k\ m S-mSlpI . i|ps|:s S -S'4 Papež Janez Pavel II. in 5. septembra 1997 umrla mati Terezija iz Kalkute y ^ j* Zgoraj desno: Srečanje molivcev ŽRV v nedeljo, 28. septembra. Maševal je jezuit p. Miha Žužek iz Ljubljane. -V sredi: Srečanje molivcev ŽRV v dvorani, kjer jim je govoril prof. Franc Bergant. -Spodaj: 36. obletnica Slomškovega doma v Ramos Mejiji v nedeljo, 21. septembra. UVODNIK V duhu DRUGEGA ADVENTA J adventom se odpre liturgično le-f to kot priprava na božični praz-nik. V kratkih štirih adventnih te-naj bi vsa Cerkev v zgoščeni in s^rajšani obliki podoživljala dolga ti-^°čietja pričakovanja Odrešenika. Ad-®ntni čas spominja kristjane, kako je °veštvo po zapravljenjem raju hrepe-6I°, da se spolni obljuba, dana prve-/].u človeškemu paru in tolikokrat obno-. l6na po prerokih, da bo prišel čas, ko 0 Bog odrešil svet. Obljuba je bila že izpolnjena, živimo Mesijanski dobi. Krščanski svet se Prav v teh zadnjih treh letih 20. stoletja Pripravlja na slovesno praznovanje dva-^očletnega jubileja prihoda božjega !na v človeški podobi v to našo solzno . °lino. f >'njer ■ Pričakovanje človeštva je bilo gl' Jlnjeno, ko je Marija v imenu vsega I °veškega rodu izrekla svoj „zgodi se” v 2 njim odprla božjemu Sinu vrata v °veško zgodovino. z Bilo je to prvo dejanje odrešenjske 19odovjne, ki jo je apostol Janez zabeli na prvi strani svojega evangelija: n n Beseda je meso postala in med ^.Mi prebivala.” Božji Sin, od vekomaj u,en od Očeta, je po devetmesečnem ^nju v telesu Device Marije nastopil p n° Pot na zemlji, kot je oznanil angel l^tirjem na božično noč: ,,Ne bojte se, qJ 1 naznanjam vam veliko veselje. r nes se vam je v Davidovem mestu l!_Zveličar, ki je Kristus Gospod.” Hek'°da advent naj ne bo le spomin na Preteklo dejanje, odločilno za člo- veški rod, saj je človeško zgodovino razdelilo v pred in po Kristusu. Advent naj bi bil istočasno tudi glasnik drugega Kristusovega prihoda na koncu časov, ko se bo Gospod prikazal v slavi, da zaključi zemeljsko etapo človeške zgodovine in odpre drugo, zadnjo in dokončno. Ta zadnja doba se je v nekem smislu že začela s Kristusovim rojstvom in se bo zaključila v večnosti. Kot izraelsko ljudstvo po osvoboditvi iz egiptovske sužnosti, tudi odrešeno človeštvo potuje proti obljubljeni deželi, pričakujoč drugega prihoda Kristusa na oblakih neba. V tem odločilnem adventu sedaj živimo. To je Kristus nakazal v priliki o gos- podarju, ki je šel v tujino in pred odhodom svojim služabnikom izročil skrb za svojo hišo. Temu gospodarju bomo tudi mi v adventu govorili s prerokom Izaijem: „Vrni se, Gospod, iz ljubezni do svojih služabnikov in do rodov svoje dediščine.” Tak je bil tudi klic prvih kristjanov: „Pridi, Gospod Jezus!" Je to klic vere in želje, da se vrne Kristus kot Gospod Cerkve, narodov in vsega sveta, kot sodnik, ki bo prisodil zmago dobrim in naznanil dokončno pogubo slabim. Naš advent torej ne bo le slovesno spominjanje prvega Kristusovega prihoda, temveč naj bi bilo tudi čuječe pričakovanje njegovega drugega prihoda, ki bo za njegove zveste služabnike pomenil konec izgnanstva in vstop v večno domovino, kjer ne bo več ne bolečine ne solza. Vse naše življenje tu na zemlji mora potekati v duhu drugega adventa, ki od vsakega od nas zahteva močno vero, veselo upanje in nenehno čuječnost. To zadržanje je že sv. Pavel priporočal prvim kristjanom in ga po njih priporoča tudi nam: „Gospod Jezus Kristus vas bo do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa." V adventu tako hvaležno gledamo v preteklost, ko je Gospod spolnil svojo obljubo odrešenja. Oziramo pa se tudi v veselem pričakovanju h Gospodu, ki bo prišel, da svoje zveste služabnike poplača z večnim življenjem. X življenju vsi nekaj čakamo W'd ’;'.^°9a čakate?” bi vprašali, če bi kje ne ®' Več/o ali manjšo skupino ljudi, ki stoji na V žj m mestu in pogleduje v določeno smer. vsi nekaj čakamo. Majhni otroci &ak ajČakai°,cia č°do šli v šolo; odraščajoči ko aj°' da i'h bodo odrasli jemali bolj resno; ča^as,0P' čas ljubezni, dekleta in fantje prvJ° na zmenke; mladi zakonci čakajo *ug^a ofro, objamejo lahko ga naše roke: privesti hoče nas med svoje - sveN' nestalnost našega bivanja, našega poklic® romarjev proti domovini, nujnost, da se oe ustavljamo ob praznih stvareh, da ne izbic3' mo napačno. Bogoslužje nas drami iz otope' losti, hrani naš pogum, podpira našo zvest0' bo, da nas Gospod ne bi presenetil nepripr8j vljenih, ampak bi nas našel s prižgani311 svetilkami in z gorečo željo v srcu, da srečamo z Njim. Mladinski dan v San Justu 14. septembra 1997 se je začel s koncelebrirano mašo, ki jo je vodil Franc Cukjati, somaševali župnik Anton Bidovec in gosta s Primorske: brata Janez (prvi od leve) in Lojze Kržišnik (prvi od desne). Novembrska ljubezen VLADIMIR KOS Kako si ljubka, drobna, bela svečM' Smehljaje svojo krhko bit darujc® za naših negorljivih src molitev v megli novembrski, v megli zenuf' Le gori, dasiravtio mrzli veter prav blizu tebe, večni sel, potuje■ Zakril te bom, da dež z oblakov vrt te ne prisili med želje ubite. Le gori, gori! Veš, že cela vrsta predragih je odpotovala v večnort Se druge dela mi ljubezen drage, še zanje gori, gori svečka bela! Ljubezen je močnejša kakor smrt' Ljubezni je ljubezen najbolj v še P Le moli, svečka, zmano, da čezpf™ nebeške sreče spet bo duša smem' Jezus, edinstveni človek, ki mu ni enakega, ima tudi edinstveno mater ar*» brezmadežno spočetje DEVICE MARIJE FRANC CERAR Kaj je Marijino brezmadežno spočetje? Izvirni greh podedujemo vsi Adamovi Potomci že ob spočetju zaradi njegovega Padca v raju. Sveti Pavel pa v Pismu Rimljanom (5,12) pravi, daje „po prvem človeka Prišel na svet greh... ker so vsi grešili”, ar pomeni: omadeževani z grehom ali nagnjeni k hudemu. V Cerkvi se je v teku stoletij utrjevala Vj"ra, da je bila Marija izvirnega greha °bvarovana. K temu jo je najbolj navajal angelov pozdrav „milosti polna”, ki jih je p'rekel Mariji ob oznanjenju (Lk 1,12). aPež Pij IX. je 8. decembra 1854 to resni-vpričo velikega števila škofov, duho-/Pkov in vernikov slovesno razglasil z ^esedami: „Blažena Devica Marija je bila Prvem trenutku svojega spočetja obvaro-,ana vsakega madeža izvirnega greha, in 'Cer po edinstveni milosti in posebni pra-}Cl- ki ji jo je podelil vsemogočni Bog * ede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zve-'Carja človeškega rodu.” Zakaj ta vera in to razglašanje? Navedel sem Pavlove besede, da so aradi enega človeka (Adama) vsi postali rešni. v nadaljevanju pa apostol pravi, da ’’žaradi pravičnega dejanja enega prihaja a Vse ljudi opravičenje” (Rim 5, 18). Ta £ ,en’\ po katerem prihaja zveličanje, je vjPstus. Opravičil nas je tako, daje postal °vek in v imenu vseh nas pred Očetom c nase račune. Cut za sveto je kris- n°m narekoval, da se za ženo, ki bo SPREJMIMO JEZUSA ZA BOŽIČ ■ Rosimo, da bomo sposobni spre-1 Jezusa za božič ne v mrzle jasli . °jih src, ampak v srce, polno Ijubez-Ponižnosti, v srce, toplo od med- °]Ue ljubezni. MATI TEREZIJA rodila Odrešenika, ne spodobi, da bi bila tudi za trenutek omadeževana s kakršnim koli grehom. Marija si te odlike ni mogla zaslužiti. Zato papež pravi, da ji je bila ta milost podarjena po zaslugah Jezusa Kristusa, ta pa jo je zaslužil s svojo smrtjo in z vstajenjem. Bog jo je Mariji podelil vnaprej, računajoč na Jezusovo prihodnje zasluženje. enake. Poskrbel je, da ne le njemu, ampak tudi njej ne bo nihče mogel očitati ali dokazati greha (prim. Jn 8,46). Pomenljiva je za Marijo. Ne vemo, ali seje Marija svoje brezmadežnosti zavedala. To tudi ni pomembno. Pomembno pa je, dajo ta njena odlika visoko dviga nad vse ljudi. Po njej, „ženi, ogrnjeni s soncem”(Raz 12,1), smo vsi odlikovani. V nebesih je vzvišena nad angelske zbore in od Vsemogočnega kronana za Kraljico nebes in zemlje. Pomenljiva je za človeški rod. Poznamo Božje zapovedi, poznamo tudi Jezusove evangeljske nauke. Marija nam ničesar ne zapoveduje in nam ne deli nobenih naukov. Preprosto stoji pred nami v vsej svoji lepoti in čistosti in nas s tem, kar je in kakršna je, vprašuje, ali želimo biti tudi mi lepi in čisti. Seveda želimo. Pomagala vam bom, pravi. S svojim zgledom in s svojo priprošnjo. Koliko kristjanov more iz izkustva potrditi, da jim je pogled na Marijino lepoto in čistost navdihoval hrepenenje po lepoti in čistosti lastne duše! Ob Mariji so si pridobili in privzgojili čut za lepo, dobro in plemenito. Doživeli so, kako učinkovita je njena pomoč, ko je šlo za premagovanje zlih nagnjenj in napredovanje v dobrem. Doživeli pa so tudi veselje in notranji mir, kakršnega ni mogoče doseči nikjer drugje. Pomen te resnice Pomenlji vaje najprej z ozirom naBoga. S tem dejanjem seje pokazal vsemogočnega, ko je v stvarstvu naredil izjemo. Pokazal je skrb za človeški rod, ko je načrtoval njegovo odrešenje. Pokazal je ljubezen, ko ta načrt izvršuje po učlovečenju lastnega Sina. Pokazal seje svetega, ker je hotel, da je mati njegovega Sina polna milosti, obvarovana najmanjše sence kakršnega koli greha. Pomenljiva je za Jezusa. Ker je edinstveni človek, ki mu ni enakega, je prav, da ima edinstveno mater, ki ji prav tako ni NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA DECEMBER Splošni: Za „otroke ceste” in za zapuščene, za zavržene in izgubljene, za vse vrste nasilja. Misijonski: Da bi se prostovoljno misijonsko sodelovanje razvijalo tudi med kristjani Latinske Amerike. Slovenski: Da bi se v zrenju učlovečene božje Besede, Jezusa Kristusa, učili spoštovati vsakega človeka. BOŽIČ NAM JE PRIBLIŽAL BOGA ,Ne bojte se!... oznanjam vam veliko veselje..." oben krščanski praznik nam ni tako domač, tako blizu kot božič. O tem nam spričuje liturgija s polnočnico, pastirsko in dnevno mašo, o tem nam govori besedna, glasbena in upodabljajoča umetnost. Velikonočne pesmi so na primer veličastne in lepe, toda božične nam gredo še bolj do srca, kakor jok in nasmeh novorojenčka, kije najlepša himna življenja, saj je razumljiva vsem jezikom in skupna vsem narodom. Božič nam je prinesel troje: približal nam je Boga, pokazal nam je življenjski smoter in razodel življenjsko srečo. Božič ima za svojo vsebino skrivnost božjega učlovečenja. To je pravi studenec božičnega veselja. Vsa bleščeča božična drevesca in vsi božični darovi, vsa bajna razsvetljava, v katero se za božič odevajo velika mesta sveta, vse to bi v srcu ne moglo prebuditi tistega, kar verujočemu človeku prinaša angelovo oznanilo, izrečeno betlehemskim pastirjem: „Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod” (Lk 2,10-11). Božič je začetek pobožanstvenja človeka in sveta. Sin božji je namreč postal človek, da bi človek postal božji posinovljenec, božji otrok. S tem pa je tudi človekovo življenje na zemlji dobilo svoj smisel, cilj in smoter. Človek s svojim rojstvom na svetni vržen na slepo medne besa in pekel, ampak je z njim Emanuel, to je „Bog z nami”. To pobožanstvenje se ne uresničuje avtomatično, brez vsakega človekovega sodelovanja. Emanuel je svoboden dar božje ljubezni, ki se ga mora človek svobodno in za vestno oprijeti. Tudi če bi še tako globoko padel, ostane pri njem še vedno ponujena roka, katere se je mogoče okleniti. Božič je začetek prave človekove sreče in veselja. Vprašanje dušnega ali telesnega trpljenja sodi gotovo med najgloblja in najtežja vprašanja človekovega bivanja. Zgolj materialna kultura človeka ne zadovolji. O tem nam priča dnevno časopisje, radio in televizija. Mnogi ljudje imajo vsega, a niso nasičeni. Osamljenost, notranja praznota, gnus, bivanjski strah in zapuščenost so moderne bolezni. Mnogi utapljajo svojo praznino v alkoholu, mamilih in razuzdanosti. Božična skrivnost pa je tudi sredi trpljenja vir pravega veselja in sreče. Človek je kljub vsemu tako velik, da ga more samo Bog popolnoma zadovoljiti, samo on more izpolniti njegovo dušo. Slovenskemu verniku tudi še po desetletjih zdomstva manjka zunanji okvir božičnega praznovanja, kot se ga spominja iz otroštva, zavest pa, da je po svetu tudi po privoljenju božje previdnosti, mu bo v notranjem doživljanju božične skrivnosti in v lepi družinski ali prijateljski družbi ter v cerkvenem občestvu pomagala do pravega božičnega praznovanja. Brezmadežna ZDENKA SERAJNIK Uslišal, Bog, si naše hrepenenje in na trpečih odgovoril klice: v temo prižgal luč ZGODNJE nam DANICE’> ki dušno nam prinaša prerojenje. Enkratno je in čudežno stvarjenje, podoba neoskrunjene pravice, glavo prestare strla je krivice, začela naših duš osvobojenje. Katero naj ne ljubi je srce, kdo njenim ne izroča se rokam, da na brezmadežno nas vodi pot?! Obdaril z milostjo jo je Gospod, da bi posredovala jo še nam: nje žarki blagoslov - na svet rose! Božični rondo VLADIMIR KOS Kako je dober Bog! Postal je Človek. Zajokal je, kot vsako zdravo dete, v dotiku z nočnim betlehemskim zrakott1-Marija je ljubo Telesce grela. Kako je dober Bog! Postal je Človek: stvari človeške je napravil svete s kaftdnom, s kruhom, s kretnjami, s korakom Z ljubeznijo do smrtnih rok razpela. Kako je dober Bog! Postal je Človek in Človek bo ostal na vekov veke med nami, v tisti novi Domovini na novi zemlji novega neba. Kako je dober Bog! Postal je Človek, podaril Sebe v božič zgodovini. Zato vesel poljubim vejo smreke, ki letos spet stoji ob jaslicah. ČLOVEK je potreboval ljubezen, dobroto, usmiljenje, odpuščanje, mir lili lili NAŠLI BOSTE DETE znanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je ... — v Davidovem mestu rodil Zve-^ar> ki je Kristus, Gospod. Po tem znanju ga boste spoznali: našli boste dete' . povito v plenice in položeno v jasli” 2,10-12). To je osrednje sporočilo , °zičnega večera, ki je „sveti večer”, in °žične noči, ki je „sveta, blažena noč”. v 2 očmi vere zremo znamenje-dete, 8onen'ce P°v'to in v Jasl' položeno. Že let prej je napovedal prerok Izaija: j’ Semogočni sam vam bo dal znamen-, ■ devica bo spočela in rodila sina, ki se 0 'Bienoval Emanuel” (Iz 7,14). je r?etledemsko dete Je znamenje, da g, Bo9 Emanuel - Bog z nami, Bog s j6°Vekom. Na začetku našega stoletja zapisal francoski mislec Leon Bloy: g“°9 je odsoten. Ni ga v mestih ne na ^ Zeli ne v hribih... Ni ga v znanosti, ra].etnosti, politiki. Ni ga v vzgoji in mo-Vin'‘".8ogje odsoten kot nikoli v zgodo-j6 '' človek je odslovil Stvarnika, ker si viln m nared'1 nebesa. Človek je odslo-Bn areaenika, ker se hoče sam odrešiti. 9a je odslovil iz javnega življenja, iz a'n vesti...” dno stoletJe božje odsotnosti! Ni ču-CU JCe ugotavljamo, ob njegovem kon-letje i?130 zaPisano v zgodovini kot sto-krvk sovraštva, vojn, nasilja, strahu. Toda Bog je tudi vtem stoletju Emanuel - Bog z nami, Bog s človekom. Bog ni postal sistem ne ideologija ne ekonomija ne politika ne oblast. Bog je postal človek in s tem razodel, da je človek z njim najvišja vrednota, edina stvar, ki jo je Bog hotel zaradi nje same (CS 24,3). Zato je vzkliknil sveti Leon Veliki: „O, človek, spoznaj svoje dostojanstvo!” in sveti Irenej: „Živi človek je božja slava!” Betlehemsko dete je znamenje življenja in novosti. Rojstvo otroka vse spremeni, vse se pokaže v drugačni luči. Z otrokovim rojstvom se začne nekaj novega. Mož in žena postaneta oče in mati. Nista več sama. Zakon postane družina. Otrok ima moč. S svojo nebogljenostjo razoroži vsakega odraslega človeka. Zaradi otroka marsikdo obišče družino, marsikdo pride k hiši, ki gasicer ne bi bilo. Rojstvo otroka je velika novost in sprememba. Koliko večja novost in sprememba je bilo rojstvo betlehemskega otroka za ves svet, za družino vseh narodov. Vse se je spremenilo in postalo novo, tako novo, da so od tega dogodka zopet začeli šteti leta. Zgodovina se je razdelila v dva dela, v čas pred tem rojstvom in čas po njem. Vse se je pokazalo v drugačni luči. Novorojeni Odrešenik je stalna novost za vse rodove in čase. Z njim se je začela pesem miru, sreče in veselja. „Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem." V Betlehemu se je začelo novo neustavljivo gibanje, tolikokrat napadeno, a nikoli zatrto. Rojstvo v Betlehemu ni uspavanka, marveč velika budnica. Razodeli sta se ljubezen in dobrota Boga do človeka, razodela seje moč uboštva. Betlehemsko dete je znamenje odrešenja. Nekdo je zapisal: Če bi ljudje potrebovali napredek, bi Bog poslal znanstvenika. Če bi otrebovali moč in oblast, bi poslal vojskovodja in politika. Če bi potrebovali imetje in denar, bi poslal bogataša. Toda človek je potreboval ljubezen, dobroto, usmiljenje, odpuščanje, mir, zato je poslal Odrešenika, da bi svet odrešil, da bi ljudi spravil z Bogom in da bi ves svet napravil za svet bratov in sestra. S temi mislimi želim vsem doma in po svetu: Blagoslovljene božične praznike! Novorojeni Odrešenik naj bo Emanuel - Bog z nami tudi v novem letu, da bo za vse srečno, zdravo, veselo in mirno! + Franc Kramberger mariborski škof 90-LETNICA KRONANJA Marije Pomagaj na Brezjah Praznovanje je bilo v soboto in nedeljo, 6. in 7. septembra, s slovesno mašo nadškofa Rodeta, s procesijo z milostno podobo po vasi, koncertom Marijinih pesmi, s somaševanjem novomašnikov, polnočnico ter mašo apostolskega nuncija nadškofa Edmonda Farhata. iilisiiili CERKEV -VSTALI KRISTUS med nami jH wf«■ Wgüis Up •t '* CERKEV JE USTANOVIL JEZUS KRISTUS Zgodovina odrešenja se nadaljuje po Jezusovem vstajenju in vnebohodu. Sadovi odrešenja polagoma prihajajo do ljudi vseh časov in krajev. V ta namen je Jezus ustanovil skupnost svojih učencev. Izmed poslušalcev je najprej izbral dvanajst apostolov, ki jih je posebej pripravljal. Apostol pomeni odposlanec ali blago vestnik. Jezus jih je pošiljal oznanjat svoj nauk (prim. Mt 10,1-16). ,, Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval priti” (Lk 10,1). Pri zadnji večerji je postavil najsvetejši zakrament, evharistijo, znamenje svoje navzočnosti. Apostolom je naročil, najjo obhajajo do konca časov. Obljubil jim je Svetega Duha, ki jih bo spominjal vsega, kar jih je učil. Po vstajenju od mrtvih jim je izročil oblast odpuščati grehe. Nato jim je rekel:,,Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedali Vedite pa: jaz sem z vami vse dni do dovršitve svetal” (Mt 28,19-20). Tako po Cerkvi še naprej živi in na viden način deluje v svetu. Cerkev je ustano vil Jezus Kristus, da bi odrešenje prišlo do ljudi vseh časov in krajev. Po Cerkvi je v svetu na viden način navzoč Jezus Kristus. Cerkev je občestvo božjega ljudstva nove zaveze, ki se mu pridružimo s krstom. CERKEV VODI SVETI DUH Sveti Pavel primerja Cerkev živemu telesu, kateremu glava je poveličani Kristus, oživlja ga Sveti Duh, vsi krščeni pa smo udje tega telesa. Delovanje Svetega Duha v Cerkvi se je najprej pokazalo v Jeruzalemu na prve binkošti. Takrat so apostoli v moči Sve- tega Duha pogumno oznanjali Jezusovo bla-govest: njegovo trpljenje, smrt, vstajenje in vnebohod. Izpovedovali so vero v Jezusa, Božjega Sina. Svoje poslušalce so povabili, naj se jim pridružijo. Mnogi so verovali oznanilu. Dali so se krstiti in so prejeli dar Svetega Duha (prim. Apd. 2,37-38). Izročilo prejeto od apostolov se v Cerkvi nadaljuje s pomočjo delovanja Duha. Sveti Duh vodi Cerkev v vsej njeni zgodovini. Po zakramentih vernike posvečuje in oblikuje. Razsvetljuje jih pri razumevanju znamenj časov, pri doumevanju in razširjanju božje besede. Daje jim moči v preizkušnjah in trpljenju. Njihova srca nagiba k delom medsebojne ljubezni. Najrazličnejši darovi, ki jih Sveti Duh daje posamezniku, so za skupni blagor. Cerkev pomeni sklicani zbor vernikov. Cerkev je božja in človeška ustanova. Kot božja ustanova je sveta, ker jo posvečuje Sveti Duh. Je pa tudi grešna, ker smo njeni člani grešni ljudje. Zgodovina Cerkve nam to jasno pokaže. Sveti Duh daje Cerkvi vedno novih moči. Obuja može in žene, svetnike, ki jo s svojim delovanjem modro vodijo in prenavljajo. Iz zgodovine npr. vemo, da so se v 