Dopisi.
Iz Mariborske čita vilice. — V nedeljo 23. t. ra, bode zadnja beseda zimskega tečaja, potem bodo izhodi, kakor je navada tudi pri druzih čitavnicah.    Jeli
129
130
se poleti kakor inda dozdaj ; tudi letos ima napraviti veča beseda, h kteri bi se tudi povabili nečlani iz mesta in okolice, o tem naj odloči glavni zbor, ki se s tem pozovlje tudi na 23. t. m. ob 872 zvečer. Po tem posvetovanji se bode beseda vršila in potem mogoče da je tudi ples.                                                         Odbor.
Iz Ruš pri Mariboru 9. aprila. D. Gr. — H koncu u. m. so podrli 400 letni kostanj, ki je poprek meril 7 9 čevljev; votlina je bila velika tako, da sta dva človeka v njej prostor imela. Posebno je bilo še, da so z dvema žagama na enkrat žagali, ko so tega veli-kaša poderali in to tak, da sta bila dva možaka notri v kostanji, dva pa zunaj. 16 mož je bilo treba, da so vlekli za močno vrv, ker se je bilo bati, da bi ne padel na hrame.
Iz Bistrice na Notranjskem 9. aprila. — „Qui bene distinguit, bene docet"; mislim, da se to po domače pravi: „Kdor pravo pove, dobro pove." To bi mogel reči gosp. dopisniku + jz Notranjskega v Slovencu" št. 24, ki to-le piše: „Čudno se mora vsakemu zdeti, kadar bere v „Novicahu, kako se Notranjci kratkočasijo in po čitalnicah vesele, ko precej na isti strani najde popisano „silno burjo in prošnjo!" Prečuditi se ne more, kadar bere „Novice", kako Notranjci plešejo, drago godbo si omišljujejo in še v sv. postu veselice razpisujejo, in v svetih nedeljah zjutraj, ko se po kmetih navadno ob 6. uri služba božja obhajati prične, izhode naznanjajo". Kdo bi prebiraje te vrstice naglo ne sodil, da Notranjci so vsi enaki, da povsod enako delajo, in se revščine svoje nič ne spominjajo, ktera jih tako glasno opominja varčnosti. Te sodbe očitne kratko malo saj bistriška dolina in njena čitalnica ne zasluži. Res je, da se je predpustom obhajalo tu veselje zmerno, kakoršno je vsaki družini pripuščeno, v času, ko se nobenemu to ne očita. Prav smešno se nam dozdeva , da gospod dopisnik graja, da ravno iz tistega kraja, od kodar je nekdo iz Novigrada pisal o veselem večeru o čitalnici, zve nesrečo naznanjeno, ktera je on-dotne prebivavce neprevidoma, neutegoma hudo zadela. Viditi je iz tega, da se ne sme nesreča obžalovati v tem kraji, kjer se je popred kako veselje godilo! Kaj tacega nam do zdaj še ni bilo znano. Prosimo vendar gosp. dopisnika iz Notranjskega, ko kaj iz tega kraja naznanuje, naj saj vseh ne bode s ostrim peresom, ako je morebiti le en kraj kaj zadolžil.
Iz Ipave 2. apr. * — Kar se tiče našega zadnjega vinskega pridelka, morem reči, da se nismo na-djali tacega od lanskega tako malo toplega poletja. Pridelali smo dobro vino in lepo čisto. Zato nas pa letos Gorenci niso pozabili; pogostoma nas obiskujejo in dosti kvinčev (mera po 60 bokalov) so ga že odpeljali in ga še bojo, ker so ž njim prav zadovoljni. Tako je njim pa tudi nam vstreženo.
