Jezik in slovstvo, letnik 68 (2023), št. 4 Mojca Smolej DOI: 10.4312/jis.68.4.191-202 Univerza v Ljubljani 1.01 Filozofska fakulteta PROSTOVOLJNA POŽARNA STRAŽA: PRISPEVEK K ZGODOVINI OBLIKOV ANJA SLOVENSKE TERMINOLOGIJE 1 V drugi polovici 19. stoletja je na ravni jezikovnega načrtovanja za slovenščino prevladovala slaviza - cija in arhaizacija. Oboje je potekalo skorajda na vseh jezikovnih ravneh: besedotvorju, oblikoslovju, skladnji itd. V prispevku bo predstavljena dopisnica Karla Štreklja, ki jo je leta 1890 pisal Franu Levcu. Levec je namreč Štreklja predhodno prosil, naj se pri bratih Slovanih pozanima, kako pri njih pravijo »Feuewehr« oziroma »freiwillige Feuerwehr«. Štrekelj, ki je tedaj služboval v Gradcu, se je pri iskanju ustreznega besedišča posvetoval s kolegi Čehi in Poljaki. Vsebina dopisnice bo obravnavana tudi s pomočjo Vadbenega pravilnika Ignaca Merharja. Ključne besede: požarna straža, slavizacija, Karel Štrekelj, druga polovica 19. stoletja, Ignac Merhar Contribution to the history of Slovenian terminology: volunteer fire brigade In the second half of the 19 th century, slavisation and archaisation dominated the linguistic planning for Slovene. Both took place at almost all linguistic levels: vocabulary, word formation, syntax, etc. This paper will present a letter written by Karel Štrekl in 1890 to Fran Levec. Levec had previously asked Štrekl to find out from his “Slavic brothers” what they called Feuewehr or freiwillige Feuerwehr. Štre - kelj, who was then stationed in Graz, consulted his Czech and Polish colleagues to find the appropriate vocabulary. Keywords: volunteer fire brigade, slavisation, Karel Štrekelj, second half of the 19 th century, Ignac Merhar 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0215 (Slovenski jezik – bazične, kontras - tivne in aplikativne raziskave), ki ga je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. JIS_4_2023_FINAL.indd 191 JIS_4_2023_FINAL.indd 191 13. 02. 2024 13:57:12 13. 02. 2024 13:57:12 192 Mojca Smolej 0 Uvod V pismu, ki ga je leta 1794 Žiga Zois napisal Valentinu V odniku, lahko beremo: Brez pridržka priznavamo, da vsi doslej na Kranjskem objavljeni poskusi razen pre - voda Biblije niso prispevali še nič bistvenega k prosveti kmečkih ljudi; v resnici so to le odlomki, ki pričajo, kako bi se dal ta jezik uporabljati tudi za pouk na drugih področjih, ne samo na duhovnem, ter za ugladitev okusa in vedenja. Vendar nam še popolnoma primanjkujejo primerna dela o zemljeznanstvu, naravoslovju, pesništvu in tako naprej, te pomanjkljivosti pa gotovo ne bo mogoče odpraviti, dokler ne dobimo filozofsko-kritične slovnice in besednjaka, ki bi ustrezal današnjemu stanju v umet - nosti in znanosti. (Po Vidmar 2019: 25.) Baronov krog, ki je nadaljeval Pohlinovo delo, je jezik razumel kot temelj iden - titete svojega ljudstva (Vidmar 2019: 25). Zavedal se je, da je rabo slovenskega jezika nujno razširiti na področje znanosti in umetnosti. Eden vidnejših rezultatov omenjenih prizadevanj je bila npr. V odnikova slovnica Pismenost ali gramatika za prve šole (1811). Cilj »povzdigovanja« slovenskega jezika so predhodno ure - sničevali že V odnikov časopis Lublanske novice (1797‒1799) in druga poljudno strokovna dela, npr. Kuharske bukve (1799). Zoisov krog je torej razvoj knjižnega jezika ponovno utiril na pot skupnega, eno - tnega jezika. Zamisli uresničevalcev Zoisovega preporodnega programa so počasi, a vztrajno nadaljevali tudi naslednji rodovi, med katerimi velja omeniti vsaj dva, Matija Vertovca in Karla Robida. Prvi, duhovnik, učitelj vinogradništva in zgodovinar, je leta 1841 izdal delo Vi- noreja, šest let pozneje pa priročnik Kmetijska kemija, to je nazorne postave in kemijske resnice. Obe deli sta pionirski, saj uvajata kemijsko terminologijo v slovenščini. V Kmetijski kemiji lahko beremo: Tudi ni nobeno pervo delo popolno, pot smo pa vender le pokazali, po kteri naj drugi za nami napredujejo /…/. Slednji bo spoznal, da smo primorani bili nekaj, pa clo malo novih besedic ali