13. stoletju v Cerkvi pojavile različne zablode. Rastel je pohlep po bogastvu, razkošju, brezdelju, ki je prinašal telesno in duhovno bedo. V takem okolju je živel sveti Frančišek, sin bogatega trgovca v mestu Assisiju. Zaslišal pa je Kristusov klic: Obnovi mojo Cerkev! To ga je popolnoma spremenilo. Odpovedal se je bogastvu svojega očeta in začel skrbeti za uboge in bolne. Po Jezusovem zgledu je za dobroto in uboštvo pridobil tudi svoje prijatelje. Začeli so oznanjati Kristusov nauk spreobrnjenja najprej v domačem kraju, nato v okolici in prišli do Rima pred papeža Inocenca III. Frančišek je tako pričel duhovno prenovo Cerkve. Sveti Duh Cerkev oživlja in vodi. Je vir duhovnega življenja, ki deluje po zakramentih in Cerkev prenavlja. Tako napravlja Jezusovo od rešenjsk° delo dosegljivo vsem ljudem. SKUPNO IN SLUŽBENO DUHOVNIŠTVO V CERKVI Jezus uresničuje odrešenje na troje° način: on je duhovnik, prerok in kralj. To je trojna služba, kijo izroča svojim apostolom P po njih vsej Cerkvi. Kristjan se s krstom pridruži Kristusu in postane deležen njego^ trojne službe. Temu pravimo skup°° duhovništvo vseh udov Cerkve. S tem S° vsi kristjani poklicani, da vsak dan na sV°l način in na svojem mestu uresničujejo trojo0 poslanstvo ali nalogo Cerkve. Škofje, duhovniki in diakoni pa z zaktf' mentom mašniškega posvečenja prejmem0 še službeno duhovništvo kot svojo živijom jsko službo. To izpolnjujejo s podeljevanjem zakramentov, z oznanjevanjem božje bese' de in z vodenjem ljudi k zveličanju. IZVRŠEVANJE SKUPNEGA DUHOVNIŠTVA Duhovniška služba. Jezus v Cerkm nadaljuje posvečevanje ljudi tako, da vsem članom cerkve daje delež prisvoji duhovnisk službi. Kristjani uresničujemo skup00 duhovništvo z obhajanjem zakramentov, zl°s ti evharistije, z molitvijo in dobrimi deli’ vestnim spolnjevanjem poklicnih dolžnosti,s pričevanjem svetega življenja in dejav°° ljubeznijo. Preroška služba. Jezus je prerok 1 učitelj, ki razglaša božje kraljestvo. kristjan je poklican, da z besedo in zgled00 pričuje in razglaša, kar nas uči Jezus. A/a1 nalogo se pripravljamo z učenjem in pogin0 janjem v božjo besedo tako pri verouku kak pri sveti maši. Kraljevska služba. Jezusovo kralje^ ko poslanstvo ni gospodovanje nad ei°°S i kom, ampak ponižno služenje. Kristjani 5 | vključujemo v to službo tako, da služim ON JE TU PREDVSEM ZA TO, DA UNIČI SMRT sr\ ČLOVEKOV (3) ALOJZ REBULA Jezusov slog je skoraj premišljeno nasprotje tega, kar bi si na primer mogel danes Zamisliti za svojo uveljavitev menedžer z ainožico. Za učence si namesto kvalificiranega propagandnega kadra, kakor se reče, izbere ducat več ali manj nepismenih jezerskih ribičev. Namesto da bi v svojih družabnih stikih iskal navzgor, v vplivna prijateljstva in v oblastniške stike, seda k mizi z dvomljivimi deklasiranci. Ko že mora priti kaj kratka ura zmagoslavja, sede za slavnosten vhod v Jeruzalem na povešen hrbet oslice: bolj kot triumf je to pravzaprav njegova karikatura. Tako do intelektualne kakor do politične elite svoje dežele kaže neko dovolj vzvišeno odmaknjenost. Pred predstavnikom okupatorske države se znajde samo 6 n krat, uklenjen. Prav tako se le enkrat Znajde pred domačim kvizlingom, pravtako v vezeh. Njegovo božanstvo - zakaj Pnsglaša se za Boga - ne imponira preveč ne prvemu ne drugemu. Prvi ga da poskusno prebičati, drugi pa ga opravi v norčevsko oblačilo. Z eno besedo: ta vznemirljivi oznanjevalec božjega kraljestva - tako namreč sam Predstavlja svoje poslanstvo - izzivalno za-. Vrača vsa tista sredstva, ki jih mi povezujejo s pojmom strokovne in družbene kako-v°sti. Človek bi skoraj rekel, da si je za svoje Pošlo izbral nekvaliteto, kolikor kvaliteta jsri v kakršnokoli družbeno uveljavitev. Kam se torej izteka ta avantura, ki po vrsti podira v prah vse predstave naše tako imenovane zdrave pameti? Po vseh naših najboljših pojmih se pogreza v čedalje večji nesmisel. Pred nami se zarisuje škandal, ki nas enostavno spravlja ob prištevnost. Pravzaprav je najboljše, da sploh nehamo predvidevati karkoli. Vse naše table so v prahu, in zdaj, ko se ta zgodba izteka, se lahko zgodi vse. Recimo tudi to, da si ta nedoumljivi Pravičnik - za takšnega ga namreč po kratkem zaslišanju proglasi sam rimski prefekt - izvoli na koncu usodo družbenega izvržka. Da si, Neumrljivi, izvoli smrt. Dejansko si izvoli smrt. In ker je brez rimskega državljanstva, ne more računati na milost obglavljenja. Zanj ne preostane nič drugega kakor justifikacija, predvidena za sužnja. Z napravo, ki se v okupatorskem jeziku strokovno imenuje crux immissa: kol pokonci in kol počez, kamor nesrečneža razpneš z žeblji, za vsako okončino po en tesarski žebelj. Potem vse skupaj posadiš pokonci: pač izum, s katerim je obogatila svet Kartagina. V kakih desetih urah pride do zadušitve. V bistvu gre za učinek, kije enak učinku obešenja. Kljub poplavi krvi namreč obsojenec praviloma ne umre od izkrvavitve. Navadno izdihne šele takrat, ko mu od strašne razpetosti prsni koš izskoči in se zaduši. On, Jezus Nazarečan, izjemoma predčasno izkrvavi. pudern okoli nas v duhovnih in gmotnih potre-ba/?. Vztrajno delamo za mir in pravičnost ter Zgovorno skrbimo za stvarstvo. Tako ljudi v Sv°jem okolju pripravljamo na sprejem bož-Je9a kraljestva. Vsak kristjan prejme s krstom skupno duhovništvo, ki izhaja iz Kristusa duhovnika, preroka in kralja. To h trojna služba, ki jo izvršuje z obha-janjem zakramentov in molitvijo, s Pričevanjem in poučevanjem ter s služenjem ljudem. Jezus je postavil apostole za voditelje Cerkve. Prvo mesto - prvenstvo med njimi pa je dal Petru. Apostol Peter je deloval v Rimu in je tam pokopan. Rimski škof ali papež je naslednik apostola Petra in vodi vesoljno Cerkev. Škofje pa so nasledniki zbora apostolov. Vsak škof vodi del vesoljne Cerkve, ki jo imenujemo škofija. Ta je razdeljena na župnije. Škofovi pomočniki so duhovniki, ki v škofovem imenu vodijo župnije. Diakoni pomagajo škofom in duhovnikom. Njihova glavna naloga je služenje božjemu ljudstvu. V Cerkvi pa so še druge službe. VIDNA UREDITEV CERKVE Cerkev je tudi urejena skupnost, da lažje bolje izvršuje svoje poslanstvo. Temelj te ®d/fve je skupno dostojanstvo božjega °stva, ki ga prejmemo pri svetem krstu. Cerkev je božje ljudstvo, Cerkev smo mi. Vodijo jo papež, škofje, duhovniki in diakoni. Razdeljena je na škofije in župnije. Slovenski katehetski svet Tako se spomladi nekega petka popoldne ta avantura konča. Za prizorišče temu krvavemu polomu je vzpetinica v zahodnem predmestju Jeruzalema. Priče: eden od učencev obsojenca, njegova mati in venček žensk. Rimskemu prefektu ni treba razglašati obsednega stanja. Ni mu treba vznemirjati kurirske zveze s prestolnico. Vse, kar zahteva situacija, je, da odstopi desetnijo vojakov peščici že utolaženih fanatikov, ki pa ne izključujejo mogočosti, da kdo ukrade mrtvaka iz groba. Vse skupaj je za Poncija Pilata, ki mu je njegova funkcija vsilila že kakšen pokol, manj kot incident. In kakor se je ta izkrvaveli Bog rodil v tujem hlevu, tako se da tudi mrtev položiti v izposojeno grobnico. Katera življenjska usoda, pa naj bi si jo bil zamislil še tako genialen mitolog, bi mogla temeljiteje postaviti na glavo vsa naša domnevanja o Bogu-Človeku? Kateri ustvarjalec legend bi bil zmogel tako korenit kontrapunkt? In če takšnega Boga niso mogli sprejeti Judje, bi ga bili mar sprejeli Slovenci? Kje je narod, ki bi ga bil sprejel? Enako porazen je odgovor na naše domnevanje o njegovi netrpljivosti. Z Veronikinega prta gleda v nas, odtisnjen s krvjo, IZ KNJIGE: DOMINIQUE LAPIERRE, MESTO RADOSTI lili* MATI TEREZIJA iz Kalkute 'W7r~ akor cvet, ki išče sonce, se dviga kupola svetišča boginje Kali v A m, obliki slamnate strehe nad zmešnjavo uličic, meščanskih hiš, bajt, prodajaln in prenočišč romarjev. To središče borbenega hinduizma, zgrajeno ob starem rokavu Gangesa, ob katerem sežigajo mrtve, je najbolj obiskano kakutsko svetišče. V njem in okrog njegovih sivih zidov dan in noč vre množica vernikov. Bogataške družine s polnimi rokami darov, sadja in živeža, zavitega v pozlačen papir, spokorniki, oblečeni v bel bombaž, ki vodijo žrtvene koze, jogiji v žairanastih kutah z dvignjenimi lasmi, zvitimi vrh glave, in z znamenjem svoje sekte, narisanim na čelu z živordečo barvo, pevci, ki prepevajo otožne pesmi, kakor bi vzdihovali, muzikanti, berači, trgovci, turisti, pisana množica se meša kakor na semnju. To je tudi eden najbolj obljudenih krajev tega prenaseljenega mesta. Stotine trgovin obkroža svetišče z obročem barvitih stojnic. Tam se prodaja vse: sadje, cvetje, praški, ničvreden nakit, dišave, obredni predmeti, posoda iz pozlačenega bakra, igrače in celo sveže ribe in ptice v kletkah. Nad tem mravljiščem pa plava modrikast dim iznad grmad in se mešajo vonjave kadila in gorečega mesa. Številni pogrebni sprevodi si utirajo pot skozi reko vernikov, krav, psov, otrok, ki se igrajo sredi ulice. V svetišču Kali teče najbolj živo življenje tik Mož bolečin. To je trpin, ki dejansko preizkusi vse, kar je mogoče pretrpeti ne samo na telesu, ampak tudi na duši: lakoto in žejo, izdajstvo in osamljenost. Njegova predsmrtna agonija je takšna, da telo reagira z edinstvenim fiziološkim pojavom, s krvavim znojenjem. Takrat se mu izvije vzdih: ,,Moja duša je žalostna do smrti!" Nihče ni trpel tako, kakor je trpel ta človek. Takšna življenjska zgodba je vse prej kot kakšna božanska turistična turneja. Dejansko veje iz vsega Kristusovega nastopa, tako iz njegove kretnje kakor iz njegove besede, zavest, da je na svetu zaradi nečesa usodnega: ker hoče dvigniti človeka iz katastrofe, kamor je treščil. On je tu predvsem za to, da uniči smrt. (Drugič dalje) poleg smrti. Od zgradbe navzdol se dviga dolga, nizka stavba z okni, skritimi za mavričnimi čipkami. Vrata z veličastnim klesanim portalom so zmerom odprta. Kdorkoli lahko vstopi ob kateremkoli času. Lesena tabla oznanja v angleščini in v bengalščini: „MESTNA UPRAVA KALKUTE - NIR-MAL HRIDAJ - HIŠA ČISTEGA SRCA -ZAVETIŠČE ZA ZAPUŠČENE UMIRAJOČE.” Tam je bilo. Paul Lambert je stopil po tistih nekaj stopnicah in v notranjost stavbe. V polmraku velike, podolgovate dvorane z dolgo klopjo iz betona na vsaki strani je vladal nedoločljiv vonj, ki ga razkužila niso mogla več premagati. Razločil je tri vrste poljskih postelj, ki so se skoraj tiščale druga druge in so bile prekrite s tankimi zelenimi žimnicami. Vsaka je imela svojo številko. Med vrstami so se tiho premikale postave. Na posteljah so v vseh mogočih trpečih položajih ležali shujšani moški. V drugi dvorani so enake postelje dajale gostoljubje ženskam. Lambert se je takoj s presenečenjem zavedel mirnosti tega kraja. Nobene groze ni bilo. Nesrečnikov, ki so bili zbrani tam, niso več mučili tesnoba, osamljenost, propadanje, zapuščenost. Našli so ljubezen in mir. Za ta mir seje imelo sto deset varovan- cev Hiše čistega srca zahvaliti neutrudni ženskici v sariju iz belega platna, obrobljenem z modrim trakom, ki jo je Paul Lambert zagledal na koncu dvorane, sklonjeno nad nekoga, kije umiral. Indija in ves svet staže poznala ime te svetnice, kije že nekaj let revolucionarno spreminjala prakso dobrodelništva. Časniki in revije so na široko pisali o tej redovnici, kije po kalkuts-kih ulicah pobirala zapuščene otroke in umirajoče brez družin. Njeno delo je prehajalo že tudi čez indijske meje. Več držav jo je odlikovalo z najvišjimi priznanji. Imenovala se je mati Terezija. Ko se je Paul Lambert seznanil z njo, je bila stara štiriinpetdeset let. Čeprav je bila krepka, je bila videti starejša. Njen obraz je bil že prepražen z globokimi gubami in njena držaje izdajala leta odrekanj in noči brez spanja-* * Agnes Bojaxhiu seje rodila v Jugoslaviji albanskim staršem. Njen oče je bil uspešen podjetnik. Že zelo mlado jo je privlačilo življenje misijonarjev v Indij1-Pri osemnajstih letih je stopila v samostanski red v Loretu in si v spomin na Cvetko iz Lisieuxa nadela ime Terezija. 20. januarja 1931 pa je stopila s parnika na nabrežju Kalkute, tedaj ob Londonu naj večjega mesta v imperiju. Šestnajst let je poučevala zemljepis hčere bengalskih meščanov v eneH1 izmed najuglednejših samostanov v Kalkuti. Nekega dne leta 1946 pa je med vožnjo z vlakom proti mestu Dardžilingu na pobočjih Himalaje zaslišala klic. Bog j1 je naročal, naj zapusti udobje samostana ij1 gre živet med najrevnejše med revnim1-Dobila je papeževo dovoljenje, obleki11 skromen šari iz belega bombaža in ustanovila nov samostanski red. katerega pos' lanstvo je bilo lajšati tegobe naj boli zapuščenim med ljudmi. Tako seje dne leta 1950 rodil red misijonark usmiljenja, kongregacija, ki je petintrideset let poznej6 štela dvesto petinosemdeset hiš in več sto dobrodelnih ustanov po Indiji in po vseh celinah, tudi onstran železne zavese. Hiral' niča Čistega srca, kamor je zdaj vstop11 Lambert, je bila plod posebno pretresljiy6 izkušnje, ki jo je nekega večera doživel3 mati Terezija. Junij 1952. Monsunski slapovi se zli' vajo na Kalkuto s truščem, kakor da b° konec sveta. Sključena bela postava se v nalivu pomika ob zidu Medical ColU'81' Hospitala; nenadoma se spotakne 0 človeško telo. Ustavi se. Na poplavljene111 pločniku leži starka. Komaj še diha. P|Stc j na nogah so ji skoraj do kosti oglodaj6 podgane. Mati Terezija jo dvigne v narocj6 ■ OBLJUBIL SEM VAM, DA BOM IZGNAL TO TUJKO' 'n pohiti k vratom bolnišnice. Išče vhod za nujno pomoč, stopi v vežo in položi umirajočo na nosila. Takoj se prikaže paznik: >’Brž odnesite to osebo! Nič ne morete storiti zanjo.” Mati Terezija spet dvigne ubogo žensko v naročje. Še eno bolnišnico pozna, ki ni zelo daleč. Kolikor more hitro odite tja in spotoma hrabri varovanko. Nenadoma pa Zasliši hropenje. Telo v njenih rokah je otrdelo. Razume, da je prepozno. Odloži svoj tovor, zatisne nesrečnici oči, napravi Znamenje križa in za trenutek pomoli ob njej. „Tu ravnajo s psi bolje kakor z ljud-ttti,” ugotavlja z bolečino, ko odhaja. Naslednjega dne teče na županstvo in Začne oblegali urade. Vztrajnost te evropske nune v belem bombažnem sariju osuplja. Eden županovih pomočnikov jo sprejete. „Sramota je, da morajo prebivalci tega De,sta umirati na pločnikih,” mu izjavi. "Najdite mi zavetišče, kjer bom lahko polagala umirajočim, da bodo stopili pred ^°ga v dostojanstvu in ljubezni.” Nekaj dni pozneje ji da mestna uprava ria razpolago to bivše zavetišče za hindujske romarje, ki se drži svetišča boginje Kali. NIati Terezija je vsa iz sebe od veselja. V tem vidi božji prst. Zavetišče je na ideal-nem mestu: večina revežev pride umret na r°b tega svetega kraja v upanju, da bodo fpepeljeni na grmadah svetišča. Vdor nun v belih sarijah s križcem v to četrt, ki je vsa Posvečena kultu Kali, najprej izzove radovednost. Kmalu pa se začno ortodoksni Dttdujci zgražati. Govori se, da so mati / erezija in njene sestre tam zato, da spreo-. Učajo umirajoče v krščanstvo. Prihaja do Dcidentov. Nekega dne se usuje na rešilni avto, ki je pripeljal na ulicah pobrane umi-Djoče, dež kamenja in opeke. Sestre žalijo 'n jim grozijo. Nazadnje se mati Terezija Vrže na kolena pred manifestante. „Ubijte ^l ’jjm zavpije in dvigne preprižane roke. "kako bom šla hitreje v nebesa!” y To napravi vtis in drhal se umakne. t zpemirjenje pa še ne poneha. Na župans-0 in v policijski glavni štab prihajajo xe'egacije z zahtevo po izgonu „tuje nune”. cr policije obljubi, da jim bo ustregel, endar se hoče iti najprej sam pozanimat Odide v hiralnico in najde mater Te-z,jo ob postelji reveža, ki so ga pravkar brali Popolnoma je izčrpan, nedopove-. J'vo umazan, same kosti so ga in noge jk a nabrekle in polne gnojnih tvorov. „Mo-ng, le kako lahko to prenese?” se sprašuje «ast. Mati Terezija očisti drugo za dru-(j vVse strahotne rane, položi nanje antibio-ne obkladke, se ljubeznivo pogovarja z nesrečnikom in mu obljublja, da bo zdaj bolje, da se nima ničesar bati, da ga imajo ljudje radi. Njen obraz obliva nenavaden mir. Šef policije je zbegan. „Želite, da vam razkažem našo ustanovo?” mu predlaga nuna. „Ne, mother, nikar se ne trudite.” Ko stopi ven, ga mladi fanatiki iz četrti čakajo na stopnicah. „Obljubil sem vam, da bom izgnal to tujko,” jim reče, „in držal bom besedo. Ampak ne prej, preden ne pripravite svojih mater in sestra, da bodo prišle sem opravljat delo te ženske.” Vendar igra še ni dobljena. V naslednjih dneh nekaj razburjencev še meče kamenje. Nekega jutra mati Terezija opazi pred svetiščem Kali gručo ljudi. Stopi bliže. Na tleh leži moški, zavitih oči in čisto bel v obraz. Po trojni vrvici je razvidno, da je brahman. Duhovnik iz svetišča je. Nihče se ga ne upa dotakniti: napadla gaje kolera. Mati Terezija se skloni, prime brahmana okrog pasu in ga odnese v hiralnico. Dan in noč ga neguje. In ga reši. Nekoč pozneje ta človek vzklikne: „Trideset let sem častil kamnito Kali. Danes častim drugo Kali iz mesa in kosti.” Proti malim sestram v belih sarijah ne poleti nikoli več noben izstrelek. Novica o tem dejanju gre po vsem svetu. Rešilni avtomobili in policijski furgoni vozijo materi Tereziji in njenim sestram vsakodnevne obroke nesreče. ,,Nirmal hridaj je dragulj Kalkute,” reče nuna nekega dne. Samo mesto vzame v zaščito ta dragulj. Obiskujejo ga župan, novinarji, imenitniki. Ženske iz visoke družbe se prostovoljno prijavljajo za nego umirajočih skupaj s sestrami. Ena izmed njih postane pozneje zelo dobra prijateljica matere Terezije. Amrita Roj je stara petintrideset let, lepa, bogata in močna. Njen stric dr. B. C. Roj, pogumen človek, ni nihče drug ko ministrski predsednik Bengalije. Sorodstvo, ki v mestu, kjer je vse problem - podnebje, onesnaženje, prenaseljenost in predvsem birokracija - podre marsikatero oviro. Kakor Paul Lambert mora tudi mati Terezija včasih prebiti cele dneve v carinskih skladiščih, da iztrga dlakocepskim uradnikom iz rok zaboj zdravil ali škatle mleka v prahu, ki so jih poslali prijatelji iz tujine. Sprejemanje zapuščenih umirajočih je za nuno šele prvi korak. Tu so tudi živi. In med najšibkejšimi in najrevnejšimi izmed živih novoroječki, najdeni kako jutro na kupu smeti, v odtočnem kanalu, pred cerkvenimi vrati. „Božji prst” pripelje nekega dne mater Terezijo do portala velike nenaseljene hiše na nekem bulvarju čisto blizu kraja, kjer domuje njena kongregacija. 