-monia mixta .... erunt ab Episcopis et parochis prudenter dissimulanda, et quamvis illicita, pro validis ha-b e n d a. Papež se je hotel pač na ta način izogniti decidirani izjavi o veljavnosti in je samo odredil, naj se smatrajo
15	Weinberger, 1. c., str. 103.	,
10 Prim. besedilo v Schulte, 1. c. 23(1
veljavnim. Oe bi bil papež nekatoliško sklenjene mešane zakone res hotel proglasiti za veljavne in ukiniti zanje obveznost tridentinske forme, bi bile besede >erunt prudenter dissimulanda« nerazumljive in bi tudi ne bilo imelo smisla, dovoliti zanje pasivno asistenco. Razlika med mešanimi zakoni sklenjenimi ob pasivni asistenci katoliškega župnika in med nekatoliško sklenjenimi je obstojala v tem, da so bili prvi matrimonia v a 1 i d a v strogem jurističnem smislu, a drugi matrimonia dis-simulanda et pro validis habenda, z drugimi besedami, s temi zakoni se je moralo postopati, kakor da so veljavni. Veljavnost sama jim izrečno ni priznana a tudi ni zanikana.
Glede razlogov, zakaj je sv. stolica dovolila za avstrijske škofije samo pasivno asistenco, izvemo iz poročil J a r c k e - j a, da po izjavah sv. očeta avstrijski škofje niso izrecno zahtevali, da se proglase pred protestantovskim ministrom sklenjeni zakoni za veljavne, še manje pa so nujnost take zahteve dokazali. Zato bi bil papež s tako koncesijo šel preko meja strpnosti, določenih po avstrijskih državljanskih zakonih samih, po katerih sme izključno samo katoliški župnik mešane poroke vršiti in po katerih ostane veljavnost nekatoliško sklenjenih mešanih zakonov vsaj dvomljiva. Pri sklepni avdijenci 20. maja 1841 je papež J a r c k e - j u izjavil, da za Avstrijo, kjer razmere niso tako težavne kakor za ogrsko vlado, ne bo nikdar šel dalje, kakor je to že storil, ker on noče prednjačiti glede izenačenja katolikov in protestantov v pravnem oziru avstrijski vladi, ki tega koraka v svoji zakonodaji še sama ni storila.
Pri pogajanjih za avstrijski konkordat vladi ni uspelo izenačiti pravno stanje te zadeve v nemških in slovanskih krono-vinah z onim na Ogrskem17 in tako se zrcali ta razlika tudi v ženitbenem zakonu za katolike iz 1. 1856, katerega § 19 se glasi: Pri zakonih med katoliškimi in nekatoliškimi kristjani se mora ženitna privolitev izjaviti pred katoliškim dušebrižnikom. Izjema velja za one dele cesarstva, za katere je sv. stolica izdala instrukcijo z dne 30. aprila 1841; v območju le-te je smatrati privolitev, ki jo podata ženin in nevesta pred dušebrižnikom nekatoliške stranke v odsotnosti katoliškega župnika, za zakonito. Iz § 38 navodila duhovskim sodiščem pa sledi, da so bili odslej nekatoliško sklenjeni mešani zakoni v Avstriji tudi za
N
17	Weinberger, 1. c., str. 105 s.
državno območje neveljavni.18 Preokret je nastopil v tem pra-šanju v bivši Avstriji še le 1. 1868 (zak. 31. dec. d. z. št. 4 ex 1869).
Na Ogrskem je dal zakon 31/1894, s katerim je bil za vse ozemlje krone sv. Štefana, izvzeinši Hrvatsko in Slavonijo, uveden obligatorni civilni brak, sobotiškemu generalnemu vikarju povod, da se je obrnil na sv. stolico s prašanji, ali velja navodilo iz 1. 1841 tudi za mešane zakone, ki sploh niso sklenjeni pred verskim organom in ali se smejo otroci samo civilno poročenih roditeljev kot zakoniti vpisati v krstno knjigo.
V	instrukciji iz 1. 1841 zakoni, pri katerih sta obe stranki nekatoliške krščanske vere, sploh niso omenjeni, a glede mešanih je bilo besedilo: »Quod autem attinet ad connubiorum istorum coram Acatholico ministro, seu non servata Concilii Tridentini forma, celebrationem ., vsaj glede samo civilno sklenjenih dvomljivo.
Po odgovoru takratnega papeževega državnega tajnika kardinala R a m p o 11 e z dne 31. avgusta 1897 se je kongregacija rimske in vesoljne inkvizicije s prašanji bavila 18. avgusta in na obe odgovorila pritrdilno s pripombo, da se morajo v krstni knjigi zabeležiti osebe roditeljev ter oblika sklenjenega zakona. Ob enem je smatrala kongregacija za koristno, ostrogonski (pri-macialni) kuriji v stvari sledeče sporočiti:
1. Prisotnost krivoverskega ministra pri poročnem opravilu je brez pomena (nihil momenti habet), ker ga katoliška cerkev povsem izključuje, tako da tisti, ki njegovo pomoč iščejo, pospešujejo krivoverstvo in njegove zastopnike in s tem povzroče svoje izobčenje.
2. Kongregacija želi, naj se verniki na Ogrskem na to opo-zore, naj se v njih vzdržuje strah pred samo civilno poroko in naj se pouče, da izvira veljavnost pred javnim oblast v om na Ogrskem sklenjene civilne poroke iz apostolske dispenze, ker je cerkev zadržek brezobličnosti tako za krivoverce
18	§ 38: Vendar v onih delih cesarstva, za katere je izdala sv. stolica navodilo z dne 30. aprila 1841, odsotnost katoliškega župnika pri porokah katolikov z nekatoliškimi kristjani ne zadostuje, da bi vsled nje nastal zadržek neveljavnosti.
kakor tudi za zakone med katoliki in nekatoliki ukinil a.10
V	točki 3. se povdarja nedovoljenost takih brez garancij sklenjenih, čeprav veljavnih zakonov, a točka 4. veli, da so zaznambe glede osebe roditeljev in oblike njihove poroke za kanonične učinke potrebne, ki se nanašajo na potomstvo krivoverskih starišev.
5.	Proširenje konstitucije „Provida“ na Ogrsko in njene
dele.
Z avtentično ekstenzivno interpretacijo Ogrski 1. 1841 podeljenih koncesij, ki jo je sporočil kardinal Rampolla ogrskemu primasu V a s z a r y - j u , se je katoliška cerkev znala prilagoditi celo najradikalnejši držvljanski bračnopravni reformi, t. j. uvedbi obligtaome civilne poroke. Za skladnost cerkveno- in civilnopravne zakonodaje je bilo potrebno samo, da katoliki, kadar se ženijo med seboj, opravijo po obvezni civilni tudi še cerkveno poroko. Te možnosti pa ogrski ženitbeni zakon katolikom nikakor ni kratil in tako je smatralo vsaj priprosto ljudstvo civilno poroko samo kot formalnost in je slej kot prej zadoščalo predpisom glede cerkvene poroke.
Težkoče in dvomi radi veljavnosti nekatoliško ali samo civilno sklenjenih mešanih zakonov so nastale še le po dekretu Ne t e m e r e20 koncilske kongregacije z dne 2. avgusta 1907, ki je stopil v moč o Veliki noči 1908 (19. aprila). V njem je pod IV. § 3 določeno, da župnik in ordinarij prisostvujeta poroki veljavno, če sta povabljena in v to naprošena in če ženina in nevesto za privolitev vprašata in njuno izjavo sprejmeta ne da bi bila v to prisiljena ali po grožnjah primorana.
19 Podčrtali mi: » — —■ 2. IHud igitur admonitos esse S. Congre-gatio vult, quotquot per Hungarian fideles, nullo denium fundamento innixi, contrariam sententiam tenere videntur insuper foveri jubet Christiani populi horrorem erga civile tantum Joedus, simulque popolum doceri, ex Apostolica dispensatione, matriinonia corani publico magistratu in Hun-garia contrahi, quum clandestinitatis impedimentum tani pro haerecitis, quam inter catholicum et acatholicum ab ecclesia demptum fuerit.« Glej dodatek IV v knjigi Taubei A., Manuale juriš canonici, ed. 2. Sabariae 1904 p. 566.
20 A. S. S. XL. p. 525—530, v nemškem prevodu v H e in er, Grund-riss des kath. Ehereehts,1’ 1910 in v Gross-Schueller, Lehrb. des kath. Kirchenr.,* 1922, 300 ss.
Odstav. XI. pa veli: § 1. Na predstoječe predpise so vezane vse osebe, ki so v katoliški cerkvi krščene, in one, ki so se iz krivoverstva ali razkolništva v njo povrnile, dasi so morda te ali one pozneje zopet odpadle, kadar se ... ženijo med seboj. § 2. Za imenovane katolike veljajo ti predpisi tudi tedaj, če se ženijo s krščenimi ali nekrščenimi nekatoliki, tudi če je bil zadržek mešane ali različne vere spregledan, k o 1 i k o r n i za p o -edine kraje ali	pokrajine	od sv.	stolice kaj
drugega določeno.
Dekret Ne t e m	e r e je pomenil	delno	temeljito spremembo dekreta T a m	e t s i. Z njim	je	postal	nadaljm obstoj
konstitucije Benedictina in po njej posnetih olajšav in navodil glede obveznosti tridentinske forme vprašljiv. Koncilska kongregacija je 1. februarja 1908 na stavljeno prašanje, ali je razumeti pod besedilom »nisi pro aliquo particulari loco aut regione aliter a S. Sede sit statum« samo izjemo, ki jo je papež Pij X. s konstitucijo P rovi d a21 z dne 18. januarja 1906 dovolil Nemčiji, ali pa	so zapopadene	v	statuirani izjemi tudi
Benedictina in drugi njej slični indulti, odgovorila: Com-prehendi tantummodo Constitutionem Provida, non autem com-prehendi alia quaecumque decreta ..
Dekret Provida, ki je proširil tridentinske predpise o brezobličnosti zakonov (de clandestinitate) ter konstitucijo Bene d i c t i n a na celo Nemčijo, je stopil o Veliki noči (15. aprila) 1906 v veljavo. Z njim so bili za veljavne proglašeni vsi netri-dentinsko (clandestine) sklenjeni mešani zakoni v Nemčiji. Glede zakonov nekatoliških kristjanov pa je bilo odrejeno, da jih morajo smatrati cerkvena sodišča za veljavne, ako ni podan proti njim kak razdiralni zadržek. Dekret je saniral v korenini tudi vse pred Veliko nočjo 1906 sklenjene mešane in nekato-
1	iške zakone, ako ni bila do tega dne izrečena ničnostna sodba in ako je consensus maritalis še trajal.
Odgovor koncilske kongregacije je pomenil avtentično restriktivno tolmačenje izjem od važnega določila dekreta N e t e m e r e , s katerim je bila tridentinska forma uzakonjena za vse katolike na celem svetu. Za nekatolike so dotedanje partikularne olajšave v istini lahko odpadle, a za mešane zakone so pomenila določila odstav. XI. dejansko odpravo prejšnjih kon-
21	A. S. S. XXXIX p. 81—84.
2-' A. S. S. XLI, p. 108, 110, ad IV. A. f. k. K. R. 89 (1909), str. 719.
cesij. Očigledno je bila tendenca zakonodajalca ta, da se navežejo vsi katoliki v bodoče pri sklepanju zakonov z vso doslednostjo na predpise katoliškega cerkvenega prava in da pospeševanje verskega indiferentizma, ki se pri mešanih zakonih na zunaj vidno kaže, za vselej preneha. Ta motiv pa govori za nedopustnost ivsake izjeme. Ako je navzlic temu ostala P r o -v i d a v veljavi, smo upravičeni sklepati, da so zakonodajalcu narekovali to izjemo tehtni cerkvenopolitični razlogi in pred vsem dejstvo, da bi bil preklic Nemčiji komaj pred enim letom dovoljene ugodnosti široke kroge versko mešanega prebivalstva razburil. Na vsak način pomeni označena v uradnem listu rimske kurije priobčena omejitev izjem od obče obveznosti tridentinske forme pri sklepanju zakonov vsebinsko preklic vseh dotedanjih d i s p e n z od tega predpisa, torej tudi preklic Lambruschini-jeve instrukcije za Ogrsko. Zato so se ogrski škofje obrnili na rimsko stolico s prošnjo, da proširi konstitucijo P r o v i d a tudi na Ogrsko in njene dele.
Kongregacija za zakramente se je s prošnjo bavila na seji 19. februarja 1909 ter je z ozirom na posebne razmere sklenila prositi sv. očeta »ut pro nune quoad matrimonia mixta exten-dere dignetur regno Hungariae Constitutionem Provida pro Germania latam die 18. Januarii 1906...« Dne 23. februarja 1909 je papež prošnji ustregel ter ob enem v korenini saniral vse mešane zakone, sklenjene na Ogrskem po razglašenju dekreta Ne tenere ob neupoštevanju tam določene oblike.-' Privilegij je bil priznan vsem deželam ogrske krone, a bil je ob enem omejen na osebe, ki so na tem ozemlju rojene. Ogrski državljani izven tega ozemlja in tuji državljani na ogrskih tleh dovoljenih ugodnosti niso postali deležni, tudi ne Ogri v Nemčiji in Nemci na Ogrskem.-4
Instrukčija, ki jo je izdal ogrski episkopat po proširjenju konstitucije Provida na ogrsko ozemlje svojemu kleru o
3:1 Dekret kongregacije z:i zakramente z dne 27. februarja 1909, glej v Archiv f. kath. Kirchenr. zv. 89 (1909) str. 717 ss. V uradnih Acta Apu-stolicae Sediš dekret ni priobčen.
-4 Congr. de Sacr. 18. junija 1909, A. A. S. 1 510 ss. Arcli. f. k. K. R.
1. c. p. 722.
mešanih zakonih,-5 pasivne asistence ne omenja. Iz tega dejstva pa ne sledi, da je postala pasivna asistenca nedopustna, samo način sodelovanja katoliškega župnika pri sklepanju mešanih zakonov je bil eventualno po besedilu odstav. IV. § 3 spremenjen v toliko, da je moral župnik odslej za privolitev prašati, torej vsaj v tem oziru aktivno sodelovati.
Sv. oficij se je z dvomi glede načina pasivne asistence bavil v seji 21. maja 1912 ter je s posebnim od papeža dva dni pozneje odobrenim dekretom odločil, da predpis odstav. IV. § 3 za veljavnost mešanih zakonov, sklenjenih pred katoliškim župnikom brez zakonitih garancij, ne prihaja v poštev in da se je v tem pogledu držati natančno koncesij in navodil, izdanih od sv. stolice, osobito od papeža Gregorja XVI.26 Ker je v odloku v oklepaju izrecno navedeno apostolsko pismo z dne 30. aprila 1841 ogrskim škofom, je jasno, da so ostali predpisi in predpogoji za pasivno asistenco nespremenjeno v veljavi tudi potem, ko strogo vzeto vsled konstitucije P r o v i d a vsaj za Nemčijo in za Ogrsko niti več niso bili potrebni.
Odlok z dne 21. maja 1912 je po svojem besedilu pri široki interpretaciji bil splošno primenljiv v primerih, da nupturienti mešane vere nočejo dati garancij, a se hočejo navzlic temu pred katoliškim župnikom poročiti. Vsled tega so nastali dvomi o njegovem pravem obsegu. Te dvome je odstranila kongregacija sv. oficija dne 2. avgusta 1916 s posebno deklaracijo, v kateri je rečeno, da je dopuščena pasivna asistenca samo v onih pokrajinah, katerim je sv. stolica pred dekretom Ne t e -mere dovolila posebne koncesije, ter samo v tam navedenih primerih in okolnostih, dočim so mešani zakoni izven teh pokrajin, sklenjeni samo ob pasivni asistenci župnika, ne samo nedovoljeni ampak povsem neveljavni.27
25 Citirana zgoraj pod op. 2.
2,1	A. A. S. IV (1912) p. 443: Praeseriptionem decreti Ne tem ere n [V. § 3, de requirendo per parochum exoipiendoque, ad validitalem ma-trinionii, nupturientium consensu in matrimoniis mixtis in quibus debitas cautiones exhibere pervicaciter partes renuant, locum posthac non habere. sed standum taxative praecedentibus Sanctae Sediš ac praesertim s. m. Gregorii XVI (Litt. app. diei 30. aprilis 1841 ad episcopos Hungariae) ad rem concessionibus et instructionibus: facto verbo cum Ssmo.
27 A. A. S. VIII (1916) p. 316: Cum dubia varia orta fuerint cirea deeretum latum ab hac Suprema Congregatione S. offiriii die 21. maji 1912 circa adsistentiam passivam Parochoruin in celebratione matrimoniii
Tako je bilo avtentično izrečeno in odločeno, da pasivna asistenca po dekretu Ne temere ni odpravljena, dasi določilo odst. IV § 3 po svojem besedilu ne dopušča nobene izjeme. Ta ugotovitev ter dejstvo, da je ostala pasivna asistenca tudi na Ogrskem navzlic širšim koncesijam konstitucije Provida še nadalje v veljavi, nam bodeta olajšala pravilno rešitev pra-šanja, ali je ostala pasivna asistenca tudi še po razglašen ju novega cerkvenega zakonika dopustna ali ne.
6.	Codex juriš canonici in konstitucija „Provida“.
Ker can. 1099 § 1 n. 2. nima dostavka, kakor ga je imel odst. XI § 2 dekreta N e temere;* je postalo takoj po pro-nmlgaciji novega cerkvenega zakonika dvomljivo, ali je z njim izjemno pravo konstitucije Provida odpravljeno ali ne.
Braniti se je dalo mnenje p r o in c o n t r a. Tisti, ki so zastopali milejše naziranje, so se sklicevali na to, da pomeni Provida i n d u 11 in da ostanejo indulti po can. 4 C. j. c. v veljavi. Nasprotna strožja struja pa je naglašala, da je Provida partikularni zakon in da so leges particulares praeserip-tis Codicis oppositae po can. 6 n. 1. izgubile svojo moč, kolikor ni glede poedinih izmed njih izrecno kaj drugega določeno.
Z zadevo se je bavila sosebno tudi znana Linzer theologisch-praktische Quartalschrift. V letniku 1918 str. 729 poroča, da je priznani nizozemski kanonist dr. A. S c h a e p m a n n z dovoljenjem svojega nadškofa predložil rimski stolici v odločitev sporno prašanje:Utrum Constitutio Provida d. 18. jan. 1906 tamquam lex particularis praeseripto can. 1099 opposita, jam ad normam can. 6 n. 1. abrogata sit; an vero tamquam privile-gium vel indultum ad normam can 4 integra maneat, ter da se je glasil odgovor papeževega državnega tajnika kardinala G a -sparrija z dne 30. marca 1918: Abrogata est.-1'
mixti, haec eadem S. Congregatio sui muneris esse duxit deciarare, prae-fatam adsistentiam passivam tolerari sol um modo in illis regionibus, quibus ante Decretum Ne temere concessiones speciales dale fuerant a S. Sede, et	tantum	in casibus ibidem expressis, atque	proinde	matrimonia
extra praedictas	regiones sic contracta (idest cum	assistentia	parochi
passiva)	esse non	tantum illicita, sed etiam omnino invalida.
2S	>nisi pro	aliquo pariculari loco aut regione	aliter a	S.	Sede sit
statutum.«
50 Vprašanje in odgovor najprej priobčena v Nederlandsche katlio-licke Stemmen, 1918, p. 190—191.
V	istem glasilu čitamo v naslednjem letniku 1919 na sti\ 302, da je glasom poročil v nemških in ogrskih uradnih cerkvenih listih konstitucija P r o v i d a razveljavljena. Prejšnje dvome, /pravi poročilo, je odstranila papeška komisija za tolmačenje novega cerkvenega zakonika, ker je odločila, da je pravna moč konstitucije P r o v i d a vsled določil cc. 6 in 1099 ugasnila. Zato da je potrebna za veljavnost mešanih zakonov v Nemčiji in na Ogrskem ista oblika kakor za čisto katoliške zakone.""
L e i t n e r M.31 naglaša, da je bila P r o v i d a partikularni )zakon ne pa privilegij in da je zadnje dvome v tem oziru odstranila interpretacijska komisija 9. decembra 1917. Dan odločbe komisije je povzel Leitner očividno iz v oklepaju navedenih uradnih glasil.'■ Pri tem ostane vsekako nepojasnjeno, zakaj se je ta odločba sporočila v Ostrogon in Freising še le čez dobro leto, zakaj odgovor kardinala G a s p a r r i j a dr. Schaeipmannu z dne 30. marca 1918 o njej nič ne ve in zakaj ni bila nikdar priobčena v službenih Acta Apostolicae Sediš.
Pač pa lahko sklepamo iz odgovora kardinala G a s p a r -rija kot predsednika kodifikacijske in pozneje interpretacij-ske komisije, da se je s can. 1099 namenoma hotelo odpraviti še poslednje izjeme od stroge obveznosti katoliške poročne oblike. Tendenca utesnjevanja teh izjem se kaže že od razgla-šenja dekreta Ne t e n e r e dalje. Zato se je proširjenje P r o-vide na Ogrsko izvršilo samo pro nune ter je sv. stolica ogrske škofe opomnila, naj vplivajo na vernike, da sprejmo občepravna določila.33 Enako je sv. stolica 1. 1908 dodatno k odloku, da ostane kot izjema odst. XI. § 2. dekreta Ne te n e r e samo še konstitucija Provida v veljavi, naročila pisati nemškim škofom, ut perpendere velint graviora incommoda quae prove-niunt ex matrimoniis mixtis, et hinc supplicare Ssmo, ut tem-pore opportuno abrogare Constitutionem Provida dignetnr.34
Po svoji vsebini je bila konstitucija Provida generalno za nedoločen čas dovoljen spregled obveznosti katoliške poročne
:i" Poročilo je prevzeto iz Amtsblatt f. d. Erzdioezesa Miinchen-Freising 1910 No 1 ter iz Circulares dioecesanae Strigonienses, 10. jan. 1919. Oba lista sta mi ostala nedostopna.
31 Leitner M., Lehrbuch des kath.	Eherechts,3	1020	str.	212.
” Glej opazko 30.
33 W e r n z - V i d a 1, Jus canonincum	toni.	V.,	1925, p.	649	op. 83.
34 Leitner M., 1. c. 213.
oblike pri mešanih in nekatoliških krščanskih zakonih. I)a je rimska stolica smatrala tudi izjeme od dekreta Tam e t si zgolj kot dispenze, sledi natančno iz interpretacije Lambru-s c h i n i j e v e instrukcije po kardinalu R a m p o 11 i 1. 1897.15 Dispenze ki pomenijo ukinitev obveznosti zakona za konkretne čeprav generalno določene primere, ne morejo trajati dalje kakor zakon sam, katerega strogosti naj ublažijo. Dispenza izgubi svojo podlago, ako predpis, od katerega ona oprošča, ne obstoja več. S tem, da jte ostala P r o v i d a po odst. XI. § 2 dekreta Netemerev veljavi, je dobila značaj nove dispenze, kajti popreje je oproščala od predpisov dekrete T a m e t s i, a sedaj od poročne oblike predpisane v dekretu Ne t e-m e r e. Čim je bil dekret Ne tem ere po novemi cerkvenem zakoniku razveljavljen, so izgubile tudi olajšave, ki so bile glede izvajanja njegovih določil v Nemčiji in na Oorskem dovoljene, svojo moč. Niti pravni značaj Provide — an lex par-ticularis an indultum — ni prejudicialnega pomena. Vsaka dispenza je v nekem oziru indult in vendar sledi ta indult vseskozi pravnim normam o dispenzaciji. Nikdar ne more biti dispenzator vsled dovoljene milosti za bodoče vezan preko mej, ki mu jih stavijo že pridobljene pravice onih, katerim so bile olajšave namenjene. Konstitucija Pr o vi d a je bila torej kot izjema od določila čl. XI. § 2 dekreta Ne temere po can. 1099 § 1 n. 2. C. j. c. abrogirana. Odgovor kardinala G a s p a r -r i j a na prašanje dr. Schaepmanna je točen, dasi pravnega značaja konstitucije ne omenja. Juristično in stvarno ni šlo za to, ali po Providi za Nemčijo in Ogrsko dovoljene koncesije še veljajo ali ne, ampak za to,a!i se naj obnove ali ne, kar bi se bilo lahko zgodilo tudi na ta način, fta bi bil papež veljavnost Provide podaljšal. Za podaljšanje pa ni prosil niti nemški niti ogrski episkopat. Iz katerih razlogov je to storiti opustil, ni prav razvidno. H a r i n g 86 meni, da so škofje radi zmed, nastalih ob političnem pirevratu, na to pozabili. Profesor S t u t z pa je še pred prevratom pisal, da dvomi spričo določil kodeksa o nadaljni veljavnosti posebnega prava glede mešanih zakonov v Nemčiji ter izraža upanje, da
35	Zgoraj pod op. 19.
3,1	Ha ring J., Grundziige des kath. Kirchenrechts3, G raz, 1924, str. 464 op. 4.
bodo nemški škofje, na katerih žel jo je svoj čas P r o v i d a bila izdana, skušali doseči, da se doedanja izjema ohrani. Ob enem pa dostavlja, da zelo dvomi, ali bodo škofje s svojo prošnjo imeli uspeh.17
Najverjetnejše je, da škofje za podaljšanje koncesij formuliranih v Providi radi tega niso prosili, ker so jim intencije rimske stolice v tej zadevi iz prejšnjih uradnih dopisov bile znane. Zato so vzeli abrogacijo P r o v i d e kot dejstvo in sedaj se niti v vodilnih cerkvenih niti v znanstvenih krogih več ne dvomi, da so mešani zakoni tudi na Ogrskem in v Nemčiji 'cerkvenopravni veljavni samo tedaj, če so sklenjeni v smislu can. 1099 pred katoliškim župnikom. Izjeme od splošnega pravila tega kanona bi bile samo pro futuro mogoče in sicer ali zopet v obliki generalnega indulta ali za konkreten primer v obliki posebne dispenze.'"1
7.	Codex juiis canonici in pasivna asistenca.
Novi cerkveni kodeks je glede oblike sklepanja mešanih zakonov ostal pri določilih dekreta Ne temere. Can. 1102 § 1 predpisuje izrecno, da mora župnik v svrho ugotovitve soglasne volje strank tudi pri porokah katoliških in nekatoliških oseb staviti prašanja v smislu can 1099 § 1 n. 3. Ta kanon pa se vsebinsko popolnoma krije z odst. IV. § 3 dekreta Ne tene r e. Vrh tega veli can. 1064 n. 4, da morajo dušebrižniki, ki sodelujejo pri porokah katolikov z nekatoliki, upoštevati določilo can. 1102.
S tem je bila pasivna asistenca v smislu tridentinskega prava ponovno izločena in nastalo je prašanje, ali veljajo koncesije, katerih obstoj je Sv. oficij napram dekretu Ne temere z odlokoma z dne 21. maja 1912 ter 2. avgusta 1916 priznal, tudi še od 19. maja 1918 dalje ali ne, in če niso abrogirane, v čem obstoja spričo določil zgoraj navedenih kanonov pasivna asistenca po novem pravu.
Kakor glede konstitucije Provide so bila mnenja tudi tukaj deljena. Profesor ,1. B. II ar ing v Grazu je v svojem članku, Das Eherechf" izvajal, da kodeks pasivne asistence ne
:l7 S t u t z U., Der Geist des Co<lex juriš canoniei, 1918, str. 100. ■w Prim. Wernz-Vidal 1. c., p. 049—50.
3,1	Linzer Theol.-prakt. (Juartalschrift 1918 str. 33.
omenja, a da iz tega dejstva ne sledi, da je odpravljena; ona da predstavlja privilegij za posamezne pokrajine in privilegiji da po can. 4 v splošnem trajajo še naprej: H a r i n g je smatral tudi odlok Sv. oficija z dne 21. maja 1912, po katerem pri pasivni asistenci prašanja na stranke niso bila potrebna, za privilegij, ki ostane tudi napram can. 1064 n. v veljavi.
Nasprotno naziranje zastopa poleg drugih n. pr. Linne-b o r n v svojem 1. 1919 v prvi izdaji izišlem Grundriss des Eherechts nach dem Codex juriš canonici na str. 384 ss. On meni, da so partikularni indulti, izdani za Bavarsko, za Ogrsko, za avstrijske, nekdaj Nemški zvezi pripadajoče kronovine, ter brev© Pija VIII. Liberis altero z dne 25. marca 1830, izdan za cerkveno pokrajino Coln, po kodeksu razveljavljeni, ker se jih ne rniore smatrati za osebne privilegije in indulte, katerim je po cerkvenem zakoniku nadaljni obstoj priznan. Pasivna asistenca bi tvorila samo sredstvo, s katerim bi bila veljavnost takih mešanih zakonov še nadalje omogočena. Vrh tega, argumentira Linneborn, vpredpisuje can. 1102 § 1, da se morajo pri mešanih zakonih staviti prašanja, s čimer je pasivna asistenca izključena. Za njeno odpravo govore isti razlogi kakor za odpravo konstitucije P r o v i d a.«
Že leto poprej je pisal tudi profesor S t u t z ,41 da smatra pasivno asistenco v smislu deklaracij Sv. oficija iz I. 1912 in 1916 po določilih kodeksa za abrogirano. Toda z izključitvijo pasivne asistence naš problem ni rešen, kar bomo spodaj dokazali.
Medtem je nadškofijski ordinariat v Pragi dne 5. aprila 1918 predložil prašanje o nadaljni dopustnosti pasivne asistence Sv. oficiju v odločitev. Odločba je izšla 26. novembra 1919 ter je bila priobčena v Archiv fiir katholisches Kirchenrecht zvezek 100 (1920) na str. 28 in poprej že v službenem listu praške nadškofi je štev. 5. letnik 1920. V istem lotu jo je ponatisnil škofijski list v Litomericah pod štev. 109 in 1921 jo je objavila Linzer Theologisch-praktische Quartalschrift str. 249. A v uradnem glasilu sv. stolice Acta Apostolicae Sediš odločba še do danes ni bila priobčena.
411 Istega mnenja kakor Ha ring so bili n. pr. tudi Schafer T., v prvi izdaji svojega Eherecht, 1918 str. 71; Priim m er I)., Brevis con-spectus nmtationuni, 1918, p. 14.
41	Der Geist des Codex jur. can. str. 96 op. 3.
Sv. oficij je odgovoril na prašanje praškega nadškofa, kako mora pri ugotovitvi ženitbenega soglasa postopati duhoven, ki poroča katolika z nekatoliško osebo brez danili varščin, da se je povsem ravnati po predpisih kodeksa, da je sodelovanje duhovnika dopustno samo, ako je bil spregledan zadržek mešane ali različne vere, da je treba prašanja staviti v smislu cc. 1102 in 1095 in da so vsi nasprotni indulti po kodeksu abro-girani.42
Vsled tega odgovora smatra cerkvena praksa vsaj v naši državi pasivno asistenco za nedopustno.43 Izmed kanonistov se nekateri z omenjenimi indulti sploh ne bavijo,44 drugi nagla-šajo, da pasivna asistenca po can. 1095 § 1 n. 3 ne zadošča več in izvajajo iz odgovora sv. stolice praškemu ordinariatu pravne
42	ln ^onsessu habito feria IV. die ‘2(3. Novembris 1919, propositis precibus istius Archiepiscopalis Curiae, datis 5. Aprilis 1918, quibus petis quomodo se gerere debeat iu excipiendo consensu sacerdos, qui adsisti! eelebrationi matrimonii inter catholicum et acatholicum, qui non dant cau-tiones, Emi et Revmi Domini Cardinales una mecum inquisitores Gene. rales respondendum mandarunt, in omnibus servandas esse praescriptiones Codicis Juriš Canonici. Hinc sacerdos his matrimoniis adsistere nequit nisi praestitis cautionibus obtenta fuerit dispensaiio super impedimento mixtae religionis aul disparitatis cultus ad normam canonum 1060 et 1061; con-sensum vero requirendum ad normam Canonum 1102 et 1095. Contrariae Sanctae Sediš praescriptiones atque contraria indulta per ipsum Codicem Juriš Canonici abrogata sunt.
4:1 Prim. Naputak o ženitbenom pravu za Zagrebško nadškofijo, 1921, str. 31 z opazko 92. U š e n i 6 n i k Franc, Pastoralno Bogoslovje, Ljubljana 1919/20, II. zv. str. 644 in 670, jo smatra za dovoljeno, a očividno mu takrat odgovor Sv. oficija še ni bil znan.
44	Tako Poselil A., Kurzgefasstes Lehrbuch des kath. Kirchen-reclits'-', 1921; o obliki porok med katoliki in nekatoliki govori na str. 314 in omenja samo, da zgolj pasivna prisotnost ne zadošča več; enako Gross-S c h u e 11 e r, Lehrbuch des kath. Kirchenrechtes8, str. 306 in E i c h m a n n E., Lehrbuch des Kirchenrechts, 1923, str. 356. Na strani 330 naglaša E i c h m a n n, da je mešani zakon, sklenjen pred katoliškim, krajevno pristojnim župnikom, veljaven, toda nedovoljen in po c. 2375 kazniv. O pasivni asistenci v smislu partikularnih indultov govori E i c h m a n n v svojem spisu: Das katholische Mischeherecht nach dem C. J. C., 1921, str. 44—46 ter ugotavlja, da je po kodeksu odpravljena. Mario F a 1 c o, introduzione allo studio del »Codex Juriš Canonici«, Torino, 1925, ugotavlja na str. 227, da je konstitucija P r o v i d a v onem delu, ki je ostal po dekretu Ne t e in e r e še v veljavi, abrogirana, ker manjka izrecni pridržek radi nasprotujočega partikularnega zakona (c. 6 n. 1.). O pasivni asistenci pa ne govori.
posledice/'’ tretji tolmačijo odgovor utesnjujoče, smatrajo pia stare indulte še za obstoječe in samo način asistence za spremenjen.4"
1’otrebno je vsekako naglasiti, da je prašanje še danes nerasčiščeno in da tudi citirana odločba Sv. oficija ne glede na to, da je ostala mnogim neznana, ni prinesla potrebne jasnosti. Niti o tem si cerkveni avtorji niso edini, ali je takozvana pasivna asistenca pod določenimi pogoji občepravno dopustna, ali pa prihaja kot izjema samo za one kraje v poštev, za katere je bila od sv. stolice posebno dovoljena. Leitner" pravi, da to kar dovoljuje instrukcija kardinala Bernettija bavarskim škofom, ni partikularno ampak obče cerkveno pravo, da je pasivna asistenca vedno dopustna v primerih, v katerih so zanjo podani tehtni razlogi (korist cerkve, splošni blagor duš), da je uporabljiva celo tedaj, kadar sta obe stranki nekatdliški in da je njeno bistvo ležeče v tem, da je izključen vsak obred, da pa sme župnik prašati za privolitev in vpisati opravljeno poroko v matično knjigo.18
Skoro isto stališče zavzema veleugledni moralist T a n q u e-rey,"’ samo da zahteva, da župnik, ipiredno dovoli pasivno asistenco, praša svojega škofa za mnenje, škof se naj, ako je čas, obrne v Rim, če ni za njegovo škofijo pasivna asistenca itak že s posebno deklaracijo sv. stolice dovoljena. V čem da ta asistenca obstoji, o tem se T a n q u e r e y ne izraža.
