GLASILO ŽENSKIH DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI
Izhaja prve dni vsakega meseca. — Letna naročnina: L 14; polletna: L 7; četrtletna: L 3-50; poedini zvezki: L 1-20. — Uredništvo in uprava: Trst, pqsta centrale, poštni predat Štev. 3S4. — Odgovorna urednica:   C.  E.   Godlnova.  —  tiska  »Tiskarna   Edinost"   v   Trstu,   via   San Francesco d' Assfsi  20.

LETNIK I.

AUGUST

ŠTEVILKA 8.

©©©©©@®®©©® VSEBINA 8. S T E VIL K E: ©©©©©©©©©©©
OBRAZI IN DUŠE. — VI. LEPA VIDA. (Srečko Kosovel)	Stran   169
GABRIJAN IN ŠEMBILIJA. (Dr. Ivan Lah)       (Nadaljevanje)	       „      171
OLESJA. A. I. Kuprin. (Iz ruščine prevela P. Hočevarjeva)       (Nadaljevanje.)       „       175
DEKLIŠKA. (Poldi Leskovec)	       „      -177
SLUTNJE. (Adela Milčinovič)	       „      178
TROJE PUTK. (Josip Ribičič)	       „      182
LEPI  DOM   -   LJUBI DOM. (Davorinka Deželova)  - (Konec)	       „      164
NE ŽENSKO - MOŠKO VPRAŠANJE 1 (Š.)	       ,      187
IZVESTJA: Društvena poročila. Po ženskem svetu. — Gospodinjstvo. Higijena. — Kuhinja. Književnost in umetnost. — Listnica uprave. . Str. 188, 189, 190, 191, 192 UREDNICA: PAVLA  HOČEVARJEVA.

IV čevljarnici FORCESSIN!
?	Trst, pri Sv. Jakobu,  via Giuseppe Caprin 5	?
?	»•	dobite najtrpežnejše	?
! obuvalo za moške, ženske in dečke !
*	?
?	Specijaliteta otroškega obuvala.	?
+      Cene posebno zmerne.	Postrežba točna.     +
^????????????????????»??????[?[»???????•»?»?< ?»???????????
JDIETTOREd'OSVALDOJ
?	Gorica - Corso Verdi 24 (Trg. Dom)	J
I   specijalist za očesne bolezni   ]
I
perfekcioniran na dunajski kliniki.	I
ORDINIRA OD 10 -12 IN OD 3-4.	g
•	•
a	,	TJ
PODRUŽNICA
Ljubljanske kredit, banke v Gorici
Corso Verdi „Trgovski Dom"
TELEFON ŠTEV. 50.	?     Brzojavni naslov:   LJUBLJANSKA BANKA.
Deln. glavn. in rezerve:    CENTRALA: LJUBLJANA     Dinarjev 36 milijonov.
PODRUŽNICE: Brežice, Kranj, Metkovič, Celje, Novi Sad, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst.
Obrestuje vloge na knjižice po 4'/»°o. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od 8'/» — 12 in od 3 — 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah in  praznikih zaprto.
MIRODILNICA   I
v zvezi z lastno parfumerijo	ra
E. GRAPULIN - GORICA I
(nasproti ljudskemu vrtu)	mm
Na drobno. ===== Cene brez konkurence, ===== Na debelo. B

D

ŽENSKI SVE

Obrazi in duše.
VI.
LEPA VIDA.
On po morju hodi, tebe išče . . , . Narodna pesem.
    Hrepenenje je podobno morju; valovi se dvigajo, da bi objeli vse obale; velika šumna mesta s sivimi, mrkimi palačami: v palačah dvorane, v dvoranah smeh in veselje, ki se z belo lučjo razlivata v duše in srca, da jim je toplo kakor cvetju v poldanskem solncu — toda če stopiš h oknu in zagledaš, kako se igra s temi potopljenimi odsevi temna globina morja, te objame groza .... kakor da so utonili s temi odsevi vsi zvoki radosti in veselja; srce hoče zopet šumenja gozdov in molčanja skal; sredi svečane tihote je srcu lahko in varno kot otroku ob materini popevki. Če se vrne potnik iz tujine, se mu zdi, da je stopil iz šumne ulice v cerkev; trudna duša zaspi mirno in lepo ....
    Ne vem, kak6 bi opisal obal. Pravijo, da je to stik morja s celino; ali naša obal se mi zdi tako kremenita, tako težka in bela, tako zamolkla, kot bi si stala ob njej dva večna močna sovražnika: .morje s svojo kljuvajočo silo — in trdina, ki neupogljivo kljubuje ločitvi od tega pustega ostalega sveta. In nad osem tem solnce; morje ni več morje, ampak kristal in bela obal je kot bela roka, ki ga hoče zaseči. In nad vsem tem ena sama bolna, raztrgana duša: človek brez rok, ki prosi življenja usmiljenja...
    Ob tej obali je stala nekoč Lepa Vida. Njeno telo z obaljo, njena duša z morjem, njene oči o solnčni Španiji, njene roke uklenjene v dolžnost. Le srce je trpelo samč s seboj. Vstal je hreščeč, brezmočen glas in jo je klical; ne bila bi ga slišala, da je ni gledalo dvoje bolnih užaljenih oči; glas je prihajal iz kota v temni sobi, tam je ležal njen bolni, stari mož. In iz mraka je krililo dvoje tenkih ročic, suhih in mrzlih; droben glasek je spremljal njihovo prošnjo. Molčala je Lepa Vida. Molčala, delala in trpela. Ali glej! kliče jo sreča; Španija, dežela večerov, cvetja in zamračenih sanj in hrepenenja. Dežela belih gradov in svilenih oblek. Kiiče jo zamorec, naj stopi v ladjo in gre z njim. Kadar človek mnogo trpi, postane plah; ubežati skuša bolesti, dasi ve", da mu ni zatišja. Tudi Lepa Vida je zbežala tako. Prišla je o Španijo; dojila je kraljeviča španskega. Tujini je živela; doma pa je jokal lačni otrok in umrl. Blazni mož je šel na morje, iskal jo je; ni je našel. V oni dalji pa, ki loči belo Španijo od naše kamenite zemlje, sta se našla. On je ni spoznal, spoznala ga je  ona in  zaplakala.   Kajti našla sta se  o   bolesti hrepenenja ....
     
STRAN 170	ŽENSKI   SVET	LETNIK 1.


Življenje se je srečalo s Smrtjo in zbežalo.
V njenem bolnem možu leži simbol našega podedovanega trpljenja, v njenem otroku simbol umirajočega upa. Veže ju življenje, ki izbe-gava smrti in noče umiranja. Veže ju ljubezen bolnega očeta do bolnega otroka. Od vsega tega stremi hrepenenje drugam, drugam — kamorkoli, le da ni Smrti, Brezupa. Lepa Vida je drama naroda, drama duše slovenskega naroda. Sama stoji kot temotna sen-
Stari devinski grad. *)	Ca ciprese, ki V
najtesnobnejši noči završi, da zazebe potnika ob njenem šumenju. Stoji ob obali, o solncu stoji; pa je senca v njenem srcu. Stoji kot slika, ki jo je narod uzrl v sebi, a je ni znal razbrati.
    Slovenski umetniki so cesto oblikovali povesti in drame o Lepi Vidi.
Jurčič je pokazal Lepo Vido — ženo, Vošnjak ravno tako, Šanda je
pokazal Lepo Vido — lepo dušo, ki razume zakone lepote, Ivan Cankar
jo je izšepetal, to dušo, ki hrepeni po lepoti in sreči. Tako je ostala
odsev v vseh umetninah, ne kot oseba, ali kot dih njene duševnosti.
Najgloblje jo je doumel Ivan Cankar. Zavesa se odgrne in ti uzreš svet,
potopljen v polmrak; zdi se, kakor bi stopil ob njegovi drami v drug
svet, v svetišče duš, razboljenih od trpljenja Lepe Vide, ki trepetaje
pričakujejo usodo nemirnih viharjev.	Srečko Kosovel.
*) Jurčič si je zamislil domovino Lepe Vide na devinski obali pri Trstu.

LETNIK I.

ŽENSKI   SVET

STRAN 171.



GABRIJAN  IN SEMBILIJA.   (Dr. Ivan Lah.)
(Povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici   Šembiliji,   kakor jo  je  napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakijanu, kjer se je godila ta povest).
V.
Prišla na zemljo nova je pomlad — in Gabrijana je pogledala.
Na grajskem vrtu v senci mladih brez drhteče ustnice Šembilije.
kakor pozdrav iz daljnih svetih sanj. sta srečo rajsko, nepoznano prej,
in polje vse ozelenelo je, vrtovi vsi so razcveteli se, gozdovi v solnce zabliščali so. In vse brstelo je iz živih tal, razcvele so se cvetke pisane, drevesa z listjem so odela se in ptički v vejah so prepevali. Tako prišel je lepi mesec maj, ko v solncu je žarelo vse okrog in pesem se glasila je povsod, vsa polna hrepenjenja sladkega.
posedal je vrtnarček Gabrijan in z njim sedela je Sembilija, ko solnce je za gore padalo. In rože so dehtele radostno in ptičke pele neutrujeno in veter je po listju šepetal
In bila sta kakor otroka dva,
ki v lepe pravljice verujeta
in rada jih zvečer poslušata
in sanjata o njih vso dolgo noč.
Tako sta ta večer poslušala
skrivnostno pesem, ki jo je s seboj
prinesel veter s kraja južnega
in je o nji po listju šepetal.
In zdelo se je, da vse rožice
to lepo pesem so zaslišale,
da listi vsi so jo ponavljali
in ptičke so prepevale o nji.
Tišina je po vrtu vladala
in vse drhtelo je v opojnosti
in vse je bilo polno tajnosti
in vse v sladkosti trepetalo je.
Od pesmi lepe te omamljena
se prebudila je Sembilija
in dvignila je lepo glavico

In njena nežna bela ročica ostala je tako nehotoma v njegovi roki, trdi, zdelani, da sama razumela ni zakaj . . . In Gabrijan se sklonil je nad njo in videl jo vso lepo, radostno, in nje oči so bile polne zvezd, ki so z nebes iz njih odsevale. In sama glava se sklonila je in rdeče vroče njega ustnice molče so nehote poljubljale
In ona bila je kot nežen cvet, ki je na grajskem vrtu razcvetel, in on je bil kot tisti temni mrak, ki je z daljav na tihi vrt prišel. Tako ostala skrito združena sta v senci vej in vase srkala
v poljubih sladkih vsa omamljena. In njemu zdelo se je, da tako sprejema vase njeno rajsko slast in ona mislila je, da tako srce si s srcem srečno šepeta, da vse, kar skritega je v njih, molče drug drugemu tam razodevata. In zdelo njima se je, da tako živela bi do konca zemskih dnij, da plavala bi v noč nad zvezdami in tam živela srečna vekomaj; da večno bi cvetel nebeški maj in z njim ostal čarobni ta večer in pesem tajnostna in ona dva v poljubu tam na veke združena. In iskal je presrečni Gabrijan najlepših, kar kdaj slišal je besed, in najti mogel ni nobene njih, kot sladko nje ime: Sembilija!...

STRAN 172.

ŽENSKI   SVET

LETNIK 1.