15. februarja 1953 sprejme Sišu Bhavan, otroško zavetišče, svojega prvega stanovalca, nedonošenčka, ki so ga pobrali na pločniku, zavitega v kos časnika. Manj kot poldrugi kilogram tehta. Niti toliko moči nima, da bi sesal iz stekleničke, ki mu jo ponudi mati Terezija. Hraniti gaje treba z nosno sondo. Nuna se zagrizeno bori. In doseže prvo zmago v tem novem pristanu ljubezni in usmiljenja. Vsak dan jih pride pet ali šest. Njene sestre, prijatelji, njen spovednik se prestrašijo. Le kako bo lahko Klekjjan rožni venec, delo 94-letne France Oblak por. Grošelj iz Žirov, ki je na pobudo njene nečakinje ge. Irene Fajdiga krasila prostor ob Mariji Pomagaj na srečanju Živega rožnega venca v Slovenski hiši. „BODI POZDRAVLJENA, KALKUTA, ZAKAJ V SVOJI NESREČI SI PORODILA SVETNIKE" preživljala toliko ljudi? Skupaj z reveži iz hiralnice mora nahraniti zdaj že več sto ust. Na to vprašanje odgovarja s svojim svetlim nasmehom: „Gospod bo poskrbel za to!” In Gospod res skrbi zanje. Darovi prihajajo. Bogati pošiljajo voznike s polnimi avtomobili riža, zelenjave, rib. Nekega večera sreča mati Terezija lastnika hiše, kjer je čisto v začetku dobila streho: „To je čudovito,” mu veselo oznani, „ravno sem dobila od vlade mesečno podporo po triintrideset rupij za sto otrok.” „Od vlade? Potem pa sočustvujem z vami, mothev. Sploh ne veste, v kakšno kolesje ste zašli. Morali boste ustanoviti upravni odbor, organizirati dva sestanka na mesec, voditi zapleteno računovodstvo in bogve kaj še vse.” Res še ni preteklo šest mesecev, ko imajo v vladni palače že sestanek. Ducat birokratov v dhotijih pregleduje nunine papirje. Sprašujejo, godrnjajo, kritizirajo. Mati Terezija naveličana vstane: „Vi hočete, naj potrošim po triintrideset rupij za otroke, ki jih vi podpirate,” se ujezi, „za druge naše otroke, kijih je dosti več, pa jih potrošim samo po sedemnajst. Kako naj bi porabila za ene po triintrideset, za druge pa po sedemnajst? Le kdo bi lahko storil kaj takega? Gospodje, najlepša hvala. Prebila bom brez vašega denarja.” In odide iz sobe. V tem mestu, ki ga muči prenaseljenost, napove vojno splavu. Sestram naroči narisati in razobesiti lepake z oznanilom, da bo sprejela vse otroke, ki ji jih bo kdo poslal. Pod plaščem noči prihajajo noseča dekleta prosit za sprejem za svoje prihajajoče otročiče. Angel usmiljenja spet in spet prihaja na pomoč tudi drugim kategorijam nesrečnežev. Za umirajočimi in zapuščenimi otroki pridejo na vrsto najbednejši med ljudmi - gobavci. V Titagarhu, naselje siromakov v industrijski okolici Kalkute, zgradi poslopje iz surove opeke in valovite pločevine na zemljišču, ki so ga posodile železnice. Tja spravi najhuje prizadete bolnike in jim vsak dan prinaša obveze, zdravila, tolažilne besede. Na desetine, na stotine jih prišepa vsak dan in se gnete pred vrati te oaze ljubezni. Titagarh pa je šele začetek. Zdaj razpošlje po vsem mestu skupine indijskih sester z nalogo, naj odpro še sedem dispanzerjev. Ena se nastani v slumu, kjer je negovala prve reveže. Gobavci se stekajo tja. Neki uslužbenec ministrstva, ki stanuje v bližini, se upre temu neprijetnemu sosedstvu. Grozi, da bo opozoril oblasti. Mati Terezija se mora ukloniti. Vendar obrne incident v svoj prid. „Pravzaprav potrebujemo potujoče dispanzerje,” oznani svojim sestram. In potem si nekega dne več belih kombijev z znakom misijonark usmiljenja razdeli velikansko mesto, da bi prinašali pomoč tudi v najbolj zanemarjene četrti. Paul Lambert je želel pritegniti eno teh vozil v Mesto radosti. Še bolje, sanjal je o tem, da bi dve ali tri sestre prišle vodit malo bolnišnico za gobavce, ki jo je nameraval nastaniti v nekdanji koranski šoli v slumu poleg bivoljega hleva. Zaradi tega j e prišel k materi Tereziji. Med vrstama postelj se ji je približal in jo našel, ko je umivala rane še mlademu moškemu, tako suhemu, daje spominjal na kakega živega mrliča, kakršne so odkrivali zavezniki v nacističnih taboriščih. Vse meso je skopnelo z njega. Ostala je samo koža, napeta čez kosti. Nuna se je potihoma pogovarjala z njim v bengalščini. „Nikoli ne bom pozabil pogleda tistega človeka,” je pripovedoval Lambert. „Njegovo trpljenje se je spreminjalo v presenečenje, potem v umirjenost, v mir bitja, ki je ljubljeno.” Mati Terezija je začutila, da nekdo stoji za njo, in se obrnila. Zagledala je duhovnikov kovinski križec. „O, father,” se je skromno opravičila, „kaj lahko storim za vas?” Paul Lambert je bil v strašanski zadregi. Ravno je pretrgal pogovor, v katerem je čutil nekaj neponovljivega. Izgubljene oči umirajočega so rotile materTerezijo, naj se spet skloni k njemu. Biloje ganljivo. Duhovnik se je predstavil. „Zdi se mi, da sem že slišala za vas!” je prisrčno rekla nuna. „Prišel sem vas prosit za pomoč, mo-ther.” „Mojo pomoč?” Dvignila je roko proti stropu. „Za pomoč je treba prositi Boga. Jaz nisem čisto nič.” Mimo je prišel mlad evropski prostovoljec z umivalnikom v rokah. Mati Terezija gaje poklicala. Pokazala mu je umirajočega: „Ljubi ga,” je ukazala. „Ljubi ga z vsemi močmi.” Izročila je mladeniču sponke in perilo in odpeljala Paula Lam-berta proti praznemu prostoru med žensko in moško sobo. Tam sta stali miza in klop. Na steni je viselo uokvirjeno besedilo. Bila je hindujska pesem. Lembert jo je glasno prebral: Če imaš dva kosa kruha, daj enega revežem, drugega pa prodaj in kupi hijacint, da si nahraniš dušo. Potem je razgrnil svoj načrt za IZ SLOVENIJE 5000 romarjev v Vetrinju Letošnje srečanje treh dežel je bilo v Vetrinju pri Celovcu, torej v cerkvi, ki je tesno povezana s tragedijo izdaje domobrancev v roke partizanov, ki so jih zločinsko pomorili-Zbralo seje več kot 5000 romarjev iz Slovenije, videmske in celovške škofe. Somaševanje kardinala Königa, nadškofa Rodeta, videmskega pomožnega škofa Brolla, mariborskega škofa Smeja je vodil celovški škof Kapellan. Srečanje 3 Slovenij Protagonist letošnjega Srečanja treh Slovenij na Svetih Višarjih v nedeljo, 3. avgusta, je bil nadškof Rode. V Ehrlichovem domu je imel predavanje, ki ga je uvedel zlatomašnik prelat Nace Čretnik iz Pariza, nato pa je vodil somaševanje v Marijinem svetišču. Med udeleženci je bilo tudi 30 slovenskih maturantov iz Argentine, ZDA in Kanade. Baragova nedelja v Dobrniču Ob 200-letnici rojstva in 174. obletnici mašniškega posvečenja Friderika Baraga je bila slavnost v Dobrniču v nedeljo, 21. septembra, z geslom: Eno je potrebno - živeti z Bogom; najprej je bilo v župnijski cerkvi tiho češčenje Najsvetejškega, nato pred cerkvijo molitev rožnega venca, somaševanje škofov in duhovnikov, ki gaje vodil metropolit dr. Franc Rode, in akademija: slavnostni govornik je bil dr. Maksimilijan Jezernik, postulator p. dr-Bruno Korošak OEM pa je opisal, kako teče postopek za razglasitev Barage za blaženega-Pri slovesnosti sta pela Študentski pevski zbor Alojzij Mav in pevski zbor župnije Dobrnič- bolnišnico za gobavce v Mestu radosti. „Very good, father, very good...” je rekla mati Terezija s svojim nenavadnim naglasom, mešanico slovanske in bengalS' ke govorice. „You are doing God's worb Opravljate delo, kakor je Bog želel. Domenjeno, poslala vam bom tri sestre, ki s° vajene negovati gobavce.” Potem seje s pogledom sprehodila p° polni dvorani ležečih teles in pristavila: „Koliko več nam dajejo kot mi njim-Pristopila je mlada sestra in ji potiho nekaj rekla. Nekje so potrebovali njeno navzočnost. „Good-bye, father,” je rekla. „Pridite no kdaj zjutraj k nam maševat.” Paul Lambert je bil zbegan. „Bodi blm goslovljena, Kalkuta, zakaj v svoji nesreč' si porodila svetnike.” ,T A CERKEV NI VEČ MOLČEČA! GOVORI Z MOJIM GLASOM! KONEC IMPERIJA, a ne zmote (2) MARKO KREMŽAR Cerkveni zbor Papež Janez XXIII. je v začetku leta '959 sklical vesoljni cerkveni zbor, ki ga Poznamo pod imenom „drugi vatikanski”, '''a zasedanje je bil povabljen, med 2.594 katoliškimi škofi vsega sveta, tudi pomož-n' škof' krakovske nadškofije Karol Wo-jtyla. Bil je med najmlajšimi, saj je bil Posvečen komaj nekaj mesecev prej. Vendar je pomembno, da je kasnejši papež Prisostvoval vsem koncilskim zasedanjem Ir) da je postajal med koncilskimi očeti X'dna in končno tudi upoštevana osebnost. Čeprav mlad, je zaradi svoje izobrazbe in °bvladanja jezikov postal kmalu glasnik Poljskih škofov na koncilu in je zastopal tališča poljske Cerkve v razgovorih z nemškimi in francoskimi kolegi (H.H.99). Po smrti Janeza XXIII. je bil izvoljen k°t Petrov naslednik Pavel VI. Taje postal Pozoren na novega krakovskega nadškofa. 9b slovesu decembra 1965, po zadnjem Nasedanju koncila, mu je simbolično podaril kamen iz razvalin stare vatikanske bazi-,'ke z namenom, da naj služi za temeljni kamen cerkve, ki jo je Wojtyla nameraval graditi v nekem krakovskem predmestju. Od takrat so postajali stiki med močno Preizkušanim papežem in ognjevitim krakovskim nadškofom vedno tesnejši in aupnejši. Tudi kardinal Wyszynski gaje Pričenjal ceniti, medtem ko so komunistično oblasti razočarane ugotavljale, da se ‘ kriva za njegovim prijaznim nastopom |ri°čna, nič kaj boječa osebnost. Leta 1967, ^ primer, poljska vlada ni hotela dati v, Vszynskemu dovoljenja, da bi odšel na , kofovsko sinodo v Rim, medtem ko gaje Jez težav izstavila nadškofu Wojtyli z varnenom, oslabiti avtoriteto prvega in /testi spor v vodstvo poljske Cerkve. Ven-n‘lr Se Wojtyla ni pustil izigrati. Iz solidar-(j°sti do kardinala in primasa Poljske je ^v°ljenje zavrnil in tudi on ostal doma. j yszynski tega ni pozabil. Uvidel je, da l a v mladem krakovskem nadškofu CzPogojno oporo. u, rudi kardinalova bojazen, da bi nadškof Za°Jtyla, ki je med koncilskimi očeti veljal -naprednega", medtem ko so imeli yszynskega evropski kolegi za „konzer- vativnega”, uvajal v poljski Cerkvi kake prenagljene reforme, je bila odveč. Krakovski nadškof je jemal koncilske dokumente resno in jih je vključeval v svojo katehe-zo. Ni bil pa naklonjen raznim „pokoncilskim diskusijam”, ki so postajale takrat marsikje moderne. Zanj je bil koncil potreben korak na dolgi poti katoliške Cerkve, ni pa gledal v njem pričetka kake „nove” dobe, temveč le novo potrdilo Kristusovega nauka. Tako je tudi kardinal primas Stefan Wyszynski sprejel z zadovoljstvom odločitev Pavla VI., ko je podelil kardinalsko čast Wojtylu, ki je tedaj dopolnil komaj sedeminštirideset let. Papež Pavel VI. je prejel nepričakovano podporo krakovskega nadškofa na področju, kjer se je čutil v zadnjih letih pa-peževanja najbolj osamljenega. Pritisk nekaterih cerkvenih krogov, naj bi papež odobril kontrolo rojstev tudi z umetnimi sredstvi, je postajal vedno večji. Na Poljskem je Wojtyla nekako v istem času objavil o tej temi knjigo „Ljubezen in odgovornost”, v kateri razlaga, da pomeni umetno preprečevanje rodovitnosti razvrednotenje ljubezni in spolnih odnosov. Kasneje je imenoval posebno škofijsko komisijo za raziskavo teh vprašanj, v kateri so sodelovali laiki in duhovniki. Njene izsledke, dopolnjene s svojimi štucjijami, je zbral v obširnem dokumentu, ki gaje poslal naravnost papežu. Pomoč je prišla v pravem času. Pavel VI., ki je nameraval izdati okrožnico „Humanae vitae”, pa je zaradi hudega nasprotovanja z njo odlašal, se je po branju Wojtylove študije in ob izsledkih omenjene komisije odločil. Že zasnovano okrožnico je dopolnil z mislimi, kijih je posredoval krakovski nadškof, in jo julija 1968 izročil javnosti. Cerkveni nauk o tem tako perečem vprašanju je bil ponovno jasno izpovedan. Kot znano, je okrožnica vzbudila mnogo nasprotovanj. Pavel VI. je postal vedno bolj osamljen, a prav to gaje še tesneje povezalo s kardinalom Wojtylo. Na svetovnem odru Naklonjenost mlademu poljskemu kardinalu je izkazal Pavel VI. na poseben Dalje na strani 300 Misijonar N Jože Cukale 5 Dragi gospod urednik! 20. 9. 97 Nekje v Svetem pismu stoji: Je čas zahvale in čas pozabiti zahvaljevati se. A globoko v meni je hvaležnost ostala in ta skromni zapis o mojih vtisih današnjih velikih časov in pomembnih oseb naj bo za Duhovno življenje en skromen dokaz, da bo hvaležnost tudi obstala. Iz izredno dobro urejevane revije črpam bogastvo, ki me duhovno bogati in kulturno obveščuje. Zelo sem Vam hvaležen! Dežela ob Srebrni reki mi je prav tako blizu kot dežela pod Triglavom. Ko sem doma ogledoval krasotico Slovenijo, sem še kako hvalil Boga, da jo je posadil menda prav za podnožje svojih nog, podaljšek svojega čudovitega plašča, ki ga je slovenski človek še polepšal, deloma pa tudi opustošil. Razen ožjega kroga svojih sorodnikov, prijateljev in znancev, se mi zdi, da bi se bolje počutil med Slovenci v Argentini. Nekaj tujega, nesproščenega je viselo v zraku ob obisku, nekaj nevesele prestrašenosti, ki se kljub zgodovinskemu letu 1991 v novi državi še ni izcedila. Uplahnelo je zaupanje sogovornika, nismo znali več prijateljsko „takole čez cesto” 'oblajati’ soseda in celo hoja do cerkve je bila občuteno tiha, hoja sklonjenih glav. Tam pri vas v slovenski Argentini, vem, bi bilo drugače. Vem, da se ne motim. Sem že 47 let v Indiji in na redke čase pohajam na obisk domov; poslušam pa precej in prebiram, kaj se dogaja doma. Malo dobrega se obeta domovini, če naj verjamem tistim prerokom, ki govorijo, da Slovencev kmalu več ne bo. A jaz sem raje optimist in dokler bo vsaj peščica ljudi verovala in kot Mojzes in Aron prosila Gospoda življenja, se bo Slovenija čudežno pomladila. Ali bi argentinski Slovenci ne priskočili na pomoč? Saj slovenske države sploh ne bi bilo, če ne bi živela in trpela in upala svobodna Slovenija od Buenos Airesa na sever in na jug in pošiljala rakete vere in domoljublja v svet. Upal sem, da se bo del, vsaj najbolj zavedni versko-narodni del zdomske Slovenije, odločil za novi exodus domov, da pomaga od komunizma utrujenim bratom in sestram poživiti dom, kulturno, fizično, versko. Seveda paje ta ideja skoraj utopis-tična, a vendar uresničljiva; zahteva pa misijonskega poklica. Vem, radi prihajajo sinovi in hčere naših emigrantov, med katere se štejem sam, pogledat domov, pa se tudi radi vračajo. Tu je srčika problema. In je, vsaj zdi se tako, nerešljiv. Tudi mene vprašujejo, zakaj se ne bi vrnil in ostal doma, ker dežela je postala en sam velik misijon. Pa z vami drugimi priznavam, jaz sem doma v Bengaliji. Ostajam pa tudi do konca v misijonih, ker je to pač klic od zgoraj, in če Gospod hoče tako, ostanem. Zdi sem, da smo mi vsi nekako v istih škornjih! MORDA PA NE? Kaj pravite? Pravzaprav sem hotel le reči, da ste Vi vsi tam ob Srebrni reki opravili en čudovit misijon. Zgodovina bo še pisala o tem slovenskem čudežu v Argentini. Svet je pretresla novica o nenadni smrti angleške ’vrtnice’ Diane, kot se izražajo angleški časopisi. Čudovito lepo je pel o njej svetovni pevec Elton John v spevu ’The candle in the wind’ - „Svetilka na prepihu”. Našla je v srce mnogih zaradi svojega notranjega trpljenja - mlada leta brez mladosti, nezvestoba moža, ki mu je bilo namenjeno angleško prestolonasledstvo, nasprotovanje čudaške angleške čaršije. Svet, ki je bil sam ranjen, se je istovetil z ranjeno lepotico, ki je imela več kreposti kot slabosti, saj se je učila pri Materi Tereziji, kako postati človek za druge... Še bolj kakor Diana je razgibala človeštvo Mati Terezija s svojim odhodom. Komaj se je svet poslovil od svoje ’gav-trože’,je udarila med nas novica o Terezi-jini smrti. Mnogo izmed nas Kalkutčanov se je dotaknilo njenih posvečenih nog, ki so tolikokrat hodile obiskovat uboge, tolažit umirajoče, gazile blato predmestnih ulic in uličic, se sklanjale med gobavci. Indijska vlada ji je oskrbela pokop, kakor svojim najljubšim vladarjem. Sledi na str. 301 KONEC IMPERIJA... S prejšnje strani način. Leta 1976 je povabil že bolehni papež Wojtylo, naj bi imel duhovne vaje za člane vatikanske kurije in za papeževe ožje sodelavce. To je bila naloga, ki sojo papeži zaupali navadno teologom ali redovnikom, ne pa razmeroma mladim kardinalom, posebno še, ker so take duhovne vaje poslušali tudi sami, čeprav v posebnem prostoru, ločeni od ostalih. To je bila izredna odgovornost za poljskega kardinala, kateremu je sveti oče svetoval, naj ima razmišljanja v italijanskem jeziku in ne v tradicionalni latinščini. Karol Wojtyla seje v kratkem času, ki gaje imel na razpolago, dobro pripravil na to preizkušnjo. Zaprl seje v neki samostan sredi gora in pripravljal duhovne misli, ki naj bi bile v skladu s potrebami duš, ki ga bodo poslušale, pa tudi s težavami Cerkve in sveta, ki so ga prav tedaj pretresale težke krize. Nekoč katoliška in Cerkvi vdana Italija je dobro leto prej izglasovala z referendumom legalizacijo ločitve zakona, na volitvah pa seje komunistična partija izredno okrepila. Na Portugalskem je prevzela oblast levičarska vojaška hunta, v Grčiji so zmagali na volitvah močno levo usmerjeni socialisti, Amerikanci so izgubili vojno v Vietnamu in komunistična vlada v Hanoiu je raztegnila vpliv Sovjtetske zveze do južnih morij. V latinski Ameriki so se katoliški pripradniki teologije osvobodi- tve povezovali s komunisti in pripravlja'* po kubanskem vzorcu vstajo po vsej celin*' Nekdanji portugalski koloniji Angola in Mozambik sta pričenjali krvavo pot v smeri marksizma. V Cerkev je vdiral duh odkrite nevere in nezaupanja do papeža. V teh razmerah je kardinal Wojtyla govoril vatikanskemu kleru o moči vere in ljubezni-„Človek naj poskuša podarjati več ljubezni, kot jo prejme...", je bila misel, ki jo j6 razumel vsak poslušalec in ob njej lahko začutil, da pomeni oseben izziv. Pavel Vije bil z duhovnimi vajami več kot zadovoljen, bil je ganjen (H.H.120). Po teh duhovnih vajah, ki so prevzelo utrjene in marsičesa vajene člane kurije. s° pričeli gledati nekateri v mladem kardinalu enega od možnih kandidatov za naslednika Pavla VI. A papež je izkazal naklonjenost tudi Albinu Lucianiu, beneškem11 patriarhu, kateremu je podaril svoj0 papeško štolo pred očmi navdušene množice. Gledano iz časovne perspektive bi lahko rekli, daje Pavel VI. odločujoče pripomogel k izvolitvi dveh naslednikov: Janez3 Pavla I. in Janeza Pavla II. * * Medtem je na Poljskem vrelo. Čeprav je kot nadškof in kasneje kot kardinal W°' jtyla vztrajal na tem, da se noče spuščati v politične probleme, so ga spomladi Ictj* 1968 študentovski nemiri naravnost pris*' lili, daje moral v obrambo študentov zavzeti tudi politična stališča. Dve leti kasnep je vlada zatrla delavske nemire v f pristaniških mestih s tanki in s tem m°ral' n° prisilila Wojtylo, da se je javno zavzel tipeče in preganjane, „ne iz političnih nagibov, marveč iz krščanske ljubezni in solidarnosti.” Ko je uvidel, da svojega pastirskega Poslanstva v danih okoliščinah ne more očiti od političnega dela, se je tudi te haloge kardinal Wojtyla lotil z vso resnos-jj°- Pričel je z rednimi sestanki z izobraženci vseh vrst, od zgodovinarjev in ^atematikov do časnikarjev, pisateljev in ''lozofov. Prav tako pa je imel stalno odpr-ta vrata za vse duhovnike svoje nadškofije, Posebno še za župnike, kar mu je omo-Spčalo, da je poznal duhovne potrebe vernikov pa tudi čutenje vseh plasti v narodu. 5 rednim, skoraj dnevnim obiskovanjem žllPnij, ki je bilo del njegove škofovske Pastoralne prakse, je obdržal stik s svojo Credo tudi v najtežjih časih. . Koje po daljšem bolehanju umrl papež avel VI., je tudi kardinal Wojtylaodpoto-yal na konklave v Rim. Z izvolitvijo Cneškega patriarha Albina Luciania, kije ;asedel Petrov prestol z imenom Janez avel 1., se je zdelo, da so kardinali za , plgo opravili svojo volilno nalogo. Pa ni '*° tako. Nenadna papeževa smrt, 29. SePtembra 1978, jih je dober mesec kasne-Je znova priklicala v Vatikan. * * Že v konklavu, kjer je bil izvoljen E^Pež Janez Pavel I., je dobil kardinal .°jtyla devet glasov. Zato je bilo jasno, Jeniu in drugim, da prihaja zdaj na podo-n° zasedanje kot eden od možnih kandi-at°v, pa naj to hoče ali noče. Znano je bilo Udi, da se bodo italijanski kardinali težko edinili okrog lastnega kandidata, ter da E*ajo kardinali, ki zavzemajo skrajna z a**šča, bodisi v „napredni” bodisi v „kon-. Crvativni” smeri, malo upanja na širšo °dporo kardinalskega zbora. Obe smeri Qa nasprotovali predvsem po stopnji i?