imen za daljne in bližnje dele organskih reči vpeljati, kratke so in čisto slovenskih koreninic. /…/ Kakor kmetijstvo in vsako rokodelstvo, ima tudi vsaka učenost nekaj svojih lastnih besedi in nekoliko posebniga jezika. (Vertovec 1847: IV .) Vertovec si je prizadeval tvoriti termine, ki bi bili razumljivi in sprejemljivi za čim širši krog slovensko govorečih. Njegovo delo na področju oblikovanja slovenskih kemijskih izrazov je vsekakor pomembno, kar je razvidno tudi v poznejših nara - voslovnih delih drugih piscev, npr. že omenjenega Karla Robida, ki je leta 1849 izdal eno prvih del s področja fizike Naravoslovje alj fizika. JIS_4_2023_FINAL.indd 192 JIS_4_2023_FINAL.indd 192 13. 02. 2024 13:57:12 13. 02. 2024 13:57:12 193 Prostovoljna požarna straža Razlaganje naravoslovja v slovenskem jeziku je pa težavno djanje, zakaj: 1. Bukev, ktere naravno činenje po domače razlagajo, nimamo razun od gosp. Vertovca. Tre - ba je pot delati, in debel sneg gaziti; 2. besede, ktere takšine reči zaznamujejo, clo ne poznamo; 3. ne vemo, kako bi vsim bravcam zastopljivo pisali /…/ (Robida 1849: VI.) Prva polovica 19. stoletja je bila na ravni razvoja slovenskega knjižnega jezika zaznamovana s prizadevanji za oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja na številnih področjih. Vsi tisti Slovenci /…/, ki za vsakdanje potrebe nemško govore, bi nemško pisane kemije desetkrat manj od slovenske razumeli zato, ker se govorjenje vsih učenost v nemškim jeziku veliko bolj od vsakdanjiga razloči, kot pri nas Slovencih; ako želijo tedej kaj kemije naučiti se, nar lože jim bo šlo v domačim in tedej nar bolj v našim jeziku. (Vertovec 1847: V .) 1 Slavizacija Skoraj 70 let po Zoisovem pismu V odniku lahko podobne misli beremo v Sloven- skem glasniku. Leta 1862 je Ivan Macun zapisal: Ne treba mnogih besedi, da dokažem, kako je krvavo potrebno, da slovenski jezik dobi terminologijo za šolske predmete; saj vsak lahko vidi, da še za noben predmet nemamo kaj dogotovljenega. Kar se je koli pri nas do sedaj pisalo, ni drugo kot pu - hel empirizem, posamezni poskusi, diletantizem; ljudi izurjenih na toliko ni bilo, da bi bili brez truda rabili slovenski jezik pri učenju tega ali unega predmeta. (Macun 1862: 67.) Izrazna moč vsake jezikovne skupnosti se odslikava prav skozi jezik stroke, znano - sti in umetnosti. Neločljiva vzročno-posledična povezava med ustvarjalno mislijo in ustvarjalnim izrazom uvršča jezik med temeljne sociološko-kulturološke kate - gorije (Vidovič Muha 1986). Zavest o nujnosti oblikovanja lastnega strokovnega, znanstvenega in umetnostnega jezika se je v drugi polovici 19. stoletja, predvsem po letu 1848, samo še krepila. Zaradi izrazne stiske in čedalje močnejše vseslovan - ske ideje pa se je vse bolj krepila tudi misel o skupnem slovanskem jeziku. Tako je npr. M. Majer leta 1848 celo izdal pravila za oblikovanje skupnega ilirskega jezika Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik. R. Razlag je v zborniku Zora (1852) zagovarjal vseslovansko mešanico, ki je bila tako neu - rejena in nedosledna, da si je pridobila vzdevek »lunin jezik« (Dular 1975: 243). F. Kočevar je v Novicah (1860) priporočal oblike tipa lepoga, sam, ja, i, muž, ter nekaj srbohrvaškega besedja. Podobnih primerov bi lahko našteli še mnogo več. Slavizacija je posegala po slovničnih (besedotvorje, oblikoslovje, skladnja) in leksikalnih prvinah ne le iz hrvaščine in srbščine, pač pa tudi stare cerkvene slovanščine, češčine, ruščine in poljščine. Hkrati z idejo vseslovanskega jezika pa se je pojavila tudi (močnejša) težnja po nadaljevanju skupnega vseslovenskega jezika. S tem dotlej predvsem »kranjski« knjižni jezik ni prešel v ilirskega niti JIS_4_2023_FINAL.indd 193 JIS_4_2023_FINAL.indd 193 13. 02. 2024 13:57:12 13. 02. 2024 13:57:12 194 Mojca Smolej v vseslovanskega, temveč v vseslovenskega (Dular 1975: 242). V luči želje po oblikovanju skupnega, vseslovenskega jezika je treba tudi razumeti predhodno izpostavljeno Macunovo pisanje. 