45	Haring J. B., Grundziige des kath. K. Rs., 1924. ki povdarja na str. 516 op. 4, da je bilo po cc. 4 in. 0 n. 1 mogoče zavzemati se za nadaljni obstoj pasivne asistence, dl jo pa navedeni a ne v službenih Acta Apostolicae Sediš priobčeni odgovor Sv. oficija praškemu ordinariatu proglaša za odpravljeno. Upravičeno dostavlja Haring, da je pomembno, da rešitvi dveh važnih prašanj, I. j. odprava Provide in pasivne asistence, službeno nista bili razglašeni.
411 Wernz-Vidal, Jus canonicum, toni. V p. 659—663.
,7 Leitner M., Lehrbuch des kath. Eherechts’, 1920 str. 244 s.
,N Pred Leitner jem je že Scherer, Handbuch des Kircheu-rechts II, 1N94, str. 424 ss. izvajal, da imajo ordinariji pod izvestnimi pogoji pravico, da dovolijo v lastnem delokrogu katoliškim župnikom asistenco tudi pri nedispenziranih mešanih zakonih.
411 Tanquerey, Synopsis Theologiae Moralis et Pastoralis, toni. T" 1922, p. 566 n. 909.
Kanonist in moralist Priimmer D./'° pripušča v krajih, za katere je izdala rimska stolica posebne koncesije in instruk-cije, slej kot prej pasivno asistenco katoliškega župnika ali njegovega namestnika in sicer v onemi smislu, kakor je stala v veljavi izza dekreta Ne temere.
Pri opisanem stanju stvari bomo spričo tolikih od najresnejših mož zastopanih različnih mnenj rešili svoj problem pravilno samo na ta način da
a) izluščimo najprej jedro vprašanja;
b) ugotovimo pravni značaj predmetnih koncesij in in-strukcij;
c) preiskusimo pomen in posledice odločbe Sv. oficija z dne 26. novembra 1919;
d) objasnimo bistvo pasivne asistence po sedanjem pravu.
8.	Jedro prašanja.
Jedro prašanja je, ali je ostalo sodelovanje katoliškega župnika pri nedispenziranih mešanih zakonih tudi še po novem pravu dopustno. Oblika tega sodelovanja je še le podrejenega pomena. Samo po sebi je razumljivo, da se mora v teh primerih poroka izvršiti brez vsakega cerkvenega obreda. A to je jtudi dovolj. Kako naj se duhoven-celebrator sicer ravna, to je pdvisno od predpisov občega prava. V smislu dekreta T a m e t s i je bila pri mešanih zakonih brez ozira na to, ali so stranke dale garancije in izposlovale dispenzo, pasivna asistenca splo|| edino dopustna oblika sodelovanja katoliškega duhovnika pri poroki. Radi tega tudi mešani zakoni brez garancij niso mogli biti deležni večjih ugodnostij. Koncesije rimske stolice se torej niso nanašale na pasivno asistenco, ki je bila sama po sebi edino mogoča, ampak na dovolitev katoliške p o -
5(1 Priim m er J) o m., O. Pr., Manuale Theologiae inoralis, tom.
III	2'3, 1923, p. 524 n. 754: »--------------In illis autem regionibus, quibus con-
cessiones speciales factae ac instructiones datae fuerant a S. Sede ad praecavenda maiora mala (e. g. ad evitandum scandalum publici eoncu-binatus aut ne contrahatur matrimonium coram ministro haeretico) pa-roehus eiusve vieesgerens potest iisdem nuptiis passive assistere tancpiam testis qualificatus, excluso tamen quovis ecclesiatico ritu. ltaque assistentia sic dieta passiva dehinc non jam est valida, nisi adsit privilegium spe-eiale. Isti. Manuale juriš canonicr1, 1922, q. 334.
ročne oblike brez z a k o n i t ih varščin in v sle d tega brez spregleda zadržka mešane vere.
Bilo je nejuristično, da sta teorija in praksa začeli s časom istovetiti pasivno asistenco z ravnokar omenjeno koncesijo. Koncesija lahko ostane, dasi se morda oblika predpisanega sodelovanja spremeni, ona obstoja brez izrecnega preklica dalje tudi tedaj, če za veljavnost zakona niti potrebna ni. Njena svrha je druga, kakor spiregled klandestinitete, ker se z njo omogoča katoliškemu soprogu, da zadosti predpisom svojega verskega prava in ostane tako v zvezi s svojim dušnimi pastirjem, kar olajšuje končno spravo s cerkvijo. Iz tega razloga je Lambruschinijevo pismo ogrskim škofom vsebovalo poleg spregleda klandestinitete tudi dovoljenje katoliške poroke pri mešanih zakonih brez dispenz. Ko je izgubil spregled brezobličnosti vsled dekreta Ne teme r e svojo moč, je ostala katoliška poroka zaročencev mešane vere dopustna in to navzlic določilu odst. IV. § 3 dekreta, ki je predpisal za veljavnost zakona aktivno sodelovanje katoliškega župnika.
Iz odlokov Sv. oficija z dne 21. maja 1912 in 2. avgusta 1916 povsem jasno izhaja, da o nadaljni veljavnosti apostolskega pisma Gregorja XVI. ogrskim škofom z dne 30. aprila 1841 nikak dvom ni obstojal. Dvomljiv in nejasen je postal vsled odst. IV. § 3 samo način sodelovanja katoliških župnikov pri mešanih zakonih brez garancij. In z odlokoma Sv. ofiicja je ^il za pokrajine, za katere je sv. stolica dovolila katoliško poroko nupturientom mešane vere tudi brez varščin, § 3 odstavka IV. dekreta Ne temere glede izpraševanja strank o privolitvi v zakon zopet lerogiran. Očividno je bilo vrhovno vodstvo cerkve takrat mnenja, da bi aktivno sodelovanje katoliškega župnika ljudstvo utegnilo tolmačiti kot razširitev prvotne koncesije. Stare koncesije in instrukcije rimske stolice o tako-zvani pasivni asistenci so ostale torej po dekretu Ne temere nespremenjene in so ohranile v deželah nekdanje ogrske krone tudi po proširitvi konstitucije Pr o vid a nanje svoj neodvisen obstoj. Iz tega pa sledi, da konstitucija P rov id a ne stoji s temi koncesijami v nikaki zvezi in da L i n n e b o r n o v argument, da govore za njih ugašnjenje isti razlogi kakor pri konstituciji P r o v i d a , ne drži. Ravno tako je zgrešeno, sklepati na njih razveljavljenje radi tega, ker je sedaj po
cc. 1064 n. 4, 1102 in 1095 § 1 n. 3. predpisano aktivno sodelovanje župnika v toliko, da mora stranke za privolitev v zakon vprašati. Ta predpis pomeni samo spremembo pri opravljanji' porok napram nekdanjim občepravnid določilom dekreta T a m-e t s i in poznejšim partikularnopravnim predpisom vsebovanimi v odlokih Sv. oficija z dne 21. maja 1912 in 2. avgusta 1916. Nikakor pa iz njega ne izhaja, da je odslej sodelovanje katoliškega župnika pri mešanih zakonih brez garancij izključeno. S |p r e m e m b a načina sodelovanja ne z n a č i nikdar prepoved sodelovanja, ako ta ne sledi nujno iz drugih razlogov.
Pri sklepanju mešanih zakonov brez garancij je zakonito predpisana oblika poroke vedno varovana.. Nadaljni obstoj P r o v i d e pa bi značil važne izjeme od tega strogo obveznega predpisa. Zato se konstitucija P r o v i d a in takozvana pasivna asistenca tudi glede važnosti ne moreta vsporejati. S pasivno asistenco omogoči cerkev tudi za svoj forum veljavnost zakona, ki bi brez te ugodnosti radi nedostatka predpisane oblike ostal neveljaven. To stori tem ložje, ker s tem samo zmanjša število konkubinatov, omejuje nevarnost odpada, in olajša katoliškemu soprogu poznejše zadoščenje za storjeni greh. Če vodijo izjeme, kakor jih je vsebovala konstitucija P r o v i d a , do verskega indiferentizma, se to glede pasivne asistence ne more trditi. Če cerkev katoliškega zaročenca odbije, si ga odtuji, in moralna škoda, ki iz tega nastane, je brez dvoma večja, kakor škoda, povzročena po dosedanji toleranci.
9.	Pravni značaj predmetnih koncesij in instrukcij.
Tudi avtorji, ki trdijo, da so nekdanja papeška pisma, dovoljujoča katoliško poroko zaročencev mešane vere brez poprejšnjega spregleda zadržka, po cerkvenem zakoniku abrogi-rana, priznavajo tem pismom značaj indultov, kar je povsem pravilno, kajti z njimi se oproščajo nupturienti in cerkveni organi obveznosti, ki jih obče pravo sicer za dopustnost katoliške poroke postavlja. Linneborn samo ugovarja, da bi bili ti indulti osebne narave, in njemn se pridružuje Weinberger, izvajajoč, da gre za partikularne zakone določenih pokrajin, pravilnejše diecez. Dokaz za to so mu besede v instrukciji z
dne 30. aprila 1841 zadnji odstavek »alia nonnula pari benigni-tate decrevit super mixtis eonnubiis in Hungariae et Magno Transsilvaniae ducatu induigenda seu toleranda<; ter besedilo v navodilu avstrijskim škofom v kronovinah, pripadajočih Nemški zvezi, z dne 22. maja 1841 >siquidem igitur in praedictis dioe-cesibus quandoque fiat., ali »cupiens hinc — subvenire diffi-fiilibus istarum dioecesium circumstantiis.«” Toda W e i n berger prezre, da ravno mesta, ki jih on navaja, jasno pričajo, da gre v istini za indulte in da indulti svojega značaja ne izgube, tudi če so podeljeni pokrajinam. Can. 6 n. 1 razume pod partikularnimi zakoni samo predpise in določila, ki po svoji vsebini niso indulti. Za indulte im privilegije velja can. 4, pa naj so tudi razglašeni in podeljeni v obliki partikularnih zakonov. Linneborn misli očividno samo na fizičnim osebam priznane indulte, a ne upošteva, da govori can. 4 tudi o iP ravnih osebah. Pravne osebe pa so tudi dieceze in krono-vine. Weinberger tega dejstva ne uvažuje, dasi je iz njegove razprave same najbolje razvidno, da je posredovala za koncesije avstro-ogrska vlada, ki je vendar sama tudi predstavnica držav kot pravnih oseb, tako da ne bi bilo nepravilno predmetna pisma sv. stolice smatrati celo za e o n v e n t i o n e s v smislu can. 3. Na vsak način pa stoji, da je imela avstro-ogrska vlada na onih koncesijah živ interes, ker so jamčile za verski mir med prebivalstvom različnih krščanskih konfesij in da imajo njene pravne naslednice enak interes še danes. Gre tedaj za indulte, katerih preklic bi pomenil konec zelo važnih dosedanjih javnopravnih pravic. Tak preklic pa, dasi je sv. stolici svoboden, bi se moral izvršiti na popolnoma jasen in brezdvomen način, kar se d o s e d a j nikakor ni zgodilo. Zato smo upravičeni se posluževati v podkrepitev nadaljnega obstoja teh ugodnostij najširše interpretacije.
Pa tudi kot osebni privilegiji se dajo omenjena pisma braniti. Po svoji vsebini niso nič drugega kakor škofom določenih pokrajin dana pooblastila, da radi posebnih v njihovih diecezah vladajočih razmer dovolijo župnikom, da sodelujejo v smislu katoliškega cerkvenega prava pri sklepanju me-
r,‘ \V e i n b e r g e r ()., 1. c. str. 307.
šanih zakonov, tudi če stranke ne izpolnijo pogojev za dis-penzo. Ta pooblastila veljajo, ker so dana za nedoločen čas, do preklica; zato ne morejo ugasniti vsled dejstva, da se je način sodelovanja pri katoliških porokah zakonito spremenil (can. 60 § 2, 66 § 1). Način sodelovanja je določen po zakonu, dopustnost sodelovanja pa izreče škof na osnovi danega mu pooblastila ali navodila, kar je stvarno isto. Pooblastilo je prehajalo od škofov, ki so ga prejeli, na njihove naslednike in je tudi iz tega vidika ostalo v smislu can. 4. C. j. c. neovrženo.
Iz vsega navedenega izhaja, da gre v istini za privilegije (s stališča škofov) in indulte (s stališča škofljanov), katerih nadaljni obstoj je po kodeksu priznan. V novem pravu predpisana aktivna asistenca ne pomeni njih preklica, ker se indult ne tiče načina ampak dejstva sodelovanja. Tisti, ki zastopajo nasprotno mnenje, ne ločijo jedro indulta od načina njegovega izvajanja. Zato tudi njih argumentacija ni prepričevalna.
10.	Pomen in posledice odločbe Sv. oficija z dne
26. nov. 1919.
Besedila te odločbe ne moremo smatrati niti za preklic prejšnjih privilegijev niti za avtentično interpretacijo kodeksa v tem smislu, da so predmetni indulti prenehali.
Odločba ni preklic, ker sama pravi na koncu: contrariae — praescriptiones atque contraria indulta per ipsum Codicem j. c. abrogata sunt. Avtentična interpretacija pa radi tega ni, ker ni izdana od interpretacijske komisije in tudi ni službeno v Acta Apostolicae Sediš razglašena. Juristično je odločba samo rešitev konkretnega uposlanega prašanja in se more tudi samo v relaciji s tem prašanjem presojati. Splošnega pomena že radi tega nima, ker ni obče znana. Za rešitev svojega problema se je moremo poslužiti samo v toliko, v kolikor je na sebi jasna in po svoji vsebini prepričevalna. A jasnost in prepričevalnost bomo v njej našli s pomočjo naslednje interpretacije:
Iz besedila odgovora ni razvidno, ali se je prašanje na partikularne indulte sploh sklicevalo, ali se je glasilo samo splošno, kakor odlok navaja: quomodo se gerere debeat in excipi endo consensu sacerdos, qui adsistit celebrationi matrimonii inter catholicum et acatholicum, qui non dant cautiones. V zadnjem primeru je moral Sv. oficij prašanje rešiti zgolj s stališča
občega prava in njegov odgovor je jasen in razumljiv. Po občem pravu je bila sploh druga rešitev nemogoča. Smisel zadnjega stavka o abrogaciji nasprotnih predpisov in indultov nam tudi ne bo delal težkoč, ako ga vzamemo zgolj kot logično posledico neposredno predidočega pravoreka:	consensum	vero
requirendum ad normam Canonum 1102 et 1095. Ker je kodeks zapovedal župnikom, da morajo privolitev strank vedno s pra-šanji ugotoviti, so na ta način odpadle poprej dovoljene izjeme od predpisa odst. IV. § 3 dekreta Ne temere. Ako je ta interpretacija odloka pravilna, bi bila pod contrariae praescrip-tiones et contraria indulta, ki so per ipsum Codicem juriš Ca-nonici abrogata, razumeti zgoraj navedena dekreta Sv. oiicija z dne 21. maja 1912 in 2. avgusta 1916. Nadaljni dopustnosti katoliških porok versko mešanih strank na osnovi znanih nam posebnih privilegijev pa ne bi bilo prejudicirano. Na ta način tolmači odlok, če ga prav razumemo, tudi W e r n z - V i d al,52 in edino tako tolmačenje mu daje one meje, v katerih ostane njegov smisel v skladu z načeli kodeksa. Tako bi bilo tudi razumljivo, zakaj se odlok ni službeno razglasil. Bil je samo odgovor na prašanje, kateremu Sv. oficij ni pripisoval načelnega pomena in ki ga ni smatral za dvomljivega. A tudi napis, pod katerim je odlok v Archiv fur katholisches Kirchenrecht priobčen, vodi lahko v zmoto. »Die Abschaffung der soge-nannten Assistentia passiva bei den gemischten Ehen« ima lahko pomen, da stopi sedaj na mesto prejšnjega pasivnega zadržanja aktivno sodelovanje, ali pa znači lahko prenehanje sodelovanja katoliških župnikov pri sklepanju nedispenziranih mešanih zakonov sploh. V tem širšem smislu so odlok vsaj doslej razumeli mnogi kanonisti in po večini tudi cerkvena praksa. Dovoljne opore za to pač niso imeli, že iz formalnega razloga ne, ker odlok od sv. stolice nikdar ni bil v njenem službenem glasilu objavljen. Stvarno pa iz njega prenehanje obstoječih privilegijev ne sledi, ker le-ti razun v zadnjem stavku sploh niso v njem omenjeni in ker se more zadnji stavek spričo can. 4, 1102 in 1095 cerkvenega zakonika nanašati jedi-nole na dekreta iz II. 1912 in 1916.
Pa tudi v primeru, da je hotel Sv. oficij s svojim odgovorom v istini zanikati nadaljni obstoj izjemnih indultov o tako-
52	Wernz- Vidal, I. c. p. 660 ter 661 op. 41.
zvani pasivni asistenci, bi šlo samo za naziranje, ki veže k večjemu onega, komur je bilo sporočeno, a tudi tega samo za konkreten primer, ki je dal povod za prašanje. Iz besedila odloka nikakor ne sledi z logično nujnostjo, da so katoliške poroke versko mešanih zaročencev, ki odklonijo dati zakonite garancije, odslej izključene tudi tam, kjer so bile svoj čas po posebnih indultih tolerirane. Zato je prašanje v istini tudi še od konca
1.	1919 dalje odprto, avtoritativno neodločeno in je pravilna rešitev teoriji in praksi prepuščena.
11. Bistvo pasivne asistence po sedanjem pravu.
Rezultati naše preiskave so kratko naslednji:
Lambruschinijeve instrukcije avstrijskim in ogrskim škofom iz 1. 1841, kolikor dovoljujejo katoliško poroko versko mešanih zaročencev brez danih garancij, so kot določenim škofom, diecezam in državam dovoljeni privilegiji in in-dulti v smislu can. 4. C. J. C. še danes veljavni.53
Zakoni (braki), ki jih sklepajo katoliki z nekatoliškimi kristjani civilno ali pred nekatoliškim dušebrižnikom, so radi nedostatka zakonito predpisane oblike za cerkveni forum nični. Dalje segajoče koncesije v nekaterih pismih in instrukcijah so bile kot dispenze po dekretu Ne temere, ugodnosti konstitucije P r o v i d a pa po novem cerkvenem kodeksu odpravljene.
Pasivna asistenca v smislu dekreta T a m e t s i je za obče pravo prenehala že s trenotkom, ko je stopil dekret Ne temere v moč. Tzjeme, dovoljene od določila odstav. IV. § 3 dekreta Ne temere dne 21. maja 1912 in 2. avgusta 1916, so po kodeksu odpravljene. Pasivna asistenca, opisana v predmetnih indultih in instrukcijah, je po cerkvenem kodeksu spremenjena, kar pa ne pomeni, da so indulti odpadli.
Pasivne asistence v smislu tridentinskega prava sedanje pravo več ne pozna. Župnik ali ordinarij morata vedno, tudi če poročata versko mešane zaročence brez garancij, ugotoviti privolitev strank s posebnimi prašanji. Nekdanje zgolj pasivno zadržanje se je spremenilo v aktivno sodelovanje.
53	Isto velja seveda tudi o drugih indultih te vsebine, t. j. o in-strukeiji kardinala Bernetti-ja bavarskim škofom 1834, o instrukciji kardin. Albanija nadškofu v Čolnu in njegovim sufraganom 1830, ter o apostolskem pismu nadškofu v Freiburgu (Badensko) »Non sine« 23. maja 1846. Prim. W e r n z - V i d a 1 1. c. 659 op. 40 in p. 663.
Kjerkoli je bila poprej od sv. stolice tolerirana pasivna asistenca, ostane dovoljena tudi sedaj, samo da mora župnik stranke prašati za ženitbeno privolitev. Bistvo zgolj pasivne asistence je ležeče po sedanjem pravu v tem, da ostane izključen vsak obred in da je omejeno aktivno sodelovanje samo na predpisana prašanja glede privolitve v zakon.
Razlika v načinu poroke po prejšnjem spregledu zadržka in v primerih, v katerih stranke nočejo dati zakonitih garancij, bo tudi sedaj še vidna dovolj, ker postane dovoljen mešan zakon lahko deležen cerkvenih obredov in cerkvenega blagoslova, nedovoljen pa nikdar. Dovoljeni zakoni se bodo sklepali po odredbi škofov v cerkvi, nedovoljeni izven nje. Na ta način pride tudi po današnjem pravu dejstvo, da gre pri nedovoljenih mešanih zakonih za prepovedana dejanja, ki jih cerkev samo trpi, da se s tem ogne težjemu zlu, do učinkovitega izraza na zunaj.
Ta t o 1 e r a n t i a cerkve ni izgubila niti v današnjih dneh svojega velikega pomena kot sredstvo za ohranitev verskega miru med prebivalstvom in za praktično izvajanje verske svobode. Zato naj se iz istih razlogov, ki so bili zanjo odločilni nekdaj, čim prej zopet po cerkveni praksi upošteva in dejansko izvaja. Ne morem si misliti, da bi bilo to cerkvi kakorkoli na škodo. Javnemu blagru bo gotovo v korist.
V	naši državi so te ugodnosti deležne cela lavantinska škofija z onimi deli vred, ki jih upravlja lavantinski škof kot apostolski administrator, cela ljubljanska škofija, škofija na otoku Krku, vsa Zagrebška cerkvena provincija ter področje apostol skih administratur v Velikem Bečkereku in Subotici. Indult pa se ne nanaša na dalmatinske, bosansko - hercegovske, srbijan-ske in črnogorske dieceze. Ugodnost, ki so jo prej uživali dalmatinski in bosansko-hercegovski katoliki in pravoslavni na osnovi odločbe Sv. oficija z dne 16. februarja 1892, je vsle i can. 1099 prenehala iz istih razlogov, iz katerili je izgubila konstitucija Provida svojo veljavo/'4
54	Besedila odločbe mi, žal, ni bilo mogoče dobiti. V A. S. S., zv. XXV., je nisem našel, a moja prošnja za prepis, poslana nadškofijskemu ordinariatu v Sarajevo, je ostala brezuspešna. V instrukciji avstrijskega episkopata iz 1. 1901 ni omenjeno, ali in kje da je bila ta odločba razglašena. V njej je bila priznana veljavnost mešanim zakonom katolikov, ki so bili sklenjeni pred pravoslavnim župnikom.
Današnje kondikcije.
Stojimo na pragu unifikacije obveznostnega prava v naši kraljevini. Unifikaciji bo služilo za podlago novelirano obvez^ nostno pravo stare Avstrije (prim. načrt, priobčen v zagrebškem Mjesečniku 1. 1924.). Za kondikcije niso predvidene pre-membe, tako da bi ostalo za nas Slovence vse pri starem, skoro tako, kakor je bilo izza 1. 1811, ker so tudi premembe tretje novele iz 1. 1916 bile neznatne.
Druge države z modernimi zakonodajami so temu nasproti storile pri normiranju kondikcijskih zahtevkov — na prvi pogled mogočen — !,napredek (Nemčija, Švica). Otvorile (so zanje posebna poglavja in njim postavile na čelo nov pojem kondikcije. Ne imenujemo teh zahtevkov več »kondikcijske (katerega naziva tudi naš o. d. z. ne pozna), temveč »zahtevke iz neopravičenega obogatenja. < V neopravičenem obogatenju odkrivajo bistvo teh zahtevkov ter povod k njim in sklepajo iž njih na nadaljne norme.
Modernim zakonodajam je sledil črnogorski imovinski zakonik, ki tudi uzakonjuje ,sobogatitveni zahtevek«. Pri unifikaciji obveznostnega prava bo torej odtehtati dobroto starih kondikcijskih zahtevkov od modernih obogatitvenih, ker nikakor ne gre, da bi bilo kako področje kraljevine po unifikaciji na slabšem, kakor je bilo pred njo.
Za svojo nalogo moramo poseči globlje v bistvo tega zagonetnega obligacijskega zahtevka. Tudi najmlajše slovstvo si namreč ne prikriva, da to bistvo še ni odkrito, kljub postavitvi zahtevka na nov temelj (obogatitveni). Praksa obvladuje kondikcije z neprimerno večjo lahkoto in sigurnostjo. Praksa uporablja, kadar ni v zakonih jasnih določb, neka splošna (še neznana) pravna načela in sodi često po čutu pravičnosti. Pravičnost pa pomeni za jurista neodkrito pravno ncrmo. Uspeh, ki ga dosega praksa, nam bodi porok, da mora prej ali slej trud uspeti tudi teoriji. S tem uspehom bodo ob enem rešeni neki spori, katerim tudi praksa ni kos.
Tvarino svojega navzočega prispevka k znanstveni obrazložitvi kondikcij razdelim na šest poglavij s sledečimi vsebinami:
V prvem podam pregled najvažnejših določb kondikcij-skega (obogatitvenega) prava v slov.-dalm. o. d. z., čsl. načrtu
o.	d. z., nem. drž. zakoniku, švic. civilnem in črnogor. imov. zakoniku.
V drugem seznanim z dosedanjimi znanstvenimi poskusi, obrazložiti kondikcijski (obogatitveni) zahtevek, zlasti z onimi iz mlajšega slovstva.
V tretjem podam lastno obrazložitev.
V č e t r t e m se izrekam zoper recipiranje modernega obogatitvenega zahtevka v naše bodoče obveznostno pravo,
V petem rešujem s pomočjo nove obrazložitve, kar je še spornih vprašanj v kondikcijskem pravu.
V šestem zaključujem razpravo z nasvetom zakonodajalcu, naj ostane pri naših starih kondikcijskih zahtevkih, in jih zgolj popolni z nekimi normami iz modernih zakonodaj.
T.
A.	S 1 o v. - d a 1 m. (staroavstr.) o. d. z. normira le običajne tipe kondikcij. (Isto velja za Hrv.-Slavonijo, kjer je v veljavi naš staroavstr. o. d. z. brez novel, in še bolj za srb. gradj. zale,, ki uzakonjuje le kondikcijo našega §-a 1431 = § 902 srb). Imena ne daje naš o. d. z. kondikcijskim zahtevkom nobenega. Določbe zanje raztresa po različnih mestih zakonika, v tehnični zvezi z drugimi pravnimi institucijami. V tretjem poglavju 111. dela, kjer je govor o ugašanju (spolnovanju) obveznosti, sta urejeni (da se poslužim rimske, še vedno običajne nomenklature) condictio indebiti (§ 1431) in cond. ob causam finitam (§ 1435); sedaj jim pravijo: kondikcija »iz plačila nedolgac in »iz odpada pravne osnove«. Splošne kondikcije ob causam da-tam non secutam (»iz nenastopa pričakovanega uspeha ), katero bi pričakovali na istem mestu, o. d. z. ne omenja. Iz zgodovine nastanka zakonika izhaja, da so redaktorji to kondikcijo istovetili s kondikcijo ob causam finitam. Pač pa normira zakonik posamezne zglede kondikcije iz nenastopa pričakovanega uspeha na drugih mestih (§§ 921, 1247 in 1447). Podobno je s kondikcijo sine causa v ožjem pomenu besede (»iz neve-
1 javnosti pravne osnovec). 0. d. z. nudi zanjo posamezne zglede v §§ 877, 878, 1265. Tudi kondikcija ob turpem vel inju-stam causarn se v o. d. z.-u izrečno ne omenja, a nastaja, čim je bila spolnena katera po § 879 (ali po mnogobrojnih drugih določbah o nedopustnosti pravnih opravil) reprobiranih pogodb.
V §-u 1174, odstavek 1., stavek 3. se na praV neprikladnem mestu urejuje primer kondikcije ob causam inhonestam fu-turam (»iz reprobiranega prejema ). Konečno določuje § 14*21, da more oseba, ki ni sposobna upravljati svojo imovino, tirjati nazaj plačilo pravega, še nedospelega dolga (česar drugi plačniki po načelu § 1434 ne morejo).
Tudi ostali slov.-dalm. pravni sistem pozna veti kondikcij.
V nekaterih mlajših zakonih je že govor o »obogatitvenih« zahtevkih n. pr. v § 13 odst. 3 spodboj. r., § 3 odst. 1, § 39 odst.
3,	§ 46 štev. 4 steč. r., § 61 avt. zak., čl. 83 men. r. (zadnji pa je nemškega izvora). Definicije kondikcije ali obogatenja naš pravni sistem ne daje na nobenem mestu.
Druge norme o. d. z.-a se tičejo vsebine in obsega teh zahtevkov in izjem, kjer kondikcije ne nastanejo, dasi bi bili zanje podani splošni pogoji. — Kar se tiče vsebine, more po § 1431 zahtevati kondicent nazaj: če je bila indebite dana stvar, stvar samo, če je bila indebite storjena činitev, dobavljeni koristi ustrezajočo mezdo. Enako normo ima § 1435 za kondikcijo ob causam finitam (ki velja po nazoru redaktorov tudi za kondikcijo iz nenastopa pričakovanega uspeha). — Obseg zahtevka je po § 1437, ki velja za vse vrste kondikcij, odvisen od okol-ščine, je-li je prejemalec vedel ali iz okolščin moral domnevati, da se dajatelj moti, ali ne:	v prvem primeru se ravna
s prejemalcem kot nepoštenim, v drugim kot poštenim posestnikom. Bolj podrobno normirajo obseg kondikcijskega zahtevka §§ 921, 1447, 877 in 1265, ki skušajo ob enem približati kondik-cijski zahtevek obogatitvenemu, dasi se tega naziva še ne poslužujejo. Pri odstopu od pogodbe morata oba pogodbenika vrniti prejeti odmeni ali ju nadoknaditi na tak način, da ne obdrži noben del dobička iz škode drugega (§ 921). Če je po naključju propala obljubljena species, ali če je postala spolnitev obveznosti ali plačilo dolga po drugem naključju nemožno, mora dolžnik vrniti ali nadoknaditi vse, kar je prejel... kot pošten posestnik, tako da nima nobenega dobička iz škode drugega (§ 1447). Kdor zahteva razveljavljenje pogodbe radi pomanj-
kanja privolitve (sile, prevare), mora vrniti roko v roke vse, kar je prejel iz take pogodbe na svojo korist (§ 877). Kadar se izreče zakon neveljavnim, razpadejo ženitni pakti; imovina se povrne, v kolikor še obstoji, v prejšnje stanje (§ 1265). Kakor vidimo, obseg kondikcijskih zahtevkov našega o. d. z. ni pri vseh enak, kar je vsekakor hiba zakona. Če n. pr. dopolnimo § 1437 z določbami §§ 329 sl., na katere se sklicuje, bo kondi-centov protivnik, če je bil pošten, obdržal fructus exstantes, ki jih je pobral do uveljavljenja kondikcijskega zahtevka, do-čim po drugih določbah n. pr. § 921 toženci tega ne bodo mogli. Vendar nas ta nedoslednost zakona ne sme zapeljati, da bi sk lepali radi nje (z Ehrenzvveigom, System II, str. 666) na kako specifično pravno naravo naših kondikcij. Iz zgodovine nastanka zakonika izhaja, da so pustili redaktorji fructus ex-sta'ntes poštenemu posestniku le s praktičnega vidika lažjega obračunanja z lastnikom. (Pripasti bi morali lastniku, a ta bi moral nadoknaditi posestniku potroške na stvar, ki često ne zaostajajo za vrednostjo plodov in so težko ugotovljivi.)
§§ 1434 in 1436 popolnujeta ter zožujeta pojem kondikcije iz plačila nedolga, kakor bi sledil iz § 1431. — Ostale določbe našega kondikcijskega prava se bavijo z izjemami, in sicer: prinaša § 1432 izjemo od načela §-a 1431 (če so bile plačane zastarane, radi zanemarjene oblike neveljavne ali nevtožljive obveznosti); § 1433 izjemo od §-a 1432 in vrnitev k načelu §-a 1431 (če je bil plačnik še pod skrbstvom ali taka oseba, ki ne razpolaga prosto s svojo lastnino); konečno prvi stavek in drugi odstavek §-a 1174 izjemi od ondot uzakonjene kondikcije iz reprobiranega prejema.
B.	Č e h o s 1 o v a š k i načrt k enotnemu o. d. z. za vso republiko izhaja z določb staroavstrijskega, a predvideva pregrupacijo §§-ov 1431 in sled. v naslednjem redu: § 1323 (stari 1431);	§	1324 (nov:	prinaša pojem obogatenja);
§ 1325 (stari 1437); § 1326 (stari 1436); § 1327 (stari 1434); § 1328 (stari 1432); § 1329 (stari 1433), § 1330 (nov: uzakonjuje v starem neizrečeno cond. ob c. datam non secutam); § 1331 (stari 1435, a popolnen s cond. sine camsa v ožjem pomenu besede). Za kondikcijo ob c. datamnon secutam (§ 1330) predvideva načrt sledečo definicijo: »Če je kdo drugemu kaj dal z ozirom na bodoči dopustni in možni namen (§ 1125), in če ta namen ni bil dosežen, pri čemer praviloma
(§-a 680, 8«) ne dela razločka, je-li se ni dosegel po naključju ali iz volje dajalca ali prejemalca, veljajo analogno §§ 1323 sl., v kolikor zakon za posamezne primere ne določuje kaj, drugega (v oklepajih stoječi §§ predvidevajo izjem©: § 1125 za kondikcijo ob causam futuram inhone.sta.ni, § 680 za kon-dikeijo iz nespolnenega naloga, § 88 za ono iz odstopa od zaroke). Nova kondikcija sine causa (§ 1331) se definuje, kakor sledi: »Ravnotako je uporabljati §§ 1323 sl. analogno, ako je prispela v drugih primerih činitev prejemalcu že s početka brez pravnega naslova (ali če je prenehala pravna osnova, stvar obdržati)«. Vsebina in obseg kondikcij-skih zahtevkov se določujeta po §-u 1323 tako-Ie: »Ako spolni kdo drugemu iz zmote, dasi pravne, nekaj, česar ni bil dolžan, more terjati plačano nazaj. V pogledu onega, kar se ne more dati nazaj, pobranih plodov, in tistih, ki se jih je pobrati zamudilo, ter v pogledu prirasti se more zahtevati od nepoštenega prejemalca, da nadoknadi vso škodo po analogiji določb § 313 (starega 335), od poštenega pa ono, s čemer je na stroške plačnika obogaten.« Konečno prinaša novi § 1324 definicijo o b o g a t e n j a (po nauku Pfaffa v Ger. Ztg. 1. 1869):» Ako je prejemalec stvar porabil ali jo dal naprej' brez oditniene, ga je smatrati za obogatenega le v toliko, v kolikor je s temi prihranil lastne stvari; ako jih je odsvojil proti odmeni, je obogatenje jednako prejeti odmeni; propast ali poslabšba odmene gresta pa na račun plačnika.«
Poleg teh glavnih movot predlaga čsl. načrt še vrsto podrobnih, de lege ferenda za nas zanimivih:
a) Tudi obveznost poštenega prejemalca se izza vložitve tožbe razširi po določbi §-a 316 (starega 338);
b) Plačnik nedospelega dolga tudi interusurija ne more terjati ;
c) V etnakem položaju, kakor pošten prejemalec nedolga izza vložitve tožbe, se nahaja prejemalec stvari ob causam da-tam non secutam od vsega početka (ker si mora biti svest, da bo ev. nastala zanj dolžnost, stvar vrniti);
č) Enako, kakor ž njim, se ravna z obdarovanim zaročencem, a šele od trenutka, ko je zvedel, da zakon ne bo sklenjen;
d) Besedili starih § 1433 in § 1421 se spravljata v večje soglasje, kar se tiče označenja oseb, privilegovanih po teh določbah;
e)	Določba drugega stavka § 1174 se ukinja; določba drugega odstavka istega § 1174 prehaja med norme o igri in stavi; od sedanjega §-a 1174 ostaneta le 1. in 3. staVek prvega (zdaj edinega) odstavka.