*Prtosti do vprašanj, kot so reforme v irgiji, svoboda glede teoloških teorij, Jtanje skupnih točk z drugimi verstvi, °žnost odkritega dialoga z marksisti, v Priost do modernega sveta. Na ta Pfašanja so gledali takrat kot danes neka-r' z večjim, drugi z manjšim optimiz-Cerkev je namreč poklicana, da kristjani svet, a hkrati mora biti previdni L,- se ne PozunanJ> ifi ne poplitvi ali kar no še usodneje, da dopusti nejasnosti v u*Cu, ki ji je bil zaupan. „ , ‘'okaj ur, predno je stopilo 111 kardi-f,e 0v volilcev, 14. oktobra 1978. popold-V ,skozi vrata v konklave, je kardinal °Jty 1 a naredil še dva obiska. Prvi je bil namenjen k bolniški postelji dobrega znanca škofa Deskurja, Poljaka, ki je bil že leta član rimske kurije in kije zadnje tedne rad omenjal svojega rojaka kot primernega papeškega kandidata. Drugi obisk pa je veljal tihi molitvi na grobu tedaj še ne blaženega Jožefa Marije Balaguerja, ustanovitelja laiške apostolske organizacije Opus Dei. Tu je mladi kardinal v samoti premolil dobro uro, nato pa odšel v baziliko sv. Petra, kjer se je pričenjala maša v čast Svetemu Duhu in z njo volitve novega papeža. Kardinali so volili štirikrat dnevno; dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne. Skraja so si glasove delili razni italijanski kardinali. Sele pri glasovanju v ponedeljek, 16. oktobra, je dobil kardinal Karol Wojtyla nekaj glasov, a že to je bil znak, da je tekma med italijanskimi kandidati končana in da se bodo zdaj glasovi usmerili drugam. Priče pravijo, daje po popoldanskem glasovanju, kjer je število glasov z njegovim imenom naraslo, Wojtyla odšel v celico kardinala Wyszynskega in tam pred svojim predstojnikom pokleknil in jokal. Besede, ki mu jih je izrekel stari kardinal, niso dopuščale dvoma: „Če te izvolijo, moraš sprejeti. Zaradi Poljske.” Se isti dan je devetindevetdeset kardinalov napisalo na glasovalni listek njegovo ime. Papež Janez Pavel II. je bil izvoljen. Prvo pridigo, ki jo je imel naslednje jutro kot papež, si je napisal v latinščini Janez Pavel II. sam. Da bi si sveti oče sam pisal pridige, ni bilo v navadi, a je postala ena od značilnosti novega papeža. Takih novosti je bilo vedno več in postalo je jasno, da mladi Petrov naslednik dela premišljeno, a samostojno. Na prvi poti v Assisi kot rimski škofje, na primer, molil IZ SLOVENIJE Katoliške gimnazije v Sloveniji V šolskem letu 1997-1998je v Nadškofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani-Šentvidu 655 dijakov, v 1. letniku 166 (5 oddelkov), v salezijanski gimnaziji v Želimljem 206 dijakov, v Vipavi 110 dijakov in v 1. letniku nove škofijske gimnazije Antona Martina Slomška v Mariboru je kar 133 dijakov. V vseh 4 šolah so študentje dekleta in fantje, vseh je 1090. Devet tisoč petsto mladih v Stični V soboto, 20. septembra, se je zbrala slovenska verna mladina na tradicionalnem srečanju v Stični. Molili so ob kipu fatimske MISIJONAR JOŽE CUKALE... Zdaj počiva v svojem domu na 54/a Lower Corcular rd. Množica narašča ob njenem grobu iz dneva v dan, kakor da je po smrti še bolj živa med njimi. Ljudje, posebno laiki, prihajajo in prinašajo hribe cvetja. Prinašajo darove v denarju in sestra Nirmala, njena naslednica, ter sestre komaj obvladujejo množice. Vsakemu izdajajo tudi potrdila o prejemkih. Jezus je zares dober s Terezijo in ji dovoli, da že trosi, kakor Mala Terezija deževje cvetja z nebes. Nebesa so pač zvesta, posebno tistim, ki so ljubili Gospoda in Njegovo Mater v odpovedi in trpljenju. Ljudje povprašujejo, kako naj sledijo Materi Tereziji, in sestre so v svojem najlepšem apostolatu. Po besedah Matere, ko so jo strašili, kaj bo, ko jo Bog vzame, je z nasmehom na svojem razora-nem obrazu povedala: Dokler bodo moje sestre zveste svojim najbolj ubogim med ubogimi, bodo stale in obstale. Jože Cukale d.j. Shanti N ir Haridebpur P.O. Calcuta - 700082 W.B. INDIA z verniki za rešitev socialnih in moralnih problemov, ki tarejo italijansko družbo. Ob slovesu je nekdo iz ljudstva zaklical: „Ne pozabite na molčečo Cerkev!” Na to je papeže odločno odgovoril: „Ta Cerkev ni več molčeča! Govori z mojim glasom!” Čas je pokazal, daje bila ta trditev več kot le priložnostna domislica poljskega papeža. Drugič dalje Marije, se bogatili ob bogatih mislih umrle matere Terezije in izkušnjah različnih skupnosti v Cerkvi na Slovenskem. Mlade je navdušil župnik Guy Gilbert iz Pariza, s svojim nagovorom pa k dejavni vključitvi v delo Cerkve pozval nadškof Rode, ki je skupaj z drugimi slovenskimi škofi daroval mašo. Metliška župnija pobitim in zamolčanim V nedeljo, 21. septembra, so župljani fare Metlike na pokopališču Pri Treh Farah postavili plošče z imeni 21 moških in 19 žensk, ki so jih partizani pobili večinoma v letih 1942 in 1943. Obred je vodil novomeški prošt Jože Lap, v imenu Nove slovenske zaveze pa je govoril Pavel Kogej. Spoštujmo svojo preteklost! MARJAN LOBODA Včasih so rekli, da narod, ki ne spoštuje svojih velikih mož, teh vreden ni. Danes pravijo, da je občudovanje in spoštovanje preteklosti eden najbolj gotovih znakov življenjske sile nekega naroda. Če namreč občudujemo, kar je narod ustvaril v preteklosti, si to osvojimo in nas obogati, nas vzpodbuja in nam je v zgled. Če pa ni spoštovanja in občudovanja preteklih dejanj in ljudi, ki so jih storili, če vse gledamo z nekim rahlim prezirom, je posledica tega plitkost in revščina. Nekaj teh misli bi lahko obrnili tudi na naš narod in morda še bolj konkretno kar na našo izseljensko skupnost. Saj je morda prav slovenska značilnost, da svoje ljudi raje preje podcenjujemo, kot bi se jih hvaležno spominjali, svojo zgodovino obravnavamo prej kot vrsto polomij kot pravilnih odločitev in pravih zmag. Pri tem pa se redkokdaj vprašamo, kako smo sploh obstali sredi tolikih pritiskov z vseh strani. Tudi med nami so bili ljudje, ki so v svojem času mnogo pomenili, ker so mnogo storili za gradnjo in obstoj naše družbe. Ko odidejo s prizorišča, se nanje presenetljivo hitro pozabi. Če je zanje maša ob prvi obletnici smrti, še pride nekaj ljudi, potem pa je take žalne prireditve že tvegano prirejati, ker je udeležba porazno šibka. Izgleda, kot bi se bali spomina na prejšnje čase in ljudi, podzavestno morda mislimo, da bo naša vrednost manjša, če občudujemo ali prav vrednotimo preteklost. Zdi se, kot da so naši predniki bili sami povprečneži, ki so komaj vredni spomina, kaj šele kakšnega občudovanja ali celo posnemanja. Delamo se, kot da so bile v preteklosti narejene same napake, katere moramo mi sedaj popravljati. Vendar nas tako gledanje strašno siromaši. Kdor ni zmožen občudovati in prav vrednotiti preteklosti, se z njo ne obogati, je navezan le na lastno revščino. Se pa tudi zgodi, da kakšne osebnosti iz preteklosti nekritično postavimo tako visoko, da niso več resnične in novim generacijam kot take nimajo kaj povedati. To je kaj slaba usluga njim in nam samim. Prikazovanje dogodkov in oseb iz preteklosti naj bo kar najbolj mogoče resnično, v pravi luči takratnih razmer in značajev. Vrednotimo ljudi in njihova dejanja v pravi luči, to nam Domobranstvo na Slovenskem (4) BOŽIDAR FINK To pomeni, da pripadniki teh nelegalnih skupin niso bili upravičeni, da bi morali z njimi ravnati, potem ko so bili ujeti, kot z vojnimi ujetniki. Obtoženci torej ne smejo biti obsojeni, ker so ubijali ujetnike člane teh odporniških skupin.” Sicer pa za domobranstvo ni bilo pomembno, kakšne stike je imel okupator s partizanstvom in kako ga je pravno označeval. Domobranstvo je zanimalo samo to, kaj počnejo partizani s slovenskim ljudstvom. Branilo je slovenske ljudi in njihove domačije, okupator pa je moral sam skrbeti za svojo varnost. Domobranstvo seje dosledno odtegovalo morebitnim akcijam, ki bi vodile k doseganju okupatorjevih vojnih načrtov ali bi bile izključno v interesu varnosti njegovih sil. Pri označitvi nasprotnika je poudarjeno omenjena njegova komunistična usmerjenost. Partizanstvo je bilo pojav z dvema obrazoma. Klicalo je k uporu proti okupatorju za narodno osvoboditev, izvajalo pa je boljševiško revolucijo. Vodstvu revolucije je uspelo, daje privabilo precej dobro mislečih borcev, ki niso spregledali komunističnih naklepov ali so verjeli, da so samo komunisti sposobni pripeljati družbo k pravičnemu redu. Iz besedila prisege je dovolj razvidno, daje bila reakcija domobranstva usmerjena proti partizanstvu samo zato, ker je bilo nosilec komunistične revolucije, ne pa zaradi tega, ker je spodbujalo k uporu proti tuji zasedbi. S tem da so bili nasprotniki domobranstva označeni v prisegi kot komunisti,je bi lo načelno izvzeta možnost, da bi se domobranstvo uporabljajo za boj proti nekomunističnim oboroženim skupinam, ki jim okupator ni priznaval narave rednih bo njihov lik najbolj približalo, da ga bomo mogli občudovati in se ob njem navdušiti. Spoštovanje in hvaležnost sta dve kreposti, v katerih se moramo sami kar najprej vaditi in jih gojiti. Dolžni pa smo jih z vzgojo v družini, v šoli in skupnosti posredovati tudi mlajšim rodovom. Brez njih bo življenje nam in našim potomcem prazno pa tudi težko. Treba se je potruditi, da bomo preteklost in njene ljudi znali občudovati. To ne bojevnikov. Z druge strani pa je pomembno, kaj izhaja iz logične zveze, daje bil namreč boj domobranstva namenjen proti korru1' nizmu samo zato, ker gaje partija vsilje-vala z revolucijo. Upirati se je bilo treba nasilju, ni pa domobranstvo nastopalo s silo proti nikomur samo zaradi njegovega prepričanja. Zavezniki Domobranci so se zavezali tudi za boj proti zaveznikom komunističnih partiza-nov. O tem, kaj je takrat pomenila za domobranstvo beseda zavezniki, si razla-ge nasprotujejo. Enotno razpoloženje sloj venskega ljudstva je bilo usmerjeno prob silam osi in niti domobranci se niso hote'1 opredeljevati proti demokratičnemu blO' ku. Pri domobrancih se je kazala naklon-jenost do zahodnih zaveznikov npr. 1 reševanjem sestreljenih letalcev pred oku-patorji. Tudi v zunanjem sklopu zgodo-vinskih dejstev je potrjeno, da z izrazon1 zavezniki niso mogle biti mišljene zahodne demokracije. Te so bile tedaj zaveznice Jugoslavije, ki stajo predstavljala krau in begunska vlada. Komunistično parj1' zanstvo torej niti formalno ni moglo bn zaveznik zahodnih sil. Ustavnopravno sc je za Jugoslavijo položaj spremenil šele 2-novembra 1944 s sporazumom ŠubaŠil' Tito, prva prisega pa se je izvršila že 2o- aprila tistega leta. Mednarodnopolitični je bil novi položaj izrecno priznan Šel februarja 1945 na konferenci na Jalti. Na Slovenskem sploh nihče ni verjelv resno zavezništvo med zahodnimi silan1 in partizanstvom niti pozneje ne. ko s | zavezniki začeli podpirati Titovo akcij0,' bo nič zmanjšalo naše vrednosti, nasp'ot no, to nam bo dalo nove dimenzije in nf bo obogatilo. To zahteva od nas tudi c hvaležnosti. Saj je znano, naj ne pričakal hvaležnosti, kdor je sam ni zmožen izkazo vati. Danes, ko se hoče ustvariti vtis, dal samo sedanjost pomembna, ko se načrt'. uničuje človekov spomin, ko v divji nag"1' ni posluha za preteklost, je kristjan, ki ve' je, da ga je Kristus z zgodovinskem časb svojim trpljenjem odrešil, še posebno p°K can, da ohranja spomin. Demokratično usmerjena večina je simpatizirala z zahodnimi zavezniki, ker so bili v vojni proti nacizmu in fašizmu in je °d njih pričakovala tudi rešitev pred sovjetsko nevarnostjo. Zavedala se je, da je tako imenovana antifašistična koalicija le naključna interesna skupnost, ne trdna zaveza, saj ni temeljila na skupnih družbenopolitičnih idejah. Zato v podpiranju komunistične gverile ni videla dokaza za Pravo zavezništvo. Zahodnim silam je Pač bilo prav, da so nastajale akcije, ki bi Dhko slabile nemško vojaško moč, zato s° take akcije podprle. Nihče pa ni mislil, da odobravajo partizansko nasilje nad prebivalstvom, in še manj, da hočejo podpirati boljševistični prevrat. Tudi komunisti niso imeli zahodnih s'l za prijateljske vojne zaveznike. Prizadevali so si za njihovo pomoč, mislili pa s° pri tem na svetovno revolucijo, zmago "Proletariata nad kapitalizmom” in na Prevzem oblasti. Delovali so po navodilih Kominterne, ki jo je vodil Stalin, radi pa j** sprejemali pomoč od demokratičnega Nahoda, kateremu so napovedali propad. S tem, da seje domobranstvo zavezalo tudi za boj proti zaveznikom partizanstva, ni usmerjalo svojih sil proti zahodnim demokracijam. Kvečjemu bi bilo razumeti z izrazom zavezniki Sovjetstko zvezo, vendar zgodovinska dejstva dokazujejo, da je bilo območje domobranstva po namenu in dejansko omejeno na slovensko ozemlje, zato ta razlaga ne bi bila upoštevana. Besedo zavezniki je torej treba razlagati drugače. Partizani so imeli doma zaveznike kot gverilci in kot dejanski udeleženci pri vsiljevanju komunistične ideologije. Partizanstvo kot oborožena sila ni nastopalo samo po svoji pobudi, sredstvih in zvezah. Ni odgovarjalo zakoniti vladi, temveč komunistični partiji, ki ga je usmerjala idejno, politično in strateško. Organizirala pa je tudi pomožne službe za zbiranje, vzdrževanje in uporabo oboroženih skupin. Spomniti seje treba na delovanje skrivnih tehnik, organizacijo preskrbe s hrano, opremo in zdravili iz zaledja, obveščevalno službo terenskih zaup- nikov in druge dejavnosti. Propagandisti, organizatorji pomoči in obveščevalci med prebivalstvom so bili torej zavezniki oboroženih gverilskih skupin. Partizanstvo je imelo zaveznike tudi kot komunistična akcija. Partijsko vodstvo, ki je hotelo razvneti revolucijo, je zvabilo v Osvobodilno fronto krščanske socialiste in del sokolov. Čeprav niso bili pripadniki partije, so se podrejali komunističnemu vodstvu, posebno še po dolomitski izjavi. V tem pomenu je te skupine šteti za zaveznike komunistične revolucijske pobude. Domobranstvo je torej posegalo v boj tudi proti začetnikom, organizatorjem, sodelavcem in pomočnikom komunističnega oboroženega nastopa kot njegovim zaveznikom in je dosledno ostajalo na notranji fronti. Nikoli ni poseglo v boj proti nobeni zunanji sili, ki bi bila v sovražnosti z okupatorjem. Zato v tem pogledu ni pravičen očitek kolaboracije in kvislinštva. Se nadaljuje 'v,'■ ,.vF;4 ■■ č Iz naše KRONIKE Na IX. razstavi katoliške knjige v Argentini, ki jo je odprl buenosaireški nadškof Grdina] Quarracino, je prejel drugo odlikovanje univ. prof. dr. Milan Komar za knjigo Grelen y misterio, 17-letna Erika Poglajen pa odličje za spis „Jesucristo, linico Salvador el mundo, ayer, hoy y siempre”, ki ga je °dbor ocenil kot najboljšega od vseh prispevkov srednješolcev katoliških šol v Argenti- 36. mladinski dan v San Justu s celod-ncvnim programom je bil v nedeljo, 14. ^eptembra: po mladinski maši (somaševali °ne Bidovec, Franci Cukjati, Lojze in Ja-Oez Kržišnik; pel Mladinski zbor- Andrejka elan Vombergar) je bil skupen zajtrk, špor-n° 'ekmovnanje, skupno kosilo, proti večeru j kulturni program, ki sta ga napovedovala Vana Tekavec in Emil Urbančič, z nastopi11 osnovnošolskih otrok (Jurc Urbančič), p 'Sanjem zastav (predsednik sanjuške SFZ -/e8or Modic in predsednica SDO Monika Panc), pozdravnimi besedami predsed-'a Našega doma Janeza Albrehta, tajnice Vnxdnjega odbora Sonje Avguštin in duho-mr a Lojzeta Kržišnika, prizori in plesom £ lldine (Blaž Miklič, Stanko Jelen, Andreja Panc, Mirjam Mehle, Mirjam Javoršek); Cr|a: Tone Oblak, režija: Blaž Miklič, zvok in luči: Pavle Malovrh in Janez Jereb; za sklep ples ob zvokih Rock and Polke. Prelat Jože Guštin je na sestanku Zveze žena-mati v San Martinu govoril o satanizmu. Slomškov dom v Ramos Mejijije praznoval svojo 36. obletnico v nedeljo, 21. septembra: praznovanje se je začelo z zahvalno mašo (dušni pastir Jože Škerbec, pela mladinska skupina - prof. Ivan Vombergar), komemoracijo ob 30-letnici smrti prvega dušnega pastirja Janeza Kalana (spominska beseda: Marjan Loboda, branje ene Kalanovih črtic: Nežka Štefe, pesem mladinske skupine), skupno kosilo; ob 16,30 kulturni program: napovedovalka prof. Neda Dolenc, pozdravne besede predsednika SD Marjana J. Lobode, nato igra Rdeča Kapica v izvedbi Slomškove šole, ki jo vodi Saša Omahna, v režiji dr. Štefana Godca; igrali Lučka Kinkel, Veronika Vombergar, Marcel Brula, Dani Cestnik, Natalija Re, Gabrijela Vasle; plesali in peli vsi šolski otroci; scena: Božo Urbančič; kostumi: Andreja Cestnik in Vladimira Brula; koreografija: Gabrijela Malovrh; pesmi uglasbil: Jože Omahna; petje: Olga Urbančič in Marcel Brula; glasbena spremljava: Ivan Vombergar, Daniela Godec, Olga Bohinc in Lučka Vombergar; šepetalka: Aleksandra Omahna; luči in zvok: Bogdan Magister, Damijan Ahlin in Matjaž Ribnikar. Na duhovniškem sestanku v Slovenski hiši je 24. septembra govoril dr. Mirko Gogala o pogledih kardinala Ratzingerja na današnjo teologijo. Slomškova proslava slovenskih osnovnih šol v Argentini v organizaciji šolskega odseka Zedinjene Slovenije, ki ga vodi šolski referent ZS France Vitrih, je bila v Slovenski hiši v soboto, 27. septembra: ob 9. uri je sveto mašo za pokojne učitelje in katehete daroval delegat Jože Skerbec, petje je vodila voditeljica Rožmanove šole Katica Dimnik, mašne dele je napovedovala Ana Marija Hren, berilo pa je brala Karla Skvarča; po maši pa so sedanji in nekdanji učenci Slomškove šole v dvorani škofa Rožmana zaigrali otroško igro Rdeča Kapica v režiji dr. Stefana Godca. Učenci naših šol so najprej napolnili cerkev in nato dvorano. Moški oktet Vrtnica iz Nove Gorice je v soboto, 27. septembra, imel celovečerni koncert v Našem domu v San Justu; v sredo, 24. septembra, pa je pel med večerno mašo v cerkvi Marije Pomagaj. 46. mladinski dan v Slovenski vasi jc bil v nedeljo, 28. septembra, s celodnevnim programom: ob 9 sveta maša, ob 10,45 dviganje zastav in nato športno tekmovanje, ob 13 kosilo, nato nadaljevanje tekmovanja in ob 19 kulturni program. Na sestanku Zveze slovenskih mater in žena I. oktobra v Slovenski hiši so se članice pogovarjale z urednikom Svobodne Slovenije Tonetom Mizeritom. Nekaj misli ob „Deklaraciji svobodnih partizanov“ LOJZE KUKOVIČA ■ % resenečen in tudi ganjen sem bral v mr^ Družini 34, str. 20, od 31. avgusta -Ä. letos, „Deklaracijo svobodnih partizanov”. Menim, da tako dr. Canžek, ki je Deklaracijo pripravil, kot tudi vsi, ki sojo na ustanovnem zboru Združenja svobodnih partizanov letos mesecaavgustazapla-vzom sprejeli, zaslužijo iskrene čestitke. Podobne izjave najbrž ne pomni sodobna slovenska zgodovina. Vse priznanje jim gre za pogum, ki so ga z Deklaracijo pokazali. V njej javno priznavajo, da so prevarani in ogoljufani od slovenske komunistične stranke vstopili med vojno v partizane z namenom, da se borijo za „osvoboditev okupirane domovine in za zedinjenje slovenske Primorske in Koroške zmatično domovino”. A njihova poštenost je storila še korak naprej. Zavedajoč se težkega bremena bratomorne vojne, čutijo dolžnost, „da prosimo odpuščanja Slovence, Hrvate, Srbe, Nemce in druge narode za vse storjene krivice in zločine, ki so jih zadele na slovenski zemlji med vojno in po njej”. Resnično, hvala vam za to iskreno pogumno dejanje! Deklaracija podrobneje našteva razne vrste krivic in zločinov, ki jih je komunistična revolucija prinesla zlasti lastnemu narodu. Najprej lastnim partizanskim soborcem, „ki so se uprli zločinski politiki KPS med vojno ali po vojni ter bili zaradi tega od lastnih vojnih sotovarišev likvidirani ali so trpeli mučenja in zaničevanja v udbovskih zaporih, na Golem otoku ali v drugih taboriščih”. Nato Deklaracija prosi odpuščanja najprej svojce po vojni pobitih v dolgi komunistični diktaturi ter vse tiste rojake, ki so bili preganjani, zapostavljeni, ki so utrpeli materialno škodo ali bili prikrajšani pri šolanju in v poklicu”. Enako „svobodni partizani” prosijo odpuščanja vse tiste, ki so morali množično zapustiti domovino, da so si rešili življenje, ker so bile „te krivice posledica našega sodelovanja v partizanskem gibanju”. Imajo „pogum prositi odpuščanje, kajti s tem hočemo vrniti čast in dobro ime tistemu delu partizanskega gibanja, ki je imel za cilj osvoboditev in zedinjenje slovenske domovine”. S prošnjo za odpuščanje si „svobodni partizani” hočejo olajšati vest, „saj se bomo odslej nedvomno ločili od tistih, ki še danes zagovarjajo ali zakrivajo zločine komunističnega dela partizanstva”. Deklaracija nadalje ugotavlja, kako je „leta 1945 KPS zlorabila partizanstvo, da je uvedla komunistično strahovlado, ki je številnim državljanom prinesla smrt ali taborišča in prisilno delo, jih pognala v begunstvo, odvzela premoženje zasebnikom in organizacijam”. In nadaljuje, kako je „komunistična diktatura uvedla politični režim brez moralnih vrednot, neuspešen gospodarski sistem, podvrgla šolstvo komunistični ideologiji ter preganjala vero in vernike”. Z vsem tem je komunistična diktatura „storila našemu narodu neizmerno škodo, katere pogubne posledice bodo čutili še bodoči rodovi”. Da, kako prav ima Deklaracija! Ves čas, odkar je KPS sprožila bratomorni boj v Sloveniji pa do konca diktature, so bile storjene nešte-vilnim Slovencem strahotne krivice in je bila naši deželi prizadeta neizmerna gospodarska, zlasti pa