Iz Planine. V 24. listu „Slovenca" se je oglasil nekdo „iz Notranjskega", ki globoko o tem modruje, od kod da dandanašnja revščina izvira. Nočem se o tem pravdati z neznanim pisateljem, zato kar naravnost grem „ad rem." Vzemite v roke, neznani gospod! 15. list „Novic", pa brali boste, da nam, ktere menda v „Slovencu" najbolj pikate, siromaštvo naših sobratov ravno tako srce tare, kakor vam, ker ena tistih veselic , ki so vam trn v peti, je bila napravljena v prid ubogim Notranjcem; dohodek njeni kaže 60 gold. Niso to sicer tisoči; al dobro voljo saj tudi ta mali darek kaže. Prašam le, kaj bolj pošteni domači reči koristi: čitavničini izhodi, po kterih udje njeni neznane kraje mile svoje domovine poznavajo in se z pogovorom v domačem jeziku in s petjem srca rodoljubov bude, ali pa s tem, da se le neusmiljeno jezik brusi? V pustu so dosihmal ljudje  vseh narodov plesali in si
godbo, ako jim ni pri rokah, iz drugih krajev naroče-vali in tako bode ostalo, dokler bo stal svet! Kako bi mogli izhodi pobožnega Slovenca pohujšati, to mi je zastavica. Da pa udje čitavničini niso postopači in da vsak svoja opravila med tednom ima , kaže to , da se izhodi v praznikih napravijo, ko je človek dela prost. Kjer pa so čitavniČarji kot Slovenci pošteni kristjani,, toraj jim je ravno tako, kakor dopisniku znana dolžnost, da ne zamudijo Božje službe; tolažimo ga toraj s tem , da ne bodemo na nobenem izhodu zanemarili te* krščanske dolžnosti, ampak tudi v tem natanko svoje dolžnost spolnjevali. Da pa to storimo, ne potrebujemo, hvala Bogu! nobenega učenika. Samo te resnice ne bom dopisniku pregovarjal, da bi bilo nemogoče, da. tudi taki, ki zdaj milošnjo delijo , bi je morebiti kedaj ne potrebovali; — al če bi imelo tako strašilo veljati, naj ne daje nihče več vbogajme, kajti — svet se suče in vsak more priti v reve!                 Slavoljub Možek.
Na Brdi 15. aprila. Nesreča res nikoli ni ugnana^ Dne 12. t. m. zvečer, kmalu po osmih, ko smo bili ravno prestali od dnevnega truda, in sedli, da bi počili in kaj povečerjali, kar zaslišmo žalostne glasove vplat zvona, in hrup, da v Raholjčah gori. Strašni svit na nebi nam kmalu potrdi grozno resnico. Pustivši vse tečemo brž na pomoč. Ali ko pridemo tjekaj, čeravno je komaj četrt ure hoda, bila je že skoraj vsa doljna vas v ognji. Vlekel je sever, in ker se je bil doljnji konec vasi na severni strani vnel, je nesrečni plamen zagnal ravno proti lesenim hišam, dana ustavljanje ni bilo več misliti. Komaj so nesrečni prebivavci tolika časa imeli, da so živino izgnali in kaj malega iz hiš oteli. Pred našimi očmi je bilo v malo trenutkih skorej ves doljni konec vasi razdjan. Pogorelo je 13 hiš z vsemi poslopji, tudi vse žito, krompir, sočivje, krma,, kar je je še bilo. Ostale so tega konca samo 4 hiše, ker so bolj od strane stale. Skoda je precenjena na 16.000 gold. Zavarovani so bili samo 4 gospodarji sku-pej za 2800 gold. Ogenj se je začel pri eni kajži, kjer je neki na svinjaki jela slama goreti. Kako in po kom se je zatrosilo, to se še zdaj ne ve. — Že pred je bile v tej vasi dosti revščine, tako, da so bolji gospodarji komaj rili: a kaj bo pa še le zdaj! Lesa nima v svojem skoraj nobeden. To malo, kar ga je bilo, vzeli so veliki davki in slabe letine. Denarja pa tudi nič. S čem si bodo siromaki iz novega stavili potrebna poslopja, in s čem se bodo preživeli? Zatoraj usmilite se, dobri ljudje; pomagajte tudi tem siromakom!
