Zgodnja
Ralolišk cerkven list.
__________ * .
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za »V«« rt leta 1 gld. 3« kr. V tiskaruiei sprejemata za leto 4 g' ld., za pol leta 2 gld.. za cetert leta 1 gl; ako zadene na ta dan praznik. iz:dr Danica dan poprej.
Tečaj XXVIII.	V Ljubljani 21. velikega travna 1875.	List SI.
Koledar za naslednji teden.
Veliki traven. — Majiiik.
23.	Ketleija I. po binkcštih. Evangelij: ,,Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče usmiijen". (Luk. 6, 3G.) — Praznik presvete Trojico.. — Sv. Vili j cm (Vilhelm), pek v Rošestru na Škotskem, se je bil podal na božjo pot v sveto dežel-1, na potu pa ga je ubil njegov pastork.
24.	Ponedeljek. Sopr*znik blažene Marije Device pod naslovom: Pomoč kristjanov. (Glej Danico lanskega leta, list 21.)
Sv. Vincencij Lirinski, inašnik spozn., je bil na Francoskem rojen proti koncu 4. stoletja, in v vsih vednostih posebno dobro podučcvan. Mladeneč si je izvolil vojaški stan: kmalo se mu začne studiti nepokojno zburjeno življenje tega sveta, in sklenil je, podati se v tiho samoto, kjer bi ložej skerbel za zveličanje svoje edine duše. Zvolil si je sloveči samostan na otoku po imenu „Lirin", kjer so živeli posebno učeni in pobožni menihi. Vincencij ]e v samostanu jel premišljevati, kako kratko je človeško življenje, in kako hitro — enako bistri vodi — čas naprej hiti, in se nikoli več nazaj ne verne; zato je jel dragi čas prav zveato obračati Bogu v čast, sebi in bližnjemu pa v zveličanje, da ne bode prazen — brez čednost in dobrih del — stopil pred ostro sodbo Božjo.
Ti ti čas so se po svetu razširjali mnogi, prav nevarni krivi nauki, in veliko kristjanov je bilo, ki niso vedili tu znali ločiti kricih naukov od pravih in resničnih; bili so v zmote zapeljani. To je Vincencija močno bolelo, jel ]e študirati sv. pismo in brati cerkvene očete, da bi sebe in druge verskih zmot obvaroval. Spisal je učeni mož 434. leta bukve zlatega denarja vredne pod naslovom: „Svarilo zoper krivoverstvo". V teh bukvah sveti menih prav svitlo in krepko razlaga, kako se pravi katolišk nauk od krivih ukov loči, in da čista resnica je le v katoliški Cerkvi, ker katoliška Cerkev je nezmotljiva v svojih ukili. Bogo^lovci so tem njegovim bukvam veliko slavo priznavali, ker so rekli: ,,Nisi Lvra lyrasset, totus mundus aberrasset". To bi se dalo nekako tako le posloveniti: „Ko bi Lirinski ne bil strun napel, ves svet bi bil v zmote zašel". Latinska priilo-vica pomeni: „Ko bi Lirinski ne bil teh bukev spisal, bi bilo silo ljudi v zmote zabredlo". Ponižni menih svojega imena ni bil podpisal, imenoval se je le „Pcre-grina", t. j., „Ptujca" ali „Potnika"; sej je vsak človek ptujic ali popotnik na tem svetu, ker popotva na uni svet v svoio pravo večno dcmačijo; tudi se je štel zadnjega Božjih služabnikov. Učeni in silno ponižni mož
je umeri okoli leta 450. Rimski martirolog ga imenuje po uku in svetosti slavnega duhovna.
Vodilo sv. Vincencija Lirinskega: Le samo v rimski katoliški Cerkvi se nahaja prava vera, k'-r ie ona sama je bila od Kristusa vstanovljena: vse dru«;e vere so se pozneje začele po odpadnikih i-d sv. katoliške Cerkve.
25. Torek. SGregor i j 17/, papež. Glej,,Danico" lanskega leta, list 21.
Sv. Urban, papež, Rimljan, sprič., je pod cesarjem Aleksandrom Severom vl.-dai sv. Cerkev, in je z ukom in svetim življenjem veliko ma ikovaveev spreobernil k veri Kristusovi; med njimi sta oiia Valr;rijau. ženin sv. Cecilije, in njegov brat Tiburcij, ki sta « ba z junaško serčnostjo vse muke preterpe.a in mučeniško kr«.no dosegla. Sv. Urban je vladal katoliško Cerkev ♦ » let, 7 mescev in 4 dni, veliko terpljer.ja je preterpel, posied-njič pa je bil ob glavo djati.
fcG. Sreda. Sv. Filip Xerij, spoz., duhoven, je bil oče ubozih, vdov in sirot, prijatelj otrokom, vodnik zmotenih, neutrudljiv spovednik, goreč pridigar in poseben častivec Marije Device. Imel je tudi dar čudežev in prerokovanja, t maja 15'J5.
Sv. Klecterij, papež sprič., v Nikr.polu na Grečkem rojen, dijakon papeža Niceta, je vlada! s-. Cerkev ob času cesarja Komoda. Tega papeža je britanski kralj Lucij pismeno ponižno prosil, naj sprejme njeua in njegove podložne med število kristjanov. papež pošlje v Britan'jo dva učena in pobožna moža, Fugacija in Damijan«, po kterih so kralj in drugi sprejeli keršausko vero. Pod tem papežem je bil prišel v Rim sv. Irenej, učenec sv. Polikarpa, in je bi! Ijubeznjivo sprejet. Tisti čas je sv. Cerkev naj veči mir in pokoj vživaU, »ato se je keršanska vera močno razširjala po vsem svetu, zlasti v Rimu. Elevterij je vladal Cerkev Božjo 15 let in 23 dni. Bil je pokopan v Vatikanu blizo sv. Petra.
27.	Cftertek. God in praznik j/r*-sr, j**\a l e-lesa. — Sv. Marija Magdalena Parijera, devica karme-litarica. V svojih hudih bolečinah je zciihovala: Gospod, terpeti, ne pa umreti!" v 25. maj. 1«'«»7.
28.	Petek. Sv. German, škot v Parizu, spozn.. je bil goreč pridigar, oče uvozili, tudodelnik: svojo smert je previdil. i 28. maj. 57»i.
29.	Saliota. Sv. Ciril, sprič. deček, sicer ir.lad v letih, pa dorašen v keršanski modrosti, serčen Kristusov junak, je rekel na morišu pred zažgano germado : ..Zakaj jokate? mari se veselite! Sej veste, da grem v večno domovino".
M£ a c a.
Versko-zgodovinska razprava.
(Dalje.)
„Kaea j »h je bila naj bolj svita med vaemi živ&l.bi, ktere je Gospod Bog vstva-ril na zemlji. Gen. III. 1.
In roia Bog kali: „Ker si to storila, si prokleta med vsemi živalmi ua zemlji.'4 Ucu. 111. 14.