moralna in duhovna škoda: uničena so bila nedolžna življenja v tisočih, sistematično so bile teptane najbolj osnovne človeške pravice, kruto in hkrati perfidno so bili premnogi rojaki ideološko preganjani, zastrupljanaje bila narodova duša, brezsmiselno se je uničevalo narodno imetje ter še in še. Zato smo globoko ganjeni ob tako iskreni izpovedi teh „svobodnih partizanov” ter njihovi prošnji za odpuščanje. Tudi tu v Argentini živi mnogo Slovencev, ki so bili na ta ali oni način žrtve komunističnega nasilstva. Mnogim od nas so pobili sorodnike, skozi desetletja so nas blatili in poniževali ter nam jemali čast in dobro ime. Naštevanja krivic ne bi bilo konec. Zato nas gane vaše priznanje. Vaša Deklaracija je še posebej veliko vredna, ker vemo, da večina pobuditeljev in glavnih krivcev te tragedije slovenskega naroda še vedno vztraja v svoji zakrknjenosti-Ne priznajo storjenih krivic, še manj so pripravljeni prositi zanje odpuščanja in jih skušati po močeh popraviti. Nasprotno, ponosno se sprehajajo po slovenskih mestih in vaseh, čeprav so njihove roke umazane od toliko nedolžno prelite krvi. Ob tem uživajo celo visoke pokojnine; če jih pa ni več na tem svetu, so jim pa posvečeni spomeniki, ulice in trgi, šole in javne ustanove- Zato smo vaše Deklaracije tem bolj veseli. Pravite sicer, daje vaša Deklaracija i prišla pozno. To je v nekem oziru res', I IBIi dolgo smo upali na kaj podobnega in smo že skoraj obupali. Toda ni prišla prcpoz-n°; za kesanje ni na tem svetu nikoli pre-P°zno. Sicer sem pa prepričan, da se vam »svobodnim partizanom” misel na to izjavo ni porodila šele včeraj. Verjetno je dolga leta dozorevala v vaših srcih. Upam, da seje to začelo, odkar ste spoznali, da ste kili prevarani in ogoljufani v svojem mladostnem patriotičnem idealizmu. Gotovo ste kmalu potem, ko ste prišli med partizane, začenjali spoznavati, da ste se zmotili, da partizanstvo ni bila narodnoosvobodilna vojska, temveč vse kaj drugega; skrbno prikrivana komunistična Evolucija. Mnogi vaših tovarišev so Poskušali ubrati pot nazaj. Nekaterim seje k> posrečilo, drugi so morali - kot v Dekla-r?ciji sami pravite - poskus plačati s smrti0- Komunisti se pač niso igrali s svojimi »skesanimi sopotniki”, vse nezanesljive s° brutalno likvidirali. Drugi so tudi že med vojno spoznali komunistično prevaro in svojo zmoto, a n'so imeli poguma, da bi načeto pot spremenili. Ostali so, kjer so bili, in tudi po koncu vojne niso priznali svoje zmote. Se danes molčijo, čeprav jih verjetno vest muči in živijo notranje razklani in duševno Dzdejani. Bog daj, da bi z obremenjeno Vestjo ne odšli v večnost. Tudi vi, podpisniki Deklaracije, ste v°rjetno že dolgo nosili nemir in dvom ter °eitke vesti. Zavedali ste se, da ste v neki meri prispevali k zmagi komunizma in ste Se Zato čutili tudi sokrive za gorje, ki gaje Zmagovalec počel nad slovenskim Ijuds-v°rn. Zato sem prepričan, da je v vas že d°lgo zorela misel, da bo treba resnico Povedati tudi na glas, v javnosti in celo Pr°siti odpuščanja za vaš delež pri zmagi omunizma, ki mu je odprl pot do dolgove strahovlade. Iskali ste poguma in JP°či, da bi prišli z besedo na dan. To ste ‘ 0rili s to Deklaracijo, res, lepo dejanje! , Temu resnično pogumnemu, globoko UlUanitarnemu dejanju velja zatorej naše ,P°štljivo priznanje. Nedvomno je ta Dc-uracija lep dokaz, da je v splošni motalni pkadenci med nami še vendar dosti res-'cno plemenitih ljudi, ki jim je poštenost ^Jvišja vrednota. Zato sem tudi uverjen, Km ° deklaracija še marsikomu v vzpod-• Morda celo v zgled, ki ga bo kdo Posnemati. Iz skromnih začetkov budo želel Pasti Se to 0lajŠal, ane lahko včasih veliko gibanje. Če bi res zgodilo, bi nam to Slovencem veči o dokončno narodno spravo, ki si jo Pa vendarle želi. Vsaj upamo tako! ^ekaj me pa v Deklaraciji vendarle moti in verjetno z menoj še marsikoga drugega. Gre za njene prve stavke, v katerih je rečeno, daje „slovensko partizanstvo v drugi svetovni vojni vodilo veličasten boj za osvoboditev okupirane domovine...” In malo naprej: „Mi partizanski borci in terenski sodelavci partizanov... smo ponosni na protiokupatorski boj, saj je bilo veliko dejanje v naši zgodovini,” čeprav potem končujete to trditev s pripombo; „Toda partizanstvo ni bilo samo velika epopeja, bila je tudi največja tragedija v narodovi zgodovini.” Tu se pa na žalost ne strinjam z vami. Najprej ne v tem, da bi bilo partizanstvo kak veličasten narodno osvobodilni boj. Ne, ni bil narodno osvobodilen boj, temveč le boj KPS za politično oblast v Sloveniji. To je bilo iz mnogih znakov lahko spoznatno že ob ustanovitvi partizanstva. Bilo pa je tudi že neštetokrat neizpodbitno dokazano in od samih komunistov tudi priznano. Ker KPS ne bi mogla drugače do oblasti, je izrabila okupacijo, daje pod varljivim geslom narodne osvoboditve začela svojo, to se pravi, komunistično revolucjio. Naj navedem za to trditev samo dve izjavi dveh nesuml- ..... jivih, komunističnih prič. Prva teh prič je Mitja Ribičič, ki je ob 25-letnici OF povedal, da je bilo osvobodilno gibanje od vsega početka revolucionaren proces, da „kdor tega ne razume, ni razumel ničesar” (Družina, 19. 3. 1995). Druga priča pa je sam Tito, ki je o isti stvari na naravnost brutalen način povedal v nekem intervjuju: „Navsezadnje je bila to državljanska vojna. O tem nismo hoteli govoriti v vojni, ker nam ne bi koristilo” (Vjesnik, 24. 5. 1972). Sicer pa trditev iz Deklaracije o „veličastnem boju za osvoboditev okupirane domovine’ tudi ni v skladu s tem, kar se nekaj vrstic pozneje bere, namreč da „vodstvo komunistične partije Slovenije je OF in partizanski boj proti vojaškemu sovražniku zlorabilo za boj proti razrednemu sovražniku, za komunistično revolucijo ter za uvedbo diktature”. Da, to, vidite, je bil edini cilj partizanstva pod vodstvom Kps. Zato si je KPS zagotovila tudi monopol tega boja, da ne bi kaka druga skupina začela resničnega narodno osvobodilnega boja in tako onemogočila komunizmu priti na oblast. Načrt je bil per-lidno dobro narejen in brutalno izvrševan. Ni šlo torej za noben veličasten boj proti okupatorju, temveč samo za komunistično revolucijo. Seveda je bilo treba od časa do časa storiti tudi kaj proti okupatorju, sicer bi bila komunistična prevara preveč očividna. Partizani so se včasih zato res borili tudi proti okupatorju, a to le, kadar se boju niso mogli izogniti, ali pa da so pokazali ljudstvu, da se res borijo proti njemu, pogosto pa celo s zlobnim namenom, da bi izzvali okupatorjeve represalije in tako obupane ljudi prisilili v hribe ali pa v protikomunistične vrste. Jezuitski duhovnik Miha Žužek, ki je na svoji koži skusil, kaj je komunizem, v knjigi „Sredi vsega” pravilno ugotavlja: Zlatoporočenca Valentin Urbančič in Cilka roj. Maček V nedeljo, 31. avgusta, sta praznovala z zahvalno mašo v cerkvi Marije Pomagaj 50-letnico poroke v družbi svojih petih_otrok, snah in zetov, 16 vnukov, drugih sorodnikov in prijateljev. Čestitamo! TO POMENI TRUD IN DELO „Osvobodilna fronta je bila največja prevara, ki jo je slovensko ljudstvo doživelo v več kot 1200-letni zgodovini... Je naša največja katastrofa v zgodovini. Komunistična revolucija, vsiljenanašemu ljudstvu, ko se je krčilo v boju za življenje in smrt z okupatorji, je ta nož v naš hrbet, največji zločin v naši zgodovini” (str. 196). Lahko verjamem, daje verjetno bivšim partizanom težko sprejeti to resnico. Radi bi zase rešili vsaj to čast in priznanje, da so se borili za narod. Ne, resnica ni ta. In resnico je treba sprejeti, četufi je grenka in ne prija človekovim željam. Drži pa in to vsakdo rad prizna, da so mnogi, če ne celo večina partizanov, imeli namen boriti se za domovino. Toda osebni namen ne spremeni objektivnega dejstva, dejstva namreč, daje bil njihov boj v resnici boj za komunistično revolucijo. So pač verjeli komunistični propagandi, ki jih je kruto prevarala. Komunisti so pač dobro poznali slovensko ljudstvo in so zato vedeli, da ne smejo s pravimi nameni in cilji na dan, ker bi sicer njihovi načrti propadli. Morali so se skriti pod krinko narodnoosvobodilnega boja. Vedeli so, kako visoko narodno čuteč je naš človek, zlasti mladina. In prevara jim je žal uspela. Tudi pri vas, podpisnikih Deklaracije. Zato tudi ne drži, kot pravi Deklaracija na drugem mestu, da je „leta 1945 KPS zlorabila partizanstvo, daje uvedla komunistično strahovlado...” Te zlorabe ni zagrešila KPS šele 1945. leta, ampak že tedaj, ko je vrgla v javnost svoj prvi ustanovni proglas in se predstavila kot Osvobodilna fronta. To je bilo sredi okupacije, leta 1945 je že žela sad svojega revolucionarnega boja: dobila je oblast v svoje roke. Za to edino seje partizanstvo v resnici tudi borilo. Ni torej šele nekako leta 1945 KPS prišla na idejo, da vojaško zmago lahko izrabi v svoje revolucionarne namene. Ne, ne smemo biti naivni: to je bil od vsega početka njen namen in sicer njen edini namen. Ni vabila ljudi v hribe iz ljubezni do naroda, temveč le iz želje in volje po oblasti. Ni ji bilo za to, da narod osvobodi, temveč, da nad narodom zavlada. Zato svobodni partizani ne smete biti ravno „ponosni na protiokupatorski boj", kot da bi bilo to „veliko dejanje v naši narodni zgodovini". Ne, protiokupators-kega boja, vsaj načelno in načrtno, ni bilo. Ponavljam že zdavnaj od vseh resnih ljudi priznano resnico, da je bil edini resnični namen partizanstva komunistična revolucija. Le priložnostno se je partizanstvo „V potu svojega obraza NADISLAVA LAHARNAR 1 Mpotu svojega obraza si človek služi 1m vsakdanji kruh. Nekateri dobesed W no tako, drugi v prenesenem pomenu, vsi pošteni ljudje pa s trudom, to se pravi z resnim delom, bodisi telesnim ali duševnim. Ko se je delo vse bolj diferenciralo, je postala nujna delitev dela. Razvile so se obrti in poklici, kajti vsega nihče več ni bil zmožen narediti. Zato se po svojih sposobnostih potrudimo, da tudi pri delu pride vsak na svoje mesto. Vendar ohranja delo „v potu obraza" neko posebnost. Navadno je težje, a nikoli ni jed bolj okusna in počitek slajški, kakor tedaj, ko si si z delom dodobra razgibal skelet in mišice. Istočasno pa si se seveda tudi umsko trudil, da bi odkril kar najboljši način za izvršitev določene naloge. Vsako delo je častno in zaslužno, če je ■E**«!!! res delo, to se pravi, če resnično odgovarja na resnične potrebe bližnjega. Delovna mesta se kar sama ponujajo, ker je potreb v skupnosti ne samo vedno dovolj, ampak se njih vrsta ne konča, dokler je kje življenje. Ni jih treba „ustvarjati" in jih tudi ni mogoče ustvarjati. Treba je le resničnim potrebam iznajdljivo poiskati odgovor ib sredstva primerno upravljati, de režija n' prevelika in da je pravičnosti, to se pra^ ljubezni, zadoščeno v družbeni piramidi od vrha do tal. Vodstvo je namreč del istega narodnega telesa in ni nad njim, po drugi strani pa mali človek želi biti ponosen na svoje delo, na svojo deželo in na vodstvo, ki mu moro zaupati. V evangeliju je povedano: „ Veste, da vladarji gospodujejo nad svojimi narod' in da jim velikaši dajejo čutiti oblast. Med vami pa naj nebo tako, ampak kdor hoče biti velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vaš služab- nik!" V zvezi z delom večkrat slišimo pogovor o „pridobljenih pravicah". Te kot pravno figura gotovo obstajajo, so pa pogosto boli podobne uzakonjenim krivicam. Često s° nepriznane prav v primerih, ko so bile P° vseh pravilih pridobljene. Doživljali smo, da je samozvana oblast odpisala del skupnosti in jo odrinila na rob družbe v zasmeh vsaki pridobljeni pravic' do svojega dela. Tako je n. pr. eden moral s samokolnico razvažati premog po domačem mestu, drugi pa v tujini prekladati v tovarn' vroče gume ali urejati stezice v tujem parko - zaradi božjega imena! Pravično urejena družba je brez dvomn najlepši uspeh državniškega posla 'n naivredneiše delo liubezni. < . "■ v s mtmt spopadlo tudi z okupatorjem, a njegov zadnji cilj ni bil pregnati ga z naših tal. Sami pravite, naprej, da so „voditelji KPS, Kardelj, Kidrič in drugi vedeli, daje vojaški poraz fašistov in nacistov neizbežen in da bo Slovenija osvobojena tudi brez partizanov. Zavedali pa so se, da KPS ne bo prišla na oblast brez OF in partizanstva”. Protiokupatorskega boja torej ni bilo in ga tudi ne bi bilo primerno začeti, ker bi bil okupator slovenski narod morda popolnoma uničil. Osvobojenje Slovenije od okupatorjev je moglo priti samo od zunaj. To so spoznale vse druge okupirane države in se zato niso spuščale v nesmiseln boj emeteni propagandi KPS, sl' o ter ji tako omogočili zmag0 ;m boju in poznejšo diktaturo7 lotami, ki jih je ta povzroči em pa nikakor ne maram taja' to zmanjševati morebitne vase brosti v partizanstvu. Zal le.0 nikomur v prid, razen Kr ■»yy —viwmbiw.*&! st' : «es: . lililill Dirigent Andrej Selan pripoveduje ob 25-letnici Mladinskega pevskega zbora San Justo Priredil Stane Snoj I ansko leto je MPZ San Justo slovesno I obhajal 25-letnico svojega obstoja. V sklopu jubilejnih proslav je imel zbor brvi koncert 13. julija 1996 v Slovenski hiši, drugega pa 21. septembra 1996 v Našem d°mu v San Justu. Nekaj časa po koncu slavnostnih nastopov sem poiskal Andreja Selana, ustanovitelja in dolgoletnega dirigen-ta tega zbora, da bi predstavil sebe in povedal bralcem DŽ kaj o začetkih in nastopih zbora, kateremu posveča velik del svojega,,prostega časa", vso skrb in ljubezen že več kot 25 ft- Vse to dela še danes, ko je vodstvo zbora *e prepustil svoji hčerki prof. Andrejki poroče-n' Lombergar. A ta zbor tudi ni vse in edino, kar govori o njegovem bogatem pevskem udejstvovanju v naši skupnosti. Da je res bavec po duši, nam priča njegova stalna Pripravljenost, da vodi petje, organizira priložnostne skupine pevcev, v katerih vedno tudi sam pomaga s svojim basom, za različne Prireditve in priložnosti znotraj in zunaj krajevne skupnosti. Med te dejavnosti lahko šteje-010 ljudsko petje med slovensko mašo ob nadeljah v sanjuški stolnici, ali letno slovenska romanje v Lujän ali v Lourdes, petje v °arkvi Marije Pomočnice za telovsko procesi- io, Pevske vložke za gledališke igre, za aka- demije ali kaj drugega. Začel sem z vprašanji: Kje in kdaj si se navdušil za petje? Doma v družini. Pri nas je imela mama °oer posluh in veselje za petje. To že v 'Oveniji, pa tudi potem v begunskem borišču smo v družini veliko prepeli. Neverno. kakšna šola za petje je bila to! Saj smo eli alt po posluhu, nas ni bilo treba nič učiti, taborišču seveda smo imeli veliko časa, saj 'smo imeli niti knjig, da bi lahko brali, zlasti tak rat še ni bilo televizije... Mama je kar a°ela peti, otroci smo „pobirali"za njo in peli. ®stra Pavla in starejši brat Tine sta imela že a'° Prakse, ker sta pela v pevskih zborih. Rojen si bil še v Sloveniji. Kje? , Selani smo doma iz Trate pri Velesovem . ®u Kranja, iz kmečke družine. Bil sem osmi Qd de: setih otrok v družini, kjer seje rodila ena sama deklica, sestra Pavla, za njo pa devet bratov. Česa se spominjaš iz otroških let v domovini? Komaj sem se zavedel, že smo se znašli pod nemško okupacijo in komunistično revolucijo. Spominjam se, kako je hodila naša družina zaradi partizanov vsak večer spat v bolj središčni del vasi, kjer naj bi bili bolj varni pred njihovimi nočnimi napadi in nasilstvi. Ko smo maja 1945 zaradi komunistične zasedbe zapustili domovino in šli na tuje, sem imel dobrih šest let. Pa iz begunske poti na Koroško in iz taborišč? Ko smo zapuščali našo hišo in šli z dvema vozovoma od doma v neznano, da si rešimo življenje, je bil oče pri domobrancih, zato smo šli na pot otroci z mamo sami, brez ata. Najmlajši je bežal z mamo pod srcem in se rodil novembra 1945 že v lienškem taborišču. Šli smo z vozom do vasi Križe, kjer smo doživeli partizanski napad. V splošni zmedi in paniki, ko smo skušali reševati vsaj sebe, smo pustili tam oba vozova in vse, kar smo peljali s seboj, ter brez vsega peš nadaljevali pot proti Ljubelju. Noč smo prespali pri Sv. Ani. Spomnim se ranjencev, domobrancev, napadenih tisto noč, ki so jih nosili mimo nas. Drugi dan smo se pred Ljubeljem našli z atom, kjer nas je čakal. Od tam smo šli z njim skupaj na vetrinjsko polje. Nikoli ne bom pozabil, kako smo živeli tam pod „milim nebom”, ne kolib iz drevesnega lubja, ne hrane, ne blata, kadar je deževalo. V spominu mi je ostala tudi vetrinjska cerkev, v kateri smo v stiski tako goreče molili. Spominjam se pa tudi salezijancev, ki so že tam organizirali za otroke razne igre in petje. Bili so to Cigan, Mihelič, Mernik, Rovan, Knez, Ambrožič, Lus-kar, Matko. Vsi so bili potem tudi v taboriščih Lienz in Spittal, kamor je bila poslana tudi naša družina. V obeh taboriščih je bilo več pevskih zborov: mešanega je vodil Silvo Mihelič, dekleta so imela svoj zbor, glavnega mladinskega, oeškega, pa je vodil Rudi Knez, katerega imam prav zato v najlepšem spominu. Kako krasno, štiriglasno, so zapeli mladi pevci, eni še dečki, drugi že skoraj fantje. Gospod Knez je pripravljal in vadil tudi druge pevce za vstop v mladinski pevski zbor. Na te vaje sem bil nekajkrat povabljen tudi jaz. Kdaj ste prišli v Argentino? V Argentino smo prišli 3. decembra 1948. Predelana ameriška vojaška ladja „General Sturgis” nas je po tritedenski vožnji prepeljala iz Genove v buenosaireško pristanišče. P redno smo zapustili Inmigrantski hotel, je preskrbel gospod Ladislav Lenček CM nekaterim družinam z otroki iz našega transporta, da so se lahko preselile v šolski kolegij na cesti San Jose, ki se je držal centralne lazaristovske hiše v Buenos Airesu, in je bil zaradi šolskih počitnic prazen. Da se mi, otroci, ne bi potepali po cestah, sta skomandirala gospod Lenček in neka sestra redovnica za nas počitnice na šolski koloniji na Ezeizi. Razne državne šole so pošiljale tja za kratka dva tedna svoje učence, le mi - približno 25 slovenskih begunskih otrok - smo bili izjema, da smo uživali počitnice na tej koloniji cela dva meseca. Po prvih dveh tednih počitnic smo soboto in nedeljo preživeli pri starših, takoj v ponedeljek smo se pa že spet vračali na Ezeizo za naslednjih štirinajst dni. In to seje ponavljalo do prvih dni v marcu, ko se je začel šolski pouk. Med seboj smo govorili samo slovensko in peli slovensko, saj tukajšnjega jezika še nismo znali. Vodila in nadzorovala nas je neka Hrvatica. V nogometu so nas Argentinci vedno zmagali. Za slavnostni koncert ob 25-letnici Mladinskega pevskega zbora San Justo je bila dekoracija odra (Tone Oblak) izredno učinkovita. Proti koncu februarja in pred začetkom šolskega leta 1949 je bilo treba kolegij izprazniti. Naša družina se je preselila v Ramos Mejijo v „sanatorij”, ki je bil že natrpan slovenskih družin. Kam si šel prvič v argentinsko šolo? Meseca marca 1949 smo bili sprejeti štirje slovenski fantje všolo, katero jev Ciudadeli tedaj ustanavljal znani duhovnik Elizalde. Šola je bila še v začetkih in je imela samo 12 gojencev, vse je bilo majhno in utesnjeno. Ko sem po štirih mesecih dobil možnost za vstop v salezijanski zavod v Bernalu, kamor me je povabil gospod Janko Mernik, sem jo z veseljem izkoristil. Tam je bil že tudi moj brat Tine in več poznanih fantov iz taborišča, kar je bilo za vse nas zelo važno, da smo laže prenašali ločitev od domačih in vživljanje v nepoznano in novo argentinsko okolje. Pa tudi vse drugo je bilo bolj po našem okusu, kot npr. prostranost zavoda, kjer je bilo prostora za igrišča, za igranje, za žogo. Za menoj je prišlo v ta salezijanski zavod še več slovenskih otrok, tako da nas je bilo vseh približno 30. Kako je bilo v šoli v začetku, ko še niste znali špansko? V začetku so nas učitelji seveda pustili pri miru in nam dali čas za privajanje španščini. Spominjam pa se Francija Markeža, da je že po enem tednu dvignil roko pri zgodovini, da ga je učitelj lahko sprašal. Ker še ni znal špansko, seje vso lekcijo naučil na pamet