In ona je za en trenutek sam
odtrgala mu sladke ustnice
in trepetaje ga je gledala
In rekla tiho je: moj Gabrijan! .. .
In pesem tajna šla je skozi vrt
kot daljne svetle večnosti odmev
in šepetaje šla je skozi mrak
in zginjala v odsev nebeških zvezd.
Tako sta se ljubila prvikrat
v tej majski noči in opojni čar
prevzel ju je popolnoma. »Zakaj,"
izpregovorila je Sembilja,
„zakaj prišel si k nam, o Gabrijan,
povej, kaj videl si po svetu tam,
ki jaz ga ne poznam, ali drugod
ljudje se tudi tako ljubijo,
od kod prinesel si vso to sladkost,
ki opojila me je tajnostno
in v srcu je vzbudila čudno slast"...
In odgovoril ji je Gabrijan :
„Ah človek je kot cvet cvetočih trat,
ki ga pomlad zvabila je iz tal,
da dal bo zemlji kras in čast in sad,
da raste in cvete in pride čas,
ko razcveti se do popolnosti
in solnčni žarek pride iz večnosti
in ga poljubi; takrat vztrepeta
in takrat šele oni svet spozna,
ki sam njegov je pravi cvet, in kras
sveta in vseh neskončnih tajnosti,
ki našim se očem prikrivajo,
in srečo in življenje, ki je v tem,
da časnost se združuje z večnostjo.
Ti bila si kot mlada rožica,
ki solnčnega je žarka čakala, —
in duša moja te ljubila je —
jaz ljubim, ljubim te, Sembilija!"
In ona rekla je začudena:
„To je ljubezen! O kak mnogokrat
o tem sem že v samoti mislila,
kot rožica, ki je na žarek čakala,
in sanjala o njeni radosti,
in nisem vedela, ubožica,
da taka se sladkost razkriva v nji."

„Ti dušica," je rekel Gabrijan, kako bi mogla vse to vedeti, ker to najvišja naša je skrivnost, ki vsi jo skoz življenje iščemo, in srečen ta, ki našel jo je v čas, nesrečen ta, ki je okusil ni . . . Glej! koliko na zemlji je cvetov, glej, koliko na nebu zvezd blešči, glej, toliko je vseh človeških src, ki o ljubezni, sreči sanjajo" . . . Tako sta šepetala v tihi mrak in veter tih je z njima šepetal in gibal veje mladih belih brez in polnil vse ozračje s sanjami. In rekla njemu je Sembilija: „0 kolikrat sem na te mislila, Ko si na paši bival sredi čred, in čakala sem, da prišel bo dan, ko boš prišel nazaj na grajski vrt. In zdel si se mi, kakor silen hrast ki vzrastel sam je tamkaj sred dobrav in daleč veje svoje je razpel in rast razvnel je daleč pod nebo in sam stoji pod solncem razprostrt, in ne boji viharjev se ne strel, ki na oblakih z njim se bijejo: stoji osamljen in nepremagljiv in z živim solncem pogovarja se in divjim vihrom se postavlja v bran in sam ostane vedno si enak. A jaz sem bila kakor brezica ki vzrastla je sred vrta grajskega slabotna, šibka in osamljena, in sanjala je sanje radostne in čakala ... In zdelo se ji je, da ji nevarnost od povsod preti, da lahko jo uniči vsak vihar in svetli solnčni žar prosila je, da hrast bi silni, ki je v polju sam, stal poleg nje in dal zaščito ji, da on nad njo imel bi vso oblast, da skrila bi se v šumu njega vej, kadar hrumel vihar bi okrog nje, da trudna nanj bi naslonila se

LETNtK 1.

ŽENSKI   SVET

STRAN 17*



                                   © © © © © OLESJA.   A. I. KUPRIN. (Iz ruščine poslovenila P. Hočevarjeva.)
(Nadaljevanje.)
„Babica," je izpregovorila Olesja karajoče in globoko.
    „Kaj bi to — babica \" se je razsrdila starka. „Ze petindvajseto leto sem ti — babica. Seveda, po tvojem je bolje hoditi z malho, kaj ne ? Ne, gospod,  nikar je ne  poslušajte!  Bodite  milostljivi,  če  morete  kaj  storiti,
storite!"
Z neodločnimi besedami sem obetal, da bom poskrbel,  čeprav — po
pravici rečeno — je bilo upanja malo. Ce je naš čuvaj odklonil denar, je
to pomenilo, da je bila stvar jako resna. Tega večera se je poslovila Olesja
od mene jako hladno, proti  navadi  me ni šla niti spremit. Videl  sem,   da
se samoljubna   deklica   jezi  name  zaradi  mojega  vmešavanja in   da io je
tudi jako sram vsled babičine jokavosti.
                           VIII. Sivo toplo jutro. Že nekolikokrat se je pripravljal debel, kratek in blagodejen dež, po katerem kar pred očmi raste mlada  trava in poganjajo novi popki.
kadar prišla otožna bi jesen, in v njega senci šepetala bi o vsem, kar bilo bi mu k radosti. In misel ta se je vresničila, prišel si k meni ti, moj Gabrijan; in breze vse se zde mi sestrice, ki z manoj vsak večer šepečejo in bajke mi pripovedujejo in v mraku tiho z manoj sanjajo.
Spomladi, kadar se ozelene, so bele, čiste kot devičice, in solnčni žarki jih obsevajo in z belim cvetjem jih obsipljejo. V jeseni, kadar listje rumeni in mlade sanje se poslavljajo, takrat pomladni kras odlagajo, z njih zlati listi na tla padajo, kot za zahvalo zemlji materi, ki je hranila nežno njih mladost." In on poslušal njeno je povest, po zlatih lasih jo pogladil je in čutil blesk je zvezd, ki iz oči

nebeških je zatrepetal in v njih
je videl vse, kar duša govori
v trenotkih takih polnih radosti.
In rekel je na glas: „0 kolikrat,
Sembilija, sem iskal te z očmi
v daljavah, ko sem sredi čred
posedal prek zelenih trat
in mislil nate, vse dni vse noči,
in zdela si se mi kot beli sen,
ki nam beži v neskončnosti in vsi
zaman za njim hitimo noč in dan.
A včasih se zgodijo čudeži,
življenje včasih se rodi iz sanj
in glej, sedaj poseda Gabrijan
s teboj, moj sladki sen, Sembilija,
ti sreča ljubljena, ti brezica,
ti solnčni maj cvetoč na vekomaj."
In temno glavo sklonil je nad njo
in je poljubljal belo brezico,
ki trepetaje odgovarjala
je na šepet, ki v noč ga šepetal
nad njo je kot pozdrav v to majsko noč
skrivnosti polni, močni, silni hrast.

STRAN 174.

ŽENSKI   SVET

LETNIK 1.

    Za dežjem je za trenotek pogledovalo solnce in oblivalo z radostnim blesketanjem mlado, še nežno zelenje majnic, ki so polnile moj vrt. Glasneje se je zadri krik vrabcev po rahlih gredicah v zelniku, močneje se je čutil blagodišeč vonj lepljivih rujavkastih topolovih popkov. Pri mizi sem sedel in risal načrt gozdarske hiše, ko je stopil v sobo Jarmola.
»Čuvaj je tukaj," je mračno rekel.
    V tem trenotku sem popolnoma pozabil, da sem bil naročil pred dvema dnevoma, naj me obvestijo v slučaju, da pride čuvaj, pa si nikakor nisem mogel misliti, kakšen zmisel ima v tem hipu zame ta zastopnik oblasti.
„Kaj pa je?" sem vprašal malomarno.
    »Pravim, da se pelje čuvaj," je ponovil Jarmola s tistim jeznim tonom, ki ga je poslednji dni v obče rabil pri občevanju z menoj. »Pravkar sem ga videl pri jezu. Sem gre."
    Z ulice se je zaslišalo škripanje koles. Hitro sem stopil k oknu in ga odprl. Velika, suha mrha, čokoladne barve, s povešeno spodnjo ustnico in kakor užaljenim gobcem je s stepnim stopicanjem vlekla pleten voz, h kateremu je bila privezana samo z enim povodcem, drugega pa je nadomesto-vala debela vrv (hudobni okoliški jeziki so trdili, da je čuvaj pripeljal ta žalostni „izprevod" zato, da bi preprečil vsemogoča nezaželjena natolcevanja.) Čuvaj je sam poganjal konja ter zavzemal oba sedeža s svojim čudovitim telesom, ki je bilo oblečeno v siv plašč nečimernega oficirskega sukna.
»Klanjam se, Evpsihij Afrikanovič,"  sem zavpil ter se sklonil na okno.
    »O, klanjam se! Kako je kaj?" je odzdravil z ljubeznivim, grmečim oblastnim baritonom.
    Vstavil je kljuse, dotaknil se z iztegnjeno dlanjo jšilka in naklonil trup s težavno gracijo.
»Pridite k meni za trenotek I Imam za vas neko malenkost."
Čuvaj je široko zamahnil z rokami in potresel z glavo.
    »Res ne morem! Radi službene obveznosti ne. Peljem se v Valošo k mrtvemu truplu — vtopljenec."
    Poznal sem že slabe strani Evpsihija Afrikanoviča  in sem rekel z na-, videznim ravnodušjem:
    »Skoda, škoda .... Dobil sem namreč iz ekonomije grofa Vorselija par takih butiljk ...."
»Ne morem. Službena dolžnost" ....
    »Prodal mi ga je natakar, ker se poznava. Varoval jih je v kleti kakor rodne otroke .... Ne bi prišli .... Vašemu konju velim dati ovsa."    .
    »Oh, kakšni ste vendar," se je branil čuvaj. »Ali ne veste, da je služba
pred vsem	Kaj pa je notri v tistih butiljkah? Slivovka?"
»Pa kakšna slivovka!" sem mahnil z roko. »Starina, gospod, starina!"
    „Mi, moram reči, smo že jedli," je rekel čuvaj ter si z obžalovanjem pogladil lice in namrdnil obraz.
Jaz sem pa nadaljeval mirno kakor prej :
    »Ne vem, če je res; toda natakar se je rotil, da je stara dvesto let. Diši kakor konjak, rumena je pa kakor jantar."
    
JČTNlK 1.

ŽENSKI   SVET

STRAN 116.

    „Eh, kaj delate vi z menoj 1" je vzkliknil čuvaj v komičnem obupu: „Kdo mi bo pa podržal konja ?"
    V resnici sem imel nekaj butiljk starine, čeprav ne tako stare, kakor sem se bahal; toda računal sem na to, da ji prida sila vpliva še nekoliko desetletij .... Na vsak način pa je bila to naravna, domača, opojna starina ponos propadle magnatove kleti. (Evpsihij Afrikanovič, ki je bil iz duhov-skega rodu, me je hitro poprosil butiljko za slučaj, kakor se je izrazil — morebitnega prehlajenja . . . .) Tudi pregrizek se je dobil pri meni; mrzla jed: mlada redkev z ravnokar umetenim sirovim maslom.
    „No, pa vaša malenkost, kakšne vrste je?" me je vprašal čuvaj po peti kupici in se naslonil na naslonjalo starega hreščečega stola.
    Začel sem mu razlagati položaj bedne starke, povdarjal sem njeno onemoglost in obup, mimogrede pa sem tudi previdno omenil nekaj glede nepotrebnega formalizma. Čuvaj me je poslušal s sklonjeno glavo, metodično je trebil od korenine rdečo, ' prhko in debelo redkev ter jo žvečil s slastnim hrustanjem. Poredkoma je poškilil na me s svojimi ravnodušnimi, molnimi, smešno malimi modrimi očmi, na njegovem rdečem, velikem obrazu pa nisem mogel citati ničesar: ne sočutja, ne nasprotnosti, ko sem nazadnje utihnil, me je vprašal samo :
„Torej, kaj hočete od mene ?"
    „Kako — kaj ?" sem se razburil. „Vživite se, prosim, v njih položaj. Živita dve bedni, brezzaščitni ženski" ....
„In ena izmed njiju je kakor rožni popek," je strupeno pristavil čuvaj.
    „No, naj bo, kar hoče, popek ali ne popek — to je deveta briga. Pa zakaj, povejte, se vama ne smilita ? Ali se vam res tako mudi, da jih morate izseliti. Vsaj nekoliko počakajte, medtem bom pa jaz sam govoril z vlaste-linom. Kaj riskirate, če počakate mesec dni ?"
    „Kako ? Kaj riskiram ?" se je dvignil čuvaj s stola. Pomislite : riskiram vse in celo svojo službo. Saj ga gotovo poznate, kakšen je ta gospod Pljaševič, novi gospodar. Morebiti je celo spletkar .... izmed onih, ki imajo za vsako stvar listek in peresce pa hajd v Petrograd! Saj veste, da je pri nas dosti takih !"
»Poizkušal sem, da bi pomiril razburjenega čuvaja.
    „No, dosti, je že dobro, Evpsihij Afrikanovič. Vi si te stvari vse preveč predstavljate. Naposled pa — kaj potem ? Riziko je riziko, a hvaležnost je vendar hvaležnost."
    „Fju-ju-ju!" je zateglo zažvižgal čuvaj in globoko iztegnil roke v žepu. „To se tudi pravi hvaležnost. Pa kaj vi mislite, da postavim na karto svoje službeno mesto za kakih dvajset rubljev ? Ne potem me vi slabo razumete !"
    „Kaj bi se tako razburjali, Evpsihij Afrikanovič. Tu ni niti govora o tej stvari, to je čisto priprosto .. . No, tako po človeško" ....
    „Po člo-ve-ško?" je ironično pretrgal vsak zlog. „Oprosfite, ali jaz imam marsikje take ljudi!"
     