Naj se že razlaga oni boj Apolonov a kačo Py-thonko, ktero je ubil, knkor podoba solnca spomladnega, ki prepodi zimo in mokroto ter v letu s pekočimi žarki kužne močvire posuši: naj že bode enak Apollo Py-thoktonos (ubijavec kače) indiškemu božanstvu Keršna Putanahan, kar isto p'menja, ali slavjanskemu Rade-gastu („Triglav" št. 7), ali Herkuiu ubijavcu Hydre, — vendar se gor navedene f.ikta o bogočastji kače ne morejo na ta način raztolmaciti. nego spoznati moramo ono svetopisemsko staro kačo, satana, o kt»*ri govori Ijub-lieni učenec Jezusov v skrivnem razodenji: ,,In bil je pahnjen uni veliki zmaj, »Ura kača, ki se imenujo hudič in satan, ki ves svet zapeljuje; bil je pahnjen na zemljo, io an«relji njegovi ž njim vred so b li zaverženi". (Apoc. XII, V verskem pomenu imamo veliko več tacih hrabrih ubijavcev in premagale* v kače peklenske. Pervi je svetli \:.ši ang- Ij Mihael, ki je v neb-sih prevzetnega Luciterja premagal: „Nastal je silni boj: Mihael in njegovi angelji so se borili z drakonom (zmajem), in zmaj se je boril in njeg>vi angelji" (Apoc. XII. 7.). Kača iz palice Mojzesove je pogoltnila kač« egiptovskih čarni kov. , Judje (Izraelci; ne poznajo nijedne natorne moči, da ne bi bila pokorna B gu, zato palica Mojzesova požre egipčanske kače. in Daniel pokonča babilonsko kačo. Oblagrujoči duh judovskega verstva je veliko veči zmagovalec zmaja, n«-go Džanamedžaju v Indiji in Man-tlžrati v Nepal u" (Haneberg Ge»ch. d. Offenbarung p. 4<>1 A
Najrnogočniši in n j slavniši premagovalec kače je Kristus Križani, ki je s kijem svetega Križa starega zmaja potolkel, ter nam vsim to orožje zapustil, da tudi mi hudobo s tem svetim znamenjem v beg zapodimo. Pa .Jezus sam se prispodobuje kači: „Kakor je Mojzes postavil kačo v pušavi, tako mora biti povikšan Sin človekov, da vsak kdor vanj veruje, ne bo pogubljen, temuč ima večno življenje". (Joan. III, 14, 15.) Ko so namreč Izraelci v pušavi proti Bogu godernjali, je poslal nad nje ognjene kače, ki so veliko njih pomorile, pa Bog ukaže Mojzesu narediti broričeno kačo ter jo na kol obesiti, da vsak kdor bi od kače bil pičen in bi se na ono brončeno kačo ozeri, bi ozdravel. „Brončena kača je bila kačje p<dobe, pa ni imela strupa; ravno tako je imel Kristus podobo grešnika, pa ni imel strupa greha, ker ako bi ga imel, ne bi nas mogel nikakor rešiti in ozdraviti onega strupa. Kadar smo toraj ranjeni od ognjene kače, ki po puščavi hodi in nas zalezuje, poglejmo z živo vero in terdnim zaupaojem na ono brončeno kačo na križu". (Petrus Cantor.)
(Dalje sledi.)
Skrivnostno „nekaf".
(Spisal Janez Klapsič.)
(Dalje.)
Pri mišljenji in hrepenenji, djanji in nehanji sedanjega brezbožnega sveta pa sv. rimska-katoliška Cerkev in duhovšina neprestano uči in terdi osebnega Boga,
Stvarnika in Gospoda nebes in zemlje, večno resnico in pravico, da je neodjenljiva dolžnost: hudega se varovati in dobro delati. Ravno zato pa Cerkev in duhovšina mora s sedanjim svetom nehote priti v zamero, sovraštvo, v boj. Zakaj brezbožnost meni in misli v pobožnosti laž, v resnici zmoto; krivica vidi in čuti v pravici svojo obsodbo in srnert — pogin. Resnica in pravica je pa večna in neiztrebijiva, se ne da zatreti, se ne d& pokončati. Ker svet resuici in pravici nič ne more, se pa nad oznanovavci resnice in pravice znaša in mašuie, jih sovraži, preganja, kakor priča zgodovina vsih 18 stoletij.
Drevo življenja, ki je iz gorčičnega zerna izrastlo, je bilo sicer 3 potom, solzami in kervjo Sinu Božjega zalivano, in solnce pravice ga je obsevalo; pa to Božjemu neskončno m< dremu sklepu še ni bilo dovolj. Ne le Gospod sam, ampak tudi njegovi služabniki imajo s svojim pot;m, solzami in kervjo zalivati drevo življenja, t. j. njegovo Cerkev, da svoje veje razprostira in razširja na vse strani sveta. In tako se je tudi godiio.
Kamor koli aposteljni priromajo z veselim oznani-lom Božjega kraljestva, povsod jih čaka zaničevanje in preganjanje od strani tistih, kterim je na križu umerli Zveličar pohujšanje in nespamet (1. Kor. 1, 23). Kamor po vesoljnem svetu zale nožice oznanovavcev miru sto pijo, povsod jih spremljuje pomanjkanje, zasramovanje in preganjanje, okovi in temne ječe nasledvajo. Kakor deleč križem-svet se je presveto ime Jezus imenovalo, tako deleč so tekle aposteljske solze, apesteljski pot, aposteljska kri.
Ozrimo se v aposteljsko djanje! Poveduje nam, da je judovski veliki zbor pod kaznijo ječe in smerti za-povedal aposteljnom: nikakor ne več govoriti in učiti v Jezusovem imenu. Peter in aposteljni so pa odgovorili in rekli: „Boga je treba bolj slušati, kakor ljudi". Na to je dal zbor aposteljne pretepsti, t. j. v shodnici bičati in preklinjati. „Aposteljni so šli pa veseli spred zbora, ki so bili vredni spoznani zavoljo Jezusovega imena zasramovanje terpeti. In niso nehali v tempeljnu in po hišah vsak dan učiti in oznanovati Kristusa Jezusa". (Dj. 5, 29. 40-42.) Kteri so se prepirali s Štefanom, niso mogli zoperstati modrosti in Duhu, kWi je govoril, zato so se togotili v svojih sercih, z zobmi škripali; ga pahnili iz mesta in s kamenjem pobijali. (5, 54. 57) Sv. Štefana oznanovavca resnice, ki je za svoje pobijavce molil: ,,Gospod, ne prištevaj jim tega greha", so sicer umorili; resnice pa niso umorili; resnica, ktero je s v. Štefan oznanoval, se še vselej oznanuje, in se bo oznanovala do konca sveta. Kdor je noče sedaj poslušati, jo bo m<-ral nekdaj čutiti.
(Dalje nasl.)
Jtoc katoliškega duhovstva in tarnanje liberalcev.
Laška zbornica nadaljuje svoje zborovanje na dolgo in široko na „Montečitorio" in še celo v nebohod Gospodov ni dala pokoja. Ravno tisti dan, kakor pile „Unita", so se „onorevoli" („častivredni", kakor nazi-vajo poslance) pečali s cerkvenimi rečmi. „Onorevole" Villari je v dolgem goričevanji rekel: da moč in vpliv duhovstva je pri vsej italijanski dvomljivosti (skepticizmu) nezmerno velika".
,,Unita" nikakor noče tajiti tega, prosi pa, naj bi Villari pojasnil ta stavek. „Zakaj je nezmerno velika moč in vpiiv duhovstva? Gotovo ne zarad bogastva, kajti vi ste oropali mnihe, duhovne, škofe in papeža, polastivši se vsega njihovega premoženja. Ne zarad
telesne mogočnosti, ker duhovstvo tega prav čisto nič nima: nima soldatov, nima orožja, nima policajev. Ne zarad nenavadnega znanja, zakaj vi sami duhovne raz-kričujete kakor šako nevednežev. Ne zarad zakletev in sektarskega okovarjenja, ker duhovstvo se ne zarotuje in ne zbira v skrivne društva, še le obsoja jih v imenu katoliške nrave. Ne zarad brambe od vlad, ker le te, ne da bi duhovnom pod roko segle, jih zapušajo, sovražijo, preganjajo, terpinčijo."
„Kako tedaj ima duhovstvo toliko moč? Od kod izvira? G. Villari izločuje tudi celo vero kakor vir te nezmerne moči, ker govori o laškem skepticizmu. Skep-tikar ne veruje nič, in kako vender more med ljudmi, ki ne verujejo, bivati tako močno duhovstvo? Jim morebiti njih čednost pridobiva tolik „nezmeren vpliv?" Toda vi pravite, da so duhovni pregrešni, in vasi časniki (tudi pri nas) vsak čas iznajdejo kako dugodbo, da bi to dokazali. Je vzrok mašniški značaj, božje poslanstvo? Temu vsemu ee sme jate in nič ne verjamete. To so ljudski predsodki, pravite. Pet in dvajset let je, kar „te predsodke* zatirate z vašimi šolami, z vašimi bukvami, z vašimi govori."
