ANTON POLENEC PAJKI IZ DOLNJEGA DELA SELŠKE DOLINE Smrekov gozd na Hrastniku 806 m Iz bukovega gozda v Soteski smo to leto usmerili naša raziskovanja nekaj kilometrov severneje v smrekov gozd na južnem pobočju Hrastnika 806 m (si. 1). Do sedaj v Loškem pogorju še nismo proučevali pajkov in njihovih združb v umetno zasajenih smrekovih lesovih, kakršen je hrastniški. Ko smo odraščali, je bil namreč ta del Hrastnika posekan, na njem so nabirali maline; bil pa je že zasajen in v dobrega pol stoletja je zrasel gost smrekov gozd in nadomestil bukovega (Blechno-Fagetum), kakršen še danes pokriva večje površine tudi v Selški dolini (M a r i n č e k , 1973). Poleg prevladujoče bukve pa raste v teh gozdovih tudi še hrast (graden, Quercus sessiliflora) — mogoče so kdaj v pre teklosti na Hrastniku prevladovala hrastova drevesa in dala temu mogočnemu hribu med Praprotnim in Bukovščico tudi ime? Slika 1. Dolnji del Selške doline s Hrast nikom Proti koncu poletja (16. 9.) smo se s Praprotnega odpravili na Hrastnik. Po ilovnati, kar strmi in zvoženi gozdni poti smo kaj kmalu zašli v senco gostih smrekovih krošenj. V višini skoraj 500 m smo potem na površini okoli 200 m2 zakopali deset pasti (kozarce s formolom) v humozna tla, pokrita s prst, dva debelo iglasto steljo. Podrasti tu skoraj ni, le nekaj dračja leži tu in tam. Skozi gosto smrečje sončni žarki leto in dan ne prodro do tal. Seveda nas je zanimalo, kaj živi v tej takorekoč večni senci, kakšni pajki se bodo ujeli? 79 Razen v zimskih mesecih, od decembra do marca, smo vsak mesec pregle dovali pasti. Med 16. 9. 1986 in 10. 9. 1987 se je ujelo 152 pajkov, med njimi je bilo 20 vrst. Oglejmo si pajke in njihovo združbo: + Coelotes inermis L. Koch, 1855 +Lepthyphantes tenebricola Wider, 1834 + Amaurobius obustus L. Koch, 1868 + Histopona torpida C. L. Koch, 1834 +Segestria senoculata Linne, 1758 + Troglohyphantes poleneci Wiehle, 1964 +Centromerus silvicola Kulczynski, 1887 +Harpactea lepida C. L. Koch, 1839 Centrophantes crosbyi Fage et Kratochvil, 1933 Drapestica socialis SundevalJ, 1832 Dysdera ninni Canestrini, 1868 Centromerus incilius L. Koch, 1881 + Lepthyphantes cristatus Menge, 1886 Lepthyphar,tes pallidus alutatius E.Simon, 1884. comb. nov. Miller, Panamomps affinis Miller et Kratochvil, 1939 + Araneus diadematus Linne, 1758 +Coelotes poleneci Wiehle, 1965 + Tegenaria silvestris L. Koch, 1872 +Anyphaena accentuata. Walckenaer, 1802 Trochosa terricola Thorell, 1856 1986 X:i, XI X, XI X. XI XI X X X X XI XI XI XI 1975 XI X X IV. IV, IV VI, v, IV. IV. v. IV v v v IV 1987 V. V v VI, VI, VI. VII VII. VI v VI IX VII IX VIII 38m' + 3ž2 19m+20ž 22m+16ž 3m + 3ž 3m+2ž 4m+lž 3m-lž 2m 2m lm+lž lž lž 1/. lm lm 1/. lm lž lm (subad) lž % 28,7 27,3 26,6 4.2 3,5 3,5 2,8 1,4 1.4 1.4 0.7 0.7 0.7 0.7 0,7 0.7 0.7 0.7 0.7 0.7 1. m = samci (Miinnchen). — 2. = samice (VJeibchen). — 3. V krepko tiskanih mesecih nastopa največ samcev, kar je za ugotavljanje razmnoževalnih dob zelo važno. (In stark gedruckten Monaten treten grosstenteils Miinnchen auf, was fiir die Fortpflanzungszeiten sehr tvichtig ist.) 2e bežen pogled na združbo nam pove, da smo se z vsemi temi pajki, razen z baldahinarjem (Lepthyphantes pallidus alutatius, glej str. 83) že srečali 80 v naših loških