STRAN 176.	ŽENSKI   SVET	LETNIK I.
    Energično se je vdaril po močnem bronastem zatilniku, ki se je povečal črez ovratnik v mastno, brezglaso gubo.
„Zdi se mi, da vi že tako, kar malo   preveč ...  Evpsihij Afrikanovič."
    „Niti trohice preveč, to je gnoj tukajšnjega kraja, kakor ie rekel znameniti basnik, gospod Krilov. Bog vedi, kdo sta te dve dami! Ali niste izvolili citati krasen spis njegove prevzvišenosti, kneza Upusova, pod naslovom: »Policijski stražnik?"
„Ne, nisem."
    „Škoda. Krasen in visokonravstven proizvod. Svetujem vam, če je mogoče, seznanite se" ....
    »Dobro, dobro, z veseljem se bom seznanil. Toda jaz vendar ne razumem, v kakšni zvezi je ta knjiga z onima   dvema  bednima  ženskama ?"
    »V kakšni? V jako ozki. Točka prva (Evpsihij Afrikanovič je nagnil svoj debeli kosmati palec na levi roki): »Stražnik opazuj vedno z napetimi očmi, da hodijo vsi pridno v hram božji in da tam radi ostanejo do konca" .... Izvolite se prepričati, hodi li tista ... kako že .... Manujliha .... kaj ne? ... Hodi li ona kaj v cerkev?"
    Molčal sem in se čudil, kako se je pogovor nepričakovano zasukal. Pogledal me je svečano in nagnil drugi prst.
    »Točka druga: »Prepovedujejo se povsod vsa lažiprerokovanja in laži-nasvetovanja" ... Kaj pravite k temu ? Potem točka tretja: »Prepovedano je, da se človek izdaja za vedeževalca ali čarodejca in da se uporabljajo podobne prevare." Kmalu pridejo vse take stvari na dan ali pa po ovinkih do oblasti. Kdo je potem odgovoren ? — Jaz. Komu pokažejo v službi vrata? — Meni. Vidite, kakšne sitnosti."
    Zopet je sedel v naslonjač. Privzdignil je oči in raztreseno brodil z njimi po stenah, prsti pa so glasno bobnali po mizi.
    »No, pa če vas jaz poprosim, Evpsihij Afrikanovič," sem začel zopet z umiljenim glasom. »Res, da so vaše obveznosti jako enostavne in odgovorne, toda vaše srce — vem — je predobro, zlato srce. Kaj vam je na tem, če mi obljubite, da ne boste preganjali teh žensk?"
Cuvajeve oči so se naenkrat vstavile nad mojo glavo.
    »Lepo puškico imate," je malomarno pripomnil in dalje bobnal. »Izvrstna puškica! Ko sem bil zadnjič pri vas in vas nisem dobil doma, sem jo tako ogledaval.... Čudovita puška!"
    Okrenil sem se tudi jaz in se .ozrl na puško. »Da, ni napačna puška," sem jo pohvalil. »Starinska je, iz tvornice Gastin-Rennetove, samo lansko leto sem jo predelal na centralno. Ali se zanimate za cevi?"
    »Se-ve-da, se-ve-da, saj sem ravno cev najbolj gledal in se ji čudil... Res, lahko rečem, pravi zaklad."
    Najine oči so se srečale in videl sem, kako je zaigral čuvaju okoli ust lahen toda mnogoznačilen nasmeh. Vstal sem s prostora, snel s stene puško in stopil z njo k Evpsihiju Afrikanoviču.
    
LETNIK I.

ŽENSKI  SVET

STRAN 177

    „Cerkesi imajo prav lepo navado, da podare gostu vse, kar je hohvalil," sem mu rekel ljubeznivo. „Čeprav nisva Cerkesa, Evphisij Afrikanovič, vas vendar prosim da sprejmete to stvar od mene za spomin."
Čuvaja je bilo očividno sram.
    „Ali prosim vas, tako prelesti Ne, ne, to je že pretirano radodarna navada!"
    Vendar mi ni bilo treba dolgo prigovarjati. Čuvaj je prijel puško, jo previdno položil med svoja kolena in ji lepo obrisal prah s čistim žepnim robcem po spuščenem petelinu. Nemalo sem se čudil, ko sem videl, da je prišla puška v roke pravemu ljubitelju in poznavalcu. Sedaj pa je Evpsihij Afrikanovič vstal in jako se mu je mudilo dalje.
    „Delo ne čaka, jaz sem se pa tukaj zaklepetal z vami," je govoril ter glasno udarjal ob tla s premajhnimi galošami.
    „Ko boste kaj hodili po naših krajih, pa se oglasite k meni, prosim ponižno."
    „No, kako bo pa glede Manujlihe, gospod načelnik?" sem delikatno pripomnil.
    „Bomo gledali, bomo videli . ..." je nerazločno zamrmral Evpsihij
Afrikanovič. „Se nekaj sem vas hotel vprašati.... Je redkve pri vas
dosti,?"	
„Sama od sebe raste."
    »Čudovita redkev. Moja boljša polovica, veste, je strašna oboževalka vsakega sadja. Tako, veste, če bi mi tako .... samo šopek."
    „Z največjim veseljem, Evpsihij Afrikanovtč. V prijetno dolžnost si štejem .... Bom kar slugo poslal s košarico še danes. Pa malo masleca izvolite zraven ... Maslo imam tako dobro kakor malokje."
    „No, pa tudi masleca . . .," je milostivo odločil čuvaj. „Pa tistim ženskam namignite, da jih za sedaj ne bom preganjal. Samo to naj si zapomnita, da se me ne bosta rešili kar tako s „hvala." Drugače pa: ostanite zdravi! Se enkrat." merci vam za darilo in pogoščenje."
    Po vojaško je udaril s čevlji in šel k svoji kočiji s težkimi koraki sitega in imenitnega človeka; tam pa so že stali v častitljivih pozah in brez kučem: oskrbnik, vaški starejšina in Jarmola.
©© ©@
DEKLIŠKA.
Čemu si prišel	ko solnce žarko
in si predramil	z ljubavjo napojil
mi dušo iz lihega sna;    mi srce pokojno do dna?
Razdvojena duša	Ljubezen tvoja
in srce nemirno	mi nudi prešerno
moj delež je zdaj.	zdaj pekel, zdaj raj.	Poldi Leskovec.
©©©©

STRAN 178.

ŽENSKI  SVET

LETNIK I.

Slutnje.  (Adela Milčinovič.)
    U sobi bese polutama. Uljeni je žižak drhtao, zadrhtnuo nekoliko puta i ugaso. Kroz prozor prodiraše jutarnje svetlo.
    Starica, koja ležaše na krevetu, tapajuči ispruži ruke i pokuša, da se pridigne. Ali ju izda snaga.
Na licu joj se odražavaše bol zbog  nemoči i ona  nestrpljivo  zovnu:
—	Deco, deco!
    Na divanu spavaše njena snaja. Ove je noči bio njen red, da bdije uz staricu, koja več treči dan leži u agoniji.
    Stara je i slepa več godinu daha. Živi sa sinom, snajom i dvoje unučadi
u malom provincijalnom gradiču, odakle se nije makla od svoje udaje. A
to je več jako davno.	•
    Njena ljubimica kčer Manječka udala se i otišla s mužem nekuda daleko u Moravsku. Starica ne zna gde je to i na kojoj strani sveta, ta Moravska; samo zna da je daleko i da je put skup.
    Ipak ju Manječka posečuje svake druge godine. I lane je došla. Ali mati je više nije videla. Bila je več slepa. I kad ju je na rastanku poslednji put zagrlila, dugo je prelazila prstima preko njenoga obraza, valjda da na taj način zadrži u pameti sliku mile kčeri, koju očima više nije mogla videti.
— Za dve godine, majko — rekla je Manječka. Starica je zadrhtala:
— Dugo je to. Tko zna hoču li dočekati.
    I eto, izgleda, da doista ne če dočekati. Nije od onda još ni godina dana minula, a starica stade ozbiljno poboljevati. Na kraju leže u krevet iz koga se nije dizala čitave zime i dalje sada u proleče.
    —	Ne ču moči dočekati, ne ču moči ... ., jadala se sinu, a onda mu
jednoga dana reče, neka joj piše, da dodje, jer ju mati želi »videti."
    On je več pre toga javio sestri, da je majka bolesna. Ali svi su se nadali, da če starici biti bolje kad dodje proleče, jer to u nje i nije bila nikakova bolest. Starost, slabost, mislio je sin. A i Manječka se tešila, da če se majka oporaviti, pa če ona onda doči kao obično, kad prodju dve godine.
    Ali kad je primila bratovo pismo, u kojemu joj saopštuje, da ju mati želi »videti", odluči ipak da podje na put. Tek nije se odviše žurila. Javila je, da če doči za deset dana.
    Kad je sin majci saopštio, da Manječka dolazi i kad joj je tačno iz-računao, kojeg je to dana i datuma, ona se smirila i začutala. Na licu joj se odražavaše mir i zadovoljstvo, kao u čoveka, koji je siguran za nešto i koji znade dan i čas, kad če to biti, pa sad mirno   čeka  dok se to ne
zbude.
    Več tri dana leži tako. Suti i miruje. Samo kad joj pružaju hranu, šapče:
... Još sedam dana ... pa onda: još šest dana ... još pet dana ...

LETNIK I.	ŽENSKI   SVET	STRAN 179
A oni znaju da ona računa koliko je još dana do dolaza kčerkina.
    Ali od juče nije više ni to govorila, niti je primala hranu. Ležala je kao u agoniji. Zato je sada na njen povik snaha prestrašeno skočila i upitala: v
    —	Sto je, majko? Treba li vam štogod? Ja sam zaspala od umora.
Jeste li dugo zvali?
—	Pomozi mi, čerce, da sednem. I jastuk mi stavi iza ledja.
Starica pokuša da sedne,  ali odmah  klone   na uzglavlje.  Oči joj bile
zatvorene.
    Snaha joj zabrinuto opipa čelo, a onda podje u drugu sobu i pro-budi muza.
—	Bojim se, da mama umire — reče tiho.
    —	Eno moje Manječke . .. vidim je, vidim . .. Ona se sprema k meni
... govoraše starica. U glasu njenom ozvanjaše radost.
Sin i žena se pogledaše. Govori u vručici.
    A starica, kao da je osetila njihovu misao, upravila je na njih svoje slepe oči i rekla mirno:
    — Ne, ne deco, ne ču ja da umrem pre nego vidim svoju Manječku. A ona se več vozi k meni. Ja sam je videla ... i sada je vidim ...
    — Ona se još sada ne može voziti, majko. Pisala je tačno, kada do-lazi. Još pet dana . . .
    — Nista ti ne znaš ... Ona več ide ... skoro če doči... Ti ne znaš, ti ne vidiš ono što ja vidim ...
v
    Citavi je božji dan govorila samo o Manječki, kao da ju vidi kako putuje k njoj.
    —	Sad se vlak zaustavio .... eto, a sad opet kreče dalje .... Skoro,
skoro če biti tu . . .
Naredjivala je sinu i snahi, da sutra pošalju decu na stanicu pred nju.
    —	Znaš, Manječka ima sa sobom stvari, a na stanici nema nikoga, da
joj ib> ponese ... Sutra neka deca ne idu u školu, nego neka svakako odu
na stanicu pred Manječku ...
    Ona je to govorila s takovom sigurnošču, da sin nije više imao snage, da joj ruši nadu. On je znao, da sestra nikako nemože stiči pre, nego je javila,  ali je ipak majci  obečao učiniti sve po želji,  što je odredila, kako
da je dočekaju.
    I njemu samom je bilo teško, što nije sestri pisao, da odmah dodje, ako hoče majku da još zateče živu. Ali tada ni sam nije mislio, da je več tako blizu kraj. A sad sve da i brzo javi, bilo bi prekasno. Bio je uveren^ da majka   govori   u bunilu,  ma  da je  njen   govor  na časove bio sasvim
bistar i razborit.
Ali kad je nastala noč stade starica na jedamput tužno jadikovati:
    —	Manječka! ... Moja Manječka! ... Gde je ? Ja sam je izgubila! ..,
Nestalo mi je s vida ... Izgubila se medju svetinom ... Manječka I Jooj,
kud je moja Manječka? Kako ču je opet nači?
    
