Masa sv. Vaclava. (kokc.) (Iz nMalostranskih pripovedek" Jana Nerude poslovenil Podravski.) Notri je bila starinarska pisava in na vrsticah črne in rudeče sekirice z napevi. Podobni psaltir je moral biti jako težak, kar sem sodil po tem, da ga slabotni tenorist iz gradu ni mogel premakniti z mesta. Mi, fantalini, smo tega tenorista prezirali in ako je bilo treba vzeti katerega od teh psaltirov, je to učinil zmerom le debeli, rudeči basist, pa še ta je vsakokrat zastokal pri tem. Tega basista smo imeli vsi radi, njegov globok glas nas je prevzemal tako, kakor bi bil preko našesra telesa prehajal ves godbeni tok in kadar se je prirejal sprevod, pa smo si vsi prizadevali biti kolikor le mogoče blizu njega. Zlasti je tukaj za menoj stal vedno pri pozni službi božji, in raz njegove knjige sta pela še druga dva basista, toda nikakor ne tako odlično. Za en korak na levo sta stala navadno dva teniorista, toda kaj je to — tenorist! No, enega izmed njih, onega, ki je bil manjši, smo vsi zelo spoštovali. On je tudi nabijal po bobnlu, in za nas je nastal najslovesnejši trenotek takrat, ko je on vzel v roke paličice ter ob enem ž njim gospod trgovec Rajko, lastnik hiše ,,kamenite ptice", si nastavil k ustom trombo. Se nekoliko dalje na levo so stali pevci, a sredi njih vsemogočni ,,regent" (zborovodja). Zdi se mi, da še sedaj čujem njegov pouk pred pričetkom sv. maše, šelest razdavanih napevov, zvonenje zvoučkov od zunaj; evo zažvenkljal je zvonček v zakristiji, orgle zapojo z glodokimi in presunljivimi glasovi ,,preludija", od katerega se potrese vsa cerkev; ,,regent" nategne vrat proti glavnemu oltarju; na to jame mahati s kviško dvignjeno paličico in takoj se oglasi polna prekrasna slovesna godba ,,Kyrie", ki se razlega pod cerkveni strop. Slišal sem petje pevcev, godbo in prisostoval v domišljiji celi službi božji do same ,,Dona nobis pacem", in nikdar, nakdar, se mi zdi, ona ni bila, kakor bi morala biti, izvršena tako dobro, kakor se je predstavljala v moji domišljiji; bas je donel mehko in sleherni hip so se v te valove glasov vsipali boben in tromba. Ne vem, kako dolgo je trajala v domišljiji se mi predstavljajoča sv. maša, toda meni se je zazdelo nekekrati, da sem sredi njenih vzvišenih glasov začul bitje stolpne ure. Kmalu na to pa sem znovi6 začutil presunljiv hlad ter*nehote vstal raz svojega sedeža. • Na višini vsega glavnega dela cerkve se je' dvigala lahlna srebrna zarja. Slkozi mnogoštevilna okna je kukala zvezdnata no6 ter nemara prešinjala tudi mesečna svetloba. Stal sem zgoraj na hodniku ter gledal v cerkev. Na to sem globoko vzdihnil in moja pljuča so se napolnila s povsem posebnim zrakom, prenapolnjenim z blago vonjavo in vlago, kakoršna se navadno naliaja v cerkvali. Nad menoj se je razprostiral velik mramornast ,,mavzolej"*, altarju nasproti je blestela druga večna luč, in po zlatab stenah altarja je sedaj pa sedaj preletel lahen rudast odseV. Jaz sem se še zmerom nahajal v pobožnem razpoložaju. Kakšna bo neki služba božja sv. Vaclava? %edno se začne, se gotpvo ne oglasi zvonček, zakaj njega bi vtegnili slišati Ijmije in takrat bi zginjila poetična tajinstvenost. Nu, mogoče je, da zažvenklja zvonček v zakristiji, zahrume orglje in nakrat se jame pomikati na okrog sprevod, ozarjen z mično lučjo, ki koraka mimo glavnega oltarja in desne strani cerkve tiho v kapelico sv. Vaclava. Sprevod bo verojetno prirejen v tem redu, kakor se to godi ob času večernic; drugačnejšega reda si niti ni bilo raoči misliti. Spredaj zagledaš leskeče se