in jo tako tudi povedal. Učitelj je obstrmel in mu ob koncu navdušeno čestital, ves razred pa spontano zaploskal. Naslednji dan je podobno naredil Martin Avanzo in bil deležen enakega aplavza... Decembra 1996 sem se srečal s tedanjim študijskim rektorjem tega zavoda, 82-letnim salezijancem, Santiagom Kunzem. On mi je povedal, da je prihod slovenskih fantov v bernalski kolegij odlično vplival na študijski nivo vsega zavoda. Da se je zaradi nas zvišal celotni nivo. Resnica je, daje veliko slovenskih fantov doseglo prva mesta v razredu. Pri salezijancih. V kateri razred šole so te sprejeli, ko nisi še znal jezika? Začel sem s tretjim razredom ljudske šole in potem naredil četrti, peti in šesti razred. Nato sem v istem zavodu hodil tudi v gimnazijo, ki je imela takrat v primeri z drugimi argentinskimi kolegiji precej zahtevnejši učni program. Imeli smo več kasteljanščine, več literature poleg latinščine in grščine. Po petih letih gimnazije sem šel na učiteljišče. Kot dober salezijanski zavod je imel odličen pevski zbor. Imeli smo vsak večer od pol do tričetrt ure štiriglasno pevske vaje, najprej vsak glas posebej, potem pa skupaj. Ob sobotah je bilo gregorijansko petje za vse gojence, vse to poleg učnih ur glasbe in petja. Privatno je istočasno študiralo od 15 do 20 fantov klavir. Imeli smo dosti glasbenega pouka, teorije in prakse. Za veliki teden smo vsako leto obdelali od 40 do 60 pesmi poleg najmanj treh maš, dveh različnih pasijonov in jutranjih zornic, kar vse smo potem peli v bernalski župni cerkvi. Učitelj petja Za petje sem bil zmeraj navdušen in večer, ko nismo imeli pevske vaje, je bil zame prazen, kot da mi je nekaj manjkalo. Ko sem bil na učiteljišču in sem že poučeval kot učitelj na osnovni šoli, sem po šestih mesecih pomislil na dejstvo, da moji učenci niso znali peti nobene pesmi. Nisem zdržal, da se jim ne bi kar sam ponudil, da jih naučim nekaj pesmi. In na koncu leta smo jih res znali nekaj zapeti. Ko sem bil poslan naslednje leto v salezijanski kmetijski zavod v Uribelarreo, sem tam nadaljeval s poučevanjem petja. V tistem kolegiju sem se našel s študentom, ki je bil sin slovenskih staronaseljencev, Prekmurcev iz Bernala, in je znal igrati na orgle. (Pisal se je Franc Balgač, postal je duhovnik in danes je rektor velike salezijanske Kmetijske šole.) Domenila sva se, da bo on orglal, jaz pa bom mahal, učil, dirigiral. Uspeh ni izostal. Dobili smo že takšno prakso, da smo se npr. za večernice v Marijinem mesecu zjutraj po maši učili novo pesem, zvečer pri blagoslovu pa že odlično zapeli. Lahko rečem, da je včasih kar zagrmelo, ko je poprijelo vseh 150 fantov. Začetki mladinskega pevskega zbora v San Justu Leta 1963 sem postal član pevskega zbora Gallus in pel pri tem zboru celih 15 let-Nekoč sem po dolgem nagovarjanj0 sanjuškega dušnega pastirja dr. Alojzija Star' ca, Toneta Oblaka in gospodične Angelc6 Klanšek prevzel skupino šestih mladih PeV; cev iz San Justa, da so se pripravili za P1-1/1 nastop na pevsko glasbenem večeru v Sl°' venski hiši. Ta skupina je takrat nastopi'3 triglasno, na harmoniko pa jo je spremljal® Mirijam Jereb. Dekleta so se hitro navdušil® in če jih je bilo teh 12, 15 do 20, je ®6 zadostovalo za zbor. No, potem so nekate® omahovali; so bili glasovi, pa niso bili glasov1-Dekliški so bili vedno dobri, ker so prišli iz šd® gospodične Angelce. Ona jih je učila triglas®0 (sopran, alt, drugi alt), kar je bila zelo dobr3 podlaga za zbor. A fantov je bilo v začetk® zmeraj malo. Tako približno je nastajal ml®' dinski pevski zbor v San Justu v letu 1971- Kje ste dobili note, kako je bilo s tem v začetku? Takrat še nismo imeli nobenega gradiv3; V začetku smo potrebovali note za žensk' zbor in en fantovski glas. Veliko uslugo nam je storila ga. Anka Gaser, ko nam je priredil3 nekaj pesmi, da smo lahko peli. Počasi sm° , pa le dobivali note. Iskali smo jih in fotokop' | rali. Ko se je odprla Slovenija, smo jih zače dobivati tudi od tam. Zbor se razvija in nastopa Novi zbor je sprejemal zmeraj več obvez-n°sti, čeprav je v San Justu še obstajal cer-kveni zbor, ki ga je vodil Štefan Drenšek in katerega član sem tudi bil. Mladinski pevski zbor je pel pri mladinskih mašah enkrat na 'hesec, posebno še za mladinske dneve, pa tudi za obletnice Našega doma. Za praznike, Za veliko noč, za božič smo peli v cerkvi, Potem v domu pri dopoldanski akademiji, navadno pa še pri popoldanskem kulturnem programu. Junija vsako leto je bila domobranska proslava, tej je sledila družinska ne-delja in otroški dan. Se je kar vrstilo brez Postanka. Imeli smo pa tudi samostojne Pastope tu in tam. Peli smo tudi pred argen-bnsko publiko, predvsem so bili to božični koncerti; v sanjuški katedrali trikrat ali Stikat, v cerkvi Medalla Milagrosa, v Santisi-^o Redentor in v Rosariu dvakrat: najprej pri bratih maristih, potem pa v cerkvi za tamkajšnje Slovence. Dvakrat smo gostovali Pr' rojakih v Mendozi, v Miramaru, nastopili trikrat v teatru Centra Cultural San Martin, v Centro Espanol ter v teatru Cervantes v Bue-P°s Airesu. Zbor je uprizoril tudi dve opereti: Miklavž prihaja in Slovenski božič. Pokojni r6žiser Frido nas je pogosto vključeval v igre 'n akademije. Pri folklornih igrah smo izvajali glasbene vložke, kot npr. vasovalci, fantje na vasi, ko ni pel ves zbor, temveč le skupina. Zdaj pogosto pojete tudi pri skupnih prireditvah v Slovenski hiši? Dvanajst let je, če ne več, ko smo začeli peti v Slovenski hiši za veliki teden. Dvakrat vse tri dni, v četrtek, petek in soboto, od takrat naprej pa se vrstimo z Gallusom. Zadnje čase pojemo večkrat tudi na junijski domobranski proslavi, na glavni akademiji Kristusa Kralja ali pa ob žegnanju pri Mariji Pomagaj. Skupna turneja po Sloveniji s plesno skupino iz Našega doma Poglavje zaseje bilo zborovo gostovanje leta 1992/93 v Sloveniji, kjer smo imeli 18 nastopov. Prvi koncert smo imeli na Bledu v dvorani za 550 ljudi, v Kranju za 800 ljudi, v Mengšu za 500, v Šentjoštu nad Horjulom za 300 ter v Kopru. Peli smo v mariborski stolnici, kjer nas je poslušal škof Kramberger, v Šentvidu, kjer smo imeli v polni farni cerkvi najprej koncert, potem pa peli skupaj z domačim cerkvenim zborom pri polnočnici. Takrat je bil tam še za župnika sedanji pomožni ljubljanski škof Uran in sem se lahko prepričal, kakšen posluh ima ta človek! Vsak kraj, kjer smo nastopali, je imel nekaj posebnega. Na Bledu, kjer je bila prva predstava, je dajalo ton zvedavo pričakovanje, ko nismo imeli pojma, kakšen bo odziv in potek. Drugje, npr. v Šentjoštu, je bila domačnost, v Kranju je bilo izredno navdušenje za naš nastop. Kako hitro so ljudje tam napolnili dvorano in kar skakali čez klopi! Posebne občutke smo imeli na zaključnem koncertu v Cankarjevem domu, kjer je dvorano napolnilo 1500 poslušalcev. Kako ste proslavili zborovo 25-letni- co? Zelo slovesno, z dvema koncertoma: 13. julija 1996, na povabilo delegata Jožeta Sker-bca, vdvorani Slovenske hiše, 21. septembra pa v Našem domu. Na koncertu v San Justu so se nam pridružili tudi nekdanji pevci, ki že ne pojejo več pri zboru, da smo za konec skupaj zapeli Zdravljico in Händlovo Alelujo. Nekatere točke programa je izvajal zbor v spremstvu godalnega kvarteta Tempo, argentinskega glasbenika s kontrabasom ter prof. Ivana Vombergarja na orglah. Koliko pevcev šteje trenutno zbor? Zdaj se število vrti okrog 40, bilo pa je že 54 pevcev. To odvisi pogosto tudi od študija, pa vaje so zdaj zahtevnejše. liisii i ai*i!!ii!i!iiii ZAGRADA REPUBLIKE SLOVENIJE na področju šolstva za leto 1997 Odbor za podeljevanje nagrad Republike Slovenije na področju šolstva je na svoji seji 16. septembra 1997 sklenil, da podeli na predlog Zedinjene Slovenije skupno nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za leto 1997 trem učiteljicam naših šol v Argentini: Angelci Klanšek, Katici Kovač-Dimnik in Miji Markež za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju na področju dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture za Slovence po svetu. Učiteljica Angelca Klanšek (voditeljica Balantičeve šole), Katica Kovač Dimnik (voditeljica Rozmanove šole) in Mija Markež (voditeljica Prešernove šole) so svojo pedagoško dejavnost začele takoj po odhodu v begunstvo, in sicer med Slovenci v taboriščih v Avstriji in Italiji. Od 1950 pa poučujejo slovenske otroke v sobotnih šolah z dodatnim poukom, ki poteka po slovenskih domovih, razstrese-nih v okolici Buenos Airesa v Argentini. V teh šolah otrokom posredujejo znanje slovenščine, slovenske zgodo- vine in zemljepisno znanje o Sloveniji. Z znanjem o Sloveniji, s prireditvami, slovensko knjigo, pesmijo in običaji vlivajo slovensko narodno zavest. Tudi po zaslugi učiteljic v sobotnih šolah je lahko slovenska povojna emigracija v 50-ih letih še vedno živa in kulturno ustvarjalna, tako daje Taras Kermauner to označil kot Slovenski argentinski čudež. Pedagoško poslanstvo so učiteljic6 Angelca Klanšek, Katica Kovač Dimnik in Mija Markež vsa ta leta opravljale brez vsakega honorarja, žrtvovale so vse svoje sobote, da so svojo ljubezen do dorno-vine in predvsem do slovenskega jezi' ka mogle preliti v srca otrok, ki so se rodili na argentinskih tleh v drugem, tretjem ali morda celo v četrtem rodu. Njihova posebna zasluga je tudi, da so vzgojile naslednice, ki nadaljujejo njihovo delo za ohranjanje slovenskega jezika i° slovenske kulture med Slovenci v Argentini. ANGELCA KLANŠEK KATICA KOVAČ DIMNIK MIJA MARKEŽ voditeljica Balantičeve šole voditeljica Rožmanove šole voditeljica Prešernove šole m m ii Zdaj vodi zbor hčerka Andrejka. Kako je prišlo do zamenjave dirigenta? Andrejka je začela hoditi k zboru v 2. gimnaziji, kot drugi. Že prej se je učila klavir, kot gimnazijka je otroke učila petje v slovenski šoli, prav tako tudi v otroškem vrtcu za dvojezične. Kojev4. letniku gimnazije začela obiskovati Conservatorio Nacional, je včasih že spremljala zbor na orglah ali pomagala učiti posamezne glasove. Jaz sem vadil base in tenorje, ona pa soprane in alte. To sva prakticirala že od 2. ali 3. gimnazije naprej. Včasih je prišla s predlogom, da bi se zbor naučil kakšno pesem, katero je ona poznala kot članica zbora moronskega konservatorija. Odgovarjal sem ji, zlasti, če je šlo za argentinsko folklorno pesem, ko je treba imeti pravi ritem: „Dobro, nauči jo!” In jo je res naučila in tudi dirigirala. Že na turneji po Sloveniji leta 1992/93 je polovico programa ona dirigirala. Kakšno mesto imaš zdaj v zboru? Dirigiram samo še, če ni prof. Ivana Vom-bergarja, da bi nas spremljal, in ga mora nadomestiti Andrejka, kot se je zgodilo za zadnji božič. Drugače sem pa en pevec več. Pojem bariton, pri moškem zboru pa tudi drugi tenor, če je potrebno. Tenorji vedno primanjkujejo. Kako gledaš na prihodnost zbora? Z velikim optimizmom, ker so dani vsi pogoji za to. Mislim, da je Andrejka dobro pripravljena za to mesto. Z veseljem je izbrala in se šla učit glasbo, doštudirala in postala profesorica (Conservatorio Nacional), na moronskem konservatoriju pa diplomirala za zborovodkinjo. Vsi glasovi v zboru so dobro zasedeni in sem prepričan, da pevci soglašajo z zborovodjem, če se ne zadovolji takoj in da od njih zahteva smisel za kvaliteto. Kako si uspel ohranjati in voditi mladinski pevski zbor v zdomstvu skozi dolgih 25 let? Z božjo pomočjo, pa tudi s pomočjo drugih ljudi v Našem domu. Že od začetka so bili pevci tega zbora istočasno tudi člani krajevnih mladinskih organizacij, nekateri tudi funkcionarji, in so sami razumeli, da je zbor potreben. Enako so mislili tudi njihovi starši in ga zato podpirali. Lahko bi rekel, da je zb°r upošteval salezijanske vzgojne metode, s3J so pevci nastopali tudi v gledaliških predstavah, pri deklamacijah, zraven se pa tudi zabavali s športom. Ob petkih po vaji se111 velikokrat z njimi igral nogomet. Končno na) še omenim pokojnega dušnega pastirja dr' Starca. Bil je stalno na tekočem o zboru, s® zanimal za pevce, govoril s starši in tudi z dirigentom. Za konec imaš še kakšno željo? Želim se zahvaliti Tonetu Oblaku za vs° pomoč in sodelovanje v imenu zbora pa tud' vseh, ki se zbiramo v Našem domu. Saj 00 kmalu poteklo 40 let, odkar ni koncerta ne igre ne obletnice ne proslave v domu brez njego vih kulis, brez njegove scenerije. Od prire® tve do prireditve ni samo potrjeval slov05 icsti. ostjo najboljšega scenografa v naši skupno ampak tudi človeka, ki je s svojo zahtevo- . pri izvedbi in pri uporabi sredstev doseg nivo, kakršnega si lahko privoščijo le pok'1 na, velika gledališča. Pri tem ni vpraševa_ koliko ga bo stalo denarja ne časa; samo B°f* ve, koliko nočnih ur dela in žrtvovanja! Kon Moji spomini (1935-1945) (5) BORIS KOMAN Odhod v tujino V nedeljo, 6. maja, sem po jutranji maši °dšel na pot. Majhen kovček sta mi pomaga-'a nositi dva ministranta. Že na Pikeljci smo ■naleteli na skupino, ki se ji je mudilo v nasprotno smer. Bili so Ljubljančani. Vprašali so n9s, če so partizani že blizu. Prihajali so jim Nasproti na sprejem. Mi pa smo kmalu zavili z glavne ceste Pr°ti Dobrovi. Tam me je pred neko hišo lepo Pozdravila neka mati in povabila na kosilo, ^na me je lepo naprosila, naj lepo skrbim za ni®nega sina, ki tudi odhaja v tujino. Minis-*ranta sta se poslovila in odšla nazaj domov. daz pa sem se približal župnišču in naprosil ZuPnika Klopčiča, da naj sprejme na svoj ypl'ki kmečki voz tudi moj kovček. On je vse Ze imel lepo pripravljeno in vpreženo s konji. Med njegovimi spremljevalci je bila tudi družijo zdravnika dr. Puca. Tako smo odšli proti °lhovemu Gradcu. V Gaberjah smo srečali ^Va mlada fanta, ki sta v nasprotno smer. Pridasta bilaAmbrožičeva. Med njimaeden Sedanji nadškof v Kanadi. pot je zavila na levo proti Polhovemu Gradcu. Med potjo, v majhnem gozdu, smo Psleteli na skupino četnikov, ki so nas lepo Pozdravili in pustili naprej. V Polhovem Gradcu sem hitro našel svo-,69a sošolca Toneta Smoliča, kije bil tam za aPlana. Menije pripravil zasilno prenočišče. arTI Pa se je kar precej trudil, da prepriča ®katere mlade, naj se tudi oni odločijo za . 0 naj se hvaležno spomnim tudi dela, ki ga ®v Našem domu opravil zdaj že pokojni Frido ®2nik kot odličen režiser, ki pa ni bil samo to. z J® tudi mojster in učitelj slovenskega jezika a solske otroke, kadar jih je vadil za igre in ademije ali za množične nastope. Njegovo ez9°dnjo smrt bomo Sanjuščani še pose-ej m°čno občutili. Delo v troje n-^ot Prireditelj tega pogovora naj dopol-pr- gornji Selanov odgovor. Dolga je vrsta Q^ditev v Našem domu, ki so tako navdušile Ve !nstv°: da jih ima še vedno v spominu. sad"19 teh 'ger’ konceriov, obletnic itd. je bil ,urnShkUpnih Pr'Prav in sodelovanja treh kui-1 delavcev: Toneta Oblaka, Frida Bez- odhod. Po jutranji maši v ponedeljek, 7. maja, smo odšli na pot po strmi poti proti Črnemu vrhu. Opozorili so nas, naj se oddaljimo od te poti, ker so nastavljene nekatere mine. Srečno smo prišli na vrh. Naporno posebno za konje. Tam so še bili nekateri nemški vojaki, ki pa so že kazali, da čakajo poziv svojih predstojnikov na odhod. Mi smo še lahko v prijazni utici nasproti gostilne mirno kosili. Medtem pa so se po hribovju približali nekateri domobranci in nas opomnili, naj pohitimo, kerso partizani že blizu. Takoj smo odšli. nika in - Andreja Selana, vsakega v svoji stroki. Selan je imel sicer na skrbi glasbeni, pevski del, bil pa je vedno tudi med tistimi, ki so pomagali postavljati Tonetu Oblaku široke odre, visoke kulise in še višje mlaje in druga težaška opravila. Za vse tri je držalo tole: svoje delo so opravljali brezplačno po celodnevnem poklicnem delu, v večernih ,, nadurah", katerih števila nihče ni štel; svoje delo so opravljali z največjo zavzetostjo in ljubeznijo, ne oziraje se na osebne žrtve, ki so bile za to potrebne; njihov idealizem ni bil kratkotrajen, šel je skozi desetletja in še traja, pri Bezniku je trajal do smrti. O argentinskem čudežu se bo pisalo in govorilo, dokler bodo med nami ljudje, ki tako mislijo in delajo. Pot čez poljanske hribe je bila posebno težka, skoraj nevarna za konje zaradi slabega stanja in veliko grmovja. Vendar so srečno izvozili tisti del. Znašli smo se na prijaznem pobočju. Takrat pa se je zahotelo patru Jakobu Vučini poiskati v teh samotnih kmetijah nekaj pijače. Da imajo zelo dobro žganje. Komaj smo ga pregovorili, da se zelo mudi, in šli počasi v poljansko dolino. Tam je Pucova družina pri sorodnikih pustila svoje prav majhno dete, ker ga niso upali vzeti na tako težko in negotovo pot. Prav že v dolini smo srečali četo domobrancev pod vodstvom Kepica, ki je kot begunec bogoslovec živel nekaj časa pri nas na Brezovici. Potem pa vstopil k domobrancem. Tako smo se približali Škofji Loki. Bila je še nekaj okrašena kot spomin na 3. maj, razglasitev Slovenije. V Škofji Loki sem dobil prenočišče v kapucinskem samostanu, ki so ga menda Nemci rabili za lazaret. Bil sem sam. Drugo jutro, 8. maja, sem maševal v kapucinski cerkvi. Posebno pozornost mi je zbudil dragoceni oltar iz po nemških vojakih požgane cerkve v Dražgošah. Se vidi, da so oni sami to dragocenost rešili. V Škofji Loki nas je bilo vedno več. Seveda so prihajali že od Ljubljane sem. Jaz pa sem se ustavil pri gostilni Karlin, kjer je bil rojen škof Karlin in moj sošolec v zavodu sv. Stanislava. On je študiral za živinozdravnika. Med nemško okupacijo pa je nekam izginil. Mi smo mislili, da je bil umorjen in smo zanj že večkrat maševali. Naletel sem v gostilni na njegovo ženo. Bila je v črni obleki. Predstavil sem se ji in ji povedal naše poročilo o njem. Kako je vse v resnici? Pa mi je kratko odgovorila: „Pridite čez nekaj dni nazaj, pa vam bom vse povedala.” Takoj sem vedel, da še živi. Pozneje sem pa zvedel, da so ga partizani mobilizirali, ker so ga potrebovali. On pa je ostal pri njih še v dobi komunizma. Počasi smo se premikali proti Suhi in vse naprej proti Šmartinu in po svoje ugibali, kaj bo iz vsega tega. Med nami je bil tudi brat Janeza Hladnika, ki je bil gospodar na njegovem domu. Ko je nekdo omenil, da bi bil vesel, če bi mu zagotovili, da se vrnemo domov čez nekaj let, je ta mož kar utihnil in je odšel nazaj. Zemlja ga je preveč klicala. Vendar smo kmalu zvedeli, da do doma ni prišel. Med potjo so ga umorili. Mi pa kar naprej. Že se je približal Kranj, glavno gorenjsko mesto. Tam je bil menda po 3. maju že imenovan slovenski glavar, pa je žalostno vse propadlo. Ko smo šli skozi mesto, smo mogli opaziti, da jih precej odhaja iz mesta proti partizanski strani. Bližal se je konec vojske. Proti večeru smo prišli do lepe vasi Pre- r ' i i IZ NAŠE KRONIKE doslje. Tam so nas lepo sprejeli. Meni so pripravili lepo sobo, da sem tam, ne vede, zadnjič lepo prenočil v domovini. Domače sem naprosil, naj mojim domov sporoče, da sem odšel v tujino. Drugo jutro sem maševal v hiši mrtvoudnega župnika Zupanca. Taje bil znan po celem Gorenjskem kot svet mož. Sedaj pa je opešal. Po moji maši me je lepo potolažil. Rekel mi je: „Ne pozabi, daje od povsod enako daleč v nebesa.” Ginjen sem se poslovil od njega. Prišel pa je čas, da odidemo naprej. Pot nas je vodila mimo gradu Brdo. Kmalu pa smo prišli na glavno cesto proti Tržiču. Vsa je bila polna najrazličnejših vozil. Ob cesti razne zavržene in pokvarjene stvari. Med nas so se začeli počasi mešati tudi nemški vojaki, ki so se tudi umikali proti svojemu domu. V Križah smo se še napojili s predobro mrzlo vodo. V Tržiču je bilo že precej nereda. Tovarna PEKO za čevlje je bila odprta. Nekateri so to izbrabili in poiskali kaj koristnega. Mi pa kar naprej. Cesta se je začela dvigati. Vedno bolj počasi se je vse premikalo. V Podljubelju smo celo nekaj časa počili. Nekaj domobrancev mi je reklo, da vse nekam čudno kaže. Da bo najbolje ne iti naprej, ampak kar v hribe. Bližala se je noč. Naprej ni bilo mogoče zaradi teme. Po drugi strani je