Iz tega pregleda izhaja, da ostajajo Oehoslovaki pri sistemu mnogovrstnih kondikcij, odklanjajoč uzakonitev splošne kon-dikcije. Zahtevka iz aberracije izvršbe in iz judikata št. 220 smatrajo za krita z novo condictio sine causa. Za kondikcije ki bi se še pojavile v bodočnosti, upajo izhajati z analogijo. — Kar vzbuja od čsl. načrta na prvi pogled kritiko, je dualizem, ki se uvaja za pravno naravo kondikcijskega zahtevka: nepoštenega kondicentovega protivnilca sili načrt k restituciji (popolni), kakor stari o. d. z., od poštenega pa ne zahteva kake (omilene) restitucije, temveč izročitev »oboga-tenjac. Pravna narava kondikcijskega zahtevka more biti v vseh primerih samo ena: ali je restitucijska (stara) ali oboga-titvena (nova). Obseg odgovornosti kondicentovega protivnika ne sme vplivati na to pravno naravo. Kakor izhaja iz motivnega poročila, so si redktorji na jasnem, da obogatenje kot pravna osnova teh zahtevkov še ni communis opinio; vendar so se pri zahtevkih naprtim poštenemu tožencu zanjo odločili, da se približajo modernim pravom, in ker ne gre za načelo »ki bi zahtevalo posebno pozornost.« Kakor bomo spoznali pozneje, je dualizem res bolj beseden, nego stvaren.
V	ostalem vsebuje čsl. načrt vrsto dragocenih amen-dementov k staroavstrijskemu kondikcijskemu pravu, na katere se povrnem v šestem poglavju.
C.	Nemški drž. zakonik urejuje kondikcije v posebnem (24) naslovu obveznostnega prava (§§ 812—822). Naslov je nadpisan: »Neopravičeno obogatenje.« (V sledečem mu naslovu so urejene obveznosti iz nedopustnih dejanj).
1.	Prvi § 812 (prvi stavek) uzakonjuje splošno kon-dikcijo, (katere naš o. d. z. in čsl. načrt ne poznata): »Kar dobi kdo na stroške drugega brez pravne osnove, potom činitve dragega ali sicer na kak način, mu je dolžan vrniti.«
Ker bi se mogla ta splošna kondikcija razumeti tako, da mora obogatenje biti neosnovano že ob času činitve ali drugačnega načina pridobitve, tolmači in dopolnuje 2. stavek §-a 812: »Ta dolžnost obstoji tudi takrat, ako odpade pravna osnova kasneje, ali če ne nastopi uspeh, ki je bil nameravan s činitvijo
po vsebini pravnega posla.« Poleg splošne kondikcije uzakonjuje torej zakonik iz previdnosti posebej še kondikciji ob causam finitam in ob causam datam non secutam, Od ostalih kondikcij omenja nemški zakonodajalec le še ono iz reprobi-ranega prejema, ki jo izključuje takrat, kadar je bila rep.ro-birana dajatev sama (§ 817). Kondikciji indebiti in sine causa nista normirani, in jui je zakonodajalec smatral za kriti s 3'^lošno kondikcijo.
2. §-u 812 slede takoj izjeme in sicer:
Od kondikcije indebiti:
a) Ne more se terjati nazaj spolnitev terjatve radi nedo-spelosti, niti ne interusurij (§ 813):
b) Ne more se zahtevati vrnitev zavedno poravnanega nedolga (§ 814);
c) ravnotako ne vrnitev činitve, ki j;e ustrezala nravni dolžnosti ali oziru spodobnosti;
č) konečno ne plačilo zastarane terjatve (§ 222 odst. 2).
Dopuščena pa je kondikcija indebiti tudi tedaj, »če je nasprotoval zahtevi prigovor, radi katerega je bilo uveljavljenje zahtevka trajno izključeno. «
Od kondikcije ob causam datam non secutam pozna § 815 sledeči izjamii:
a) Če je bil nastop uspeha od kraja nemožen, in je činilec za to vedel (prvi slučaj našega §-a 1174, prvi stavek).
b) Če je činilec nastop uspeha preprečil proti zvestobi in poštenju.
3. V vseh cit. kondikcijskih primerih je dalo vnanji povod za nastanek kondikcijskega zahtevka dejalnje (činitev) prikrajšanega kondicenta samega. Razen teh primerov prišteva nemški drž. zakonik k svojim »obogatitvenim« zahtevkom še take, ki jih ni povzročil kondicent, temveč toženi protivnik, okoristivši se s kršitvijo tožiteljevih pravic. Sem spadajo po pojmovanju nemškega zakonodajalca tudi odškodninski zahtevi ex delicto, čim zadobi delikvent na stroške oškodovanca kako korist iz delikta. Dalje oba važna primera predvidena v § 816:
a)	»Ako razpolaga s kakim predmetom neupravičeni, in postane to razpolaganje učinkovito napram upravičenemu, je neupravičeni dolžan, izročiti upravičenemu, kar je z razpolaganjem prejel« (odstv. 1 §-a 816);
b)	»Ako se napravi neupravičenemu činitev, ki je učinkovita napram upravičenemu, je neupravičeni dolžan, izročiti činitev upravičenemu« (odstv. 2 §-a 816).
V	slovstvu imenujejo te zadnje, za nemški zakonik specifične kondikcije« obogatitve radi neopravičenega razpolaganja.«
Vsakdanji zgledi so: ad a) odsvojitev s strani immitiranega napačnega dediča (v okolščinah našega §-a 8*24); odsvojitev s strani materijelno neupravičenega knjižnega upravičenca; ad
b)	plačilo na roke imimiitiranega napačnega dediča; plačilo ne-obveščenega cessusa na roke cedenta; plačilo najemnine na roke prejšnjega hišnega lastnika v nevednosti prodaje najemnega predmeta i. t. d.
Mi štejemo te zahtevke k verzijskim (ne h kondikcijskim) zato, ker ne nastajajo iz dejanja prikrajšanega kondicenta. A verzijski zahtevki so iz nemškega zakonika čisto izginili. Po okoliščinah morejo cit. zgledi zahtevkov posta'ti seveda tudi odškodninski (če je n. pr. prodajalec vedoma prodal tujo lastnino. ali si dal cedent vedoma plačati oedirano terjatev).
4.	Z navednimi še niso izčrpani primeri, ki se dajo subsu-mirati pod nemški § 812. Komentarji zakonika proglašajo čim dalje večje število zahtevkov za nemtški obogatitveni zahtevek. Ker zadostuje §-u 812 vsakršna pravno neosnovana pridobitev na tuje stroške brez ozira na način pridobitve, zadostujejo (poleg dejanj prikrajšanega kondicenta ali obogatenega protivnika) za! tak način tudi drugačne pravne činjenice n. pr. dejanja tretje osebe, naključja, ukrenitve oblastva, odredbe zakona. Eneccerus — Kipp — Wolff (Lehrbucli des biirgerlichen Rechtes) navajajo kot zglede nemškega oboga-titvenega zahtevka iz takih drugačnih načinov pridobitve: obogatenje soproga po nabavah nepooblaščene soproge:; obogatenje lastnika po naključni commixtio (confusio) njegove lastnine s tujo; obogatenje na podlagi napačnega pripisa v zemljiški knjigi; obogatenje z impenzami poštenega posestnika in dr.
Če pregledamo vse te primere, pridemo do zaključka, da nastane nemški obogatitveni zahtevek iz vsake imovin-s k e p r e m e m b e , ki je ne spremlja hkrati pravna prememba. Pojem je postal tako širok, da je zakonodajalec, kakor smo videli, sam občutil potrebo poudariti, da spadajo sem tudi naše kondikcije. Vsled širokosti pojma
so prejeli v nemškem pravu nekateri zahtevki, kakor odškodninski ex delicto, dokler ima delikvent od delikta imovinsko korist, dvojno pravno naravo, ker so hkrati obogatitveni. To ni brez relevance, ker ni treba, da bi n. pr. bila zastaralna doba! za obe vrsti zahtevkov enaka. (Po našem pravu bi odgovarjal škodovatelj ex delicto, če ne gre za hudodelstvo, tri leta, na kondikcijo še nadaljnih ‘27 let). Vidimo, da ustvarja novi obogatitveni ipojem nove komplikacije. Že se čujejo iz krogov nemških juristov (Schulze) glasovi zoper preobsežnost njih obogatitvenega zahtevka in zlasti zoper uvrstitev §-a 8115 v 24. poglavje.
5.	Vsebino in obseg obogatitvenega zahtevka določuje § 818 tako-le:
Odst. 1: »Obveznost k izročitvi se razteza na pobrane užitke in na ono, kar pridobi prejtemalec na podlagi dobljene pravice ali kot nadomestek za razdejanje, pokvaro ali odtegnitev dobljenega predmeta.«
(V prvi vrsti se torej zahteva vrnitev obogatenja v naravi. Če je bil toženec obogaten s terjatvijo in jo je izterjal, mora dati izterjano. Če dobljenega predmeta več ni, se restituirajo tako-zvana nadomestna commoda n. pr. prejete odškodnine, zavarovalne vsote i sl.).
Odst. 2: »Ako izročitev ni možna radi kakovosti prejema ali ako prejemalec iz drugega razloga ne more vrniti, se mora nadoknaditi vrednost.«
(Podredno stopi na mesto predmeta obogatenja, če se ne da vrniti bodisi radi kakovosti n. pr. pribavljene činitve, ali ker se je zgubil, daroval, konsumiral, njegova vrednost.)
Odst. 3: »Obveznost, vrniti dobljeno ali njegovo vrednost, je izključena, v kolikor prejemalec ni več obogaten.«
(Odstavek izhaja s pravila, da je bil prejemalec bona fide. Pri dobrovernem prejemulcu ugasne obogatitveni zahtevek, v kolikor obogatenja več ni, bodisi da se je zgubilo, darovalo, konsumiralo ali sicer neproduktivno odsvojilo. Obogatenje pa še obstoji, v kolikor je obogateni s konsumiranjem prihranil lastno imovino.)
Poostreno odgovarja prejemalec:
a)	od trenutka, ko prične teči spor, po splošnih določbah (§ 818, odst. 4);
b) ako je toženec ob prejemu vedel ali odkar je zvedel, da je bil njegov prejem pravno neosnovan (§ 819 odstv. 1);
c) na kondikcijo radi reprobiranega prejema (§ 819 odst. 2);
c) nd kondikcijo ob causam d ata m non secutami, ako je toženec nastop uspeha moral smatrati za nesiguren (§ 820),
d) na kondikcijo ob causam fini lam, ako je mogel odpad pravne osnove smatrati za možen (§ 820).
6.	Zanima še določba zadnjega § 822:	/Kadar nakloni
prejemalec, kar je prejel, brez o d m e n e naprej tretji osebi, je zavezana k vrnitvi ta tretja oseba, kakor da bi bila prejela ona od upnika naklonitev brez pravne osnove, v kolikor je postala zavezanost prejemalca, vrniti obogatenje, s tem izključena.« Enako določbo pozna § 816 v prvem odstavku za primer, da je tisti, ki je razpolagal neupravičeno (s pravnim učinkom), razpolagal brez od m ene naprej: upravičeni se more držati neposredno tretje osebe in zahtevati od nje vrnitev brezodmen-skega prejema.
Podobna določba je našemu kondikcijskemu pravu tuja, ni pa tujla ostalemu našemu pravnemu sistemu. V §-u 11. št. 2 spodb. r. in v §-u 39. št. 2 steč. r. dopuščamo tudi mi, da se vrši spodbijanje, mesto proti prvotnemu spodbojnemu protiv-niku, proti njegovim singularnim naslednikom in pravnim izvajateljem, kadar je bila njih pridobitev s strani prvotnega spodbojnega protivnika brezodmenska.
Č. Tudi švicarski civ. zakonik urejuje kondikcije v posebnem poglavju (obveznostnega prava: §§ 62 — 67) pod naslovom »neopravičeno obogatenje«.
Člen 62. uzakonjuje splošno kondikcijo, opozarjajoč obenem na njene najpogostejše primere:
»Kdor je bil obogaten iz imovine drugega na neopravičen način, mora obogatenje vrniti.
»Zlasti nastopi ta obveznost takrat, če je prejel naklonitev brez kake veljavne osnove ali iz osnove, ki se ni uresničila, ali ki je naknadno odpala.«
Splošno kondikcija švicarskega obveznostnega prava (v zadnji redakciji mlajšega od nemškega) se razlikuje od nemške splošne kondikcije v dveh, manj relevantnih pogledih: a) Po nemškem zakoniku ni treba, da gre obogatenje na bremie toženčeva imovine, in zadostuje, da gre na njegove stroške;
nemški toženec je obogaten n. pr. tudi tedaj, če se je tožitelj brez pravne osnove dedščini odpovedal; b) švicarski zakonik opušča navajanje načina obogatenja.
Drugi odstavek čl. 62 čuti, kakor nemški zakonik, potrebo, da omenja nekatere naših kondikcij, in sicer tri: cond. sine causa, ob c. (latam non secutam in ob causam finitam. Kondikcije radi spolnitve nedolga (najstarejšega tipa kondikcij) na tem mestu ne omenja, pač pa postavlja zanjo neke norme v naslednjem §-u 63. Egger-Oserjev komentar te kondikcije (iz spolnitve nedolga) sploh ne smatra za samostojno kondikcijo, ampak za podvrsto kondikcije radi nenastopa pričakovanega uspeha. Določbe, ki bi se dala primerjati z nemškim § 816, švicarski zakonik nima (kar je za teoretika važno).
Člen 63. se glasi: »Kdor plača prostovoljno nedolg, more zahtevati činitev nazaj le, če dokaže, da je bil v zmoti glede svoje obveznostne dolžnosti.*'
»Terjatev vračila je izključena, če je plačilo bilo storjeno za zastaran dolg ali za spolnitev nravne dolžnosti.«
»Pridržano ostane, terjati vračilo dolga, plačanega po izvršilnem in stečajnem pravu.«
Prvi odstavek urejuje dokazno breme pri kondikciji in-debiti: zmoto mora dokazati tožeči kondicent. Seveda bo dokazana ta zmota, čim dokaže tožitelj plačilo ob causam ter neobstoj causae.
V	drugem odstavku pada v oči, da švicarska kondikcija indebiti ni izključena, če je bil plačan nedospel dolg, dočim je, kakor smo videli, pri nas in na Nemškem izključena v tem primeru ne samo kondikcija, ampak celo terjanje interusurija. Seveda ugasne kondikcija, in veljal plačilo za sanirano, čim je dospela terjatev v plačilo naknadno, še pred uveljavljenjem kondikcije.
Kakor v prvem odstavku proti zmoti, daje tretji odst. čl. 63 kondikcijo proti tisti (dasi zakoniti) sili, ki se vrši v izvršilnem in stečajhem postopku.
Člen 64: »Vračilo ni moči zahtevati v toliko, v kolikor se dokaže, da ob zahtevanju vračila prejemalec ni bil več obogaten, razen če se je obogatenja znebil in pri tem ni bil v dobri veri ali je vsaj moral računati z vračilom.«
Navzoči člen določuje obseg obogatitvenega zatevka n e-gativno. Pozitivno bi rekli: da mora toženec vrniti činitev,
v kolikor ob zahtevanju vračila še obstoji. Zlasti tudi fructus exstantes, naturalne kakor civilne. Tožencu gredo (po naslednjem §-u 65) le impensae. Za obseg je merodajen čas zahtevanja vračila. Dokaz, da obogaten je ne dosega več prvotne činitve, je stvar toženca (kar je bilo po prejšnjem švic. pravu sporno). Preko tega obsega odgovarjajo tisti toženci, ki so bili že ob prejemu mala fide ali so postali slaboverni kasneje; v prvem slučaju odgovarjajo za polno činitev izza prejema, v drugem izza trenotka, ko so zvedeli, da s činitvijo ne morejo prosto razpolagati.
0	vsebini kondikcijskega zahtevka švic. civ. zakonik sploh ne govori. Drže se tam pravila, da je vrniti činitev pred vsem v naravi, njeno denarno vrednost, čim vrnitev v naravi ni več možna. Če stopi na mesto danega predmeta surrogat, obstoj; obogatenje v tem surrogatu.
Člen 65: »Prejemalec more zahtevati, da se mu nadoknadijo potrebni in koristni potroški, zadnji, če pri prejemu ni bil v dobri veri ,samo v znesku vrednosti, ki še obstoji ob vrnitvi.«
»Za druge potroške ne more zahtevati, da se mu nadoknadijo, more jih pa, če se nadoknadenje ne ponudi, pred vrnitvijo stvari proč vzeti, v kolikor se more to zgoditi brez škode za stvar.c
Člen se bavi s protizahtevki kondicentovega protivnika iz potroškov na predmet, ki se od njega zahteva. Nemški in naš
o.	d. z. take posebne določbe v kondikcijskem pravu nimata, a velja tudi zanju, kajti ta impenzni zahtevek je obogatitven (verzijski, gestijski) protizahtevek s strani toženca, ker bi bil sicer obogaten (okoristen) na njegove stroške tožitelj. Tudi pri nas potroški ne pritičejo dobro- in slabovernemu tožencu v istem obsegu, in je delati nadaljni razloček med naravo potroškov (potrebnimi, koristnimi in drugimi).
Člen 66: »Kar je bilo dano z namenom, da bi se dosegel protipraven ali nenraven uspeh, se ne more terjati nazaj/
Izključenje kondikcije, kadar je bila že dajatev s strani poznejšega kondicenta zakonito reprobirana, poznata tudi naš § 1174 in nemški § 817. Zakoni stoje na stališču, da, čim ne vzamejo v zaščito posla, za kateri se je stvar dala, tudi ne morejo ščititi imovinskih prememb, ki eo nastale s »polnitvijo posla. Nevšečna posledica je, da obdrži pogodbenik činitev,
prejeto iz protipravnega (nenravnega) posla, dočim miu lastne protičinitve ni treba spolniti, ker je posel ničev.
Člen 67: »Obogatitveni zahtevek zastara po preteku enega leta, odkar je prikrajšani zvedel za svoj zahtevek, na vsak način po preteku desetih let, odkar je zahtevek nastal.«
Tak posebno kratek zastaralni rok, krajši od splošnega, pozna izmed vseh tukaj primerjanih zakonikov samo švicarski.
D.	Črnogorski imovinski zakonik kaže pri reguliranju kondikcij v primeri s nem. in švic. zakonikom enako razvitost. Dokaz, kako vsestranski je bil podučen njegov učeni redaktor. Člen 600. črnogorskega zakonika popolnuje kondikcijsko pravo celo s prav važno normo.
imovinski zakonik se bavi s kondikcijami v čl. 595—602 IV. dela VI. razdela pod nadpisom »0 dugovima od neoprav-dana koristovanja tud jim.«
Člen 595 se glasi: »Ko što plati ili komu dade, misleči da je dužan, a dužan ne bude, vlastan je tražiti da mu se povrati što je god u toj misli dao ili platio (945)«.
To je naša in drugih cit. zakonikov condictio indebiti. V njej cit. člen 945. pripada VI. delu imovinskega zakonika, v katerem je zakonodajalec pripojil prej stoječim normam »ob-jašnjenja, odredjenja i dopune.« Člen 945. dopolnuje kondik-cijo iz spolnitve nedolga tako-le: »Kad je ko, u zabludi, koga osvobodio kakva duga ili dužnosti ili čiju stvar kakva tereta, misleči, da je dužan bio to učiniti, on može pored svega takega oslobodjenja iskati ,da se dug, dužnost ili teret vaspostavi t. j. da se povrati u predjašnje stanje, osim ako bi bilo uzroka uzeti, da je oslobodjenje bilo u ime dara.« Ta dopolnitev je lahko umevna, ker spada tudi liberiranje od osebne ali stvarne obveznosti k činitvam, ki prikrajšujejo kondicenta.
Člen 596. ustanavlja izjemo kondikcije indebiti, kadar je bil plačan nedospel ali zastaran dolg.
Člen 597: »Ko bi platio tudj dug, prevarivši se i misleči da treba da plati mjesto pravoga dužnika, platac ne može iskati povračaja od namerjenog dužitelja, nego samo od dužnika, osim ako je dužitelj opazio da se platac vara, pa ipak primio«. Da je okoristen dolžnik, ne upnik, ako je upnika plačala tretja oseba, ki ni bila v zmoti glede osebe dolžnikove (ki je torej vedela, da plačuje tuj dolg), pač pa v zmoti glede svoje obveznosti, plačati za tujo osebo, se razume tudi po našem,
čsl., nem. in švic. pravu, dasi te norme izrečno nimamo uzakonjene. Na pravilnost norme se povrnem po obrazložitvi pravne osnove kondikcij. Kadar je prejemalec plačiteljevo zmoto zlorabil, nastopijo seveda druge norme (o prevari).
Člen 598. ustanavlja nadaljno izjemo kondikcije indebiti, če je bila obveznost, ki se je poravnala, taka »koju iziskuje samo savjest, čast ili blagonaravlje.«
Člen 599.: »Što je god dano radi čega, što če se tek izvršiti ili biti, pa se ne izvrši, ili ne bude, davalec može tražiti, da mu se povrati što je god u to ime dao.« (Condictio ob causam da-tam non secutam).
Podobno pravilo vrijedi i za ono, što se dade za nešto što obstoji, pa zatim prestane, ako to što je dano, bi uprav dano da če tako i u napredak obstojati.c (Condictio ob causam fini-tam).
Čl. 600: »Isto se tako može tražiti natrag ono što je ko primio, da bi nastojao oko kakva nedopuštena posla ili ga sam izvršio, i to bez razlike, da li je djelo izvršeno ili nije. Ipak to biva samo u slučaju kad je taki primac nepošteno radio što je primio, a s davaočeve Strane nije nikako bilo takega nepoštenja«. (Kondikcija iz reprobiranega prejema). Kad su pak obojica nepošteno radili, tada davalec ne može više tražiti po-vračaja, nego če primac u crkovnu kasu dati to što je primio.«
To je prej omenjena popolnitev kondikcijskega prava, ki je potrebna tudi drugim zakonikom. Nikakor namreč ne gre, da bi bil prejemalec reprobiranega prejema ugodnejše (glituiran radi tega, ker je bila reprobirana že dajatev. Ne gre n. pr., da bi izsiljevatelj novca moral novec vrniti, dočim bi podkupljeni morilec smel mitnino obdržati. Vrniti morata oba, a zakonodajalec naj določi, komu v tistih primerih, ko je že dajatelj ravnal protizakonito. Naš § 1174. je v drugem stavku predvideval vrnitev na korist fiska, a je podrobno normiranje vrnitvene dolžnosti pridržal političnim odredbam, ki so ostale pomanjkljive.
Člen 601: »I u opšte, što god ko bez opravdana vzroka, na koji drago način, iz tudjega imetka primi (945, 946), treba da povrati ili inače nadomjesti i namiri.« (Člen 945 je že citiran gori, čl. 946 pravi, da računske pogreške ne smejo nikomur škodovati).
Iz čl. 601 je razvidno, da je čutil tudi črnogorski zakonik (po zgledu nem. in švic.) potrebo, ustanoviti splošni obogatit-
veni zahtevek, samo da ga ne postavlja na čelo, temveč na konec poglavja.
Člen 602: »Povračaj primljenih stvari, u svim pomenutim
i	sličnim slučajevima, biva prema pravilima izloženim u čl. 22 do 25.« (Čl. 22—25 urejujejo pravni položaj zlomiselnega oziroma nezlomiselnega posestnika podobno, kakor naši § 329 sl. in § 335 sl.)
II.
Polno je znanstvenih poskusov (zlasti iz 19. stoletja), odkriti pravilno pravno osnovo kondikcijskih zahtevkov. Poznavanje teh poskusov je potrebno, da ne zapademo v katero že opuščenih obrazložitev. Opis teh poskusov posnemam razpravam zlasti dveh znanstvenikov, enega iz starejše, drugega iz mlajši dobe. (P a v 1 i č e k :	»Zur Lehre von den Klagen
aus ungerechtfertigter Bereicherung nach dem osterreichischen Zivilrechte mit Beriicksichtigung des gemeinen Reclits sowie der modernen Gesetzgebungen, 1878«; S w ob o d a:	»Natur
und Inhalt des Bereicherungsanspruches im oesterreichischen Recht, 1916«, »Bereicherung, Geschaftsfuhrung ohne Auftrag, versio in rem, 1919«, »Obligationes ex variis c. figur is, Ger. Zeitg, 1920«). Svvoboda, ki je poskusil tudi sam odkriti pravno osnovo kondikcijskemu zahtevku, končuje resignirano, da se to odkritje tudi drugim ni posrečilo, in da »more teorija krotiti tega divjega, razposajenega otroka narave samo z največjim naporom in vso juristično bistroumnostjo.«
1. Rimsko pravo je razlagalo kondikcijski zahtevek prvotno iz golega fakta obogaten ja enega na škodo drugega. (Primerjaj izrek Paulusa L. 2 D cond. indebiti 12, 6: Jure naturae aequum est neminem cum alterius detrimento fieri locupletio-rem). Izmed modernili znanstvenikov je zastopal isto teorijo še W. Seli. Da je napačna, se spozna na prvi pogled. Saj ščiti pravo tudi imovinske premembe, ki so z gospodarskega stališča škodljive, čim imajo pravno osnovo zase.
2. Od rimskih juristov je spoznal napačnost Paulusove razlage že Papinijan. Papinijan zahteva, da spremljaj vsako imo-vinsko premembo njena pravna osnovanost. Kadar je imo-vinska prememba samo dejanjska, ne tudi pravna, naj bo dovoljen »opoziv« premembe (Libro questionum: Haec condictio ex bono et aequo introducta: quod alterius apud alterum sine
causa deprelienditur revocare consuevit.) Papinijan utemeljuje torej opravičenost opoziva z oziri na bonum et aequum in na pravni običaj..
Ta Papinijanov izrek je pravilen in bo tudi tvoril izhodišče moji obrazložitvi kondikcijskih zahtevkov. Vendar samo izhodišče. Pozivanje na bonum et aequum ne more zadostovati.
A veliko je zakonov in pravnikov, ki so se in se še vedno zadovoljujejo s Papinijanovo nedognanostjo. Prusko deželno pravo in saški državljanski zakonik sta n. pr. izvajala kondik-cije iz »Grundlosigkeit des Erwerbes«. Curiško zasebno pravo je opravičevalo kondikcijo indebiti z »Ungrund der vermeintli-chen Forderung«. Dernburg (Pandekten, 1900) utemeljuje nastanek kondikcij iz: »Erwerb aus fremden Vermogen ohne rechtlichen Grund.« Ehrenzweig (System, 1920) pobija sicer odločno obogatitveni značaj naših kondikcijskih zahtevkov, a ne napravlja drugega in večjega napredka, kakor da izvaja kondikcije iz : grundlose Leistung«. S tem samo prelaga nejasnost, katero pomeni neosnovanost imovinske premembe, na sredstvo te premembe (na činitev).
B.	Napačne se mi zde sledeče teorije o pravni osnovi kondikcij: a) Savignyjeva (tudi drugih), da izvirajo kondik-cije iz zmote dajateljev. Kadar je dajatelj v zmoti v pogledu causae, gre vedno za zmoto v nagibu, a ta zmota ne more biti (kakor znano) pravno relevantna. Zato tudi ne more dati mož nosti, da se zmotna dajatev revocira. (Če bi pristopilo k zmotnemu nagibu njegovo poznavanje in izrabljanje z druge strani, bi imeli drug dejanjski stan).
b)	W i n d s c h e i d o v o , ki operira z novim, nejuristič-nim pojmom >predpostavke« (Voraussetzung).
Pri Vvinscheidovi obrazložitvi se moram pomuditi zato, ker so ji pritrjevali tudi Unger, Balir, Brinz, in ker je imela največji vpliv na moderne zakonodaje. — Po tej teoriji se opravilna volja ne omejuje zgolj s pogoji, roki in nalogi, ampak tudi s /predpostavkami«. Dajatelj more omejiti s predpostavko« svojo dajatveno voljo. Okolščina, na katero se predpostavka nanaša, more biti dejanjska ali pravna, pozitivna ali negativna, sedanja, bodoča ali pretekla, dopustna ali nedopustna, možna ali nemožna. Ako predpostavka, s katero je bila omejena dajalvena volja, deficira — bodisi da predpo-
stavljena okolščina ne obstoji, ali da je prenehala obstojati ali da pričakovana okolščina ni nastala — potem detenira po Windscheidu prejemalec prejeto stvar brez zadostnega razloga, in je proti njemu podana kondikcija.
Vidimo, da pripisuje Windscheid predpostavki podobno pravno vlogo, kalcoršno ima pogoj, samo da se mora pogoj med obema strankama izrečno ali molče dogovoriti ali pri eno-s Minskih pravnih opravilih enostranski izjaviti, dočim zadostuje Windscheidu, da je predpostavka od dajatelja enostranski zamišljena (takozvana »samoomejitev volje«).
Windscheidova varijacija pogoja in oslabljenje istega v predpostavko je juristična nemožnost. Pogoj in predpostavka sta čisto disparatna pojma. Pri pogoju vzame nasprotnik omejitev opravilne volje v vednost, in je zato pogoj pravno relevanten. Pri predpostavki nasprotnik za samoomejitev opravi-teljeve volje niti ne zve, in zato ta omejitev ne more biti relevantna (kakor ni mentalna reservacija).
Proti Windscheidovi teoriji je nastopil že Voigt.
4.	N e m *o ž n o pot gredo tiste nadaljne konstrukcije (teoretikov in zakonikov), ki v svrho obrazložitve pravnega nastanka kondikcij vpletajo v naš dejanjski stan f i n g i r a n i dogovor strank, da se bo dajatev ob izvestnem položaju vrnila. Sem spadajo:
a) C o d e c i v i 1, ki normira kondikcije v čl. 1376—1381 med quasikontrakti (»engagements, qui se forment sans con-vention«). Condictio indebiti mu je zahtevek iz fingiranega mutuuma. Enako Glucku, ki ga je pobijal že Weber;
b) D o n e 11 vi s , ki razlaga kondikcije iz »tacita conventio« strank;
c) J a c o b i, ki se priključuje Donellu, a fingira, da so stranke molče dogovorile pogojnost dajatve.
(K tej zadnji teoriji opozarjam, da res ni izključeno, da je dejanjski stan tako podan, da bo možno ugotoviti molčečo po-goditev na pogojenost dajatve n. pr. pri podpisu pobotnica pred štetjem posojila. Te primere pa je presojati povsem enako, kakor če bi se bil dogovoril pogoj izrecno: preddajatev se more terjati nazaj ex contractu; kondikcije ni treba. Ex lege pa ni možno, subintelegirati strankam pogoja, glede katerega je evidentno, da nanj stranke niti misliti niso mogle n. pr. kadar se plača iz pomote neobstoječ dolg.)
5. Najdalje na poti spoznanja je prišel E r x 1 e b e n. Po tem znanstveniku gre pri kondikcijah za konflikt med notranjo določitvijo volje dajatelja (njegovim namenom) in med vnanjo voljo, izjavljeno z izvršenim prenosom, za konflikt med formalnim pravom prejemalca in materijelnim dajatelja. Ta konflikt rešuje po Erxlebenu pravni red v duhu višje pravičnosti s tem, da uredi razmerje, ki je nastalo med udeleženimi osebami, tako, kakor ustreza pravemu pomenu njih opravila.
Seveda bo zadostovala tudi ta obrazložitev še-le tedaj, kadar bo odkrita pravna norma, zakaj da ob konfliktu formalnega prava prejemalčevega in materijelnega dajateljevega formalno pravilni prejem pravno ne obstoja.
6. Pavliče k ni samostojen, ampak sledi Erxlebenu in Windscheidu s sledečim mnenjem: »V teh primerih prehaja na osnovi formalno veljavnega pravnega opravila imovina enega v roke drugega. To se zgodi z voljo prikrajšanega. De jure stricto bi se ne mogla terjati nazaj. Ali s stališča primernosti in višje pravičnosti je pridobitev, na sebi formalno veljavna, materijelno neopravičena.«
7. S w ob odi (cit. delu ex 1916) bodi posnet zanimivi zgodovinski nastanek določb §-ov 1431 i sl. in neki nazori re-daktorov o. d. z.
»Codex Theresianus« (1766) je imel za samo cond. inde-biti še 35 številk; za ostale kondikcije in za določbe versionis in reiri nadaljnih 44 številk. Ta kodeks pozna tudi naziv »obo-gatenje«. Združenje določb, iz katerih so nastali današnji §§-i 1431—1437 (kondikcije) in §§-i 1041—1042 (verzije) stoji še v »pranačrtu« (1797). Razdruženje so izvršili redaktorji kasneje.
