LJUBLJANSKI ČASNIK. M 98. W petih 27. Grudnu iS.ZO. Povabilo na naročilo • . časopisa, po imenu: »LJUBLJANSKI ČASNIK". Z perčetjem leta 1851 se drugi tečaj „Ljubljanskiga Časnika" začne. S spremenjenim letam se pa tudi vredništvo tega lista spremeni, ker njegov namen in dalja od Ljubljane dozdajnimu vredniku več ne pripusti tega lista dalje vredovati. Za svojo dolžnost imamo, častitim bravcam vodila naznaniti, ki se jih bode novo vredništvo deržalo. „Ljubljanski Časnik" bo sploh iz celiga serca Avstrijanec in kakor takšin posebno Slovenec. Kakor Avstrijanec bo ^Ljubljanski Časnik", kar se bode le storiti dalo vse podperal, kar naši dragi vesoljni Avstriji k dobrimu služi, in se vsimu zoperstavljal, kar edinost in mir med bratovskimi ljudstvi overa. Kakor zvesti sin svoje slovenske matere, si bo iz cele moči prizadeval, podperan po enakomislečih, naše ljudstvo na tisto stopnjo omike ali izobraženosti, blagostanja in sreče povzdigniti, na kteri se druge ljudstva znajdejo, in ktere je ono tudi popolnama vredno. Svobodnih naredb noviga časa po pameti se posluževati, je potreba postave sploh poznati in vlada je ^Ljubljanskiga Časnika" izvolila, svoje ukaze, oznanila in postave Slovencam naznanovati. „LjubIjanski Cašnik" si bo tedaj prizadeval svojim bravcam pravi pomen novih postav, kjer bo potreba natanjčnejše razlagati , in vladi deželne potrebe pokazati. — Zgodbe politiškiga sveta in posebno Avstrije bo on kakor čebela med nabiral, in kar bode le mogoče naglo svojim bravcam prinašal. De bo pa ^Ljubljanski Časnik" pred vsim drugim zvesto zerkalo domačije, prosi svoje drage rojake vse imenitne prigodbe mu naglo naznanovati. Zraven politiških novic bo on posebno zvesto tudi imenitnejše sodnijske obravnave sporočeval , in s tem novim očitnim sodbam večje polje pripravil. Blagostanje naše domovine v vsih razdelkih obertništva povzdigniti bo njegova posebna skerb. ^Ljubljanski Časnik", ki izhaja vsak teden dvakrat in sicer vsak vtorik in petik, se razdeli v „glavni list" in v „ vradni list". Glavni list razpade v tri dele: 1. vradni del, ki bo obsegel vradne oznanila, imenovanje, po-vikšanje c. k. vradnikov in sploh vse vradne razglase, katere vlada sama hoče na znanje dati; 2. ne vradni del, kjer se bodo nahajali vodivni sostavki za razloženje in razjasnjenje deržavnih naredb, — važniše dogodbe naše deržave in tujih dežel; — 3. lepoznanski list, ki se bo z literaturo in umetnijo, razvese-ljevajočimi sostavki in kratkočasnicami pečal, posebno pa domače reči donašal. — Ljubljanski novi čar bo deželo z prigodbami glavniga mesta soznanoval. Vradni list zapopade od c. k. gosposk poslane vradne oznanila, pozive, razpise konkurzov in služb itd.; temu listu bo pristavljen tudi oznanilni list namenjen za oznanila vsih reči, katere bodo ose-bujni ljudje po ^Ljubljanskim Časniku" hotli razglasiti in izklicati dati. Naročnina znese, ako se časopis v tiskarnici založnika Jožefa Blaznika prejema, za celo leto 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kr. — za polletno pošiljanje na dom se odrajta še 15 kr. — Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., polletno 3 gold. 30 kr., četertletno 1 gold. 45 kr. Pisma, v kterih se naročnina pošilja, se morajo po novih postavah frankirati. Kjer se je po tem takim „Ljubljanski Časnik" resnično namenil blagostanje naše kronovine kolikor bodi le moč podperati, sme upati, de mu bodo slovenski bratje v tem z domoljubnostjo na strani stali. V Ljubljani 15. Grudna 1850. D, Melcer, Jožef Blaznik, odgovorni vrednik. založnik. Politiške naznanila« Posledna beseda o starim letu zavoljo zeinljišniga oprostenja. Kar se je ljudem že dopovedvalo, kar so „Novice" že v mnogih