bilo na cesti vse polno konj. Tako smo se odločili, da bomo kar v jarku zraven ceste to noč preživeli. Celo noč je bilo premikanje konj. Mi smo se pa vtem stanju kar dobro počutili. Dr. Puc, ki je bil s svojo družino z menoj, mi je rekel tele, tako pomembne besede: „To noč sem prvič po zadnjih letih spal v miru, kar mi prej, med vojsko ni bilo mogoče. Vedno sem bil v strahu, da me ponoči ne pridejo partizani iskat in ustreljit.” Drugo jutro je bil praznik vnebohoda, 10. maj. Zelo sem želel, da bi ta dan mogel maševati. Pa se je vse tako počasi premikalo, da ni bilo mogoče priti do cerkvice svete Ane. Veliko težav so delale nemške čete, ki se na nas sploh niso hotele ozirati. Posebno surov je bil neki oficir. Kričal je, da je major in tako mora vse njega ubogati. Naš komandant pa je tudi bil major in mu je to omenil. Le prezirljivo se mu je nasmehnil in divjal naprej. Med tem pa je poveljnik domobrancev Vuk Rupnik zbiral domobrance, da bi šli z njim in odprli pot čez Ljubelj, ki so ga takrat že zapirali partizani. Od daleč sem gledal tako prijazno cerkvico. Pa sem moral žalostno ugotoviti, da danes z mašo ne bo nič, ker je ura več kot ena popoldne. Takrat namreč še ni bilo dovoljeno maševati popoldne. Moj sopotnik dr. Puc je iskal na nekem zapuščenem kamionu rdečega križa, če je še kakšno zdravilo na njem. Jaz pa sem šel iskat prenočišče in ga dobil v eni od barak, ki sojih tam postavili Nemci za svoje ujetnike, da so jim pomagali kaj zboljšati v tisti okolici. Mislil sem, da sem sam v baraki, pa sem poslušal pogovor dveh nemških vojakov, ki sta tudi tam spala. Pogovarjala sta se, kako grdo so domačini tam okrog Postojne zmerjali domobrance, ki so se tam umikali. Celo njima se je to zdelo zelo barbarsko. Drugi dan je postalo še težje iti naprej. Jaz sem imel to srečo, dasem mogel maševati pri sveti Ani. Tunel pa je bil zaprt. Nemci niso pustili nikogar skozi. Kaj sedaj? Bližala se je noč. Pa smo se z nekaterimi odločili iti kar po cesti čez visoki vrh po tako slabi in strmi cesti. Pa smo šli. Na vozu, ki je šel z nami, je bila med drugimi tudi družina Jarc z Loga. Pa nekaj domobrancev z Brezovice. Poleg vseh se je pa pridružila s svojo obilno prtljago družina prof. J. Lovrenčiča. Gospa je bila zelo nervozna. Na nekem zavoju je zletel z voza en njenih kovčkov. Pa ni bilo pomoči, ker je bil prepad preglobok. Konji so pa bili že zelo brez moči, ker že več dni niso dobili dobre hrane. Točno ob polnoči smo bili na vrhu. Ostala sva sama z mladim, odličnim fantom domobrancem z Brezovice, Albinom Lampretom, z Lukovice. Polna žalosti sva gledala proti dolini, kije bila vsa v ognju. Zažgali so barake pa še kaj. Gorela je domovina. Treba je bilo iti naprej navzdol. Dobro je bilo treba paziti, ker je bila pot vsa v ledu. Posebno nevarno za vozove. Vendar smo prišli v Brode. Tam smo pa naleteli na rojake, ki so prišli skozi tunel. Povedali so, da so se srbski četniki naveličali čakati in ustrelili stražo. Tako je bila pot prosta in lažja. Počasi smo prodirali naprej, ker je bila cesta na nekaterih krajih v precej slabem stanju. Končno smo le prišli do Goriče in Kožentavra. Tam pa je bilo treba čakati, ker so Angleži, ki so most zasedli, le počasi spuščali ljudi čez most. Posebno se je zavleklo, ker so Angleži od vsakega oboroženega zahtevali, da odvrže orožje. Le potem so mogli naprej. Prej pa niti do mosta ni bilo mogoče, so ga imeli v oblasti partizani. Te pašo en dan prej premagali domobranci. Zadnja njihova zmaga. Ko smo čakali na vrsto, mi je eden naših fantov z Brezovice pokazal nagrad Humberk na skali na oni strani. Tam so še bili nekateri partizani. Sedaj pa je bil grad že pod angleško komando. Ko smo se pomikali ravno pod tem gradom, smo srečali angleški kamion. Na njem so bili pa tudi nekateri partizani. Ti so se nam smejali in nam žugali. Ostrašili so nas. Pa je prišel na pomoč dr. Lovrenčič: „Fantje, nikar Nadaljevanje s strani 303 Srečanje molilk in molilcev živega rožnega venca je bilo v Slovenski hiši v nedeljo, 28. septembra; ob 15,30 so molili rožni venec pred izpostavljenim Najsvetejšim; sv-mašo je daroval p. Miha Žužek DJ iz Slovenije; polna cerkev molilcev je obnovila posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu; v dvorani škofa Rožmana je po maši govoril prof. France Bergant o Mariji v Svetem pismu in v življenju kristjana; gibanje živega rožnega venca ima v Argentini 740 molilk in nad 200 moških molilcev. „Bariloški slavčki” - Ninos y Jo vene5 Cantores de Bariloche - v Slovenski hiši: v soboto, 4. oktobra, je zbor imel celovečerni koncert v cerkvi Marije Pomagaj s skladbami Jakoba Gallusa pod okriljem glasbenega odseka Slovenske kulturne akcije; nekatere skladbe so peli dvo in trozbomo; zbor, ki ga vodi prof. Andrej Jan, predvaja nad 60 Gallusovih del; po 3 letih je zbor spet gostoval v Buenos Airesu in imel koncertne nastope v katedrali v San Isidro, na Katoliški univerz' v Boulogne, v Oli vosu in v Lomas de Zamera; prof. Janje napisal in izdal knjigo „Jaco-bus Gallus, introduccion a su mušica”. Prvo sveto obhajilo je v nedeljo. 5-oktobra, prejelo v cerkvi Marije Pomagaj 4" otrok iz vseh slovenskih verskih sredisc Velikega Buenos Airesa razen Slovenske vasi; cerkev je bila lepo okrašena, sveto mašo je daroval delegat Jože Škerbec, peti6 je vodila Prešernova šola pod vodstvom Mojce Jelenc, mašne dele je napovedoval® Irena Poglajen, berili sta brala Nuška Bel'6 Draksler in Marko Malovrh, darove so p1'1' nesli starši prvoobhajencev Balantičeve šole-Sledi na strani 3^ ne žalujte. Boste videli. Angleži vam bod° dali novo in moderno orožje in z njim boste51' na sovražnike.” Kako lepa tolažba, pa ž® brez vse podlage. Približal se je Vetrinj. Delala se je 2® skoraj noč. Zavili smo na obširni travnik-Sedaj se je bilo pripraviti za noč. Pa ni bil® ničesar. Jaz sem prej naletel na sošol®® Miha Burja.Tarne je poučil: „Treba se boš® to noč vleči na tla." Lovrenčičeva gospa, ki ie slišala najin pogovor, meje zaupno vprašal®-„Imate že pripravljeno prenočišče?" Jaz P3 sem ji mirno odgovoril:,, Kartukaj na tleh.”Pa sem se zavil v en kot, ki mi ga je ponudil® dobra družina Koprivec z Bluš, se vlege' 'n dobro zaspal. Gospa je pa zaihtela: zato sem zapustila Ljubljano, da bom mora'® sedaj zmrzovati tu na tleh?” Drugič dal)e *■11*11* Ob Ooršetovi stoletnici rojstva JURE VOMBERGAR ,,26. septembra tega leta je poteklo sto let, kar se je v Zamostecu pri Sodražici (v bližini Ribnice) rodil eden največjih slovenskih kiparjev 20. stoletja, France Gorše." Tako ali podobno so se začela poročila v slovenskih medijih v začetku oktobra, ko so se v republiki Sloveniji in v zamejstvu vrstile slavnosti v spomin velikemu Slovencu; kot bi hoteli, da nadoknadijo zamujeno, saj je bil, kot ostali umetniki politične emigracije, skozi 50 let nepoznano in prepovedano irne. Sedaj že vsi vedo: „V 70. letih so tekle Priprave na veliko retrospektivno razstavo v Kostanjevici na Krki. Ko so imeli zbranih nad 600 kosov skulptur, ko je bil natisnjen razstavni katalog s Steletovim spremnim besedilom, postavljena razstava in že razposlana vabila za odprtje 30. junija 1972, do °dprtja ni prišlo. Vmešala seje politika (Kardelj). Goršetov največji greh je bil, da je bil veren.” Zato se čudim, ko celo v katoliških Publikacijah berem takele stavke: „Njego-življenjska pot ga je prisilila, da je življenje preživel razpet med Evropo in Ameriko, osrednjo Slovenijo in zamejstvom, kjer je na Koroškem leta 1986 umrl.” Ali tale: »Po vojni je šel nazaj v Trst, kjer je pouče-Val umetnost na raznih slovenskih šolah...” K° neuk bralec to bere, si predstavlja, da je Gorše pač človek nemirnega duha, kateri 9a je gnal po celinah sem in tja. Pa ni res. “es je, da sta bila kipar France Gorše in sl'karica Bara Remec edina že pred vojno boznana in priznana slovenska likovna Utr>etnika, ki nista sprejela komunistične Evolucije in sta bežala pred njo, medtem ko Se je večina udinjala novemu režimu. Ven-bsrtega nikjer ne bomo brali. Še šest let po dernokratizaciji si tega v Evropi ne upajo ^aPisati in še vedno uporabljajo „novojezik”. Udje ne pišejo tako o svojih intelektualcih, 1 s° bežali pred nacizmom! Kakorkoli že, končno je domovina priz-^ala veličino svojega zvestega sina. ^'bniška občina je oklicala „Goršetovo leto”. , S^lerlji Miklova Zala so postavili na ogled I °Pico umetnikovih upodobitev slovenskih avnih in kulturnih delavcev. O Goršetu je °vorila Breda Ilich Klančnik. V nedeljo, 21. FRANCE GORŠE: Dobri Pastir septembra, so v Sodražici odkrili doprsni kip Franceta Goršeta, katerega je izdelal kipar Mirsad Begič, odkrila pa sta ga dr. France Bernik, predsednik SAZU, in Jože Tanko, ribniški župan.. Praznovanje se je začelo z mašo, ki jo je daroval nadškof dr. France Rode. V svojem nagovoru je razvil oceno, ki je napisana na podstavku z Goršetovo podobo v Svečah: ,,V neutrudnem iskanju lepote in resnice je utripalo njegovo srce.” Med mašo in na slavnosti po njej je prepeval zbor Consortium musicum iz Ljubljane. V Gorici, v nedavno odprtem Kulturnem centru Lojze Bratuž, je Zveza slovenske katoliške prosvete v sredo, 1. oktobra, pripravila razstavo z naslovom „Gorše na Primorskem”. O delu velikega kiparja, pa tudi odličnega grafika in ilustratorja je spregovo- rila umetnostna zgodovinarka dr. Verena Koršič Zorn. Glasbeni uvod v slovesnost je izvajal Mešani pevski zbor Frančišek B. Sedej iz Števerjana. V Svečah na Koroškem, kjer je umetnik prebil zadnja leta svojega življenja, je bila 4. oktobra spominska počastitev ob stoletnici rojstva in enajstletni-ci smrti. Mašo je imel Jože Kopeinig, rektor Slovenskega prosvetnega doma v Tinjah, ki je v pridigi spregovoril o Goršetu. Na kulturni prireditvi, kije sledila v prostorih Galerije Gorše, so govorili o umetniku še dr. Verena Koršič Zorn, umetnik Marijan Tršar, prof. Marija Spieler, dr. Janko Zerzer in še drugi. Prireditev je obogatil moški pevski zbor iz Podgore pri Gorici pod vodstvom Mirka Špacapana. V bližini Galerije je pokopališče, kjer počivajo zemeljski ostanki velikega umetnika, in na njegovem grobu vklesano sporočilo: „Mi smo glina, Bog naš podobar.” Tako vidimo, da domovina sicer pozno, a končno le priznava vrednost svojim najboljšim sinovom. Cerkev je to opravila veliko prej, saj je papež Pavel VI. že leta 1969 podelil Francetu Goršetu (še v času njegovega življenja) odlikovanje za življenjsko delo. Spomini gospe Vere Mizerit ob njeni 80-letnici ojena sem bila v Šentrupertu na Dolenjskem med p n/o svetovno vo I Ejno, 24. decembra 1916, kot drugi otrok. Ko še nisem imela dve leti, je umrla mama. Ostale smo tri deklice: najstarejša je imela pet let, najmlajša 14 dni. Bilo je konec vojne, atašeje vrnil sfronte, našel mamo na smrtni postelji in tri hčerke. Dve leti nam je gospodinjila stara mama, potem se je ata poročil s sestro prve žene. Dobili smo štiri bratce. Spomini na moja mladostna leta so zelo lepi; med sabo smo bili zelo povezani in se radi imeli. Ata je bil poslovodja v Kmetijski zadrugi, čez nekaj let pa je imel svojo trgovino. Kolikor smo mogli, smo tudi otroci pomagali v trgovini, razvajeni nismo bili. Sestri sta odšli v šolo v Šmihel pri Novem mestu, jaz pa sem ostala doma, pomagala atu v trgovini in se izučila za trgovsko pomočnico. Bratje so odšli študirat v Ljubljano. Najlepše je bilo o počitnicah, ko so se vračali domov. Zelo pogosto smo prepevali; vsi smo bili navdušeni pevci, zlasti starejša brata. Ob nedeljah popoldne smo prepevali narodne in nabožne pesmi. Cerkev smo imeli zelo blizu, samo cesta je bila vmes, zato smo šli tudi med tednom večkrat k maši. Vsi bratje so bili ministrantje. Takrat je bila sveta maša še v latinščini in ministranti so se morali naučiti precej odgovorov v tem jeziku. Pomagala sem bratom pri učenju in sem se tudi jaz naučila. Še danes se moram smejati, ko se spominjam, kako težko je bilo izgovarjati besede, posebno še ,,Suscipiat Dominus... Leta so tekla mirno. V Šentrupertu smo imeli Prosvetno društvo, fantovski odsek Orla, dekliško zvezo, Marijino družbo, tako da smo imeli dovolj razvedrila in dela. Moj mož Martin je prišel v Šentrupert kot učitelj, ko sem hodila še v osnovno šolo. Čez nekaj let pa je prepeval: „Moja dekle je še mlada, stara komaj šestnajst let.” Ata meje poslal v Šmihel k sestram noterdamkam v gospodinjsko šolo. Ko sem bila stara 19 let, sem se poročila, 10. februarja 1936. Tri leta je bilo lepo, mirno. Potem seje začela druga svetovna vojna in mož je bil večkrat klican na orožne vaje. Bil je pri četi za miniranje. Ko je Nemčija napadla Jugoslavijo, je bil na Gorenjskem, na meji blizu Sv. Ane. Od tam se je srečno vrnil domov k družini. Prišli smo pod Italijo. Nekaj časa je bilo mirno, tudi pouk po šolah se je vršil v redu. V Šentruper- tu je bila italijanska postojanka, kakih 20 vojakov. Spomladi 1942 so vojaki odšli, takrat smo prvič slišali besedo „partizani". Gospod župnik Franc Nahtigal je s prižnice prosil ljudi, naj ne pustijo fantov v gozdove. To je večkrat ponavljal; enako tudi gospod kaplan Cvar. Začele so padati prve žrtve komunizma. 18. junija 1942 so partizani odpeljali v gozd tudi gospoda župnika in oba kaplana, enega so izpustili. Župnik Nahtigal in kaplan Cvar sta si morala sama izkopati grob, nato so ju s krampi pobili in zakopali v gozdu. Na prvi petek v juliju so prišli v jutranjih urah Italijani, obkolili vas in odpeljali nekaj moških, med njimi tudi mojega moža Martina, češ da zato, da jih ne bodo pobrali partizani. Odpeljali so jih v Italijo, v internacijo. Moj mož je prišel v koncentracijsko taborišče v Monigu pri Trevisu. Ostala sem sama stremi otroki; za nas je skrbel moj oče. Čas je tekel naprej, živeli smo v strahu in skrbeh. Najhuje je bilo, ko so partizani 26-decembra zvečer napadli grad Dob, ubili graščaka Logotetija in njegove ter sedem članov Mavsarjeve družine. Dva sinova sta se rešila, ostalo je živih pet fantov, od katerih so pozneje komunisti ubili še tri. Da je bilo to leto še bolj nesrečno, so zadnji dan meseca decembra na Mirni ubili še bogoslovca Hočevarja iz Šentruperta in Lojzeta Grozdeta, ki so ga čez šest tednov našli otroci, ko so nabirali zvončke. Pokopali so ga na pokopališču v Šentrupertu; tudi jaZ sem bila na pogrebu. Tolikšno nasilje ie izzvalo odpor. a V letu 1943 smo imeli v Šentrupertu f Gospa Vera Mizerit praznuje v družbi hčera Martine in Metke, vaško stražo. Ker je bila kaplanija prazna, so 1° utrdili in se tam naselili. Pred prvim majem so partizani napadli postojanko. Napadali so vso noč, ves dan in še eno noč, pa postojanke niso zavzeli, čeprav je fantom zmanjkovalo streliva. Ker so partizanom razbili *°P, so odnehali, ne da bi zavzeli postojanko. Koliko strahu smo prestali! Na obeh straneh je bilo nekaj mrtvih in ranjenih. Hudo se je zopet začelo ob zlomu Italije. Odšli so italijanski vojaki pa tudi vaška straža. ^nšli so partizani, zažgali kaplanijo, župnišče jn rakovniški grad. Moj mož Martin seje vrnil 'z internacije, pa so ga partizani mobilizirali kot vse druge moške od 18. do 50. leta. Kako ie revež trpel, ko je moral iti proti svojemu ^epričanju. Čez mesec dni sem ga obiska-*a- Z znanko sva dobili dovoljenje za obisk. Ona je šla obiskat brata, jaz moža. Našli sva iu- Ko sva se srečala, sva oba jokala. Nekaj ,ednov potem je pobegnil, pa so ga ujeli in Prav na čudežen način se je rešil, da ga niso Pstrelili. Potem je bila nemška ofenziva, takrat Se mu je posrečilo, da je zbežal in prišel domov. Nekaj časa se je skrival, potem je Prešel nemško mejo, ki je bila kakih 5 km od Šentruperta, in se po Štajerski odpeljal v Hubljano, kjer je imel starše in brate. Slovo j6 bilo težko, posebno še, ker sva pričakova-a četrtega otroka. S tem, da je moj mož Pobegnil od partizanov, si je nakopal naziv ”'2dajalec” in postavil svoje življenje v nežnost. Ostal je pri bratu v Ljubljani in dobil službo učitelja pri aa|ezijancih na Kodeljevem. Pa Bog nam je pomagal; 23. ®bruarja 1944 je bil rojen najin zadnji sin, ki mu je ata še pred Shodom izbral ime. Z atom sta se prvič videla v Argentini, ko je "del fant že 10 let. Med strahom in skrbjo smo dočakali konec vojne. „Osvobodi” smo bili 9. maja 1945. Z drugimi begunci se je tudi mož Urr|aknil iz Ljubljane na Koroško, misleč, da ne bo za dolgo. To jd' je kmalu sporočila njegova mama; pismo od njega pa sem a°bila šele čez nekaj mesecev. Kaj smo takrat občutili, se ne da P°yedati. Bilo je obupno. Najhuje je bilo, da nismo nič zvedeli za dPše brate, ki so vsi bežali z domobranci. Za mlajša dva smo asneje zvedeli: eden je ostal na Koroškem, drugi se je kot Mladoleten vrnil iz taborišča na Teharjih. Za starejša dva brata, bogoslovca, pa še sedaj ne vemo, kje sta bila ubita. V entrupert je prišla partizanska četa Bosancev, ki so hodili po 9°2dovih in lovili skrivače. Kogar so našli, ga nismo več videli. Se upanje, da se bo kaj spremenilo, je ugasnilo. Morali smo živeti. Trgovine so vse podržavili. Oče je zaprosil 9 službo in imenovali so ga za poslovodjo v trgovini, ki je bila Prei njegova last. Nekaj let je delal, potem je zaprosil za 0|pl. pravnik Mirko Ruparšič, mag. Rihard v'de, tajnik komisije je dr. Bogdan Kolar. Nadškof Rode je poleg komisije imenoval tudi posebno komisijo za gozdove v ljubljanski nadškofiji. Njen predsednik je dr. Janez Gril, člani pa: prelat Vinko Prestar, odvetnik Janez Šinkovec, dipl. inž. Rajko Prepadnik, prof. dr. Anton Stres in mag. Rihard Vide. Vlada Republike Slovenije je Komisijo za rešitev odprtih vprašanj Rimskokatoliške Cerkve ustanovila 13. septembra in ji imenovala za predsednika ministra za pravosodje Tomaža Marušiča. Spominska slovesnost v Teharjah V Bukovžlaku, na smetišču celjskih komunalnih in industrijskih odpadkov, so se v nedeljo, 5. oktobra, zbrali svojci, znanci in prijatelji pobitih in zakopanih na tem kraju. Na prizorišču trpljenja tisočev Slovencev, Hrvatov, Madžarov, Nemcev... je vodil somaševanje škof Kramberger. V govoru je škof poudaril, da so žrtve na Teharju, v Rogu in drugje bile nedolžne, zato se oglaša njihova kri kot resnica. Prepričan v božjo pravičnost verjame, da so tudi te žrtve pripomogle k padcu strahovl-adja, k osvoboditvi od duhovnega in miselnega ujetništva, k slovenski osamosvojitvi in mednarodnemu priznanju samostojne Slovenije. Po kulturnem programu je Janez Lampret predstavil projekt Spominskega parka. Začetna dela za obelisk s sakralnim prostorom in kostnico so si navzoči po slovesnosti že lahko ogledali. Praznovanje 120-letnice rojstva dr. Matija Slaviča V Križevcih pri Ljutomeru so se v soboto, 27. septembra, s simpozijem in akademijo, in v nedeljo, 28. septembra, s slavnostno mašo in odkritjem spomenika spomnili rojaka prof. dr. Matija Slaviča. Bil je duhovnik, rektor ljubljanske univerze, prevajalec Svetega pisma in politik. Na akademiji so o njem spregovorili škof. dr. Jože Smej, prof. dr. France Rozman, prof. dr. Stanko Ojnik in akademik Vilko Novak, 1919 se je kot poslanec uspešno pogajal v Parizu in dosegel, daje bilo Prekmurje priključeno Sloveniji. Bilje dvakratni dekan Teološke fakultete in dvakratni rektor Univerze. Prevedel je Sveto pismo iz hebrejskega izvirnika v slovenščino, ki je izšlo v Mariboru leta 1958 v 4. knjigah. Maja 45 je odšel v begunstvo, a se je kasneje vrnil v domovino. IZ NAŠE KRONIKE Nadaljevanje s str. 312 vstopu v cerkev so prvoobhajanci nesli k °ltarju bele vrtnice, ob darovanju pa opis Sv°je duhovne priprave na prvo evharistično Srečanje z Jezusom; po maši je bil zanje Pteznično pripravljen zajtrk v obednici, nato Pa so prejeli spominske podobe; sorodniki in PPjatelji so napolnili cerkev in dvorišče; tudi Vrerne je bilo lepo in celotna slavnost je bila 'ovesna in prisrčna. Naslednjo nedeljo so '1 prvoobhajanci pri drugem slovesnem Phajilu v krajevnih središčih. Praznovanje 21. obletnice pri Sveto-®°rski