Zveza, v katero spravljajo ti stari redaktorji kondikcijske in verzijske zahtevke, je za teoretika silno zanimiva. To zvezo so zatrjevali in kondikcije opravičevali z uporabo stvari na korist drugemu (torej z verzijsko mislijo) še mlajši civilisti n. pr. Woss, Mayr, Bloch. Proti njim in za samostojno utemeljitev kondikcij sta nastopila Wellspacher (Versio in rem« 1900) in Svvoboda (v drugem cit. delu iz 1. 1919). K istemu vprašanju naj še opozorim, da so v novem nemškem državljanskem zakoniku ravno nasprotno, obogatitveni zahtevki pogoltnili verzijske. Francozi zopet smatrajo kondikcijske zahtevke za vrsto verzijskih. Neko sorodstvo med obojnima zahtevkoma mora torej obstojati, a se ga lotim ob drugi priliki.
Med redaktorji o. d. z. ni biio lastnih mnenj o nastanku kondikcijskih zahtevkov, niti jasne opredelitve za katero gori-citiranih teorij. Izjemo dela Martini, a slabo; Martini se je odločil za fingirano tacita conventio strank; zato opravičuje pranačrt kondikcijo indebiti z domnevo vrnitvenega dogovora (»Wenn jemand aus Irrtum etvvas geleistet hat, wozu er kein Recht kat, so vermutet das Gesetz, dass der Geber die Zuiriick-forderung bedungen, und dass der Empfanger in dieselbe gevvilligt hat.«) H o r t e n je samo ugotavljal pravičnost kondikcijskih zahtevkov. Z e i 11 e r jih je izvajal iz »naravne, od zakona izrečene pravičnosti, se ne obogatiti s tujo škodo.« (To bolj socijalno, kakor juristično, rečenico pozna tudi člen 1028. črnogorskega imovinskega zakonika).
III.
Pod A podam svoje mnenje o pravni osnovi kondikcije, pod B preskusim uporabnost tega mnenja na posameznih tipih kondikcij, pod C izvedem norme, ki logično slede za kondikcije iz njih pravilne pravne osnove. Primerjam jih ob enem z normami o. d. z., v kolikor jili la zakonik pozna in v kolikor je dosleden.
A.
1.	Napaka teorij pod II. št. 2 — 3 obstoji v tem, da smatrajo činitev (dajatev ali storitev), ki postane pozneje predmet kon-dikcijskega zahtevka, za enostranski pravni posel. Vicijoznost opraviteljeve volje, kakršna spremlja predmetno činilev, ne more imieti pri enostranskih pravnih poslih nikdar vpliva na veljavnost opravila. To sem pokazal že ob kritiziranju Winschei dove teorije.
Bližje pravilni rešitvi kondikcijskega problema so teorije pod II. št. 4 — 5, ki polagajo važnost na pravno sodelovanje p r e j e m a 1 c a Ičinitve, zatrjevaje o njem, da je pristal molče na pogojnost dajatve, oziroma, da je privolil molče v njeno storniranje, ako bi se izkazala dajateljeva volja za pomotno in slično. Tako subinteligiranje pogoja ali pridržka, ki ga stranki nista napravili, seveda ni dopustno. Vpletanja teh pogojev in pridržkov pa sploh ne potrebujemo.
Činitev ni enostranski pravni posel, temveč dvostranski. Činitev ni samo izraz volje činilca (dajatelja),
amipak obenem izraz volje prejemalca: prvi daje, drugi sprejema. Činitev more biti dvojna: ali se ž njo spolnuje obveznost (zlasti pogodba) ali stoji izven obveznosti (pogodbe). Činitev, ki spolnuje pogodbo (običajna), je že drugi dvostranski posel med strankama: s prvim se je obveznost med strankama ustanovila, z drugim se ta obveznost zopet ukinja. Če bi imenoval oba posla pogodbi, bi imenoval prvi posel ustanovitveno pogodbo, drugi spolnitveno ali ukinitveno. Če pa hočemo reservirati izraz »pogodba« za ustanovitvene dvostranske pravne posle, potem imenujmo spolnitveno (ukinitveno) pogodbo »spolnitveni (ukinitveni) spora-z u m.« Opozarjam, da se dela že v digestah na več mestih razlika med konvencijo in »contractus«. Vsak contractus je konvencija, ne narobe. »Conventio est duorum plurimve in idem pla-citum consensus.« Slovenimo konvencijo najbolje z izrazom »sporazum«.
2.	Predno nadaljujem s posledicami, ki izhajajo iz p o-godbenega značaja činitve, moram opozoriti, da v teoriji še ni popolnega soglasja glede vprašanja, je-li tvori spolnitev (zlasti plačilo denarnega dolga) pogodbo ali ne. S teimi vprašanjem se po mojem prepričanju teorija tudi še vse premalo bavi; imela bo od pravilnega odgovora nanje še druge koristi, nego rešitev kondikcijskega problema.
Mojemu mnenju, da gre pri spolnovanju obveznosti za pogodbo, pritrjujejo (več ali manj jasno):
Krasnopolski : »Plačilo je pravni posel, ki ima za namen, da se s spolnitvijo obveznost zatre ali ukine, in ki praviloma zahteva sodelovanje upnika. Zato postane plačilo denarnega dolga perfektno še-le z izvršeno prepodajo denarnega zneska.«
Hasenohrl : »Oprava činitve se karakterizira na vsak način kot pravni posel s strani činilca. Pri številnih obveznostih se more opraviti spolnitev samo s sodelovanjem upnika. Pred vsem pri onili spolnitvenih dejanjih, pri katerih se prepusti kaka stvar ali kaka stvarna pravica na njej. Tukaj se da doseči pravni efekt samo s skupnim jurističnim delovanjem obeh, na obveznosti udeleženih, strank. To delovanje upnika in dolžnika, usmerjeno na doseženje enega in istega cilja, spada pod pojem dvostranskega pravnega opravila ali pogodbe in sicer specijalno liberatorne pogodbe.«
G i e r k e : »V mnogih primerih se more opraviti spolnitev samo s sklenitvijo pogodbe. Zlasti je potrebna stvarnopravna pogodba, kadar obstoji činitev, katero je opraviti, iz pribave lastnine ali omejene stvarne pravice. Zato ima spolnitev denarnega dolga potom plačila vedno pogodbeno naravo (plačilo nanureč zahteva prenos lastnine na denarju)«.
Ehrenzvveig vprašuje, oziroma zanika: »Ali je plačilo pogodba? ali vsaj pravni posel? Ali pa zadostuje, da učini dolžnik upniku, kar mu gre, dasi brez namena spolniti s tem obveznost? Po zakonu j© plačilo činitev. Činitev more obstojati iz sklenitve pogodbe. Zlasti je prepodaja pogodba ... Ali kadar učini dolžnik upniku natančno to, kar upniku ob roku gre, takrat velja činitev za ukinitev dolga, dasi ni bilo plačilnega namena, celo tedaj, ko činilec ni bil opravilno sposoben (§ 1421). Ne glede na to imamo činitve, ki niso pogodbe po svojem bistvu: za spolnitev naročila sodelovanje upnika praviloma ni potrebno, in opustitveno dolžnost more spolniti dolžnik v spanju.«
Ta Ehrenzweigova izvajanja (v nasprotju s prej citiranimi) niso prepričevalna. Spolnitev mandata vzame mandant ravno tako v vednost, kako>r delodajalec naročeno delo, ali celo jasnejše, ker mu mora mandatar poročati, polagati račun itd. Če si arrogira sosed služnost sprehajanja po tujem svetu ob izvestni uri, se mu arrogirana služnost prepove, in če opusti potem sprehod ob uri zgolj iz vzroka, ker je uro prespal, s tem svojim spanjem ni spolnil opustitvene dolžnosti. § 1421 o. d. z. je pravno politična izjema, iz katere ne gre sklepati na pravilo.
3.	Čim je ugotovljeno, da je činitev pogodba, gre še za ugotovitev, kak element te pogodbe tvoiri činitve n a c a u s a.
Za veljavnost vsake pogodbe je treba: pravne in poslovne sposobnosti strank, njih sporazumne, izjavljene volje, možnosti in dopustnosti vsebine in event. oblike. Če apliciramo te zahtevke na spolnitveni sporazum, moramo terjati dosledno, da bodita tudi pri njem stranki (spolnitelja) pravno in poslovno -sposobna, da bodi njiju spolnitvena volja sporazumna, in pogodbena vsebina možna ter dopustna. Kaka oblika se za spolnitveni sporazum v današnjih pravnih sistemih ne zahteva (a se je za rimskopravno acceptilatio in liberatio per aes et libram).
Iz tega sledi: Spolnitveni sporazum ni veljaven, čim spol-mitelja nimata pogodbene sposobnosti. Ravnotako ne, če nimata sporazumne volje, s činitvijo nekaj spolniti (če n. pr. trdi plačnik, da ni dolžan, a vendar plača, pridržuje, si, da bo plačilo zahteval nazaj).
Konečno ne, če vsebina spolnitvene pogodbe fizično ni možna ali pravno ni dopustna. Vsebino spolnitvene pogodbe tvori vedno ukinitev neke obveznosti. Kadar taka obveznost iz ustanovitvene pogodbe izhaja, je ukinitev možna in, če je zakon ne brani, tudi dopustna. (Možno je, da izhaja tudi iz enostranskega pravnega posla n. pr. javne obljube). Kadar obstoji obveznost dejanjski, pa jo repro-bira zakon, je ukinitev možna fizično, a pravno nedopustna. Kadar pa obveznost tudi dejanjski ne obstoja, ampak si jo spolnitelja ali plačnik sam le domišljujeta, je ukinitev obveznosti nemožna tudi fizično.
Če se je v zadnjih dveh primerih kljub pravni nedopustnosti oziroma fizični .nemožnosti spolnilo, postane ta s polnitev nična radi pomanjkanja enega glavnih elementov za veljavnost pogodbe.
Ta analiza nam pokaže, da je č i n i t v e n a c a u s a identična z vsebino spolnitvene pogodbe, činitev sama sredstvo za spolnitev. Kadar je causa podana (bez vicija), je veljavna tudi spolnitev, kadar causa ni podana ali ni brez vicija, tudi spolnitev ni veljavna.
S tem je kondikcijski problem skoro rešen: činitev je pogodba, in činitvena causa njena vsebina. Te dve tezi tvorite osnovo. Vse nadaljne konkluzije slede iz ,splošnih norem.
4.	Vsaka pomanjkljivost pogodbe ima za logično in pravno posledico njeno ničnost.
Kadar je pomanjkljiva ustanovitvena pogodba, takrat od pogodbenikov ali enostranskega obljubilelja nameravana obveznost n i nastala. Posledica pomanjkljivega in s tem ničnega pravnega posla je zgolj negativna.
Če pa je pomanjkljiva spolnitvena pogodba, nastane v imo-vinah spolniteljev neka dejanjska, ne tudi pravna prememba. torej nekaj pozitivnega: ena stran je dejanjski (ne tudi pravno) na zgubi, druga stran na dobičku. Pravo mora nuditi Koper tako dejanjsko, pravno neosnovano imovinsko prememibo
lek. A ta pravni lek logično ne more obstojati v drugem, nego v vrnitvi imovinskega položaja v prejšnje stanje. Ta restitu-cijski zahtevek imenujemo tukaj, ko gre za restitucijo iz ničnih spolnitev (da ga razlikujemo od restitucijskih zahtevkov ob drugih prilikah) k o n d i k c i j s k i. Digeste ga imenujejo tudi revokacijski ali repeticijski.
Najpogostejši slučaji iz prakse so:
Ustanovitvena pogodba je bila pravnoveljavna. Nameravana obveznost je nastala in ž njo možnost spolnitve. Spolnitev pa ni bila veljavna, ker se na pr. stranki niste sporazumeli, kateri izmed več, med njima nastalih, denarnih dolgov naj se s plačilom poravna. Plačilo mora iti nazaj (v kolikor v tem slučaju ne odpomore zoper pomanjkljivi spolnitveni sporazum domneva §-a 1416 o. d. z.). Kadar je šlo plačilo nazaj, bo treba spolniti drugič, ker obstoji obveznost naprej.
Že ustanovitvena pogodba je bila neveljavna (§ 878) ali nedopustna (§ 879). Kaka obveznost tukaj sploh ni nastala; za ^polnitev manjka vsebine spolnitvene pogodbe. Če se je neobstoječa ali pravno nedopustna obveznost kljub temu spolnila, gre spolnitev nazaj.
Pripeti se tudi, tla je bila ustanovitvena pogodba pravno-veljavno sklenjena, a je ustanovljena obveznost postala do spol-nitve nemožna (n. pr. vsled prepovedi izvoza v inozemstvo prodane umetnine) ali je postal kontrahent do spolnitve nesposoben za osebno spolnitev (je n. pr. zapal pod stečaj ali bil pre1-klican). Tudi v teh slučajih bo šla ev. njegova osebna spolnitev (dasi pravnoveljavno ustanovljene) obveznosti nazaj.
B.
1.	Dejanjski stan zelo praktične condictio indebiti je sledeč: Dajatelj da (storitelj stori), da bi spolnil neko domišljeno dajatveno (storitveno) obveznost. Njegov domišljeni upnik sprejme, kar je dajatelj dal ali storitelj storil. Obveznost objektivno ne obstoji; cinilec se nahaja, kakor pravimo, v zmoti. Gre torej za spolnitveno pogodbo (sporazum), ki ima vse elemente veljavnosti razen glavnega: možnosti vsebine, ker se neobstoječa obveznost ne da spolniti. Spolnitvena pogodba je nična; činitev, iz katere obstoji, gre nazaj. Enako je s kondikcijo sine causa (v ožjem pomenu te besede) in s kondikcijo ob turpem
23*
vel injustam causam. Pri prvi ni možnosti vsebine: ne de facto, ne de jure, pri zadnji bi bila možna spolnitev de lacto, ne de jure.
2. Condictio ob causam finitam se da zamisliti le pri obvez-nostnih razmerjih, ki trajajo dalje časa, kjer se s pogodbo (n. pr. službeno, najemno) ustanovljene obveznosti spolnujejo dan za dnevom, uro za uro. Spolnitveni posli so tli možni in ukinjajo ustanovljene obveznosti tako dolgo, dokler te obveznosti obstoje. Čim obveznosti prestanejo (poteče službena ali najemna pogodba), postane nemožen tudi spolnitveni posel in mora iti preplačana mezda (najemnina) nazaj n. pr. pri predčasnem izstopu iz službe ali pri predčasnem odstopu od najema, če sta bili mezda in najemnina plačani naprej.
3. Zglede kondikcije ob causam datam non secutanu nudijo določbe §§ 921, 1447, 1265 o. d. z. Dejanjski stan prve je sledeč: Obveznosti (bilaterarne) so bile veljavno ustanovljene. Eden zavezancev spolni naprej. Ko ne spolni drugi, bi ga mogel na spolnitev tožiti, a po dopustnosti zakona raje odstopi od pogodbe. S tem odstopom zgubi njegova prvotno pravnoveljavna predspolnitev svojo pravno osnovo. Izkaže se ex post, da se ustanovitvena pogodba radi kasnejše ukinitve (razveljavljenja) ni dala spolniti in sicer z nobene strani. Kdor jo je spolnil, temu gre spolneno nazaj. Enako po določbi §-a 1447: Kupljena in naprej plačana species je po plačilu in pred prepodajo propala. Naknadni fakt propasti pokaže, da (obojestranska) spolnitev tc pogodbe ni bila možna. Če bi se bil fakt propasti od kupca predvideval, bi kupnine sploh ne bil plačal. Ker jo je plača!, mu mora biti restituirana. § 1265 obravnava imovinskopravne posledice zakona, ki je bil izrečen neveljavnim: »ženitni pakti razpadejo, imovina, v kolikor je še je, se povrne v prejšnje stanje.<
Med primeri, navedenimi pod 2. in 3. ni drugega razločka, kakor da se je pri prvih ustanovitvena pogodba nekaj časa v redu spolnovala, in da se zahtevajo s kondikcijo nazaj le tiste zadnje spolnitve, ko je pogodbi causa že potekla; sicer pa sta v enih in drugih primerih kondicenta predspolnovala. Ker navedena razlika med enimi in drugimi primeri ni prav nič juri-stična, je razumljivo, da so redaktorji pri razlaganju § 1435, k: urejuje kondikcijo ob causam finitam, se sklicevali na zglede, katere štejemo mi k kondikcijam ob causam datam non secu-
tam. (Včasih je dejanjski stan tako podan, da se more smatrati dajatev z ene strani za časovno terminirano, dokler traja protidajatev, oziroma za resolutivno pogojeno od nasprotnikove protidajatve: zadolžnico n. pr. more obdržati upnik samo tako dolgo, dokler traja posojilno razmerje; pobotnice, podpisane pred štetjem posojila, posojilodajalec ne sme obdržati, če posojila ne šteje. V teh slučajih sta vrnitev zadolžnice ob poteku posojilnega razmerja oziroma vrnitev pobotnice, če se posojilo ne šteje, molče pogojeni, tako da kondikcije ne potrebujemo).
4. Tudi »obogatitveni« zahtevek iz čl. 83 meničnega reda se da uvrstiti med kondikcijske. Samo da je dejanjski stan tukaj kompliciranejši. Spolnitev s strani kupca blaga, ki je dal mesto kupnine akcept, obstoji v entriranju celega abstraktnega (meničnega) posla. Ce se menica reši, je s to spolnitvijo ustreženo pogodbeni volji strank. Če pa menica zastara ali postane prejudicirana, se zamišljeni način spolnitve kupoprodajne ustanovitvene pogodbe izjalovi. Kakšen drug način plačila blaga tudi ni več možen, kadar je bila dana menica mesto plačila (ne radi plačila), in je prodajalčeva terjatev na plačilo kupnine ugasnila. Ex post se torej izkaže tudi tukaj, da je postala vsebina spolnit-vene pogodbe ( rešitev menice ) nemožna. Kar se je spolnilo z ene strani (prepodaja blaga), mora iti nazaj. Vse drugače, če bi bila dana menica radi plačila. Tu bi obstojala prvotna terjatev na plačilo kupnine netangirana naprej.
5. Spolnitvena pogodba more postati, kakor smo videli, nična ne samo radi nemožnosti ali nedopustnosti vsebine, ampak tudi radi pomanjkanja spolnitvenega sporazuma in ko-nečno radi osebne nesposobnosti spolniteljev. Največkrat bo manjkala spolnitvena sposobnost činilca (dajatelja ali stori-telja), ne prejemalca. Da ima tudi taka spolnitvena nesposobnost ničnost spolnitve in kondikcijsko zahtevo za posledico, izhaja iz določbe § 1421. Po tej določbi more zakoniti zastopnik (v nasprotju k normi § 1434) terjati nazaj tudi pravi, nepogojni, še nedospeli dolg, ki ga je poravnala oseba, nesposobna, upravljati svojo imovino.
Res je, da se pomanjkljivost v tem primeru ne tiče causae činitve, in da večina pisateljev iz tega razloga predmetnega restitucijskega zahtevka ne šteje h kondikcijskim. Ker pa tvori
tudi njegovo osnovo ničnost spolnitvene pogodbe, se priporoča uvrstiti tudi ta restitucijski zahtevek in oni iz nedoseženega spolnitvenega sporazuma med kondikcijske.
C.
Iz pravilnega razumevanja činitve kot dvostranskega pravnega posla, katerega pomanjkljivost v kateremkoli pogledu ima za posledico ničnost spolnitve in radi te ničnosti kondikcijo spolnenega, slede za kondikcijski zahtevek sledeče glavne norme:
1. Predmet (vsebina) kondikcijskega zahtevka obstoji iz nične činitve same; kadar je činitev dajatev, iz te dajatve. Če dajatev sama ni več možna, iz plačila njene denarne vrednosti (po splošnih načelih). Primarna je naturalna, sekundarna civilna restitucija (kakor v deliktnem pravu). Če činitev ne obstoja iz dajatve, ampak storitve, gre kondikcija naravno na civilno restitucijo; tako tudi po določbi §-a 1431 o. d. z. Značilna je dikcija §-a 1265 >imovina se povrne v prejšnje stanje«, tudi §-ov 921 in 1447, ki pravita xla se prejeto nazaj postavi«.
2. Obseg kondikcijskega zahtevka se mora logično ravnati po obsegu sv o j e d o b ne činitve, priračunši pri nični izročitvi plodonosnih stvari njih »priplodek«. Restituirati je torej vso iz nične činitve prejeto substanco, prirast in vse plodove, pobrane in zanemarjene, zaužite in še obstoječe. Kakor je bil ničen prejem substance, je ničen tudi prejem prirasti in vseh plodov. Vendar tvori ta široki, iz ničnosti činitve logično izvajani obseg samo načelni kondicentov zahtevek, ki se v izvest-nih okolščinah (če pristopi še drug dejanjski stan) omili.
3. Če je bil namreč prejemalec ob prejemu činitve v dobri veri in dokler ostane v dobri veri (često do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka), mu gredo radi tega njegovega s v o j s t v a po drugi normi prava tzv. comtmoda bona fide possessionis. Kot pošten posestnik nične činitve more prejemalec poljubno razpolagati ne samo s plodovi, ampak tudi s substanco in prirastjo, ne da bi zanje odgovarjal kondicentu. Napram poštenemu prejem a leu se torej obseg kondikcijskega zahtevka skrči na razliko med svojedobnim obsegom činitve in konsumiranimi commoda bona fide possessionis. Če bi bil prejemalec v dobri veri konsumiral vse, kar je prejel, sploh ne bi mogel biti več uspešno tožen.
4. Impensae (potroške), katere je uporabil kondicentov pro-tivnik na prejeto stvar, mora dobiti povrnjene, naj je bil bona ali mala fide possesor. Ko je trošil, je bil (po krivdi ali brez nje) prepričanja, da bo ostala stvar njegova, da torej troši zase. Uspešna kondikcija je pokazala, da ni trošil zase, ampak za kondicenta; ima torej proti njemu neke vrste protirestitucijski zahtevek.
Slvar podrobne zakonodaje je, ali se naj napravi razlika med posameznimi vrstami potroškov, med njih restitucijo v naravi ali po vrednosti in v zadnjem slučaju po vrednosti ob trošenju ali ob restituiranju. —
V	bistvu sledijo tem teoretičnim pravnim normam tudi določbe našega o. d. z. Zlasti se po §§ 331—332 nadoknadijo dobrovernemu posestniku vsi potrebni in koristni potroški, vendar največ po vrednosti, ki jo še imajo ob uveljavljanju impenz-nega zahtevka. Glede voluptuarnih potroškov ima dobroverni posestnik zgolj jus tollendi. Nepotrebne in nekoristne potroške zgubi. Tudi slabovernemu posestniku se nadoknadijo potroški, a temu po načelih negotiorum gestije (torej koristni potroški po njih subjektivni vrednosti za gospodarja poslov). Jus tollendi ima slaboverni posestnik v isti meri, kakor dobroverni.
Nikakor ne maram trditi, da so te določbe o. d. z. o povra-čanju potroškov vzorne, in je zlasti težko razumljivo, da utegne priti v škodo v pogledu neke vrste potroškov celo dobroverni posestnik. Ni pa prav, da izvaja iz t e malopomembne določbe Ehrenzweig trditev, da so naši kondikcijski zahtevki nekaj načeloma drugega, nego moderni obogatitveni.
5. Aktivno je legitimiran za kondikcijski zahtevek čini-lec (dajatelj ali storitelj). V tem svojstvu ga imenujemo tudi »prikrajšanca«, v nasprotju k »oškodovancu« iz civilnopravnih deliktov.
Če je obstojala činitev iz dajatve stvari, in je bil dajatelj lastnik stvari, ima poleg kondikcijskega zahtevka vindikacijski. Važno je to zanj takrat, kadar je bila stvar od prejemalca pre-podana naprej, ne da bi tretja oseba, v katerih rokah se nahaja, pridobila na stvari originarno lastnino. Sicer bo dajatelj dano stvar raje kondiciral, nego vindiciral, da se ogne dokazu lastnine. Ureditev je podobna, kakor pri vrnitvenih tožbah com-modanta-lastnika ali najemodajalca-lastnika: oba dajeta iz istega razloga prednost pogodbeni tožbi pred lastninsko.
Spor, je-li prehaja pri nični spolnitvi lastnina na prejemalca ali ne, je za naše pravo danes rešen v zadnjem zmislu. (Na vprašanje se povrnem pozneje). Tudi s stališča te rešitve (nekdaj spornega) vprašanja torej ni ovire proti kumulativnemu obstoju obeh zahtevkov.
Kadar dajatelj ni bil lastnik dane stvari, ima kondikcijo da-jatelj, vindikacijo pravi lastnik.
6.	Pasivno legitimiran je prejemalec. To sledi iz obvez-nostnega značaja kondikcijskega zahtevka. Napram vmdikaciji so pasivno legitimirani seveda vsi posestniki brez pravice.
To bi bile načelne pravne norme za kondikcijske zahtevke. Ne smejo nas motiti nekatere določbe pozitivnih prav, ki ž njimi niso v skladu. So to izjeme, največkrat pravno-politične narave, ki načelo samo potrjujejo:
a) Po §-u 1432 našega o. d. z. (po nobeni drugi pod I cit. zakonodaji) se morejo še spolniti obveznosti, ki so neveljavne radi pomanjkanja predpisane oblike. Za države, ki morajo občinstvo še le privaditi na važnost obličnih predpisov, se mi zdi naša izjemna določba simpatična; revocirati tudi take spolnitve, bi žalilo pravni čut občinstva.
b) Ista izjema velja pri nas (tudi drugod) za spolnitev tzv. nevtožljiivih obveznosti. Vtoženje ni dopustno, a tudi revociranje spolnitev ne (n. pr. plačilo dolgov iz dopustnih iger in stav). Druge države gredo pri tej izjemi še dalje in izključujejo kondikcijo spolnitev vseh takih obveznosti, katerih spolnitev je bila diktirana od »vesti, časti ali blagih šege (čl. 598 imov. zak.)
c) Da je zabranjeno kondiciranje plačanih zastaranih dolgov, se (mislim) razlaga iz razloga, da je vpoštevanje zastaranja vezano na prigovor dolžnika, in da dolžnik po plačilu nima več prilike, svoj prigovor uveljavljati.
č) Stvar pozitivnih zakonodaj je konečno, j>et-li smatrajo nedospelo terjatev za obstoječo in spolnjivo ali za neobstoječo in nespolnjivo. Naš in nemški zakonodajalec jo smatrata za obstoječo in spolnjivo v tako obsežnem smislu, da niti interusurija ne dovoljujeta. Švicarskemu pa še z vrnitvijo interusurija ni zadoščeno, temveč dovoljuje kondikcijo predčasno plačane terjatve. De lege ferenda se, mislimi, priporoča v tem (ne baš važnem) vprašanju srednja pot t. j. dovolitev interesurija, a izključitev kondikcijo (razen pri poslovnonesposobnih plačnikih).
Razvitek modernega obogatitvenega zahtevka se giblje v smeri, ki ne ustreza niti bistvu tega zahtevka, izhajajočemu iz našega o. d. z., niti onemu, ki ga potrebuje pravni promet. Zdi se mi celo, da obogatitveno pojmovanje zahtevka tvarino čimdalje bolj zapleta, mesto da jo razčisti.
Dočim smo odkrili pravno osnovo kondikcijskega zahtevka mi v negativnem faktu ničnosti spolnitve, ki zahteva postavitev dejanjski povzročene imovinske premembe v prejšnje stanje, opirajo moderni zakonodajalci da zahtevek na nekaj pozitivnega, na pravno neosnovano obogatenje na strani toženca. Res je sicer, da je v mnogih primerih kondicentov protivnik obogaten, a to njegovo obogatenje nastane zgolj v posledici nične spolnitve; zahtevka samega pa ne smemo izvajati iz posledice, temveč iz vira zla. Sicer zapademo v protilogični post hoc ergo propter hoc.
Nesprejemljivost obogatitvene obrazložitve zahtevka se pokaže najmanj v sledečih pogledih:
1. Obogatitveni zahtevek more logično biti podan le toliko časa, dokler je kaj obogatenja na strani toženca. Iz vseh cit. pozitivnih zakonodaj pa smo se prepričali, da obstoji ta zahtevek tudi tedaj, kadar mala fide prejemalec ni več obogaten, ko je n. pr. tuje blago propadlo v njegovi posesti po naključju (§ 335). V takih primerih sigurno ne more biti temelj zahtevka obogatenje, ampak mora biti drug temelj. Zagovorniki obogatitvenega zahtevka si sicer pomagajo s trditvijo, da gre tukaj za izjemo načelne obrazložitve. V resnici pa ne gre za izjemo, ampak izvirata oba kondikcijska zahtevka (proti dobro- in slabovernemu prejemalcu) iz istega temelja, namreč iz ničnosti činitve. Predmet obema je revociranje prvotne činitve. Samo na obseg revociranega predmeta vpliva, je-li je bil prejemalec v dobri veri in je-li kot tak užival commoda bona fide poses-sionis, ali jih ni.
2. Ce bi vzeli obogatenje za pravni temelj našemu zahtevku, potem bi spadalo obogatenje k pravosnujočim elementom, katere mora v pravdi dokazati tožnik. Resnično se dobi znanstvenike, ki so dosledni in nalagajo dokazno breme obogatenja tožniku. Ta njih zahteva je po naravi n e s p o 1 n j i v a. Tožnik more dokazati samo svojo prvotno činitev, nikdar pa
ne, koliko substance in plodov prvotne činitve je toženec v dobi svoje posesti konsumiral m koliko jih še ima ob uveljavljanju zahtevka. Zadnji dokaz se more zahtevati le od toženega posestnika. Seveda, če bi bil činitev prejel mala fide, se ga k temu dokazu sploh ne pripusti. V tem pravilnem zmislu je razdelil dokazno breme švicarski zakonik, najmlajši izmed onih, ki se s kondikcijami podrobno bavijo.
Oe izhajamo iz pravilne obrazložitve kondikcijskega zahtevka, ki tir ja radi ničnosti činitve njeno restitucijo v prejšnje stanje, se ta razdelitev dokaznega bremena razume sama po sebi.
3.	Obogatenje je sploh juristično težaven pojem. Definicije obogatenja ni podal doslej, kar je značilno, nobeden zakonikov, ki s tem pojmom operirajo. Izmed znanstvenikov jo je definiral samo Pfaff, in so njegovo definicijo sprejeli Čeho-slovaki v načrt unificiranega o. d. z. Ne bom je napadal, vendar ugotavljam, da je nepreskušena, in da imajo Nemci s tolmačenjem splošnega obog. zahtevka §-a 812 v judikaturi velike težave.
Izmed spornih vprašanj, ki se tičejo pojma obogatenja, se dotaknem pred vsem mnenja Swobode, da obogatenje ni absoluten, ampak relativen pojem t. j. da ne obstoji iz razlike med prejšnjim in sedanjim stanjem tožnikove imovine, ampak da se morata primerjati imovini obeh strank, in da obogatenje toženca ne presega nikdar prikrajšanje tožnikovo. Temu nazoru pritrjujejo tudi motivi k čsl. načrtu o. d. z. Kljub temu sem mnenja, da toženec ne bo nikdar uspel s prigovorom, da je v hiši kondicenta izza zmotne preprodaje izbruhnil požar, ki je uničil vse njegove premičnine, bi bil uničil tudi indebite prepodano, in da zato tožnik ni prikrajšan.
Drug spor se tiče vprašanja, je-li je toženec obogaten tudi z onim, kar je radi uživanja tujega blaga prihranil na svojem n. pr. kadar poravna lastno obveznost z indebite prejetim denarjem. Temu vprašanju je pritrditi in sicer s stališča naše obrazložitve kondikcijskega zahtevka lažje, kakor s stališča obogatitvene obrazložitve. Kajti prihrankov ni šteti med com-moda bona fide posessionis, katere bi smel dobroverni protiv-nik kondicentov obdržati, in jih mora torej restituirati tudi dobroverni protivnik.
Vse težave s pojmom obogatenja odpadejo, če se odločimo za priprosto obrazložitev, da se s kondikcijo ne zahteva drugo, nego restitucija nične činitve.
4. Pojem obogatitvenega zahtevka, kakor ga uzakonjujejo moderni zakoniki, je v primeri s starim kondikcijskim zahtevkom in z ozirom na legislativno potrebo tudi preširok. Nemški (in svidarski zakonik ne zahtevata zanj drugo, nego da je en del na stroške (iz imovine) drugega nekaj neopravičeno dobil. Pod ta široki pojem se dajo subsumirati tudi k o n -traktualni zahtevki n. pr. na vrnitev commodata ali najemnega predmeta, kadar ga commodatar ali najemnik ob poteku pogodbe ne vrneta; oba bi protikontrahent izza poteka pogodbene dobe mogel smatrati za obogatena in ju preganjati razen s pogodbeno tožbo, z obogatitveno. Dalje se od nemške in švicarske judikature (tudi ondotnega pravoznanstva) priznava, da konkurira obogatitveni zahtevek z deliktnim pri tistih deliktih, iz katerih se je delinkvent na škodo tožnika okoristil. Čim je zastaran odškodninski zahtevek, pripuščajo obogatitveni. Švicarsko pravo je morda ravno radi tega uzakonilo za obogatitveni zahtevek krajši zastaralni rok, nego za odškodninski. Oser, ki tudi pritrjuje kumulativnemu obstoju deliktnega in obogatitvenega zahtevka, dokler eden njiju ni zastaran, si skuša pomagati s konstrukcijo, da se tožitelj z uveljavljenjem enega zahtevka drugemu odpove (?). Da je konečno v širokem pojmu modernega obogatitvenega zahtevka obsežen marsikak zahtevek ex variis causarum figuris n. pr. verzijski, ki ga nemški drž. zak. sploh več ne uzakonjuje, sem že gori opozoril.
Tudi te težave odpadejo, ako pristanemo na nazor, da je kondikcija podana zgolj kot korektiv ničnih spolni t e v.
V	drugem pogledu je moderni obogatitveni zahtevek pretesen. Videli smo, da nastanejo kondikcijski zahtevki radi pomanjkanja kateregakoli zakonitega zahtevka za veljavnost spol-nitvene pogodbe n. pr. po § 1421 tudi takrat, kadar je bil ca-jatelj poslovno nesposoben. 0 kakem obogaten ju na strani toženca v tem primeru ne more biti govora.
5. Niti naziv »obogatitveni« se ne poda vsem tistim primerom, katere naj bi ta zahtevek objemal. Dobro se poda primeru kondicije indebiti. Tem slabše takrat, ko sta spolnila neveljavno n. pr. oderuško pogodbo oba pogodbenika in ko ter-
jata oba svoji dajatvi nazaj. Lajik, za katerega je naziv »obo-gatitveni« prikrojen, bo smatral za obogatenega le oderuha, nikdar opeharjenega kupca; juristu sta radi ničnosti posla oko-ristena oba (oderuh seveda za več, nego kupec).