Iz Ljubljane. Srce neizmernega nam še tako veselja igra, da dragi čitatelji o ,,besedi" velicega pon-deljka ne pričakujte popisa na dVobno , kterega zvršiti more le mirna roka pisateljeva. Citavnici naši zedinjeni z sokolom našim obveljalo je srečno, da sta naklonila siromakom Notranjcem dosti zdatno pripomoč, in tako lepo dosegla svoj poglavni cilj in konec. Blagi ta namen dal jima je srce, da sta v javnem gledišču stopila pred svet ljubljanski, da mu pokažeta „slovenske besede oblast, slovenske umetnosti plod." Ko je bil program velikonočne „besede" razglašen, sukala se je govorica, kamor si prišel, le okoli tega večera; že teden pred ni bilo več sedišča dobiti v gledišču ; za nektere lože pa bila je res prava dražba. Prišel je veliki pondeljek in ž njim narodni dan. Bil je krasen dan spomladansk; nebo samo je bilo tako milo, kakor da bi bilo vedelo, da vernemu svojemu narodu ne sme kaliti veselja. Ko odbije šesta ura, doj-dejo sokolci v lični svoji obleki in z zastavama v praznično opravljeno gledišče, ki je bilo že prepolno radovednega ljudstva; kmali se lože napolnijo gospode; tudi ces. namestnik Njih eksc. baron Schloissnigg in deželni glavar baron Codelli počastila sta besedo s svojo
131
pričujočnostjo ; milostljivi knezoškof niso sicer bili osebno pri nas , al poslali so veliki dar od 100 gold. čitavnici v isti blagi namen. Došlo je pa tudi iz vseh krajev dežele , zlasti iz Notrajnskega, in iz Primorskega mnogo iskrenih rodoljubov. Bila je ura sedem in začne se beseda z izvrstno overturo, ki jo je zložil Ti tel po slovanskih melodijah in jo je slavnoznana kapela c. k. polka nadvojvoda Ludevika godla zlasti pri sviranji narodne „Hej Slovani" s živim navdušenjem sprejeta. — Zdaj stopi na oder s slavoklici sprejeta prva naša govornica gospodičina Ema Tomanova in z njej lastno zdaj miločutno zdaj krepko besedo deklamuje prolog, ki ga je domoljubni Notranjec in živa priča ondašnjih rev častiti gosp. Ivan Bile zložil za današnjo besedo. Glasil se je tako:
„Slavna gospoda! Srce mi je veselja igralo, ko sem drugekrati stala pred slovenskim svetom , ter mu radostna čutila odkrivala. — Al danes, danes je vse drugače! Na Vaših obrazih ne vidim navadnega veselja, in v mojem srcu ne igra radost, ampak stiska ga neka otožnost, navdaja ga neka britkost — kako bo toraj beseda vesela, ko srce tuguje?!
Ko je modri Stvarnik človeka s svojim vse oživ-ljajočim dihom v življenje poklical, dal mu je srce, ki je sedež najmilejših čutil. Najlepše čutilo človeškega «rca pa je sočutje nad srečo ali nesrečo druzih ljudi. In to sočutje je tem veče, tem živeje, če je srečni ali pa nesrečni človek z nami v kaki zvezi ali celo brat ali sestra. Če je ud našega telesa bolan, bolno je celo telo; če brat ali sestra trpi, trpi tudi mati, tugujejo tudi bratje in sestre.
Glejte, slavna gospoda! ravno zdaj je taka. Bolan je en ud, bolno je celo telo. Notranjec trpi, mati Slovenija se joka; Notranjecvstrada in tuguje, — Dolenec z Gorencem, Korošec in Štajarec, Primorec ž njim žaluje. To je kaj lepo, da narod naš ima gorko in občutljivo srce, — srce, ki živo čuti nesrečo svojih rojakov, svojih bratov. Al kaj bi pomagalo, ako bi nesrečo rojakov le čutili, pa bi si ne prizadevali lajšati njih trpljenje, njih rane hladiti, njih britke ure sladiti'! Ljubezen brez dobrih del je mrtva! —
Pa preselimo se za trenutek na Notranjsko, da vidimo, kako so reve in stiske ondi.
Notranjska stran se razprostira na jugu bele Ljubljane tje do Nanosa in od goriške meje do visokega Snežnika. Nekoliko te pokrajine je rodovitne, pa velik del Notranjskega je pust, gol, divji svet, pravimo mu Kras. Po goricah in planinah, ktere drugod košata drevesa in zeleni logi venčajo, ne vidiš tu druzega ko golo skalovje. Pa ne le gore, temuč tudi ravnine so posute s skalovjem, ktero revnega Notranjca^ dan in noč opominja njegove revščine. Pa ta pusti in zapuščeni svet notranjske zemlje krije v sebi čuda božje mogočnosti. Kdo izmed Vas ne zna prečudnih podzemeljskih hramov, ne zna  postojnske jame?    O nji
pravi pesem:
„Cuda tu kaže ti noč, Vil stanovanje je tu!
