Hiakintie
Semolič
I
O blagoslovljeni čas ležanja v travah, v kraljestvu spanja, ko samotno tečejo reke skozi kraje, skoz kraljevanja;
-  ribji hrbti se iskrijo
-  skozi polpriprte veke.
11
Je tak čas, ko veter in ločje igrata brez Favna, ko noč je,
Hiakintie
Peter Semolič
Hiakintie, Seguidille
je odsotnost glasu, besede, je svet brez imena in moč je, da v nihanju vetra slišiš glas-tišino, ki bere Vede:
III
»Modrost je otrokova igra, ko oponaša gibe tigra, neveden poplesuje pesem ob Euroti, po bregu Nigra, ob reki Po; vse ostalo je le skisanih, starih glav plesen.«
IV
Pride čas, ko se pesmi zaveš. Takrat vzameš prtljago in greš, kar greš skoz pokrajino molka; oguljene misli starih pleš na poti izgubiš, opasan s pogumom, zvitostjo volka.
V
Hijacint
Hijacint je stekel za diskom. Je umrl z otroškim vriskom - veselja, v svetlem dnevu. Z živo rožo (obeliskom) na ustih, pevec Apolon poje: o veselju in gnevu.
Seguidille
1
Sedem Špancev prepeva.
Sedem jih pleše.
V sedmem plesu živijo.
63
V asonancah, blagih, a strastnih, se spominjajo mrtvih skoz seguidillo.
II
Ženske nosijo vodo ob reki navzdol. »Prišle smo k vam, mrliči! Da vas vidimo! Da poveste, kje (neutrudni plesalci) pustili ste ples?«
III
Ponoči, ko zaspijo
psi v kožuhih
in cigani v barakah,
plešejo škornji
po produ v noč.
Don Francisco in tolpa
sedmih mrtvih mož.
IV
Mož iz groba govori: »Sedem kraljestev je med mano in tabo. Sedem vladarjev, ki ti zaprejo pot. Sedemkrat boš umrla od ljubezni do tod.«
V
Si v jutranji zarji, si.
Si v rasti oljke,
v vodnjakih raztresenih
po španoviji.
Si v sedmih rožah,
ki jih sedem rek
nosi proti dnu.
64
Peter Semolič
65                                                                                                   Hiakintie, Seguidille
VI
»Kako je tu, sprašuješ.
Povem ti: Ura
de Gongore še teče,
Lorca še pesni
in včasih vidim
-  Memona sedeti
v senci starih oljk.«
VII
»Luna je rdeča češnja.
-  Utrgaj mi jo!« Cigani spe v barakah, psi v kožuhih, deklica kliče:
»Pridi! Zapleši z menoj
-  seguidillo ...«