Verli list še nekaj dalje s tacimi vprašanji vinta in nažiga laške prekucuhe in sklepa poslednjič, da ta „nezmerni vpliv duhovstva" je dogodba, ki je liberalci ne vedo pojasniti, ker je njen vir nadnaraven, čezna-toren. Pravi še: ,,Po človeško govoriti, bi vi morali dokazovati ,,nezmerno slabost" duhovstva, dokazujete pa njegovo ,,nezmerno moč!" Ta moč ne more od drugod prihajati katoliškemu duhovstvu kakor le od Boga, kteri je izvolil slabe, da mogočne osramotuje, in svoje služabnike stori naj močnejše takrat, kadar dopusti, da so preganjani. Ako pa Gospod Bog daje moč papežu, školom, mašnikom, o potem vi zastonj išete pomočkov, da bi jih poderli ali nezmožne storili. Vi se zaganjate zoper Boga, ali da si prilastim pregovor Rugero Bonghi-a, sedaj minista, vi s pestmi bijete zoper nebesa (date pugni contro il cielo). Jenjajte že v vaš lastni prid.
Nočemo preiskovati, kaj, koliko in kako se to daje obračati tudi na ne-italijanske okolišine, to naj či-tatelji sami presojajo.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane, 18. majnika. (Posvečevanje k Jezusovemu Stvcu.) Znano je, da bližnji 16. dan rožnika bode zopet velik in častitljiv dan. Ta dan stopijo sv. Oče v trideseto leto svojega najvišega pastirstva. Tudi se 16. rožnika zverši druga s-toletnica pobožnosti do Jezusovega presv. Serca, in sv. Oče so ta dan odločili, da naj se vsi katoličani na vesoljni zemiji posvetijo temu božjemu Sercu. Djarje tega posvečevanja je v. č. ško-lijstvo razposlalo v št. 36. škofijskega lista. Tudi „Da-nica" ga ima v 1. 20. 14. vel. trav.
Ce kaj na svetu, mora to imenitno posvečevanje močno pospešiti zmago sv. Cerkve, zato je goreče želeti, naj bi se vsi Slovenci 16. rožnika sklenili s sv. Očetom in se posvetili naj svetejšemu Sercu. Darujejo se lahko cele duhovnije skupaj, darujejo se lahko cele družine skupaj, darujejo se lahko pa tudi posamezni posebej za se. In da bi bilo to posvečevanje toliko bolj zaterjeno, so sv. Oče popolnoma odpustek podelili tistim vernikom, ki po vredno prejetih zakramentih sv. pokore in sv. R. Telesa tisti dan molijo v cerkvi ali kapeli na papežev namen.
O kako imenitno bo to opravilo, kako rodoviten ta dan za katoliško Cerkev! Koliko časti se bo po vesoljnem svetu ta dan povračevalo božjemu Sercu Jezu-
sovemu, kteremu sedanji brezverski in sicer zagrešeni svet tolike krivice dela!
Prekucuhi čutijo, koliko moč ima molitev, zato ravno molitev posebno napadajo, zaničujejo, smešijo in psujejo. Prostomišljaki čutijo, da sv. leto s svojimi procesijami in pobožnostmi bode marsiktere njih osnove prekrižalo; zato se je po nekih krajih že pričelo rogo-vilstvo zoper procesije. „Liberalna" svoboda pruska je prepovedala očitno v cerkvi moliti za monastirskega škofa, ki ga je v ječo vergla; zaperla je dva frančiškana, ker sta sosednjemu fajmoštru bila šla pomagat farnega patrona obhajat; obsodila je škofa Cibihovskega na devet mescev v ječo, češ, ta je skrivni papežev oskerbnik, ker je ss. olja posvečeval, ali saj njegov podpooblaščenec, — pa če tudi ni, da on nima oblasti svetih olj posvečevati?! Ali še predenj je obsodba postala pravomočna, ga je ta prusaska pravica že pregnala iz dežele! — V Rimu se je „novo!aška" zbornica celi teden pečala z rečmi, ki gredo v zakristijo. - Povsod framasonski listi išejo v slabo ime pripraviti vse, kar je pravega cerkvenega duha, duhovstvo in sem-niša v nič djati.
Vse kaže in priča, kolik strah ima od iioga odpadli svet pred molitvijo in pred vsim, kar človeka obrača k Bogu Stvarniku, Odreseniku, Posvečevavcu.
Ali je tedaj ktera reč bolj potrebna, kakor da se vesoljni svet zopet oberne k Jezusovemu najsv. Sercu, ktero je zapustil in toraj tudi svoje lastno serce izdal zgolj posvetnosti! Eno sedanjemu času naj primerniših djanj so si torej Pij IX izvolili, ko so na neštevilne prošnje se odmenili, da bodo 16. rožnika 187o vse ker-sanstvo Jezusovemu božjemu Sercu posvetili in tudi vse vernike po vsem svetu opominjajo, da naj se skupno ali pa posamezno ta dan posvetijo najsvetejšemu Sercu.
O naj se torej res vsako človeško serce samo tisti dan posveti Jezusovemu najsv. Sercu.
DoCtrlna ParoChI pasCIte popVLVM - VlVetI«.
P. B.
Delite čedi sladki nauk dušne paše, Pastirji! s tim otmo se tudi duše vaše.
Prašanja pri zadnji duhovski poskušnji v Ljubljani. E theologia dogmatica: a) An Ecclesia, resp. summus Pontifex, infallibilis est in disciplina statuenda ?
b)	An immortalitas aniroae humanae sat tirmis innititur argumentis? c) Cultum Sanctorum, praeprimis beatissi-mae V. Mariae, revera esse bonum et utilem, probetur. — E theologia morali: a) Quaenam requiruntur ad actum moraliter bonum et mentorium? b) l^uid est ebrietas? quale peccatum ? an imputentur ad culpam omnia mala in ebrietate commissa? r) An sub gravi facienda est restitutio famae et hocoris et quomodo ea tieri debet? — Ejure canonico: a) Quae occupa-tiones et delectationes clericis jure canonico prohiben-tur? b) Quantum differt impedimentum adulterii et conjugicidii, quod jus canonicum in causa matriinonii statuit, ab eodem impedimento legis civilis austriacae?
c)	Quae requiruntur, ut quis censuras ecclesiasticas in-currat?
Iz duhovnega pastirstva: a) Ktere opovire nagibovanju v volji k dobremu nasprotvajo in ki»ko naj jih duhovni učenik odpravlja? b) Zakaj naj si duhovni pastir prizadeva za stanovitnost v zvestem spol-novanji svojih dolžnost? c) Kako se neveljavni zakon poveljavi za sodbo vesti? Naj se napravi pridiga o spo-kornoati v dveh delih. Vpeljava in sklep naj se popolno izdelata, izpeljava pa naj se samo osnuje. — Naj se napravi keršanski nauk v vprašanjih za učence ljudskih šol o odpustku svetega leta sploh, in seda jega svetega leta posebej.
Paraphrastico modo proponatur: a) pericopa evan-gelii s. Matthaei c. 11. a versu 20. usque ad finem., pericopa primae s. Pavli ad Timotheum epistolae c. 6. a versu 6. usque ad v. 19. inclusive.