Kdo ni še slišal o čudnem cerkniškem jezeru, ki ribiča, lovca in kmeta v istem letu redi?
Kdo še ni bral o čudni, že Tacitu pod imenom 7,Timaus" znani „Reki", ki se večkrat skriva in kaže, predno se iz sedem žrel v sinjo Adrijo izliva? Tu je Idrija, tu mila Ipava, tu bistriška dolina, tu stanuje na starodavni Pivki čvrst Pivčan, o kterem Miroslav poje:
„Pogumen je Pivčan In zvest siromak; Narodu in domu Branitelj krepak."
Prebivavce teh pokrajin ,   ki že mnogo let pod te-
škim jarmom revščine stokajo, je v sedanjem času britka šiba pomanjkanja in lakote posebno hudo zadela. Živinska kuga, ki se klati kakor morivna pošast po Jugoslovenii, se je bila tudi na notranjsko stran priklatila in je med blagom njenim mnogo škode naredila.
Al tudi tam, kamor morivke moč ni segla, je bila ona kriva, da ljudje zavoljo zaprtije na cesto smeli niso, in tako jim je še to malo bornih krajcarjev od ust odtrgala. — Več srednjim letinam je sledilo lansko zelo slabo leto. Po hudi zimi je prišla mokra spomlad, in za njo skoraj še bolj mokro poletje. Kar so ljudje sejali, je v zemlji segnjilo, ali pa le reven sad rodilo. Ni čuda, — ker je deževalo, kakor da bi se imel vesoljni potop ponoviti, da so narasli studenci in potoki, in ljudem vse, kar ni segnjilo, nemilo pobrali. „Jesen bogata", kakor je sicer imenujemo, bila je Notranjcem tužna in revna. — Burja, ki je že lansko zimo nenavadno hudno divjala, tudi letos ni prizanesla. Tulila in razsajala je svečana meseca, da je bilo groza. Iz rodovitnih njiv je naredila puščave, in dobre strehe je razkrila in podrla, tako, da mnogo kmetov nima v hiši živeža in celo dobre strehe ne nad seboj.
Pa tudi najstrašnejša šiba požara je zadela nekoliko vasi in ljudem živež, obleko in stanovanje uničila ter jih popolnoma spravila na beraško palico.
Vse to, slavna gospoda, je pahnila Notranjca v veliko potrebo , v strašne stiske. Malo hrane , ki jo je pridelal, je kmali pošlo; zaslužka pa, da si bi potrebnega živeža omislil, obleke preskrbel, razkosmano streho popravil, ali poplačal davke, za ktere mu gre strašno trdo, zaslužka — pravim — ni od nobene strani!
Tu zdihujejo otročiči in prosijo matere kruha, ona pa se obrača od njih s solznim očesom, ker že zdavnej ga sama nima in ga jim toraj tudi dati ne more. Tam očetu žalost srce stiska, ker vidi otroke bose in s slabimi cujnicami oblečene, pa jim obleke preskrbeti ne more! — Tacih in enacih prizorov bi mnogo vidili, da bi nam dano bilo pogledati v marsiktero hišo in hišico na Notranjskem. Taki prizori, ako bi treba bilo, bi še bolj ganili Vaša srca, kakor moja slaba beseda. Gotovo nikomur bi srce mrzlo in oko suho ne bilo, da je pričujoč, kjer je domd taka revščina !
Prišla je mila spomlad; sneg se taja; žarki ogrevajo zemljo; prijazne ptice žvrgole zopet svoje mile pesmice, in rano jutro kliče kmeta na noge. „Na noge kmetovavec! vzemi oralo, naprezi voliče, pojdi njive obdelovat!"