gozdovih, pa ne samo enkrat. Z večino se srečujemo takorekoč v vsakem gozdu, v najbližjem bukovem gozdu, ki smo ga lansko leto razisko vali v Soteski, najdemo na primer 14 istih vrst (+). Toda ta podobnost nas ne preseneča, ker so pač tudi življenjski pogoji tako glede svetlobe (senčni) kot glede vlage (polvlažni) podobni. Preseneča pa nas zgradba združbe. Kot smo že kmalu v začetku naših proučevanj v Mali Hrastnici (P o 1 e n e c , 1960) ome nili, imajo združbe, ne samo pajčje, tudi druge živalske in rastlinske, svojsko številčno razvrstitev vrst, nekako hierarhijo, ki se kaže predvsem v majhnem številu vladajočih, dominantnih ter v velikem številu vrst, ki so zastopane le Slika 2. Vodilne vrste v hrastniški združ bi: temni lijakar (Coelotes inermis, 12 mm); ožgani kodrač (Amaurobius obustus, 7 mm); temačni baldahinar (Lepthyphantes tenebricola, 2,5 mm) — v naravnem razmerju z nekaj, z dvema ali le enim samim primerkom. Med vodilnimi pa zopet vidimo, da je med njimi, navadno tremi do petimi, le eden res mnogoštevilen, prevla dujoč (med vodilne vrste prištevamo še take, na katere odpade v združbi vsaj 7 °/o vseh primerkov). Za primer si oglejmo te dominantne vrste z najbližjih bukovih gozdov v Soteski (1) in Zalem Logu (2): 1. Coelotes inermis 43,5% 2. Coelotes inermis 28,8% Coelotes poleneci 12,7 % Cybaeus tetricus 19,2 % Amaurobius obustus 12,7% Harpactea lepida 12,0% Tegenaria luxurians 6,5 % Amaurobius obustus 7,8 % Takih primerov bi lahko naštevali še in še, saj tak razpored dominantnih vrst ima preko 120 združb, ki smo jih med leti 1955 in 1986 že raziskali po Sloveniji od Strunjana do Raduhe (2062 m) in od Breginja do Moščancev na Goričkem, toda take združbe s tremi prevladujočimi vrstami s skoraj enakim številom primerkov: 41, 39, 38 doslej še nismo našli. Ce si skušamo razložiti naš posebni primer, si moramo te tri pajke ogledati nekoliko bliže. Na sliki 2 jih vidimo povečane v naravnem razmerju: temni 6 Loški razgledi 81 lijakar (Coelotes inermis, 12 mm), ožgani kodrač (Amaurobius obustus, 7 mm) in najmanjši, temačni baldahinar (Lepthyphantes tenebricola, 2,5 mm). Vidno se ločijo, toda ne samo v velikosti, razlike so v zunanji in notranji zgradbi, načinu življenja. Zaradi teh razlik so uvrščene vsaka vrsta v svojo družino, lijakarjev (Agelenidae), kodračev (Amaurobiidae) in baldahinarjev (Linyphiidae) in vsaka pripada svojemu rodu (Coelotes, Amaurobius, Lepthyphantes). Med vsemi temi razlikami pa je zdaleka najpomembnejše, da se ločijo njihova razmnoževalna obdobja, da vsaka teh naših vodilnih vrst svatuje zase, čim bolj mirno, nemoteno. Deloma so ta obdobja že v seznamu nakazana v krepko tiskanih mesecih, ko nastopa največ samcev, jasneje pa so razvidna na sliki 3. Temni lijakar (Coelotes inermis) spada med vrste, ki se v letu dvakrat množe: glavno razmnoževalno obdobje je spomladi, stransko, šibkejše pa jeseni, tako razmerje smo do sedaj ugotavljali povsod, kjer smo se srečali s tem pajkom, kje pa je vzrok, da sta v smrekovem gozdu na Hrastniku ti obdobji zamenjani in je glavna jeseni? Da bi bil vzrok v tej spremembi ožgani kodrač, ki se plodi prav v spomladanskih mesecih z vrhom v maju, kot vidimo na sliki? Vprašanje, ki zahteva še nadaljnje raziskovanje v tem gozdu. Za življenje