V.
Polno je v kondikcijskem pravu spornih vprašanj, ki se dajo pravilno rešiti, ali, kadar so pravilno rešena, rešitev pravilno utemeljevati le, če sprejmemo ničnost spolnitve za pravno osnovo tega zahtevka.
1.	Znan in nerešen je spor, je-li pozna naš o. d. z s p 1 o š -n o kondikcijo ali le posamezne, ki jih izrečno uzakonjuje. Večina znanstvenikov in tudi judikatura pritrjuje prvemu nazoru; sicer bi ne imeli niti splošne kondikcije ob causam datam non secutam, za katero se navajajo v o. d. z. le neki primeri, niti kondikcije sine causa v ožjem pomenu, ki sploh ni uzakonjena. Vendar je trdil še Pavliček, da splošne kondikcije nimamo. Neki drugi, ki tudi zanikajo obstoj splošne kondikcije, pripuščajo analogijo z obstoječimi. Z analogijo upajo izhajati tudi motivi k čsl. načrtu o. d. z., ki ne predvideva splošne kondikcije. Vprašanje je važno, ker snujejo formalna prava vedno nove pravne situacije, ki sicer ustrezajo nujnosti ž njimi zasledovane ureditve, a se protivijo materijelnemu pravu, tako da potrebujemo vedno nove kondikcije.
V luči naše obrazložitve se rešuje to vprašanje zelo enostavno. Čim zahteva zakon za veljavnost pravnega posla izvestne elemente, in teh elementov ni, je pravni posel neveljaven, in, če je imel neveljavni posel za posledico kako dejanisko imo-vinsko premembo, se mora spraviti imovina v staro stanje. Kondikcija mora torej biti splošna po svojem primitivnem bistvu, naj jo je zakon splošno uzakonil ali le demonstriral na posameznih tipičnih primerih.
V tem pogledu pritrjujem modernim zakonodajalcem, ki so uzakonili obogatitveni zahtevek kot splošen. Tembolj pada v oči, da so občutili potrebo, uzakoniti poleg splošnega obogatit-venega zahtevka še posamezne naše kondikcijske primere. Utis imam, kakor da so sami čutili, da so se s svojim obogatit-venim zahtevkom preveč oddaljili od prvotnega namena tega korektiva.
‘2. Sporno je bilo (skoro ni več), je-li je merodajen za obseg kondikcijskega zahtevka trenutek činitve (Erxleben, Maudry in dr.) ali trenotek uveljavljanja kondikcijskega zahtevka. Zadnji nazor je nedvomno zgrešen ter nastal iz napačne obrazložitve, da se terja nazaj obogatenje. Pri dobrovernem prejemalcu, ki je ostal dobroveren do uveljavljanja kondikcijskega zahtevka, res izgleda, kakor da bi se ga držal kondicunt samo za tisti obseg činitve, ki ob uveljavljanju še obstoji. V resnici se drži kondicent tudi njega za prvotno činitev, katere obseg je pa restringiran za commoda bona fide posessionis. Restringira se pa obseg prvotne dajatve za ta commoda san o na toženčevo zahtevo in v tisti meri, v kateri jih dokaže. Pri nepoštenem prejemalcu je in ostane merodajen prvotni obseg činitve (dajatve) brez okrnitve; a ne zato, ker bi kondicenlu odgovarjal po drugi normi nego dobroverni prejemalec, ampak zato, ker ne more prigovarjati imenovanih commoda.
3.	Sporno je še vedno, komu pritičejo tisti plodovi kondi-cirane stvari, katere je pridobil mala fide prejemalec z lastnim trudom; torej dobiček, ki ga je vedoma napravil s tujo stvarjo (in bi ga koncident ne bil napravil)? Zagovorniki obogati Ive-nega zahtevka priznavajo kondicentu tudi ta dobiček,- češ <ia toženec ne sme obogateti. Nazor je napačen. Kondikcija ^re za restitucijo substance, vse prirasti in vseh plodov lastnega, ne tudi tujega truda. Sicer bi imel kondicent obsežnejše pravice, kakor jih ima oškodovanec ex delicto, ki tudi ne more terjati več, nego popolno restitucijo.
Z istega vidika je priznati mala fide prejemalcu impeusae. Kar se tiče njih obsega, je pač delati po gori izvedenem (III. C 4) in po našem o. d. z. razliko med njim in med dobrovernim prejemalcem, ki jih dobi povrnjene v večjem obsegu. Zopet zapelje obogatitvena obrazložitev kondikcije znanstvenike, da te razlike, ki obstoji tudi med dobrovernim in slabovernim vindikantovim protivnikom, ne priznavajo, ampak terjajo, naj dobita oba kondicentova protivnika impensae povrnjene v enakem obsegu. S w obod a pravi: >Kakor smo uvaževali načelo obogatenja na kvar prejemalca pri njegovi obveznosti, da nadoknadi pobrane plodove, tako se moramo držati istega načela v njegov prid pri vpoštevanju potroškov. Toženec mora vrniti samo obogatenje. Ker pa vsak potrošek obogatenje manjša, naj bo potreben ali nepotreben, koristen ali nekoristen, si more
vračunati potroške vsake vrste, torej ne samo v obsegu §§ 331—332, temveč v njih resnični višini, dasi bi bila pričakovana korist izostala.« Ne samo s stališča naše lex lata, ampak tudi s stališča pravilnega teoretičnega razumevanja kondikcij-skega zahtevka moramo temu nazoru nasprotovati, ker kondi-cent sicer niti od mala fide prejemalca ne bo dosegel popolne restitucije. Pravilno je bilo od našega zakonodajalca, da je v pogledu impenznega zahtevka ravnal s kondicentovim protiv-nikom enako, kakor z vindikantovim, s čemer pa ni rečeno, da so dotične določbe (§§ 331—332) vzorne, ampak so nasprotno potrebne reforme.
4.	Ugotovili smo (IV. 2), da bi imela obrazložitev našega zahtevka s prejemalčevim obogatenjem za posledico, da bi moral v pravdi dokazovati kondicent, v koliko je njegov protiv-nik obogaten, kar ni možno. Spor o razdelitvi dokaznega bremena pri kondikcijskih zahtevkih vlada še v drugih pogledih.
Ali mora pri condictio indebiti dokazati kondicent svojo »zmoto« ali njegov protivnik osnovanost činitve? Rekli bomo: Če je činitev pogodba in če ima za svojo vsebino spolnitev neke obveznosti, tedaj spadajo, kadar spolnena obveznost ni obstojala, k pravosnujočim dejstvom tožbenega zahtevka sledeča:
a) svojedobna predstava činilca, da neka obveznost obstoji, (njegova volja, to obveznost spolniti) in
b) dejanjski (pravni) neobstoj obveznosti. Če govorimo o »zmoti«, je to samo okrajšani izraz za neskladnost med subjektivno predstavo pod a) in objektivnim stanjem pod b). Iz tega sledi, da mora dokazati svojo zmoto t. j. da si je ob činitvi predstavljal in hotel spolniti neko obveznost, a da ta obveznost ni obstojala — tožnik. Praktično prihaja v poštev in more povzročati težave itak le dokaz prve okolščine. Prav sodi v tem vprašanju Ehrenzvveig, napačno nemško pravo in tisti komentarji našega o. d. z., ki trdijo, da se daritve po zakonu ne domnevajo, da mora zato kondicentov protivnik dokazati, zakaj da je činitev sprejel. Iz pojasnjenega bistva tzv. zmote obenem izhaja popolna pravna nerelevantnost okolščine, je-li je bila činilčeva zmota opravičljiva ali neopravičljiva. Da mora čini-lec nadalje dokazati činitev samo, se ob sebi razume.
Ali mora pri kondikciji ob (causam datam non secutam dokazati tožnik, da causa n i sledila, ali toženec, da je sledila?
Pravilen je odgovoren v prvem zmislu. Na to moremo sklepati že iz argumentov prejšnjega odstavka, ker gre le za drug tip enotnega kondikcijskega zahtevka. Tudi v navzočem primeru se je kondicent motil, samo da njegova zmota ni bila collata in praesens, ampak in futurum. Zmoto mora dokazati on, torej tudi okolščino, da pričakovana causa ni sledila. Istega mnenja so Pavliček, Witte, Ehrenzvveig, nasprotnega ugledni Dernburg, Windscheid, Bahr, Gierke, Eneccerus. Zato napravim še en preizkus, da se dokaz causae non secutae pravilno tirja od tožnika. Že zgoraj smo videli (III. B 3), da je dejanjski stan predmetne kondikcije včasih tako podan, da kondikcije niti treba ni, ampak se more smatrati činitev za molče resolutivno pogojeno od pričakovane causae. K pojmu resolutivnega pogoja opaža Czyhlarz čisto pravilno, da je pri tem pogoju ustanovitveni posel pravzaprav nepogojen in pogojen le ukinitveni posel, ta pa suspenzivno. (Kdor nekaj da n. pr. darilo, ker nekaj pričakuje n. pr. poroko, da nepogojno, izgovori si pa ukinitev darila, če poroka ne bi sledila. Pogojna je torej vrnitev darila in sicer od odložilnega pogoja, da ne bo sledila poroka). Pri tej pravni konstrukciji dejanjskega stana pa ni nobenega dvoma, da mora nastop odložilnega pogoja dokazati tožnik. Enako mora biti pri sorodni kondikciji ob causam datam non secutam. Je tudi pravično: Čim nekdo zaupa izvestni konstelaciji prilik v bodočnosti in trdi, da je bil v tem zaupanju varan, naj dokaže varanje on, ne nasprotnik nevaranja. Od prejemalca se ne more zahtevati (vsak dan, vsako uro!) protidokaza, da razlog zaupanja še traja n. pr. izgled na ženitev.
5.	Obsebi razumljiva postane pri pravilnem tolmačenju kondikcijskega zahtevka norma čl. 597 črn. imov. zak. Če plačam A-jev dolg pri B v pomotnem mnenju, da sem jaz B-jev dolžnik, je na koristi B. Če pa plačam isti dolg pri B v pomotnem mnenju, da sem jaz zavezan plačati za A-ja, je na koristi A.
V	prvem primeru sem nameraval spolniti lastno obveznost proti B, ki je ni bilo, zato je bila spolnitev nična in gre nazaj iz B-jeve imovine. V drugem primeru sem nameraval spolniti A-jevo obveznost proti B, ki je resnično obstojala. Spolnitev je veljavna napram B, nična napram A; činitev gre nazaj, to pot iz A-jeve imovine.
Z obogatitveno obrazložitvijo zahtevka ni moči tako jasno dokazati pravilne rešitve čl. 597. B se tam zdi obogaten v obeh
primerih, tudi v drugem. Po nevidnem objektu plačnikove zmote tam ne povprašujejo.
6.	Konečno se ognemo s pravilnim razumevanjem kondik-cijskega zahtevka tzv. condictio possesionis. Mi tega umotvora k sreči ne poznamo; tudi stara avstrijska literatura in judikatura k o. d. z. ne. Morali bi ga poznati, če bi razlagali kondikcijo z obogatenjem prejemalca. Na Nemškem je obstoj kondikcije possesionis danes communis opinio. Stvar je sledeča: Kadar se je sine causa prepodal lastninski predmet, takrat po Strohalovem, danes prevladajočem mnenju, lastnina predmeta na prejemalca n i prešla, ampak je zaostala pri prepodavcu. S čim je potem prejemalec obogaten, če lastnine ni pridobil? S čim dajatelj prikrajšan, če lastnine ni zgubil?
V	zadregi odgovarjajo zagovorniki obogatitvene obrazložitve, ker zahtevajo a tout prix neko obogatenje: s posestjo pre-podanega predmeta. — Ker danes ni več dvoma, da posest ni pravica, ampak goli faktum, leži na dlani, da se s posestjo ne more nihče obogatiti, in da prihajajo zagovorniki obogatitvene obrazložitve tudi tukaj v zagato. Potreba vsake fikcije odpade, če izhajamo z naše obrazložitve kondikcijskega zahtevka. S prepodajo lastninskega predmeta se je hotela spolniti neka obveznost; ker te obveznosti ni bilo, sta postali pravno nični i spolnitev i prepodaja kot sredstvo zanjo. Treba je to dejanj-sko, ne tudi pravno imovinsko premembo spraviti v prejšnje stanje, ni pa treba obogatenja na prejemalčevi strani, niti fikcije zanje.
Proti Strohalovemu, v razpravi »Die Giltigkeit des Titels als Erfordernis wirksamer Eigentumsiibertragung« iz 1. 1891 prepričevalno zJfeovarjanemu mnenju, da preprodaja lastninskega predmeta brez causae (titula) ne prevaja lastninske pravice, so nastopili ugledni juristi (Randa, Pavliček i. dr.), še pred njima sta bila istega protinazora Savigny (»Beide Klagen sc. lastninska in kondikcijska stehen zu einander im ausschlies-senden Verhaltnisse«') in naš Kranjc (>Was man vindiciren kann, kann man nicht kondicieren«). — Da ima tekma obeh tcžbenih zahtevkov za prepodavca, ki je bil lastnik prepoda-nega predmeta praktičen pomen, sem pokazal na zgledih že zgoraj (ITI. C 5). Pravilna obrazložitev kondikcijskega zahtevka pomore tudi k teoretičnemu opravičenju Strohalovega mnenja: Prepodaja predmeta se je izvršila v svrho spolnitve neke res-
nično ali namišljeno obstoječe obveznosti. Prepodaja je tvorila sredstvo (res) za spolnitev obveznosti, podobno kakor tvori štetje denarja sredstvo (res) za ustanovitev posojilne pogodbe. Ce je spolnena obveznost resnično obstojala, je bilo učinkovito tudi sredstvo, in se je s prepodajo prenesla lastnina s pre-podavca na prejemalca. Ce pa obveznost ni obstojala, je obvisela v zraku tudi prepodaja. Prepodaja torej ne more biti abstrakten, temveč je evidentno kavzalen pravni posel. — Ne tajim pa, da bi mogli stranki iz kakega posebnega vzroka napraviti iz tega kavzalnega posla abstrakten, ker se more tudi menični dolžnik zavezati abstraktno brez ozira na osnovni posel. Ali pri običajni, gospodarsko orijentirani volji kontra-hentov bi tako emancipiranje prepodaje od njene causae ne imelo razumnega cilja. Da ni možno interpretirati abstraktnosti prepodaje v naš o. d. z., je dokazal Strohal v gori cit. delu iz zgodovine nastanka zakonika. Pripomnim naj še, da narašča odpor proti abstraktnosti prepodaje celo v njeni nemški domovini.
VI.
De lege f e r e n d a se na podlagi izvedenega priporoča:
I. Da ostanemo pri svojih starih kondikcijskih (recte neimenovanih) zahtevkih in da odklonimo obogatitvene. Da obdržimo tudi ona . mesta, na katerih so kondiltcije urejene v našem o. d. z., ker nastajajo vse kondikcije iz (vicijoznih) spolnitev obveznosti, o katerih je na dotičnih mestih govor. Le § 1174 cit. stoji na neprimernem mestu. Priporoča pa se pregrupiranje §§ 14.31 in sl. po vzoru čsl. načrta.
II. Da dopolnimo svoje kondikcijsko pravo s sledečima normama:
a) »Kar se je vedoma dalo in prejelo za to, da se stori nedopustno dejanje, ravno tako posojilo, ki je bilo dano in prejeto za prepovedano igro, zapade krajevnemu ubožnemu fondu.« (Mesto sedanjega drugega in četrtega st. § 1174. Izključena bo s to dikcijo ne le kondikcija, ampak tudi vindikacija).
b) »Plačilo neobstoječega dolga se tudi tedaj ne more zahtevati nazaj, če se je ž njim ustreglo zgolj nravni dolžnosti ali ozirom primernosti« (k §-u 1432). —
Nižje sledeče norme se po mojem tolmačenju razumejo že po našem veljajočem kondikcijskem pravu, tako da bi se ž njih posebno uzakonitvijo le poudarile:
Obstoj splošne kondikcije; ž njo obstoj kondikcij ob cau-sam datam non secutam in sine causa;
Norma 61. 597 črn. im. zale;
Norme,	da se nahaja prejemalec iz reprobiranega	prejema
v	slabi veri	od vsega početka,	protivnik kondicenta ob	causain
finitam od trenutka, ko je moral smatrati odpad causae za možen, protivnik kondicenta ob causam datam non secutam, cim je mogel smatrati nastop uspeha za nesiguren ev. že od vsega početka, zaročenec, odkar je zvedel, da zakon ne bo sklenjen. — Korak naprej v razvoju kondikcijskega prava bi storil zakonodajalec, če bi se odločil:
dopustiti pri predčasno plačanih denarnih dolgovih kon-dikcijo interusurija (razen pri poslovno nesposobnih plačnikih, ki kondicirajo glavnico);
določiti za kondikcije krajši rok zastaranja (tri leta a tem-pore scientiae et personae, najpozneje 30 let izza nične činitve);
dovoliti	(po vzoru § 822	nemškega drž. zak. in	našega
spodbojnega	prava) kondikcijo	tudi proti singularnemu	nasled-
niku prvotnega prejemalca, če mu je bila stvar naklonjena naprej brez od mene.
Enako potrebna, kakor za stvarno pravo, je za kondikcij- * sko revizija določb o fructus exstantes, o impenzah in (proti sedanji določbi §-a 338) o trenutku, od katerega naprej se ravna s kondicentovim protivnikom kot slabovernim. Za slabo-vernega naj bi veljal že izza izvensodnega kondiciranja, ne še le od vročitve tožbe.
Uesume.
Les condictiones dnns le droit moderne. — Les condir-tiones du droit romain (indebiti, ob causam finitam, datam non secutam, turpem, injustam etc.) se rencontrent plus ou moins dans tous les Codes civils qui ont ete batis sur le droit romain. Elles figurent d’entre eux sous des noms differents, dans les rapports differents, soumises a des regles assez differentes. Dans la majorite de Codes civils qui sont en vigeur en Yougo-slavie elles n’ont en general aucun nom. La Yougoslavie s’est engagee dans la voie de 1’unification du droit civil. Le projet de la loi des obligations est deja pret. Ce projet a adopte les condictiones de 1’ancien droit autrichien. Ce dernier droit n’a subi des 1811 jusqu’a present aucune modification (sauf quel-ques dispositions complementaires par la nouvelle TIT ex 1916).
Comme les dispositions du Code des Biens montenegrin sur le droit des condictiones procedent du point de vue moderne de renrichissement sans cause, 1’auteur s’est vu oblige (particulie-rement) d’etudier, si ce point de vue moderne est meilleur que celui de 1’ancien droit autrichien.
Dans le titre 1 1 auteur nous iait connaitre les dispositions essentielles de 1’ancien Code civil autrichien relatives au droit des condictiones (A), ainsi que les modifications projetees au regard de ce Code par la legislation tchecoslovaque (B). Vien-nent ensuite (C, Č, D) les dispositions essentielles des Codes civils allemand, suisse et montenegrin sur leur »Bereiclierungs-anspruch.
Les condictiones appartiennent au point de vue jnegatif a la categorie des actions personelles qui ne naissent ni des contrats ni des delits. Mais le fondement positif des ces voies de droit n’est pas encore decouvert. Cest ainsi que peuvent s’expliquer les differences de regime et de terminologie dans cette matiere. La doctrine du 19 siecle s’est efforcee a de-couvrir leur fondement. Dans le titre II de l’etude se trou-vent citees et refutees les opinions de Savigny, Windscheid, Erxleben, Pavliček etc. Un des plus jeunes auteurs qui s’est occupe de ce sujet, M. Svvoboda, professeur a Graz, ne croit plus au succes des recherches futurs. Les legislations modernes mentionnees dans le titre I C, Č, D expliquent ces voies de droit comme fondees sur l’ enrichissiment juridiquement injusie de 1’adversaire. Cest de la que les condictiones ont change leur nom.
Dans le titre III A 1’auteur refute l’idee d’apres laquelle le fondement des condictiones serait dans Penrichissement injuste. II y defend la conception suivante:
1.	La prestation ob causam (p. ex. le paiement) n’est pas un acte juridique unilateral, mais bilateral, conclu entre celui qui pave et celui qui re^oit le paiement. Avec cette prestation les parties ont voulu eteindre un engagement, accomplir une obligation. On pourrait meme donner a cet acte bilateral le nom du »contrat d’accomplissem©nt«, si nous n’etions pas habitues a designer avec 1’ expression »contrat« les actes juridiques bila-teraux d’ou les obligations naissent. Dans tous les cas, il s’agit ici d’une conventiou. Nous 1’appelerons desormais »conventior. d’accoiniplissenient'.
2. La validite de chaque convention depend de la capacitž des parties et de leur consentement; ensuite, 1’objet de la convention (son contenu) doit etre possible et ličite. Quelquefois il est necessaire d’observer une certaine forme. Toutefois pour la convention d’accom|plissement dans les legislations contem-poraines aucune forme n’est prevue (autrement chez les accep-tilatio et liberatio per aes et libram romaines). Comme les con-trats qui ont pour but de faire nattre des obligations, les con-ventions d’accomplissement restent sans effet, si une condition de leur validite fait defaut. Personne ne doute aujourd’hui que d’apres 1’ancien code civil autrichien il n’y a pas de paiement valable lorsqu’ un incapable acquitte une obligation naturelle (§ 1433) ou une obligation qui n’etait pas encore exigible (§ 1421). D’autant inoins si celui qui paye conteste l’existance de la dette, mais la paye quand menie, en se reservant le droii de repetition de l’indu. Dans le premier cas la capacite de celui qui paye fait defaut, dans le second le consentement. Dans les deux cas, ce qui a ete paye, pourra etre repete.
3. La c a u s a enigmatique de la prestation n’est rien autre, d’apres l’auteur, que 1’objet (le contenu) de la convention d’ac-complissement, par consequent la troisieme condition de validite de cette convention. Les parties contractantes veuleni eteindre un engagement par la prestation. Si 1’engagement qu’on veut eteindre existe, J.a prestation est valable. S’il n’existe pas, la prestation est viciee (nulle). La convention d’accomplis-sement ne peut produire d’effet, comme elle ne le pouvait dans les cas ex:poses plus haut (2). Cette fois parceque son objet (contenu) est impossible (a cause de l’inexistance de 1’engage-ment) ou illicite (1’engagement n’etait pas permds).
Au No ITI B 1’auter demontre la manque le l’objet (contenu) de ila convention d’accomplissement dans les cas des prestations qui donnent naissance aux conditiones types: En cas de condictio indebiti 1’engagement qu’il s’agit d’eteindre n’existe pas objectivement (celui qui paye suppose seulement qu’il existe); en cas de condictio ob causam finitam 1’engagement a existe au debut, mais il n’existe plus au temps de la prestation; en cas de condictio ob turpem vel injustam causam, l’engagement existe reellement, mais non pas juridiquement ete.
4. La suite de la convention d’accomplissement viciee (nulle) n’est pas la meme que la suite d’un acte juridique nul
qui avait pour but de faire naitre des obligations (et qui peut etre aussi unilateral p. ex. une promesse publique). La suite de celui-ci est negative (l’acte reste sans effets), la suite de celle-la au contraire consiste dans le changement positif des rapports patrimoniaux des parties: le solvens (qui a fait la prestation) s’appauvrit, 1’accipiens (qui l’a refue) s’eriricliit. Mais puisque ce changement ne s’est pas produit sur la base d’une convention d’accomplissement valable, mais sans elle, la logique juridique elementaire exige que les rapports patrimo-niaux des parties soient ramenes a 1’etat existant avant la prestation. Les condictiones ont done des effets restitutoires, comme les voies de droit qui naissent des delits et par la raeme raison. —
De cette explication du fondement des condictiones et de leur caraetere restitutoire 1’auteur tire au No III C des normes principales des condictiones qui sont les suivantes:
a) L’objet de la condictio est l’objet de la nulle prestation raeme (tant qu’il existe in natura).
b) L’etendue de la restitution due par le defendeur est egale a l’etendue de la prestation originaire, plus les accroisse-ments et les fruits.
c) Cette etendue de la restitution peut etre diminuee (meme completement reduite), mais seulement a la suite de la survenance de quelque autre fait (la bonne foi de 1’ accipiens qui oppose a la condictio les commoda bona fide possessionis).
č) Les frais (impensae) faits pour la chose dont on demande la restitution doivent etre rembourses au defendeur de mau-vaise foi, comme au defendeur de bonne foi (pas dans la meme mesure, evidemment).
d) La condictio appartient a celili qui a fait la prestation (l’appauvri) contre celui qui l’a regue (l’enrichi). Car il s’agit d’une voie de droit personelle. La revendication, voie de droit reelle, existe a cote de la condictio, quand la prestation consi-stait dans la tradition d’une chose qui appartenait en propriete au solvens. L’appauvri dans ce cas peut choisir entre les deux voies de droit. La revendication est possible (tout au moins d’apres 1’ancien Code civil autrichien), parceque la propriete ne pouvait etre transmise a 1’accipiens par la simple tradition sine justa causa. La construction du contrat de transmission
abstrait est possible (en theorie, rarement recommandable en pratique).
Dans le titre IV 1’auteur expose ses raisons contre la conception de la condictio comme Bereicherungsanspruch. L’enrichissement du defendeur n’est pas le fondement de 1’action du demandeur, mais sa consequence. Au fond de l’idee d’enrichissement se trouve la conclusion illogique post lioc ergo propler lioc. L’accipiens de mauvaise foi qui a perdu per casum in propria possessione (§ 335) oe qu’il a re^u peut sans aucun doute etre poursuivi par la condictio (§ 1437). Pourtant, dans ce cas assurenient il n’est pas enrichi. Si l’enrichissement appartenait aux fondements de 1’action, la prouve de ce fon* dement devrait etre mise dans le proces a la charge du de-mandeur. Cela est impossible, puisque le demandeur connait seulement sa prestation originaire et non pas la diminution qu’elle a pu snbir a cause des commoda possessionis de 1’acci-piens de bonne foi. La pireuve de ces derniers incombe exci-piendo au defendeur. La notion de l’enrichissement est aussi tres large: le commodataire (done partie contractante) qui ne restitue pas au terme 1’objet emprunte semble aussi s’etre enrichi; le voleur de meme, tant qu’il se trouve en possession de 1’objet vole. D’autre part, la notion de Fenrichissement est trop etroite: le creancier qui a repu le paiement d’une obligation naturelle de la part d’un debiteur incapable ne peut pas etre considere comme enrichi (suivant le § 1432); pourtant il peut etre contraint a la restibution de ce qu’il a re?u (§ 1433). — Pour toutes ces raisons, il faut voir dans la condictio une voie de dioit fondee sur la nuli i te de la con v en ti on d’accomplissement. Dans la plupart des cas il y aura nullite a cause de l’inexistance ou du caractere illicite de la creance que les parties (evcntuellement le solvens seul) ont voulu eteindre par la prestation. Mais il peut y avoir aussi nullite a cause de 1’incapacite du solvens ou a cause du defaut du consentement. La theorie moderne basee sur 1’enrichisse-ment du defendeur doit etre rejetee.
A 1’aide de cette explication du fondement des condictio-nes 1’auteur se tache a resoudre quelques questions controver-sees de ce domaine juridique:
a)	Tl existe, d’apres 1’opinion de 1’auteur, une condictio generale dans 1’ancien Code civil autrichien. Car les deux
normes suivantes sont generales: la premiere, que tout aote juridique qui ne remplit pas toutes les conditions legales de validite est nul, et la seconde, que, si un tel acte nul a ete suivi d’un changement dans les rapports patrimoniaux des parties, ces rapports doivent etre ramenes a l’etat existant avant la pre-station.
b) L’etendue de la pretention du demandeur est deter-minee au moment de la prestation et non pas au moment oii la condictio est intentee. Les modifications possibles de cette etendue (elle peut augmenter ou diminuer) entre le moment de la prestation et le moment de 1’action s’expliquent par la survenance d’autres faits. Ces modifications dans 1’etendue de la pretention du demandeur sont possibles de meme en cas d’autres voies de droit p. ex. a la pretention du demandeur en revendication.
c) L’accipiens, meme s’il est de mauvaise foi, a le droit d’etre indemnise des frais, et de conserver les profits qu’il a tires de la chose a 1’aide de son propre travail. Le demandeur ne peut desirer que la remise a l’etat anterieur a la prestation. Sinon, il se trouverait dans la meilleure situation que la victi-me d’un deliquent.
5) La charge de la preuve:
Dans la condictio indebiti le demandeur doit prouver la creanee qu’il a voulu eteindre par sa prestation et l’inexistance cu le caractere illicite de cette creance (Autrement dit, il doit prouver son »erreur« (§ 1431). II n’est pas necessaire que l’erreur soit excusable. Dans la condictio ob causam datam non secutam le demandeur doit (tout comme dans le cas precedent) prouver l’effet qui a ete poursuivi par sa prestation et que cet effet n’a pas ete atteint. Ce qui distingue ce cas de celui qui precede c’est que dans le cas de condictio indebiti l’erreur est in praesens, ici in futurum collatus.
d) En cas du paiement d’une dette d’autrui valable, celui qui a paye peut poursuivre une fois le creancier qui a regu le paiement, autre fois le debiteur qu’il a libere. Le creancier peut etre poursuivi au cas ou celui qui a paye a cru (par erreur) etre son debiteur; le debiteur au cas ou celui qui a paye se croyait (par erreur) oblige envers lui, de payer sa dette au creancier. II s’agit done de 1’objet de la fausse idee du solvens et c’est le dernier qu’il faut qui’il le prouve.
e)	Enfin avec la nouvelle explication de la condictio de-vient superflue la condictio possessionis qui est devenue com-munis opinio dans les pays ou l’on explique les condictiones comme fondees sur 1’enrichissiment (Allemagne, Suisse); heu-reseraent notre jurisprudence ne la connait pas. D’apres la conception de ces pays l’accipiens sine causa d’une chose (susceptible d’etre 1’objet de la possession) s’ est enriclii de la possession de cette chose, puisque sa propriete ne lui a pas ete transferee, et puisqu’il faut a tout prix qu’il y ait enricliisse-ment.
Le titre VT conclut en recommandant au legislateur You-goslave les suggestions qui se degagent des resultats de cette etude.
O izumu, stvorjenem „v službi“.
Izumi, t. j. duševne tvorbe, katerim je predmet nova uporaba naravnih sil »v obrtnem ali industrijskem proizvajanju:: (patentni izum) ali nova dvo- ali tridimenzijonalna slika ali oblika, ki se da prenesti na obrtne ali industrijske izdelke, ali se da uporabiti pri njih, ali jih predstavlja (vzorec in model)1, so lahko slučajni, večinoma pa so dandanes plod smotrenega duševnega dela. Tako v prvem kakor v drugem primeru je izumitelj ali a) neodvisen, ali pa je b), bodisi pri stvar jan ju v poedinem primeru, bodisi po celem svojem osebnem in gospodarskem položaju, odvisen od koga drugega. V smislu občega državljanskega prava gre v primeru b) redno za izum, stvorjen v izpolnjevanju ali o priliki izpolnjevanja delovršne ali službene pogodbe.2 Po občih načelih prava imaterijelnih dobrin in občega državljanskega prava pripadajo izumiteljske pravice v primeru
a)	tvorcu izuma, v primeru b) pa utegne — ne mora — nastopiti nekaka kolizija med načelom prava imaterijelnih dobrin, da je upravičen iz izuma oni, ki je izum stvoril, njegov duševni oče, in med načelom občega državljanskega prava, da vspeh uslužbenčevega dela pripada poslodavcu. Rešitev vprašanja je težka zlasti takrat, kadar tvorec sicer ni bil postavljen za to, da dela izume sploh ali izume izvestne vrste, pa je vendar izum v izvestni zvezi z njegovo zaposlitvijo v tujem podjetju (zavodu), bodisi da ga je mogla napotiti nanj, bodisi da mu je izum v duševnem ali zgolj gmotnem oziru olajšala, bodisi da ga je stvarjanje izuma samo oviralo pri rednem izvrševanju dolžnosti in je vsled tega gospodar imel škodo. Ker se dober del pa-
1 Te definicije naj tukaj zadostujejo; naslanjajo se na legalne definicije našega zakona o zaščiti industrijske svojine, §§ 8 in 36.
2 Mogoče je tudi, da je izumitelj družbenik trgovinske družbe ali družbe občega državljanskega zakonika. S tem primerom se tu ne bavimc, pa tudi ne z izumom, napravljenim v izpolnjevanju ali o priliki izpolnjevanja delovršne pogodbe.
tentnih izumov in pač še več vzorcev in modelov stvori v službenem razmerju, bi bilo naravno, da bi se vsi zakoni o zaščiti industrijske svojine bavili s temi vprašanji in jih skušali urediti kolikor mogoče pravično in praktično. V resnici ne gre samo za pravično, nego tudi za praktično ureditev, namreč za tako ureditev, katera po eni strani ne ubija veselja do izumiteljskega dela, kar bi posredno škodovalo tudi tehniškemu napredku, po drugi strani ne škoduje izvestni stalnosti in enakomernosti razvoja poedinih podjetij, ki bi utegnila trpeti, ako bi se uporabljalo zgolj načelo, da izumiteljska pravica vedno pripade duševnemu očetu izuma. Slednjič bi pričakovali zakonskih norm za one primere, kjer ni dvoma, da je v izvestnem podjetju stvorjen nov izum, pa se »očetovstvo«, konkretni izumitelj, ne da dognati, kar baje v večjih podjetjih ni baš redka stvar: n. pr. znan tehnični postopek se razvija nekako sam, pa se s časom vidi, da je postal nekaj povsem drugega, ne da bi se dalo razločiti, kdo ravno je duševni oče tega razvoja. Navzlic temu se velik del, zlasti starejših zakonov o zaščiti industrijske svojine — v poštev prihajajo pred vsem patentni zakoni — s temi vprašanji ne bavi, drugi postavljajo samo norme, ki zabra-njujejo organom državnih uradov, osobito onih za zaščito industrijske svojine, pridobivanje patentov vsaj za čas, dokler traja službeno razmerje (n. pr. Bulgarska, Danska), šele razmerno malo pa je zakonov, ki poskušajo ta vprašanja rešiti." Med nje
3	Le novejši zakoni se večinoma bavijo s to materijo; zanimivo je, da o vprašanju molče ravno starejši patentni zakoni nekaterih držav, ki prednjačijo tako v industriji sami kakor na polju patentnega prava, n. pr. francoski, nemški, Amerikanskih Zjedinjenih Držav. Ravno v teh državah, in zlasti v Nemčiji, je nastala, brez dvoma ravno zato, ker zakon molči, obširna literatura o našem vprašanju.