2 Matej Cigale in prevzemanje iz slovanskih jezikov Ideja skrajne slavizacije ni bila sprejeta, saj je bil njen produkt umetno skonstru - irana vseslovanska jezikovna mešanica. Izrazna stiska in potreba po oblikovanju lastnega znanstvenega jezika pa sta ostali. Eden vidnejših nasprotnikov skrajne slavizacije, ki je skušal zapolnjevati leksikalno vrzel na ravni strokovnega in znan - stvenega jezika, je bil Matej Cigale, ki je v začetku leta 1850 prevzel uredništvo slovenskega dela Državnega zakonika. Urejal ga je kar 38 let. Leta 1853 je uredil Juridisch-politische Terminologie: Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe ter popravil in predelal Mažgon-Krajnčev prevod občega dr - žavljanskega zakonika. Njegovo glavno delo je Wolfov nemško-slovenski slovar (1860), ki ga je urejal od leta 1854. Kot dopolnilo je leta 1880 izdal še Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (Kacin 2013). Zaradi zelo obsežnega in zahtevnega dela in pomanjkanja slovenskega strokovnega in znan - stvenega izrazja je tudi M. Cigale nemalokrat posegal po tujejezičnih oziroma slovanskih ustreznicah. V uvodu v Znanstveno terminologijo lahko beremo: Namignili smo gori, da si moramo izposojati besed, katerih nimamo, od drugih Slova - nov, kar so jih oni dobrih sprejeli ali izumili. Tu me utegne kdo povprašati, sme li to izposojevanje biti neomejeno ali katere naj mu bodo meje. /…/ Razume se pri tem samo ob sebi, da je izposojenke treba preukrajati po zahtevu slovenščine /…/. Kjer imamo dober v narodu udomačen izraz, ne kaže ga opuščati; a tudi če je nov, vendar tako ukrojen, da je pojem tako rekoč vsakemu razviden, ni kaj reči. (Cigale 1880: VII‒VIII.) Cigale se je torej prevzemanju za vsako ceno, ki lahko vodi v vsebinsko oziroma predmetnostno odtujenost, izogibal. Zaradi tega je prišel pogosto navzkriž npr. s F. Levstikom, ki je bil vsaj na ravni prevzemanja leksike naravnan bolj vseslovansko in diahrono. Leta 1883 sta si bila tako navzkriž zaradi besede »sodišče« oziroma »sod«. V Kmetijskih in rokodelskih novicah je Cigale med drugim zapisal: Ko sem se po dolgem bivanji med gorami vrnil na Dunaj, zvedel sem od prijatelja, da je v cenjenem listu bila letos po večkrat izražena nekaka potožba, da za nemški Geri - cht Slovenci needini pišemo eni: sodnija, drugi: sodišče, in da zlasti Državni zakonik, katerega po svoji slabi moči jaz uredujem, neče slovo (ali slobo) dati besedi: sodišče. /…/ Ako bi slovenščina bila doslej po uradih bolj vladala, nego je to v resnici bilo, prodrl bi bil morebiti kateri izraz tako, da bi se ga ves svet polastil. /…/ Gosp. Levstik je vsvojem slovarčku, pridodanem Nauku slovenskim županom, na str. 194, pod bese - do sodišče, razločno povedal, zakaj se mu ni hotelo zapisati besedo: sodnija. Gosp. Levstik ondukaj priporoča izraz: sod, kakor imajo za Gericht vsi drugi Slovani brez izimka. (Cigale 1883: 359.) JIS_4_2023_FINAL.indd 194 JIS_4_2023_FINAL.indd 194 13. 02. 2024 13:57:12 13. 02. 2024 13:57:12 195 Prostovoljna požarna straža Iz zapisanega je razvidno, da se je Cigale zavzemal za usklajenost med miselno - podstavno zgradbo in jezikovnimi zakonitostmi slovenskega jezika. V nadaljevanju se bomo dotaknili predvsem prevzemanja iz poljščine, ki ga je lahko vsaj po hitrem pregledu zaznati v Cigaletovem delu. Da se je Cigale naslanjal tudi na poljščino, je razvidno že iz njegovih raznih pri - spevkov, ki jih je objavljal bodisi v Slovenskem glasniku bodisi v Kmetijskih in rokodelskih novicah ali drugih časnikih oziroma revijah. V Slovenskem glasniku je leta 1862 svetoval: Da se pa besedica bi v odvisnih stavkih ne sme pokladati za glagol, kaže nam že navada Čehov in Poljakov, ki pišejo skup: aby, žeby, jakoby i. t. Ravno tako pravi v staroslovenski biblii Laban Jakobu: Ašte by mi povedal, otpustil te byh z veseljem. (Cigale 1862: 66.) Izhajanje iz poljskega jezika (oziroma primerjanje s poljskim jezikom) je razvidno tudi v Znanstveni terminologiji, čeprav je v primerjavi z ostalimi slovanskimi je - ziki 2 zastopan najskromneje. Cigale je prevzete termine v slovarju