Iz Vodic, 14. majnika. Lepšega pri ccrkvi ne najdeš in n« slišiš, kakor so v cerkvi vbrane orgije z lepim petj®m in r.ad cerkvijo v stolpa glasni zvonovi, ki nam mehčijo serce in ga povzdigujejo v sveto nebo z nami veselo p..jo in milo žaluja Zatoraj duhovni in far-mar.i posebno za lepo zvonenje skerbe in bolj glasne zvonove '<o imajo, za veči čast iji štejejo. Imeli smo sicer tudi pri na-« veliko let Atiri zvonove, ali staro zvo-nenje bilo je slabo vbrano, zlasti pa smo pogrešali lepšega. težjega velikega zv. n«, ki se naši stari lepi fari spodobi, naj bi s sv« jim večjim glas ni tudi večjo po-božnost budil. Toliko Oo!j pa so želeli pošteni naši far-mani osk^rbeti Urni cerkvi sv. Marjete nov veliki zvon, odkar im»mo na Šmarni g-ri tako lepo zvonilo. Tej pravični želji s i g. faj.u« šter radi vstregli ter prevzeli veliko »kerb o misliti nov veliki zvon, ki bi s starimi zvo« ovi ieoo soglas ; » pel. Da bi ne nr.gel kdo reči, da s»; »nu .sila <l- a a pusili so furmanom vse na prosto volj<», naj vsakdo obljubi, kolikor si upa in mu je drago uati. V .-i pa ?»o obljubili in z ve»elj"m po svojem premoženji dajali. Z- on se je ra:očil v Dunajskem vNovo-me-Tu Dri z. II lz"rj:, 1 teri e lansko leto nam na Šmarni goii viii \e 'č;.-t-,n veliki zv »n ter s* s k : zal kot popolnoma z »m -Iji^ej; , i ra .e_ra mojstra. V dveh nvseih bil je z»« n iz<lela:i in kriz-iv pon edeljek, .'>. majnika, smo ga v Vodic t' bili, *pod »bno sprejeli in prej ko v poi ure ga }«• izurjeni tes.r Janez Verhovnik iz Tujnic v zvomk. potegnil. Zvon ?clita 40 centov 71' funt v. Kaj lepo z:, iiiije iice, ali še lep-i je nje.; >v t ilraev, ki se 2—o min v si-i. Vsi štirje z or ovi kaj lep » v bran i pojo, t jih j» .-.ame/, ii glas«.vi so: II, d, ll, ter je skupno zv i.»-oje ifkak neiia'*a in»>. prijeti o-nrlo.
S. st»« » eOf ljo po veliki noči smo imeli v zahvalo za u v o zvo: enje lepo slovesnost, ki je ne bomo kmali poz:. .1 i. i * i i )•• «:ras' n spomladanski dan, ljudstva se ie r.-;lo zbral • p obiino :><>slusat n »v«) zv nenje. Prišli • i.ili tudi g >>pod e iz sosednjih duhovnij slovesnost povik~««raT, z nami v» st je delit ter našo faro počastit. Hrečastiti g <i»-' an Kuninški -lužili s » slovesno sv. n.a^o. p eč. g. ta',inošt« r Cerkij..ns<i pa so spregovorili z i«c- pr»-e;» • bese i o o-t zvonov, ki se je bodo pobožni poiL;.-avci - upam p g<»st»» sp- niirjali, kedar bodo slišali glas ijov«*g i z ona. Konec sv. maše so imeli visokočas-titi 4ospo«t btoijni dekan L ubijanski v polni pontitikalni opravi zahvalno pesem. Popoldne imeli so zopet gosp. stoljni d<-kan slovesne veoernice, potem so stopili na lečo ter sc tarmano primern im, zahvalili da so tako hitro storili, kar so lansko leto v god sv. Marjete njim priporoč li, ko so iim prigovarjali, da bi oskerbeli nov v»»liki zv n: tmli so spodbudno besedo o bratovšiui „N. L-G »spe presv. Jezusovega Serca" spregovorili poslušav-cem. Potem s » biie pete htanije Matere Božje. Naj bode izrečena lepa hvala vsem, ki so pripomogli k novemu zvonenju, prečisti g. fajmostru, ki so to veliko skerb nase prevzeli, in Vam Vodiški farmani, ki ste novi zvon tako radovol.no omislili. Ze boste dolgo v hladni zemlji Vi počivali, novi zvon bode pa še nad Vašimi zelenimi grobovi pel in Vašo vnemo za čast Božjo oznanoval.
¥ Vipavi, 1«">. maja. H. — Kdor je prebiral ptuje in tudi domače katoliški Cerkvi sovražne časnike, so-sebno zadnjih treh let, kdor je ob enem tudi opazoval zgrabljive volkove raznih verst, ki so v ovčji obleki pripro3io pa pob zno slovensko ljudstvo prav po lisičje slepili, m tili, ter si na vso moč prizadevali, da bi mu
spoštovanje do sv. Cerkve, njenih obredov in do duhov-stva popolnoma iz serca izrovali, tega moralo je globoko v serce boleti, in res stermeč prašal se je gotovo slehern poštenjak: kaj bode iz tega rovanja in kam pridemo? Bal se je ne le za omahljivo nežno mladino, ampak vže tudi za odrašeno ljudstvo. Toda, hvala Bogu, oholi liberalizem je ravno nasprotno dosegel od tega, kar je nameraval. Ljudstvu se je zasvitalo, ter je spoznalo libe-ralizmov sad in nasledek vsega hujskanja in psovanja je, da se prejšni poštenjak Cerkve še bolj oklepa, omah-Ijvi v dobrem vterjuje, odpadnik pa nazaj vrača v naročje sv. Cerkve. Očitno je tedaj, da Bog se v svoji neskončni modrosti poslužuje ravno tudi brezbožnikov zoper njih voljo v povzdigo svoje bojevalne Cerkve na zemlji.
Tako viditi je sploh po svetu, tega prepričan je pa tudi vsak, kdor med Vipavci živi, ter je njihovo obnašanje med mnogim motenjem in beganjem v tem času opazoval, bil nazoč pri velikanskem obhodu vsih vipavskih občin if. maja t. 1. k Materi Božji v Log, ko je vipavska dolina po navodu svojega visokospoštova-nega gospoda dekana obhajala pričetek „svetega leta".
Po razgovoru vsih gg. kuratov pri g. dekanu bil je namreč bela nedeljo po vsih dekanijskih duhovnijah naposedan pričetek sv. leta za (i. nedeljo po veliki noči, kteri dan naj bi bil splošni obhod k Materi Božji v Log, in naj bi se ga prostovo jno vdeležil slehern, kdor more.
V saboto, 8. maja popoldan, jelo je po vsih cerkvah prijetno zvonenje oznanovati veseli čas sv. leta, ki naj bi biio vsim v duhovno oživljenje. Drugi dan po osmih prihajalo je brez števila ljudi v terg in eo se zbirali pri farni cerkvi sv. Štefana, od kodar se je pričel ob devetih velikanski obhod. Pravim, velikanski, kajti takega vipavska dolina gotovo ni še vidiia. Resnično, povem ti, dragi čitatelj, solze veselja polivale so milica, ko sem vidil toliko število pobožnega ljudstva romati k preljubeznjivi Gospej v Ivg, da tako prostorna cerkev vender ni mogla vsih obsegati.
Sv. mašo služil je vis. čast. gosp. dekan med azi-stenco, g>vor pa je imel Sturski kurat, gosp. M. E. Zapopadek je bil: 1. zakaj in kdaj je Cerkev vpeljala obliajanje sv. leta; 2. kaj je nam storiti, da bom » de ležui njegovih dobrot, in 3. kaj so odpustki? — Govornik, kterega je več tisuč ljudi prav pazljivo poslušalo, je prav dobro doveršil svojo naiogo, m Bog d*j, da bi seme Božje besede pa tudi enako veliko sadu obrodilo!
To svečanost je zelo telo povzdignilo prelepo cerkveno petje pod vodstvom zares hrabrega g Ilrabro-slava Perneta, učitelja -Jrazredne šole vipavske. Ne bom popisoval lepega petja, tudi ne posebej hvalil tega g. učitelja, le toliko rečem, da je v resnici možak, kterega liberalizem ni osmodil, zvest sin matere Cerkve; ima : a tudi temelito in obširno izurjenost v vsih vedah predpi anih za ljudske šole: je neutrujeno delaven; točno postopa po naj boljših pravilih detovodstva; je globoko prepričan, kako potreben pred vsirn drugim je verski in nravni (moralni) poduk; je pohleven in priljuden v obnaši s srenjčani, moder in previden v govorjenji; poštenega in samostalnega značaja in iskren domoljub. Njega si, predragi slovenski učitelji, vzemite v izgled!