STRAN 180.

ŽENSKI   SVET

LETNIK 1.

    Zaludu je sin tešio, da se Manječka nije mogla izgubiti, starica je neprekidno plačnim glasom ponavljala, kao kakovo tvrdoglavo dete, kojemu nije moguče nista dokazati.
    —	Manječka se izgubila .... Još čas pre sam je videla, a sad je
nema ... Nema moje Manječke .. . Kud je, kud je moja Manječka? ...
Tek pred zoru se smirila i na čas usnula.
    Bio je več beli dan, kad se probudila. Kao da ju nešto trgnulo oda sna, podiže ruke i klikne:
    — Evo Manječke, deco, opet je vidim! Sine, kčeri, pomozite mi, da se dignem, obucite me .. . govorila je užurbano, dozivljuči sina i snaju.
— Ali majčice, kud češ, nemoj se dizati! mirio ju sin.
    — Brzo, brzo, obucite me ... Ne ču da me Manječka zatekne u kre-vetu ... Samo brzo .. . Sad če ona biti tu ... Ona leti, leti... Ne vozi se željeznicom, ide mnogo brže od željeznice ... Jesu li deca otišla na stanicu ? .... Pošaljite ih odmah. Zašto ih več niste poslali ? .. ., Eto, sad če stiči, a nitko je ne če dočekati ... Joj, kako leti, nista se ne vidi, kako brzo leti... Još čas ... još čas ... Manječka, dete moje slatko, došla s ... Ipak si došla ? Gde su deca, jesu li več stigla na stanicu ? ... Sine pogledaj, evo je dolazi... Vidi, izadji pred nju .. .
    Sin i snaja suznih su očiju učinili sve po njenoj volji. Obukoše je i donesoše u naslonjač. Bila je slaba, ali se za čudo ipak mogla držati u naslonjaču. Samo decu nisu slali na stanicu. Čemu da ih šalju, kad znadu, da sestra ne može još danas stiči. Ali kad je starica ponova naložila sinu, da izadje pred kuču, učinio joj je po volji, samo da ju umiri.
    Izašao je na ulicu, kad li na svoje največe čudo zaista ugleda sestru i za njom nekog čoveka, koji joj je nosio kovčeg. U prvi se čas jedva snašao. Nije verovao svojim očima. Kao ukopan gledaše u nju, kao u kakovu prikazu. Tekar, kad je več bila posvema blizu podje joj.korak dva u susret.
    — Kako je mami? upita ona, pruživši mu ruku.— Niste mi se nadali, jeli? Ne znam, ali nešto me uprav gonilo na put i ja sam morala otputo-vati pre, nego što sam javila. Kao da je mami vrlo zlo i da se moram po-žuriti, ako je hoču još videti. Kako joj je ?
    — Ne znam, odgovori on sav zbunjen. Bilo joj je jako zlo, ali sada više nista ne razumem . .. Več od juče govori, da češ doči... i sada te čeka ... Ustala je iz postelje, pa sedi u naslonjaču i čeka tebe ... A več se osam meseci nije maknula iz postelje ... sve do danas ...
    Brača udjoše u kuču. Manječka tiho otvori vrata i proviri unutra. Bojala se doči tako nenadano pred majku, pa zato šapne bratu, neka ide i neka je pripravi na njen dolazak.
U to starica poviče:
    —	Zašto ne dolazi Manječka 1 Zastoje nepuštate k meni? ... Ja znam
da je tu. Manječka milo moje ... Jedino moje! Došla si. Znala sam, da
češ doči. Srdašce moje milo! tepaše starica, a iz njenih slepih očiju
kapahu suze.
     
LETNIK I.

ŽENSKI   SVET

STRAN 181

    Manječka je jecajuci grlila majku. Tada najednom oseti, kako starica postaje teška na njenim rukama. Glava joj klonu na kčerino rame i ona prošapče:
—	Položite me u krevet! ... Zlo mi je.
    Kad su je položili na krevet, ležaše časak ko mrtva. Manječka se na-gnula nad nju, da čuje diše li još.
    —	Požuriču se ... požuriču se ... šaptahu staričine usne. ^Samo kad
si došla ... Ne ču te dugo zadržavati. .. moraš se vratiti k mužu, znam
ja ... Ali ja ču se požuriti...
    Manječka se nije više mogla savladati, nego glasno zajeca, položivši glavu na materino uzglavlje.
    — Zašto plačeš, Manječka? Nemoj plakati. Meni je dobro. Sad mi je sasvim dobro .. .
    — Ti češ ozdraviti majko, prihvati sin, pa onda čemo se opet svi nači i Manječka če opet dolaziti, kao i do sada.
    — Ja se ne ču rastati s njom ... O ja ne ... Vi čete se raslati, vi da, ali ja ne ču ... Nikada se više ne ču s njom rastati.. . uvek ču biti uz nju ... Uvek ... Uvek ... Zato nemoj plakati... Vidiš i ja ne plačem ... Ali sam se bojala za tebe ... Jako sam se jučer bojala. Najedanput si mi se izgubila. Bilo je mnogo ljudi, i medju njima si mi se izgubila. Kud si otišla? Kud te je nestalo?
— Kada, majčiče? upita Manječka.
Starica upravi na nju svoje slepe oči i reče nestrpljivo:
— Sinoč. Jučer u veče.
— Morala sam u Beču prenočiti. Nišam mogla dalje do jutra.
    — Beč je velik grad. Zato si mi se izgubila. Ali u jutro sam te opet našla, samo si letila, letila .. . Nije se nista videlo. Sama magla i u njoj ti, kako letiš. Sto je to bilo ? pitaše starica očiju uprtih u strop i kao da sama sobom razgovara.
    — Vozila sam se brzim vozom, da prije stignem, reče Manječka. A'i starica nije cula njen odgovor. Nastavila je svoj monolog:
    — Sto je to bilo? Na čem si tako letila? Ja ne znam i ne mogu znati. To nije bila željeznica ... Manječka 1 — krikne na jednom u strahu i uhvati se za glavu. — Sto je to ? Ja te više ne čujem I Manječka, zašto si otišla, zašto si me ostavila? . .. jecaše poput deteta.
Manječka se nagnula nad nju i rukama joj gladila lica, da ju umiri. Starica brzo prihvati njenu ruku i stade pohlepno udisati miriš duhana, što se zadržao na kčerinim prstima, koja je rado pušila.
    — Ha, sad te osečam. Nista više ne čujem ... ali duvan, to osečam Puši, puši, onda ču znati, da si kod mene, da nisi otišla.
— Ali, mamice, ti me sada  sama na zlo putiš,  umesto   da mi braniš
pušiti.
„Osečam miriš .... Samo još miriš osečam, nišfa više ne'čujem
Puši, dete moje, da osetim da si uzame, šaptaše starra.

STRAN 182	ŽENSKI SVET	LETNIK I.
    A Manječka je pušila cigaretu za cigaretom od nevolje i stiščuči zube, da zatomi jecaje, koji joj kidahu grudi. Morala je pušiti i šutiti, jer čim je cigareta dogorela, starica bi se uznemirila.
    Predveče se starici opet povratila svest. Cula je što su joj govorili, pitala za zeta, Manječkina muza, ima li mu tko skuhati jelo, dok nje nema. Tada se stala tužiti, da ju boli glava i neka reknu onom čoveku na dvo-rištu, da prestane piliti drva.
—	Jo ti se samo pričinja, majko. Nema nikoga na dvorištu, reče kčerka.
Ali starica stade  sve jače  jadikovati i zaklinjati  ih,  da  reknu   onom
drvaru, da prestane s pilenjem.
    Kad ju nikako nisu mogli razuveriti o tom, da nema u dvorištu nika-kovoga drvara, s<>ti se Manječka u svojoj muci i reče:
    —	Rekla sam mu, majko, ali on je molio, da smije svršiti. Ima kod
kuče decu, kojoj mora doneti kruha, a ne može dobiti novaca dok ne svrši
posao.
—	Onda  neka pili.  U  ime božje!  Neka svrši,  neka  nahrani   dečicu
svoju .. . Joj, kako to seče, boli. Ja ču se požuriti. Evo me, evo! Samo mir... Mir, deco, ne plačite . .. Neka se svrši u ime božje I
Reče i začuta za navek.
    Za navek je prestalo kucali ovo zlatno, nesebično materino srce, koje i u poslednjem svom času, u oči smrti nije mislilo na sebe i na svoju bol. nego na tudju dečicu, koja čekaju oca, da im donese hleba.
© © ® ©
Troje putk. oosiP Ribičič.)
Troje kokoši je izneslo troje jajec. In so zakokodakale.
Modrijan, ki je tiste dni hodil po svetu, jih je vprašal:
„Zakaj kokodakate ?"
Prva je odgovorila: „Zato kokodakam, ker se bojim, da mi veselje ne
razžene prsi!"
    Druga pa je zamrmrala: »Kokodakam, ker je taka navada od zdavnaj. Moja mati in moja stara mati je kokodakala, ko je izlegla jajce; zakaj bi jaz ne? Kaj me brigal"
    A tretja je zavpila: „Zakaj! Zato kokodakam, da me bo slišal petelin,' da bo vedel, koliko trpim!"
Modrijan je šel svojo pot in premišljeval doživeto.
Čez leto dni pa se je vrnil.
In je vprašal, kaj se je zgodilo s putkami, ki so se izlegle iz treh jajec.
Pa so mu odgovorili:
    „Iz prvega se je izlegla pitka, ki je vedno dobre volje. Vsak dan leže jajce. Sedaj klokoče. Njena piščeta bodo zdrava in vesela. — Iz drugega se je izvalila pitka, ki se je omožila s petelinom-uradnikom. Imela bo pokojnino, če ji mož umre. Nosi pa same klopotce. — A tretja, ki se je izvalila iz tretjega jajca, je obolela za piko in je reva umrla,"
     
LETNIK I.

ŽENSKI  SVET

STRAN 183.