Načine, kako se ureja naše vprašanje, je spravil v sistem nepodpisani članek La (juestion des inventions d’employes« v službenem glasilu, ki je izdaje Bureau International de l’Union pour la protection de la pro-priete industrielle v Bernu z naslovom »La Propričte industrielle«, 1. 1922 str. 23 in sl. Članek loči tri sisteme: 1. svoboda pogodbe med gospodarjem in nameščencem in sicer popolna svoboda — v večini držav; b) zakon pušča svobodo, pa favorizuje gospodarja — n. pr. ogrski zakon iz 1. 1895, tinski zakon iz 1. 1898., 2. zakon prepoveduje »leoninske pogodbe, ki bi bile v škodo nameščencem: avstrijski, japanski, holandski, švicarski in naš zakon, B. točna reglementacija pravic gospodarja in uslužbenca; članek sam povdarja, da ta sistem ni uzakonjen še nikjer, da so se pa zlasti Nemci mnogo bavili z njim in da ga treba preizkusiti najprej v kolektivnih po-
spada tudi naš zakon o zaščiti industrijske svojine in naša naloga bodi, da nakratko preiščemo, kako mu je uspela rešitev.
Tako uredba o zaščiti industrijske svojine z dne 15. novembra 1920, Sl. Nov. št. 265, kakor zakon z dne 17. februarja 1922, Sl. Nov. št. 69, priloga IX., ki je zamenil uredbo, postavljata v § 11. načelo, da »pravico do patenta sme dobiti samo izumitelj, njegov dedič ali prevzemnik pravice«, in v § 39. načelo, da »zahtevati zaščito vzorca je upravičen samo oni, ki je vzorec stvoril, njegov dedič ali prevzemnik pravice.«4 To načelo vzdržujeta v § 12., odst. 2., tudi za (patentne) izume, ki se izdelajo »v službi«, dočim v nasprotnem smislu rešujeta vprašanje, kdo se smatra za tvorca v tujem podjetju stvorjenega vzorca ali modela (§ 39., odst. 4). Vprašanje v celoti torej ni rešeno niti popolno niti enotno, kakor ni bilo rešeno v § 5. avstrijskega patentnega zakona z dne 11. januarja 1897, drž. zak, št. 30, ki je služil našemu § 12. za vzorec. Ta § 5. se je glasil: Arbeiter, Angestellte, Staatsbedienstete gelten als die Urhe-ber der von ihnen im Dienste gemachten Erfindungen, wenn nicht durch Vertrag oder Dienstesvorschriften etvvas antleres bestimmt wurde« (odst. 3). Vertrags- oder Dienstbestimmun-gen, durch welclie einem in einem Gevverbsunternehmen An-gestellten oder Bediensteten der angemessene Nutzen aus den von ihm im Dienste gemachten Erfindungen entzogen werden soli, haben keine rechtliche Wirkung (odst. 4).
§ 12. naše uredbe se je glasil:
god bali med organizovanimi delodajalci in delojemalci, kakor so se že začele pojavljati v Nemčiji. — Pripomnili bi, da je tudi popolna svoboda (1. a) gotovo omejena po določbah občega civilnega prava, n. pr. o oderuštvu in dobrih šegah v prometu, dalje, da med 1. h in 2. ni stroge meje, slednjič, da je sistem 3. več ali manj prevzet v avstrijski noveli z dne 2. julija 1925 k patentnemu zakonu. Noveli se pozna, da se je okoristila z najnovejšimi tujimi zakoni in zlasti tudi z razpravami, ki so se vršile zadnja leta pred vojno in po vojni na raznih strokovnih zborovanjih v Nemčiji. — Stališče francoske literature in judikature je v mnogočem slično nemškemu, gl. A. Lavoix v »La Propriete industrielle« 1. 1920., str. 42 sl.
* Jasno je, da se 1? 11. ne izraža točno; pravilno bi se glasil »Patent sme dobiti...«, ali »Zahtevek	do patenta ima...«	ali	»Patent more zahtevati .. ..< ali »Zaščito izuma	more zahtevati« (isto	hibo ima	srbski
izvirniki). Vendar smisel ni dvomljiv, posebno ne v zvezi s § 39. Prim. Sladovič, Patentno pravo, str.	60; Ajsner, Študije	iz	patentnega	prava,
Arhiv za pravne i društvene nauke XXI, str. 358.
»Radenici, službenici i državni službenici smatraju se za vlasnika pronalaska, koje5 oni izrade u službi, ako drukčije nije predvidjeno ugovorom ili službenim propisima« (odst. 2.).
»Nu, ako su oni specialno angažovani radi toga, da rade na pronalascima te vrste, nemaju prava na patent bez odobrenja poslodavaca« (odst. B.).
»Odredbe ugovora o službi, kojima se rade n i k u, službeni k u ili činovniku kod koga zanatskoga ili industrijskoga preduzeca ne priznajo nikakva ili mu se priznaje nedovoljna korist od pronalazaka, koje on vi službi izradi, nemaju nikakve pravne važnosti. Odgovarajuča korist od pronalazaka priznace se pravom pronalazaču u svakom slučaju« (odst. 4.).
V	zakonu pa se glasi odst. 4.: »Odredbe ugovora o službi, kojima se radeniku ili s 1 u ž b e n i k u kod................«.
Razlike so očite. Pred vsem sta dodana 3. odstavek §-a 12. in zadnji stavek 4. odstavka. V 1. stavku 4. odstavka ni iz § 5 odst. 4., avstr. zak. prevzet izraz »Dienstesbestimmungem. Misel, ki jo avstrijski zakon izraža z besedami »entzogen \ver-den soli«, je v našem zakonu negativno izražena z besedami »ne priznaje se«. Avstrijski zakon: »der angemessene Nutzen , pri nas:	nikakva ili nedovoljna korist«.6 Prezreti pa tudi ne
5 V zakonu pravilno »koga«.
" V nemškem prevodu »Uredbe«, ki ga je 1. 1921 priredil predsednik (Jprave za zaščito industrijske svojine dr. Janko Šuman, se glase 2. — 4. odstavek § 12 tako-le:
Arbeiter, Angestellte, Staatsbedienstete gelten als die Urheber... (kakor § 5., odst. 3. avstr, zaikona).
Allerdings haben sie in dem Falle, dass sie gerade deshalb angestellt wurden, um an Erfindungen in e d n er bes ti m m ten Richtung zu arbeiten, obne Zustimmung des Dienstgebers keinen Ansptjich auf firteilun" eines Patentes.
Vertrags- oder 1) i e n s t e s bestinmiungen, durch welche einem Arbeiter, Angestellten oder Beamten eines Ge\verbe- oder Industrieunter-nehmens keinerlei oder nirht der angemessene Nutzen aus d en von ihnen im Dienste gemacbten Erfindungen zuerkannt vverden soli, haben keinerlei rechtliche Wirkung. Der angemessene Nutzen aus einer Erfindung gelnihrl dem \vahren U r li e b e r derselben in jedem Falle.
Razlike so na dlani; skoro vzbujajo mnenje, da je prevod vobče točnejši nego izvirnik, namreč bolj v skladu z vzorcem, avstrijskim zakonom. Važno je to zaradi posebne vrednosti, ki gre prevodu že po položaju njegovega prireditelja.
bomo smeli razlike v besedilu 4. odstavka §a 12; v zakonu je izpuščen izraz »činovnik«.
V	§ 39., odst. 3. in 4., med uredbo in zakonom ni razlike: Onaj koji poruči da mu se za nagradu izradi uzorak smatrace se kao vlasnik istog.«
»Činovnik ili radenik jednog preduzeča, koji sastavi kakav novi uzorak neče se smatrati kao njegov vlasnik, več njegov poslodavac ako drukčije medju njima nije ugovoreno.«7
Naj v ti uvezi omenim še francoski prevod Uredbe v »La Propriete industrielle« 1921., str. 34 sl.:
»Les ouvriers, <,inployes, fonctionnaires de l'Etat (talio po popravku na strani 48) sont considčršs comnie les auteurs des inventions faites par eux p e n d a n t leur Service, a moins que le contraire n’ait ete stipule par contrat ou par reglement de Service (2. odst.).
Toutefois, quand ils ont ete engage expressement pour travailler a des inventions de c e g e n r e ils n’ont droit au brevet qu’avec l’autori-salion de remployeur (3. odst.).
Sont denuees de tout effet legal les dispositions des contrats ou les prescriptions de Service qui privent les ouvriers, employ6s ou fonctionnaires d’une entreprise industrielle du benčfice resultant d’une invention faite par eux a u c o u r s de leur service ou ne leur laissent qu un benefice insuffisant. (4. odst.)
Le benefice equitable qui resulte de 1’ invention doit dans tous les cas fitre attribue au včritable inventeur. (5. odst.)
Utis je, da sta 2. in 4. odstavek prevedena po nemškem prevodu, 3. in 5. odstavek po srbskem izvirniku; posebno pa še opozarjamo, da govori francoski prevod o izumiih, stvorjenih za časa službe (pendant, au c o u r s), ne o izumih v službi, in zlasti, da je zadnji stavek 4. odstavka v francoskem prevodu poseben odstavek.
Zakon o zaščiti industrijske svojine je v »La Proprietč industrielle«, 1922, str. 61, 62, oglasil Slavko Kojič; izpremembe v § 12. ne omenja posebej, očito jo šteje med redakcijske popravke, ki v bistvu ne izpremi-njajo pomena prejšnjega besedila.
7 Nemški prevod (gl. op. 6): Wer gegen Entgelt die Ausarbeitung eines Musters bestellt, wird als musterberechtigt angesehen. —• Nicht der in einem Untemehinen angestellte Beamte oder Arbeiter, der ein neues Muster schafft, sondem der Arbeitgeber \vird als musterberechtigt angesehen, venn zwischen ihuen nicht et\vas anderes vertragsmassig be-stimmt ist.
Ristvene razlike tu ni, vendar se prevod izraža pravilneje (mustei-berechtigt) nego izvirnik (vlastnik). — K francoskemu prevodu bi pripomnil le. da »činovnik« prevaja ravno tako z »employe«, kakor >službenik« v § 12. — V avstrijskem zakonu o zaščiti vzorcev z dne 7. decembra 1858. drz. zak. st. 237, je misel — v povojih — ista, vendar neposredni vzorec
A.	Krog oseb, katerih se tičeta §§ 12. in 39. zakona
o z. ind. sv.
1. Iz besedila §§ 12. in 39. bi se dalo sklepati, da zakon misli samo na službeno razmerje v smislu občega državljanskega prava (§ 1151. odz.) in na javnopravno službeno razmerje državnih uslužbencev. Zakon govori o delavcih, uslužbencih, državnih uslužbencih (§ 12., odst. 2), o delavcih in uradnikih podjetja (§ 39., odst. 4), o izumih, ki se izdelajo v službi (§ 12., odst. 2. in 4.), o angažiranju in delodajalcu (§ 12., odst. 3.) in v odst. 4. rabi izraz pogodbena določila o službi, s katerimi se delavcu ali uslužbencu«. V § 12., odst. 2., rabi sicer samo izraz ^pogodba«, kar bi moglo značiti tudi pogodbo, ki ni službena pogodba, toda v zvezi z besedami »delavci, uslužbenci in državni uslužbenci« je jasno, da je tudi tu vsaj v prvi vrsti mišljeno službeno razmerje v smislu § 1151. odz. in državna služba. Isto velja za § 39., odst. 4., ki sploh ne omenja službene pogodbe/
2. Ni torej v zakonu rešeno vprašanje, kaj velja a) za osebe, ki so zaposlene pri kom drugem brez službene pogodbe n. pr. za člane obitelji, recimo kot prokuriste ali trgovinske pooblaščence, kjer često ni moči govoriti o službeni pogodbi, dalje za poslovodje, člane načelstva delniške družbe ali družbe z omejeno zavezo, zlasti če so ob enem družbeniki, in
b)	za osebe, ki so v službi drugega javnopravnega telesa nego države. Važno pa je to vprašanje zato, ker je od odgovora odvisno, ali take osebe vživajo zaščito §-a 12., in ali jih zadeva breme §a 39., odst. 4.
našemu § 39 ni ta zakon, nego srbski zakon z dne 30. maja 1884 o zaščiti vzorcev (gl. Šuman,	1. cit. str.	6.).
h Na posebne	zakone o	službenem razmerju, n.	pr.	na zakon u
trgovinskih pomočnikih ali zakon o graščinskih uradnikih, se tu ni treba ozirati, ker tudi v njih velja splošni pojem službenega razmerja. — Tuli razmerje volonterjev, praktikantov, elevov, učencev napram gospodarju sc smatra za službeno razmerje, prim. Ehrenzweig, System des osterr. allg. Privatr. 2. zv., 1. pol. str. 43!),	46(J;	odplatnost ravno	ni	bistven znak
službene pogodbe, §	1152 o. d.	z. —	Glede »pomožnih	delavcev« določa
obrtni red v § 73., da so to delavci (Arbeiitspersonen), ki so v obrtnem podjetju redno zaposleni, in sicer pomočniki, tovarniški delavci, učenci. Gre torej za redno, organsko zaposlitev in sicer (prim. Heller, Kommentar zur Gewerbeordnung) na osnovi mezdne ali učne pogodbe.
B. K a). Mislimo, da ne bi povsem pogodili smisla zakona, ako bi rekli, da zakon hoče ščititi ravno in samo osebe, ki so z gospodarjem v razmerju službene pogodbe, češ samo te osebe treba ščititi zaradi njihovega pod gospodarjevo voljo podrejenega, socijalno in gmotno redno šibkejšega položaja, ker le pri njih se treba bati, da bodo prisiljene sklepati službene pogodbe s klavzulami, ki jim ne dajejo zadostne koristi od njihovih v službi stvor jenih izumov. Vidi se nam, da je zakon izrečno uredil le najčešči in zato najvažnejši primer. Oporo za to mnenje najdemo v zadnjem odstavku 4. odstavka §-a 12. Prvi stavek tega odstavka določa, da nimajo nobene pravne moči pogodbena določila o službi, s katerimi se delavcu ali uslužbencu obrtnega ali industrijskega podjetja ne priznava nikakoršna ali se mu priznava nezadostna korist od izumov, ki jih izdela v službi. Gotovo je tu z več besedami manj jasno povedano, kar je avstr, patentni zakon v § 5. izrazil s stavkom: »Vertrags- oder Dien-stesbestimmungen, durch welche einem in einem Gewerbs-unternehmen Angestellten oder Bediensteten der a n g e -messene Nutzen aus den von ihnen im Dienste gemach-ten Erfindungen entzogen vverden soli.« Z besedo »ent-zogen« je določnejše povedano, da ima zaposlenec pravico do nagrade, nego z besedami »ne priznava — —«, toda v bistvu vendar a contrario treba tudi po besedilu našega zakona sklepati, da zakon zaposlencu priznava pravico do nagrade, sicer bi ne odrekal nasprotnim pogodbenim določbam pravne moči. Tudi ako bi ne bilo drugega stavka: »Primerna korist od izumov se priznava pravemu izumitelju v vsakem primeru«, bi morali za nameščence, ki jih ima v misli prvi stavek, reči, da jim gre primerna korist od njihovih izumov. Kaj naj potem pomeni drugi stavek, če namreč nočemo zakonodavcu očitati, da je v drugem stavku po nepotrebnem ponavljal misel prvega stavka, česar gotovo ne smemo, dokler moremo najti drug smisel? Rešitev bi se po našem mnenju našla v taki razlagi, da je v zadnjem stavku ravno izražena druga načelna misel, paralelna z načelno mislijo §-a 11.: zakonodavec je hotel reči 1. načelno ima tudi izumitelj-nameščenec izključno pravico do izuma in dosledno vso korist iz izuma; 2. s pogodbo in s službenimi predpisi se sme to načelo prekršiti tako, da dobi izključno pravico do izuma, torej tudi izključno pravico do obrtnega izkori-ščavanja izuma (§ 8) gospodar; 3. v tem primeru seveda tvorec-
nameščenec nima pravice do obrtnega izkoriščavanja izuma, toda primerna korist od izuma se mu priznava in sicer v vsakem primeru. Za pravilnost tega naziranja govori poleg navedenega razlega zlasti tematična dikcija drugega stavka, ki ni v pravi zvezi z dikcijo prejšnjega stavka. Da bi bila taka zveza podana, bi trebalo reči »delavcu ali uslužbencu«, ne pa patetično »pravemu izumitelju«, in odveč bi bile besede »v vsakem slučaju«, dovolj bi bilo, ako bi teh besed sploh ne bilo, ali pa bi stale samo besede »v tem slučaju«, namreč v slučaju prvega stavka. Ako pa je načelo zakona, da naj izum pripada pravemu izumitelju in da naj ta ima primerno korist od njega, če mu v poedinem primeru ne pripade, ni razloga, zakaj naj bi bil zakon od te zaščite hotel izključiti osebe, ki so, sicer ne na osnovi službene pogodbe, pa vendar dejanski v sličnem položaju zaposlene pri kom drugem.
Če je ta razlaga pravilna, potem bi seveda bilo primerneje, da bi drugi stavek 4. odstavka tvoril poseben odstavek, in prav zanimivo je, da je to čutil francoski prevajalec v »La Propriete industrielle«, ki je iz njega res napravil poseben, 5. odstavek. (Gl. op. 6.).
Vsekakor mislimo, da zaščita §. 12 ni vezana na službeno razmerje v smislu občega državljanskega prava, nego da treba zakon razlagati razširjujoče v gori navedenem smislu. Vezana po § 12., odst. 2., tudi ni na zaposlitev v podjetju, kar je zlasti važno za državne uslužbence. Prim. C, 4.u
9	Izrecno se literatura s tem vprašanjem ni bavila, kolikor nam znano. Nemci radi uporabljajo izraz »Angestellter« — kakor ga pozna tudi avstrijski zakon in Šumanov nemški prevod naše uredbe, vendar govori Jsay, Patentgesetz str. 106 sl., tudi o organih v gospodarskem smislu, in Kohler, Handbuch des deutschen Patentrechts, pravi, izhajajoč od svojega naziranja, da je izum pravno dejanje in da je pri njem mogoče zastopstvo, na str. ‘236: »Tako zastopstveno razmerje nastopi tudi brez pogodbe takrat, kadar kdo v produkcijsko podjetje vstopi kot tehničar tako, da naj da svojo tehnično znanje in sposobnosti v določeni smeri na razpolago produkcijskemu podjetju...«. Ajsner, 1. c. se ni bavil z gori razpredeno mislijo, ravno tako menda tudi ne Sladovič, Patentno pravo, str. 14 sl., 61 si., vendar govori on o nameščencih (ne samo o uslužbencih) in o poslodavcu. V literaturi patentnega prava torej jasne opore za gori zastopano mnenje ni najti, vobče se je mislilo samo na nameščence s službeno pogodbo, toda v strokovni literaturi tudi nismo našli mnenja, M bi se naravnost protivilo.
Opozoriti pa velja na čl. 50 trg. zakona (kdor je v trgovini ali otvor-jenem skladišču nameščen), ki se razlaga tako, da je zadosti, če je kdo
4.	K b). Po istih načelih bo treba rešiti vprašanje, kaj velja za javne nameščence, ki niso državni nameščenci. Tudi vzorec našega zakona, avstrijski zakon, govori smo o državnih nameščencih. Tako tudi literatura o avstrijskem patentnem zakonu in našem zakonu, literatura o nemškem zakonu pa stavi, kolikor o tem vprašanju govori, javne nameščence, zlasti občinske, v isto vrsto z državnimi. To seveda ni odločilno, ker nemški patentni zakon iz 1. 1891/1923 o izumih nameščencev sploh ne govori, pravilno pa je, da nemška literatura ne dela razločka, ki v stvari ni upravičen."1 Parlamentarna posvetovanja o predlogu avstrijskega patentnega zakona ne dajejo nikakoršne podstave za rešitev vprašanja, zakaj so omenjeni samo državni nameščenci, ravno tako ne utemeljevanje, ki je je vlada priložila svojemu predlogu.11 To je brez dvoma čudno baš v bivši Avstriji, kjer je bilo število javnih nedržavnih nameščencev dokaj znatno ne samo pri občinah, nego tudi pri deželah.
Izhajajoč od občega načela, po katerem imajo seveda tudi, recimo kratko, autonomni nameščenci za svoje v službi stvor-jene izume izumiteljske pravice, bi si mogli misliti, da je
1. njihov položaj jednak položaju državnih nameščencev, ali
2. da je jednak položaju zasebnih nameščencev. Da bi § 12., odst. 2—4 zanje sploh ne veljal, smemo izključiti, dasi bi brez dvoma najbolj vstrezalo besedilu, ali bolje rečeno molku zakona. Posledica bi namreč bila, da bi bili autonomni nameščenci izključeni od vsake zaščite. Za to mnenje pa ne daje ratio legis niti najmanje podstave, če je država hotela zaščititi svoje lastne nameščence pred samo seboj, ni misliti, da ni hotela zaščititi autonomnih nameščencev pred njihovimi gospodarji.
Dokaj težje je vprašanje, ali velja prva alternativa ali druga. Vidika sta dva: sorodnost položaja v zaposlitvi in ratio legis. Položaj autonomnih nameščencev je vobče sličnejši položaju državnih nameščencev nego položaju nameščencev pri
(z vednostjo principala) djejanski, brez (službene) pogodbe zaposlen v trgovini, prim. Randa, Das osterr. Handelsrecht I. str. 208, Staub-Pisko pri 61. 50 in Pisko, Lehrbuch des osterr. Handelsrechtes str. 117.
10	Prim. Jsay 1. c. str. 118. Tudi Wiener, Das franzosische Patent-recht, govori o .javnem uradniku sploh (str. 17, 18). — Besedilo revidiranega nemškega patentnega zakona v s La Proprietš industrielle« 1. 1926.
11	XT. zasedanje, poslanska zbornica priloge št. 1490, 1540, gosposka zbornica priloge št. 601. 611.
zasebnikih. Vendar treba kakor pri državnih nameščencih ločiti med javnopravnimi autonomnimi namečenci in med autonomnimi nameščenci po zasebnem pravu (pogodbenimi nameščenci javnih korporacij). Reklo bi se torej lahko, da imajo napram določbam § 12., odst. 2—4., javnopravni auto-nomni nameščenci isti položaj kakor pragmatični državni nameščenci, zasebnopravni autonomni nameščenci pa kakor pogodbeni državni nameščenci. To je gotovo najmanj, kar smemo smatrati kot ratio legis, kajti ni razloga, zakaj naj bi autonomni nameščenci imeli slabši položaj nego ga imajo po § 12., odst. 4., prvem stavku, državni nameščenci. Mogoča pa je tudi drugačna argumentacija: zakon pozna samo dve skupini, namreč »delavce in uslužbencem po eni, državne uslužbence« po drugi strani. Ker autonomni uslužbenci niso državni uslužbenci, imajo položaj »delavcev in uslužbencev« sploh. To naziranje je bolj formalno in ne gre toliko v jedro stvari, kakor prvo, toda v besedilu zakona je bolje utemeljeno nego prvo in če upoštevamo namen določb § 12., odst. 2—4., ščititi pravega izumitelja, mu moramo dati prednost pred prvim; videli pa bomo spodaj, da v učinkih ni mnogo razlike med posledicami enega in drugega naziranja, kajti javnopravni predpisi, dani javnopravnim autonomnim nameščencem, tudi po tu zastopanem naziranju ne izgube svojega značaja (gl. B, 6, in C, 4).1"
Tuji zakoni o patentih tudi večinoma niso jasni glede kroga oseb, ki se jih tičejo norme o izumih v službi; večinoma govore o employe, ouvrier, in o employeur, patron, posebej naj omenim, vse po francoskih prevodih v »La Propriete industrielle«, finski zakon (notification sou-veraine) iz 1. 1898, § 3: une personue attachee a 1’entreprise d’autrui — patron —; Unija K SSK, zakon 1924. I. čl. 6.: L’inventeur, qui tra-vaillait, au moment, ou il a fail 1’invention dans une entreprise — le pro-prietrire de l’entreprise; — J a pa n iz 1. 1921, § 14: employč, fonctionnaire — du patron, d’une personne juridique ou des organes du Gouvernement, potem pa definira zakon: Sont employčs d’une personne jurldique dans ie sens du present paragraphe ceux qui sont chargčs de diriger les affaires de la dite personne; fonctionnaires publics ceux (jui sont mentionnes ari § 7 al. 1 dn Gode penal; — Holandska, zakon iz 1. 1921. čl. 10 — Si Tinventeur — exerce au service d’autrui des fonctions —, employeur. Francoski osnutek I. 1924. employe — employeur.
Vidi se, da je približno jasen japonski zakon, tudi on pa ne pove, kdo je employe du patron, nego le kdo je employe juristične osebe in kdo je javni funkcijonar. — Bolj jasna je tudi avstrijska novela iz 1. 1925. Als Dienstnehmer gelten Angestellte und Arbeiter jeder A rt —« (§ 5 a). »Ist
5.	§ 89., odst. 4., govori samo o uradniku in delavcu, ne pa o uslužbencu in celo ne omenja državnih nameščencev. Kaj ,je tu uradnik, že z ozirom na besedilo § 12., odst. 4., uredbe ni bilo povsem jasno, kajti tam je bila vrsta: »delavec, uslužbenec, uradnik«. Ker pa je zakon v § 12., odst. 4., izpustil »uradnika« in obdržal samo »delavca in uslužbenca«, nastane dvom, ali misli § 39., odst. 4., z izrazom »uradnik« isto, kar je mislil v § 12., odst. 4., uredbe, ali kaj drugega in kaj. Č!e misli isto, potem nima pojma »uslužbenec , če naj izraz »uradnik pomeni isto, kar sta pomenila v § 12., odst. 4., uredbe izraza »uslužbenec ali uradnik , potem sega § 39., odst. 4, danes dalje nego § 12, odst. 4., zakona. Z eno besedo, redakcija ni bila točna niti v uredbi in vsled izpremembe v besedilu § 12., odst. 4., se ni popravila.
Vsekakor pa je značaj norme § 39., odst. 4., ravno nasproten značaju norm §-a 12., odst. 2.-4., ker prevrača načelo, da izum pripadaj tvorcu, za vzorce in modele v nasprotno. Torej treba v duhu zakona (§ 39., odst. 1.) normo § 39. odst. 4., razlagati ozko, dočim se §12., odst. 2.— 4., sme in mora razlagati široko. Brez dvoma to velja za pojem službe. § 39., odst. 4., sploh ne rabi izraza služba, nego govori o delavcu ali uradniku »podjetja«, ki sestavi nov vzorec. Glasi se torej širje nego § 12., tako da bi se lahko naravnost rabil kot opora za gori razvito naziranje o obsegu službe v § 12. Z ozirom na ravno omenjeni značaj norme § 39., odst. 4., pa moramo priti do zaključka, da je baš v § 39., odst. 4., razmerje med nameščencem in podjetnikom samo službeno razmerje v ožiem smislu. Težje je z »uradnikom«, kajti, kakor 'rečeno, niti uredba niti zakon ne dajeta dovolj podstave za točno razlago. Vendar mislimo, da se da na osnovi besed § 12., odst. 4., »obrtno ali industrijsko podjetje« in iz besede podjetje v § 39., odst. 4, sklepati, da je »uradnik ali delavec v § 39. isto, kar delavec ali uslužbenec« v § 12., odst. 4. Zakon je hotel tu in tam pogoditi višje in nižje nameščence. Uradnik je torej tu uslužbenec, in državni nameščenec je v toliko prizadet z izjemo § 39., odst. 4., kolikor mu
iias Dienstverhaltnis ein offentlichrechtliehes« — (§ 5b); tudi tu pa je očito mišljeno v prvi vrsti službeno razmerje v smislu pogodbe o službi. Popolnoma v nemar pušča pravni razlog namestitve samo ruski sovjetski zakon, njemu gre le /a dejstvo, da izumitelj dela v tujem podjetju; tudi finski zakon je širok.
je v prid § 12., odst. 4. Glede autonomnih nameščencev bo dosledno moralo veljati isto: oni imajo tudi napram normi § 3S., odst. 4., položaj delavcev ali uslužbencev. Restriktivna razlaga § 39., odst. 4., po našem mnenju ne sme iti tako daleč, da b* povsem preokrenila položaj autonomnih nameščencev na dveh mestih istega zakona; ne more se, po našem mnenju, reči: v § 12. je autonomni nameščenec jednak zasebnemu nameščencu, v § 39. pa državnemu nameščencu.
6.	Izraz »podjetje« v zakonu nima povsod istega obsega, § 12., odst. 4., govori o obrtnem ali industrijskem podjetju; isti pomen ima podjetje v § 27., širši je pomen v §§ 49. in 61. za žig- V § 12. moramo podjetje tolmačiti široko v smislu Piskovt (Unternehmen — str. 19) definicije, seveda z omejitvijo, da ne moremo preko široko razundjenega pojma obrti ali industrije.
V	§ 39., odst. 4., bi bil ožji pojem bolj v interesu nameščencev, toda patentni izum, vzorec in model so si po bistvu in po sistemu našega zakona tako sorodni, da ni mogoče delati razlike, nego treba širši pojem priznati tudi v § 39., 4. odst., kot oni, ki bolj ustreza gospodarski važnejšemu patentnemu izumu in tudi besedilu zakona, ki ravno v 39., odst. 4., niti ne pristavlja besed »obrtnega ali industrijskega«. (Gl. C 4).
Zanaprej nam bodi nameščenec oseba, ki je kot tvorec izuma prizadeta po predpisih §§ 12., odst. 2.—4., in 39., odst. 4., gospodar pa oseba, pri kateri je zaposlen nameščenec.
B.	V službi stvorjen izurr.
1.	§ 12. govori o izumu, ki je izdelan v službi, § 39. o službi naravnost ne govori, dognali pa smo, da baš on misli službo v pravem smislu, dočim § 12. treba razlagati širše. S tem je nekaj pridobljenega za določitev kroga oseb, ki pridejo tu v poštev, ni pa še pojašnjeno, kedaj se smatra izum, ki ga je stvorila oseba iz tega kroga, kot stvorjen v onem razmerju, ki je nadalje, radi kratkosti, nazivamo službeno.
Omenili smo že, da vzorec in ravno tako nemški prevod naše uredbe rabita izraz »im Dienste«, dočim rabi francoski izraze »pendant leur Service , >au cours de leur Service«. Prvo bi, strogo razumljeno, pomenilo »v izvrševanju službe«, torej n. pr. ne v nedeljo ali na drug prost dan, morda celo sploh ne izven delovnega časa (uradnih ur), izven prostora, kjer se vrši
služba, ne z gospodarjevimi nego z zasebnimi pripomočki, drugo znači »tekom službe , kar bi se moglo razumeti časovno: dokler traja služba, t. j. službeno razmerje, torej dokaj sir je nego prvo.1:'
2.	Ravno okolu vprašanja, kaj je izum v službi ali morda še boljše, ker manj določeno, služben izum, se je v Nemčiji razvila obširna literatura radi tega, ker je nemški patentni zakon iz 1. 1891/1923 o stvari molčal, dejanske prilike v industriji in obojestranski interes izumiteljev-nameščencev in podjetnikov pa je zahteval, da se to vprašanje čim bolj razbistri. Danes so mnenja že dokaj edina. Razlikujejo se obratni izumi (Etablissements-, Betriebserfindung), službeni izumi (Dienst-erfindung) in svobodni izumi (freie Erfindung). a) O prvih se govori, kadar je izum v obratovanju izvestnega podjetja s sodelovanjem več oseb in z uporabo pri podjetju že obstoječih priprav in izkušenj nastal tako, da se mu ne da določiti konkretni duševni oče — ali njih več, b) o drugih, kadar je izum stvoril en določen nameščenec ali več določenih nameščencev 1. po posebnem nalogu ali 2. v svojem pogodbenem delokrogu, c) o svobodnih, kadar nameščenec stvori izum izven svojega pogodbenega delokroga.14 Glede izumov prve in tretje vrste, tako se trdi v Nemcih, ni dvoma, da prvi pripadajo podjetju, torej podjetniku, ki edini more za tak izum zahtevati patent, tretji pa — brez posebne pogodbe — nameščencu. Ta dva primera na videz
1:1 Tudi drugi moderni zakoni za la del vobče niso baš jasni, prim. Grški zakon iz I. 1920: pendant leur service; Švica zakon iz 1. 1911 — au cours de son travail; - Unija RSSR: gl. zgoraj op. 12, pa tudi au cours du travail; — fin sfla i in japanski zakon se sploh ne izražata, ravno tako ne holandski, s čemer stvar tudi ni jasnejša. Avstrijska novela iz 1. 1925 se izraža (§ 5 a) jasno: Dienstnehmer liaben auch tur die von ihnen \vahrend des Bestandes des Dienstverhaltnisses . . .
11 Tako zlasti .lsay 1. c. str. 109 sl., on zanika pojem etablismanskega izuma in trdi, da treba etablismanski izum deliti v ravno navedene tri vrste. Jsay se v stvari obrača zoper Koblerja, ki je v >Urheber, Patent-Zeichen-recht« (Dernburg, D as bilrgerl. Recht des deutsclieu Reichs, zv. VI.) pojmu etablismanskega izuma dat obseg, da se vanj lahko šteje tudi službeni izum, torej vsak izum v službi, ki naj pripade podjetniku (str. 238). — Osterrieth, Lehrbuch des gevverbl. Rechtsschutzes str. 83. pa rabi izraz etablismanski izum v istem smislu kakor Jsay »Betriebserfindung«. Vprašanje je več ali manj terminološko. Glej glede delitve izumov v navc dene tri vrste in glede pojma obratnega izuma sedaj zlasti Englander, Dio Angestelltenerfindung nach geltendem Recht, str. 15 sl., zlasti 23—2/.
za ta del ne delata težav, ravno tako tudi ne primer, da nameščenec stvori izum po posebnem nalogu za gospodarja, kjer je položaj sličen položaju pri delovršni pogodbi, katere predmet je izum sam. Stvar pa ni enostavna, kar se tiče pojma delokroga.