načeloma označeval, saj v Tolmaču nekih kratic (IX) navaja okrajšavi böhm. T. (böhmische Terminologie ‚češka terminologija‘) in kroat. T. (kroatische Terminologie ‚hrvaška terminologija‘), ki označujeta že uvodoma omenjena slovarja, po katerih se je Cigale zgledoval, in okrajšavo za staro cerkveno slovanščino altsl. (altslovenisch). Oznak za druge tuje jezike na tem mestu /…/ ne najdemo, čeprav so v slovarju izpričane še oznake za češčino (bohm.), hrvaščino (kro - at.), hrvaščino/srbščino (kroatoserb.) in ruščino (russ.), ki jih je avtor sicer navajal na različne načine. (Atelšek 2019: 70.) Pregled Znanstvene terminologije pokaže zelo redko rabo tudi kratice poln. (pol- nisch »poljsko«), čeprav je v Tolmaču kratic ni navedene. Kratica poln. je tako uporabljena v petih slovarskih sestavkih. 3 2 Cigaletov slovar /…/ dosledno navaja in označuje tudi slovanske ustreznice (hrvaške, srbske, češke, ruske, poljske, starocerkvenoslovanske) z različnim namenom, ki ga deloma pojasni v predgovoru, v katerem poudarja svoj odnos do prevzetih besed in na prvo mesto postavlja potrebo po približevanju izrazja z drugimi slovanskimi jeziki. (Orel 2007: 358.) 3 V slovarju prevladujejo bolj ali manj zapleteni večustrezniški slovarski sestavki, ki so lahko raz - širjeni tudi v iztočniškem ali v ustrezniškem delu. Glede na število znanstvenih področij, v katerih je rabljena iztočnica, ločimo enostrokovne in večstrokovne sestavke, v njih je lahko ista ustreznica rabljena v več strokah in homonimna. /…/ Slovanski izrazi so pri Cigaletu dodani tudi, če domača ustreznica obstaja; imajo lahko samo ponazarjalno vlogo ali pa so navedeni kot predlog rabe /…/. (Orel 2007: 350, 359.) JIS_4_2023_FINAL.indd 195 JIS_4_2023_FINAL.indd 195 13. 02. 2024 13:57:12 13. 02. 2024 13:57:12 196 Mojca Smolej Poljske ustreznice 4 so večinoma navedene kot ponazarjalno gradivo, in ne kot pre - dlogi, na osnovi katerih bi se tvoril ustrezen slovenski termin. 3 Radovoljni, dobrovoljni ali prostovoljni gasilci? Dotaknili smo se prevzemanja iz poljščine, ki je delno vplivala tudi na oblikovanje zveze »prostovoljna požarna straža«. Na to nas usmerja doslej še ne dovolj obravna - vana dopisnica, ki zelo nazorno kaže, kako je v 19. stoletju (med drugim) potekalo oblikovanje slovenskega strokovnega jezika. Gre za dopisnico, ki jo je Karel Štre - kelj 26. 2. 1890 kot odgovor poslal Franu Levcu. Ohranjenih Levčevih pisem, ki jih je poslal Štreklju, je 91. 5 Iz njih je razvidno, da je Štrekelj Ljubljanskemu zvonu, katerega urednik je bil Levec, redno pošiljal najrazličnejše prevode in spise v pove - zavi s slovansko književnostjo, pa tudi slovničnimi vprašanji. Levec sam je Štreklja, ki je živel na Dunaju, velikokrat prosil, naj mu v objavo pošlje novic ali prevode literarnih besedil: predvsem poljskih in čeških. 1. 1. 1884 mu je tako pisal: 4 V Velikem poljskem slovarju (polj. Wielki słownik języka polskiego) in Slovarju poljskega jezika (polj. Słownik języka polskiego, PWN) lahko najdemo skoraj vse poljske ustreznice, ki so do danes ohranile pomene, navedene v Cigaletovem slovarju: a) Pokost = Iniany: substancja produkowana z oleju roślinnego z dodatkiem środków przyspieszają - cych schnięcie lub z materiałów syntetycznych, słuźąca do impregnowania drewna i innych po - rowatych powierzchni czy do produkcji; b) prostpadły: tworzący kąt prosty z jakąś prostą lub z płaszczyzną; c) łupek: geol. skała zbudowana z cienkich, łatwo rozdzielających się warstw, wykorzystywana w budownictwie i innych działach gospodarki. Tudi preostali dve ustreznici sta vsaj delno prisotni v omenjenih dveh sodobnih poljskih slovarjih (utvor in prekoten). 5 F. Levec: Pisma K. Štreklju, 1. 1. 