97Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 luka horJak večnaGlasnice v slOvenističnem jezikoslovju: besedotvoRni in Fonološki pRegled Cobiss: 1.01 V prispevku je kronološko predstavljena obravnava večnaglasnic v slovenščini od 19. stoletja do danes. Največ pozornosti je namenjene povezavi med večnaglasnostjo in be- sedotvorjem, saj jezikoslovci število naglasov povezujejo z zgradbo tvorjenke oz. bese- dotvorno vrsto. Poleg prevladujočega besedotvornega vidika so predstavljena tudi do- gnanja metrične fonologije, ki predstavi fonološka pravila za določanje števila primarnih naglasov. Ključne besede: večnaglasnice, besedotvorje, fonologija, naglas, slovenščina Multiple Stress in Slovenian Linguistics: Derivation and a Phonological Overview This article presents a discussion of multiple stress in Slovenian chronologically from the nineteenth century until today. It focuses on the relationship between multiple stress and derivation because linguists connect the number of stresses in a lexeme with the structure of the derived word or word-formation class. In addition to the dominant aspect of deriva- tion, findings in metric phonology are presented, which introduce the rules for determin- ing the number of primary stresses of each derived word. Keywords: multiple stress, derivation, phonology, word stress, Slovenian uvod V slovenskem jeziku ima vsaka beseda praviloma en naglas, nekatere besede, zla- sti nekatere zloženke, sklopi in sestavljenke, pa so lahko večnaglasne.1 Merila v Slovenski slovnici so skopa, v SSKJ in SP 2001 pa je obravnava neenotna, zato se kaže potreba po celovitejši teoretični in empirični obravnavi vprašanja večnaglas- nosti v slovenskem knjižnem jeziku, s čimer bodo nastajajoča in bodoča slovarska dela dobila podlago za uslovarjenje naglasa tvorjenk. Namen prispevka je strnjeno predstaviti obravnavo večnaglasnosti v slovenščini od 19. stoletja do danes, pou- dariti metodološke razlike med posameznimi jezikoslovci oz. pristopi in predlagati metodo, kako celovito obravnavati problematiko v bodoče.2 Zahvaljujem se doc. dr. Saški Štumberger, izr. prof. ddr. Petru Jurgcu in anonimnemu recenzentu za dragocene komentarje in popravke. 1 V prispevku bosta uporabljena termina večnaglasnica in večnaglasen, ki zajemata tudi največjo podskupino, tj. dvonaglasnice. 2 Zgodovina slovenskega besedotvorja je obravnavana v več objavah (gl. Bajec 1952: 122–128; Vidovič Muha 2011: 113–137; 2019; Šekli 2015: 236–263). 1 https://doi.org/10.3986/Jz.28.1.05 98 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... Trenutno je v sodobnem slovenističnem jezikoslovju uveljavljena delitev tvorjenk po tvorbeno-pretvorbni metodi, ki jo je vpeljala Ada Vidovič Muha (2011). Ta razvršča tvorjenke v posamezne tipe glede na skladenjsko pretvorbo. Ločuje izpeljanke (navadne in modifikacijske), sestavljenke, zloženke (medpon- skoobrazilne, medponsko-priponske, priredne), tvorjenke iz predložne zveze in sklope. Za lažje razumevanje prispevka si na kratko oglejmo morfemsko zgradbo tipov tvorjenk. Pri izpeljankah je korenskemu morfemu dodana pripona, pri sesta- vljenkah je korenskemu morfemu dodana predpona, zloženke so sestavljene z vsaj dveh korenskih morfemov (vmes je lahko medpona), pri tvorjenkah iz predložne zveze pa sta korenu dodani tako pripona kot predpona, za sklope pa je značilno to, da sestavine le zapišemo skupaj (npr. bogpomagaj). Za več gl. Vidovič Muha 2011. V prispevku bodo termini, ki so jih jezikoslovci uporabljali v svojih delih, pojasnjeni s sodobnimi ustrezniki na podlagi primerov. od vodnika do sp 19623 Že pri Valentinu Vodniku (1811: 50) najdemo dva naglasa pri vrstilnih števnikih od 50. naprej (pédeſéti, ſhédeſéti), prvi pa o večnaglasnosti piše Peter Dajnko (1824), ki najverjetneje po nemškem zgledu omenja glavni (nem. Hauptton) in stranski naglas (nem. Nebenton)4 in navaja primera nêdovólnost in prótigovorênje. Pri večzložnih besedah je glavni naglas na zlogu z dolgim samoglasnikom, stran- ski naglas je na srednje dolgih zlogih. Drugi zlogi pri večnaglasnicah niso naglaše- ni (Dajnko 1824: 38). Večnaglasnost se pojavi pri skupini tvorjenk, ki jih Dajnko imenuje zusammengesetzte Wörter.5 Glavni naglas nosi najpogosteje prvi zlog do- ločne besede, prvi zlog osnove besede pa stranski naglas (répokòpec, prótinôžec, zlátovrânka).6 Izjeme so glagoli, ki so nastali z dodajanjem neločljive nepregibne besede, in izpeljanke iz njih (domísliti, natégnuti, nategáč, razodévati, razodévač). 3 Slovenistično jezikoslovje do Toporišiča ni dosledno ločevalo med poudarkom (stavčna ka- tegorija) in naglasom (besedna kategorija). Vodnik (1811) za naglas uporablja termin vdar, Dajnko (1824) uporablja nemška Ton oz. Accent, Perušek (1890), Breznik (1916) in SP 1935 uporabljajo naglas, Škrabec izmenično naglas ali poudarek, podobno je tudi v SP 1950, Bajec (1952) uporablja poudarek (tudi akcent), enako je tudi v SS 1956 in SP 1962. 4 O glavnem in stranskem naglasu oz. polnaglasu piše Adelung (1781: 72–74) v nemški slovnici. Z ostrivcem Dajnko (1824: 7–8) označuje dolge, s krativcem kratke, s strešico pa srednje dolge (nem. mitteltönend) samoglasnike. Slednji so po trajanju med dolgimi in kratkimi, pojavljajo se na tistih zlogih, ki so lahko kratki oz. dolgi, npr. bràt, brâta (Dajnko 1824: 8). Po pregledu primerov ugotavljamo, da gre za stranske sklonske oblike besed, ki so v imenovalniku ednine enozložne (kròp, krôpa). 