G. Dr. Leon Vončina. Rectus es tu et bonus, . . . sed satrapis non places. I. Reg. 29, 6. * Cerkvi močna bil podpora, Bil prijatelj res si blag; Trudil si se brez odmora, Tvoj spomin nam bode drag. * Rodil se je Vončina Leon Stanislav v Novem poleg Reke (Novii in Croatia) 7. aprila 1826; hodil je v šolo najprej doma, kjer je oče njegov bil za učitelja, potem v Kamniku; gimnazijo je hvalno do- veršil v Novomestu, licejo in bogoslovje pa izverstno v Ljubljani, postal mašnik 1. 1849, dohtar sv. pisma na Dunaju 1. 1853, bogoslovni profesor cerkvene zgodovine in pravice v Ljubljani 1. 1854, umerl 4. novembra 1874 (obiit pie in Domino) in bil pokopan pri sv. Krištofu, kjer ima koj poleg cerkve spodoben spominek s kratkim, toda primernim latinskim napisom. Po roditeljih iz Kranjskega je po pervi svoji vzgoji ranjki Leon bil vendar Hrovat, potlej Nemec, naposled Slovenec, vsegdar pa — cerkvi močna podpora — iskren Latinec. — V smislu tedanjega šolstva se je mnogo vkvarjal z nemščino in 1. 1849 je pisaril že bogoslovec v nTheologische Zeitschrift" v Ljubljani na pr. o Judih, o Husu in Husovcih, o duhovskem neoženjenstvu in njegovih nasprotnikih (Pavlu Stoosu), o tvarinah, o kterih se je še pozneje kot profesor rad in vživo razgovarjal (Cf. Emanzipation der Juden Nr. 4. 5. Johann Huss, mit besonderer Riicksicht auf die modernen hussitischen Tendenzen Nr. 16. 17. Gelegenheitsgedanken bei der Ertheilung der heil. Priesterweihe po ps. 15, 5: BDominus pars hsereditatis mese" — Nr. 32. 37.) itd. — Na Dunaju je zvesto napredoval v bogoslovnih vedah, v Avgustineju imel nektere priserčne duhovne premišljevanja iu krepke govore o katoliški cerkvi po pismih sv. Ciprijana; a deloval je tudi celo marljivo v spovednici, na prižnici, v kerščanskih družbah revnerau človeštvu na blagor. — V Ljubljani je učil v šoli od leta do leta boljše; podučeval v dveh težkih pa znaraenitih bogoslovnih tvarinah — čim dalje, tem iskrenejše — prihodnje duhovnike tako, da jim je postal nekako najbolj priserčen, kar gotovo v imenu vseh slušateljev očitno spoznava Resnicoljub t. j. Josip Resnik v žalostnici na grobu preljubljenega profesorja, kjer (gl. v Slovencu II. štev. 132) poje na pr.: Žalosti serca tope se mladenčem tužnim slovenskim, Ker učenika ni več, kteri nam biatril je um. Oj preblagi učenik, let dvajset in dve ste učili Bogoslovce živo, kaj je resnica, kaj laž. Za resnico plamtelo sercč in gorelo je Vaše, Vneto učili ste pot, ki do resnice pelja. Pač res! Sam vnet je verlo vnemal bogoslovce za resnico in pravico, dostojno kazal na laži in krivice olikanega sveta, pojasnoval to rad v živih vzgledih (Cavour, Napoleon, Bismark, nasprot Herman Vikari, Diepenbrock, Wolf, Pij IX. itd.), ter vedno bolj in bolj učenje obračal na dejanje, na pravo cerkveno mišljenje in prosto katoliško življenje. Po svojem božjem vzorniku je tudi ranjki Leon, povedati jo smem, jel najprej delovati in na to učiti. Deloval je marljivo na Dunaju, in v Ljubljani je koj 1. 1855 vstanovil katoliško rokodelsko družbo, ktero je vže naslednje leto obiskal njihov oče Adolf Kolping (r. 8. dec. 1813 v Koloniji, u. 4. dec. 1865), poznej nekterikrat Dunajske predsednik, sedanji škof Anton Gruša, s kterim sta celo prijateljsko si dopisovala. — Kolikanj je dr. Vončina se trudil in žertvoval za rokodelsko družbo, ni, da bi pravil, pa se tudi dopovedati ne da. Podučeval je svoje družnike — rokodelske poinočnike in dečke ali učence — sam in po druzih raznih naukov, p. verstva, jezikov, zemlje- in narodopisja, zgodovine, računstva, risanja, petja; skerbel je, da se vzbuja in vterjuje med njirai vera in čednost, delavnost in pridnost, složnost in ljubezen, veselje in kratkočasje; pospeševal po lepih igrah in duhovnih vajah tudi v tem stanu vede in umetnije. Ljubil jih je po očetovski, ali — kakor časih najljubši otrok očetu čini najhujše boli, tako so sim ter tje tudi ti družniki — raznih rokodelstev, narodnosti, dežel in deržav, celo verstev — prizadevali mu mnogotere sitnosti in bridkosti (gl. Zg. Danic. 