1884. Pisma 2. Ljubljana: SAZU, 1971. - Bilden, gr. phil. etc. tvoriti, – narediti, napraviti, delati; Begriffe bilden, delati, ustanovljevati, umerjati pojmove; /…/ Gebilde, utvor (poln .). - Diagonal, math. diagonalen, prekoten (poln.); Diagonnale, diagonala, prekotnica, dvokotnica. - Firniß, chem. nach dem Poln. pokost (m.). - Schiefer , min. skriljavec, (poln. lupek); Schiefergebirge, skriljavo gorovje; schiefern, sich, lupiti se, krojiti se, skriljiti se; Schieferplatte, skrilj; Schieferung, skriljavost; Schiefrige Structur, skri- ljavi zlog ali sestav. - Senkblei, (Sonde), grezilo (oder grozilo); Senkel, (plomb), svinčnica, kalamer; senken, pogreznoti, potopiti; spustiti, spuščati; sich senken, usesti, usedati se; senkrecht, math. navpičen, (-čna, o), russ. otvesen (von otves = odves, /…/ poln. prostopadIy; adv. navpik; die Senkrechtete, navpičnica, (linija vertikalna, perpendikularna); Senkung (der Stimme), spuščanje, spuščaj (glasa), poniz; des Bodens, used; Senkwage /…/ (Cigale 1880: 15, 25, 39, 102, 107.) JIS_4_2023_FINAL.indd 196 JIS_4_2023_FINAL.indd 196 13. 02. 2024 13:57:12 13. 02. 2024 13:57:12 197 Prostovoljna požarna straža Dragi gospod Štrekelj! Prosim Vas lepo, kadar mi bodete poslali kaj črtic iz češke ali poljske književnosti, ogibajte se kar največ češkega in poljskega pravopisa. Tiskarna nobena nima v Lju - bljani dovolj črk za ta dva pravopisa. /…/ Prosim Vas, da odslej imena češkim in poljskim spisom navajate kar največ v slovenščini. /…/ Vaš Levec Štrekelj, ki je znal aktivno več slovanskih jezikov, 6 pa Levcu ni pošiljal le pre- vodov poljske književnosti in različne spise o njej, pač pa tudi razmišljanja o do - ločenih slovničnih ali pravopisnih vprašanjih oziroma novice, za katere je prosil Levec. 1. 3. 1900 je Levec Štreklja prosil za seznam najboljših slovnic iz določe - nih slovanskih jezikov: Blagorodni gospod profesor! Naša licejska knjižnica nima nobene dobre novejše slovnice češke, ruske, poljske, bolgarske in rusinske. Kar jih ima, so vse še iz Čopove dobe (!!). Jaz bi s svojimi kolegi rad zahteval, da si jih kupi, ker jih včasih vendar potrebujemo, pa ne vem, katere slovnice bi nasvetoval. Zelo mi ustrežete, če mi navedete najboljše slovnice iz navedenih jezikov. /…/ Vaš Fr. Levec Levec se je na Štreklja obračal tudi s slovničnimi in drugimi jezikovnimi vpraša - nji. Iz dopisnice, ki jo je 26. 2. 1890 poslal Levcu, 7 lahko vidimo, da se je urednik na Štreklja obračal tudi s prošnjo po »iskanju« ustreznega besedišča, kadar je bila v slovenskem jeziku izpričana izrazna stiska oziroma nepoenotena raba. Slika 1: Štrekljeva dopisnica Levcu, 26. 2. 1890 6 Štrekelj se je ukrajinščine in poljščine naučil kot enoletni prostovoljec v galicijskem polku, češčine pa kot domači učitelj v rodbini Colloredo-Mannsfeld, ko je ta bivala na svojem češkem posestvu (Murko 1912: 530). 7 Štrekljeva zapuščina, Mapa 35a, NUK. JIS_4_2023_FINAL.indd 197 JIS_4_2023_FINAL.indd 197 13. 02. 2024 13:57:13 13. 02. 2024 13:57:13 198 Mojca Smolej Prepis dopisnice: Častiti gospod profesor! Najboljša preloga za »freiwillige Feuerwehr« se mi zdi prostovoljni (ne radovoljni ali dobrovoljni) gasilci ali pa prostovoljna požarna straža (ne bramba!). Čehi pravijo doborovolní hasiči, Poljaci straź požarów ochotnicza. Za »Gut Schlauch« ne vem nasvetovati dobrega pozdravila, Čeh in Poljak mi ne vesta povedati, kako se gasilci pri njih pozdravljajo, obljubila pa sta mi, da bosta to poprašala pri svojih rojakih, ki se z gasilnimi društvi bavijo. Ko stvar izvem (jutri ali v soboto), sporočim Vam jo takoj. »Gut Schlauch« sicer ni menj banavzičen kakor »dobra cev«, vendar poslednjega ne kaže rabiti. S prijaznim pozdravom Vaš hvaležni učenec Štrekelj Levec je Štreklja prosil, naj med kolegi Čehi in Poljaki poizve, kako v češkem oziroma poljskem jeziku poimenujejo »freiwillige Feuerwehr« in »Gut Schlau - ch«. Pri iskanju prvega je bil Štrekelj uspešen in je posledično po vzoru poljskega jezika svetoval rabo zveze prostovoljna požarna straža, ustreznice za drugo zvezo ni našel. V nadaljevanju se bomo ustavili še pri pregledu rabe gasilec in zveze požarna stra - ža v Cigaletovem (1860, 1880) in Pleteršnikovem slovarju (1894/95), ki kažeta na neustaljeno in nepoenoteno rabo obravnavanih izrazov. Prav tako kažeta, da se oblikovalci najrazličnejših strokovnih izrazov tega niso lotevali nepremišljeno