sostavkih pisale, vse to nekterim še ni zadosti, in treba bi bilo, da bi se jim ena in ravno tajista reč vedne trobila: „varite §e šuntarjev in zapeljivcov!" Tista zvijača, s ktero se po nekterih krajih, posebno pa v Ljubljanski okolici, ljudem glavo motiti skuša, da so namreč cesar Ferdinand ves drug patent dali, s kterim so tlake, de- setina in sploh vse davšine poprejšnih podložnih kmetov overžene, brez da bi se v njim od kakšniga odškodovanja govorilo, še vedno nekterim ljudem po glavi blodi. Žali Bog! da sleparjem nekteri veliko raji verjamejo, kakor poštenim in resničnim možem. Popraševali smo okrog, kakšni je neki tisti patent, na kteriga se nekteri še vedno opirajo, in lejte! En kmet nam je sam nekaj natisnjeniga prinesel, česar brati ni mogel, in je terdil, de je ta tisti pravi patent, in da samo to velja, kar v tem patentu cesarja Ferdinanda stoji, da pa od odškodovanja, h kterimu se zdaj kmetje silijo, v njem ne besedice najti ni. Serce se nam gane, ko pogledamo in beremo, kar nam kmet pokaže. Namesto tako imenovaniga patenta, vidimo tiste mile besede bivšiga cesarja Ferdinanda, slavnigaspomina, tisti „poziv na svoje narode", kteriga je Dunajsko mesto zapustivši, 19. kozoperska iz Holomuca na Moravskim razposlal. Pri tisti žalostni priložnosti se je svitlimu cesarju potrebno zdelo, svoje besede in obljube zastran odveze podložnih gruntov še posebno zagotoviti, zakaj takrat je že več šuntarjev bilo, ki so ljudi s tem od zvestobe do cesarja pripraviti skuševali, da so povsod trobili, da kakor hitro bo puntarsko mesto podverženo, se bode tudi vse na staro nazaj vernilo. Zato so cesar posebno kmetam vnovič s temi besedami zagotovili, da gotovo ostane pri odvezi ktero jim je takrat že razglašena postava zastran poprejšnih gruntnih davšin zagotovila, in da naj torej mirni in brez skerbi bojo, in vsaciga, kdor bi hotel zoper cesarske obljube jim kaj govoriti, hudovoljneža spoznajo. Ravno te besede beremo v tistim pismu ali patentu, v kterim, kakor zdaj nekteri šuntarji pravijo, od nobeniga plačila za imenovane odveze nič ne stoji. Naj tisti cesarjev oklic vsaki sam natanjko prebere, ali če brati ne zna, naj kakiga pošteniga moža zato naprosi, in prepričal se bo gotovo, da se je svitli cesar tudi v teh kratkih in o nagli sili na begu pisanih besedah, samo na obljube opiral, ktere je še poprej storil in ktere je že postava na svitlim bila, na ktero se je cesar za tudi v tem pismu določno nanašal. Ta postava je pa tisti nam vsim dobro znani, v deržavnim zboru od poslancov vsih dežel sklenjeni in od svitliga cesarja poterjeni patent 7. kimovca 1848, s kterim je spoznano, da podložtvo ima nehati, da so grunti desetine , tlake in vsih dolžnosti odvezani, da imajo torej vse dolžnosti dela in davki, kteri iz podložtva izvirajo, odsihmal jenjati; ali ravno v ti postavi je pa tudi velevano, da se ima za dela, za davke v blagu ali v dnarjih,ktere je posestnik grunta svojimu grajšinskimu, de-setinskimu ali fogtijskimu gospodu mogel od-rajtovati, primerna odškodnina odmeriti. Svitli cesar Franc Jožef so potem s patentam 4. Sušca 1849 pravila vstanovili, po kterih naj se ta odškodnina odmeri, in z zaukazani 12. kimovca 1849 so določili, kako naj se za krajnsko deželo pri izpeljavi poprejšnih postav ravna. Pametni možje in vsi možje in vsi sploh, kterim je na blagostanju in miru ležeče, nikar se ne dajte s praznimi besedami loviti, ne verjemite takim ustačem, ki morebiti le iz nevednosti, večidel pa iz hudobne volje vas v zadrege in zmešnjave pripraviti hočejo. Kar so svitli cesar Ferdinand obljubili to se vam zdaj popolnama izdelzje in do-veršuje — odškodovanje je pa že iz perviga spoznano bilo, in to se zdaj