5 S sodobnega vidika spadajo v to skupino zloženke, sestavljenke, tvorjenke iz predložne zveze in sklopi; skupno jim je to, da niso nastali samo s pomočjo priponskega obrazila (gl. Vidovič Muha 2019: 14). 6 Dajnkov izraz določna beseda (nem. Bestimmungswort) razumemo kot podredni del skladenj- ske podstave, iz katerega je nastala zloženka, izraz osnovna beseda (nem. Grundwort) pa kot nadredni del skladenjske podstave. Podredni del skladenjske podstave Vidovič Muha (2011: 141) imenuje določujoči del, nadredni pa jedro. Na primeru répokòpec, ki ima po aktualni be- 2.1 2 ⏷ 99Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 Glavni naglas naj bi bil označen z ostrivcem, stranski pa s strešico, a primeri tega ne izkazujejo (Dajnko 1824: 38–39). Dajnko (1824: 38) nedosledno navaja prime- re pri večzložnih besedah, kjer dodaja primer nèpamètnost, iz česar ni jasno, kateri naglas naj bi bil glavni, po analogiji z nêdovólnost nosi glavni naglas zlog -met-, predpona ne- pa stranskega. Glede na primere je očitno lahko stranski naglas tudi na kratkem zlogu. Rajko Perušek večnaglasnost povezuje z zgradbo zloženk, ki jih deli na prave in neprave, tj. primaknjenke.7 Slednje imajo pogosto več naglasov, saj se njihovi posamezni deli lahko samostojno rabijo v stavku (mójster-skáza), kar za prave zloženke, ki imajo vedno le en naglas (zlatolás), ne velja (Perušek 1890: 12–13). Pri Stanislavu Škrabcu (1994b: 168–169; 1998: 22) imajo dva naglasa skrčene besede iz več samostojnih besedic (nê‘kàdô‘, kà·dà·r) in besede, ki so sestav ljene brez veznega vokala (pé’tstô’lêtǹica, pô’⸲lzémàlj’nìk), te imenuje nove sestav ljenke (1994b: 114). Kot posebni kategoriji večnaglasnosti omenja klicalnik (tj. zvalnik) in velelnik.8 Klicalnik ima v ribniškem govoru z okolico dva naglasa, če se upo- rablja kot samostojna ali prva beseda v besedni zvezi in »se kliče s silo« (tètà! màtì ljûba! Jànèz!), sicer prvi naglas izgine (tetà!) (1994a: 23–24). Velelnik je dvona- glasen, »keder hočemo kaj ukazati, kar se ima v hipu nemudoma storiti,« in je prva ali edina beseda stavka (nèsì, bèžitè), sicer pa so velelniki naglašeni le na zadnjem zlogu (Škrabec 1994a: 23; 1998: 22 ). Pri klicalniku in velelniku torej vidimo, da je število naglasov odvisno od govorne situacije in namena govorca. Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika ([1894–1895] 2006) glede večna- glasnosti ne sledi Škrabcu, saj so sklopi enonaglasni (vẹ̀ndar, vsèlẹj), enako tudi besede, sestavljene brez veznega vokala (petstọlẹ̑tnica). V slovarju so nekatere besede večnaglasne, npr. slovar vsebuje 60 večnaglasnic, ki imajo (naglašeno) predpono pòd- (pòdadmirāl, pòdbčina, pòdraboprodȃjnik). Pri pregledu tvor- jenk s sestavino zdravnik ali vodja ugotovimo, da so zloženke (zobozdravník, živinozdravník, računovdja, strojevdja) enonaglasne, nekatere sestavljenke pa večnaglasne (nàdzdravník, pòdzdravník, pòdvdja). V predgovoru slovarja Maks sedotvorni teoriji skladenjsko podstavo ta, ki koplje repo, vidimo, da je jedro koplje (koren: {kop-}) in določujoči del repo (koren: {rep-}). 7 Perušek (1890: 12) primaknjenke opredeljuje kot zloženke, katerih posamezni deli se lahko samostojno rabijo v stavku, npr. laket-brada, nehvaležen, pravnuk, gazi-blato. Primaknjenko laket-brada sestavljata imenovalnika ednine besed laket in brada, nehvaležen nikalnica ne in pridevnik hvaležen, pravnuk členica pra in samostalnik vnuk, gazi-blato pa velelnik 2. os. ed. glagola gaziti in samostalnik blato. S sodobnega vidika so to sestavljenke (nehvaležen, pravnuk) in sklopi (laketbrada, gaziblato). SP 2001 za primer laketbrada predvideva zapis skupaj, SSKJ2 pa navaja tudi zapisovanje narazen. Primera gaziblato ni v nobenem sodobnem slovarskem priročniku. 8 O klicalniku pri Škrabcu v gorenjščini piše Jožica Škofic (2003: 166). ⏵ 2.4 2.3 2.2 100 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... Pleteršnik (2006: IX–X) pravi, da mora biti dolenjsko naglaševanje temelj knji- žnega naglaševanja, zato se pri onaglaševanju iztočnic opira na objavljene raz- prave Matije Valjavca in Stanislava Škrabca (delno slovarjev Antona Murka in Antona Janežiča) ter na poznavalce kranjskega, še posebej pa dolenjskega naglasa. V prvih dveh slovenskih pravopisih iztočnice niso onaglašene. Po Škrabcu je teorijo prevzel Anton Breznik (1916: 35), ki kot večnaglasne be- sede obravnava sklope (vèndàr, mèndà, dòkàj) in sestavljenke (devȇtdesetlȇtnik, prábábica), a je v 4. izdaji slovnice dikcijo spremenil. Sklope in nesestavljene besede obravnava kot enonaglasne (hudoûrnik, velikonóčni, morebíti), kot večna- glasne pa »le po tujih jezikih in na novo narejene sestavljenke« (prádóba, pòdod- dlek) (Brez nik 1934: 38). Drugače naglas obravnava tudi v razpravi Zloženke v slovenščini (Breznik 1982: 316); tam kot večnaglasne obravnava le sklope.9 V Breznik-Ramovševem pravopisu (SP 1935) so s po dvema naglasoma onagla- šene posamezne sestavljenke (ànorgáničen, dèskriptíven, pràdomovína, nàd- pastír). Pri geslu