LEPI   DOM- LJUBI   DOM • (Davorinka Deželova.)
jedilnica.
    V jedilnici se zbira k mizi družina in od časa do časa gostje. Pri-pravnejše in elegantnejše od štirioglatih so okrogle ali ovalne mize, ki se lahko povečajo z raztezno desko. Stoli morajo omogočiti komodnost, previsoka naslonjala ovirajo pri serviranju. Nezmiselno veliki bifeji v priprosti hiši so iz mode, primerno velika kredenca je umestnejša. Neokusne pa so kredence v imitaciji gotskega, renesančnega in drugih historičnih slogov Skrajno neorganično je prilepljati na pohištvo razne ornamentalne okraske, zato zavračajmo pohištvo z neorganično, mašinalno ornamentiko! Bogate dekoracije v jedilnici so sploh neumestne. Zelo elegantne so z lesom opažene stene; zadostuje pa stenam tudi miren ton; bisernosiva, olivno-zelena ali kakor breskev mehkorjava barva so najlepše. Upajmo, da je minula priljubljena mesnatordeča orgija naših jedilnic. V jedilnico obesimo par velikih slik; nebroj malih slik vpliva nemirno in odvrača pozornost do družbe, zbrane okrog mize. Najlepši način obdelave pohištva za ta prostor je politura. Pri gladkih oblikah pohištva občudujemo fine risbe plemenitih lesov, kakor oreha, mahagonija, sijajen refleks politiranega lesa pa razveseljuje za lepoto dovzetno oko. Okusno pogrnjena miza ne trpi visokih nastavkov, ki zabranjujejo prost pogled preko mize k nasproti sedečim osebam. Za mizno dekoracijo volimo le nizke vaze in cvetice uredimo bolj na široko in ne v višino. Kristalne in srebrne vaze so prav lepe, a mnogo očarljivejša je keramika s sočnimi, globokimi barvami Cvetice ali zelene vejice so edini dekor pogrnjene mize, pribor in posoda služi uporabi. Čim enostavnejša v obliki in iz čim finejšega materijala sta namizna posoda in pribor, tembolj odgovarjata pravilom dobrega okusa. Boljše od damastnega pria in prtičev je namizno perilo iz finega gladkega platna z belo vezenim monogramom. Neokusna moda, zvijati prtiče v neverjetne stolpiče, zvitke itd., je konečno k sreči prešla; prtič leži ali na krožniku ali med priborom na mestu krožnika; po angleškem in ameri-kanskem običaju ne namreč postavljajo krožnikov pred začetkom obeda na mizo. Fin bel porcelan brez okraskov in enostavne oblike je najlepši; kavnemu, čajnemu servisu je pripuščen privilegij pestrosti, a pri teh servisih je tembolj paziti na dobre izdelke iz brezhibnega- materijala in s finimi risbami. Komur je le mogoče, naj si nabavi že iz higijeničnih vzrokov srebern pribor brez vsakega ornamenta. Kdor je bil kdaj v nesrečnem položaju, držati v roki pribor, čigar ornamenti so se mu vtisnili v prste kljub veliki spretnosti v obvladanju mizne etikete, ve ceniti dvakrat in stokrat enostavne, plemenite, organične oblike vseh obrtnih izdelkov, posebno
onih, ki služijo uporabi.
    Kristalna, porcelanska in srebrna posoda pride do veljave v priprosto opremljeni jedilnici; že iz tega razloga bo tudi kredenca zelo priprosta. ker hranimo vso fino namizno posodo v nji. Pod mizo položimo linolej ali
    
STRAN  184.

ŽENSKI   SVET

LETNIK I.

preprogo. Linolej je novejšega izuma in zelo praktičen, po njem se hodi tiho in prožno, kot slab prevodnik toplote drži tople noge. Največja vrlina pa je, ker je lahko vedno snažen, vsak dan ga lahko izmijemo z mlačno vodo, včasih pa namažemo in zdrgnemo z lanenim oljem. Izogibljimo se pri nakupovanju linolejev s takimi vzorci, ki spominjajo na preproge; najlepši in najtrpežnejži so enobarvni s temnejšim robom. Preproge snažiti je dosti težje; vrhu tega trpe, ako postavljamo nanje masivno pohištvo in če jih premnogokrat snažimo. Preproge najdejo primernejši prostor v sobi, kjer smo črez dan, v damski sobi, v sprejemnici itd. Vsakdo si pač ne more omisliti pristnih orijentalskih preprog, katerih posebno stari eksem-plarji slovijo po svoji izborni kvaliteti, čudovito stanovitnih barvah, občudovanja vrednem delu, po bajni harmoniji barv in pravljično krasnih vzorcih. Novejši eksemplarji ne dosegajo več starih niti v risbah, ne v barvah, vendar tudi teh ne dosegajo najboljši tovarniški izdelki, ki so vrhutega še večinoma slaba in neokusna imitacija azijskih. Preproge imajo namen ublažiti trdost in mraz tal in so obenem zelo dekorativne. Je značilno, da se orijentalske preproge tudi v modernem stanovanju zlijejo z lepim pohištvom v miren, blag akord; večina tovarniških izdelkov pa povzroča kričečo diso-nanco ali pa umori sobo. Da pa ne bo kupec, ki si ne more nabaviti pristne orijentalske preproge, pač pa tovarniški izdelek, razočaran, naj vzame k izberi v trgovino kot vzorec kos lesa od pohištva, vzorec tapete ali blaga na blazinastih stolih ter naj izbere preprogo, katere vsaj glavna barva harmonira z vzorci. Veliko enobarvno dno, ali dno z neusiljivimi vzorci ter robom nasičene komplementarne barve da tovarniškim izdelkom najdostojnejšo zunanjost; vsaka imitacija pa je dobremu, zdravemu okusu kvarna in protivna. Močne vrste orijentalskih preprog so skoraj neuničljive in prenesejo tudi manj obzirno uporabo. Finih, dragocenih, posebno pa figuralnih ne polagamo po tleh, temveč jih obešamo na steno.
Stanovanjska soba (VVohnzimmer, sitting-room.)
    Opremi te sobe je pripuščena izmed vseh prostorov največja indivi-vidualna svoboda, seveda v mejah. brezhibnega okusa. Pisalna miza bodi umerjena potrebi in velikosti stanovalca. Damska pisalna miza je manjša od gosposke, vendar pa se je pri poslednji izogniti pisarniški zunanjosti. Udoben, prijeten kotiček vabi k razgovoru; čajna mizica, pri kateri se pije popoldanski čaj, dopušča gracijozno obliko. Iz knjižne omare gledajo v redu hrbti knjig; o zunanji opremi knjige bi bilo potrebno napisati marsikaj, saj vlada baš pri nas še velik kaos ravno glede zunanje oblike. Angleške in francoske knjige se odlikujejo po zunanjosti posebno v enotni velikosti. Pri naših knjigah pa vlada prevelika individualna svoboda ravno v velikosti. Niti knjige enega in istega avtorja niso enako velike; morebiti je to slikovito, a pri uravnavi knjižnice uvidimo velik nedostatek te neenotnosti. Kako lahko je urediti francoske in angleške knjige, težje je že pri nemških, a še težje pri naših. Slovenski oddelek knjižnice izgleda raztrgan. Če hočem
    
LETNIK 1.

ŽENSKI   SVET

STRAN  185

urediti knjige po avtorjih, se vzdigujejo in padajo hrbti rapidno. Vezava novih naših knjig pa je postala dobra in okusna. Dobra in lepa knjiga je neprecenljiva prijateljica. Leta 1344. je pisal angleški škof Bury o knjigah: »Knjige so učitelji, ki nas uče brez palice, brez jeze in hudih besed. Nikdar ne spe; ako jih kaj vprašaš, ti ničesar ne prikrijejo, nikdar se iz tebe ne norčujejo." Feliks Dahn pa je rekel o knjigah: „Ne spodobi se dati hčeri za doto stotisoč mark (pred vojno!) in pozabiti na knjižnico; imeti kot finančnik, svetnik itd. polno vinsko klet, a prazno knjižnico; dišati po pačuli in drugih „eaux de mille fleurs" in citati zamazane zvezke iz društvenih knjižnic; izposojevati si dobre knjige, ako so v nabavo lastnih knjig na razpolago sredstva." Domače in tuje slovstvo ima mnogo knjig, v katerih vedno človek najde užitka. Ne mislim modnih, enodnevnih romanov, temveč dela večne vrednosti. Sestaviti katalog najboljših svetovnih del bi bilo težko, ker vsakdo voli po individualnem nagnjenju in tudi išče v morju publikacij vedno le knjige, v katerih upa najti idejni svet, ki ga sluti in konečno najde.
    Ljubitelj glasbe ima v stanovanjski sobi klavir; zbiralec antikvitet stekleno omarico z zbirko umetnin. V malone vsakem človeku tiči zbiralna strast. Mladina zbira hrošče in pisane metulje, pametni stariši podpirajo to lastnost svojih otrok, a gledajo, da mladina ne škoduje naravi z zatiranjem preredkih eksemplarjev flore in favne. Odrasli zopet zbirajo po svojih osebnih nagnjenjih bodisi predmete iz narave ali umetnine. Kdor spravi v sklad še tako majhno zbirko, zamore že v malem okvirju dati sobi pečat svoje osebnosti.
    Stene v sobi okrasimo z originalnimi slikami ali dobrimi reprodukcijami. Originalom izbere okvire umetnik sam ali pa strokovno izobražen trgovec. Reprodukcije — za mal denar je danes dobiti dobre reprodukcije — so najlepše v gladkih temnejših okvirjih. Neokusni oljnati tiski v še neokusnejših pozlačenih okvirjih so stanovanju le v kvar. Nepregledne, neizčrpne so možnosti, dati sobi osebno noto. V lepo opremljeni sobi pridejo sveže cvetice posebno do veljave po keramičnih posodah v komplementarnih barvah. Sobi z modrim glavnim tonom podarijo čudovito harmonijo rumene narcise, trobentice, dalije in krizanteme v modrih visokih oziroma nizkih posodah. Velikost posode se vedno ravna po vrsti cvetic. V sobi v rumenem glavnem tonu tvori vijoličast španski bezeg v črni, zeleni ali kristalni vazi nežen akord. Svetlozelena keramika je namenjena belim cvetlicam : anemonam, zvončkom, belim rožam; sive posode so primerne blestečim karminastim in škrlatnim cvetlicam; zelene vejice so naj-dekorativnejše v kristalnih vazah. Rastoče cvetice imajo prostor na oknu in cvetlični belo lakirani mizi, ki se posebno lepo sklada z mahagonijevim pohištvom.
    Najlepše stanovanje pa ni popolno, ako mu manjka delo ženskih rok. Ženskim ročnim delom pa je revolucija, ali pravilneje povedano, prerojenje starih tradicij zelo potrebna. Pisatelj Mevrink je prilično zelo fino ožigosal bedasto   nesmotrenost in neokusno   orgijo ženskih ročnih del.  Neomejene
    
STRAN 186.