Kraljici je bilo v nedeljo, 5. oktobra, j. cerkvi sv. Rafaela v buenosaireški četrti . evoto; ob 16. uri je delegat Jože Škerbec Postavil Najsvetejše, nato so bile pete lita- nije Matere božje, posvetitev Svetogorski Kraljici in blagoslov; z delegatom je nato somaševal Franci Šenk, mašni napovedovalec in bralec je bil Tone Bidovec, prvo berilo je brala Marija Kačar Fink, med vso pobožnostjo pa je pel zbor Svetogorski zvon, ki ga sedaj vodi Vinko Klemenčič ob orglanju Dorite Brezavšček; med mašo je veliko število starejših rojakov prejelo zakrament svetega maziljenja, za sklep pa je vsa cerkev pela zahvalno pesem in Marija skoz življenje; po maši je bilo v farni dvorani družabno srečanje ob pogrnjenih mizah; praznovanje pripravi odbor (Dragica Mizerit, Anita Lakner, Dorita Brezavšček, Elsa Okretič, Brigita Humar, Herminia Bevčič, Otmar Kretič in Mirko Žbogar) s sodelovanjem drugih rojakov in darovanjem peciva mnogih gospa. Misijonska prireditev je bila na pred- večer misijonske nedelje v Argentini (2. nedelja v oktobru) v Slovenski vasi v pripravi gg. lazaristov; ob 20. uri je bila v dvorani Hladnikovega doma igra-recital „Vincencij in Ludovika, dva svetnika v službi ubogih”; igrali so Mirjam Goljevšček, Dani Grbec, Pavla Grbec, Aleks Barle, Marjana Kocjančič, Martin Sušnik, Damjan Rozina, Boris Rot, Rotija Grbec, Andrejka Barle, Valerija Burja, Lucijana Servin, Marko Kocjančič, Damjan Zabukovec, Jožko Mehle, Femanda Rome, Mariela Urbanija, Marjanca Urbančič, Andrejka Burja, Gizela Grbec, Itatf Grbec, Bernard Grbec, Pavel Gerkman, Gabi Urbančič, Marjan Bratuž in Veronika Rot; ples: Cecilija Stanovnik, Marija E. Stanovnik, Marjanca Urbančič; režija: Mirjam Goljevšček, luči: Toni Cerar, glasba: Fredi Dalje na strani 319 NAJ V MIRU POČIVAJO IN VEČNA LUČ NAJ JIM SVETI! ■ ■Bili Anton Pogačnik, duhovnik 29. avgusta 1997 je v Duhovniškem domu v Ljubljani umrl upokojeni župnik ljubljanske nadškofije Anton Pogačnik. Dopolnil je 98 let življenja in 74 let duhovništva. Rojen je bil 15. junija 1899 v Kamni Gorici. Gimnazijski študijje opravil v Škofovih zavodih v St. Vidu, kjer je tudi maturiral in leta 1919 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Za duhovnika je bil posvečen v ljubljanski stolnici 29. junija 1923. Bil je kaplan v Predosljah, katehet in rektor cerkve pri uršulinkah v Škofji Loki, spet kaplan v župnijah Naklo in Sv. Jakob v Ljubljani. Dne9. februarja 1941 je nastopil službo župnika v Špitaliču, a ne za dolgo. Nemci so ga mesec dni po zasedbi Jugoslavije odvedli v zapor v Begunje, nato pa v Škofove zavode v Št. Vid, kjer je bila tedaj prehodna postaja za izgnance. Iz izgnanstva je srečno prišel v Ljubljano, kjer je bil do leta 1945 prefekt v Škofovih zavodih, ki so bili po nemški zasedbi Gorenjske preseljeni v Ljubljano, v napol dograjeno Baragovo semenišče. Po vojni se je z drugimi begunci umaknil v tujino. Do leta 1970 je bil v Italiji, nato pa se je vrnil domov in leta 1971 postal župnik v domačem kraju v Kamni Gorici. Zaradi visoke starosti je bil leta 1980 razrešen službe. Preselil se je v Duhovniški dom, kjer je tudi zadnja leta, ko ni mogel opravljati zunanje duhovniške službe, v tišini in zbranosti veliko premolil za Cerkev in narod. 31. avgusta je bil pokopan v Kamni Gorici. Pogrebno mašo in pogrebni obred je ob soudeležbi dvajsetih duhovnikov opravil ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. Naj prejme od Gospoda veliko plačilo! Lidija Kadivec roj. Antonič 3. oktobra je umrla pri 63 letih ga. Lidija Kadivec roj. Antonič in bila naslednji dan pokopana na pokopališču Praderos v Transradiu. Rojena je bila 10. februarja 1934 v Brestanici pri Gorici v verni kmečki družini. Imela je dve sestri: Jelka je poročena v Tržiču pri Trstu, Alma pa z Lojzetom Bučarjem v Buenos Airesu. Po koncu vojne je družina živela v coni B, ko je pa 1947 cona B pripadla Sloveniji (tedaj Jugoslaviji), se je družina pred komunističnim režimom umaknila na Primorsko pod Italijo, leta 1948 pa se izselila v Argentino. Živeli so v Nunezu. Oče se je zaposlil kot pleskar, Lidija pa se je zaposlila v lekarni. Leta 1958 se je poročila z Ivanom Kadiv- cem. Dom sta si zgradila v Ra-mos Mejiji. V srečnem zakonu sta se jima rodila sin Marjan in hčerka Lili, ki sta že oba poročena. Mati je umrla 1986, oče pa 1996 v Tržiču na Primorskem. Zadnje mesece jo je napadla zahrbtna bolezen. Na srečanje z Gospodom se je pripravila s svetimi zakramenti. Ohranili jo bomo v spominu kot ženo druža-bnga in veselega značaja, ki je rada pomagala, kjer je in kadar je mogla. Marija Železnikar roj. Poglajen Po kratki bolezni in okrepčana s sv. zakramenti nas je zapustila v nedeljo, 24. septembra, zadeta od srčne kapi. Pokopali smo jo naslednji dan na pokopališču Villegas v San Jus-tu. Pokojna je bila rojena 22. avgusta 1908 na Velikem Riglju pri Dolenjskih Toplicah kotprvo-rojenkavdružini, kateri jesledilo še sedem otrok. Dva od njih sta umrla v prvih letih, ostali sta dve sestri in trije bratje, od katerih je eden ostal na domačiji, drugi je med vojno padel in s tretjim, Lojzetom, je delila usodo begunstva. V službi se je spoznala z Matevžem Železnikarjem Insel. 1932 z njim poročila. On je bil zaposlen kot gradbenik pri podjetju Belcijan na Gorenjskem, ona pa kot izučena gospodinja iz sestrske gospodinjske šole v Šmihelu pri Novem mestu. Ker z možem nista skrivala svojega političnega prepričanja, so jima stregli po življenju, zato sta se morala umakniti na Koroško. V domovini sta zapustila dve večstanovanjski hiši, ki stajih zgradila s pridnostjo svojih rok. Začelo se je trdo begunsko življenje v tujini, ki ju je peljalo iz Vetrinj vtaborišči Lienz in Spittal in naprej v Južno Ameriko. Vse preskušnje novega življenja od postaje do postaje so gospo Marijo samo utrjevale v neomajni zvestobi Bogu in narodu. Po prihodu v Argentino se je kmalu zaposlila v tovarni Ciuda-dela pri stroju za sukanec. Ob prostem času pa je že od začetka rada pomagala pri kuhanju ali peki, če je bila naprošena v skupnostii za razne priložnosti: pri prvih silvestrovanjih Društva Slovencev, ob obisku škofa dr. Gregorija Rožmana, ob novih mašah, ob porokah, na žegnan-jih pri Mariji Pomagaj v Slovenski hiši in drugih družabnih srečanjih. Seveda je delala vse to brez honorarja. Pri 60 letih se je zaposlila kot sezonska kuharica v Bariločah. To službo je vsa srečna vršila prav do svojih 80 let. Kot faranka cerkve Marije Pomagaj se je redno udeleževala sv. maš, verskih pobožnosti in prireditev. Vsa leta je bile navdušena apostolska delavka v KA. Kot vneta častilka Marije Pomagaj je marsikatero ženo pridobila za „Živi rožni venec”-Zadnja leta si je krajšala čas z gojenjem rož in z branjem naših revij in časopisov, katerih je bila zvesta naročnica. Veliko je premolila. Ni dolgo tega, ko je dejala: „Sedaj pa res ne vem, kje naj še kaj pridenem, vse imam napolnjeno.” Za Slovenijo je od pri' prav na papežev obisk in vse d o smrti dnevno zmolila po tri rožne vence. Kdo jo bo zdaj nadomestil? Zapustila nam je živ zgled vernosti in zvestobe narodu-Gospa Marija, Bog naj vam P°' plača za vse in počivajte v miru. Jože Peternel Rodil se je 5. aprila 192^ „pri Regnovih” v Gorenji vasi _v Poljanski dolini. Biljenajstarejš1 , sin v družini sedmih otrok. Sre' f d njo šolo je obiskoval v Škofovih Zavodih v Št. Vidu in na Rakovniku pri salezijancih. V Kranju je dokončal tekstilno tehnično šolo in se tudi tam zaposlil. Kot član Prosvetnega društva in Fantovskega odseka Orlov se je aktivno udejstvoval Pri prosvetnem delu ter nastopil ha evharističnem kongresu I. 1936 v Ljubljani. Bil je tudi član raznih igralskih skupin, kjer je sodeloval kot igralec in koreograf Čeprav je bil mobiliziran v hemško vojsko, ko so Nemci Zasedli Gorenjsko, se je temu 'zognil, ker se je skrival pri sorodnikih. V tem času je veliko bral 'n tudi slikal akvarele in olja. ^osrečilo se mu je pobegniti v Trst. Tam se je na domobranski Postojanki po dolgem času Srečal z bratom Francijem. Pridružil se je domobrancem in bil dodeljen v Idrijo, kjer so ustana-v|jali novo postojanko. Tam je tudi preživel čas med vojno. Njegovi starši in štirje bratje 'h sestre so se leta 1945 umak-nili na Koroško. Brat Franci je bil Vrnjen in umorjen v Kočevju, oče do je umrl v begunskem taborišču v Spittalu. Jože se je ^umaknil s primorskimi domobranci v Italijo ter bil v raznih v°jaških taboriščih. Leta 1945 5® je poročil z Jožico Kenda. V \"hiu sta živela skoraj dve leti, dokler se nista izselila v Argen-'n° 21. januarja 1948. Tik pred Prihodom v Argentino se je rodi-9 hčerka Jana. V Argentini je dobil službo v ®kstilni tovarni ..Flandria", v šureguiju blizu mesta Lujän. Z ehkim trudom in veseljem si je ustvaril dom v Argentini. Sam si ga je s pomočjo sorodnikov in prijateljev sezidal in opremil. Srečno so živeli v prijaznem domu, kjer se jima je rodila hčer-i ka Magda. Bil je izredno dober mož in oče, presrečen, kadar se je na njegovem domu zbrala vsa družina z vnuki. Rad je imel slovensko družbo V njegov dom so od vsega začetka prihajali prijatelji in znanci, saj je bila priljubljena izletna točka, predvsem zaradi njegove gostoljubnosti in veselega značaja. Čeprav je bil oddaljen od Buenos Airesa, je rad prihajal na slovenske prireditve ter se veselil srečanja s prijatelji. Jože je bil zelo veren človek. Nikoli ni zamudil pobožnosti prvega petka. Zadnja leta je vse prve petke molil celo noč pred Najsvetejšim pri redovnicah v Jäureguiju. Bil je tudi član „Živega rožnega venca" in doma so vedno molili rožni venec. Častil je Marijo ter bil vedno pripravljen na srečanje z Bogom. Še zadnji teden pred smrtjo je šel na romanje v San Nicoläs. Bil je mož trdnih prepričanj, globoke vere, pošten in dobrosrčen, priljubljen povsod. Nenadoma nas je zapustil 16. oktobra ter bil naslednji dan pokopan v Jäureguiju blizu doma. Stanislav Buda Stanislav Buda je bil rojen 28. aprila 1913 v Ljubljani. Kot učitelj je pet let služboval na Velikih Poljanah pri Ortneku. Tuja okupacija, ki je sledila kapitulaciji Jugoslavije v drugi svetovni vojni, gaje močno prizadela. Ko so Italijani zasedli Ribnico, so izvabili moške na občino pod pretvezo, da bodo tam dobili živilske karte. V resnici so drugega za drugim pridržali in vse odpeljali kot talce v zapore. Po enem mesecu hudega telesnega in duševnega trpljenja so tiste, ki so ostali pri življenju, odpeljali v Italijo v internacijo. Pokojni se je vrnil iz internacije po enem letu. Ko se je vrnil domov, se je pridružil domobrancem takoj ob njihovem nastopu. Nazadnje je bil poveljnik 24. čete na Igu, s katero je 8. maja 1945 začel umik proti Koroški, ki je končal na vetrinjskem polju. Š ko raj vsi možje in fantje njegove čete so doživeli usodo drugih domobrancev, vrnjenih iz Vetrinja. Ta tra- IZ NAŠE KRONIKE Nadaljevanje s str 317 Cerar, kulise: Damjan Berčič s sodelavci, asistent: David Rot; pred igro je bil srečelov za misijone; pri mašah po verskih središčih je bil v nedeljo nagovor z misijonsko mislijo in nabirka za misijone. 41. obletnica Našega doma v San Justu je bila v nedeljo, 12. oktobra; ob 8 v stolnici somaševanje Jožeta Škerbca, Antona Bidovca in Francija Cukjatija s petjem Mladinskega zbora, ob 9,15 v Našem domu dviganje zastav in akademija: pozdrav predsednika ND Janeza Albrehta, čestitke v imenu ustanov: Mici Casullo v imenu ZSMŽ, Marjan Grilj v imenu šolskega odbora, Monika Zupanc v imenu mladinskih organizacij, petje šolskega zbora (Anica Mehle) in mladinskega zbora (Andrejka Selan Vombergar), čestitke zlatoporočencem, sprejem novih članov, nato skupni zajtrk; ob 13 skupno kosilo in nato športna tekmovanja; ob 17 kulturni program, ki ga je napovedoval Emil Urbančič: pozdrav predsednika ND Janeza Albrehta, slavnostni govor voditeljice Balantičeve šole Angelce Klanšek v godlja, katere seje po nedoumljivi božji Previdnosti osebno rešil, ga je spremljala vse življenje in tako prizadela, da poslej ni bil nikoli več resnično vesel. S Koroške je šel v Italijo, od tam pa leta 1948 v Argentino. Leta 1958 je prišla za njim vsa družina. Do upokojitve je delal na Ministrstvu za javna dela. Vsa leta je bil član gibanja za slovensko državo in nekaj časa tudi urednikglasila,,Smervslovens-ko državo”. Bog mu je naklonil to srečo, da je doživel samostojnost Slovenije, o kateri je sanjal in za katero se je boril. Po kratki bolezni je umrl 21. oktobra 1997. Pokopali smo ga naslednji dan na pokopališču „Los Ceibos” v kraju Gonzalez Catän. Bog mu daj večni pokoj! Anica Buda spomin režiserja Frida Beznika in odrska predstava veseloigre Vinka Koržeta „Ljubezen za bolezen”; v režiji Blaža Mikliča so igrali Marko Rezelj, Pavlinka Zupanc, Metka Marinčič, Boštjan Modic, Ivana Tekavec, Darjan Šifrer, Irena Godec, Janez Krajnik, Blaž Miklič, Angelca Miklič, Bernarda Juhant in Franci Štrubelj; dekleta in fante iz vasi so predstavljali Ingrid Ahlin, Erika Indihar, Elizabeta Fekonja, Marta Selan, Nevenka Skvarča, Tone Adamič, Marcel Brula, Viktor Fekonja, Franci Grilj, Stanko Jelen, Lojze Rovan; otroka: Nadja Žgajnar in Luka Štrubelj; harmonika: Franci Samsa, šepetalka: Nežka Kržišnik, kostumi: Mirjam Oblak, rekvizitor: Marko Štrubelj, pevski solist: Marcel Brula, luči: Pavel Malovrh, maske: Ivo Smrdelj, scena: Tone Oblak; za sklep družabnost ob zvokih Rock and Polke. Na sestanku Liga žena-mati v San Martinu je 16. oktobra govoril zdravnik dr. Marko Marin. Tombolska prireditev v Slovenskem domu v San Martinu je bila v soboto, 18. oktobra; glavni dobitek: 2 letalski vožnji v Evropo. HUMOR uvoženo os sdQwarattoa • Na koncu vedno zmaga resnica, ampak na žalost smo šele na začetku. • Imel je svoje prepričanje, dokazoval ga je tako, da ga je prodajal. • Človek se nauči govoriti v dveh letih, potem pa se vse življenje uči molčati. • Imam čisto glavo. Redno mi je perejo. • Domovina je bila njegova prva ljubezen, poročil pa se je z drugo. • Zares: globoko smo se povzpeli. • Nesreča je, če ima majhna država preveč velikih ljudi. • Poneverjajo predvsem preverjeni. • V prazno glavo gre več neumnosti kot v polno. • Še tako močna številka potrebuje podporo ničel. • Nataknite mi prstan, laže vam gledal skozi prste. • Kjer imajo le enega kandidata, zagotovo izvolijo slabše. malo za Jafo... Klicanje - „Častna beseda, mami, zaslišal sem te šele takrat, ko si me tretjič poklicala!” pravi sinek materi, ki ga krega. Pomladitev - „To je nekaj za vas,” ponuja trgovski potnik babici na hišnem pragu, „to vas pomladi vsaj za dvajset let!” Tedaj se oglasi iz ozadja mali Marko: „Babica, ne kupuj tega, sicer boš še ob pokojnino!” Izvor - Lučka in Monika se igrata. Lučka pripoveduje: „Moji starši so mi razložili, da vsi izhajamo od Adama in Eve.” „Tega ne verjamem,” odvrne Monika, „kajti moj oče pravi, da izviramo iz opic.” „No ja,” presodi Lučka, „najbrž je od družine do družine drugače.” Pozabljivost - Tomaž svojemu prijatelju zaupno pove: „Moja mama postaja vedno bolj pozabljiva. Včeraj meje trikrat vprašala: 'Kdo pa, misliš, da si?’” Vegetarijanec - „Povejte mn gospod Novak, zakaj ste vegetarijanec?” „Iz ljubezni do živali.” „Iz zakaj potem jeste njihovo hrano?” Materinski dan se praznuje v Argentini na tretjo nedeljo v oktobru; po nekaterih središčih so bile materinske prireditve v pripravi šolskih otrok in mladine. Na duhovniškem sestanku v sredo, 26. oktobra, je govoril prelat Jože Guštin o satanizmu. Društvo Slovenska pristava je na izrednem občnem zboru 14. septembra izvolilo nov od- bor za 2 leti; v njem so: predsednik inž. agr. Franci Schiffrer, prof. France Bergant, Marija Čeč, Matjaž Čeč, Nande Češarek, Helena Dolinšek, Polde Golob st., Polde Golob ml., Zorka G ris, Rudi Gričar, inž. Marko Keš, Janez Jelenc, Franc Jerovšek, Kristina Jerovšek, Edvard Kenda, Frenk Klemenčič, arh. Ivan Kogovšek, Marjan Kopač, Dominik Oblak, Marko Petek, Cve- tka Tomaževič in Ani Zamik; dosedanji predsednik Janez Jelenc je izpolnil 4 poslovne dvoletne dobe. Slovenski pevski zbor v Mendozi, ki ga vodi Femando Mejlas in šteje 41 članov, je 27. septembra imel uspel koncert v baziliki sv. Frančiška v Mendozi; peli so skladbe Gallusa, Rimskega Korsakova, Arcadelta, Foersterja, Haydna in Vrabca. Spominsko mašo za žup' nika Ivana Tomažiča so imel' v Mendozi v nedeljo, 28. sept' embra; somaševala sta dušni p»s' tir Jože Hom in Tomažičev g°' jenec in njegov naslednik v farl sv. Vincencija Ferrerja v Godo)' Cruzu v Mendozi Augusto B*1' racchini, ki je skrbel za obolele-ga Tomažiča zadnja leta in spt6' govoril med mašo o njem ko1 svetniškem duhovniku. KJE JE KAJ V duhu drugega adventa........289 V življenju vsi nekaj čakamo.289 O čem nam govori adventni čas? 290 Advent - Zdenka Serajnik.......290 Novembrska ljubezen - Vladimir Kos...................290 Brezmadežno spočetje Device Marije - Franc Cerar....................291 „Ne bojte se!... oznanjam vam veliko veselje..."....................292 Brezmadežna - Zdenka Serajnik .... 292 Božični rondo - Vladimir Kos..292 Našli boste Dete - Franc Kramberger, mariborski škof. 293 Cerkev - vstali Kristus med nami. 294 Sin človekov - Alojz Rebula.....295 Mati Terezija iz Kalkute - Dominique Lapierre...............296 Konec imperija, a ne zmote - Marko Kremžar....................299 Misijonar Jože Cukale nam je pisal299 Spoštujmo svojo preteklost! - Marjan Loboda....................302 Domobranstvo na Slovenskem - Božidar Fink.....................302 Nekaj misli ob „Deklaraciji svobodnih partizanov”- Lojze Kukoviča.....304 „ V potu svojega obraza... ” - Nadislava Laharnar...............306 Dirigent Andrej Selan pripoveduje ob 25-letnici MPZ San Justo.....307 Nagrada Republike Slovenije na področju šolstva za leto 1997.. 310 Moji spomini - Boris Koman......311 Ob Goršetovi stoletnici rojstva - Jure Vombergar...................313 Spomini gospe Vere Mizerit ob njeni 80-letnici.................314 90 let popotovanja gospe Eme -Jernej Tomazin...................316 iz Slovenije........293, 298, 301 317 Odšli so.........................318 Iz naše kronike 303, 312, 317, 319 320^, DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo. Urednik: Jože Škerbec - Ramon L. Falcön 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Tehnični urednik: Stane Snoj - Registro de la Propiedad Intelectual N,J 90.877- Stavljenje, oblikovanje in tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L.: EE. UU. 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina - Telefax: (54-1) 307-1044 / 362-7215 POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcön 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1997: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jose Skerbec, Ramon L. Falcön 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina. J Učiteljstvo slovenskih K$novnih šol v p0nos Airesu na Slomškovi pr°slavi 27. ^ePtembra v 'ženski hiši. F°to: Marko v°rnbergar V sredi: 30. pristavski dan in ' Mladinski dan v nedeljo, 7. septembra. -Spodaj levo: Sinovi, hčere in vnuki žlatoporočencev Valentina Urbančič in Cilke roj. Maček po zlati poroki v cerkvi Marije Pomagaj. -Podaj desno: Rast XXVI. pri Krekovi k°či na Ratitovcu skupaj z abiturienti iz ZDA in Kanade. Zgoraj in v sredi levo: Mladinski dan v Našem domu v San Justu 14. septembra. -V sredi desno in spodaj: Obletnica Našega doma v San Justu z veseloigro „Ljubezen za bolezen’’ v režiji Blaža Mikliča v nedeljo, 12. oktobra. -Foto: Marko Vombergar Z-. FRANQUEO PAGADO lis Concesiön N9 6395 S Id TARIFA REDUCIDA < 3 Concesiön N9 2560 La Vida Espiritual Revista rrlensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena. Director: Jose Skerbec Ramön L. Falcpn 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual Ne 90-877 Composicičn, Armado e impresiön:Talleres Gräficos VILKO S.R.L. - Estados Unidos 425 - (1101) Buenos Aires - Argent"1.