pri vstanovljenih cesarskih komisijah po postavah prerajtuje. To je čista resnica; kdor ljudem kaj drujiga prerokuje, laže. Dr. L. (Nov.) Avstrijansko cesarstvo. Ljubljana. Odbor naše mestne županije je pretekli teden vstanovil vodila, po kterih se bo v svojih zborih in opravilih ravnal. Pri ti priliki je tudi določil, de zbori, ki so pra-vilama očitni in h kterim zamore vsak odrašeni človek priti, bojo redoma vsake 14 dni, namreč vsaki drugi četertek popoldne ob treh. Očitnost še bolj vresničiti, se bo vse, kar se bo v zborih sklenilo, tudi v slovenskim in nemškim jeziku na znanje dajalo. V enim poslednjih zborov je prevzel odbor tudi od našiga milostljiviga kneza in škofa mu izročeno in po županijski postavi naukazano opravilstvo v rečeh siromaštva in milostinskiga denarja, ktero opravilstvo je g. knezoškof skozi veliko let tako nevtrudljivo oskerboval, de je odbor enoglasno sklenil, mu za njegovo skerb zahvalno pismo poslati. Ker ljudje še vedno nič srebra na dan ne dajo, in je zato velika težava v kupčii, in ker se na dvoje raztergani bankov-čki po 6 in 10 kraje, tako zamazani in za-blatneni, de se človeku gnjusi, take cunje v roke vzeti, je mestni odbor sklenil, ministra denarstva prositi, de naj zraven bankovčkov po 10 kraje, tudi take po 3, 5 in 20 kraje, vun da, kteri se tergati ne morejo in ne smejo, ali pa naj dovoli, de sme mestna županija take denarje napraviti. — Kmetijska družba je po- slala unidan na Dunaj nektere za obertnijsko razstavo v Londonu namenjene reči,med kte-rimi so bili tudi 4 podobe od g. kaplana Pu-harja umetno iznajdenih svitlopisov, in pa v majhni postavi izdelani krajnski kozolci ali stogi vsih 3 sort, in pa krajnski panj, kar je naš mnogospoštovani tesarski mojster g. Juri Pajk prav lepo napravil. (Nov.) Koroška. Iz Celjovca 14. decembra 1850 se v „Novice" piše: Skoraj iz vsih slovenskih strani so nam marljive „Novice" že povedale, kako veselo slovenšina na ondašnjih gimnazijih napreduje. Žalibog! na našem temu ni tako. — Terdno smo se nadjali, da bo nam Slovencem s prihodom g. gimnazijalniga inšpektorja dr. Kleemana lepša zarja prisijala. Nismo se goljufali. Že je bilo po njegovej volji skoraj po vsih šolali napovedano, daje slovenščino za Slovence obligatni predmet; pa kaj — komaj je odšel, je zopet sovražna stranka našega učiteljstva zmagala! sklenilo se je, še enkrat gosp. dr. Kleemana poprašati: ali je to zares njegova terdna volja, da bi bil slovenski jezik nemškemu jednak in za vse rojene Slovence obligaten predmet? To nas še z veselim upom navdaja, da, kar mi g. inšpektorja poznamo, je mož pravičen, terdne volje, ki se nikakor ne da zmotiti po kovarstvih in spletkah našeh sovražnikov; zatorej tudi nikdar ne bode pripustil, da bi se Slovencem njih svete pravice tako nemarno kratile. Slava mu! Željno pričakujemo vsi Slovenci na Koroškem, da se ta reč enkrat dokončno reši. Ne bomo zamudili, to razsodbo ob svojem času sploh razglasiti. Austrijanska. (Očitna sodba na Dunaju 20. decembra. Vilhelm L. 21 let star, štacunarski postrež-nik, ki od leta 1849 ni imel nobeniga goto-viga opravka, cveteč, mlad mož, zlo lepe podobe, lepo oblečen je bil zatožen, de je zlat perstan ukradel, ki jc bil težak 8'/a cekinov in vreden 50 gold. lvuharca Rozalija M. je prisegla, de je on 1. septembra t. 1. zjutraj v opravkih v hišo gospoda pravniga koncipienta Koriger-a, nje gospodarja prišel. Ker njega ni bilo doma, je ostal v predizbi sam pri njej, jo popraša čez to uno, se nasloni na eno mizo in potem naglo odide rekoč, de hoče gospoda Korin-ger-a poiskati. Komaj on pride na ulice kakih 40—50 stopinj daleč, zapazi kuharca, de je perstan zgi-nul, kteriga je kratko popred še vidila, ona