ŽENSKI   SVET

LETNltCl

možnosti so dane ženskim rokam, da udejstvijo dober okus ali pa ponižajo dom na nivo bazarja. Ne zadene žen vsa krivda, da je toliko stanovanj neznosnih ravno zaradi nepravilno uporabljene pridnosti. Ako pregledujemo razne sodobne, posebno pa modne liste zadnjih desetletij, nam orgija neokusnih šablon za ročna dela naravnost zapre sapo. Ni se čuditi, da je v pomanjkanju dobrih nasvetov in vzorcev izgotovila pridna ženska roka nešteto ročnih del, ki nosijo pečat kanibalstva. Ni še konec šablonskemu delu; še vise po stenah, še se sklanja mnogi dekliški obraz nad prtiči, brisačami, blazinami i. t. d. z ljubeznivimi voščili: „Dobro jutro!", »Lahko noč!", Dober tek!"; s poučnimi imperativi: „Rana ura — zlata ura", z uljudnimi povabili: „Le četrt ure!" Vsi ti vzkliki so prepleteni seveda med alegoričnimi predtiskarijami, preko katerih mehanično hiti uboga šivanka. Tudi ročna dela z naturalistično stilizacijo .so slaba. Za ročno delo, ki zahteva toliko ur žrtvovanja, je neobhodno potrebno voliti najboljši materijal. Vsak materijal naravnost zahteva posebno tehniko in obratno se iz materijala in tehnike ustvari vzorec. Domače platno je predistinirano za križni vbod, za katerega imamo lepe domače vzorce; njih strogo umerjena ornamentika je brezhibna. Bela vezenina na finem platnu je nekaj nad vse nežnega; stare peče nudijo vzpodbudo, nasvete, vabijo k posnemanju in novim kombinacijam.
    Svilene tkanine so prikladne za barvasto vezenino s svilenimi nitmi; pri izberi barv smo lahko smeli; močno blesteče heraldične barve z jakimi kontrasti ustvarjajo čudovite učinke. Pač pa je treba posvetiti vso pažnjo razdelitvi ploskve danega materijala in upoštevati namen dela; blazina zahteva drugačno razdelitev od prtiča, dolgi ozki prtič zopet drugačno kot zastori itd. Risbe za ročna dela morajo biti strogo disciplinirane v stilizaciji in uvrščevanju, posebno pri prenosu motivov iz narave, n. pr. cvetlic. Nedisciplinirana stilizacija in ornamentika je povzročila v predzadnjem času v umetni obrti ogromno škode; vplivom zmedene, barbarične ornamentike tudi niso ušle idrijske kleklane čipke. Pri starih vzorcih občudujemo stroge linije; s čudovito sigurnim instinktom za ritem je pripleten element k elementu. Nekatere stare čipke vplivajo kot poezija, vsa polna simbolov. Marsikateri moderni vzorec pa kaže tudi pri tej industriji propadanje dobrega okusa.
    Čipke prav posebno pristojajo damskim sobam, luksurijoznim jedilnicam in spalnicam. V sobah za gospode pa je možna v naslonačih blazina, črez mizo prtič z vezenino strogih linij. Sploh je treba varovati karakteristiko prostorov v obče, posebno pa še damskih, ki naj bodo nežne in ljubke, ter gosposkih, ki naj izražajo resnost.
    Ne nabavimo si nikdar predmeta, o katerem nismo prepričani, da je pristne tvarine, uporaben ali lep. Le tedaj si bomo ustvarili kulturno okolico kulturno domovanje; nasledniki pa bodo nastopili v materijalnem in duševnem pomenu plemenito dedščino. Lep dom veže človeka nase s čarom lepote, neurejen ali slabo urejen pa ga odbija in žene za iskanjem doma pogrešanih užitkov.
    
LETNIK I.

ŽENSKI  SVET

STRAN 187

Ne žensko — moško vprašanje! (spisala-, Š.)
„Kako pridržiš moža doma ?"
    Moj Bog, ta večni refren in naša uboga nad vse skromna ženska duša!
    Ali ne veš, da to ni mož, če ne živi izven doma; ali ne veš, da to ni gospodar, če ne udari po mizi in se uveljavi: „Jaz sem gospodar;" ali ne veš, da to ni oče, če se otroci ne skrijejo v bojazni ob njegovem hudem pogledu?
    Ali ne veš, da je baš to refren moža, našega moža, našega gospodarja, našega očeta?
    Ti pa, uboga, že stokrat ponižana žena, vztrepečeš ob vsakem takem refrenu in se skriješ vase in iščeš — iščeš krivdo tega moža v sebi. „Kaj nisem dobra žena? — skrbna gospodinja? — ljubeča mati?" Še bolj se skloniš, še bolj si dobra, še bolj skrbna, še bolj ljubeča.
Ali refren moža je isti.
Zakaj, on je baš v tem — mož.
    Ko je umiral otrok, je mož odšel z doma: Bilo mu je preteško — Žena je ostala sama z vso težo.
    Pravkar sta štela mož in žena zadnji denar, ki bi zadostoval komaj za gospodinjstvo prihodnjega dne. Denar je še ležal na mizi, ko pride možev prijatelj in ga povabi na pomenek.
„Pa ostanita tukaj," povabi žena.
    Medtem že vtakne mož za gospodinjstvo namenjeni denar v žep in hoče od doma.
    „Jože, to —" hoče ona ugovarjati; pa v tem udari on po mizi: „Jaz sem gospodar!"
Otrok prinese slabo izpričevalo in ga pokaže materi — boji se.
    Mati reče: „Bojim se zate — pa boš prosil očeta, da ti pokaže, poboljšaš se."
    Oče pride in vzroji: „Pokazal ? Ti bom že pokazal — s šibo ti bom pokazal, pa boš razumel —."
To je mož; naš mož, naš gospodar, naš oče.
    In ti, uboga, majhna žena, se ukvarjaš z vprašanji, kako pridržiš moža doma! Pred vsem — dvigni se — prav v tisto višino se dvigni, da vidiš možu iz oči v oči in vprašaj — s pravico vprašaj:
„Mož — gospodar — oče — kje si?!"
© © © ®

STRAN 188

ŽENSKI   SVET

LETNIK I.



IZVE

STJA



DRUŠTVENA POROČILA
  Predsednik čeho.-slov. republike T. G. Masarvk je poslal »Ženskemu dobrodelnemu udruženju" in „Organizaciji vdov in sirot" v Trstu po eno krasno, veliko sliko njegove blagopokojne soproge v zahvalo za izraženo sožalje o priliki njene smrti.
  „Žensko dobrodelno udruženje" v Trstu nadaljuje svoje delo tudi med počitnicami. Da, reči treba, da je, vkljub neznosni vročini in skrčenemu številu delavnih moči, njegovo delovanje še intenzivneje. Pričeta počitniška akcija za slabotne otroke, je dosegla nepričakovan vspeh. Preko 800 družin se je javilo za sprejem naše dece čez počitnice in še vedno prihajajo nove prijave! Udruženje se je trudilo, da vstreže vsem požrtvovalnim gostiteljem, ostalo bo pa le nekaj mest nezasedenih. Od vseh strani prihajajo navdušena pisma naših malih, ki opisujejo svoje veselo življenje v naravi in gostoljubnost svojih gostiteljev. Pritožbe gostiteljev so bile doslej le izjemni slučaj, dal Bog, da ostane pri tem. Otroci so zunaj pod skrbnim nadzorstvom in Udruženje pazno zasleduje vse njihovo početje. Kakor vse kaže, bo izvršeno ob dobri volji vseh veliko človekoljubno delo, stotine naših otrok se bo povrnilo koncem počitnic zdravih in krepkih v svoje družine in šole.
  Tečaji za ročna dela ostanejo tudi odprti preko počitnic in se jih naše članice kaj pridno poslužujejo,
  Društvena pisarna posluje vsaki četrtek od
5-7 pop.		
PO ŽENSKEM SVETU
Resolucije z mednarodnega ženskega
kongresa v Rimu.
I.
  Po vojni, ko so se bile zrušile nekatere države in nastale nove, ter je nastopilo vsled tega pravo preseljevanje narodov, se je prav jasno pokazalo, kako krute so zakonske določbe, ki določajo domovinsko in državljansko pristojnost žene v tem zmislu, da se mora ravnati njena pristojnost po pristojnosti njenega moža. Tako so prišle žene iz Nemčije, ki niso znale niti besedice našega jezika, v naše male občine in so bile do skrajnosti obupane, ker so bile na mah iztrgane iz razmer, v katerih so živele po 30, 40 in več let. Njihovi možje so bili šli pred leti kot rudarji na Westfalsko, poročili so se tamkaj z domačinkami, a vojna jih je pognala iz njihove druge domovine in po vojni so izganjali njihove žene in deco v »domovinske" občine! Koliko so pretrpele te žene. Brez znanja jezika, brez sorodnikov in znancev so morale pričeti v povsem tujem kraju boj za obstanek.
  
Tako se je dogajalo po vsi Evropi. Vsled tega je bila resolucija, ki stremi po ureditvi kaotičnih razmer v prilog žene, na IX. mednarodnem ženskem kongresu v Rimu prav umestna. Bistvo te resolucije je:
  Državljanska pripadnost žene se ne sme izpremeniti vslet tega, ker se je poročila ali če je njen mož med zakonom menjal svoje državljanstvo.
  Tudi poročena žena mora imeti pravico, da si svobodno izvoli svojo državljansko pripadnost.
  Brez izrecnega dovoljenja žene, ne sme nihče izpreminjati, njenega državljanstva, izvzemši primerov, ki so veljavni tudi za moškega.
  Resolucija zahteva dalje, da naj sestavijo vse vlade posebno komisijo, ki naj prouči predlog ženskega kongresa. Vlade naj sklenejo mednarodni veljavni dogovor.
II.
  V mednarodnem ženskem gibanju se živo razpravlja že več let o ekonomskem stališču poročene žene v njeni družini. Na mnogih ženskih kongresih so bili stavljeni predlogi, da naj dobiva poročena žena za svoje delo kot gospodinja in mati gotov znesek moževih dohodkov. S tem zneskom naj razpolaga popolnoma svobodno. Tudi na kongresu v Rimu se je ponovil ta predlog. Mnogo govori za predlog, mnogo pa tudi proti predlogu. Nekatere govornice so bile mnenja, da bi izgubilo družinsko življenje, razmerje med možem in ženo mnogo na svoji svetosti in prisrčnosti, ako bi prejemala žena takorekoč plačo za to, kar je njen naravni poklic in čigar posledice prevzema prostovoljno. Toda zagovornice tega predloga so imele pa toliko tehtnih razlogov za podkrepitev — kakor n. pr. ekonomska neodvisnost ustvarja šele popolno svobodno in neskaljeno razmerje med možem in ženo da so prodrle s svojo tozadevno resolucijo.
  V zvezi s tem predlogom je zahteval kongres v eni in isti resoluciji še sledeče:
  1. Vdove in njih otroci morajo dobiti po smrti svojega hranitelja primerno pokojnino, ki naj jo izplačuje država ali občina.
    2. Ta pokojnina se ne sme smatrali kol miloščina, temveč kot pravica, s katero se priznava vrednost materinega dela.
  Kot tretji odstavek k resoluciji je sprejel kongres še sledečo velepomembno določbo:
  Nezakonski otroci morajo imeti enako pravico do oskrbe in vzgoje kakor zakonski. Oče nezakonskih otrok mora v soglasju s svojim socijalnim stališčem skrbeti zanje dokler niso popolnoma preskrbljeni.
  V	koliko bodo žene zmožne, da bodo iz-
vojevale legalno priznanje teh zahlev, to je
seveda težko vprašanje.
  
LETNIK 1.