pra- beremo, da ta predpona v sestavljenkah ohrani svoj pouda- rek. Vprašanje večnaglasnosti teoretično ni rešeno, kot enonaglasne so navedene spojenke. S sodobnega vidika spadajo k spojenkam tako zloženke kot sklopi (gl. primere v SP 1935: XV–XVIII). Nekatere spojenke se pišejo skupaj, ker imajo en naglas (velikonôčni), narazen pa se pišejo tiste, pri katerih vsaka beseda ohrani svojo obliko in naglas (Velíka nóč). Ogledamo si lahko le posamezne zglede v slovarskem delu, paberkovalno smo izpisali gesla z več naglasi na B in Č: bákra- stordèč, bélorumèn, blédomóder, Čéhoslovák [državljan čéškoslováške republike, Čéškoslováško], češčênamaríja, četvéroglásen, četvérospèv, četvérovpréga. Slovenski pravopis iz leta 1950 (1950: 37) sledi predhodnemu pravopisu, saj loči med spojenkami ter sklopi. Spojenke se pišejo skupaj in so običajno enonaglasne, pri sklopih pa vsaka beseda ohrani svojo obliko in naglas, pišejo se narazen.10 Ker je meja med spojenkami in sklopi težko določljiva, zapis ni povsem enoten, kar kažejo primeri (nebódigatréba, klátivítez, žívordèč). Sklopi tipa màrsikdo so eno- naglasni. V Navodilih za zborno izreko (SP 1950: 54–56) najdemo termin stranski poudarek (tj. naglas). SP 1950 loči tri skupine dvonaglasnih besed glede zapisova- nja stranskega naglas. Z ostrivcem je označen pri besedah, pri katerih je »stranski poudarek na prvem zlogu izrazito dolg in stalen« (SP 1950: 55) (pólmésec, právír, 9 Sestava je Breznikova nadpomenka za sklope in zloženke. Nekateri sklopi imajo enoten pojem po pomenu (mož beseda), drugi pa po pomenu in obliki (nepridipravi, nebodigatreba). Izraz sestavljenka iz slovnice zamenja z zloženko (gl. Breznik 1982: 316). 10 S sodobnega vidika spadajo k spojenkam tako zloženke (hudournik, samouk, vodomet) kot sklo- pi (nebodigatreba). Pri sklopih pa najdemo predvsem besedne zveze, npr. čebela delavka, moži- celj vstajač, in besede, ki jih lahko obravnavano tudi kot sklope, npr. žal beseda. Za primere gl. SP 1950: 37–43. 2.6 2.7 2.5 101Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 bógvé, žívordèč), in s krativcem pri »mladih sestavljenkah« (nàdučítelj, nàdúren, pòdpredsédnik). Stranski naglas, odvisen od ritma, ni označen. V primerjavi s SP 1935 so tudi v SP 1950 posamezne predpone onaglaše- ne, npr. pri predponi prá- je navedeno, da ohrani svoj naglas (tukaj z dolgim na- glasom): prábábica, prábítje, prádáven, prádavnína, práfáktor ipd. Iz SP 1950 smo izpisali vse večnaglasne besede, ki jih najdemo v slovarskem delu na B in Č: bákrastordèč, bélorumèn, Čéhoslovák. Primeri četveroglásen, četverospèv, četve- rovpréžen, ki imajo v SP 1935 še po dva naglasa, imajo v SP 1950 le enega. Anton Bajec (1952) o besedah z več naglasi piše pri zloženkah,11 ki jih je po obliki delil na sklope, imperativne zloženke in imenske zloženke. Glede nagla- sa sklopov citira Miklošiča (1875: 347), ki pravi, da obe sestavini obdržita svoj naglas, če lahko stojita sami, kadar pa to ni možno – za primer navaja besedo golobrad – pa to ni nujno. Pri sklopih Bajec (1952: 86) pravi, da »ko pride zaradi enotnega pojma do enotnega izgovora, se rado zgodi, da nastopi tudi en sam pou- darek«. Kot primer navaja dobro jútro ali dobervečér. Enako je z enonaglasnostjo, ko je iz sklopa nastal že pravi samostalnik (neprídiprav). Kot dvonaglasne navaja še nebódigatréba, bógobváruj, ávemaríja, pri čemer so mu sklopi bógpomagaj, dôlgčas, péšpolk enonaglasni. Bajec nima jasnih meril o večnaglasnosti. Kazusni sklopi12 (bojaželjen, častihlepen) so enonaglasni. V Slovenski slovnici štirih avtorjev (SS 1956) avtorji pišejo, da »sta v nekate- rih zloženkah sestavna dela tako občutna, da poudarjamo oba« (SS 1956: 32). Ločujejo glavni in stranski poudarek. Stranski poudarek je pri nekaterih besedah lahko dolg (prábabíca, pólmésec, žívomóder, temnózelèn, prádèd), pri nekate- rih mladih sestavljenkah je prvi sestavni del naglašen zaradi pomena (nàdučítelj, pòdpredsédnik, prèdtékma), v veliko primerih pa je stranski poudarek odvisen od pomenske/čustvene zveze ali ritma (nàjvèč, nàjmànj, nèmogóče, nèvedé). Avtorji navajajo še, da stranske poudarke večkrat zahteva ritem govora (SS 1956: 32). V Slovenskem pravopisu iz leta 1962 (SP 1962: 32) je večnaglasnost obravnavana zgolj v opombi pri poudarku. Nekatere zložene besede dobijo še stranski poudarek, ki pa v slovarskem delu ni zaznamovan (nèverjéten, nàjlépši, górnjeavstríjski). Nekatere novejše, knjižne zloženke imajo dva prava poudarka (pánôga, pásónce). 11 Za Bajca (1952: 81–82) je zloženka »beseda, sestavljena iz dveh (ali več) besed, katerih samos- tojni pomen jezik še občuti, a vendar dajeta v zložitvi neki tretji, od sestavin različen pomen. Pri tem sta sestavini lahko samo druga ob drugo postavljeni, lahko pa tudi tesno spojeni, ohraniti moreta vsaka svoj akcent ali prideta pod en skupni poudarek: figa + mož > fíga mȏž; volk + dlaka < volkodlàk. V prvem primeru se sestavini v pisavi nista spojili, pa vendar imata v določeni rabi poseben, enoten pomen. Brez enotnega pomena ni zloženke, zatorej velika noč ‘eine grosse Nacht’ ni zloženka, pač pa velika noč ‘Ostern’; novo mesto ‘eine neue Stadt’ : Novo mesto ‘Neustadt, Novgorod’; čeprav ju pišemo narazen, sta v bistvu zloženki z enotnim pomenom.