3.	Bistvo službene pogodbe v strogem smislu je, vsaj če gre za službo, ki naj popolnoma zaposluje nameščenca, da naj ta vse svoje moči posveti službi in gospodarju, da naj, kar izdela za časa službenega razmerja, pripade gospodarju, nameščenec pa naj ima službene prejemke kot odplatek. To bi bil smisel besed pendant leur service« ali, v avstrijski noveli, »wahrerid des Bestandes ihres Dienstverhaltnisses«. Pojem delokroga, okvira službenih dolžnoti, je dokaj ožji, v delokrog n. pr. ne more spadati, kar se ne tiče dolžnosti, katere naj nameščenec vrši po svoji službeni pogodbi v gospodarjevem podjetju. Torej zlasti ne izum, ki se tiče popolnoma druge stroke nego se z njo bavi gospodar. Po prvem mnenju bi tudi tak izum pripadal gospodarju, kar bi bilo, zlasti če upoštevamo, da odplatek često ni odmerjen za primere izumov, za nameščence jako kruto. Nemška literatura se je zato trudila točnejše orisati, kateri izumi spadajo v nameščenčev delokrog, in sicer nekako tako: Izum spada v nameščenčev delokrog 1. če je naravnost določeno v službeni pogodbi, da naj se nameščenec bavi z izumi, ‘2. če je gospodar nameščencu dal nalog, da naj izdela izum,
3.	če izum spada v okvir onih dolžnosti, ki zadevajo nameščenca po njegovem položaju v službi podjetja in po dogovoru o vrsti njegove službe. V prvem primeru bo seveda moralo biti v pogodbi določeno, katere vrste izumov naj bodo predmet name-ščenčevega dela in v tem primeru bo pač redno tudi odplatek nameščenčevi zaposlitvi primeren. V drugem primeru gotovo ne gre za ostalo vsebino službene pogodbe, tak nalog pa po našem mnenju v bistvu pomeni dopolnitev službene pogodbe ali pa, če hočemo, — napram tretjemu primeru — razširitev delokroga; posledica bi bila, da enostranski nalog ni obvezen, če ga nameščenec odkloni, obdrži sam izumiteljske pravice. Kar se slednjič tiče tretjega primera, gre za quaestio facti: če knjigovodja izume nov stroj gospodarjeve stroke, ta izum ne spada v nameščenčev delokrog, če rudniški inženir v premo-gokopnem podjetju izume računski stroj za logaritmiranje, pač tudi ne. Prej bo smatrati pri višjih nameščencih, zlasti tehnikih,
da izum spada v njihov delokrog, nego pri navadnem ročnem delavcu.
Po drugi strani ima gospodarjeva pravica do izuma, tudi če so dani ostali pogoji, neko objektivno mejo tudi v interesih podjetja. Navadno se bo ta meja krila z nameščenče-vim delokrogom, toda ni da bi se morala. Ne sme se pa zamenjati interes podjetnika z interesi podjetja samega. Kriterij bi v v obeh ozirih morda bil v tem, ali je izum tak, da se da v podjetju porabiti, ne da bi podjetje izpremenilo svoj značaj, n. pr. inžener v tovarni za lokomotive napravi izum, ki sicer ne pride v poštev pri lokomotivah, pač pa pri lokomobilah, teh tovarna doslej sicer ni izdelavala, pa bi jih z malimi izpremembami pri strojih lahko. V vseh teh primerih po nemški doktrini ne gre za to, ali se je izum izvršil v pogodbenem ali običajnem delovnem času (uradnih urah), v službenih prostorih, z gospodarjevim materijalom ali ne, zadosti je, da se je izvršil, dokler službeno razmerje traja; gospodar bi torej tudi imel pravico do izuma, ki ga je nameščenec izvršil takrat, pa razodel šele potem, ko je, morda baš radi izuma, prekinil službeno razmerje, nasprotno ni gospodarjev izum, ki se je dovršil pred nastopom službe, pa odkril šele pozneje.1 r'
15 Prim. Jsay 1. c. str. 110 in sl., ki še pristavlja, da za služben izum nameščencu n e gre odplatek, če ni pogojen. Jsay tudi naravnost navaja naštete tri primere. — Seligsohn, Patengesetz, 2. izdaja str. 79, povdarja še posebej, da izum ni gospodarjev, če sicer spada v »obrtno sfero« podjetja, toda ne v nameščenčev dielokrog. On tudi naglasa, da ne gre samo za vsebino pogodbe, s katero je bil nameščenec nameščen, nego tudi za to, kakšne dolžnosti je dejanski imel v podjetju. — Kobler, HandbUch 1. c. str. 237. — Allfeld, Kommentar zu den Reichsgesetzen liber das ge\verbl. Urhe-berrecht str. 20, 27. — Osterrieth, I. c. str. 83. — Jako zanimivo je, da je kolektivna pogodba, sklenjena 1. 1920. med udruženjem nemških podjetij kemične industrije na eni in udruženjem nameščencev in inženerjev — kemikov in sindikatom trgovinskih in industrijskih nameščencev na drugi strani (pogodba, ki jo gori v op. 3. omenjeni članek v »La Propriete indu-strielle« označuje kot vzorec za način reglementacije odnošajev tičočih se službenih izumov) šla v omejitvi pravic nameščencev še dalje nego nemška doktrina. Tudi ta pogodba loči navedene tri vrste izumov nameščence« in definuje kot obratni izum oni, pri katerem je podjetje nudilo vzpodbudo, skušnje, pripravljalna dela tako, da izvršitev izuma ne presega srednje poklicne (strokovne) delavnosti. Ti izumi pripadajo gospodarju, M si jih sme dati patentovati. Služben je tisti izum, pri katerem, bodisi da ga stvori eden bodisi več nameščencev, gre za dolžnost, ki izvira iz njihove
4.	Vprašanje je sedaj, ali se dajo izsledki nemške doktrine uporabiti z ozirom na naš zakon pri nas. Očito je, da je nemška doktrina, ker zakon nima določb o službenem izumu, imela svobodnejše raziskavanje ter je lahko po teoretskih in praktičnih vidikih primerno razdelila zaščito nameščenca - izumitelja in zaščito potreb industrije, nego je mogoče pri nas, kjer nas veže zakon. Priznati ludi treba, da je nemška doktrina dovolj ostro očrtala pojem službenega izuma in sicer — splošno rečeno — kot izuma, ki ga namečenec stvori za časa zaposlitve, če naj po svoji dolžnosti izdeluje tudi izume in če konkretni izum spada v okvir dolžnosti, ki je v dvomu orisan po obratnih interesih podjetja. Razlikovati moramo vsekako tudi pri nas obratni izum od službenega izuma. Kakor drugi zakoni, tudi naš ne določa pojma obratnega izuma.1" Iz načela, da naj patent za izum dobi tvorec, ki more biti samo fizična oseba ali njih več, bi sledilo, da za izum, pri katerem se fizični tvorci ne dajo dognati, sploh ni mogoč patent; ostala bi torej samo poslovna tajnost, ki je pri nas, dokler ne dobimo primernega zakona o pobijanju nečedne tekme, dokaj slabo zaščičena. Seveda pa sledi iz pojma, da je obratni izum ravno oni, pri katerem se ne da dognati tvorec, tudi to, da ni osebe, ki bi jo trebalo ščititi. Tako bi prišli do zaključka, da obratni izum za §§ 12. in 39. sploh ne pride v poštev. Toda naš zakon določa v § 11., odst. 2., da se prvi prijavilec izuma smatra za izumitelja, dokler se ne dokaže nasprotno, uradno se ne preiskuje, ali je prijavilec res izumitelj. Podjetnik torej more dobiti patent tudi za obratni izum in nihče mu ga ne bo mogel izpodbiti, kajti tako prigovor zoper podelitev patenta kakor opozivno tožbo more vložiti le tvorec izuma ali njegov pravni naslednik (§ 94., št. 4. in odst. 4, § 34., št. 2. in odst. 3), tvorca pri obratnem izumu pa po pojmu ni. Isto velja po § 47. za vzorec, prigovorov tu
namestitve, ali čegar izkoriščanje ali upotrebljavanje spada v obseg gospodarske delavnosti podjetja. Tudi ti izumi pripadajo podjetju. Vsi drugi izumi so svobodni. (Vidi se da je od gori omenjenih primerov doktrine odpadel drugi: poseben nalog.)
Sladovič 1. c. str. 14 (v občem delu) definira etablismanski izum po Kohlerju, torej 5 ir je nego je pojem obratnega izuma; v posebnem delu, ki se bavi z našim pravom, o tem ne govori.
ln Izjema je zakon Unije IiSSH, £1. 3: »Ako |e izum stvorjen v podjetju ali organizaciji in se ne more pripisati določeni osebi, pripada patentna pravica podjetju ali organizaciji.'
zakon ne pozna. 0 zaščiti nameščenca v smislu zadnjega odstavka §a 12. res ni govora, ker ni fizičnega tvorca. Ločiti je seveda treba vprašanje, ali je izum res obratni izum,17 tu veljajo baš navedene norme o izpodbijanju prijave patenta in podeljenega patenta (zaščite za vzorec) in pojem službenega izuma.
5.	Pojem »v službi« stvorjenega izuma bomo morali pri nas v dvomu razlagati nameščencu v prid zožuje napram slo-bodnemu, široko napram obratnemu izumu.18 Pred vsem pa si moramo biti v svesti, da naš zakon daje gospodarju pravico do izuma edino, če je določeno s pogodbo ali s službenimi predpisi, da naj bo izum gospodarjev. Torej ni dosti, da je izum služben v zgoraj navedenem smislu, nego biti mora s pogodbo ali s službenim predpisom določeno, da je služben izum gospodarjev. Ne moremo iti vspričo zakonovega besedila tako daleč, da bi smeli zahtevati izrečno določilo v pogodbi, zadostovalo bo tiho, z razlago dobljeno določilo. Dejanski položaj nameščenca v podjetju bo torej zadostoval, bodi si tudi da pospešuje stvar-janje izumov, samo takrat, kadar se bo iz njega dalo sklepati, da je v njem izražena pogodbena volja, n. pr. položaj kemika v poskusnem laboratoriju, važen moment bo višina plače in
17 Toliko imata Sladovič 1. c. str. 15 in Ajsner 1. c. str. 360, 361, prav, ko trdita, <la je vprašanje dokaza, komu pripada izum. — Samo da treba to trditev prav razumeti: prijavitelju ni treba dokazovali, da je on izumitelj, nasprotnika, ki bi smel dokazovati, pa pri pravem obratnem izumu ni. Tudi Bettelheim, das Recht des Erfinders in Osterreich, 1. c. str. 5!) ima torej, ko trdi, da nemški nauk o obratnem izumu po avstrijskem pravu ne velja, samo teoretski prav; v resnici se je tudi po avstrijskem patentnem zakonu iz 1. 1897 mogel dobiti pcdent za obratni izum. Stvar se za ta de! niti ni izpremenila po avstr, noveli, ki sicer jako natančno določa pojem službenega izuma, vendar pa ne pozna pojma obratnega izuma. Položaj podjetnika pri nas glede obratnega izuma ni zadovoljiv, prehiti ga lahko s prijavo za patentovanje vsakdo, in ker podjetnik ni tvorec, bi niu preostajalo k večjemu izpodbijanje po §§ 34., št. 2., 94., št. 5. in 47., št. 2. De lege ferenda bi kazalo točno opredeliti pojem obratnega izuma in podjetniku naravnost dati položaj izumitelja. Prim. Englander, 1. c. in op. 10.
18 Temu se ne protivi razširjujoča razlaga, ki jo daje prejšnje poglavje pojmu službenega razmerja. Tam je šlo, zopet po istem načelu, za to, da se preišče, ali hoče zakon ščititi zoper »nepravične« pogodbe samo osebe, ki so naravnost v zasebno- ali Javnopravnem službenem razmerju, ali pa tudi osebe, ki so v sličnem položaju socialne (in gospodarske) odvisnosti. Tu je razširjujoča razlaga ona, ki bolj ustreza duhu zakona. Ko pa preiskujemo, kateri izum je stvorjen v službi, moramo v duhu zakona krog teh izumov omejiti.
slično. V dvomu se bo treba kakor rečeno odločiti v prid svobodi izuma.1"
6. Pobaviti se nam je še s /službenimi predpisi §a 12., odst. 4. Ta izraz očito vstreza izrazu »državni uslužbenci« v istem odstavku, kajti za zasebnopravno razmerje so službeni predpisi, reglemani, pravilniki, instrukcije del pogodbine vsebine. Službeni predpisi v § 12., odst. 4., so torej enostranske norme službodajalca — države, ki jih ta daje obvezno tudi brez nameščenčevega pristanka, celo zoper njegovo izraženo voljo. Iz tega sledi, da se bodo službeni predpisi v tem smislu morali razlagati posebno strogo v nameščenčev prid. Kar Velja za službene predpise državnih uslužbencev, velja tudi za službene predpise te vrste, dane za autonomne uslužbence. Pri tem pa treba pomniti, da gre tu samo za javnopravne državne in autonomne nameščence; »službeni predpisi«, ki bi se dali pogodbenim državnim ali autonomnim nameščencem, bi imeli seveda isti značaj kakor glede zasebnopravnih nameščencev, ki jim gospodar ni država ali autonomno javnopravno telo. Eno izjemo bomo pa morali priznati tudi tu: če se namestilna pogodba glasi tako, da naj za službeno pogodbo državnega ali autonom-nega nameščenca — splošno — veljajo isti predpisi kakor za javnopravne nameščence in ni rečeno, da veljajo samo predpisi, ki so izdani v trenutku sklepa pogodbe, bodo obvezni tudi poznejši, za pragmatične nameščence enostransko izdani službeni predpisi.20
Razume se, da se pogodbe in službeni predpisi morajo tikati bodočih službenih izumov; nekateri zakoni to izrečno izražajo.
7. V ti zvezi treba preiskati še razmerje 3. odstavka §-a 12. k doslej obravnavanemu 2. odstavku. Ta postavlja načelo, da
1U Slično, pa nekoliko preširoko Ajsner l. c. str. 359., 360. Zlasti se mi vidi premalo povdarjeno, da treba pogodbe (službenih predpisov); ravno tako ne moreni povsem pritrditi Sladoviču, kolikor naj veljajo njegova izvajanja v občem delu tudi za posebni del, ki se bavi z našim zakonom. Gl. op. 22.
20 Avstrijska novela se izraža nekoliko drugače (§ 5b., odst. 2). Ako je službeno razmerje javnopravno, sme	službodavec, ne	da	bi	trebalo	dogovora z uslužbencem, njegove službene	izume zahtevati	za	se	povsem	ali
pa pravico njihove rabe. V bistvu pa je s tem potrjeno navše	stališče,	da
so službeni predpisi enostranske izjave.
je izum nameščencev, če ni drugače določeno s pogodbo ali službenimi predpisi, 3. odstavek pa nadaljuje, da nameščenci, ki so »specialno angažovani zato, da se bavijo z izumi te vrste, nimajo pravice do patenta brez delodajalčevega privolila.; Na prvi pogled bi se dejalo, da je ta določba povsem odveč, kajti če je kdo specialno angažovan itd., potem je pač s pogodbo obvezan, da dela izume za gospodarja. Toda ni povsem tako: v 2. odstavku se ravno zahteva naravnost pogodba (službeni predpisi) o izumih, v 3. odstavku je zadet primer, da take pogodbe ni. Zakon je s tem po eni strani potrdil gori razvito mnenje, da treba pogodbe in službene predpise strogo interpretirati, po drugi strani je ustanovil primer, ki naravnost nasprotuje načelu: izum izumitelju. Že kot tako izjemo moramo normo 3. odstavka strogo razlagati, k temu nas pa sili tudi besedilo zakona samega:	specialno angažovan , »izume
t e vrste . Da bo obveljala izjema, se mora torej pogodba (dekret o namestitvi) glasiti tako, da se vidi iz nje jasno, da gre za izdelovanje izumov, torej ne morda — posebno pri državnih nameščencih, n. pr. vseučiliških profesorjih, zlasti tehniške stroke — za proučavanje znanstvenih načel za pouk, za upravljanje recimo konkretne državne pridobitne naprave, tovarne i. sl.-1 Pri tem se seveda tudi ne smejo formalistiški zahtevati naravnost naštevanja ali pozitivni izrečni izrazi, vendar pa ne bo zadostovalo, da je nameščenec zaposlen n. pr. v oddelku tovarne, kjer se mu nudijo ideje za nove izume posebno lahko, kjer ima posebno priliko, da dela poskuse, z eno besedo, oni pojem delokroga, o katerem smo govorili zgoraj, ne zadostuje za 3. odstavek. 0 specielnem angažmanu bomo mogli brez določnega izraza govoriti le, če je nameščenec naravnost zaposlen v oddelku za poskuse, kakor jih imajo večja podjetja, morda tudi še, če podjetnik pridobi slovečega konstrukterja
al Prednost našega zakona je vsekakor, da je pravice državnih nameščencev do njihovih izumov ne samo izrazil v 2. odstavku — to ima že avstrijski zakon iz 1. 1897 — nego da je posredno v 3. odstavku pojasni! tudi položaj državnih nameščencev, o katerih bi se moglo dvomiti, ali no spadajo pod normo 3. odstavka: samo oni državni nameščenci spadajo pod njo, k,i so »specielno angažovani , da delajo izume; torej n. pr.: država ima pri tvornici za železo in jeklo poseben poskusni oddelek, ali v tobačni tovarni oddelek za preizkušanje, kako se konservira tobak, 'kako se mu s posebnim ravnanjem ohrani aroma itd.
strojev in mu odmeri povsem izjemno plačo in si. V dvomu pa velja tudi tu, da je izum izumiteljev.22
Ni pa še zadosti, da je nameščenec naravnost za to nameščen, da dela izume, nego, da izum pripade gospodarju, treba da je tudi res te vrste, za katero je postavljen nameščenec. Kdaj je izum »te vrste«, je dejansko vprašanje, ki bi je v sporu rešili veščaki, naglasiti treba le, da mora iti za izum t e vrste, n e take vrste, da torej zakon sam sili k ozki razlagi. Če izum ni t e vrste, je nameščencev. Nemški prevod »in einer bestimmten Richtung« se sklada z nemško literaturo, ni pa točen, ker je širši od izraza »te vrste«.
8.	Pri vzorcu je položaj ravno obraten. Če sestavi nov vzorec »uradnik ali delavec podjetja«, ne dobi zaščite on, nego njegov delodajalec, ako ni med njima dogovorjeno kaj drugega. Treba dogovora, da dejanski tvorec dobi pravni položaj izumitelja. Vendar bomo morali tudi tu zahtevati, da gre za »služben« vzorec v zgoraj omenjenem smislu, torej zlasti, da vzorec spada v obratno interesno sfero podjetja, ne morda, da bi ga utegnil podjetnik izkoristiti s tem,, da ga proda drugemu podjetju; ni pa treba, da bi bil nameščenec postavljen ravno zato, da izdeluje vzorce »te vrste«, da, celo sploh ni treba, da bi bil postavljen za izdelavanje vzorcev. Izjema velja — kakor za patentne izume — če je naravnost postavljen za izdelovanje vzorcev določene vrste in izdela vzorec te vrste; tu je izum gospodarjev, bodisi, da podjetje ni interesovano na njem. Saj si lahko mislimo, da finančnik, ki sploh nima produkcijskega podjetja, da po svojih nalašč v to postavljenih nameščencih izdelavati izume — tudi patentne, — katere izkorišča na ta način, da jih prodaja, daje licenco nanje itd. Dvomilo bi se morda, ali bi se ne mogla po našem zakonu smatrati za veljavno pogodba, po kateri bi se izumitelj zavezal, da naj bodo vsi v službenem razmerju stvorjeni izumi katerekoli vrste gospodarjevi. Po našem mnenju kažejo besede »te vrste« prejasno, da je potrebna
Deloma preširoko Ajsner 1. c. str. 358 sl., toliko pa preozko, da naj bo samo takrat vse eno, ali se je izum izdelal v prostorih podjetja, kadar je kdo posebej nameščen /ato, da izdela izvesten izum za podjetje, sicer pa naj ho izum, izdelan izven službenega časa in izven prostorov podjetja z lastnimi sredstvi, naineščenčev. Tudi Sladovič 1. e. gre na str. 62 morda nekoliko predaleč, vendar se izraža tako kratko, da to ni gotovo.
omejitev, naj si bo še tako široka, kajti javaljne bi se moglo reči, da so vsi mogoči izumi, celo taki, glede katerih niti še ni postavljen problem, izumi t e vrste.23
C.	Zaščita.
1. Zaščita nameščenca je dvojna: 1. glede pravnega položaja izumitelja (pravica do patenta ali do zaščite za vzorec). O tem smo že govorili v prejšnjih poglavjih, tu velja le še enkrat opozoriti, da ima nameščenec, ako smatra, da si gospodar neupravičeno lasti izum, pravico prigovorov zoper prijavo za podelitev patenta in pravico tožbe za opoziv podeljenega patenta (zaščite za vzorec.). 2. g 1 e d e koristi od izuma.
2. Ni treba povdarjati, da naš zakon ne ščiti nameščenca glede koristi od izuma v onih primerih, kjer mu priznava izum sam; nameščenčeva stvar je, kako bo ukoristil izum. Posebnih primerov licence ex lege ali prisilne licence na nameščenčevem patentu v gospodarjev prid naš zakon ne pozna, prostovoljna licenca pa se itak uredi pogodbeno. Gre torej le za primere, v katerih služben izum pripade gospodarju, le za te primere velja § 12., 4. odst.
53 Naj omenimo še nekatere posebnosti tujih zakonov, ki se tičejo materije 2. in 3. odstavka §-a 12: P oljski zakon (čl. 15) določa, da ima podjetnik v onih primerih, v katerih izum pripada nameščencu, pravico izum izkoriščevati po licenci, ki se mu, če treba, da kot prisilna licenca (s teni je posredno pač rečeno, da gre samo za izume, ki spadajo v interesno sfero podjetja). — Unija RSSR, čl. 4, odst. 4: patent se more izdati na ime več oseb. tudi če nekatere med njimi pri izumu niso drugače sodelovale nego s tern, da so dale bistveno in neobhodno potrebno tehnično pomoč (torej ne zadostuje finančna; tu se vidi vpliv vidika, da ima n. pr. nameščenec priliko v gospodarjevem podjetju, z njegovimi tehničnimi pripomočki in z njegovimi delavci delati poskuse, v podrobnosti tu ne moremo); — Japan, § 14, izjema od načela, da naj izum pripada izumitelju, je mogoča s pogodbo, če izum spada v obseg gospodarjeve delavnosti (domaine dactivite), in če delo, ki je dovelo do izuma, spada v službene dolžnosti nameščenčeve. Ako v takem primeru patent dobi izumitelj, ima gospodar pravico patentovani izum izkoriščati. O avstrijski noveli govorimo na drugih mestih. — Francoski osnutek, čl. 34, stavi v isto vrsto nameščenčevo pravico zahtevati patent in izumiteljsko pravico pred stvo-ritvijo izuma, v enem in v drugem primeru je nična pogodbena določba, po kateri naj bo nameščenec zavezan odstopiti svojo pravico gospodarju, razen če gre za izume, ki naravnost spadajo v njegov delokrog ali v predmet njegove pogodbe.
3. Dočini zakon ščiti vse nameščence, v gori očrtanem obsegu, glede pravnega položaja izumitelja in pridobitve patenta, je hotel — na prvi pogled — zaščito glede koristi od izuma prav bistveno omejiti in sicer manj jasno že v uredbi, bolj jasno v zakonu. V § 12., odst. 4., uredbe je bila primerna korist od službenega izuma zaščičena delavcu, uslužbencu ali u r a d -niku pri obrtnem ali industrijskem podjetju, to pa le, če pogodbena določila o službi izumitelju niso dajala zadostne koristi od izuma. Nejasnost je bila, napram
2.	odstavku, v tem, da se je tu naenkrat pojavil namesto »držav-nega uslužbenca »uradnik , o katerem bi se sicer tu morda moglo trditi, da je baš »državni uslužbenec«, težko pa bi se bilo potem reklo, da je »uradnik tudi v § 39. »državni uslu-benec«. Proti mnenju, da je uradnik v § 12., odst. 4., »državni uslužbenec' bi se moglo navajati tudi še to, da 2. odstavek govori o pogodbi in službenih predpisih, 4. odstavek pa omenja samo pogodbena določila o službi. Pomogel tudi ni k razjasnitvi avstrijski vzorec (besedilo gl. str. 379). tudi on je imel neskladnost med »Vertrags- oder Dienstesb e s t i m m u n g e n in Dienstesv o r s c h r i f t e n«, vendar pa se je za silo moglo reči, da so službene določbe službeni predpisi in dvomiti ni bilo treba, da so / Angestellte« vse tri v prejšnjem odstavku navedene vrste nameščencev, torej' tudi državni uslužbenci.-1 Zakon je besedilo uredbe pojasnil v toliko, da je črtal izraz »uradniki«.
4. Po sedanjem besedilu bomo morali reči, da spadajo pod zaščito 1. stavka 4. odstavka §-a 12 a) samo uslužbenci obrtnega ali industrijskega podjetja. Iz pristavka ali industrijskega se vidi, da naš zakon razume besedo Gewerbsunternehmenr
24 Dosledno se je § 5., odst. 4, razlagal laUo, da uživajo zaščito tudi državni nameščenci, seveda pa samo oni, ki so nameščeni v obrtnem podjetju, I. j. v podjetju, ki gre za dobičkom, v najširšem smislu (Prim. Munk, Das osterr. Patentgesetz str. 47). Bettelheim 1. c. str. (U, še boli
jasno: Nameščenci v državnih podjetjih so zaščičeni kakor nameščenci v zasebnih podjetjih. Nameščenci v državnih zavodih pa niso zaščičeni glede koristi, ako njihov izum na temelju pogodbe ali službenih predpisov pripada državi. — Zadovoljivo to stanje ni bilo, v njem odseva le nepopolno popravljena, za državne uradnike še manj ugodna določba v prvotnem osnutku avstr. pat. zakona.
avstrijskega izvirnika drugače nego je bila tam mišljena,2’’ namreč mnogo ožje. Izraža se nekako tako, kakor v § 8., vendar je stvar tu povsem druga; v § 8. gre za to, kje se da izum uporabljati, v § 12. pa zato, kje je bil nameščenec zaposlen. Nihče ne bo trdil, da bi izuma, ki je uporabljiv »v obrtnem ali industrijskem proizvajanju« ne mogel stvoriti nameščenec, ki ni zaposlen v obrtnem ali industrijskem podjetju, če pa ni, pri nas ne bi imel tu mišljene zaščite. Posledica: izraz »obrtno ali industrijsko podjetje« treba v duhu zakona tolmačiti široko; tako široko, da bi zadeli vse primere, kjer je ta zaščita potrebna, se pa ne da tolmačiti (gl. A, 5)
b) samo oni nameščenci, ki so nameščeni z zasebno-pravno pogodbo, torej ne javnopravni nameščenci,-7 pač pa tudi pogodbeni nameščenci države in drugih javnopravnih teles, če so zaposleni v obrtnih ali industrijskih podjetjih države ali takega telesa. Dasi smo gori rekli, da imajo tudi javnopravni autonom-ni nameščenci položaj delavcev in uslužbencev, jim zaščite po 1. stavku 4. odstavka § 12. ne moremo priznati, ker niso nameščeni z zasebnopravno pogodbo.
Zaščita, o kateri govorimo tu, gre tudi onim nameščencem, ki spadajo pod 3. odstavek §-a 12. Ko zakon ustanavlja izvestno izjemo od načela, da tudi služben izum načelno pripada nameščencu, jo ustanavlja le glede izumiteljskega položaja, nikakor pa noče nameščencu, čegar izum pripade gospodarju vsled posebne namestitve v svrho izdelavanja izumov določene vrste, odvzeti pravico do primerne koristi. Gotovo pa bodo ravno v teh primerih službeni prejemki redno odmerjeni baš z ozirom na tako kvalifikovano delo, primerna korist bo torej često podana.
5.	Zaščita, ki jo daje 1. stavek 4. odstavka §-a 12., obstoji v tem, da so pogodbena določila o službi, s katerimi se nameščencu omenjene vrste ne priznava nikakršna ali mu se priznava nezadostna korist od službenih izumov, brez pravne moči, to se pravi, v smislu § 879. o. d. z. nične. Omenili smo že zgo-
-r’ Po motivih »ein auf Enverb gerichtetes Unternehmengl. op. 24 (Munk), prim. ge\verbemassig« v Sl. 4. trg. zak.
20 Da se uredba in po nji zakon ne izražata prav, sem trdil že v »Zborniku znanstvenih razprav« I. 1.
27 Za to del preširoko Ajsner 1. cit. str. 361.
raj, da je izraz nikakršna ali nezadostna ; pleonastičen, zadostovalo bi nezadostna«, nikakršna tudi ni zadostna, zakon pa hoče zadostno korist. Ničnosti ni razumeti tako, da bi se moral sodnik, ki jo n. pr. opazi o priliki spora o kaki drugi določbi pogodbe, uradno ozirati nanjo, nego jo mora uveljavljati nameščenec. Tožba bo, ako so dani pogoji § 228 cpr., ugotovitvena, sicer dajatvena. Pomniti treba le, da ni da bi morala biti brez pravne moči cela pogodba, nego samo one njene določbe, ki nasprotujejo po zakonu dani zaščiti. Po drugi strani nameščen-čeva pravica ne bo izcrpijena s tem, da mu je bodisi gospodar sam bodisi sodišče že priznalo — po takratnem položaju — primerno korist, pa se pozneje pokaže, da je izum za gospodarja mnogo plodonosnejši, nego se je mislilo ali sploh dalo misliti.
6.	Ko smo trdili, da naš zakon znatno utesnjuje zaščito, ki jo je dajal avstrijski zakon iz 1. 1897, smo mislili na zaščito po
1.	stavku 4. odstavka §-a 12. Ta odstavek pa ima že gori (A 8) omenjeni drugi stavek, po katerem se primerna korist od izumov priznava pravemu izumitelju v vsakem primeru. Rekli smo, da treba ta stavek smatrati za poseben odstavek. Če ga smatramo za poseben odstavek, s posebno, preko 1. stavka segajočo mislijo, treba vendar priznati, da mu misel ni tako široka, kakor besedilo. Razume se, da zakon noče, nekako programatski, vsakemu izumitelju priznati in preskrbeti koristi od njegovega izuma. Iz besede »pravemu« se vidi, da hoče zakon zadeti samo one primere, v katerih izum pripade komu drugemu nego pravemu izumitelju, tvorcu, in sicer pravno pripade, tako, da izumitelj ne more izpodbijati prijave ali podelitve patenta. Saj je samo v takem primeru potreben zaščite. Zakon seveda tudi ni hotel postaviti nekakega naravno-prav-nega teorema; >se priznava« znači, da se tvorcu daje zahtevek do primerne koristi zoper onega, ki je dobil položaj izumitelja in patent (zaščito vzorca). To so pa ravno primeri 2. in 3. odstavka, kolikor niso zaščičeni s 1. stavkom 4. odstavka. Tudi oni izumitelj-nameščenec, ki ni nameščen s pogodbo in zato njenih »nepravičnih določb« ne more izpodbijati kot nične, naj ima pravico do primerne koristi. Da je takih primerov več, smo videli. Stilizacija zakona torej ni posrečena, vendar pa ji bomo morali priznati, da je ravno glede 1. stavka 4. odstavka §a 12. boljša nego v vzorcu — avstrijskem zakonu. Ta ustanavlja, da so brez pravnega učinka pogodbena določila in službene doloČ-
be, ki bi nameščencu ne priznavale primerne koristi. Ker treba smatrati, da so službene določbe isto kar službeni predpisi, torej javnopravne enostranske norme za službo, se brez dvoma glasi nekako čudno, da so nične, da torej more ničnost uveljavljati javnopravni nameščenec. Po našem zakonu velja v zadnji posledici seveda isto, namreč s tem, da se nameščencu priznava pravica do primerne koristi navzlic službenim predpisom, se le-tem oporeka veljavnost, toda dikciji gre prednost, nameščencu ni treba naravnost pobijati službenih predpisov, ker lahko mimo njih uveljavlja svoje zahtevke. Poleg tega bi še bilo prav dvomljivo, ali bi sodnik sploh mogel s sodbo naravnost za nične proglasiti službene predpise drugega državnega oblastva.
7.	Pojem primerne koristi se ne da točno orisati. Gotovo se pri določitvi koristi sodišče ne bo smelo ozirati na občo, znastveno ali teoretično vrednost izuma, saj se korist zahteva od gospodarja, ki mu morda teoretična vrednost izuma ne pomeni nič. Toda stvar je lahko dvomljiva: V laboratoriju kemične tovarne stvorjeni izum ima morda sam in kot tak neznatno praktično vrednost, ker se, recimo, produkti, izdelani po njem, slabo prodajajo (n. pr. radi previsokih produkcijskih stroškov), ve se pa, da je ta izum podstava za nadaljne jako plodo-nosne izume. Tu bi se morda reklo, da treba primemo korist določiti tudi po teoretični vrednosti, ki se bo izpremenila v praktično. Vendar bo rešitev pač ta, da se bo določila korist brez takih ozirov, ker se lahko, kakor rečeno, pozneje zahteva povečanje koristi, seveda lahko tudi znižanje, če pričakovani vspeh ne nastopi brez gospodarjeve krivde ali po nameščenčevi krivdi itd. Vobče bo torej treba nameščenčevo korist preračunavati po konkretni praktični koristi, ki jo izum donaša podjetju ob primernem izkoriščanju. Ta primernost se bo ravnala po možnosti Razpečavanja novih produktov, po pocenitvi produkcije itd. Jako podrobne predpise daje za ta del avstrijska novela.28
-s Ozirati se je na gospodarski pomen izuma za podjetje, na drugačno uporabo izuma doma in v tujini (n. pr. po licencah), po drugi strani pa tudi na izpodbudo, izkušnje, pomočke i. t. d., ki jih je izumitelj dobil v podjetju. lzprememba nagrade je mogoča in melius in in peius, poslednje ne za nazaj, prvo tudi za nazaj, če je bila gospodarjeva dajatev enkratna. Če gospodar izuma ne izkorišča primerno, se sme z določenimi pogoji nagrada odmeriti, kakor da se izum primerno izkorišča, ravno tako, z določenimi pogoji, če gospodar izum prenese na drugo osebo ali sicer razpolaga z
8. O zahtevkih, s katerimi bodisi gospodar bodisi nameščenec zahteva izum zase oziroma izpodbija nasprotniku položaj izumitelja, sodi uprava za zaščito industrijske svojine in sicer, če gre za izpodbijanje tekom postopanja za podelitev patenta, prijavni odbor in v drugi stopnji odbor za pritožbe; če gre za tožbo za opoziv že podeljenega patenta, odbor za osporavanje in kasaeijski odbor. Ni pa dvoma, da je mogoča tudi tožba na prenos patenta ex contractu pred rednim sodiščem, v območju našega pravilnika sodne oblasti torej pred trgovinskim senatom zbornega sedišča prve stopnje. — Pravde po § 12., odst. 4., spadajo na redno pravdno pot, tudi pravde zoper državo ali javnopravno telo kot gospodarja, toda pač ne pred trgovinski senat.