kovinske svetilnice, gotovo jiii poneso angelji, kcto neki drugi; ako ne oni? Potem, kdo neki pojde namesto pevcev? Treba si morda domišljevati da se vdeleže sprevoda te kamenite figure, ki se nahajajo zgoraj v ,,triforiju**; češki kralji, kraljice luksemburške vladarske hHše; nadškoije, kanoniki, stavbarli cerkve itd. Sedanji kanoniki gotovo ne pojdejo, ker so prehudi, zlasti ne kanonik Pešina! On je izmed vseh najhujše žalil moje občutke. Nekoč po večernicah mi je dal zaušnico zaradi tega. ker sem težak kovinski svetilnik držal nekoliko krivo. A ko me je poprej cerkovnik spustil v zvonik, da sem mu pomagal pozvonlti k večernicam, kar se je bilo zgodilo prvič v mojem življenju, sem bil jaz tam zgoraj popolen gospodar sredi teb. zanimivih Dakrenih velikanov; ko pa sem se po končanem delu vrnil navzdol najbolj židane volje, je kanonik Pešina stal pri stolu in v tem hipu vprašal cerkovnika: ,,Kakšen osel je bil ondi? Saj je zvonil kar plat zvona." Predstavljal sem si v svoji domišljiji, kako ti stari gospodje s kameniti očmi popolnujejo sprevod. Toda Sudna stvar! Nikakor se jih nisem mogel predstavljati s truplom in nogami; pred vsem drugim sem videl samo doprsne kipe, ki so se pa vendar dvigali tako, kakor bi hodili. Za njim menda pojdejo vsi ti praški nadškofje, ki leže zadi v kapelici Kinskih, za njimi srebrni angelji sv. Janeza Nepomuka, a za temi sam srebrni sv. Janez s križem v roki. Za njimi se dvignejo kosti sv. Zigmunda, zgolj nekoliko kostij na rudeče blazinici, kreta pa se tudi sama blazinica. Takoj za temi pojdejo vsakovrstni vitezi v oklepih, za njimi kralji in vojvodi iz vseh. tukajšnjih mavzolejeV, nekateri * Kraljevi mavzolej, prirejen po cesarju Rudolfu II. 1589. 1. za nmrle člane luksemburške vladarske hiše. ** BTriforiuin" — hodnik v ee-kvi. izmed njih so pokriti z razkošnim navzdol visečim pokrivalom iz rudečega mramorja, drugi pa, h katerim pripada tudi Jurij Podjebrad, so pokriti z lepim marmoroin. A za njimi pojde sv. Vaclav s kelihom v roki, pokrit s srebrnim nebom. On se odlikuje s svojo visoko, mladostno, krepko rastjo. Na glavi ima namesto ,,kvadratke" preprosto medeno čelado, toda vrhu rižaste srajce, ki čuva telo, nosi na sebi leskečo se svilnatno mašno opravo. Kostanjevi lasje se mu razkošno vsipavajo v kodrih po plečih, lice izraža vzvišeno milino in mir. Cudno je, kako sem si znal povsem razločno predstaviti izraz teg,a lica, velike plave oči, lice cvetoče od zdravja, mehke volnene brke, in pri tem se ti je vendar zdelo, kakor da bi to lice ne bilo vstvarjeno iz mesa in krvi, marveč iz mirno se leskečega bleska. Predstavljajoč si ves ta pričakovani sprevod, sem zaprl oči. Tišina, utrujenpst in vtis domišljije so močno vplivali na me. Premagal me je spanec in  mi spodbil noge. Toda kmalu sem skočil znovič po koncu ter premeril z očmi vso prostrano cerkev. Povsod je bilo mirno in mrtvo kot nekdaj, toda sedaj je ta mrtvaška tišina delala na me povsem drug vtis. Začutil sem ob tem času grozno utrujenost; telo mi je postajalo otrplo od mraza in radi tega se me je polastil nekak nepopisen, a poleg tega šehuje moree strah. Nisem vedel, česa se bojim, toda hal sem se in slaba otročja pamet ni videla v nieemur kake podpore. Zgrudil sem se na stopnieo ter se bridko razjokal; nemara glasneje kakor drugokrati in evo — kakor v odgovor — začul nad seboj gostolenje ptičic. Istina, nisem tukaj sam, zakaj vrabci prcnočujejo tukaj z menoj! Za:-es, dobro mi je bilo znano njihovo skrivališče. Nahajalo se je tam zgoraj med tramovi