—   370    —
        kratkočasnica
»Svitek se zahvali!"   „Kožuh se zahvali!"
Pri Turcih je v navadi, da se k ženitninam, ki sploh po tri in clo po sedem dni terpe, vsa žlahta povabi. Ženina, ki bi to opustil, bi vsaki Turčin lakom-nika, napuhueža in še clo krivoverca psoval.
Zato pa tudi ni važnišiga in trudnišiga opravila pred vsako ženitnino, ko imena vsakima iz žlahte in njegovo stanovanje izvediti, ker se žlahta včasih po celi veliki okolici razrase. Ljudje pridejo na ženitnino, kte-rih se ženin nikdar vidil ni, teško kedaj njih ime izgovoriti slišal: gosti mnogokrat eden drujiga ne poznajo.
Na tako vižo je bil tudi enkrat ubožen rokodelc na ženitnino bogatina povabljen. Da si ni imel več ko eno postarano suknjo, in svitek (turban) ves lozen, se je vendar tudi na to ženitnino podal, se zopet enkrat dobro in do sitiga najesti. Pred vsim drugim pojiše ženina, in se mu lepo za povabo zahvali. Ali ženin mu ne da besede, in se zaničevaje od njega oberne.
Sedem miz je bilo v veliki izbi pokritih; spredej ena poprek, in od nje po vsaki strani po izbi doli tri. Ženin in nevesta se vsedeta k poprečni mizi, in ko bi trenil, se vsi svati okolj drugih šestih miz posedejo. Nas rokodelček se vsede konec omizja na tla. Čaka in čaka revež, pa mu nihče ničesar ne poda. Hlapci nosijo iz izbe dobre ostanjke memo njega : on njim ves lačen pomiguje,—pa nobeden mu ničesar ne da. Posled-njič ga poterpežljivost zapusti ter jeza zgrabi, in siromak se iz hiše pomete. Kupil si je kos kruha, in si z njim glad potolažil.
Imel pa je nekiga prijatla , ki še ni davno kar je obogatel; drugači bi tudi ta njegov prijatel ne bil. K temu se poda, in ga prosi, da naj mu za malo časa svoj lepi kožuh in zali svitek posodi, ki ju je od svo-jiga rajniga bogatiga gospodarja podedoval. Kar je prosil , je prejel.
Drugo jutro ptujo obleko obleče, in se poda na ženitnino. Ko v izbo stopi, se mu vse priklone, in ženin mu nasprot gre , ga z veliko častjo sprejme in se mu za skazano čast zahvali. v „S vitek se zahvali!" odgovori rokodelc rezno. Ženin se zgovarja, kako žal da mu je, da se ne spomni njegoviga imena; popraša nevesto, ker misli, da bi iz njene žlahte bil. Pa tudi ona ga ne pozna, vendar pa reče, kako močno da jo veseli, ga gosta imeti. „Kožuh se zahvali!" odgovori rokodelc tako rezno kakor poprej.
—   371    —
Ženin in nevesta ga prijazno silita, gori naprej iti, in nevesta reče : wŽal mi je, da pri pervi mizi ni več prostora, ker so najni starši, bratje in sestre vse sedeže porazvzeli, pa prosim Vašo Visokost, da bi se ponižala, tukje pri pervi stranski mizi zraven svojiga gospod strica se vsesti: „S vitek se lepo zahvali!" reče rokodelc in se vsede. Nevesta ga debelo gleda in gre na svoj sedež.
Nevestni stric je bil mož malo besedi. Tadi rokodelc je tiho in pričakuje, kaj da ima priti. In ko so se začele jedi na mizo nositi, in se mu je obilo vsiga ponujalo, je možek s tako radostjo in urnostjo v usta nosil, da ni imel časa, kaj drujiga pregovoriti, kakor vselej, kadar se mu je kaj podalo, reči: ,,S vitek se zahvali!" ali pa: „Kožuh se zahvali". Ko se je začela peka na mizo nositi, ni mogel nič več jesti, te-muč je basal v velike žepe posojeniga kožuha , dokler dolgo je še kak prazin prostorček ošlatal.
Zdaj je nevestni stric pregovoril, in vpraša rokodelca : zakaj da se tako posebno za prejete poklone zali valuje?
„Jez sim bil včerej tukje" — pravi rokodelc — -55pa nihče me ni pogledal. Ni bilo sedeža za mene; ničesar se mi ni ponudilo; danes pa me vse časti, dobil sim častiti sedež, in jedi več ko treba. In vendar sim ravno tisti rokodelc , ko včeraj v lastnim , danes v posojenim oblačilu. Čast in postrežba se torej ni skazala meni, ampak — svitku in kožuhu; ker pa ta dva govoriti in jesti ne moreta, sim to jez namesti nju storil".
;,Dobro si nas plačal" — mu odgovori nevestni stric — in sam mu pomaga peko v kožuh tlačiti.      St.