,,Kaj bom revež oral, kjer nimam ničesa sejati? S semenom, namenjenim polju, se mi je pozimi še komaj družina hranila!" —  —
„Al niso take besede prežalostne. Ali bi bleda lica, slaba obleka, taki zdihljeji, take tožbe ne ome-čile in ne ogrele tudi najmrzlejših in najtrših src? Kdo more hladnokrvno gledati take stiske svojih rojakov, svojih bratov?
Radosten moj pogled po prepolni tej hiši danes mi slavno pričuje, da, kakor domoljubje slovenskega naroda živo plamti, tako tudi milosrčnost njegova ni prazna beseda! Hvala Vam tedaj, hvala presrčna, da se Vas je danes tak obilo tukaj zbralo, kjer gre za pomoč siromakom našim! Pokazali ste s tem, da klic preblagega našega deželnega poglavarja ni ostal klic vpijočega v puščavi, — pokazali ste, da bratovska ljubezen je globoko vkoreninjena v Vaših srcih, — pokazali ste, da Vam se roka ne trese, kadar je treba milodara podati bratu siromaku!
V tem sočutji pa boste gotovo tudi blagovoljno sprejeli, kar Vam danes ponudi čitavnica s bratom svojim „južnim sokolom!"
132
Stopila sta v kolo, da more biti toliko zdatnisa pomoč ubozim našim Notranjcem!
Kar Vam pa prineseta vsak svojega in različnega, vse vendar le izhaja iz istega vira: iz srca bratovsega! Kar pa iz srca pride — star je pregovor — najde pot tudi v srce.
In tako odpri se zagrinjalo, da v blaženi ta namen pred slavno občinstvo stopi danes domača beseda, domača pesem, domača umetnost!" —
Kako globoko je govornica segla pričujočim v srce, kazala je živahna pohvala, ki ji je donela od vseh strani po končanem govoru.
Razdeljena je bila zdaj beseda v tri oddelke. Od konca do kraja so bili izvrstni vsi; težko je reči, k ter i med njimi je bil zanimiviši, ker vsak se je odlikoval po posebnostih svojih, pa le en glas je bil vseh, ki sodijo brez enostranosti, da vse skupaj je učinilo veselico, ki je še nismo vidili v Ljubljani. Naj drugi poskusijo, pokazati nam tako trojico!
Prvi razdelek je bil muzikalni. Poveličale ste ta del prekrasni gospodičini Angela in Gabriela, ki ste s svojim očetom , visokospoštovanim našim rojakom, gosp. dr. Stergerjem iz Gradca nalašč prišle v Ljubljano, da ste gledč na milodarni namen se udeležile naše besede. Oj! kako ste pele — Angela s svojim preljubeznjivim mezzo-sopranom in Gabriela s svojim briljantnim sopranom! Ako je una srca topila s Ipavčevo „Lahko noč" in ,,Ostani pri meni", je ta radostna čutja izbujevala v Strakošovi „D- amore giu-bilo" — obe pa v Mozartovem dvospevu „Nozze di Fi-garo" zibale poslušavce v rajskem veselji. Da se je po odpetih pesmah gledišče vselej ploska treslo, ni nam treba še posebno omenjati. Al tudi naš pevski zbor pod vodstvom čitavničinega pevovodja gosp. Fabjana je pokazal danes občinstvu ljubljanskemu: kakošne pesmi imamo in kako jih pojo naši pevci. Izbral si je zbor Kfižkovskega ,,Utonula", kteri zavoljo velike umetnosti svoje in miline slovi po vsem Ceskem in pa K. Mašekov zbor „Kdo je mar", kteremu priudarja ves orhester in je zavoljo tega kakor nalašč za produkcijo pred velikim občinstvom, če tudi ni tako v narodnem duhu zložen, kakor priljubljeni nam Ipavčev. Gosp. V. Bučarjev neprecenljivi tenor in g. Fr. VidiČev impozantni bariton sta si zopet danes pridobila vsa srca tako, kakor sta oba zbora prejela navdušeno pa zasluženo občno pohvalo.