teče za L. potem , ko je hišo zaperla, do klav-niga mosta, tirja, de naj ji perstan nazaj da, on se zlo vslraši, pravi, de od perstana nič ne ve, in se z herblam nasloni na železni deržaj in roke na herbtu derži; ona vidi bel papir skoz deržaj pasti na derva za most pripravljene; tudi Mak je vidil ravno takrat, de je L. v stranski žep suknje segel, in kuharca potem zavpije: „Zdaj ga je od sebe vergel!" Ona zgrabi L., tirja de naj z njo gre perstan iskat; on pa pravi, de se mu zlo mudi in naglo odide, vendar ne tje, kamor je povedal; ona ga dalej ne preganja, se verne k deržaju nazaj in najde perstan v papirju zavit, ga pokaže okrog stoječim in pripoveduje celo do-godbo. Vse te okoljšine Mak s tem prislavkam poterdi, de se je mladi človek, kteriga on ni poznal, bal, in de je bil ves zmešan, de je barvo spreminjal in de mu je vroče postale. Žatoženi pravi, de on ni perstana ukradel, in terdi, de kuharca to le zavolj sovraštva zoper njega govori, ker ga je tisti dan, ko je bil v hiši Koriger-a sam z njo, hotla zapeljati, on pa se je ustavil in ji klofuto dal; vse skupej ni nič druziga kakor kovarstvo od-rečene ljubezni; —tudi pričevavec Mak, kteriga on nc pozna, mora to poterditi, in on ne ve, tako mora on kakor zatožen spoznan biti, ker je sam kuharco že popred tožil. Pokazalo se je, de je govor zatoženca le lepa spletka, ker je Koriger pričal, de je njegova kuharca, zvesta, poštena, resnicoljubna in pametna; in nad zatoženim se je pokazalo, de je zapravljiv in lahkomiseln človek, de je že več tatvin doprinesel. Bil je toraj obsojen na en mesec v težko ječo. Serbska. V serbski vojvodini v temeškem Ranatu se bo 34 novih dačnih vradnij vsta-novilo. * Jugoslavenski časopisi pišejo, de je te dni opravništvo serbske vojvodine in temeš-kiga banata ostro zapovedalo, de se imajo vse javne opravila v serbskem jeziku opravljati. Vradniki, ki bi drugač ravnali, bistem pokazali, de niso dostojni za službo, in bi bili odstavljeni. * V Temišvaru se je začel serbski jezik prednašati na liceumu. Gospod deželni poglavar se bo podal s končam tekočiga mesca v Reč. Solnograška. Občinsko svetovavstvo v Sol-nogradu je koj ko se je vstanovilo, zatosker-belo, de poslušavcov ni le povabilo k sejam, ampak tudi zanje klopi napravilo in jim mesto v svetovavnici odločilo. Vendar pa do zdaj k sejam še nič poslušavcov ni bilo. Občinsko svetovavstvo meni, de se to zavolj tega ni zgodilo, ker prebivavci, ki se sicer enakih reči zlo radi vdeležijo, premalo vedo, kaj de so seje. Toraj je to svetovavstvo razglasilo, de bo vsak vedel, kdaj de so seje in zamogel poslušat priti. Ogerska. Po noči od 15. na 16. t. m. gre nek mlad človek sam v lekarnico. Njega opazi žandarm in zavpije za njim: „Stoj!" Mlade-neč misleč, de ga meni žandarm v regrute odvesti, pobegne; žandarm ga pa na muho vzame, streli, in mladeneč se mertev zgtfudf. Sedmograško. „Siebenbiirger Hote" piše sledeče : Znano je, de je bila naloga vodjev madjarske prekucijske stranke in posebno begunov, ki v zunajnih deržavah žive, avstrijanski vladi očitati, de nečloveško z vstajniki ravna in velikodušnost lastniga vladarstva povzdigovati. Gotovo je prid naše vlade gerdimi lažmi se z djanskimi dokazi nasproti postaviti, in obilne žertve, ki so padle pod madjarsko vlado, ker so se pravice, in avstrijanskiga prestola der-žale, občinstvu naznaniti, kakor so vradno poterjene. Ker je pa po vradnem preiskovanju število teh žertev že samo na Sedmograškem tako obilno, de se posamezne imena umorjenih ne morejo naznaniti, podamo le število pokonča-nih vsaciga naroda in način smerti. A. Od sodništev puntarskih gosposk, ker-vavih sodništev in stojnih sodb je bilo umorjenih : V okrogu Hermannstadta 