« 12 Sklopi, v katerih je ena sestavina v rodilniku. 2.8 2.9 2.10 102 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... 3.2 3 O naglasu in pomenskem razlikovanju pri zloženkah tipa angloamêriški in ánglo- -amêriški v SP 1962 piše Saška Štumberger (2015: 763). ObRavnava jOžeta tOpORišiča Toporišičevo obravnavo naglasa pri tvorjenkah lahko razdelimo na več obdobij: na čas pred letom 1970, ko je kot glavni poročevalec v pravopisno-pravorečni komisiji, ki je odločala tudi o naglasnih vprašanjih v nastajajočem akademijskem slovarju slovenskega knjižnega jezika, s svojo teorijo skušal vplivati na nastajajoči SSKJ, na obravnavo v Slovenski slovnici (1976–2004) ter na polemično dopisova- nje z Ado Vidovič Muho. Njegova obravnava temelji na spoznanjih predhodnikov, predvsem Škrabca in Breznika. Trudil se je odkriti besedotvorno-pomenska jezi- koslovna merila (Toporišič 1969: 53). Kritičen je do opuščanja večnaglasnosti v SP 1962 in v SS 1956. Kritizira poj- ma stranski in glavni poudarek, ki ju uvaja SS 1956. Zdi se mu, da ima ravno prvi zlog močnejši poudarek kakor drugi, pri čemer se sklicuje na Škrabčeva opažanja. Poudarja, da je večnaglasnost lastnost besede in ni odvisna od ritma in čustvenosti, kakor predvideva SS 1956 in kakor ne nazadnje piše tudi Škrabec o velelniku in klicalniku (gl. 2.3). Ugotavlja, da se je število dvonaglasnic iz SP 1950 do SP 1962 zmanjšalo. Kritičen je do poskusnega zvezka SSKJ, ki pri onaglaševanju sledi SP 1962. Na podlagi pregleda virov piše, da večina jezikoslovcev meni, da so dvo- ali večnaglasni sklopi, sestavljenke in zloženke, a ne vedno (Toporišič 1967: 128–135). Pri sklopih je bilo za Toporišiča bistveno merilo pomen. Sklop je enonaglasen, če je njegov pomen neodvisen od pomena besed, ki ga sestavljajo (boglónaj, očenàš, polotòk), drugače so sklopi večnaglasni (pólmésec, bógpomágaj, fígamóž). Pozdra- vi so enonaglasni (dobro jútro). Zaimki in prislovi imajo običajno dva naglasa (màrsikatéri, rédkokdó, rédkokjé); posebej navaja dvonaglasne prislovne sklo- pe, ki imajo v podstavi dva prislova (podredni: vsèêno, vsènaokóli, vsènaokróg, vsènavskríž, vsènavskrížem, vsèokóli, vsèpočéz, vsèpovsód, vsèskóz(i), vsèvprék; priredni: čézinčéz). Sklopi s koli- imajo en naglas ali dva (kdòrkóli/kdorkóli). Od števnikov so večnaglasni tisti, ki vsebujejo enice od 20 naprej (devétintrídeset, dvéstôti, dvátísoči) (Toporišič 1967: 133–135; 1969: 57; 2000: 209–210, 231). Pri zloženkah je naglas odvisen od pomena in besedne vrste, v Slovenski slovnici pa je vpeljal še merilo podrednosti in prirednosti. Samostalniške zloženke, ki so tvorjene iz dveh samostalnikov in se njihove zloženosti zavedamo, so večnaglasne (živínozdrávnik, kínodvorána), v nasprotnem primeru so enonaglasne (kolodvòr, nosoróg, vinógrad) (Toporišič 1967: 133–135; 1969: 56). Kasneje kot merilo uve- de dejstvo, da gre za samomedponske zloženke (živínozdravník ← zdravník za živíno) (gl. Toporišič 2000: 66, 208). 3.1 103Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 3.3 Dvonaglasne so tudi velelniške zloženke (kážipót) in zloženke, ki imajo v prvem delu glavni števnik (ênodejánka, dvádnéven, štírinogàt). Če pa je v podstavi vsaj en pridevniški, glagolski ali zaimenski del, je zloženka enonaglasna (krivo- kljún, smrdokávra) (Toporišič 1967: 133–135; 1969: 56) oz. prvi del izgubi naglas (jajcevòd, starovéren, klečepláziti) (Toporišič 2006: 151). V Slovenski slovnici je med primeri pri podrednih samostalniških zloženkah edina enonaglasna áerotaksi (gl. Toporišič 2000: 193). Od pridevniških zloženk imajo po dva naglasa tiste, katerih prvi del je »ne- kak prislovni prilastek« (atribut) (cerkvénopolítični, drúžbenoekonómski), ter tiste z glavnim ali nedoločnim števnikom ali kazalnim zaimkom v prvem delu (dvóspôlen, vèčbeséden, nékajdnéven, tóstránski), če pa je pomen posameznih se- stavin zatrt, so enonaglasne (enoglásen). Enonaglasne so pridevniške zloženke, pri katerih je vsaj en del podstave glagolski, pridevniški ali zaimenski (bistrogléd, odkritosŕčen) (Toporišič 1967: 133–135; 1969: 56). Kasneje kot merilo uvede dejstvo, da gre za samomedponske zloženke (sívozelèn) (gl. Toporišič 2000: 66, 208). Pri pridevniških zloženkah je medpona nenaglasna, razen ko je osnova prve sestavine zloženke nezložna (dvódnéven, tríléten, dvéléten, stóčlánski) (Toporišič 2006: 151). Dva naglasa imajo zloženke, ki imajo v podstavi samostalnik in izpe- ljani pridevnik (literárnozgodovínski, cerkvénoupráven)13 (Toporišič 2006: 151). Od glagolskih zloženk so samomedponske zloženke dvonaglasne (sámo- uprávljati, sámouresničeváti) (Toporišič 2000: 226). Za samostalniške in pridevniške sestavljenke velja, da so dvonaglasne tiste, ka- terih pomen je predvidljiv iz posameznih sestavin (prábábica, prèdtékma, mímo- naráven, pòdsekretár, nàjlépši, nèstár). Če se je pomen sestavljenke od njenih po- menskih sestavin oddaljil, je sestavljenka enonaglasna (neslán, neúmen, antikríst). (Toporišič 1967: 133–135; 1969: 56–57). Od glagolskih sestavljenk so dvonaglasne le tiste s predpono pred- (prèd- napéti) (Toporišič 1967: 133–135; 1969: 56–57).14 Predponski glagoli so le eno- naglasni,15 obstaja pa nekaj izjem, npr.: sòustvárjati, ántedatírati, prèdnapéti, pró- tiagírati itd. V Slovenski slovnici (Toporišič 2000: 227) navaja naslednje glagolske sestavljenke: dò- (dòzavarováti), kò- (kòeksistírati, kòpilotírati, kòreferírati), kón- tra- (kóntraindicírati, kóntraobveščeváti), nàd- (nàdocenjeváti), pò- (pònaročíti), 13 Pri cerkvénoupráven gre morda za zloženko iz dveh pridevnikov v podstavi (Toporišič 2006: 151). 