ŽENSKI   SVET

STRAN 189



III.
  Mnogo delegalinj je presenetila ena izmed zahtev resolucije, ki obravnava vprašanje o seksualni vzgoji. Ta resolucija, ki je v celoti dobra, ima namreč točko, ki zahteva, da naj se prevzame pouk o seksualnem vprašanju v program šolskega pouka. Kljub ostremu nasprotovanju je prodrla ta točka. Dalje zahteva ta resolucija, da naj vlada in društva skrbe za to, da bodo ludi starši kar najboljše poučeni o vsem, kar je v zvezi s seksualnim vprašanjem, da se morata ženin' in nevesta pred poroko izkazati z zdravniškim izpriče-valom, da nista spolno bolna in da se uniči lahko vsaka zakonska zveza, ako je eden izmed zakoncev zamolčal, da je spolno bolan.
                 IV. Četrta resolucija z rimskega kongresa zahteva, da morajo biti ženam odprta vsa pota izobrazbe za vse stroke brez izjeme, da mora žena dobiti pravico doslopa v vse javne državne službe, da se poročenim ženam ne sme zabranjevati, da bi izvrševale poklice, za katere so usposobljene, in končno, da ne sme biti razlike med plačo žene in moža za enako delo.
    Tudi pri debati o tej resoluciji so se trdo križala mnenja. Mnogo delegatinj je zastopalo stališče, da je treba najprej zaščititi ženo kot mater in da naj se jej z zakonskimi predpisi prepove izvrševati gotova dela. Toda te so ostale v manjšini. Norvežanke so bile najvnetejše zagovornice načela, da se ženi ne sme prepovedati nikakega dela, da mora biti v izberi svojega poklica popolnoma svobodna, ker le na ta način lahko podkrepi svojo zahfevo po enakopravnosti z moškim vsepovsod.
Kolo slovenskih sester v Ljubljani. Med
najagilnejšimi in delavnejšimi društvi slovenskega ženstva je gotovo „Kolo slovenskih sester" v Ljubjlani s številnimi podružnicami po vsej Sloveniji.
  Kolo, ki je v prvi vrsti humanitarno društvo, izpolnuje to svojo nalogo v polni meri. V vsaki odborovi seji se rešujejo prošnje za podpore revnih rodbin, udov in sirot ter dijakov, ki študirajo v Jugoslaviji in inozemstvu. Kolašice so zelo marljive in za delo jako zavzete. Tako se isvršujejo v Kolu »Kresnice," to je posebne vrste slikanja na steklo, kar je izumitev društvene podpredsednice ge. Vide Baltičeve. Izdelujejo se nadalje v Kolu lične in okusne košarice različnih vrst. Dela se pa vse v korist društvu. Šivalni odsek prekroja darovane po-nošene obleke ter šiva za ubogo šolsko deco. Obdarovanih je bilo v minolem Božiču 560 šolskih otrok. V Kolu je še odsek za ženska ročna dela. Načelnica mu je ga. prof. Vessner-jeva, ki ma že lepo zbirko del v narodnih motivih.
  Kolo ima v programu tudi prirejanje počitniških kolonij za slabotno deco. Letos se odpošlje   30  otrok  iz  rodbin   državnih  ura-

dnikov na zdravi gorenjski zrak, da se okrepčajo ob dobri, tečni in zadostni hrani.
M. B.
  Astronomove družice. Znamenitega astronoma Camila Flammariona so posebno častile in oboževale žene. Bil je dvakrat poročen. Prva soproga se sicer ni razumela v njegovi znanosti, a ga je vendar neizmerno cenila in oboževala. Pripovedujejo, da je s posebnim spoštovanjem zbirala soprogove lase, ko mu jih je brivec strigel z glave in brade. S temi odrezki je napolnila blazine, ki so krasile njen posebni salon. Najlepša je bila iz safirnomodrega baržuna in je imela z zlatom vezan napis: „Lasje Camila, plamena zvezd." Pred smrtjo je prosila, naj jo pokopljejo poleg zvezdarne, da bo tudi pod zemljo, v bližini onega, ki ga je tako oboževala. Zeljo so ji izpolnili.
  Druga Flammarionova žena je bila Gabrijela Renaudotova, ki je sama absolvirala višjo astronomsko šolo in ni bila možu le ljubeča soproga temveč tudi vneta sodelovalka.
  Tudi druge žene so izredno oboževale velikega učenjaka. Neka ruska kneginja mu je umirajoča zapustila kožo iz lastnih ramen, naj da vanjo vezati knjigo. Flammarion je namreč občudoval njene izredno lepe rame. Ko jih je nekoč poljubljal, mu je smehljaje rekla: „Ker so vam tako všeč, vam jih zapustim v oporoki." Nasmehnil se je, toda črez leto dni je prejel škatljico, v kateri je bilo pismo kneginjinega zdravnika, opremljeno z vsemi zakonitimi pripombami in pečati, ter zavojček tanke pergamenlirane kože. Kakor je obljubila, je določila v oporoki, naj ji z mrtvega trupla vzamejo kožo in jo pripravijo tako, da se bo lahko uporabila za vezavo Flammarionovi knjigi. Učenjak je res dal vezati eno svojih del v knjeginjino kožo. Knjiga leži v njegovi delavnici, osiveli starec pa gotovo večkrat uživa nad mladostnimi spomini.
(Po „Chiosi.")
  Zavod šolskih sester v Tomaju bo obhajal v tekočem letu trojni jubilej: meseca avgusta petindvajsetletnico ustanovitve, v septembru petindvajsetletnico dekliške šole in v oktobru petindvajsetletnico otvoritve gospodinjske šole. Za skupno proslavo tega trojnega jubileja sta se določila dneva 1. in 2. sept. t. 1.
  Ker ne bi radi praznovali tega jubileja le z lepimi besedami in samo z zunanjimi svečanostmi, ampak bi našemu ljudstvu tudi radi pokazali, kaj so se mladenke v zavodu praktičnega naučile, smo sklenili prirediti v omenjenih dnevih razstavo ročnih del, ki so jih mladenke izvršile v času svojega izobraževanja v zavodu.
  Vsled tega so naprošene vse bivše gojenke zavoda, da bi sporočile najkasneje do 1. avgusta, če bi hotele razstaviti svoja v zavodu izvršena ročna dela. Omenja se, da se ne misli na  razstavo  umetnih  ročnih del,  ampak se
  
STRAN 190

ŽENSKI   SVET

LETNIK 1.



hoče s tem podati dokaz, da je zavod zasledoval vedno le potrebe in koristi domačega, preprostega gospodinjstva.
  V poštev pride predvsem različno perilo, kakor: ženske in moške srajce, spodnja krila, nočne jopice, kapice itd., potem razni prti, prtiči, rjuhe, vezenine, pletenine in slično ter vrhnje obleke.
  Po končani razstavi se bodo ročna dela vestno vrnila.
  Podpisano vodstvo prosi torej vse mladenke, oziroma žene, ki bi se hotele vabilu odzvati, da mu javijo  do omenjenega roka:
1) bi li hotele sodelovati pri razstavi,
2) kaj bi hotele razstaviti,
3) koliko kosov vsakega ročnega dela.
  Do 1. avgusta je treba le prijaviti, ročna dela se pa lahko dopošljejo tudi potem do 20. avgusta.
  Istočasno se nudi tudi prilika, da bi nekdanje gojenke priredile skupni sestanek, kjer bi se navdušile za vzvišene cilje, ki jih ima mladenka in žena v domači hiši in človeški družbi. To bi se doseglo z deklamacijami in govori, ki bi jih imele gojenke same. Na sestanek in k sodelovanju z govori so vabljene tudi druge zavedne mladenke in žene, ki niso bile naše gojenke. Ako torej katero veseli pri sestanku nastopiti, dobi posebna navodila in pojasnila pri podpisanem vodstvu. Ta sestanek bi bil 2. septembra.
  Katera izmed cenjenih čitateljic se misli
udeležiti osebno te slavnosti, je naprošena,
da tudi to javi zavodu, da se more pravo
časno poskrbeti za hrano in eventuelno pre
nočišče.	Zavod šolskih sester v Tomaju.
GOSPODINJSTVO
  Perilo. Najvažnejša skrb gospodinje je pač ta, da si pripravi in ohrani perilo. Kako poživi človeka sveže posteljno perilo, kako prijetno vabi k obedu miza, pokrita s snežnobelim prtom! Vsa umetnost, da se ohrani perilo dolgo časa v dobrem stanju, je v tem, da se pravočasno krpa in pravilno pere.
  Krpanje. Pregleda naj se vsako perilo, predno se lika. Na mestih, kjer je perilo še malo raztrgano, naj se zašije s posebno nitko, ki mora biti zelo mehka, da se lepo vleže tudi v izprano blago. Sukanec ni za to delo, ker rad trga izprano blago. Tam, kjer je treba vstaviti krpe, naj se pazi, da krpa ni močnejša ali tanjša od blaga, ki ga krpamo. Take krpe se nam kaj hitro zopet raztrgajo. Skrbna gospodinja bo tudi imela v zalogi stare krpe, ki jih večkrat rabi. Take izrezemo iz še dobrih delov kakega nerabnega perilnega kosa. Posebno moramo paziti na nogavice, saj se današnje tanke nogavice kaj hitro trgajo. Te šivamo s svilnato nitko, ker je tanka in mehka in se tudi dobi v vseh barvah. S to  nitko

skoraj ni poznati, če je tanka nogavica lepo zašita. Debelejše nogavice pa mašimo z nitko za mašenje. Če so nogavice močno raztrgane na peti ali na prstih, tako da ni več mogoče nogavice zašiti, tedaj jo zakrpamo. Krpe si izrezemo iz ostalih celih delov drugega para nogavic. Tudi celo stopalo na ta način lahko denemo drugo. Nekatere gospodinje imajo navado, da takoj polikajo perilo, ne da bi ga prej zašile, češ, da jim je sicer perilo na poti, to pa je silno neumestno, ker navadno potem rabijo nezakrpano perilo, kar je v veliko škodo. Polikano perilo krpati pa je nepraktično, ker ga je treba vnovič polikati.
  Pranje. Kolikokrat slišimo pritožbe gospodinj, ki so radi premalega stanovanja pri-morane oddajati perilo pericam. Te pač perejo tuje perilo, da zaslužijo, ter jim je na tem, da operejo perilo v čim krajšem času. One gotovo ne mislijo na to, če traja perilo delj ali manj časa. Kolike vrednosti je torej za gospodinjo, ki lahko to sama doma stori, ali pa nadzira, da se perilo pri pranju preveč ne trga, da se ne deva v lug jedkih snovi. Da je perilo belo oprano, je treba predvsem dostikrat menjati vodo pri izpiranju; posebno je pa treba paziti, da pride perilo že čisto izprano v lug. V nasprotnem slučaju se uma-zanost še bolj zarije v perilo, ter ne bo potem niti z mnogim izpiranjem več belo in oprano ne bo imelo onega svežega duha. Velik del madežev izgine iz perila samo z vodo. Madeže od potu, mastne madeže iz namiznega perila in iz kuhinjskih cunj pa odpravimo samo z milom in lugom. Madeži od oljnate barve naj se namočijo s terpentinovim oljem, ki raztopi oljnato barvo. Madeže od sadja, vina, železa, črnila odpravimo z malim trudom prav lepo z limonovim sokom, če madeži niso stari. Te vrste zastarele madeže je vedno težje odstraniti brez sledu, najbolje se še to posreči, če jih izperemo z vodo, v katero smo vlili nekoliko žveplene kisline. Vsi ti madeži naj s„e odstranijo, predno se perilo da v vroč lug. Ce pridejo taki madeži v lug, jih potem le redko še lahko odstranimo. (Madeži od sadja izginejo tudi, če jih peres in sušiš ob času, ko drevesa cveto, če sadni madeži niso več kot 1 leto stari.) Ce se suši perilo ob solnčnih dnevih, naj se „plavi", če se pa suši v oblačnem vremenu, kar se posebno rado zgodi pozimi, naj se ne plavi perilo, ker potem postane perilo sivkasto. Perilo, ki ga hočemo škrobiti, se mora plaviti, potem je zlikano snežnobelo. Barvasto perilo ne sme bili namočeno čez noč,v temveč naj se v enem dnevu opere in obesi. Ce je barva blaga zelo slaba, ne smemo takega blaga niti oprati z milom, ker sicer vse blago pokvarimo. V takem slučaju naj se nastrga surov krompir ter vlije nanj vrelo vodo. To se da ohladiti in ko je mlačno, se zlije vsa zmes skozi rutico na barvasto perilo, ter se v tej vodi izpere in v čisti izplahne. Na ta način obdrži najnavad-nejše blago svoje barve. Rožnato blago (roža)
  
