825 Osnutki za kronotopos Kristijan Muck POGLED morje zeleno od griv hrepenenja dreveni v valu od sonca pribitem na koži neba ki z nočjo v zrklu se v šepet razgali v zaliv srca VPOGLED modrotna gora omrežena s pokljanjem plameneča od spočetij žil zdihovanje veže v hrum jeklenih zubljev v Črni vozel srca skamnel od belih misli počen od škripanja stoletij O EROSU iz rjuh zemlje IN PROSTORJIH proti tvojjm ocem raste drevo ki po njem plezam 826 Kristijan Muck v nebo sedmih nebes ki je tvoje telo z usti nabreklimi strmeč s srcem zasajen v usta tvojih dvorov po zlatih sadih segajoč objemajoč z nogami mlaje tvojih stegen mesečevo kožo nebo preklano z rebri svojimi v dlaneh s semeni davnih časov vire tvoje božajoč O PREIZKUSU v kamro sedem kovinsko in stekleno S KONKRETNOSTJO sključenih možganov vključim da srca ključi zapojo in zadone in zabrne sklopke bati in vezi zaklokotajo eksplozije in sšmocesta se vzpne in zdrvi podme s prebliski ognjenimi sredi črnine beži skoz ledja trak položen v pokrajine in zvok od brzine siv pregneten od trenja in s kosi glasbe prekrit je oblasti kvader igriv ki vanj sem vlit spojen s petjem iz daljine ki zvočnika dva v tilnik moj ga lijeta aj zdaj se pnem kot samocesta grem skozi to kar sem in kar je zaris svobodnih idej kar je filozofij božanski gaj skoz mene drveč ej neznanski raj iztrgan v čas izven krvi zadrt v kvas kosti večnosti Osnutki za kronotopos KONOTOPOS O DOMOVINI soba Slovenije vrti in kotali se okoli svojih osi skozi srce ki zanj se ne ve v kom vse je saj se pregibajo nje obrazi njene pokrajine od kobariške do lendavske od osilniške do tamarske da urezuje v telo se tetraeder dogodkov sesutih in zbitih ki govore o tem kako v zakotjih zavesti kdo ve kdo vse in od kod v skladjih časa sejal je in žel to kar se sklesalo v jeziku je kot naziv za rod kar v dejanjih neznanih se razklenilo je in vselej znova razdalje brneče vpelo med vlakna srca da sij ostrmelih obrazov doni v potovanjih Trubarja da so prostornine zvonov v mislih kneza karantanskega in da zdaj preostanke davnin vežemo v skupni spomin da snopovje smeri in židkost osamelosti se gnete v utripajočo podobo ki je ples grlenih korenin gmota razvejanih teles z okni odprtimi v kri sveta zgodba ki diha dokler Vsakdo in Jaz ne stopita čez dver tega kar je hkrati v meni in izven nas dokler na flavtah kosti in orglah neba Variacija na takšen Prehod neštetokrat se ne preigra KRONOTOPOS O SMEROKAZU IN GLASOVIH strani neba vrte se v duši v vozlu razpadanja v kresu pojmov 827 Kristijan Muck v dimu z vonjem po večnosti pod stropovi telesa ki vanj saje ohruplih besed rišejo smisel sveta skoz vežo polj gozdov in pokrajin v preddverjih morja in izginulih oblakov škriplje vetrnica iz želja sestavljena v mislih obrazov neštetih zazrtih iz brezna kjer časi donijo kjer trpljenje stisnjeno v skladih zemlje pod težo zenita neskončnega kliče iz širjav vero v dihanje žil in v ozvezdja srca išče v popku možganov korenine smeri za razpoke v jasnem niču vsega za zvoke iz področij kjer ni ne teme ne svetlobe ne podob iz ploskev in črt kjer sta rojstvo in smrt celica valujoča iz zamisli o točki v občutje Boga kjer polzi tišina po bisernih notah luči Umetnost in estetsko v postmoderni dobi v Ko sem na začetku tega spisa pregledoval razmerje med estetiko in filozofijo umetnosti, kot se je na Slovenskem oblikovalo v zadnjih desetletjih, sem med znamenja, da se v tem razmerju nekaj bistvenega spreminja, lahko prištel predvsem delo D.Pir-jevca. Zdi se, da se mu je v razpravah, nastalih po letu 1970, polagoma začel odpirati drugačen pogled na bistvo umetnosti, kot ga je priznavala tradici-