80 , v Ivarlsbur-škeni 175, v Klausenburškem 131, v Re-teškem 44, v Uduarhelskem 17, v Fogara-škem 2; vsili skupej 449. H. Na povelje posameznih vstajniških vodjev brez sodbe: V Hermanstadskem okrogu 161, v Klausenburškem 229, v Reteškem 161, vUduar-helskem 52 , v Fogaraškem 1; skupej 769. C. V sovražnih napadih posameznih sosesk, in siser: V Hermanstadskem okrogu ustreljenih 66, na drugo vižo umorjenih 378, v Karlsburš-kem obešenih 21, ustreljenih 446, na drugo vižo umorjenih 1301, v Klausenburškem obešenih pet, ustreljenih 28, na drugo vižo umorjenih 401. V Reteškem obešenih 5, ustreljenih 144, na drugo vižo umorjenih 543; v Uduarhelskem ustreljenih 25, na drngo vižo umorje- nili 195; v Fogaraškem na razno vižo umorjenih 47. D. Med tem bojem z vstajniki je brez zgube c. k. vojakov deželanov umorjenih bilo: v Hermanstadtskem okrogu 252, v Karlsburškem 715, v Klausenburškem 225, v Reteškem 63, v Udarhelskem 27, v Fogaraškem 1, skupej 1283. E. Vsih žertev je toraj 6112 in sicer 5680 moških, 363 ženskih in 69 otrok, med njimi je 5411 Romanov, 304 Ogrov, 310Saksov, drugih narodnosti 90. Te vradno preiskane moritve so živa priča, kako ljudomilo je puntarska stranka na Sed-mograškem ravnalo in kako malo se djanje z besedo vstajnikov vjema. Tuje dežele. Bosna. V „Osservatore Dalmato" se piše 12. decembra iz Hercegovine: Pretekli teden so vstajniki Mostarski sina Ali pašata Rustanbega, ki se je v Saraju uterdil, napadli; Rustanbeg jih je s pomočjo 12 topov odpodil. Na čelu vstaje stojita paša beg Agomirovič in nek Cisisič, dva zlo bogata Turka. Ali beg e je iz Vizine carskim vojakam, ki so v Sutorini na suho stopili, nasproti podal. Pred Gljubuskim se je pa moral ustaviti, ker prebivavci tega kraja z Mostar-skimi vstajniki derže. Za gotovo mislijo, de se bodo tukaj carski vojaki z vstajniki udarili. Poterdi se, de so prebivavci Mostara Se-raskieru poslanca poslali, de bi stariga vezirja Hercegovine odstavil. * Iz Rosne se piše 13. decembra v „Reichs-zeitung": Novica, ktero je.„Agramer Ztg." tako nepremišljeno v svet raztrobila, de je bilo sultanu zavdano, je tudi tukaj mnogo čudenja zbudila. Omer paša, kije pri tem imenovan, je po pravici in toliko bolj zavolj tega razžaljen, ker to njegovi mnogi sovražniki pora-bijo, ga v sum pripraviti. Ravno tako kriva je novica, de so vstajniki vojakam 6 topov vzeli, ker vojaki le eniga topa niso med celo vojsko zgubili, tudi ni moglo 2000 Arnautov v bitvi pri Žebču pasti, ker ima Omer paša z vsim skupej komaj 1000 Arnavlov pod svojim poveljstvam, ki stoje na Narenti pri Kog-nici v Hercegovini in od kterih jih je le malo pri Žebču. Tudi Sarajevo nič od tega ne ve, de bi bil v njegovem zidovju nek Jusuf paša, kteriga clo ni, umorjen. Potem, ko je lbrahim paša iz Sarajeviga v Kladajn zaželjeno pomoč dobil, so se mu vstajniki podali, on se je naprej podal in je žc, kakor se pripoveduje, v Tuzli z Sera-skieram skupej zadel. Med tem se je ober-nil en oddelk vstajnikov proti jugu Sarajeviga proti mestu Višegrad, ki leži na cesti, ki v Carigrad pelje. Prebivavci okolice, ostrašeni, ko so vstajnike zagledali, so prosili pomoči, in zavolj tega je tudi en bataljon z dvema to-povama v Čelebi pazar se napotil. Vodja vstajnikov v Hercegovini, KavasBasi vezirja Ali paša Stolčevič se je, kakor pravijo Mohamedu Skenderbegu v Konjiči podal. Novi vezir Bosne, Hairedin paša jr, potem ko je v Dalmacio z 1000 možmi prišel, že v Trebinje prišel. Med njegovimi vojaki je mnogo bolnih in zavolj tega se je moral iz Sarajeviga zdravnik k njemu podati. Omer paša je zdaj v Tuzli, glavnem mestu bosniške vstaje in vstajnike sodi. Med ujetimi je Mahmud Alay-Beg iz Gradaca z svojimi sini, potem