I.ETNlK

ŽENSKI   SVET

STRAN  191



poživi svojo barvo, če se zadnji vodi, v kateri se izplahne, doda malo jesiha.
  Likanje. Perilo, ki je določeno za likanje, naj se prejšnji večer nekoliko namoči, lepo zravna ler trdno zvije skupaj. Preden se začne likati, je treba predvsem pregledati likalnike, da so popolnoma čisti. Najmanjšo sled rje je treba iz likalnika odpraviti, sicer se zamaže pri likanju perilo. Likalnik se očisti tako: najprej se umije z vodo in milom, potem zdrgne s posteklenim papirjem, nato dobro obriše s cunjo, da je prav čist. Tak likalnik potem lahko postaviš na ogenj ter ti ne bo nikdar umazal perila. Da likalnik bolj gladko teče, namazi vročega hitro s svečo ter podrgi potem takoj nato po cunji.
  Za likanje v splošnem nimamo mnogo navodil. Omenila bi le, da se niesta, kjer je treba še enkrat kako gubo razlikati, zmočijo z mokro cunjico. Najprej naj se likajo kosi, ki zahtevajo več pažnje; naj se ne odrivajo na večer, ko je likarica že trudna ter nima več ne volje ne moči.
  Površno zlikano perilo naj se še nekaj časa suši na zraku, natančno zlikano pa se lahko takoj zloži v omaro. V omarah naj se loči staro perilo od novega To je velikega pomena, ker v naglici se lahko da zakrpano perilo gostu, kar nikakor ni prijetno. Tudi se pametno štedi, če se staro perilo ne rabi venomer, da se popolnoma uniči. Staro perilo naj tudi tvori pri hiši rezervo za čase, ko se ne more prati, ali pa v slučaju kake bolezni, ki zahteva včasih ogromnega perila.
  Ce ima gospodinja dovolj prostora, naj loči telesno, posteljno in namizno perilo. Vsekakor pa mora biti tudi ob pomanjkanju prostora namizno perilo ločeno od drugega.
  Čast gospodinji, ki nima samo lepih sob,
finega namiznega orodja in okusnih oblek,
ampak predvsem mnogo skrbno urejenega in
ohranjenega perila 1	Vida.
  Kako likamo svilo. Pri likanju svile, svi
lenih trakov i. t. d. moramo paziti, da položimo
na svilo vedno tanek, čist papir, po katerem
likamo. Ako likamo naravnost po svili, se
zgrbanči. Surova svila naj bo pri likanju po
polnoma mokra, ali pa popolnoma suha. Ni
kakor se ne sme surova svila poškropiti, kakor
perilo, ker se tudi zgrbanči.	R. M.
  Kako čistimo slamnike, bele slamnate košarice i. t. d. Sok dveh citron zmešamo z žveplenim cvetom in namažemo s ščetko slamnik, iz katerega smo prej očistili prah. Nato pustimo slamnik posušiti na solncu in ga spet dobro skrtačimo.
HIGIJENA
    Solnčne kopelji. Že par let sem srečujemo po leloviščih in posebno v morskih kopališčih ljudi, zlasti ženske, o katerih bi sodili na prvi pogled, da so sami afričani. Vrniti  se iz letovišča,  ali  posebno iz mor-

skega kopališča z evropejsko barvo v licu, ni „nobel." Zato se letoviščarke solnčijo na vse pretege, da dobe rdeče nosove in da so jim pleča kakor pečene bržole. Koža se jim vsa lupi, a da postane prej ru-jave, se mažejo z vazelinom ali oljem. Koliko muke in bolečin, predno zadobe moderno temnorujavo barvo! In marsikdaj se zgodi, da plača katera to svojo kaprico zelo drago, da ji žrtvuje svoje zdravje in celo — življenje. Solnčne kopelji so, po mnenju slavnih zdravnikov, zelo koristne za marsikatero bolezen, toda nikdo naj bi se jih ne lotil brez zdravnikovega dovoljenja. Solnčni žarki imajo veliko zdravilno moč v sebi, treba jih je le uživali v odmerjenih dozah, kakor vsako drugo zdravilo, sicer postanejo škodljivi, da celo smrtno' nevarni. Zlasti v začetku, naj nikdo ne izpostavlja svojega telesa predolgo solnč-nim žarkom. Za prvikrat je 10 minut solnčne kopelji ravno dovolj. Medtem je treba večkrat spremeniti lego telesa, da ga obsije solnce enakomerno. Kdor ima zelo nežno kožo, naj se pokrije z tanko rjuho. Početkom naj se solnčne kopelji ne delajo vsaki dan, marveč v presledkih. Podaljšajo naj se stop-njevaje; vsekakor ne bi smela trajati solnčna kopelj dalj nego eno uro in se ne sme vršiti po obedu. Med solnčno kopeljo je dobro dosti pili (seveda ne alkoholnih pijač), priporočljivo je tudi uživanje sadja. Po solnčni kopelji je potrebno, da se razgreto telo ohladi z mrzlo vodo.
    Zdravnikt predpisujejo solnčne kopelji za različne bolezni. Zelo koristijo proti revmatičnim bolečinam, tudi rane zdravijo ž njimi. Skrofulozni otroci se zdravijo s solnčnimi kopelji in priporočajo jih tudi bolnim na obistih.
    Solnce vpliva dobrodelno ludi na predebele ljudi; nervozni in oni, ki imajo kako srčno napako, naj se ne izpostavljajo solnčnim žarkom brez zdravnikovega navodila. Glede zdravljenja pljučne tuberkuloze s solčnimi žarki so posebno nemški zdravniki spremenili svoje mnenje. V velikih zdraviliščih za tuberkulozne, kakor n, pr. v Davosu v Švici, morajo bolniki* vedno ležati v senci. Pač pa pri kostni tuberkulozi, ki so jo doslej zdravili kirurgičnim potom, se je to zadnje čase opustilo in se je uvedlo zdravljenje s solnčnimi kopelji.
  Vsem onim, ki se ne smejo izpostavljati
solnčnim žarkom, se priporočajo zračne ko
pelji, ki se lahko vrše v sobi pri odprtem
oknu, ali pa na prostem. Začnejo naj se v
toplin dneh, a se lahko nadaljujejo tudi v
jeseni in po zimi, le da se tedaj mora člo
vek gibati. Kakorhitro strese mraz, se mora
takoj obleči.	—M.—
  O očeh. Oko, ki je izmed vseh čutov najvažnejše, ima še tudi to prednost, da daje izraz življenja celemu obrazu. Oko je tudi izraz duše: otožno, bolno oko priča o bolnem telesu in duši.
  
S'1RAN  192

ŽENSKI   SVET

LETNIK I.



  Da človek dobro vidi, je lo pač njegov največji zaklad. Izgubo vida ne moremo primerjati z izgubo nobenega drugega čuta. Da si moramo ta najvažnejši čut ohraniti pri popolnem zdravju, to večkrat pozabljamo. Najškodljivejša je očesu neprava svetloba. V tem je tudi vzrok mnogih očesnih bolezni, ki si jih marsikdo iz neprevidnosti nakoplje. Vpliv premočne svetlobe škoduje (vidu) očesu. Radi tega naj nikoli ne gledamo z nezasenčenimi očmi v solčno svetlobo, v bleščeče sveče ali v svetlobo snega. Tudi na druge močno razsvetljene predmete ne smemo prehitro pogledati in tudi jih ne predolgo opazovati. Zgodilo se je že, da so oslepeli ljudje, ker so z nezasenčenim očesom prehitro pogledali v solnce. Prevelika svetloba jim je uničila vid. Če se oko polagoma pripravi, da gleda močno svetlobo, prenese tudi to brez vsake poškodbe; oko je samo treba pripraviti in ker se pri ostri svetlobi zelo utrudi, se mora večkrat zapirati, da se odpočije. Očesu pa tudi silno škodi premala svetloba, predolgo opazovanje meglenega zimskega neba in svetloba o mraku. Vsekakor ne prija očesu trajna enakomerna svetloba, kakor tudi ne prehitra sprememba svetlobe. Najbolje de očesu ne prehitra izmenjava svetlobe in barv, škodi pa hitra izmenjava svetlobe in teme. Če hitro in dolgo čilamo, posebno majhen tisk, se mnogo bolj utrudimo kot pri pisanju. Pri pisanju namreč človek večkrat pogleda v daljavo in pri tem se oko spočije. Tudi pri dolgotrajnem čitanju bi se moralo oko na ta način odpočiti. Vidu tudi škoduje predolgo opazovanje z daljnogledi in s povečevalnimi stekli, posebno če se to godi pri premočni ali preslabi svetlobi. Pri takem opazovanju moramo ludi oko večkrat spočiti.
  Očesu škodi čitanje in šivanje pri slabi luči, utripajoči ali medli sveči. Ne smemo gledati zelo majhnih, nedoločenih ali preostro risanih predmetov. Očesu tudi škodijo dolgotrajna ročna dela v temnih barvah. Če se dela pri luči, naj bo svetilka vedno tako visoko, da se nahaja plamen« nad očmi, če namreč dvignemo pogled od dela, da ne pogleda oko ravno v luč.
  Utripanje luči je očesu zelo škodljivo, ker se pri tem vedno izmenjava močnejša in slabša svetloba.
  Zjutraj in dopoldne se oko mnogo manj
utrudi kol po kosilu in zvečer. Takoj zju
traj pa je oko zelo občutljivo. Zdravo oko
naj se takoj zjutraj umije z mrzlo vodo,
potem naj se gleda nekoliko v daljavo — in
oko se je okrepilo za delo. Zelo slabo je, če
človek spi v temni sobi ter je z obrazom obr
njen proti oknu. Ko se človek zbudi, padejo
prehitro dnevni svetlobni žarki v oči. Občut
ljivim očem škoduje tudi slab zrak, oster
veter, prah in dim.	Vida.

KUHINJA
  Bolniška hrana. Radi pomanjkanja teka
se bolniki večkrat kake jedi niti ne dotaknejo.
V tem slučaju je ne smemo puščali pri postelji
ali sploh v sobi češ, da bo jedel pozneje. S
tem se mu jed še bolj prisludi in se lahko
zgodi, da bo baš radi tega zavrnil več jedi
zaporedoma.		
KNJIŽEVNOST IN UMETDOST
  „Medvladje." }. Pahor, Izdala Soc. Matica v
Trstu. Na našem knjižnem trgu imamo zopel
novo knjigo, katere se mora razveseliti vsakdo,
ki si želi daljšega plemenitega čtiva. V ob
širni povesti je vzel pisatelj v roko ono raz
dobje, ko je razpadala Avstrija in so se novi
gospodarji šele ustoličevali. Delo nikakor ni
zgodovinsko temveč le socialno. Navadno vsak
danje življenje daje avtorju pestro sliko, se-
sestavljeno iz vseh lipov naše družbe, pobar
vano z obsevi vseh socialnih in političnih na-
ziranj, v katerih je z največjo vnemo začrtan
komunistični tip. Gospodarske, družinske in
ljubavne vezi spajajo različne tipe v medse
bojne odnošaje in dajejo celotni povesti glo
boko in živo življensko silo. Za ta duševni
užitek bodo pisatelju hvaležni vsi oni, ki iščejo
lepo knjigo; vsi oni, katerim so zoperne mo
derne, miselno puhle in spolno podčrtane no
vele v cenenih izdajah ali pa tuji kriminalni
in brezčustveni romani po naših podlistkih.
Knjiga se dobi po vseh naših knjigarnah in
stane L 7.—	P.
LISTNICA UPRAVE.
  „Žensko dobrodelno udruženje" v Trstu, ki izdaja »Ženski Svet", je imelo za svojo počitniško akcijo ogromnih stroškov. Transporti stotin otrok v oddaljene kraje so stali težkih tisočakov. Da ne obremenimo »Ženskega dobrodelnega udruženja" še s stroški za Ust ter mu omogočimo, da nadaljuje svoje pričeto človekoljubno delo, prosimo vse cenj. naročnice, ki doslej še niso plačale svoje naročnine, da to nemudoma store. Odlašanje in malomarnost dokazuje le malo razumevanja za naše skupne težnje. Naročnice, pokažite nam svojo solidarnost pri našem težkem, požrtvovalnem delu vsaj s tem, da redno plačujete svojo naročnino!
Uprava.
fjJCenjj naročnice, ki še niso dobile prve
štev. »Ženskega Sveta" prosimo, da nas o
tem obveste potom dopisnice, da jim jo čim
prej dopošljemo.     	
  Priporočamo svojim čitaleljicam krepko, simpatično in pridno 16 letno deklico, ki je dovršila meščansko šolo ter želi vstopiti v kako trgovino na deželi. Event. bi bila pripravljena iti v kakšno boljšo družino kol bonne k otrokom. Cenj. ponudbe nasloviti na upravojnašega lista.