celotne pajčje združbe, zlasti za te tri vodilne vrste, pa je zelo pomembno, da sta temni lijakar in ožgani kodrač ponočnjaka. Ponoči hodita na lov, ponoči tudi svatujeta: lijakar v glavnem jeseni, kodrač pa spomladi. Ker so se med 41 primerki temnega lijakarja ujele tri samice, moremo sklepati, da samice med spolno zrelostjo ostanejo v svoji opredeni jamici, kjer jih naj dejo tudi svatje. Pri ožganem kodraču pa oboji, zreli samci in samice, zapuste svoje modrikaste lovilne pajčevine in se poiščejo. Slika 3. Nastopanje (fenologija) vodilnih vrst, kakor ga označujejo krivulje: =^= lijakar (Coelotes inermis) kodrač (Amaurobius obustus) baldahinar (Lepthyphantes tenebricola) 82 Slika 4. Bledorjavi baldahinar (Lepthyphantes pallidus: a — samčev pantveni organ, zunanja stran desne pipalke z značilno ploščico 1. c. (lamella charakteristica, povečano, po V/iehleju); b — čeveljčku podobna značilna ploščica podvrste L. p. alutatius Tretji prevladujoči pajek, temačni tankonogi baldahinar, pa svatuje po dnevi, njegova razmnoževalna doba pa je kar dolga, saj se plodi vse od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni; največ samcev pa se je ujelo prav tedaj, ko imata ponočnjaka svoja viška, kot nam kaže slika 3. Tako imajo vse tri vodilne vrste ločena razmnoževalna obdobja. Verjetno so prav te in take časovne in dnevne ločitve omogočile vsem trem skoraj enako prevladujoče mesto v tej hrastniški pajčji združbi. Vsekakor so potrebna še nadaljnja tovrstna raziskovanja v hrast- niških gozdovih. Omenili smo, da se z bledorjavim baldahinarjem Lepthvphantes pallidus, pravzaprav z njegovo podvrsto: alutatius v Loškem pogorju še nismo srečali. Komaj dva milimetra velik pajček se izogiblje svetlobi in ga najdemo pod list jem, steljo, v opuščenih mišjih rovih in v jamah. Podvrsto je leta 1975 opisal češki strokovnjak: svetovno znani Fr. Miller po primerkih iz nižinskih goz- Slika 5. Zajedalski pajček (Thyreosthenius parasiticus), samica — povečano (nar. vel. 1,8 mm) Slika 6. Del trebušne strani s samičinim paritvenim organom (epigin) pri zajedal- skem pajčku (Thvreosthenius parasiticus), povečano 83 dov južne Moravske; poimenoval jo je po značilni ploščici (lamella charakte- ristica), ki ima svojsko obliko (seveda ne brez fantazije) damskega čeveljčka z visoko peto — slika 4 (aluta lat. čevelj). Po še neobjavljenih podatkih smo to svojsko podvrsto našli (lm, 14. 8. 1980) še v dolini Belce pod Goteniškim Snež nikom (1289 m) in lansko leto v smrekovem gozdu na Podolševi (1200 m) v Gor nji Savinjski dolini (2m, 25. 6. in 30. 7. 1986). Izven Slovenije do sedaj ta pajek še ni bil ugotovljen. Se ene letošnje najdbe ne bi smeli spregledati, čeprav pajek ni bil ujet na Hrastniku, pač pa doma v Puštalu. Ko smo pod konec maja (27. 5. 