neizrečeno bogat Mahmud paša iz Tuzle. Ta je na avstrijansko zemljo pobegnil in je bil — kakor se povsod pripoveduje — od cesarske gosposke z njegovim mnogimi cekini Seraskieru izročen. Iz začetka so govorili, de je v Vinkovcah v Slavonii umeri. Njegov sin, Ozman beg, zlo sirov, divji človek, je pobegnil v Zvornik in od tod z Mahmud pašatam Zvorniškim v Sosnico na Serbsko, kjer sta bila ujeta in kakor se sliši? Seraskieru izročena. Govore, de Seraskier z mnogim zlatarn Tuzlanskiga pašata vojake plačuje. Po vsih teh naznanilih so za dobro spoznali, tabor v Sarajevem zapustiti; vojaki so se toraj 9. t. m. v mesto preselili. Vstajniki, ki so bili v taboru zaperti,so zdaj v hiši poveljnika Abdy pašata pod ostro stražo. Naj imenitniši med njimi je Mustala paša Babič, naj bogatejši čolnar Bosne. On plača vsako leto vladi 2,250,000 piastrov - krog 205,000 goldinarjev. — On se pogodi z ministerstvam Turškiga carstva in potem milnino razglasi, kteri se mora cela Bosna podvreči. Mustala paša je te dni skusil pobegniti, al bil je za-sačen in je zavolj tega zdaj bolj zavarovan. Turški prebivavci v Travniku, Sarajevem in drugih mestih ne verjejo, de bi bil Omer paša kdaj vstajnike zmagal; oni ne dvomijo, de bodo vstajniki zmagali, in kolikorkrat se začne s topovi streljati, pravijo, de je to le zato, de hrup ostane, pa nič posebniga ne pomeni. Po noči od 10 na 11. t. m. so se naenkrat straže krog mesta Sarajeviga postavile in 4 topovi iz taboru tje peljali. Vojakam, ki so se v Čelebi pazar podali, so povelje dobili, nikomur prizanesli, ki bi se jim utegnil zoperstavljati, vse poropali in požgali. Na uho si pripovedujejo, de je zvijača vstajnikov, bataljon za bataljonam iz Sarajeviga v druge kraje spraviti, ker zdaj tu, zdaj tam prebivavcam nemir delajo in jih silijo pomoči iz Sarajeviga prositi, de bo ondi malo vojakov ostalo, kar se je že skoraj res zgodilo, Ako bi bili vstajniki edini in ko bi imeli vodja, ki bi jih znal voditi, bi gotovo Seraskieru mnogo dali opraviti. Pašati iz Mostara, Tuzle, Zvornika in drugi so pobegnili, potem ko so vstajo zbudili in vredili, de se zdi, de so bili vedno zvesti, in de ne bi pašalikov zgubili, ako vstajnike vžugajo. Oni hočejo biti naj se oberne reč kakor si bode, zavarovani, in upamo, de jih bo Ouier paša, ako prav ne po njih volji, zavaroval. Potem znabiti bo mogoče pervi kamen k izobraženosti položiti. Škoda je za to lepo, tako bogato deželo, de se ne more dvigniti v vedni stiski tako divjih ljudstev na naj nižji stopnjo izobraženosti. Vedno ostane resnično, de se izobraženost z Alkoranam ne vjema, ker, kjer ta gospoduje, ondi se zamore komaj tu in tam kaka deželna naprava poboljšati. Pa od praviga napredka se ne more govoriti. To tudi skušnja uči. Iz Carigrada se sliši, de je bivši vezir Bosne, Hafis paša, v preiskovanju. On je namene pašatov iz Tuzle, Mostara, Zvornika podpe-ral. On ni bil mož djanja,onni imel ne moči ne previdnosti, on se sicer ni hotel zoper ukaze uperati, je bil pa velik sovražnik poprav, in še hujši nasprotnik Omer pašata, on je bil slep pri počenjanju pašatov in je na tako vižo k puntu pripomogel, brez de bi bil vedel, kako daleč zamore ta reč priti. Neposredno ga ne moremo vdeleženja vstaje dolžili; on je bil le slepo orodje v rokah drugih. * Seraskier je ukazal, kakor se pripoveduje, liOO tovorov orožja, kteri je vstajni-kam vzel, v Sarajevo prinesti. En bataljon je šel v Hladang lbrahim pašatu v pomoč, kleriga vstajniki iz Beline in Trebernice, za-deržujejo. Skenderbeg stoji še vedno na mostu pri Konjiči. Vstajniki ga več ne nadlegujejo. * V „Narodne novine" se piše is Bosne 19. decembra. Krajnci so se spet spuntali, oni nočejo davkov plačali in