Ko sem po končani službi Božji domu prišel in sem še premišljeval svečanost, sem si mislil: Ko smo šli v obhodu, smo z molitvijo orali in poravnavali duhovno polje, v cerkvi sejal je govornik seme Božje besede, pevovodja je z milim petjem zalival, mašnik pa je prosil nebeškega blagoslova, kterega naj neskončno dobrotljivi Jezus na priprosujo svoje preljubeznjive Matere vsini deležnikom te svečanosti v prav obiini meri podeliti blagovoli, ker so tako lepo pokazali očitno vkljub
veemu hujskanju prcjšnih let svojo verno vdauost sv. Cerkvi, svoji naj boljši materi na zemlji. — Bog nas usliši v sv. letu!
Iz gornje Istre. Pričetkom leta 1872 sejevTerstu vstanovila bratovšina sv. Rešnjega Telesa. Kakor je sploh znano, je njen namen dvojin, pervič častiti Jezusa v sv. Rešnjem Telesu pričujočega, drugič podperati u-božne cerkve z raasnov obleko in drugo napravo, ki se rabi pri službi Božji. Ce kje, je gotovo v teržaški škofiji silno potrebna omenjena bratovšina, ker čujejo se v Terstu in drugih poitaljančenih isterskih mestih take bogoskrunske kletvine, da se je le neskončni prizanes-ljivosti Božii zahvaliti, da ne udari strela z jasnega neba v peklenskega bogokletneža. Resnično živa potreba je, da pobožni kristijani v.saj nekoliko popravljajo s serčninu molitvami, kar hudobneži zakrivijo z ostudno kletvijo, da Božji serd tolažijo. Tudi iz druzega namena je omenjena bratovšina ravno tako hvalevredna kakor potrebna, posebno za uboge isterske cerkve. Kdor je po Istri po-potoval in ondotne cerkve vidil, ee je lahko prepričal, da ne samo cerkve, ampak tudi cerkvena oprava in mašna obleka je v mnogih krajih tako ur»ožna, da gorečega kristiiana žalost obide, kadar vidi, v kako slabem oblačilu se naj sveteja Daritev opravlja.
Bratovšina sv. Rešnjega Telesa je pripomogla že marsikateri duhovniji, da se sedaj služba Božja v do-stojniši opravi verši, kakor prej-uie leta. Cerkvena roba in druge naprave, ki jih je osfcerbela omenjena bratovšina, so bile od tretje do četerte nedelje po veliki noči razstavljene v zakristiji pri starem sv. Antonu. Naj b »ljši doka/, da blagoslov Božji spremlja blago bratovšino, in da je dobro vredena in vterjena, je to, da je letos dobilo razim teržaških še 75 cerkva po Istri: o pluvi-jalov, 31 mašnih plajšev (planet), 12 velumov, 17 masnih srajc, 50 oglavnic (auiikt), 15 korskih srajc, 48 kor-poral »v, 48 purifikatorijev, 50 otirač (manutergij), 27 burz, 13 pertov, l«i blazinic, 12 št 1 za sv. keist, 12 pasov (cingolovl, 4 maš ne bukve, 4 obrednike, 0 p.»dob Jezusovega in Marijnrga Serca, 2 podobi sv. Jožeta in 1 turibulum. Od kar je družba vstanovljena, še ni nobeno leto toliko ^toriia za Božjo 5ast, kakor leto*. Naj še omenim, koliko ie ta bratovšina od zadetka svojega obstanka napravila m ubožnim cerkvam podelila, namreč: 14 pluviialov, 110 masnih plajšev, 30 velumov, 85 masnih r>rajc, 172 oglavnic, 49 r >ketov, 305 korporalov, 287 purifikatorijev, 366 otirač, 85 burz, 44 pertov, 48 blazinic, 29 stol za sv. krst, 39 cingulov, 13 mašnih bukev, obredDikov. Bodi češeno in hvaljeno presv. liešnje Telo!
It Adrianopelna. (Konec.) O misijonih, katere duhovni vodijo med letom, navadno o poč tnicah v daljnih vaseh, le nekaj. Vkljub preganjanju razkolnih duhovnov so si zedinjeni Bulgari iz lastnih pripomočkov sozidali cerkev presveii Trojici na čast in kažejo gorečnost v veri, kakoršae je le redko najti. Da bi te poštene novospreoberjen^ kotoličane nekoliko razveselili, pravi sporočilo, poplačali smo jim njih gorečnost nekaj s tem, da jim je naš misijon precej velik in v Rimu po slovanski navadi vlit zvon podaril. Z dovoljenjem preč. g. škofa so ga blagoslovili in v praznik presvete Trojice slovesno aiuibi Božji posvetili, kar je bilo za prebivalce Elagiunske še neslišan dogodek in nepopisljivo veselje, vdeležilo se j 3 tudi veliko razkolnikov. Da bi pa siednj m veselje odvzel, jim je ondašnji razkolniški duhoven prigovarjal, da je njih sv. Mihaelu posvečena cerkev veliko lepši, kakor katoliška. Vediti morate, pravi, „da je današnji dan sv. Mihael roogočniši, kot sv. Trojica!" Kako li je to mogoče, prašajo kmetje? To vam bom koj povedal, jim odgovori. ,,Pogosto se prigodi, da sin očeta v slavi in časti prekosi, in to je ravno
tukaj. Sveta Trojica je bila nekdaj p av mogočna, pa sedanji čas je njen sin, namreč sv. Mihael, slavniši ko ona!" — Kmetje prav začudeni zmajujejo z glavami in veliko se jih ne da zavračati, da bi ne pristopali v katoliško Cerkev. Misijon tam je terpel tri dni. Po pridigah in spodbudljivih opravilih ste se sprcobemile tudi dve razkolniški družini. Sploh pa v sedanjem času sprevračanje prav počasi napreduje, ker se razkolniki l-ojc preganjanja in ker bi pri okrajnem predsedniku zgubili vso zagovornost. Pa tudi turška vlade *»e boje, ker je o naših časih in v sedanjih tako žalostnih politikih razmerah sovražna razširjanju katoliške vere. V Mace-doniji, kjer je bilo ljudstvo treh škofij pripravljeno ti zedinjenje, se vendar deržava po vplivu tujih vlad itt okrajnih gerških razkolnih škofov zdatni moči bulg«i-skega škofa ustavlja in prepoveduje prestop v katoliško Cerkev vsim, ki so biii namenjeni se spre »berniti. Vetjih že nekaj mescev v ječi tiči. Kakor po\s>d, v«-je tudi v Turčiji Cerkvi nasprotni sovražni vihar. In d-»ki«*/ se ta slepa prenapetost ue uleže, se biilgarsao zedmjcnje s sv. Cerkvijo Jezusa Kristusa izdatno ne mere nadaj i-vati. V tem času poskušnje ni boljšega, Kakor biti iu:r nim, stanovitnim in pripravljati se na prihodnjost.