14 Vidovič Muha (2011: 74) opaža, da imajo v SSKJ dva naglasa le tiste glagolske sestavljenke (prèdpakírati, prèdpripráviti), »katerih podstava predponskih obrazil je morfem pred v pomenu časovnega prislova prej [...] Mogoče bi bilo dvonaglasnost utemeljevati s prevzetostjo (kalki- ranostjo iz nemščine) sestavljenk s časovnim pomenom predponskega obrazila.« V SSKJ sta poleg omenjenih dveh glagolskih sestavljenk dvonaglasni še prèdgréti in prèdgrévati. 15 Toporišič (2006: 151) sklepa, da so ti glagoli v resnici izpeljanke, nastale iz predložnih glagol- skih zvez, npr. pásti na (sovražnika) → napásti (sovražnika) ipd. 104 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... 4 pòd- (pòdocenjeváti), prê- (prêfabricírati), prèd- (prèdnapéti, prèdpripráviti), rè- (rèelegírati), sò- (sòoblikováti, sòobčútiti). Prislovne sestavljenke so dvonaglasne (nèhoté) (Toporišič 2000: 231). Toporišiču (2006: 158) so prave sestavljenke le tiste, ki imajo naglašeno predpono, saj predpona nadomešča polnopomensko sestavino podstave. Če je ni- majo, gre pa za tvorjenko iz predložne zveze (obgláviti ← ‘spraviti ob glavo’). Izpeljanke iz večnaglasnic obdržijo število naglasov (hídrobiológinja ← hídrobi- ológ) (Toporišič 2000: 66, 193–194). ObRavnave ade vidOvič muha Vidovič Muha piše o večnaglasnicah v svoji monografiji (2011). Izhaja iz ugoto- vitev Toporišiča, Bajca, Breznika, Škrabca in Miklošiča. Razpravlja predvsem o naglasu zloženk. Število naglasov je pri njih odvisno od števila predmetnopomen- skih besed v skladenjski podstavi (SPo) in od slovničnega razmerja med njimi. Pri prirednem slovničnem razmerju je naglasov toliko, kolikor je predmetnopo- menskih sestavin v SPo, pri podrednem slovničnem razmerju je naglašena tista sestavina zloženke, ki je v SPo jedrna. Pri podrednih zloženkah o naglasu odločata tudi oblika podredne sestavine ter oblika besedotvornega procesa (Vidovič Muha 2011: 110–111, 188). O Toporišičevem »občutku« za zloženost pravi, da gre za to, da je tvorjenim morfemom še mogoče poiskati besedne oz. besednozvezne ustreznike v skladenj- ski podstavi (SPo) ter da je pomen tvorjenke prekriven s skladenjskopodstavnimi ustrezniki – tedaj je zloženka dvonaglasna (Vidovič Muha 2011: 189).16 Pri podrednih zloženkah je glavno merilo za število naglasov to, ali je podredni del SPo tvorjen. Če je ta tvorjen, je zloženka večnaglasna (najémodajálec ← dajálec najéma; odrédbodajálec, posojílojemálec, brónastobárven, bakrénopólt, jájčastolísten, mléčnobárven, petéroogláti, dvójnojámasti), sicer je zloženka eno- naglasna, naglašen je le tisti del, ki je nastal iz jedrne sestavine SPo (zobozdrav- ník17 ← zdravník za zobé; kolodvór, ogljikovodík, dvoglàv, dvobárvni, tridnévni, enonaglásni, enolétni). Dvonaglasne so tudi (zlasti) samostalniške zloženke, ki imajo samo enomorfemsko končniško homonimno obrazilo; pri tem gre za prev- zet besedotvorni vzorec, saj so zloženke kalkirane ali polkalkirane (ávtocésta, ánanaslikér, ávtofurgón, ávtokárta, ávtomehánik, kínoamatêr, péšpólk) (Vidovič Muha 2011: 111, 228–229, 254, 295–296). 16 »[T]emeljno pravilo izhaja iz spoznanja, da je vedno naglašen tisti korenski morfem v bese- dotvorni podstavi, ki je nastal iz jedra stavčnega določujočega člena v SPo« (Vidovič Muha 2011: 189). 17 Ker je sestavina zob- iz netvorjenega samostalnika, ta del zloženke ni onaglašen, jedrni del zdravník pa ohrani svoj naglas. 3.4 4.1 105Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 4.2 5 Po Adi Vidovič Muha so zloženke dvonaglasne, če je glagolski morfem v SPo na drugem mestu, v besedotvorni podstavi (BPo) pa na prvem, četudi so brez priponskega morfema (cvílimóžek ← možek, {ki} cvili{-ø}; klátivítez ← vitez, {ki se} klati{-ø}). Če pa je vrstni red glagolskega morfema v SPo in BPo enak, potem je naglašen le drugi, neglagolski del zloženke (tresoglàv, srborìt, kažipót). Nače- loma pa velja pravilo, da so enonaglasne zloženke tiste, ki imajo pripono soglasni- ško ali pa glasovno prazno. Ključna za število naglasov tvorjenke so sredstva be- sedotvornega procesa (Vidovič Muha 2011: 189). Medponsko-priponske zloženke so praviloma enonaglasne, naglas je na des- nem določujočem delu BPo, predpona je neizpeljana (samodéjen, samohôdec, samogôvor, samohôten); gre za stare zloženke, saj jih zasledimo že pri Metelku, Miklošiču in Brezniku (Vidovič Muha 2011: 192). Poudariti je treba, da niso vse zloženke s seznama s prvo sestavino sam(o)- enonaglasne (Vidovič Muha 2011: 211–215). Deloma se potrjuje pravilo o dvonaglasnosti tistih zloženk, katerih podredni del je tvorjen: samovláda – sámovládanje. Zloženke, ki imajo samo medponsko obrazilo, so dvonaglasne, z naglasom na določujoči sestavini sam- (sámoanalíza, sámocenzúra, sámodisciplína) (Vidovič Muha 2011: 300). Podobno velja za naglas pri števnikih: če je v SPo glavni števnik netvorjen, je zloženka enonaglasna (dvobárvni, tridnévni) (Vidovič Muha 2011: 254). Priredne zloženke imajo toliko naglasov, kolikor je predmetnopomenskih (= pol- nopomenskih) besed v njeni skladenjski podstavi (Vidovič Muha 2011: 110–111, 313).18 besedotvoRna polemika Med Jožetom Toporišičem in Ado Vidovič Muha se je glede besedotvorne te- orije vnela polemika.19 Glede naglasa Toporišiča (2006: 166–167, 170) moti, da pri Adi Vidovič Muha niso dvonaglasne zloženke/sestavljenke, ki imajo v prvem delu števnik. Vidovič Muha (2011: 430–431) zavrača Toporišičevo me- rilo, da na število naglasov zloženke vpliva besedna vrsta v podstavi, bistvena je morfemska zgradba tvorjenke. Svojo naglasno teorijo vidi kot odgovor na pomanjkljivo Toporišičevo. 