nedajo desetine in Posavljanam hočejo v pomoč iti, Polj-ka. 22. decembra je bil v Krakavi razbojnik obešen, kar se že 30 let ondi ni zgodilo. On si je namenil jude obropati in jih moriti, v treh mescih je tri umoril in je bil zasašen, ko je ravno četertiga hotel umoriti in obropati. Nemška. Poruski kralj se je Manteuffel-u takole poklonil: Kar je umeri Aucillon; ni noben minister pri zunajnih deželah tolikega zaupanja vžival, kakor sedajni minister Man-teuffel. * „Deutsche Reform" pravi, de meni Man-teuffel v nedeljo opoldne v Braždanah z mi-nisterskim predsednikam, knezam Schvvarzen-bergam skupej priti. Ministri bodo le pri per-vih pogovorih ostali, pozneje pa poslancam pripustili. * „Staatsanzeiger" naznani, de je Manteuffel izvoljen za predsednika ministerstva in ministra zunajnih oprav; Ravner bo ministerstvo uka in bogočastja, grof Westfalen ministerstvo notrajnih oprav in kmetijstva prevzel. * 22. decembra je prišlo 3000 avstrijanskili in bavarskih vojakov v Kasel. 23. se jih še več pričakuje. * Knez Schvvarzenberg in Manteuffel sta se, ko sta v Draždane prišla do pozne noči pogovarjala. 23. opoldne se začnejo svobodni pogovori. Poslanci skoraj vsih nemških dežel so pričujoči. Knez Schvvarzenberg je pogovore perčel ob 2 popoldne, on je edini zastopnik Avstrije. * Iz Schlesvvig-Holsteina ni nič noviga. Francoska. Iz Pariza se piše v „lleichs- zeitung" : Razmere med angleško in avstrijansko vlado kakor se zdi, niso ravno zlo pri-jazniga zapopadka, ako jih po Palmerstono-vih časopisih sodimo. Razun tega naznanijo novice, de je visoko duhovništvo zastopljeno z laškimi podpihovavci. V Rimu so zasačili ponočno zbirališe in iz spisov, ktere so ondi našli, se med drugim tudi vidi, de Mazzini-a ne podpera samo angleško duhovništvo in njega častivci z denarji, ampak, de so Angličani pripravljeni vstajo na Laškem po inogočosti podperati. Razne naznanila. — Slovansko-rusinska občina je, kakor je znano, Hurbana za pridgarja izvolila. Hur-ban pa te službe ni hotel prevzeti. — Dunajski magistrat je izvolil komisijo, ki ima predlog storiti, kako bi se najložje toliki dragini derv v okom prišlo. — Gosp. dr. Škedel in gosp. dr. Kopač bosta v drugi polovici šolskiga leta začela učiti kaznovavno pravo v slovenskim jeziku; eden bo učil materialni, drugi formalni del. — Saksonski kralj je za spominek, ki se bo Radeckvmu postavil, 500 poslal. — Černogorski vladika je spet v Terst prišel in se bo od ondod na Laško podal. — Sliši se, de se bodo spet 4 vojne barke začele delati, de se bo brodovje pomnožilo. — Zavolj snežnih žametov se je na več mestih prigodilo, de je vozovlak zaostal, samo na severni železnici se ni to zgodilo češki. — Odb or „Matice Češka" je posebni seji 14. t. m. sklenil, konversačni slovac zapeti izdajati. Pervi vrednik tega slovarja bo slavno znani Palacky, razun njega po gospod Čela-kovsky, Fabian, Petrina, Purkyne, Šafarik, Strohbah in Wocel povabljeni bili, delo učenih presojevavcov prevzeti. Celo delo ima obseči 8 do 10 zvezkov, vsak zvezek pa 50 pol, dokončano ima biti čez šest ali osem let. — Poljni maršal Radecky je 19. decembra vVerono prišel. — Česko-saksonska železnica je že dode-Ijana do saksonske meje. — 312 - AKiBI Mi®. Perstan Polikratov. (I»o Schillerju). Je stal visoko v linah belih, Zamaknjen gledal lic veselih Je na podložni Samos tje. „Vse to pokorno mene slavi — Egiptovskemu kralju pravi — Kdo srečniši od mene je!" „„Bogovi so zares ti mili! Ki tebi so enaki bili, Podložni tvomu žezlu so; Pa meč sovraga se še bliska, In moje gerlo ti ne vriska Dokler sovražno bdi oko."" In preden kralj še to izreče, Že iz Mileta sel pritfeče In kralju svomu govori: Zahvali, o gospod! bogove, Ovijaj