in za vsako ceno. Največkrat so se kljub morda že predhodni rabi slovenskega (dia - lektalnega) izraza posvetovali s številnimi kolegi drugih slovanskih dežel. Da je bilo to največkrat res, potrjuje Levčeva dopisnica. a) Cigaletov nemško-slovenski slovar (1860: 546, 975, 1810, 1836, 1867; po- udarila M. S.) – Wehr, auch Wehre, die, bran, bramba, obramba (Gutsm), varstvo /…/ v bran postaviti, postavljati se, ne dati se, braniti se; — orožje, branilo /…/. – Wache, die, straža ; na straži sim, stražim (auch serb.), na straži stojim; /…/, na stražo grem; /…/, straža, stražnica; /…/ stražišče, stražiše; /…/ stražnik, čuvar, čuvaj, im Serb. stražar, varovčin. – V olontair, der, dobrovoljec, radovoljec (Gutsm.), samovoljec (Vuk). – Willig, adj., voljen, radovoljen, rad, dobrovoljin, pripravljen; – Löscher, der, gasivec , brisač /…/ – Freiwillig, adj. dobrovoljin /…/, radovoljen, samorad /…/ – Feuerwache, die, straža zoper ogenj, požarna straža, straža pri po - žarji ali ognji . – Feuerwächter, der, požarni čuvaj . Besede prostovoljen (prostovoljno), ki jo svetuje Štrekelj, v slovarju ni najti, sta pa navedeni besedi, ki ju v povezavi s požarno stražo odsvetuje. To sta radovoljni in dobrovoljni. Pri iztočnici Feuerwache so navedene tri ustreznice: s traža zoper ogenj, požarna straža in straža pri požarji ali ognji. JIS_4_2023_FINAL.indd 198 JIS_4_2023_FINAL.indd 198 13. 02. 2024 13:57:13 13. 02. 2024 13:57:13 199 Prostovoljna požarna straža b) Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1894/95) – gasȋvəc , -vca, m. der Löscher: vaša moč bo pezdir in vaše delo is - kra, in vkup bota zgorela, — ne bo ga gasivca, Ravn.; gasivci, die Löschmannschaft, Cig. – požȃrən , -rna, adj. auf den Brand sich beziehend, Brand-: požarna stra - ža, die Brandwache, Jan.; požarna bramba, die Feuerwehr, nk. – prostovó ̨ ljən , -ljna, adj. = radovoljen, freiwillig, Cig., Jan., nk. – radovó ̨ ljən , -ljna, adj. 1) freiwillig, Mur., Cig., Jan.; radovoljno uboštvo, Schönl.; /…/ – brȃmba, f. 1) die Vertheidigung; — der Schutz; pod tvojo brambo pri - bežimo, Kast.; — die Wehr; deželna b., die Landesvertheidigung, die Landwehr; požarna b., die Feuerwehr (prim. gasiteljsko društvo); — 2) die Schutzwaffe, C.; vse to, kar je brambo nosilo, alle Wehrhaften, Krelj. – strȃža , f. 1) die Wache, Mur., Cig., Jan., Dalm., Jap., nk.; na straži biti, Wache halten; na s. stati, Wache stehen, nk.; — der Wachposten; mestna s., die Stadtwache, glavna s., die Hauptwache, /…/ V Pleteršnikovem slovarju zveze ( prostovoljna) požarna straža ni najti. Namesto požarna straža je navedena zveza požarna bramba, ki jo je Štrekelj v pismu Lev - cu odsvetoval ( prostovoljna požarna straža (ne bramba!)). Pridevnika prostovo- ljen in radovoljen sta označena z enačajem. Navedena pa je tudi zveza gasiteljsko društvo. Tako Cigaletov kot Pleteršnikov slovar izpričujeta, da je kljub pričakovanemu nemškemu poveljevanju v gasilskem jeziku vzporedno soobstajal tudi gasilski je - zik v slovenščini. Da je bilo to vsekakor res, potrjuje tudi Vadbeni pravilnik za slo- venske prostovoljne požarne brambe, ki ga je leta 1886 v samozaložbi izdal Ignac Merhar, načelnik prostovoljne požarne brambe (oziroma straže) v Dolenji vasi. 8 4 Gasilska terminologija in Ignac Merhar I. Merhar je v uvodu Vadbenega pravilnika (1886: III–IV) zapisal: Nemškega poveljevanja ne potrebujemo! Lepše se da poveljevati v našem domačem jeziku! Čemu bi se mučili slovenski gasilci z nerazumljivo nemščino, čemu bi sloven - sko poučevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba! /…/ Namen te knjige je, da vse prostovoljne požarne brambe na Slovenskem uvedejo slovensko komando, enakost v vajah in v znamkah (Signale). 