18 V SSKJ so nekateri primeri dvomorfemskih medponsko-priponskih zloženk enonaglasni (srbohrvaški). V SSKJ sta enonaglasna tudi gluhoném, v eSSKJ pa še gluhoslép. 19 Prispevki so objavljeni v monografijah obeh avtorjev (gl. Toporišič 2006; Vidovič Muha 2011). 4.3 106 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... obRavnava v aktualnih slovaRjih in v pRavopisu – kRatka pRimeRjava Obravnava večnaglasnosti v SSKJ je deloma naslonjena na Toporišičevo (2006: 167) teorijo. V drugi izdaji slovarja ni sprememb glede večnaglasnosti. V uvo- du k Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (SNB) v uvodu ni podatka o kategorijah besed, ki so večnaglasne, in o merilih za večnaglasnost, čeprav primeri v slovarju so (sámohranílec). V SP 2001 (gl. § 1026–1038) beremo o večnaglasnosti v poglavju Naglas v besedotvorju. V Konceptu eSSKJ (2015: 13) je navedeno, da bodo za slovar z metodo izvedene raziskave, med drugim se bo raziskovalo tudi število naglasov pri posameznih besedah (npr. flomáster – flómáster). Ker je eSSKJ rastoči slovar, še nima izoblikovanega uvoda, v Kon- ceptu eSSKJ pa merila za določanje večnaglasnosti niso določena. Na podlagi seznama iztočnic iz SP 2001 smo primerjali večnaglasnost po posameznih besedotvornih tipih, in sicer v SP 1950, SP 1962, SSKJ, SP 2001 in SSKJ2. Odstopanja so pri sestavljenkah, saj npr. nemoralen v SP 1950 in SP 1962 ni dvonaglasna, v novejših slovarjih pa je. V vseh slovarjih je dvonaglasen nadu- čitelj. Dvonaglasnost pri sklopih opušča SP 1962, kar kažeta primera enaindvajset in nebodigatreba, ki sta v drugih slovarjih dvonaglasna. Nekaj več razlik je pri zlo- ženkah, saj so te v SP 1962 pretežno enonaglasne (izjema npr. Bréznik-Ramóvš), izstopa pa tudi primer živinozdravnik v SP 2001, kjer je enonaglasen, v drugih slo- varjih pa dvonaglasen. Pri zloženkah, ki so v SP 2001 enonaglasne, ni sprememb v SSKJ2 ali glede na starejše stanje. Nadaljnja primerjava stanja v posameznih slovarjih in delih ni smotrna, saj glede na ohlapna merila težko izpeljemo pravila glede večnaglasnosti. sodobna Fonološka teoRija Vprašanja večnaglasnosti v slovenščini se je z vidika metrične fonologije pri obravnavi prozodične besede lotil Jurgec (2007: 183). V metrični generativni fonologiji20 je prozodična beseda (ω) fonološka enota v prozodični hierarhiji,21 prominentnost je v njej organizirana na ravni primarnega besednega naglasa. Pro- zodična beseda nosi primarni naglas, sekundarni naglas je določen na nivoju sto- 20 V klasični generativni fonologiji je bil naglas obravnavan kot lastnost segmenta, metrič- na fonologija pa dokazuje, da naglašenost ni inherentna lastnost posameznega segmenta. Metrična fonologija raziskuje prominentne odnose med zlogi. Nekateri zlogi so krepkeje izgovorjeni kot drugi, torej obstaja hierarhija med njimi: najkrepkeje izgovorjeni zlog nosi glavni ali besedni naglas. Praviloma se dva zaporedna zloga družita v stopico, v kateri je eden izmed zlogov vedno močneje izgovorjen, torej krepek, drugi pa šibek. Posamezna sto- pica lahko nosi ali glavni ali sekundarni naglas, stopice se družijo v prozodično besedo (Hall 2000: 271–278). 21 Prozodično hierarhijo sestavljajo v zaporedju od hierarhično najnižje do najvišje naslednje eno- te: segment < mora < zlog < stopica < prozodična beseda < fonološka fraza < intonacijska fraza < stavek (Jurgec 2007: 172). 7 6 107Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 pice. Za slovenščino Jurgec (2007: 179–183; 2010) ugotavlja, da je sekundarno naglašen vsak drugi samoglasnik levo in desno od (primarno) naglašenega, npr. Sarajevo /ˈsaɾaˌjeʋo/, Kolorado /ˌkoloˈɾado/. Primarni naglas je enak besednemu naglasu, kot ga poimenuje strukturalna slovnica, sekundarni naglas pa je posledica govornega ritma (Jošt 2016: 31). Glede večnaglasnic nas zanima le število primarnih naglasov pri tvorjen- kah. Značilnost prozodične besede je tudi končna nezvenečnost. Z njo lahko dokažemo, da je tvorjenka sestavljena iz dveh ali več prozodičnih besed, kar po- meni, da ima več naglasov. Oglejmo si pojav na primeru kvizoddaja. Beseda se izgovori kot /kʋis.o.da.ja/. Če bi bila to ena prozodična beseda, bi se /z/ izgovoril zveneče, saj mu sledi zveneči glas, tj. samoglasnik /o/. V tem primeru pa se /z/ izgovori kot [s], kar se lahko zgodi le na koncu prozodične besede. Pojav nam jas- no pokaže, da je zloženka kvizoddaja sestavljena iz dveh prozodičnih besed, torej ima dva (primarna) naglasa. Jurgec (2007: 185–187) pravi, da so potemtakem vse slovenske zloženke, ki so sestavljene iz več prozodičnih besed, večnaglasne. Gle- de na intonacijsko enoto je najbolj prominenten zadnji naglas prozodične besede, nato sledi naglas prve prozodične besede in šele nato srednje (če je zloženka iz treh prozodičnih enot), npr. aerofotogrametrija, kjer je najbolj prominenten naglas na -grametríja, nato sledi naglas na aêro- in nato na -fóto-. Kritičen je do obravnave naglasa pri Adi Vidovič Muha.22 Zaradi naglasa pri sestavljenkah je treba omeniti še naglašenost klitičnih be- sed (breznaglasnic) v slovenščini. Te se pred zvenečim glasom ne razzvenečijo, npr. nad očeta [nadoˈtʃeta], zato gre za eno prozodično besedo. Čeprav so predpo- ne enake pravim klitikam, nekatere kljub končni nezvenečnosti nosijo primarni naglas. Gre za posledico oblikoskladnje in ne fonologije. Jurgec (2007: 187) zato predlaga odvisne fonološke besede, kjer je nepredložni del besede samostojna prozodična beseda, celotna tvorjenka (predpona + osnova) pa je del druge, višje prozodične besede: nadočeta [ˈnʌd[oˈtʃeta]ω]ω. Fonetično raziskavo glede naglasa pri zloženkah in sestavljenkah je na pod- lagi gradiva iz SP 2001 z merjenjem kolikosti samoglasnikov naredila Kaja Jošt (2016) in ugotovila, da so obravnavane zloženke sestavljene iz dveh prozodičnih besed, zato imajo dva primarna naglasa; pri sestavljenkah pa se je pokazalo večje odstopanje, kar kaže na to, da so predpone oz. predponska obrazila lahko naglaše- na ali nenaglašena, kar je teoretično predpostavil že Jurgec (2007: 187). 22 »Vidovič Muha tako deli zloženke glede na naglas v razmerju do medponskega morfema: če se ta ujema s končnico prve besede, gre za dvojni naglas, sicer pa ne (torej ima [aŋˈgoɾaˈvo̞wna] dva naglasa, [ʒivinozdɾawˈnik] pa enega). Taka delitev je izjemno problematična iz strogo fonolo- ških razlogov, saj sta ta dva primera tipološko enaka s stališča fonologije (končna nezvočnost). Tudi čisto teoretično se zdi precej neverjetno, da je naglašenost enega morfema odvisna od oblike drugega morfema in njene podobnosti s tretjim.« (Jurgec 2007: 186) 108 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... zaključek Dozdajšnja obravnava večnaglasnosti je bila pretežno vezana na besedotvorno te- orijo, glasoslovna analiza pa (razen v Jurgec 2007; 2010; Jošt 2016) še ni bila opravljena. Kot piše Saška Štumberger (2015: 765), bi bilo treba za bodočo slo- varsko obravnavo izmeriti in določiti število naglasov pri zloženkah. Dodajmo še, da bi se to storilo tudi za sestavljenke in sklope, saj je treba vprašanje večnaglas- nosti obravnavati celovito. Odgovor je treba iskati s pomočjo akustične fonetike in metrične fonologije. Predlagam, da se pripravi premišljen izbor besedja in se posname izgovor skupine govork in govorcev standardne slovenščine. Izbrano be- sedje bi govorci izgovarjali v stavčno nevtralnem okolju, tj. na sredini stavka, saj sta začetek in konec stavka običajno poudarjena (tematska progresija). Akustično bi izmerili izgovorno jakost (glasnost), višino osnovnega tona (F0) in dolžino po- tencialno naglašenih samoglasnikov (gl. Kager 2007; Cantarutti – Szczepek Reed 2022); tako bi določili število naglasov in njihova razmerja. Na podlagi meritev bi v okviru metrične fonologije oblikovali slovnični opis večnaglasnosti standardne slovenščine. Takšna teoretična podlaga bi omogočila enotno in realnejšo predsta- vitev podatkov o številu naglasov v slovaropisju ter hkrati dopolnila splošno fo- nološko teorijo. liteRatuRa Adelung 1781 = Johann Christoph Adelung, Deutsche Sprachlehre: zum Gebrauche der Schulen in den Königl. Preuß. Landen, Berlin, 1781. Bajec 1952 = Anton Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika III: zloženke, Ljubljana: SAZU, 1952. Breznik 1916 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1916. Breznik 1934 = Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole, Celje: Družba sv. Mohorja, 41934. Breznik 1982 = Anton Breznik, Jezikoslovne razprave, ur. Jože Toporišič, Ljubljana: Slovenska matica, 1982. Cantarutti – Szczepek Reed 2022 = Marina N. Cantarutti – Beatrice Szczepek Reed, Stress and Rhythm, v: The Cambridge Handbook of Phonetics, ur. Rachael-Anne Knight – Jane Setter, Cambridge: Cambridge University Press, 2022, 159–184. Dajnko 1824 = Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Gradec, 1824. Hall 2000 = T. Alan Hall, Phonologie: eine Einführung, Berlin: de Gruyter, 2000. Jošt 2016 = Kaja Jošt, Večnaglasnice v slovenščini, magistrsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2016. Jurgec 2007 = Peter Jurgec, Novejše besedje s stališča fonologije: primer slovenščine, doktorska disertacija, Tromsø – Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2007. Jurgec 2010 = Peter Jurgec, O prihodnosti fonologije slovenščine in v Sloveniji, v: Izzivi sodobne- ga jezikoslovja, ur. Vojko Gorjanc – Andreja Žele, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010 (Razprave FF), 13–34. Kager 2007 = René Kager, Feet and metrical stress, v: The Cambridge Handbook of Phonology, ur. Paul de Lacy, Cambridge: Cambridge University Press, 2007, 195–227. Koncept eSSKJ = Nataša Gliha Komac idr., Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana: ZRC SAZU, 2015. 