A,  Funtek:  V spominski knjigi.
V spominski knjigi.
I
mena m zopet imena, Kjerkoli to knjigo odprem! Zgolj tujci  .  .  . ne,  evo mi znanca, Začuden obstanem pri njem !
Bog živi te, mladi prijatelj ! Glej, dokaj minulo je let, Kar nisem te videl — zdaj se"zi V roko mi prijateljsko spet!
Vse kaže se bistro mi v duhu . ,  . Mladenič brezskrben,  vesel, Med svet si namerjal korake, Živeti šele si začel.
Živeti!   Kak<5 te poslušam, Na ustnih igra" mi nasmeh — Kakd li povest je nebeška O lepih, o blaženih dneh!
Za tabo zgolj  rddost in sreča, Pred tabo življenje svetlo  — Oh,  lehko navdušeno zrlo Po svetu je tvoje oko"!
In ko te je steza privedla
V   prelepi ta zemeljski raj,
V  spominsko si knjigo i sebe Radosten zapisal tedaj!  .  .  .
Sen gine  .  .  .  pred mdno razgrinja Resnica vsakdanja se spet .   .   . Cemii se bude" mi spomini Iz davno pozabljenih let ?
Rad gledam jih veuder,  saj znanec, Ki znova mu gledam v obraz, Ki toli  mi sreče  odkriva  — Ta znanec,  ta znanec sem — jaz ! -
A. Funtek.
Šopku.
Cl kusno  z nitko rdečo Ti, šopek, si povit,
Veš   li,   da v tem   nekakšen Pomen je tajen skrit ?
Pomisli, šopek drobni, Kdo tebe je nabral,
In kdo povil  te z nitko, Kdo meni te poddl!
Pomisli, šopek, tudi, Kako te  čislam jaz •
Ne nosim li na srci
Skrbno" te slčharn  čas ?
In kaj ta nitka rdeča Pomenja,  dobro ve"š,
Dekleta pa in mene Ovaditi ne sme"š!