1987) pospravljali drva, se mi je pri žaganju izpod lubja prikazal neznaten (1,8 mm) rjav pajček (si. 5). Seveda sem ga spravil, in ko sem ga podrobno pregledal, se je izkazalo, da imamo pred seboj samico pajka s strokovnim imenom Thyreostenius parasiticus iz velike družine najmanjših pajkov, pajkcev Micryphantidae. Lahko bi mu rekli zajedalski pajček, čeprav med pajki ne poznamo zajedalcev. Tako ime pa nosi že dobrih sto let (Westring, 1865) in ni lahko priti do pojasnila. Mogoče pa je ime zvezano s prav nenavadnim okoljem, v kakršnem so ga našli razni strokovnjaki (navajam po H. Wiehle- j u, 1960): v smeteh in dračju ob rekah in jezerih, v kompostu, opuščeni kana lizaciji, kleteh, rudnikih, ptičjih gnezdih, senenih ostankih ob skednjih, pod lubjem štorov... v podobnem bivališču smo našli tudi našega. Ne samo okolje, tudi razširjenost te drobcene vrste nas preseneča: severna Amerika, severna Evropa (z Islandijo vred), zahodna in srednja Evropa, s Škof- jo Loko pa se je vsem tem priključila še južna Evropa. Če bi pri podobnem delu kdaj našel še samčka, bi bila ta zveza z evropskim svetom še tesnejša. Literatura Marinček, L. (1973): Gozdna vegetacija Škofjeloškega pogorja. Loški razgledi 20, 208—226. Skofja Loka. — Miller Fr., Obrtel R. (1975): Soil surface spiders in a fowland forest. Acta Se. Nat. Brno, 9 (4): 1—40. Praha. — Polenec, A. (1960): Pajki iz Male Hrastnice. Loški razgledi 7, 184—189. Škofja Loka. — Polenec A. (1985): Pajki iz zgornjega dela Selške doline. Termofilni bukov gozd nad Zalim Logom, 650 m. Loško razgledi 32, 98—107. Skofja Loka. — Polenec, A. (1986): Pajki iz dolnjega dela Selške doline. Termofilni bukov gozd v Soteski. Loški razgledi 33, 99—109. Škofja Loka. — Tretzel, E. (1954): Reife- und Fortplanzungszeit bei Spinnen. Z. Morph. u. Okol. Tiere. Bd. 42. S. 634—691. VVurzburg.—Tretzel, E. (1955): Intragene- risehe Isolation und Interspezifische Konkurenz bei Spinnen. Z. Morph. u. Okol. Tiere, Bd. 44. S. 43—162. Wurzburg.—Wiehle, H. (1960): Micrxjphantidae-Zwerg- spinnen. Tierwelt Deutschland 47. Jena. Zusammenfassung SPINNEN AUS DEM UNTEREN TEIL DES SELCA-TALES Fichtenwald auf dem Berg Hrastnik, 806m Aus dem Buchenwald in der Soteska (Polenec, 1986) haben wir voriges Jahr unsere Forschungen auf den einige Kilometer nordlicher gelegenen Fichtenwald am Stidhang des Berges Hrastnik (806 m) ausgerichtet. Bisher haben wir im Bergland 84 um Škofja Loka die Spinnen und ihre Assoziationen in den kiinstlichen Fichten- waldern, wie es jener auf dem Hrastnik ist, noch nicht erforscht. Die Forschungen setzten am 16. 9. 1986 ein. In einer Hohe von ungefahr 500 m haben wir auf einer Bodenflache von ca. 200 m2 zehn Fallen (mit Formol) in den humosen, mit einer diinnen Schicht (ca. 5 cm) von Nadelstreu ohne Unterholz be- deckten Boden vergraben. AuGer in den Wintermonaten (Dezember—Marž) wurden die Fallen jeden Monat uberpruft. Vom 16. 9. 1986 bis zum 10. 9. 1987 fingen sich 152 Exemplare; darunter waren 20 Arten, die auf S. angefiihrt sind. Mit Ausnahme der Art Lepthyphantes pallidus alutatius (s. S. 83) waren wir schon auf alle Arten getroffen, und zwar nicht nur einmal. Auf die meisten stoBt man sozusagen in jedem Wald; im nachstgelegenen Buchenwald in der Soteska, wo wir voriges Jahr Forschungen durchfiihrten, fanden wir z. B. 14 Exemplare derselben Art (+). Diese Ahnlichkeit iiberrascht jedoch nicht, da eben die Lebensbedingungen in unseren Waldern sowohl hinsichtlich der Belichtung als auch der Feuchtigkeit ahnlich sind. Es iiberrascht der Aufbau, eigentlich nur seine fiihrenden Arten. Wie bekannt, haben Assoziationen in der Regel drei bis fiinf fiihrende, dominante Arten und darunter ist eine wirklich zahlreich, uberwiegend, wie aus den Exemplaren