1871 št. 46); vendar je vzderževal svojo družbo stanovitno do konca katoliško ter jej še pred smertjo poskerbel spretnega naslednika. Učil je dr. Vončina v cerkvi in sicer v nunski, kjer je po želji ranjkega knezoškofa od 1. 1855 do 1859 imel nemške kerščanske nauke, da bi v Ljubljani bivajoči Nemci ne bili brez duhovne hrane. Trudil se je verno, vendar bilo mu je slušateljev čedalje manj, da srao domači njegovi prijateljsko dražili dobtarja, da je v istini nKirchenleerer!" Ali tudi blagi naslednik njegov se je skoro prepričal, da v našem mestu Nemcev ni, kteri bi marali za znanstveno podučevanje v verskih katoliških resnicah. Nauki ti so nehali, in dozorelo je mnenje občno, da tukajšnjim Nemcem bi popolnoma zadostovala križanska (križevniška) ali nemška (nomen omen) cerkev, po druzih pa naj bi se v beli Ljubljani le po slovenski oznanovala beseda božja! Kar je Vončina kot bogoslovec bil pričel, to je nadaljeval kot bogoslovni profesor; pisaril je po nemški pridno v BLaibach. Zeitung" največ o svoji rokodelski družbi, o njenih napredkih in veselicah (božičnih, novoletnih, godovnih); poročal vanjo o znamenitih dogodbah na bogoslovnera ali cerkvenem polji, na pr. 1. 1854 o škofu Frideriku Baragu, 1. 1855 o nadškofu Andreju Gollmayru, 1. 1858 o smerti nunske prednjice matere Jozefe Alojzije, 1. 1859 o smerti knezoškofa Antona Alojzija, 1. 1860 o slovesnem vhodu knezoškofa Jerneja itd. — Prijatelj katoliškim družbam je naprošen od 1. 1858, kedar je na gimnaziji v veronauku namestoval obolelega kateheta Antona Globočnika (r. 1826, u. 1858), deloval za BBonifacius-Verein"; v stanovskih naukih dopisoval mu je verli P. Chiaro Vascotti; sam je časih kaj sporočil v nArchiv fiir Kirchenrecht" (B. Moi. Innsbruck 1859—61) itd. — V tedanje dobe germanskem duhu je ranjki Leon časih celo resno poprijemal narodne družnike rokodelske in tudi iskrene bogoslovce slovenske; naposled pa je sam spoznal, da se krivda godi Slovencem, in da se narodu slovenskemu pomagati mora navkviško v dejanji — z besedo in s pisanjem. Lotil se je torej tega svetega posla ter ostal mu veren do zadnjega izdihljeja. Popolnoma poslovenil pa se je 1. 1863 o tisučnici slovanski, kedar smo blagovestnikoina slovanskima, ss. Cirilu in Metodu, napravili književno spomenico, in smo štirje duhovniki slovenski poromali celo na Velehrad in v zlato Prago! — Ne le naed založniki, tudi med pisatulji omenjene spomenice ,,Zlati Vek" slovi dr. L. V o n č i n a, kajti priobčil je v njej zgodovinsko prevažni sostavek: nRazkolništvo izhodnje cerkve v svojem začetku, razvitku in današnjem stanji" 1. 1863 v 8° str. 74—144 v §§. 13 s pripravnim vvodom, kjer pričenja razpravo na pr.: BKolikor krepkejše se slovanski rod zlasti avstrijanskega cesarstva okoli častitega ravno tisučletuo - keršanskega Velebrada giblje, kolikor glasnejše in slavniše po vesoljnem katoliško - slovanskem svetu odmeva slava apostoljskih bratov ss. Cirila in Metoda o tisučletnem veselo - hvaležnem spominu nju pervega prihoda med Slovane: toliko bridkejši žalost navdaja serce slehernega svoji domovini kakor tudi sv. katoliški veri, ktero sta ss. Ciril in Metod oznanovala, zvesto vdanega Slovana, ko se o teni slovesnem in splošnjem gibanji ozira na tiste kraje, od kterih je z zarjo dnevne svetlobe napočila tudi zarja večne resnice za vesoljni svet sploh iu za Velehrad posebej, ter se razlila potem po zahodnjih ali večernih slovanskih krajih" itd. — Vgodno je bil sprejet tedaj ,,Zlati Vek" in v znanstveni sodbi o njega sostavkih se o tem bere v Novic. 1863 str. 410 na pr.: 8Z veseljem in občudovanjetn nas je napolnil spis dr. Vončinov: nRazkolništvo izhodnje cerkve". Znana nam je že davno njegova učenost, pa tako obširen predmet razložen na 35 straneh s historično zvestostjo v dostojnem jeziku popisati — tcmu treba nenavadnega dara, in mi pozdravljamo s srčnim veseljem novega odličnega pisatelja slovenskega."