uprav nad stopu^oami. To je bilo njih cerkveno skrivališče, ki jo biiu varno pred razl)i-zdanimi fantalini. Sleherni izmed nas je mogel posegniti tjekaj z rokami1, česar pa mi nismo učinili nikdar. Urno sem napravil sklep in s pridržano sapo jel se povspevati navzgor po stopnicah. Bil sem že tik tramov in prefvidno sem še enkrat izpustil sapo, stegnil rdko ter že držal v njej vrabca. Prestrašena ptica je jela vre&čati na vso moč ter me ščipati v prsfe, toda jaz je nisem izpustil. Pod svojimi i>rsli sem čutil, kako močno je vtripalo n^eno toplo srce i'n sedaj me je zapustil ves strah. Łe se nisem čutil osamljen: nasprotno, zavest, da sem močnejši, neuo je ta tičica, rae je napolnjevala z novim pogumon. Naučil sem se držati vrabca dalje eas;' ;.¦ sebi. Sedaj me ne bo več strah, a tudi zaspati mi ne bo moč. A vrhu tega ne more biti več daleč do polnoči. Ho6em pozorno poslušati bitje ure. Nastanim se tu na dveli stopnicah, roko z vrabcem si pritisnem k prsim, a obrnjen z licem proti kapelici sv. Vaolava, sem čakal, če mar ne zapazim y njeni notranjščini luč pred začetkom čudovite službe božje. Vsedem se ter jamem zreti v okno. Bilo je še dovolj temno. Ne vem, koliko časa sem gledal tako, kar nakrat svetloba v oknu postane svetlejša, prikaže se sinjava, čem dalje tem bolj jasnejša in čistejša, dokler se mi končno ni pokazalo, da vidim pred seboj pravo, višnjevo nebo. Ob eiiem je v stolpu jela biti ura in udarec je sledil za udarcem brez števila v brezkončnost. Nakrat sem se zdramil vsled bolečin, ki mi jili je povzročal hlad. Vse telo mi je bilo nekako pobito in polomljeno. Moje oči, se rai je zdelo, so zrle v nekakšno gorečo peč in v ušesih mi je nekaj grozno žvižgalo in treskalo. Takoj sem se vzdramil. Ležal sem na tleh stopnic., stiskal si roko k prsim, toda v roki nisem imel ničesar. Meni nasproti se je nahajalo okuo kapelice sv. Vaclava, od znotraj osvetljeno. Male orglje so donele in razlegaila se je pobožna, dobro mi znana svetonočna pesem. Kaj je to maša sv. Vaclava? Ne' verujoč svojim očem, sem sko6il na noge ter se jel potihoma bližati k onemu oknu, ki je držalo na nižji kor. Od ondod sem bojazljivo gjedal navzdol. Pri oltarju je duhovnik daroval sveto daritev. Stregel mu je eden izmed strežnikov, ki je bil ravnokar požvenkljal pred povzdigovanjem. Kakor bi trenil, se je |vprl moj pogled na znani mi prostor v klopi. Ondi je kakor zmiraj kle6ala moja mati s pobešeno glavo ter se trkala ob prsi. A poleg nje je takisto klečala moja teta iz Starega mesta. Evo, mati je dvigjiila glavo in jaz sem videl, da so po njenem licu curljale solze. Mahoma mi je bilo jasno sroe. Sram me je bilo do smrti; bil sem povsem nesrečen. Glava me je hipoma jela boleti, in vrtelo se mi je. Žalost radi matere, ki je bržkone objokavala svojega otroka in kateri sem povzročil tako brMko gorje, mi je stisnila srce ter mi povsem pridržala dihanje. Hotel sem čim najurnejše steči navzdol, toda noge so mi nakrat odpovedale službo, moja glava je butila ob steno in jaz sem ležal na tleh. Na svojo veliko srečo sem se kmalu glasno razjokal. Iz početka so me solze palile nalik ognju, potem pa so mi polajšale gorje. Se je bilo terano in škropil je hladen dež, ko je narod jel valiti se iz cerkve. Prestrižen, v svojih nadejah prevarjani mladi junak je stal pri cerkvenih durih, toda nihče' se ni zmenil zanj, Pa tudi on se ni zmenil za nikogar, in samo takrat, ko je šla iz cerkve ob enem s teto stara mati, je ona neprieakovano začutila vroč poljub na nveneli, gubčasti svoji roki.