auf S. 81 zu ersehen ist. Diese Anordnung der dominanten Arten enthalt iiber 120, weit und breit in Slowenien erforschte Arten, doch eine Assoziation mit drei iiber- wiegenden Arten mit einer fast gleichen Anzahl von Exemplaren: 41, 39, 37, wie es im Fichtenwald auf dem Hrastnik der Fall ist, haben wir noch nie gefunden. Diese drei uberwiegenden Arten sind Coelotes inermis, Amaurobius obustus, Lepthvphantes tenebricola (Abb. 2 im natiirlichen Verhaltnis). Sie unterscheiden sich sichtlich voneinander, jedoch nicht nur der Groffe nach; Unterschiede bestehen auch im aufieren und inneren Ausbau, in der Lebensweise. Infolge dieser Unterschiede wird jede Art in ihre eigene Familie eingereiht und jede gehort ihrer Gattung an. Von allen diesen Unterschieden ist indessen am wichtigsten, dafi sich ihre Fortpflan zungszeiten voneinander unterscheiden (z. T. sind diese Fortpflanzungszeiten schon im Verzeichnis durch die stark gedruckten Monate angedeutet), noch deutlicher sind sie hingegen aus den phanologischen Kurven auf Abb. 3 ersichtlich. Ein Sonderfall ist die Phanologie von Coelotes inermis, eine diplochrome Art (T r e t z e 1, 1954) mit Hauptkopulationszeit im Fruhjahr und einer schwacheren Nebenkopulationszeit im Herbst. Warum verhalt sich dies in diesem Fichtenwald umgekehrt? Bisher hatten wir noch keinen solchen Fall. Ob die Ursache fiir diese Veranderung Amaurobius obustus ist, die sich eben in den Fruhjahrsmonaten fortpflanzt, mit dem Hohepunkt im Mai, wie auf Abb. 3 zu sehen ist, mufi noch erforscht werden. Fiir die Lebensweise dieser drei dominanten Arten auf dem Hrastnik ist aber noch hochst bedeutsam, dafi Coelotes inermis und Amaurobius obustus nachts aktiv sind, die erste Art hauptsachlich im Herbst, die zweite hingegen im Fruhjahr. Da sich von Coelotes inermis von 41 Exemplaren nur drei Weibchen in der Fortpflanzungszeit fingen, laBt sich der Schlufi ziehen, daC damals vor allem nur die Mannchen aktiv sind. Die dritte iiberwiegende Spinneart Lepthvphantes tenebricola ist dagegen tagsiiber aktiv; ihre Fortpflanzungszeit erstreckt sich vom Vorfriihling bis zum Spatherbst, und die meisten Mannchen fingen sich eben zur Zeit, als beide Nachtrauber am aktivsten sind, wie auf Abb. 3 zu ersehen ist. Demnach haben alle drei dominanten Arten voneinander getrennte Fortpflanzungszeiten. Vermutlich haben gerade diese und derartige jahres- und tageszeitliche Sonderungen (T r e t z e 1, 1955) allen drei Arten ihre nahezu gleiche uberwiegende Stellung in dieser Spinnenassoziation ermoglicht. In diesen Fichtenwaldern miissen jedoch noch weitere Forschungen durchgefiihrt werden. Wie vorerwahnt, wurde in der Bergwelt um Skofja Loka in dieser Lokalitat erstmals die Art Lepthvphantes pallidus alutatius gefangen, eine Subspezies, die 85 vom zu friih verstorbenen tschechischen Arachnologen F r. Miller im J. 1975 beschrieben und nach ihrem charakteristischen Plattchen (Lamella charakteristica) benannt worden ist. Erstmals wurde, nicht nur im Gebiet von Skofja Loka, sondern auf jugosla- \vischem Boden iiberhaupt, Thyreosthenius parasiticus festgestellt. Beim Abraumen des diirren Holzes in Puštal bei Skofja Loka wurde ein Weibchen gefangen, was bisher der siidlichste europaische Fundort dieser Art ist. 86