Letošn je leto, pravi poročilo dalje, se je nekaj p-1-godilo, kar utegne bili za naš raisiion velik prid, «'•• Bog da, poseono pa za bolgarsko Cerkev. Propaganda v Rimu je namreč r;ašo napravo imenovala za svojo pomočnico, t. i. po blastila nas je, da smerno s svojo šolo zediniti tudi serneniš kier bi se v prihodnosti bulgarski duhovni odg»jevaii. OJveč se mi zdi tehtnost te določbe pojasuovati. Ob kratkem rečeno, je to le izpolnjena želja sv. Očeta Pij a IX, katero so vedno imeli in so jo nam pred enajst IcM pri našim slovesu naznanili z besedo: „Pojdite, ljubi moj otroci, in odgojujte učenike in duhovne za Bulgare'." — Bei ž ko se t^daj ta določba vre*niči, ne bo treba našim mladim I>n'ga-rom, ki j>e hočejo duhovskemu st»nu pos.e^iti, v Rim hoditi, da bi s-; tam, kakor doslej, za stan pripravljali in se posvečevali, ker godilo se bo to tudi tukaj, razun uri tacih, ki imajo zmožnost in ves Ije za više izobraževanje. S t>m se bodo str»ški znižali in Število bo-goslovcev se množilo, pa tudi odvernila nevarnost, ki je v tem, da bulgarski mladenči zarad prevelike oddaljenosti od doma svoj ma*erni jezik zelo pozabijo. Utegne pa se veliko časa preteči, preden se bo v Rimu k^tko bulgar-sko semenišče vstanovilo. Tako početje, se ve, bode čisto spremenilo soUki program in število učiteljev; pred vsem pa se bo mo^lo poslopje razširiti. Po določilu sv. < >četa je umerli kardinal Barnabo, predstojnik v Propagandi, društvo za raširjanje katoliške vere v Lijonu in društvo za jutrove šole v Parizu prosil podpore, da bi si sozidali novo poslopje, in podelili so nam 18000 fr. Ako ravno smo a tem veliko odbili, je vendar še veliko neplačanega in naši že prešnji dolgovi so s"5 zelo pomnožili. Dobili pa 6mo si s tem prostor, da smo zidali še slovansko kapelo, v kateri se vsak dan po jutrovem obredu sv. maša opravlja, kar je velike cene. Da bi se dalje želji Propagandini zmiraj b >lj b.ižali in en letni tečaj bogoslovja v naši napravi vstanovili, je šel eden naših duhovnov v Rim, da bi ondi po skerbnem posvetovanji za našo šolo osnoval nove določbe. Pridjal se je bulgarskcniu oddeiku se en pričetni razred in naša šola se je spremenila v licjo s šestimi razredi. Ker se zamore to le počasi doseči, moramo biti zadovoljni, da se je po letošnjem programu napravil le pervi gimnazijski razred; drugi razredi so kakor poprej; razun tega se je tudi v francoski šoli vpeljala latinščina.
Ker smo leto* tri duhovne iz Rima dobili, je število redovnih udov na 17 naraslo, namreč: duhovnov, 1 dijakon in 7 mniških bratov, izmed kterih Eo ti ije
učitelji ali oskerbniki (nadgledniki.) Potem imamo še za jutrove jezike in za petje štiri učitelje in tri posle.
Leta 1873 je naprava vzderževala 61 oseb. Pri vsi veliki varčnosti se vendar ne moremo izkopati iz dolgov, ker naš vstav nima gotovih dohodkov, pa zmeraj veliko stroškov. Skoraj čisto le na previdnost Božjo in na dobrotnost je zastavljen in smo mnogokrat v veliki potrebi. Ravno zdaj nas tare, kakor še nikoli poprej ne, ker nimamo potrebnih pripomočkov. Pri vsem tem pa imamo terdno zaupanje, da nas ljubi Bog ne bo za-pustil, temuč nas bo tudi v prihodnje podpiral, ker smo le zato semkaj prišli, da bi Njemu služili in njegovo sveto voljo spolnovali.
Naša ljuba Gospa presv. Serca.
VII.
Jezus! moj Zveličar mili, Bodeš li uslišal me
V	moji dušni bridki sili, Ki mori mišljenje vse?
Na Marijne svete želje Vslišati da Sin povelje.
Toraj k Tebi, ljuba Mati, Otrok ranjen pribežim, In pri Tebi čem jokati,
Dok' pomoči ne dobim, Da se serce mi umiri,
V	novi radosti se širi.
Ktera je la bridka rana?
Naj Ti Mati jo povem? Sercu svet mu dobro znana
Tudi Tvojemu je, vem. Kadar v Rim oko pogleda, Tuga serce mi razjeda.
Mož, nad kterim Božja čuda
V	prid kristjanov se gode, Da jim zapeljivost huda
Svete vere ne spodje; — Pij solzi se, starček sivi, Vjet je Oče ljubeznjivi. —
Bolj nad vse nadloge lastne
Pija žali zlobni čin, Ki verže ga sile strastne
Vernim narodom v pogin. Sin za sinom se zneveri, Za dobroto z žolčem meri!
To so rane, ki bolijo Pija dobrega, skele, Radost iz serca podijo,
V	njega lijejo gorje. Vendar Oče ne preklinja,
V	tugah Tebe se spominja.
Piju blagemu, Marija!
Prosim, prosim milo Te, Naj tolaž v serce posija, Vredno te dobrote je. Dosta let je že terpelo, Je za Tvojo čast gorelo.
Bridke solze iz očesa, Mati! starčeku otri
Naj mu serca več ne stresa
Jarem grenke sužnjosti; Nada sladka si, Marija! Reši, reši sina Pija!
J. Kukovec.
Kratka homilija za današnji čas.
Tedaj so kamen odvalili. Jezus pa je oči povzdignil kviško in je rekel: Oče! zahvalim te, da si me uslišal. Vedil sem, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki okoli stoji, sem rekel, da verujejo, da si me ti poslal. In ko je bil to izrekel, je zavpil z velikim glasom: Lazar, pridi ven! In kteri je bil umeri, je zdaj ven prišel . . . Veliko judov tedaj, ki so bili prišli k Mariji in k Marti, in so vidili, kar je Jezus storil, je vanj varovalo. Eni pa izmed njih so šli k farizejem, iu so jim povedali, kaj je Jezus storil.
Veliki duhovni tedaj in farizeji so zbor poklicali in rekli: Kaj bomo storili, ker ta človek veliko čudežev dela. Ako tako pustimo, bedo vsi vanj verovali... (Jan. 11, 41—48.) -
Homilija sv. Avguština škofa. (Tract. 49 in Joan. sub Fin.) f,Veliki duhovni in farizeji so svet imeli; vendar pa niso rekli: Verujmo. Več namreč so zgubljeni ljudje mislili, kako bi škodovali, da bi obsodili, kakor pa kako bi zase poskerbili, da bi se ne pogubili; in vender so se bali, in so se nekako posvetovali. Rekli so namreč: Kaj bomo storili, ker tak človek veliko čudežev dela? Ako ga spustimo tako, bodo vsi verovali vanj; in bodo prišli Rimljani, in vzeli bodo našo deželo in naš narod. Časno so se bali zgubiti, na večno življenje pa niso mislili, in tako so oboje zgubili."
Razgled po svetu.
Avstrijansko. Svitli cesar se je 15. o poli-dveh po polnoči s svojega popotvanja po Primorskem in Dalmatinskem skoz Ljubljano peljal nazaj na Dunaj.
Rimsko. Uni petek, 14. majnika, so bile vatikanske dvorane napolnjene z verniki vsih jezikov in krajev sveta. Med drugimi imenitnimi italijanskimi družinami je bil knez Valmarana iz Benedk, s kterimi so sv. Oče nekaj časa govorili. V drugi dvorani je bilo kacih 80 nemških duhovnov, kterih eni so prišli iz ječ bizmar-kovskih, in skor vsi so bili nadlegani ali globljeni od velikana ,.človeške kulture". Sv. Oče so v kratkem latinskem govoru pohvalili njih velikodušnost in oserče-vali jih k stanovitnosti v njih poklicu.
Sv. Očetu za rojstni dan je bila „Unitau prinesla njih rojeni list, ki se glasi: „Dan 13. majnika 1792, v nedeljo. — Presvitli gospod Janez Marija, Janez Kerstnik, Peter, Peregrin, Izidor, sin plemenitega grofa Jeronima Mastaj-Ferretti a, in gospe grafnje Katarine Solazzi-eve, soprogov, je bil keršen od prečast. g. kanonika Andreja Mastaja" itd. — Kako pomenljive so imena: Janez, Marija, Peter, pa Peregrin!