8 109Jezikoslovni zapiski 28  2022  1 Miklošič 1875 = Franc Miklošič, Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen II: Stammbil- dungslehre, Wien: W. Braumüller, 1875. Perušek 1890 = Rajko Perušek, Zloženke v novej slovenščini, Novo mesto, 1890. Pleteršnik [1894–1895] 2006 = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar I–II, ur. Metka Furlan, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. SNB = Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 15. 9. 2020. SP 1935 = Anton Breznik – Fran Ramovš, Slovenski pravopis, Ljubljana: Znanstveno društvo, 1935. SP 1950 = Slovenski pravopis, Ljubljana: SAZU, 1950. SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana: DZS, 1962. SP 2001 = Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 15. 9. 2020. SS 1956 = Anton Bajec – Rudolf Kolarič – Mirko Rupel – Jakob Šolar, Slovenska slovnica, Ljublja- na: DZS, 1956. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 9. 2020. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika: druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www. fran.si, dostop 15. 9. 2020. Šekli 2013 = Matej Šekli, Zgodovina obravnave zloženk v slovenščini, v: Novi pogledi na filološko delo o. Marka Pohlina: ob 80-letnici prof. dr. Martine Orožen in 85-letnici akad. prof. dr. Jožeta Toporišiča, ur. Irena Orel, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013, 236–263. Škofic 2003 = Jožica Škofic, Gorenjščina v delih p. Stanislava Škrabca, v: Države, pokrajine, narodi, ljudstva in njih kulture ter znanosti v Škrabčevih delih: Škrabčeva misel IV: zbornik s simpozija 2002, ur. Jože Toporišič, Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica, 2003, 157–169. Škrabec 1994a = Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela 1, ur. Jože Toporišič, Nova Gorica: Franči- škanski samostan Kostanjevica, 1994. Škrabec 1994b = Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela 2, ur. Jože Toporišič, Nova Gorica: Franči- škanski samostan Kostanjevica, 1994. Škrabec 1998 = Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela 4, ur. Jože Toporišič, Nova Gorica: Franči- škanski samostan Kostanjevica, 1998. Štumberger 2015 = Saška Štumberger, Priredne zloženke v slovaropisju, v: Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis, ur. Mojca Smolej, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015, 759–766. Toporišič 1967 = Jože Toporišič, Besede z dvema naglasoma, v: Jezikovni pogovori II, ur. France Vurnik, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1967, 128–135. Toporišič 1969 = Jože Toporišič, O eno- in večnaglasnosti nekaterih besednih kategorij, Jezik in slovstvo 14.2 (1969), 51–59. Toporišič 1978 = Jože Toporišič, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, Maribor: Ob- zorja, 1978. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000. Toporišič 2006 = Jože Toporišič, Besedjeslovne razprave, Ljubljana: ZRC SAZU, 2006. Vidovič Muha 2011 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje, Ljubljana: Znan- stvena založba Filozofske fakultete, 2011. Vidovič Muha 2019 = Ada Vidovič Muha, Iz zgodovine slovenskega besedotvorja, Ljubljana: Znan- stvena založba Filozofske fakultete, 2019. Vodnik 1811 = Valentin Vodnik, Piſmenoſst ali Gramatika sa Perve Shole, Ljubljana: Eger, 1811. 110 Luka Horjak  Večnaglasnice V sloVenističnem jezikosloVju: besedotVorni ... summaRy Multiple Stress in Slovenian Linguistics: Derivation and a Phonological Overview This article presents a discussion of multiple stress in Slovenian linguistics chronological- ly from the nineteenth century until today and proposes a solution to this linguistic issue. It focuses on the relationship between multiple stress and derivation because linguists con- nect the number of stresses in a lexeme with the structure of the derived word or word-for- mation class. The first mentions of a stress hierarchy in Slovenian date back to the begin- ning of the nineteenth century, when Dajnko presented primary and secondary stress. He was probably following the German linguist Adelung. Later, Slovenian linguists connected the number of lexical stresses with the word-formation class and the speech style or rhythm. Škrabec, for example, predicts two stressed syllables for vocative and imperative verb forms. A lack of theory about the number of primary stresses in compounds can be ob- served in lexicographic and orthographic works through the twentieth century. Toporišič and later Vidovič Muha tried to address the issue in the framework of the early generative word-formation theory. Their systematization was criticized by Jurgec. He presented the solution in the framework of metric phonology, which addresses the prosodic hierarchy. This article follows Jurgec and proposes experimental acoustical measurements of loud- ness, pitch (F0), and duration of potentially stressed vowels in compounds. In that way, one can determine the hierarchy of syllables and describe the stress patterns in Slovenian compounds based on metric phonology. This would contribute to the future representation of compound stress in Slovenian dictionaries and to general phonology.