8 »15. in 16. avgusta 1880 je bila v Ljubljani velika proslava ob deseti obletnici Ljubljanske požarne brambe. /…/ Na slovesnem sprevodu skozi mesto, v katerem so sodelovala tudi vsa povabljena gasil - ska društva s svojimi društvenimi prapori in drugimi obeležji, je načelnik gasilskega društva Dolenja vas, Ignacij Merhar, svoji četi poveljeval v slovenskem jeziku. Navdušenje prisotnih množic je bilo ogromno in nepopisno. To pa ni bilo po godu takratnim nemškim mogotcem, ki so v tem videli grož - njo. Obstopili so ga orožniki, mu vzeli sabljo, ki jo je nosil kot gasilski poveljnik, in mu jo zlomili, ga za nekaj ur celo zaprli, a so ga zaradi pritiska ljudstva hitro izpustili.« (Puželj 2022: 28.) JIS_4_2023_FINAL.indd 199 JIS_4_2023_FINAL.indd 199 13. 02. 2024 13:57:13 13. 02. 2024 13:57:13 200 Mojca Smolej Poveljevanje v slovenskem jeziku (oziorma načrtno oblikovanje jezika poveljeva - nja) sicer ni bilo nekaj povsem novega, saj je že leta 1873 izšlo v slovenščini napi - sano delo Poljna služba, raztreseno vojevanje, nova puška in slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček avtorja Andreja Komela. 9 Tudi predpis reda o požarni policiji Postava od 15. septembra 1881 zadevajoča red o požarnej policiji in o gasilnih stražah za vojvodino Kranjsko brez Ljubljane je bil objavljen dvojezično, torej v slovenščini in nemščini. Kljub predhodnemu poskusu uveljavljanja slovenščine v poveljevanju in celo v slovenščini napisanemu uradnemu predpisu o požarnem redu pa Merhar zagotovo ni imel lahkega dela. Obravnavana dela kažejo, da v okviru gasilske terminologije v tem času še ne moremo govoriti o ločljivosti in ustaljenosti. Opaziti je torej (pričakovano) nepoenotenost in neustaljenost, kar še dodatno pojasnjuje, zakaj je Levec kljub sicer omejeni rabi slovenščine v poveljevanju iskal ustreznejše in sprejemljivejše izraze. Povedno je, da je Merhar v Vadbeni pravilnik dodal tudi skrajšano, le v slovenščini pisano Postavo o gasilnem redu. Vadbeni pravilnik (I. Merhar, 1886) Postava (cesarski uradni predpis, 1881) K. Štrekelj (dopisnica Levcu, 1890) ognjegasec gasilec (gasilci) gasilec (gasilci) prostovoljna požarna bramba prostovoljna gasilna straža prostovoljna požarna straža (NE bramba!) prostovoljno ali rado - voljno prostovoljno prostovoljno (NE radovolj - no ali dobrovoljno) Tabela 1: Primerjava rabe izrazov za gasilca in prostovoljno požarno stražo Kljub temu da je v Postavi naveden izraz gasilec (v Vadbenem pravilniku npr. na str. 60), se Merhar odloči za izraz ognjegasec, namesto gasilne straže (nem. Wache; v Vadbenem pravilniku npr. na str. 59) pa za izraz požarna bramba (nem. Wehr). Velik del gasilskega besedišča je v Merharjevem priročniku napisan v obeh jezi - kih, slovenščini na prvem mestu in nemščini v oklepaju. Občasno so zapisane celo trojnice. 9 Prve slovenske zapise z vojaško tematiko lahko zasledimo že na koncu 18. oziroma na začetku 19. stoletja pri Valentinu V odniku, ki je v Lublanskih novicah (1797–1800) poročal o vojaških dogod - kih iz kolonialnega sveta, natančno pa je popisoval dogajanja za časa Napoleonove vojne. V ojaško besedišče je lahko našel že v obstoječih virih, npr. Bibliji ali vojaških patentih, ki jih je tudi sam prevajal (gl. npr. Reisp 1967: 91). JIS_4_2023_FINAL.indd 200 JIS_4_2023_FINAL.indd 200 13. 02. 2024 13:57:13 13. 02. 2024 13:57:13 201 Prostovoljna požarna straža Primeri (Merhar 1886: 5–28): – Vsi ognjegasci se morajo tudi popolnoma navaditi na znamke (Signal): na rog, pišalko in na trobentice vodjev (Huppen). – Kadar tako stojijo, se napravi »proga« v štric (Frontilinie) /…/. – Z korakom! (Korak!) (Schritt!). – Vaje z lestvo z zaponami (Hackenleiter). – Maček [kramp] (Feuerhacken). Kot je trdil že Cigale (1880, IV–X), je začetna faza oblikovanja terminologije določenega področja največkrat zaznamovana prav z dvojnicami ali celo trojnica - mi, 10 kar sicer krši pravilo ustaljenosti in ločljivosti, vendar pa praviloma vodi k rabi le enega izraza. 