Iz Galicije se piše v „BlahovČ3t", da tudi ondotni z Rimom zedinjeni Rusini so v nevarnosti odpada. Tri milijone teh ubogih ljudi ima dva škofa in prav malo duhovnov; torej ni čudo, da so ljudje slabo podučeni kakor tudi rusinsko duhovstvo samo. Avstrijanskemu cesarstvu bi pač ne bil v korist taki odpad; torej je tudi vladina politika napačna, ako ne gre na to, da naj bi rusinski narod ne terpel pomanjkanja dobrih duhovnov. Ravno tako je, kakor ko bi drugod v Avstriji ljud-
stvo zarad pomanjkanja dobrih, gorečih duhovnov začelo mlačno biti za svojo vero ter naklonjeno za lute-ranstvo in bi se s tim tudi zorilo za bizmarkovstvo. Mi pa smo to opomnili zato, da naj bi goreči Slovenci v šmarničnem mescu in v svetem letu tudi za uboge Ru-sine zvesto molili, naj bi usmiljeni Bog obvaroval odpada ta ubogi narod.
Drobne novice. Laška vlada je Garibaldu obljubila 40 milijonov za vravnanje Tibere, - zbornica mu bode vsako rečico piterdila — in 40 milijonov bode čudno plavalo iz vladinih denarnic v žepe ,,š; ekulantov4', velikih in malih! (Unit&.) — Bivši španjski predsednik Emilij Kastelar je v Rimu in boje ostane še delj časa v Rimu; ne mudi se mu nazaj v Madrid, kjer je menda pripravljen ukaz zoper njega, da naj ga zapro. — V Covington-u, v deržavi Kentuški v Ameriki, je umeri Maksimilijan Jan. Sobieski, star G5 let. Bil je poslednji mlajših poljskega kralja Janeza Sobieskega, toliko pre-slavljanega, ker je bil Turka pri Dunaju premagal, in enako slavnega zarad posebne pobožnosti. Maks. Sobieski je bil 1. 1832 pregnan v Sibirijo zarad vdeleže-nja pri poljskem puntu, pomiiosten pa s tem pogojem, da gre iz Rusije, se je podal na Angleško in poslednjič se izselil v Ameriko. — Po naj novejših štetvah imajo Angleži v jutrovi Indiji menda že 950.919 štirjaških milj zemlje (milja po 1609 metrov) z 240 milijoni prebiva vcev. — „Vaterland" praša v št. 134 deržavnega zavetnika dunajskega, kaj je storiti, da ne zgubi,,zaupa v spoštovanje postave", ker je očitno znano, da so na Dunaju tri frajmavrarske lože („Humanitas, Zukunft, Freundschaft"), in on nič zoper to ne stori, čeravno je frajmavrarstvo v Avstriji po postavi ojstro prepovedano?!
—	R?ptilski ter od Bizmarka pitani časniki na Avstri-janskem se z zagrizeno jezo repenčijo zoper nektere redovnike, ki so iz Nemškega pregnani boje prišli na Avstrijansko. Ako serna ali zajic, preganjan od volka, k tebi pribeži, se ti smili; od Bizmarka preganjanega človeka pa ti človeški volkovi še sami pomagajo goniti! Lepa ta mavtarska „človekoljubn» st"! — Pred malo dnevi je vse bilo na vojni boben; zdaj pa ravno tako vse mir oznanuje. Ni še menda za gladuhe po tuji lastini grozdje zrelo. — Zdaj hitro sledi polom za polomom; vse, kar ni na pravi podlagi, mora do poloma priti. Tudi šolski polom čedalje glasneje napovedujejo.
—	Premonstratenakemu redu na Francoskem, ki je že v letih 1099 do 1187 delal za Sveto deželo, so sv. Oče dovolili v Palestini naseljevati se. — Novolaški razbojniki delajo izdatne napredke — ne le po Siciliji, ampak tudi v Rimu. Une dni se je neki Rus sprehajal zunaj mestnih vrat imenovanih „Porta del Popolo", kar ga ustavi neznan človek in začne z njim pogovor, druga dva pa ga zgrabita za rame in mu uzameta pismovnico z denarom, uro z zlato verigo in nektere druge reči. Se dva druga potepuha sta stala nekoliko oddaljena v brambo tega „liberalnega" dela! — V Cikagi v Ameriki, kakor piše „Amerika", so napravili novo katoliško društvo, ki se močno razširja, akoravno udje v začetku po 1 dolarju (čez 2 gl.) na mesec plačujejo. V odboru je kakor blagajnik tudi naš rojak Žagar. — V Ameriki je misel razširjena, da papež utegne še do sklepa priti, da bi se v Ameriko preselil. Da je ta misel prazna, je pač očitno. — Od 1. pros. do 31. sušca je v novem Jorku na suho stopilo 17.128 popotnikov, 1085 več kakor lansko leto. — Kardinal Cullen, dublinski viksi škof, je prišel v Rim. — Maršal Mak-Mahon je sv. Očetu poslal pismo ter vošilo za slovesni dan 13. majnika. Enako so storili drugi glavni katoliški vladarji. Celo ultra-laški časniki priznavajo, da je bilo papežu poslanih o tej priliki silo veliko vošil in telegramov. — Iz Carigrada
naznanjajo, da armenski škof Khiri je bil v hiši ple> menitega armenskega kristjana zadavljen od nekega turškega pisarja; armenec je bil ravno za kake trenutke z doma. — Cesar Ferdinand dobrotni in cesaroica Marija Ana sta darovala za popravo stoljne cerkve st. Vida v Pragi 20,000 gl. in za „Česki dom" (hospic), ki se ima v Rimu v novo napraviti, 20,000 gl. — Tudi v Pragi je imela bratovšina ved nega češenja sv. R. Telesa razstavo, in sicer od 16 do 17. t. m. — Liberalna era povsod rodi zgolj žalost in grozo. V Rimu ie 30. opr. neki Francesco Chiesa, rokodelec iz Jakina, sam zaklal svojega 17 letnega sina g* v klet zakopal in se zgubil. Misli se, da je bil vzrok pomanjkanje, v rasnici pa le pomanjkanje vere, ako se morebiti nesrečnež ni bil zmešal. Ravno tisti dan s<» na „Campo Verano" našli v kervi nekega Gerarda Amoldovi-a, merjevca, ki s« je bil sam končal. Sodba, sodba! — Noveržci so v der-žavnem zboru z veliko večino zavergli vse bedaste na klepe za civilni zakon in o tem nezakonu še slišati nočejo. — Iz Turškega dan na dan beže keršanske družine na Avstrijansko na ju^u pred turškim preganjanjem. Pa tudi na severu dobivajo kteri pribežališe pred prusko neusmiljenostjo. Nedavno pregnane uršulinarice so našle zavetje v Pragi.
Listek za raznoterosti.
Jr*i-icT Diih sveti.
(Veni Umicte Špirit tis.)
Prid" Duh sveti, Bog zarčs! K nam na zemljo iz nebes, Daj nam luči svoje dar.
Pridi Oče nas sirot, Pridi daveč v si h dobrot, Pridi sercem svitli žar!
Vse tolažbe si polnost, Dušam najpreljubši gost, Poživljanja mili slad!
V	trudu zaželjeni mir,
V	potu ohladila vir,
V joku odžaljenja hlad!
O preblaga ti Svetlost!
V	sere razlij se globokost Ljudstva pravovernega.
Sej brez tvoje milosti Dobrega v človeku ni,
Nič ni v njem brezgresnega.
Vmij vse, kar je nečist6, Kropi vse, kar je suho, Zdravi, kar je ranjeno.
Meči, kar je sterpnilo; Grej, kar je omerznilo;
Vračaj, kar je s poti slo!
Njim, ki v tebe ver'jejo, Njim, ki v tebe upajo,
Vsih darov sedmero daj.
Čednosti daj sad in prid, Daj v zveličanje izid,
Vsim dodeli sveti raj. Amen.