9. Pri vzorcih je stvar dokaj jednostavnejša. Za javnopravne državne nameščence, ki niso zaposleni v državnem podjetju, tu po zakonu sploh ne gre; glede njih torej tudi ne velja, da bi bili po njih stvorjeni »službeni« vzorci gospodarjevi, razen ako bi bilo tako dogovorjeno s pogodbo ali določeno s službenimi predpisi. V tem primeru bi se pač morale analogno uporabljati določbe o patentu. Glede vseh drugih nameščencev pa določa zakon, da se za imetnika po njih v službi pri podjetju stvorjenih vzorcev smatra delodajalec, torej gospodar podjetja, če ni kaj drugega dogovorjeno; pristaviti bomo smeli ali določeno s službenimi predpisi«. O pravici do kake posebne koristi, poleg službenih prejemkov, zakon tu ne govori in misliti treba, da vedoma in nalašč molči, očito zato, ker vzorcev ne smatra za tako važne kakor patentne izume in ker misli samo na profesijonalne slikarje, risarje in modelerje, ki so seveda plačani po svojih sposobnostih. Tega stališča de lege ferenda ni moči odobravati, ker so tudi tu mogoče izjeme, v
njim. Dani so pa tudi predpisi v gospodarjevo zaščito, sploli je kazuistika jako obširna, brez dvoma po praksi, morda bolje radi praktik, ki so se vršile z ene in z druge strani. Važna je zlasti določba, da razdor službenega razmerja ne izpreminja pravic, ki jih zakon daje eni in drugi stranki. Tako so preprečeni ali vsaj obrezuspešeni odpovedi, odslovitve, izstopi, ki bi se sicer mogli vršiti, da se okrnijo pravice ene ali druge stranke. (Ni dvoma, da bi mogla prallssa marsikatero teli določb, toda na vseh, uporabljati tudi pri nas kot navodilo.) Jako zanimive so tudi določbe gori v op. 15. omenjene kolektivne pogodbe: koliko časa trajajo periodični odplatkf (15 let), pravice vdove in otrok, tudi starišev in sl. Tudi francoski osnutek ureja to vprašanje, njegova načela se nam vidijo jako pravilna.
katerih se nameščencu lahko godi občutna »krivica«; prednost gre vsekakor onim zakonom, ki ravnajo z izumiteljem pri vzorcih analogno kakor pri patentnih izumih.-'1’ Glede uveljavljanja pravic gl. 8.; prigovorov zoper podelitev zaščite, kakor že rečeno, tu ni. Za pojem podjetja prim. A, 5.
10.	Naš zakon se ne bavi — kakor ne avstrijski njegov vzorec — z »izumiteljsko častjo., z »individualno pravico., da se tvorec izuma označuje kot izumitelj, (lasi on ne dobi pravnega položaja izumitelja glede zaščite, ki jo nudi zakon o zaščiti ind. svojine. Za ta del je vse prepuščeno dogovoru in ja-valjne bi mogli trditi na osnovi §§ 16. in 19. o. d. z., da gre tu za tožljivo pravico, vsled katere bi mogel nameščenec od gospodarja doseči, da ta omenja njegovo ime v prijavi izuma za patentovanje, ali da bi mogel zahtevati od uprave za zaščito industrijske svojine, da njegovo ime navede v patentnem spisu ali zaznamuje v patentnem registru (isto velja za vzorec). Tudi § 43. odz. v tem pozitivnem smislu ne more pomagati. Drugi zakoni so za ta del pravičnejši in priznavajo pravemu tvorcu vsaj z izvestnimi pogoji tak zahtevek. Pravimo »pravičnejši , kajti res se nam danes, ko se govori že o zaščiti duševne svojine, vidi krivično, da naj tvorec, ako že izum in njega izkoriščanje ne ostane njemu, ne dobi niti zadoščenja, da se v zvezi z izumom imenuje njegovo ime. Često pa ne gre samo za moralno zadoščenje nego za znatno posredno gmotno korist, n. pr. pri iskanju druge službe, pri pridobitvi finančnika, ako se nameščenec osamosvoji itd. Zato bi ne bilo odveč, ako bi se to vprašanje uredilo tudi pri
20 N. pr. J a p a n, zakon o uporabnih modelih 1. 1921, § 26, in zakon o vzorcih in obrtnih modelih 1. 1921, § 25; — Poljska, zakon o zaščiti izumov, vzorcev, modelov in žigov I. 1924., 51. 88.
30 Prim. Poljski zakon, 61. 15., odst. 2: Ničen in brez učinka je vsak dogovor, ki izumitelju jemlje pravico, da se priznava kot tvorec izuma. — RSSR, čl. 3: Če prijavilec izjavi, da je izumitelj kdo drugi — morajo patenti in publikacije odbora za izume nosili poleg imena imetnika patenta tudi ime pravega izumitelja. Čl. 7: Pravi izumitelj ohrani v vseh primerih pravico, da se njegovo ime kot ime tvorca izuma označi v patentu, ki se izda za njegov izum. Ako se je patent izdal na ime pravnega naslednika, ne da bi se bilo v njem omenilo ime pravega izumitelja, ostane temu pravica zahtevati, da se omeni v publikacijah odbora za izume kot pravi izumitelj. — Holandski zakon, čl. 10., 3. odst.: če izumitelj, ki ja omenjen v prvem odstavku (t. j. nameščenec) uveljavlja, da čast iz-
Č. Pravni način pridobitve službenega izuma po gospodarju.
1. 0 obratnem izumu ni treba posebej govoriti, individualnega tvorca po pojmu ni, gospodar dobi patentno pravico kot prvi prijavitelj, izpodbijati mu je nameščenec ne more; gl. zgoraj B, 4.
2. Težje je vprašanje pri službenem izumu. Mogoče bi bilo, da dobi gospodar izumiteljsko pravico a) originarno, tako da izumiteljski položaj nastopi naravnost in samo v njegovi osebi ali b) po nekakem prehodu ipso iure od nameščenca na njega, ali pa c) je potreben prenos po nameščencu, tako da bi imel gospodar samo obligacijsko pravico do prenosa.
Nemška literatura se je z vprašanjem mnogo bavila, pač tudi tu zato, ker v patentnem zakonu ni imela opore. Mnenja so dokaj različna, deloma tudi precej nedoločna, vendar se iz nekaterih da razbrati dovolj jasno, da je mišljena originama pridobitev v gori navedenem smislu,31 drugi se izražajo bolj v
uma pripada izključno njemu, naj patentni svet odloči po njegovi prošnji, da treba njegovo iine omeniti v patentu. (Nasprotne določbe so nične.) Tudi avstrijska novela ureja to vprašanje, ravno tako francoski osnutek. Angleški zakon (citirano po Dunkhase, Engl. Pat.-u. Mustergesetz 1907) ščiti nameščenca tako, da gospodar niti takrat, kadar izum pripada njemu, ne more sam prijaviti ga v patentovanje, nego le skupaj s praviri! tvorcem. Dru ■ gače pri vzorcu, kjer sme gospodar prijaviti po nameščencu stvorjien vzorec, če nameščenčevi prejemki obsegajo tudi nagrado za vzorce, ki bi jih izdelal.
'11 Talko se da razlagati Kohler, Handbuch str. 234 sl., kjer smatra izum za pravni posel, položaj nameščenca pa za zastopstvo v pravem smislu; posledica more biti potem pač samo ta, da kakor sicer pri — direktnem — zastopstvu poslovni gospodar neposredno postane subjekt pravic. Kohler je pozneje (Urh'eber-Patent-Zeichenrecht str. 238) sicer priznal, da izum ni pravni posel, nego samo »neutralno« pravno dejanje, teorijo zastopstva pri izumu po nameščencu pa je vzdržal. — Drugi razlikujejo razne primere in se izražajo vsaj glede nekaterih tako, da treba misliti na originarno pridobivanje, n. pr. Seligsohn, 1. c. str. 79. Precej določno je na tem stališču tudi Jsay, 1. c. str. 73, 106 in sl. vendar s povsem drugačno argumentacijo nego Kohler: o zastopstvu se me more govoriti, ne gre niti za voljo gospodarja niti za voljo nameščenca, nego za to, ali je nameščenec v položaju, ki vstreza določbam § 855 nemškega drž. zakonika (posestni sluga): če je, dobi gospodar posest izuma vsled objektivnega dejstva namestitve.
smisiu prehoda ipso iure,32 nekateri zahtevajo v izvestnih primerih prenos.1’
3. § 5. avstr. pat. zak. je ustanovil in tudi naš zakon ustanavlja, da se nameščenci smatrajo za tvorce službenih izumov, če ni s pogodbo ali službenimi predpisi določeno kaj drugega, naš zakon nadaljuje, da nimajo pravice do patenta brez delodajalčevega privolila, če so »specialno angažovani zato, da se bavijo z izumi te vrste«. Iz besedila sledi, da je v primeru § 12., odst. 2., treba pred vsem posneti iz pogodbe (službenih predpisov), kaj naj velja glede načina, kako naj gospodar pride v pravni položaj izumitelja. Lahko gre volja za tem, da naj postane gospodar imetnik (»vlasnik« pravi izvirnik) tako, da nameščenec sploh ne dobi položaja izumitelja, da se torej gospodar »smatra« za originarnega imetnika izuma; lahko tudi za tem, da mora nameščenec izum gospodarju ponuditi in da ta postane imetnik izuma šele, če uveljavlja svojo pogodbeno pravico (pravico iz službenih predpisov). Tudi tu pa bi dejal, da ne gre ali vsaj ni da bi moralo iti za samo obligacijsko pravico, mogoče je tudi, da z izjavo, da hoče biti imetnik izuma, tudi je imetnik ex tune, ipso iure, brez prenosa, t. j. brez na-daljnega posebnega nameščenčevega akta. Mogoče je slednjič tudi, da naj po dogovoru gospodar dobi samo licenco, ne pa izumiteljskega položaja, ta primer ne spada pod § 12.
4. Neredki pa utegnejo biti primeri, v katerih je sicer jasno, da naj nameščenec ne dobi ali ne obdrži položaja izumitelja, toda nejasno, kateri način prehoda je mišljen. Ravno tako bo v primerih § 12., odst. 3., kjer, kakor smo videli, ni treba pogodbe, da gospodar dobi položaj izumitelja. Tam, kjer pogodba ni jasna ali je sploh ni, nastajajo vprašanja, s katerimi se je bavila nemška doktrina, po § 12., odst. 3., tem bolj, ker
32 Tako Allfeld I. c. str. 26 za primer dogovora v tem smislu, posebnega naloga in službenega izuma; blizu je tudi Osterrieth, 1. cit. str. 83, pri katerem bi se pa vsaj v izvestnih primerih dalo misliti tudi na originarno pridobitev.
',3 Tako Allfeld 1. c. za primere, ki niso navedeni v prejšnji opazki, tudi Seligsolin 1. c., kadar ne gre za originarno pridobitev. — Francoski osnutek rabi izraz >c6der«. Glej glede načina pridobitve izuma po gospodarju tudi Englander 1. c. str. 9 sl., on zanika — vsaj za nemško pravo — možnost originarnega postanka izumiteljskega položaja v gospodarjevi osebi, razlogi niso povsem prepričevalni.
je naš zakon nejasen. Premotriti kaže najprej drugi primer. Stavek, da nameščenci nimajo pravice do patenta brez delodajalčevega privolila, bi se dal različno razumeti. Gotovo je po njem le, da treba takega privolila, ni pa gotovo, zakaj ga treba, ali zato, ker se smatra gospodar za »imetnika izuma, ali ravno na podstavi te pozitivne norme, ki bi bila nepotrebna, ako bi se zakon enako kakor v 2. odstavku izražal jasno, namreč da se v primeru 3. odstavka gospodar smatra za »imetnika« izuma. (Potem bi se razumelo po sebi, da treba njegovega privolila, boljše rečeno, da treba prenosa izumiteljske pravice od njega na pravega tvorca, če naj ta more zahtevati podelitev patenta). Po besedilu, kakoršno je, bi se pa ravno tako lahko sklepalo: izum je sicer nameščenčev, toda temu treba za pridobitev patenta po posebni normi zakona privolila gospodarja, ki pa sam, brez posebnega nameščenčevega akta, tudi ne postane imetnik izuma. Da se vprašanje reši, treba najprej preiskati pravni položaj gospodarja napram nameščencu, ki brez njegovega privolila zahteva ali dobi patent. Gospodar bi mogel imeti po § 94.,
odst. 3., št. 4, prigovor, da . prijavilec.............ni prišel po
zakoniti poti do izuma (§ 12) . § 94., odst. 4., pa nadaljuje, da ima v primeru št. 4. prigovor »samo izumitelj ali zakoniti imetnik izuma? . Ako naj torej gospodar ima — po patentnem pravu — zaščito s prigovorom, treba smatrati, da je v primeru § 12., odst. 3., postal imetnik izuma. Nekaj manj jasna je stvar glede opozivanja; § 34. določa, da se dovoljeni patent opozove, če oni, katerega je po § 12. smatrati za izumitelja, dokaže, da imetnika patenta po tem zakonu ni smatrati za izumitelja. Toda tudi tu bomo morali reči, da je položaj isti kakor v § 94. in tako pridemo do zaključka, da v’primeru § 12., odst. 3., gospodar originarno dobi položaj izumitelja, če ni posebnih pogodbenih določil; ako so, potem preide ta primer itak v primer §a 12., odst. 2."
5.	Treba zato še preiskati, kaj velja v onih primerih §a 12., odst. 2., v katerih se iz pogodbe (službenih predpisov) ne da razbrati, kako naj gospodar dobi izumiteljske pravice. Mogoče
:l* Da zakon v §§ 12. in 94. govori o imetniku izuma, v § 34., odst. 3., pa o izumitelju, znači samo terminološko nedoslednost; da v obeh primerih ne gre, kolikor se tiče § 12., odst. 3., za izumitelja v smislu duševnega očeta izuma, je jasno, tega imenuje zakon v §§ 34. in 94. pravilno tudi tvorca.
je dvoje. Ali se postavimo na isto stališče, kakor v primeru §a 12., odst. 3., tako da sklepamo iz besedila odst. 2. »nameščenci se smatrajo za imetnika izuma, če ni drugače določeno«, da je to »drugače« ravno nasprotje od »smatrajo se za imetnika izuma«, kajti reči bi se dalo, da je drugače pač le, če se ne smatrajo za imetnika izuma. Toda ta argumentacija bi ne vstrezala duhu zakona, ki favorizuje tvorca, reči bo torej treba, da se v dvomu treba odločiti za ono alternativo, ki je tvorcu-nameščencu najmanj neugodna, to pa je brez dvoma ona, po kateri gospodar dobi samo obligacijsko pravico do izuma, tako da more zahtevati le prenos izumiteljskih pravic ali že podeljenega patenta. To more seveda le po redni pravdni poti. Temu tudi ne nasprotuje besedilo § 12., odst. 2., kajti gori navedena argumentacija z besedo »drugače« je sicer mogoča, toda ni edina mogoča. »Drugače« je širok pojem; drugačen nego redni položaj izumitelja, da namreč sme za-se zahtevati patent in sam izvrševati iz njega izvirajoče pravice, je tudi položaj, ko je že naprej zavezan, da odstopi svoj izum komu drugemu. — Osporavanje po §§ 94. in 34. gospodarju tu ni mogoče, dokler izum ni prenesen, bodisi dobrovoljno, bodisi na temelju pravnomočne razsodbe po izvršbi. Toliko sta §§ 94. in 34. preširoka, ko se pozi vijeta na § 12.
Onih konstrukcij z zastopstvom ali s »posestnim slugo« torej po našem zakonu ni treba.:,r'
an v avstr, zakonu imamo samo primer § 12., odst. 2. Na ti osnovi je Bettelheim, 1. c. str. 55, trdil, da je mogoče razmerje zastopstva, ikakor v drugih primerih originarnega pridobivanja pravic, tudi pri pridobitvi patenta; tu ni treba odstopa, zastopana oseba pridobi izum originarno. Zato pa treba pri zastopniku volje, da napravi izum za zastopanega, pri lem volje, da pridobi izum. Munk, 1. c. str. 44 sl. stoji na nasprotnem stališču, da gre tudi v primeru, a|k|o tvorec izumlja naravnost za podjetnika, za translativno pridobitev, v dvomu pa pridobi gospodar celo le obligacijsko pravico do prenosa, ki ga izsili v civilni pravdi z izvršbo po § 354 izv. r. — Ajsner 1. c. str. 358 sl. ni popolnoma jasen, moglo bi se pri njem misliti na originarno pridobitev, pa tudi, zlasti str. 350., na prehod ipso iure. Slično tudi Sladovič 1. c. str. 15. in 61. — Oni spor, ali zastopstvo afi »posestni sluga«, tudi po nemškem patentnem pravu nima posebnega praktičnega pomena, učinek se ne razlikuje toliko, kolikor konstrukcija. Za naše civilno pravo pa bi samo omenili, da o zastopstvu v smislu pooblastilnega razmerja seveda ni govora, prim. Ehrenzvveig, System des osterr. ali. Privatr. 6. izdaja, § 109; o »ekonomskem* zastopstvu (isti, § 50), bi se seveda dalo govoriti, toda pomen bi imelo samo, ako bi naš zaikion o zaščiti ind. svoj. stvari ne
6. Vprašanje, kako postane gospodar imetnik nameščen-čevega izuma, je važno tudi zaradi nadaljnega vprašanja, kaj velja, če gospodar noče postati imetnik izuma ali noče pridobiti patenta, ali ga namreč potem more pridobiti tvorec in kako. Če ima gospodar samo pravico zahtevati prenos, pa odkloni nameščenčevo ponudbo, ni dvoma, da sme patent zahtevati nameščenec, razen ako bi bilo s pogodbo določeno drugače.
Ako gospodar dobi izumiteljski položaj originarno, je stvar drugačna, tu tvorec tega položaja sploh ni imel, more ga torej dobiti šele s prenosom od gospodarja na sebe. Nekoliko drugače je, če gre za prehod ipso iure. Tu je tvorec bil v položaju izumitelja, dasi samo trenutno, in pojavi se vprašanje, ali oživi ta položaj, brez prenosa, ako gospodar samo odkloni prehod ipso iure. Po nameri zakona, ščititi tvorca, bi vprašanje potrdili za zadnji primer,““ če pa gre za originarno pridobitev, bi si pač mogli pomagati le s fikcijo, da nikalna izjava gospodarjeva sama po sebi pomeni prehod izuma na tvorca, brez formalnega prenosa. Dosledno bi to ne bilo, duhu zakona pa ne bi nasprotovalo.
7. Pri vzorcih je stvar jednostavnejša: Delodajalec >se smatra« za imetnika vzorca, ki ga sestavi nameščenec podjetja,
urejal sam, posledice bi bile po našem mnenju drugačne:	načelno	origi-
narna pridobitev.
Ali je pri nas posest izuma in patenta v strogem smislu in posestna tožba po občem drž. zakoniku mogoča, je sporno (prim. Ehrenzvveig 1. c. § 171, III). Dvoma pa ne bo, da posestna tožba sploh ni baš praktična, ker zakon o zaščiti industrijske svojine stvar ureja po svoje: materijelna izumiteljska pravica se ščiti s podelitvijo patenta, že prijava za podelitev pa ima posledice, ki jih zakon ureja, zlasti ureja v podelitvenem postopanju z institucijo prigovorov nekako »posestno« postopanje. Podrobnosti ne spadajo sem.
s« prjm_ Ajs»er 1. c. str. 360: Nameščenec ostane imetnik izuma, če ga gospodar odbije; sme celo zahtevati, da se gospodar izjavi v primernem roku.
Avstr, novela zahteva, da nameščenec vsaild izum razen onih, ki se jih dogovor očito ne tiče, naznani gospodarju; ta se mora tekom 4 mesecev po naznanilu izjaviti, ali ga zahteva za-se kot služben izum. Ce rok preteče brez izjave ali če je izjava nikalna, ostane izum nameščencu. V zvezi z določbo § 5 b, da je mogoč dogovor, da naj bodoči nameščenčevi izumi bodo gospodarjevi (gehoren sollen), bi mislili, da gre po ti noveli za prehod ipso iure, ako gospodar hoče dobiti izum, ne |>a za prenos in tudi ne za originarno pridobitev. To stališče je brez dvoma prav praktično in pravično.
ako ni kaj drugega dogovorjeno, torej načelno orlginarna pridobitev po gospodarju, sicer pa dogovor.” V dvomu se bo tudi tu dogovor moral tolmačiti v prid nameščencu. S pravilom § 915 o. d. z. si redno ne bo mogoče pomagati niti tu, niti pri patentnem izumu. O »primerni koristi« tu ni govora, v poštev bi torej prišle za ta del samo splošne norme občega državljanskega prava, zlasti §§ 1152 in 879 o. d. z.
Resume.
L’auteur passe en revue les normes de la loi du 17 fevrier 1922 sur la protection de la propriete industrielle concernant la condition juridique des personnes ayant fait dans leur Service une invention brevetable, un dessin ou modele. Voici les conclusions:
I. La loi dans les §§ 12 et 39 n’est pas claire. On y trouve toutefois la regle qu’elle veut proteger l’auteur de 1’invention en lui reconnaissant 1” par principe la condition juridique d’inventeur et 2" un benefice convenable dans le cas ou ce pri-vilege n’est pas reconnu pour une invention brevetable faite dans le Service.
II. II resulte de ce principe qu’il faut interpreter d’une maniere large les dispositions de la loi favorisant l’employe comme auteur et en appliquer dans un sens plus restreint les dispositions qui lui sont defavorables.
III. Pour ces raisons il faut conclure:
A.	Relativement aux personnes
1" concernant les invenfions brevetables:
a)	Doit etre consideree comme employe de droit prive non seulement la personne engagee par contrat de Service d’apres le code civil general, mais aussi toute personne occupant effectivement une condition analogue.
37 Slično tudi nemška literatura vspričo sličnega besedila nemškega zakona iz 1. 1876. o autorski pravici do vzorcev in modelov. Prim. Osterrieth. 1. c. str. 284: fikcija, da je gospodar tvorec, ne pa pravno nasledstvo. — Allfeld, 1. c. str. 315: Gospodar velja za pravega tvorca, ne za tvorčevega pravnega naslednika. Nemški zakon namreč smatra v onih primerih, ki jih ima v mislih naš § 39., odst. 4., gospodarja za tvorca; naš zakon se izraža bolje, ker loči tvorca, duševnega očeta, od onega, ki ima pravico do zaščite.
b)	Les employes des corporations de droit publique sauf les fonctionnaires d’Etat jouissent de la meme condition juri-dique que les employes de droit prive.
2" concernant les dessins et modeles:
Sont »employes< les personnes enumerees ci-haut sous 1" et les employes d’Etat contractuels, tous les deux au cas ou> ils sont engages dans une entreprise.
B.	Relativement a 1’objet:
Doit etre consideree comme invention »de Service« toute invention faite par l’employe pendant son occupation chez le patron a condition que sa creation entre dans le cadre des devoirs qu’il a contractes ou qui lui sont imposes; mais au cas douteux seulement, si 1’invention entre dans la sphere d’exploi-tation de 1’entreprise, c’est-a-dire, si elle peut etre exploitee sans modifier essentiellement 1’entreprise du patron.
Toutefois, ces conditions ne donnent pa!r eux seuls au patron la qualite legale d’inventeur qu’au cas ou cela aurait ete stipule par contrat ou fixe dans les reglements de service, ou bien que l’employe aurait ete specialement engage a faire des inventions de ce genre.
Qua'nt aux dessins (nuodeles), les conditions precitees suffi-sent, si autre chose n’est pas prevue pa'r convention ou fixee par les reglements de service.
IV.	La protection cornprend ceci:
1" L’eni|piloye peut se porter partie contre le patron qui a obtenu le brevet on la protection du dessin (modele) en vertu des §§ 34 et 47 de la loi, et de meme en vertu du § 94 de la loi contre le patron qui aurait presente 1’invention pour Tenregistrement de brevet.
2" L’employe de droit prive engage dans un metier ou da'ns une entreprise induistrielle peut contester en justice reguliere comme etant nulles toutes les disposMons du contrat qui ne lui reconnaissent pas de benefice suffisant pour son invention bre-vetable, faite dans le service; il a aussi le droit d’exiger un benefice approprie.
3° Tout employe peut reclamer en justice reguliere du patron, mieme si c’est 1’Etat ou une autre Corporation de droit publique, un benefice approprie pour son invention brevetable,
cela aussi au cas ou les conditions mentionnees sous 2" ne seraienl pas donnees.
V.	Le patron acquiert le droit d’inventeur ou directement par voie originaire ou par transmission ipso iure ou bien par transfert de la part de l’employe. En general, le contrat (re-glement de service) est decisif. Si le mode d’acquisition ne re-sulte pas du contrat, le patron n’a que le droit d’exiger que l'employe lui transfere 1’invention. Si le contrat ne donne pas (les dispositions sur les inventions de service, mais que l’em-ploye est engage avec la mission de faire des inventions de ce genre, le droit d’inventeur echoit au patron lui — meme; la meme chose vaut pour les dessins (modeles) confectionnes par l’employe d’une entreprise.
■
.
Kazalo — Table des matieres
Slika.................................—
Posvetitev........................... 1
Univ. prof. dr. Leonid Pitamic: Pomen človeških in državljanskih pravic............................. 3
Univ. prof. dr. Aleks. BilimoviČ: Položaj delavcev v Jugoslaviji po poročilih inšpekcije dela 18
Hcn. prof. dr. Karl Šavnik:
Pravna funkcija številke v bud-getu davčnih dohodkov .	.	52
Univ. prof. dr. Gjordje Tasič :
Jedan pokušaj podele državnih funkcija u formalnom i materijalnom smislu (jedno metološko izučavanje) ...	71
Univ. prof. dr. Metod Dolenc : Pravosodstvo klevevške in bo-štanjske graščine od konca 17. do začetka 19. stoletja 153
Univ. prof. Mihail Jasinski:
Zakoni grada Veprinca (Statut Veprinački) ...................248
Univ. prof. dr. Rado Kušej : Pasivna asistenca pri mešanih zakonih po prejšnjem in po novem katoliškem pravu . 296
Univ. prof. dr. Stanko Lapajne : Današnje kondikcije .... 333
Univ. prof. dr. Milan Škerlj :
O izumu, stvorjenem v „službi“ 377
Portrait ............................—
Dedication.................... 1
Univ. prof. dr. Leonid Pitamic :
La signification des droits de 1’homme et du	citoyen	.	.	3
Univ. prof. dr. Aleks. BilimoviČ :
La situation des ouvriers en Y uogoslavie d’aprfes les Comp-tes-rendus annuels de l’ins-pection du Travail	....	18
Hon. prof dr. Karl Šavnik :
Quele est, au point de vue juridique, la fonction du chif-fre prčvu per Pčtat des recet-tes d’impots........................52
Univ. prof. dr. Gjordje Tasič:
Etude sur les fonctions etati-ques (Un essais mčthodolo-gique)..............................71
Univ. prof. dr. Metod Dolenc:
La cour de justice populaire auprfes des seigneurs de Kle-vevž et Boštanj depuis la fin du XVIIe jusqu’au commence-ment ou XIX«' sižcle . . . 153
Univ. prof. Mihail Jasinski:
Les lois de la citč Včprinats (Le statut de Včprinats) .	.	248
Univ. prof. dr. Rado Kušej:
De celebratione matrimoni-orum mixtorum cum assisten-tia passiva ad normas iuris canonici veteris ac novi .	.	296
Univ. prof. dr. Stanko Lapajne:
Les condictions dans le droit moderne............................333
Univ. prof. dr. Milan Škerlj:
Sur l’invention faite par une personne de service ....	377
Popravki:
Na strani 45,	vrsta 6.	od	zgoraj, čitaj: 1/10 (namesto 1/4)
„ 50,	„ 11. 1	»	spodaj, „ et le salaire reel en Yougosla (namesto ve 1921 jusqu’ au commence)
„ „ 57.	5.	J*	spodaj, ,, različno (mesto : resnično).
„ .. 75,	„ 5.	f,	zgoraj, ,, u ovom (namesto: novom)
.. „ 79,	1-		spodaj, „ koje (namesto: koja).
„ „ 94,	„ 8.		spodaj, dodaj za besedo „država“ besedo „vrši“.
„ „ 102,	» 6.	II	spodaj, (op. 28), čitaj jedne (namesto : jedno).
„ 120,	„ 3.		spodaj, (op. 45), prestavi: „g. J.“ za besedo „shvatanje“.
„ .. '25,	„ 16.	»)	zgoraj, pristavi na koncu stavka : t. j. sudija ima pri tome jednu slobodu ocenjivanja interesa i fakata, veču ili manju.
„ „ 129,	16.	II	zgoraj, pristavi za besedo „da“: „bez sudsike kontrole".
,, »»	»» »»	,,	zgoraj, čitaj: nema (namesto: treba)
„ „ 136,	„ 11.	H	zgoraj, pristavi za besedo ,,i“: ,,u“.
„ „ 141,	„ 2.	,,	zgoraj, čitaj: kao što je poznato (namesto: sa nje).
„ 145,	„ 7		spodaj, čitaj : samo (namesto : ne samo).
,. „ 147,	„ 6.	II	prestavi opombo 79 na stran 148 vrsta 1 od zgoraj za besedo ,,de Malberg".
„ „ 149,	v opombi 81. vrsta 7 od spodaj, čitaj : po (namesto: za).		
„ „ 178,	vrsta 7.	od spodaj, čitaj : schadhafte (namesto : schandhafte).	
„ „ 186,	„ 9.	„	spodaj, čitaj: 54 (namesto: 52).
„ „ 187,	.. 1.	»>	zgoraj, čitaj: 182 (namesto: 184)
„ „ 189,	„ 11.	„	zgoraj, čitaj: Schirmbrief (namesto : Schimbrief).
„ .. 194,	„ 12.	n	spodaj, čitaj: prvenstva (namesto: prvenstvena)
„ „ 195,	„ 15.	it	zgoraj, čitaj: 1717 (namesto: 1817)
.. 196,	v opombi 66, vrsta 2. od spodaj, čitaj: iudicio (namesto: iudico).		
„ .. 216,	vrsta 4.	od	spodaj, čitaj: odvede (namesto: odveže).
„ „ 227,	„ 14.	ii	zgoraj, čitaj: 182 (namesto: 184).
„ „ 234,	„ 9.	ii	„ ,, 1723 (namesto: 1823).
„ 257,	„ 11.	„	spodaj, „ 186 (namesto: 23u).
„ 243,	„ 11.	ii	„ „ 230 (namesto: 226)
„ „ 250,	2.	»	„ (opomba 4) čitaj: priepisu (namesto: prepisu), transkripcijom (namesto: transkripciom).
„ 254,	2.	ii	zgoraj, čitaj: CCXIV ( lamesto CCXV).
,. „ 256,	12.	»*	,, „ komunščaka (namesto: komunšdka).
„ 259,	„ 9.		,, stavi oklepaj za ,,bio“.
„ .. 264,	„ 19.	ii	„ čitaj: več (namesto: vez).
„ „ 267,	„ 1.	ii	spodaj, ( >p. 38), čitaj: primitivnosti (namesto: neizve-štačenosti).
Na strani 268,	vrsta	7	zgoraj, čitaj: vladaocima (namesto : vladionicama).	
„ „ 268,	„	10. spodaj, čitaj: komunu (namesto: komuni).		
„ „ 272,	v prvi vrsti			opombe 8. čitaj: Budanova (namesto : Budnova).
„ „ 274,	vrsta	1	od	zgoraj, čitaj: kanaeleru (namesto: kancclru).
„ 274,	„	1	op	22. čitaj: kancelera (namesto: kancelara).
„ „ 277,	„	1	op	53. čitaj: Upor. (namesto: Up. or.).
„ „ 280,	n	5	od	zgoraj, čitaj: p(l)aca (namesto: p(l)ača).
„ „ 282,	»	14.	op	99. čitaj: krivnju (namesto: krivinju).
„ „ 282,	„	15.	op	99. čitaj: va (namesto: na).
„ „ 284,	»»	4.	od	zgoraj, čitaj: gospodskoga (namesto: gospodarskoga).
„ „ 286,	„	3.	od	zgoraj, čitaj: (Za)-kon (namesto: Zakon).
„ „ 286,	„	7.	od	zgoraj, čitaj: popom (namesto : potom).
„ „ 286,	vrsta	2.	op.	141. čitaj: 186 (namesto: 136)
„ „ 287,	„	3.	od	spodaj, op. 148, čitaj: došljake (namesto: dešljake).
„ 289,	»>	4.	od	zgoraj, čitaj: more (namesto: mora).
„ „ 289,	ii	4.	op.	1 76. čitaj: ovde (namesto : ove).
„ „ 289,	n	5.	op.	176. čitaj: U Veprincu (namesto: V Veprincu).
„ „ 290,	„	9.	op.	179. čitaj: sudca (namesto: sudaca).
„ ,, 291,	>»	7.	op.	184. čitaj: bližnji (namesto: bliži).
„ „ 303,	„	4.	op.	5. čitaj: funestissimum (namesto: funestissivum).
„ „ 306,	„	8.	op.	9. čitaj: inspectis (namesto: iuspektis).
„ „ 314,	»»	6.	op.	19. čitaj: haereticis (namesto: haerecitis).
„ „ 316,	zadnj	a vrsta		drugi odst. čitaj: Ne temere (namesto: Ne tenere).
„ „ 318,	vrsta 3.		op.	27., čitaj : datae (namesto : date).
„ „ 318,	op. 28. čitaj			: particulari (namesto : pariculari).
„ „ 319,	vrsta 6.		in 10. tretji odst., čitaj: Ne temere (namesto: Ne tenere).	
„ „ 333,	vrsta	12	od	zgoraj, čitaj: imenujejo (namesto : imenujemo).
„ „ 342,	it	5,	od	spodaj, čitaj: splošna (namesto : splošno).
„ „ 352,	♦»	14.	od	zgoraj, čitaj: pluriumve (namesto: plurimve).
„ „ 381,	it	21.	„	„ čitaj: au cours (namesto: auc ours).
„ „ 383,	n	10.	n	„ čitaj: zadnjem stavku (namesto: zadnjem odstavku).
„ „ 386,	n	2.	„	„ čitaj: nameščenci (namesto: namečenci).
„ „ 386,	ti	8.	op.	12. čitaj: proprietaire (namesto: proprietrire).
Manjše pogreške, osobito glede ločil, naj si blagovoli čitatelj popraviti sam.