vence lovorove Krog svoje svitle glave si. Sovragi v boju so pobiti, Me pošle, to ti oznaniti, Tvoj zvesti vodja Polidor — Iz čeme kupe še kervavo, Obema v grozo, vzame glavo, Ki vižala je vražni bor. (11 groze kralj osupnjen jame: „Je slep, ki sreči vse verjame, Nezvesti upati nikar! Na morskemu skalovju znade Razbiti barke, tvoje nade , Nezveste sreče sin — vihar." In ko še to pripoveduje, Se vriska šum veseli čuje Iz bark, ki so priplavale V domače morja zaželjene Z bogatim blagom obložene Od daljne zemlje tujčeve. Kraljevi gost osupne silno: „Dans sreča ti deli obilno, Pa boj se, da ne vkani te. Pogin grozijo silno bojne Kretenske trume ti nebrojne, Glej, bližajo že bregu se!'' In ko besedo to izusti, Že barke vojne vse zapusti In tisučerno glas doni: Vihar razdjal je barke vraga, Oteti smo, je naša zmaga, Končani so sovražniki. Sterme to čuje gost kraljevi: »Zares so srečni tvoji dnevi, In vendar zate me skerbi ; Me groza jc bogov zavisti, Neskaljeno, v radosti čisti Nikomur sonce zašlo ni.'' „Tud meni dobro steče vsaka, Povsod me spremlja sreča jaka, Kar včinem, se mi čudi vsak; Al sin mi pal je v smertno žrelo, To v dušo me je živo sklelo , Pobotal sini se z srečo tak." „Da Čert ti sreče ne pokosi, Nebeške prebivavce prosi, Da k sreči tugo pošlejo. Kogar obsuvajo bogovi Venpot z nebrojnimi darovi, Ga zadne dni pogubijo. „In če ne čujo prošnje tvoje , Svaritve ne zaverzi moje, Besede tele dobro čuj: Neskončne iinaš ti zaklade, Kar ti zmed njih naj bolj dopade, To bogu morskemu daruj." In ves preplašen un pridene: „„Naj ljubši mi, naj višje cene Je perstan demantni leta. Erinarn v žertvo ga darujem. Da se zavida obvarujem."" In koj zažene v morje ga. Ko drugo jutro vstane zarje, Z veselim licom pred vladarja Se vstopi ribič jaderno: Gospod, ta riba, glej tak zala! Mi snoč je v mrežo priplavala, Vesel podarim tebi jo. In ko se kuhar ribe loti, Zabliska perstan mu nasproti. Pred kralja stopi, govori: Gospod, tvoj perstan, glej leskeči Sim najdel v ribi tej bleščeči, O ti brezkončno srečen si! In gost osupnjen groze jame: „To mesto več ni varno zame , Prijatel tebi nisim več. Bogovi čejo te podreti, Jez moram smerti se oteti — Izrekši to poda se preč. Si. Pretres slovenskih pesnikov. (Dalje.) Kar je jela Čbelica izhajati, se je duhovno življenje če dalje bolj med Slovenci vnenialo, tako de ta knjiga, slasti ker so njeni roji kmalo zaostali, ni več zadostila. To in še nekoliko drugih okolišin, kakor podpora častitiga nadvojvoda Jovana, je spravilo »Novice" na noge llakor so v tem listu vsi razdelki vednost svoje mesto dobili, so Novice tudi pesništvu močno na roko šle. Veliko novih pesnikov je zdaj svojo žilo napHo in se poskusilo, pa kar je še veliko več, se ne znajde med pesniki No vic ne eden, ki bi se smel popolnama slab imenovati. Vrednik tega časnika ni gledal le na to, de bi v svoj list kaj dopisov imel, ampak je tudi pazil, de so bili dopisi, če ne vselej izverstni,pa saj taki, ki so se z dobro vestjo tudi bolj omikanim bravcam ponuditi smeli. Pervi pesnik Novic je brez dvombe Kose-ki, ki se edini do zdaj če ne iz vsili saj iz veliko obzirov na stran Prešerna vstopiti sme. Kar zadene pesniško vrednost samo na sebi, ne moremo sicer Koseskiga pevcu sonetniga venca in kersta pri Savici predpostaviti. JNaj beremo tudi nar bolji pesniške pesmi njegove, nas vender nikdar tisti ogenj ne bo tako zlo vžgal, kakor nas pri branju Prešernovih poezij prevzame. Rekel bo sicer kdo, de je vzrok tega objektivnost Koseskiga, kar moramo de-lama tudi mi poterditi. Pa vender se nam nekoliko drugačen duh »povodniga moža" od tistiga zdi, ki ga v Koseskovih objektivnih pesmah najdemo. Pa kar zadene jezik pesem,