Svitoslav.
h Ljubljane. -J- Fr. KovaČiČ, vse skoz pridni sluga katoliške družbe, je 15. t. m. umeri in v ponedeljek ob 3 popoldne smo ga spremili k sv. Krištofu. Zapustil je žalostno vdovo, troje otročičev, pa tudi spomiu poštenega moža. Nt«j bode v molitev priporočen. Ob enem pa tudi naznanjam p. i. udom, da so sobe katol. družbe odoerte vsaki dan od poli enajstih do poldne; v tem času udje lahko svoje zastale letne doneske odrajtujejo in t uli naznanijo, ako so stanovanje spr« menili. IS tem prihranijo sebi in prihodnjemu slugu mnogo potov in be*c<Ji.	Za odbor
Matej Močnik.
t G- Anton Globočnik, stričnik Mons. Janeza Glo-bt.čnika, bogoslovec druzega leta, je 19. zjutraj o '/"(J po Šestmesečnem bolehanji za jetiko mirno v Gospodu zaspal. K. I. P.
BirmanceV V Ljubljani o Binkoštih je bilo okoli
1400.
Zahvala. Znašel sem se v dušnih in telesnih nad-1 \gah, zato se obernem k naši ljubi Gospej, sklenem opraviti devetdnevnico in ako bom uslišan, v ,,Zgodnji l>anici" hvalo razglasiti. Iu glej, pervi dan devetdnev-nice dobim pismo, da sem preložen v kraj, kjer je v mojih dušn h zadevah dosti boljše, in tudi v telesnih kaže, da bod^. Sicer popolnoma moje želje niso spol-rtjene, to pripisujem svoji nevrednosti, ali pa ker Gospod \e bolj, kaj je za mene dobro, kakor jest. Zato izrekam priserčno z*hvalo „Naši ljubi Gospej presvetega Sr.-rca Jezusovega."	F. R.
Čast Bogu, češenje Naši ljubi Gospej! Br.-z službe -o :ie vem kam diati ia sem ste« r v obupu. Zatečem se k Mariji in obljubim nekaj malega nji na čast spolniti ia dobroto razglasiti, ako me usliši. In res: pervi dan obljubim, drugo jutro dobim službo, tretji dan jo na-strpim.
V Ljubljani 17. maja 1875.	M. G.
Marije vedne Pomočnice čudežno podobo, o kteri
je Danica'' že poročala pred nekaj časom in bode ni> ilalktala, je duhoven lavantinske škofije z razlago vred s»>jkerb«-l in dobiva se oboje pii bukvarji Jan. Šmidu v Celju po 10 kr. Ta podoba je kaj lepa in pristrčna. Kdor bi jih želel več, se utegne posvetovati z g. Jož. Žičkarjem, kapi. v Vojniku.
Pri Mariji škapulirski na Češnjicah. Britko nas je za liela žalostna vest o nagli zgubi katoliškim Slovencem sploh tolikanj preljubljenega in gorečega oznan«»valca Bo/,;e besede, gosp. očeta Janeza Valja\ca. Tudi naši mali duhovniji so se skazali ranjki velikodušnega dobrotnika. V hvaležni spomin so jim rcilotužno zapeli 13. maja zvonovi pri tukajšni farni cerkvi, skazova.e za njihevo ljubezen in dobrote jim tu na zemlji poslednjo čast. Kar je bilo pa še lepši in za ranjcega gotovo veliko veselejši, je to, da se je v teku 3 dni gotovo nad 50 sv. Obhajil darovalo za blagovito dušo ranc»gy. Naj se od trudnega svojega dela in preganjanja tu ia zemlji opočijejo pri uaj čistejši ljubezni duhte-čeci Sercu Jezu-a in naši ljubi < Jospej presv. Serca, za kterih »";nt ?o vsi goreli.
Kupujte: dobrih in nedolžnih listkov na sladeice in metfenino; — gerdih in pohujrdjivih se kakor stiupa varite! Z nedolžnimi lističi povsod lepe nauke sejete; z gerd;:.»i napisi pa mladini pekel odpirate!
Ta I; i lepi, podučiji vi in nedolžni napisi, v novo naiiinjcn', -e dobivajo pri g. Gerberji (pola po 4 kr.). — Da pii kdo ne bo osleparjen, ker se tudi nečisti in zapeljivi sem ter t je prodajajo, naj postavimo tukaj perve gorenje napiske trojih stopov, namreč:
Ni hujega ognja ko greŠDe oči, Kar one zažgejo, ko v peklu gori.
Duša le tista zares je lepa, Ki od posvetne ljubezni ni slepa.
Za pridne otročiče Medenina in sladčice.
Iz sosednje dežele. *) 1. Naj iskrenejŠa hvala Mariji pomočnici, Gospej presv. Serca za meni skazano rešitev iz neke posebno velike nevarnosti in zadrege, v kteri bi se bila moja prihodnjost v hudo, bridko življenja sprevergla, ako se stvar ne bi b'la dobro izšla. — 2. Priserčno hvalo izrekuje nek mladeneč naše fare Mariji Gospej presv. Serca za nepričakovano ozdravljenje iz hude vročinske bolezni. — 3. Odpadel človek viš. stanu, nekdaj goreč častivec Marijin, se priporo-čuje vsem bratom in sestram bratovšine Naše ljube Gospe presv. Serca v gorečo molitev, o da bi mu Marija zopet sprosila pri najsv. Sercu luč spoznanja, obžalovanja nesrečnih stopinj in povernitev v službo presv. Serca.
Kttre šole so liberalcem všeč? V laški zbornici je une dni poslanec Lioy očitno spoznal in rekel, da „veči del njegovih tovaršev (poslancev) iz desne kakor iz leve strani" izročuje svoje sinove mnihom v odrejo. Liberalni Massari (z drugimi liberalci) jih daje celo jezuitom. Tako se godi: poslanci po vsih deželah kričijo zoper klošterske šole; kadar pa hočejo svoje otroke dobro izrejene imeti, jih dajejo v klošterske šole. Zakaj pa? Zato, ker so sami prepričani, da liberalne in posvetne šole nikoli ne bodo dosegle redovniških.
Verli zdravnik! v Torinu je te dni umeri g. Ka-rol Ferreri, doktor zdravništva, star Še le 27 let, mladeneč naj boljšega upanja. Umeri je za gorečnostjo v v svojem poklicu. Malo poprej je bil poslan v Torre Pelliče, kjer je mačuh (legar) gospodoval, in spolnoval je svojo dolžnost s toliko vnemo in skerbljivostjo, da mu je izmed 110 za legarjem bolnih jih samo 9 umerlo, vsi drugi so bili oteti. Povernil se je ves vesel med svojo družino, toda tudi sam je hudo zbolel. Prosil je za previdenje in spominjal se je z veseljem blagoslova, ki ga je prejel v Rimu od sv. Očeta, pred kterim večkrat biti je imel srečo. Učil je namreč pred 3 leti kliniko (vajo v zdravništvu) na rimski univerzi, in je s toliko gorečnostjo skerbel za bolnike v bolnišnici sv. Duha, da je bilo njegovo ime od vsih blagrovano in si je pridobil slovez iznajdenega in umnega zdravnika. S križem v rokah je šel v boljši življenje. Verli zdravnik, ki se je tako lepo dal previditi v hudi bolezni, je brez vsega dvoma skerbel v življenji tudi za svoje bolnike, da so bili v bolezni previdovani; Bog mu daj večni mir!
Pij IX in poglavar na Malti. Poglavar na otoku Meliti (Malti), ki je protestant, je pri obedu na čast ondotnega novega škofa naredil to-le napitnico: ,,Napi-jem na zdravje tistega velikega in naj večega moža, kteri, akoravno je vsega oropan, je vender naj močnejši samovladar na zemlji; le ta je Pij IX. Njegove besede gredo v vesoljni svet, in njegovo stanovitnost in njegovo nepretresljivost vse občuduje. Tudi jest sem imel čast biti dopušen na zaslišanje k njemu in smem zagotoviti, da bil sem pretresen od spoštovanja in občudovanja za tega naj višega in svetega poglavarja, ki je naj veči mož na zemlji."
*) Po nepriliki zakasnjeno.	Vr.
Darovi prihodnjič'.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Rlazuikovi dediči v Ljubljani.