5 Sklep Štrekljeva dopisnica ima precejšnjo vrednost, saj gre za konkreten prikaz načrto - vanega oblikovanja slovenskega strokovnega jezika. Zavest o nujnosti oblikova - nja lastnega strokovnega in umetnostnega jezika se je namreč v drugi polovici 19. stoletja samo še krepila. Zaradi izrazne stiske in mestoma skoraj nepredstavljivih obsežnosti oziroma najrazličnejših ovir omenjene stiske so se jezikoslovci in drugi strokovnjaki v želji čimprej oblikovati lasten (slovenski) strokovni jezik zatekali po pomoč tudi k drugim slovanskim jezikom. Največkrat so, kot je npr. razvidno iz Cigaletove Znanstvene terminologije, posegali po hrvaških, srbskih, ruskih in čeških zgledih, tudi starocerkvenih, precej manj po poljskih, zato je obravnavana Štrekljeva dopisnica toliko bolj zanimiva in vredna obravnave. Viri Cigale, Matej, 1880: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Lju- bljana: Matica slovenska. Levec, Fran, 1971: Pisma Frana Levca. Druga knjiga. Ljubljana: SAZU. Macun, Ivan, 1862: Slovenska terminologija v obče in posebno jezikoslovna. Slovenski glasnik 5/2. 67–72. Merhar, Ignac, 1886: Vadbeni pravilnik. Ljubljana: Narodna tiskarna. Postava od 15. septembra 1881, s katero se izdaje za vojvodino Kranjsko brez Ljubljane red o požarnej policiji in o gasilnih stražah, 1881. Merhar, Ignac, 1886: Vadbeni pravilnik. 53–64. Robida, Karel, 1849: Naravoslovje alj fizika. Ljubljana: Jožef Blaznik. Štrekelj, Karel, 1874‒1900: Štrekljeva zapuščina, Mapa 35a, Ms 1409, 76. Vertovec, Matija, 1847: Kmetijska kemija, to je, Natorne postave in kemijske resnice ober- njene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke. Ljubljana: Jožef Blaznik. 10 Enako že pri M. Vertovcu (1844 in 1847) in K. Robidi (1849). JIS_4_2023_FINAL.indd 201 JIS_4_2023_FINAL.indd 201 13. 02. 2024 13:57:13 13. 02. 2024 13:57:13 202 Mojca Smolej Literatura Atelšek, Simon, 2019: Navajanje prevzetih jezikoslovnih terminov in celovitost pojmovnih skupin v Cigaletovi Znanstveni terminologiji (1880). Jezikoslovni zapiski 25/1. 67–82. Cigale, Matej, 1860: Deutsch-slovenisches Wörterbuch. Ljubljana: A. A. Wolf. Cigale, Matej, 1862: Slovniška drobtinca. Slovenski glasnik 5/2. 64–67. Cigale, Matej, 1883: Še nekoliko besed o pravni terminologiji. Kmetijske in rokodelske novice 41/45. 359‒360. Dular, Janez, 1975: Slavizacija v oblikoslovju in skladnji slovenskih publicističnih besedil v drugi polovici XIX. stoletja. Jezik in slovstvo 20/8. 241–249. Kacin, Anton, 2013: Cigale, Matej (1819–1889). Slovenska biografija. Ljubljana: Sloven - ska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU. https://www.slovenska-biografija.si/ose - ba/sbi158709/. (Dostop 21. 11. 2023.) Kočevar, Ferdo - Žavčanin, 1860: Slovenske narodne potrebe. Kmetijske in rokodelske no- vice 18/44–47. 350, 359, 367, 375. Komel, Andrej, 1873: Bojna služba, raztreseno vojevanje, nova puška in Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček. Celovec: A. Komel. Murko, Matija, 1912: Karel Štrekelj. Veda 2. 529–541. Orel, Irena, 2007: Prvi slovenski terminološki slovar ter hrvaški in češki vir. Orel, Irena (ur.): Razvoj slovenskega strokovnega jezika. Obdobja 24. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 343‒364. Pleteršnik, Maks, 1894–1895: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana: Knezoškofijstvo. http:// bos.zrc-sazu.si/pletersnik.html . (Dostop 21. 11. 2023) Puželj, Janez, 2022: Ignacij Merhar: oče gasilskega poveljevanja v slovenskem jeziku. Rib- nica: Gasilska zveza. Razlag, Radoslav, 1852: Zora jugoslovenska, zabavnik za godinu 1852. Zagreb: Fr. Župan. Reisp, Branko, 1967: O najstarejših tiskanih uradnih razglasih v slovenščini. Kronika: ča- sopis za slovensko krajevno zgodovino 15/2. 91–94. Vertovec, Matija, 1844: Vinoreja za Slovence. Ljubljana: J. Blaznik. Vidmar, Luka, 2019: Slovenski jezik na usodnem razpotju: Razsvetljenstvo in preporod: Pohlinov in Zoisov krog. Družina, 22. 12. 2019. 25. Vidmar, Luka: 2010: Zoisova literarna republika: vloga pisma v narodnih prerodih Sloven- cev in Slovanov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Vidovič Muha, Ada, 1986: Tipološki pregled nekaterih vplivov na slovenski znanstveni jezik. Vidovič Muha, Ada (ur.): Slovenski jezik v znanosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut. 23–41. JIS_4_2023_FINAL.indd 202 JIS_4_2023_FINAL.indd 202 13. 02. 2024 13:57:13 13. 02. 2024 13:57:13