Drugi del bila je glediščina vesela igra: „Bob iz Kranja" po češki Klicperovi „Kolači iz Prage" poslovenjena, na naše okoljščine in čase zasukana in pomnožena s petjem, ktero je zložil g. Fabjan. Tudi v tem razdelku nas je doteklo veselje, da glede na milodarni namen besede današnje je prišla k nam iz Zagreba gospodičina Dragotina Milanova, ki je s svojim svakom, nepozabljivim nam profesorjem Macunom bila v začetku čitavnice naše ud njeni in v petji nam mila pomočnica. Nepopisljivo ljubeznjivo je predstavljala in pela danes „Potinjo iz Kranja". Kakor igračica se je vedla na odru in tri mične pesmice pela eno lepše od druge; navdušila je občinstvo tako, da so ji slavaklici doneli od vseh strani. Tudi nji, kakor gospodičinam Stergerjevim, smo hvaležni, daje poveličala današnjo besedo. Kaj pa naši domači? Ponosno rečemo, da so vsi dovršili naloge svoje izvrstno. Ni ne mala stvar, ako kdo, ki le v privatnem društvu radovoljno igra, si prvikrat upa na oder javni, kjer ga čaka kritika neusmiljena. In kako slavno so zmogli vsi! „Polonica" gospodičina Ana Nolly-eva — „Matiče" gosp. Josip Nolli — „mojster Tomaž"  gosp.  Peter Graselli —
in „odrtnik Grabež" gosp. P. Drahsler: vsak se je svoje naloge navzel tako prevdarjeno in jo izvrševal tako izurjeno, da od začetka igre noter do konca ni prenehal smeh. To je najbolji dokaz, kako izvrstno se je igralo, pa tudi koliko šaljivih situacij ima igra v sebL Gospod Nolli pa se je prikupil tudi s svojo zatirična pesmijo še prav posebno. Gosp. Fabjanu pa, ki je v vsej tej veliki besedi djansko pokazal, da je mojster svoje umetnosti, gre čast in hvala, da je zložit pesmam mične napeve, prav v narodnem duhu.
Tretji del bile so gimnastičneigre „južnega sokola." Vedite, dragi bravei, da bila je že ura deset,, ko so prišle te igre na vrsto, in da v gledišču je bilo kakor v toplicah — in vendar je vse občinstvo zamaknjeno gledalo, kar so kazali sokolci v 3 vrstah. Vse grupe so bile tako lično sestavljene in tako ljubko izpeljane , da bi bile lahko dale malarju tvarino za slikarstvo. Zlasti, ko je bengalični ogenj razsvitljeval krepka ^trupla v rdečih srajcah, bil je pogled navduš-ljiv. Živahni slavaklici so priznavali nenavadna umetnost naših sokolov, kteri imajo izvrstnega učenika v gosp. Mandiču.
Se le ob polenajstih je občinstvo s prav posebno zadovoljnostjo z vsem zapustilo gledišče.
Po gledišču je bila vesela večerja v čitavnici, ktera ni ostala brez navdušenih napitnic. Dr. Orel je napil vrlemu gosp. dr. Stergerju, dr. Bleiweis vsem pomočnicam in pomočnikom današnje slovesne besede, dr* Lavrič iz Ajdovščine krasnemu spolu slovenskemu, g» Nabergoj iz Proseka čitavnici in sokolu. Pred odhodom v Trst ste nas še v čitavnici razveseljevale ljubeznjivi gospodičini Stergerjevi z nepozabljivim svojim petjem. Živili!
Z 100 gold., ki so jih darovali milostljivi kne-zoškof in z drugimi nadplačili, ki so znesli 67 gld» 60 kr., znašajo dohodki današnje besede 629 gold. 10 kr. Kolikšni so bili stroški, se še danes ne ve, ker niso še došli vsi računi. Dostaviti moramo pa še to, da razun pomoči, ki nam je došla od predragih gostov in si. c. k. polka nadvojvoda Ludevika, je gosp. Blaznik tiskal vse razglase in ^programe brez plačila , papir sta darovala gospoda Češko in Sovan, g. Pakič je posodil nekoliko orodja, tudi gospa J u-rečič in Jerančič sta delale vse zastonj. Hvala jim t — Gospa Ignacija Kos-ova, vdova rajncega c. kr. okrožnega zdravnika, je po dolgi bolezni umrla 11. t. m.    Naj je domoljubni gospej žemljica lahka !